S 2 V 4




K

v


v


>4


e- ,<?V/

Weia %

Preeasfifljm naš Sospod OesI

Hne dan, mine noč. — mine teden, mesec, leto za letom, mine
množica let. In tako je minula četertina stoletja, odkar ste nas
I duhovni oče ter fajmošter, še več — 30 let pa, odkar ste pri nas
duhovsko pastirstvo začeli.

Marsikteri temni oblaki so šli ta čas nad Vašo častitljivo
glavo; pa tudi moramo reči, da ni bilo brez lepih in solnčnatih
dnevov, ki so lepo svetili nad Vami in vso duhovnijo. Pa molčimo
danes o britkostih, skerbeh, boleznih ali tudi težavah, ki jih je mo¬
rebiti Vaših podložnih premala poslušnost na Vaše lepo serce nakladala:
vse bodi potopljeno v morje pozabljivosti, vse naj zakrije današnje pri-
serčno veselje, ki napolnuje serca vse duhovnije, da ste med nami
doživeli 251etnico, četert stoletja svojega preblagega pastirovanja kot župnik
med nami.

Poglejte nazaj, kako lepi, če tudi polni skerbi so bili dnevi, ko so
bile groblje kamenja po prostorih, kjer zdaj zala cerkev stoji. Kako mično
in milo je bilo, ko se je temelj postavljal, ko so se zlagoma stene visoko
nakviško vzdigovale, ko je poslednjič stala kakor nebeška nevesta in so jo
škofove roke posvetile! Ali kdo ni bil ginjen, ko je cerkev zlagoma oltar
za oltarjem na novo dobila, ko jo je kinčal lepi novi križev pot, ko se je
častitljivo oglasil novi veliki zvon v zvoniku, ko so lepo vbrane nove
orgije na koru prelepo zapele!

Ali čem pa popisovati, kako lepe in spodbudne opravila so se v
prostorni novi cerkvi obhajale, kako so sloveči govorniki s krasne leče
Božjo besedo oznanovali, koliko neomadežanih daritev je v ne veliko letih
že vidila ta cerkev?




> vy, '

7^. _ 2J-

te , tr+"-)


-o-'

J

7* ■

/)J. /■  /V/^/7

■


























■

.


.

..





'

*■









f


V kako lepem spominu nam so dnevi sv. misijona in kako drag
nam je križ, ki nas na njega in na storjene sklepe in obljube spominja! —
Kako veseli smo vsako leto šmarnic, ki ste jih Vi nam pričeli! In kdo
ni presunjen pri pretresljivih skrivnostih velikega tedna, ki se v tako veli¬
kanskem novem Božjem grobu obhajajo?

Zares, slep bi mogel biti, kdor bi ne spoznal, kako visoko je z
vsimi timi in takimi napravami vsa naša duhovnija povzdignjena.

Ali je bilo pa Vaše blago prizadevanje ne mara manjši za naš no¬
tranji tempelj, za lepoto naših duš, naših sere? Je bilo morebiti manj
resno Vaše delo za lep red po naših hišah, za nravno, čedno življenje, za
spodobno odrejo otrok, za nedolžnost mladine, za neomadežanost odrašenih,
tolažbo bolnikov, pripravljanje umirajočih za srečno prihodnje življenje? —
0 ne manjši je bilo to prizadevanje, ampak še veči in dostikrat sklenjeno
z veliko večimi težavami, kakor za cerkev in njegovo lepoto; in če je kje
premalo sadu, ni tega krivo Vaše premalo delo, ampak naše premajhno
sodelovanje. Od malih otročičev do umirajočega starčka — vsi so vam
priče, da ste svoje dolžnosti vestno spolnovali. Upajmo pa tudi, da delo
je sad rodilo, in kakor se cerkvene lepote zdaj vidijo očitno, tako se bode
sad Vašega duhovnega dela še bolj očitno enkrat naznanil v večnosti. Bog
je Vaše delo gotovo blagoslovil, in danes ta slovesni dan želimo in vošimo,
da bi ga še nadalje in še obilniše blagroval in blagoslavljal. In ko za vse
serčno, naj serčniši hvalo naznanjamo, prosimo goreče, da bi nam od¬
pustili vse naše pomanjkljivosti; obljubimo pa še veči poslušnost, spreje¬
manje naukov in sodelovanje v prihodnje. Želimo in vošimo boljši zdravje,
še prav dolgo in zadovoljno ter srečno življenje tukaj med nami, in enkrat
za vse dela, za vse trude in skerbi — svitlo, najsvitleljši krono v nebesih.