KROG
JOSEF HORA
Ne mislimo na to, kdaj smo se rodili. Bil je to dan, kakršni so vsi. Kdpali so nas in zaripli smo bili z ležišča pen, z ležišča krvi.
Od tega trenutka beži čas ko dete po tratah, s koledarja list se za listom gubi. Dekleta so mila, oklevajoča in zlata — in z vseh postaj se žvižganje vlakov glasi.
Večno poslavljanje, težka bremena pretežkih src smo dobili s seboj. Prišle so skrbi in nam legle v ramena, in globlji postal je glas moj in tvoj.
Čas odpočiva se v nas kakor starec na travi, a mi na zakotni postaji nekje listamo v voznem redu brljavi, ker se oči nam počasi temne".
Ah ve ladje moje s srebrnopeno grivo!
Kako vas v daljavo gubiml
Le na vlak čakamo potrpežljivo,
da se povrnemo ž njim.
(Prevedel   Mile   Klopčič.)
STOPINJE
KAREL NOVY
Tu, kjer se v gozdnatih valovih končuje severno Taborsko, kjer prehaja molčinsko in janovsko hribovje v gričevje benešovskega okraja in se nato razgrinja preko Struhafova, Okrouhlic in Mrača k reki Sazavi, k Cerčanskemu holmu, tukaj nekje leži Pozov. Gnezdo v vetru, vas s ko-vačnico in majhno opekarno, kopica kmetskih poslopij. Grunti za nekaj desetič ljudi — preostali morajo brez usmiljenja stran, dečki v težake ali v nauk, dekleta v službo. Doli v ravnino in po svetu.
Spodaj je že blato, tu pa se drži še sneg. štirinajst daii je tu zima prej in tri tedne pozneje spomlad, ravno tako kot na drugi strani za benešovsko kotlino, na mzihofskih vrhovih, na kamenitih pobočjih Koz-nic, Ostfedka in Rousinova.
Zakaj so se Pozovčani naselili ravno tukaj? Zakaj niso stopili za sto metrov naprej, zakaj niso zlezli za hrib? Vprašajmo se, čemu so se drugi nastanili v Moklinah ali v Leči, na Kopaninah ali v Hudlazih? Lovski nagon je prignal človeški rod sem in ostal je tu tudi potem, ko
S4