List izhaja vsak petek
in velja s poštnino vred in v Gorici domu poslan: /a celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 30 s., za četrt leta 80 sold.— Kdor sam po-nj pošilja, plača 2 g. 30 s. Za ude nar. - pol. društva rGorica“ je cena določena, kakor za druge naročnike. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. pri knjigarju Sobarju na Travniku.
Naročnina in dopisi
naj se Idagovoljno pošiljajo upravniku in sovredniku Antonu Lakner-jn, v gosposke ulice Ij štev. 138. Vse po*iljatve naj se frankujejo. Rokopisi se ne vračajo. Oznanila se sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold., če dvakrat, 12 s. če trikrat, 15 s.; za kolek vsakrat 30 s.
Občni zbor
nar. pol. društva »GORICE",
ki se je vršil 26. februarja, nam je živ dokaz, da slov. narod na Goriškem v svoji ogromni večini se zaveda svojega poklica in da odah ruje ono politiko, kojo vodijo načelniki društva »Gorice", tako zvani »mračnjaki*. — Da se je zbora udeležilo 105 društvenikov in sicer vel javnih mož, ki uživajo splošno zaupanje v občinah, daja nam pogum ; — da svobodnjaška stranka z veliko, ponovljeno silo sklicati zamere le kakih 30 privržencev, je dokaz, da slov. narod na Goriškem obsojuje njeno ustavo-versko politiko. Da v društvo »Gorico" zaupajo Slovenci na Goriškem, spričuje zadnje zborovanje; da odbor društva zaupanje zasluži, kažejo tri peticije velevažne do slav. c. k. ministerstva, sprejete enoglasno, koje je pripravil.
»Mračnjaki* tedaj so zborovali, — in solnce ni mrknilo! Naš deželni zbor je skoval postavo, da bi celo deželo stisnil v malo županij. Centralizem pa je mololi vsake svobode. Svobodnjaški Slovenci odo-brujejo, da so svoboda krči, — mračnjaki pa, ki si niso zapisali svobodo ostentatimi) na svoji zastavi, so povzdignili svoj glas proti oni postavi v imena svobode.
V’ imenu omike so zahtevali dekliško šolo in izobraževališče za slov. učiteljice v Gorici.
V imenu narodnosti tirjajo, da se za slov. goriško okolico ustanovi posebna o-krajna sodnija.
Tedaj »mračnjaki11, ki ne trdijo, da so oni sami izključljivo v najem vzeli svo-
»Zora“ in »Vestnik".
Nekdaj so naši Slovenski pisatelji večidel gorensko narečje pestovali, ker so skoraj sami Gorenci slovenske knjige spi-sovali in na svetlo dajali. To je šlo skoraj do leta 1848. Uže Metelko je potega-val se tudi za dolensko narečje, ter je v svoji novi abecedi šč imel, kterega Gorenci ne poznajo. To je uže več let sem sploh sprejeto, in gorenščina ni več ediilo-vlada-joča. Od rečenega leta 1848 naprej se je naša slovenščina še precej o likala, debelih germanizmov očistila, in z mnogimi dobrimi besedami in reki okinčala in obogatila. Naši slovenski listi: Novice, Zgodnja, Danica, Besednik, Vertec itd. in tudi knjige, ktere izdajate družba sv. Mohora, pa Slovenska Matica, imajo dokaj čedno in blagoglasno slovenščino, ktera ni gorenščina, ni dolen-ščina, ni notrajnščina, ampak od vseli nekaj. Prepir zastran /V/a, ima, etja, emu itd.
bodo, omiko in narodnost, ki niso osteata-tivno razvili »naprednjaško" zastavo, delajo za svobodo, omiko in a arminosi —- za napredek.
In Jučajaki- oaprednjaciu 0 - - Ko bi se jim posrečilo, potisnili bi svoj narod za tisuč let nazaj — v barbarstvo!
Potreba slov. dekliška šole v Gorici.
Peticija do slava. c. k. ministerstva. Poročal *) v občnem zboru narodu, pol. društva ^Gorica" g. prof. Povšc.
(Dalje.)
Od-kot tolika zavest pri Nemcih? Nemki n ja je odgojena odgojiteljica. Le poglejmo jo : naj si je še tako borna, ima vendar vse v najlepšem redu, vse je čisto in znažuo, vsako delo o pravem času storjeno, z družino je prijazna in potrpežljiva, pa tudi ojstrn z lastnimi otroci. Tako so drugi izobraženi narodi dospeli na to stopinjo po zenski It. —
Da našim ženskam kot materam veliko pomanjkuje, je žalibog resnično, naj pa še omenim, da brihtna v ročnih delih znaj-dena deklica si bo znala tudi sama po širokem svetu pomagati ; med tern ko nevedna, ki ne zna sama sebe c niti, gre lastni škodi nasproti. —
Iz razloženega je jasno, da, ako želimo ves narod povzdigniti, paziti nam je veliko več na o d tj oj o deklic. To dosežemo po dobrih ženskih učiteljicah, ker te vedo, kaj je ženski potrebno in koristno, kako vsa-
*) V zadnjem listu ..Glas-a-; je stalo v sled pomote govoril mesto poročal. lTr.
je nehal, ker smo se počasi vsi v tem zedinili, da smo popustili nekdanje oblike iija, imu, de itd. Zložni smo tedaj dovolj v slovenski pisavi. Zato sem sc začudil, ko sembrai »naznanilo" v znanstveni prilogi »Zori", kteri »Vestnik" pravijo, med drugimi tudi te le besede: Oznanilu te uredniške premembe pridružujem še tudi pve-srčno željo, naj nas vsaj na slovstvenem polji objame ljuba sloja, in naj vsak, kdor v istini ljubi svoj narod in jegov duševni napredek, velikodušno podpira to literarno podvzetje." Zakaj rušite pa ravno Xi to ljubo slogo, ki odstopate od sedanje splošne slovenske pisave, in v svoji t »Zori" in v svojem »Vestniku" le svojo Slajarscina pišete? Ko pišete ka, èce, n esce itd., gotovo ne pospešujete te ljube sloge, po kteri zdihujete; ali pa hočete, da se bodo vsi drugi slovenski listi, iu vsi slovenski pisatelji Vaših, nam vsem drugim več ali manj neznanih besed in besedic poprijeli, zato, da pridemo do te ljube sloge ? Meni vsaj se tako zdi, ko berem kak sestavek Vaše »Zore"
«liti v mlada srca čednosti, ki store žensko pripravno za nje poklic. Pri mm. Ursuli-naricah je sicer vže stara ženska šola, v to je hodilo več deklic se slov. Goriškega, k«*r je pa šola laška, je Slovencem prav malo koristila. — Dokler niso bile ljudske šole na narodni podlagi, bile so brezplodne; ravno taka je z odgojo ženstva: dokler se ne bodo ženske primerno na n.iravniši podlagi odg«»jevale, je vse naše delovanje le polovičarsko, ter ostati mora brez zaželenega sadu. Iz vsega sledi: Nam je živo h eoa dekliških š<d, a pre«l vsem slov. učiteljic, katerih do zdaj nimamo (sami 2 na Tominskem ! !) Da jih vsaj v prihodnje vdo-biiuo je edina pomoč slov. iz dtrazevališče za uàtelj'ce z s ov. vadnico vred, kateri zavod nani je vis. ministerstvo vže pred 3 leti pripoznalo, a vkljub vsem predlogom naših šol. oblast n ij je vse še vedno le na papirji. V mestu, v bližnji okolici in na Goriškem sploh je obilo deklic, ki bi se rade posvetilo učiteljskemu stanu, ali, ker priložnosti ni. morajo one zaostati, ž njimi vsa druga ženska mladina in poslednjič ves narod.
Glede na vse to podaja slov. narodno politiško društvo »Gorica" v Gorici visokemu c. k. ministerstvu zaupljivo prošnjo, naj bi v Gorici s1 atensko izobraževal išče za učiteljice se slovansko vadnico v ed ustanoviti blagovolila. —
Civilna ženitev.
I.
Pod tem naslovom priobčuje »Soča" v 8. št. članek, v Kterem brezobzirno ra-
ali Vašega »Vestnika", da ni niti slovensko uiti hrovaško, ampak neka zmes, ktera mi malo dopade. Novice so tedaj po pravici to čobodro v dveh številkah (ako se še dobro spominjam), leta 1873 rešetale.
Pa ker sem ravno Novice omenil, pridem per associationem ideanun na sestavek v omenjenem »Vestniku" štev. 12. leta 1873, z napisom: „Di ali kaV Spisal ga je neki K. Lajh. Začenja se tako le: »V 22. listu letošnjih Novic spodtika se nešče na veziku ka, kateri se je v novejši dobi za dosedanji da zamenjavati začel v onih stavkih, ki so na lice odvisni ali od glagolov sentiendi ei deklarandi, ali od samostalnikov in prilogov tega istega pomena." Se ve da naš »Glas", ki je izvirni sestavek »Kakavcem" prvi prinesel in kterega so Novice posnele, kolikor jim ga je bilo treba, je premajhen in prepohleven, kakor da bi ga »Vestnik" imenoval. Lei non capii m usai s !	(Konec prih.)
zodeva svoje sovražtvo do katoliške cerkve.
Ta članek se da naj bolje karakterizovati z besedami sv. Petra : »Ti pa kakor nespametna živina prekiijnjajo, kar ne razumijo ; in v svoji spačenosti bodo poginili, ter prejeli plačilo krivice itd. (II. Petr. 2, 12, 13.). »Soča* ne skuša dokazati, kar trdi, ker to ni njen namen in ker dobro ve, da se ne da dokazati, kar ni resnično. Sočin namen je duhovstvo — cerkev — obrekovati in černiti ; nekteri ji slepo verujejo i;i tako doseže »Soča* svoj namen.
»Soča1* očita duhovstvu, »da uže mnogo sto let namerava, in izmed njega hrepenijo škofi, posebno papeži v Rimu, da bi na se potegnili kolikor je mogoče posvetnih rečij : bogastva, časti, kneževskih naslovov in celo posvetne oblasti, kar je vse sc per sv. evangelij.4*
Temu nasproti trdimo mi resnico, da duhovstvo ni iskalo, kolikor mogoče posvetnih reči, marveč, da so že rimski cesarji, kakor hitro so kristjani postali, duhovstvo v veliki časti imeli in spoštovanje do duhovstva dejansko skazovali, ter mu posebne pravice, bogastvo in celo posvetno oblast uaklonjevali. Prostor nam ne dopušča, obširno popisati, kako je že 1Jdistanti» veliki, prvi kristjanski cesar, duhovstvo visoko častil in mu dobrote, bogastvo, posebne pravice in celo posvetno oblast naklonil. Naše bralce zavrnemo na cerkvenega zgodovinarja Euzebija (f 340), kteri omenjene reči natanko popisuje v zgodovini in v životopisu Konstantina velikega. Duhovstvu naklonjene posebne pravice in o-blast so zapisane tudi v zakoniku Teodozija.
Ko so se bile poznej med Germani na cerkveni podlagi ustanovile države, niso kralji samo spoznavali in poterjevali pravic, ktere je bila cerkev pod Rimljani za-dobila, ampak so cerkvi in cerkvenim osebam še novih pravic podelevali, kar je tudi prijateljska zveza med cerkvijo in deržavo zahtevala. Kralji so namreč škofom posestva darovali, škofi so bili po tem prišteti vazalom, so enake pravice ž njinu vživali, in so kneževske naslove zadobili. Škofje so imeli «*elo predstvo pred grofi, in knezi, in sicer ne samo zato, ker so bili učeni, izobraženi, ampak tudi zarad tega, ker je bilo takrat splošno prepričanje, da ima cerkev prednost pred državo in da duhovnom -vazalom tiče prednost pred svetnimi. Al je resnično, kar trdimo? Naj pregleda Sočni zgodovinar (!) in njeni bralci Baluz, capituiaria regum Francor.; Phillips, deut-scbe Geschichte, Kirchenrecht Bd. III. itd.
Nevedne podučiti je dobro delo usmiljenja. Naši škofje in sveti Oče papež so nevedni, ker ne vedo, da so bogastvo, čast itd. soper sv. evangelij. Dobro vemo, da Sočin prvak pridno prebira sv. pismo, posebno kadar ga nadleguje al kadar mu kri v glavo sili, da zadobi tolažbo in zdravilo, al bi ne hotel blagovoljno našim škofom in varuhu resnice, svetemu Očetu, naznaniti, v kterem evangeliji so omenjene reči prepovedane. Pa le hitro, ker so nekteri gospodje že stari, da se bodo mogli pred smrtjo poboljšati.
»Soča* trdi nadalje, »da so začeli v srednjem veku cesarji in kralji hudo temu (hrepenenju po posvetni oblasti) nasproto-
vati in nastali so krvavi boji mej njimi in papeži.*
Med papeži in cesarji so res v srednjem veku krvavi boji nastali in sicer zato, ker so papeži nasprotovali hrepenenju cesarjev po oblasti, ktera jim ni tikala. Nekteri cesarji so namreč skušali cerkev državi podvreči, niso pripoznavali cerkvenih pravic in tmli ne pravic narodov. Papeži so stanovitno branili ne samo cerkvenih pravic, ampak so zagovarjali tudi pravice narodov, ktere so cesarji prezirali.
Tak cesar je bil Henrik IV. (1. 105G -1106). Ko je bil še mlad, živel je bolj po živinsko, ko po človeško; ko je bil odrasel, bil je sužen svoji poželjivosti, tako da je zraven zakonske ženo še druge imel, možem žene in starišem hčere odpeljaval, kakor pričuje Bruno hist. belli Saxon. Hot-ljivi trinog ni samo pravic nekterih zaničeval, ampak skušal je tudi hrabri narod Saksonov uničiti. Cerkvene službe je nevrednim prodajal in grabil cerkveno premoženje. Henriku je nasprotoval papež Gregorij VII. in se neprestrašeno boril za cerkvene in narodov pravice.
Nemški knezi so Henrika zavoljo hudobij in krivic 1. 1077 odstavili. (Voigt, Hddebrand a ls Pa pst Gregor VIL; Gfro-rer, Gregor VIL; Hefele, Concil. Gesch. Bd. V.; Hergenrother, kathol. Kirclie umi christl. Staat.)
Cesarji iz preimenitne hiše Hohenstau-fov so nameravali ustanoviti vesoljno samo-vlast (monarhijo), kteri bi imeli podložni biti vsi narodi. Friderik L (1. 1152-1190) je zahteval oblast, kakoršuo so imeli nekdanji paganski vladarji, zarad tega je ukazal po Bolonjskih pravnikih (Bulgarus, Martin Gozja, Jakob in Hugo de porta Raven.) na Ronkaljski planjavi 1. 1158 pravice proglasiti, kterih ni imel in ktere bi imele ne samo cerkvene ampak tudi državljanske pravice uničiti. »Postave*, pravi učeni nemški pravnik Saviguy, »ktere so bile na Ronkaljski planjavi proglašene, so bile pretveza, da je cesar dobil nepristojno oblast*. Friderik se je ravnal po izreku starih rimljanskih pravnikov : kar cesar odloči, to je postavno.
Zopet je bil papež Aleksander III., kteri je hrepenenju Friderika po nepristojni oblasti nasprotoval in branil pravice cerkve in državljanov, za kar bi mu morali tudi liberalci hvaležni biti in ga hvaliti. (Hefele, Concil. G. Bd. V.; Voigt, Gesch. des lomb. Bundes.)
Da so »papeži narodom vzeli pravico, škofe imenovati*, kakor »Soča* svojim bralcem »farba*, ni res. Ako niso narodi imeli pravice, škofe imenovati, jim je niso mogli papeži tudi ne vzeti.
Da niso pa narodi teh pravic imeli, da se lahko dokazati iz sv. pisma in iz naj starejših spričeval cerkvenih očakov in pisateljev.
Ustanovitelj katoliške cerkve J. Kristus je izvolil in poslal aposteljne, kakor je bil on od Očeta poslan. (Jan. 20, 21). Sv. apostelj Pačel je oznanoval evangelij v Cipru, Aziji, Macedoniji in Ahaji, je usta-novljal cerkve in jim predstavljal škofe, kakor lahko vsakdo bere v dejanjih apostelj-nov. Ravno tako je sv. Peter in ravno tako so drugi aposteljni škofe imenovali,
kakor priča cerkveni očak sv. Klement, u-čeneo sv. Petra (Ep. I. ad Corinth. c. 42).
Nektere škofe so rimski papeži že v prvih časih imenovali, tako je n. pr. papež Eleuterij (1. 177-192) sv. Ireneja škofa Lionskega na Francoskem postavil in ravno tako je škofe za Angležko imenoval. Navadno so pa v prvih, časih škofe imenovali metropolit in drugi škofi tiste dežele ; tako sta bila n. pr. imenovana sv. Epifanij in sv. Bazilij v četrtem stoletji. Pri teh volitvah je bilo tudi ljudstvo pričujoče, ne da In volilo, ampak, da je pričevalo, da je la, klerepa so mislili voliti, v resnici naj bolj v-reden in. naj bolj sposobni.
Ako je ljudstvo koga želelo, so škofi pravičnim željam ustregli, al nikakor niso dovolili, da bi si ljudstvo samo pastirja zvolilo. Škofi imajo pravico, ljudstvu pastirje dajati, piše sv. Bazilij vernim v Ni-kopoli, ljudstvo pa ima dolžnost jih sprejeti. Imenitna cerkev Kartagenska v Afriki je nekaj časa raji brez pastirja ostala, kakor da bi bilo ljudstvo škofa volilo. Sedmi občni cerkveni zbor (1. 787) je neveljavne izrekel volitve škofov, ktere bi občine same izvršile, ker imajo škofe samo škofi voliti. (Binterim, Denkwiirdigkeiten d. k. Kirche I. 1 ) Iz tega, kar smo na kratkem navedli, je razvidno, da niso imeli narodi pravice, škofe voliti, ako pa niso imeli to pravice, jim je niso mogli papeži vzeti. Vsak mora, mislimo, spoznati da je to resnično.
»Kaj tiče cerkvi in kaj državi, nij bilo jasno srednjemu veku Prva je rada in pogostoma segala v delokrog in pravice države, prilastila si je n. pr. postavo — dajanja v ženitvah*, tako »Soča*. Mi pa pravimo, da je bilo srednjemu veku dovolj jasno, kaj tiče cerkvi in kaj državi, ker takrat ni bila taka zmešnjava pojemov, kakor je zdaj — ko sveti petrolej. Da je država rada in pogostoma segala v delokrog in pravice cerkve, pričajo hudi boji, ki so nastali med papeži in cesarji zarad investiture. Cerkev si ni prilastila se le v srednjem veku postavo — dajanja v ženitvah, uže Kristus je o ženitvah pastave dajal in sicer neodvisno od države (Mat. 19); ravno tako tudi sv. Pavl I. Kor. 7, 12).
Radi bi tiste »bistre glave poznali, ktere so uže v 16. stoletji cerkvene in državne zadeve pretresovati in ločevati zace- • le.* Ako »Soča* Lutra misli, ji rečemo, da je zraven bistre glave tudi kaj druzega imel. Gotovo bi naše bralce razžalili in naš list umazali, ako bi priobčili, kar je od ženitve govoril in pisal (Glej Luther’s Lhe-recht — hist. polit. BI. XI. 410-35., Dol-
linger, Reformation II. 427). Kaj takega more le list priobčiti, kteri se rad po blatil valja.
Ako hoče »Soča* cerkev, ki svoj posel že 19 stol e i tj dobro pozna in zvesto zvr-šuje, učiti, kaj da je njena dolžnost, — je to gotovo ne le velika predrznost, ampak tudi nesramnost.
Kar zadene konečno postave, o kterih »Soča* govori, jim ne bo samo cerkev, in duhovstvo pokorno, kakor so bili prvi verniki in sam gospod in oznanitelj kristjanke vere, ampak bo tudi ljudstvo vselej, kakor do sedaj, napeljevalo k temu, da bo prostovoljno in rado postavam pokorno, — ako so postave pravične, to je če niso bo-
žjim postavam nasprotno. Ako bi bile te postave božji ustanovi, cerkvi, nasprotne, ako bi nameravale, pravico, ktere je cerkev od svojega ustanovitelja zadobila, uničiti, bi moralo duhovstvo z aposteljem reči : „Sodite, če je prav pred Bogom, vas bolj slu-šati, kakor Boga* (Dejanja apost. 4, 19); duliovstvo bi bilo pripravljeno posnemati ne samo prve vernike, ampak tudi scdajno duhovstvo v Švici in na Praškem!
Dopisi.
Iz gornje Ipavske doline, 3. marca.
—	Preljuba doslednost, oj kje si doma? Tako mora dan danes človek v H mol peti, ko bere članke našega svobodomiselnega in svobodoljubnega lista goriškega *Soče“.— Nekdaj, dokler je bila voda v Soči še čista, se je zmeraj protestovaio in pisarilo, tabo-lovalo in kaj vem še, kako vale smo delali po naših prvakih proti centralizmu; javno in privatno se je govorilo in delalo na to, da bi se tega kripijočega netopirja iznebili in odstranili. Ves slovenski svet je bil navdušen proti temu sovragu, in zdaj ?
—	Oh, zdaj pa prvaki in prvačiči, pol in četrt liberalci so kar na vrat na nos temu centralizmu v naročje vržejo s tem, da odobrujejo postavo zarad prestrojenja dežele v velike županije in jo hvalijo na vso moč kot veliko korist za deželo. Pa gospodje in gospodiči, ki se toliko širokoustite in pridu-šujete, da ste rodo- in domoljubni, ki kričite, da vse, tudi življenje žrtvujete za narod, pojdite pogledat v bližnjo Istrijo, in tam se vam bodo oči odperle, koliko blagra za narod ima na sebi ta od v;is toliko hvaljena prestrojba. Tam v občini, kjer je popred županoval kak rodoljubni župan, je zdaj morebiti še kak starašina lokalne županije, ki mora službovati kakemu italianissimi!, pa v naj več soseskah še tega nimajo, ker niso bili nazoči pri lokalni volitvi, ker so ali predaleč ali pa se iz kakega drugega vzroka niso mogli volitve udeležiti. Ako ste slepi za vse druge napake, ki bi utegnile iz teh velikih županij izvirati in kterih ne morete videti, ker imate motno vodo; tako bi bili morali saj prevideti, da si ohranite vašo veleslavuo rodo- in domoljubnost neomadežvano. Jasno je in neovrgljiva resnica, da vladi bo lepše brzdati šest županov (in še ti bodo morebiti že sami pravi centralisti), kot pa zdaj ko jih je na istemu mestu dvajset. Nobene stvari nimamo v naši deželi več svobodne kot to, da smemo še po svojem umu in prepričanju voliti si starešine in župane, in da pri tem nima vlada še svoje veljavne praktike; ali še to pravico hočejo zdaj nam naši pomilovanja vredni, slepi primoj-dušniki izdati; da potem ne bomo čisto nič več imeli, kar bi smeli svoje imenovati. Lepa hvala vam, svobodomiselni fantalini ! lepo in dobro znaste vozit voz, na ktereni prodajate po deželi vašo svobodoljubno in olikano kramo. Pri volitvah za državni zbor ste samo pol maske odgernili sò svojega obraza, zdaj pa ste kar celo odtrgali, da yas vidimo v celi vaši nagosti; zdaj je jasno razvito, da vam nij nobena reč več sveta in da vse počnete, kar zamore vstreči vaši mavhi, bodisi po ti ali uni poti. Vse bi se bilo dalo verovati od vas; tega pa saj ne, da bo vaša pulila rodoljubnost tako
daleč zagazila v motno vodo, da bo proti naj manjši in vendar važni pravici, ki jo ima še ubogi in stiskani kmet v rokah, agitovala in jo strastnemu centralizmu izdala. Nikar ne mislite svobodnjaški petelinčki, da je te verstice pisal kak strastni župan, ki se boji 'zgubiti svoje županovanje, ali pa kak drugi enake baže; ne! to piše priprost kmet ki se še starešinstvu odteguje, ker nima časa zadostiti dolžnostim, ki te službe zahtevajo. — Z Bogom!
lindo m i r Belodvorsk i.
Ogled.
Avstrija. Nj. vel. cesar se je vrnil 27. pr. m. zjutraj z Ruskega na Dunaj ; zadovoljnost se mu je brala neki na obrazu. Nekaj važnega se je gotovo dognalo med veselicami v Petrogradu. Kaj pa, to je še zmeraj vganjka. Govori se, da sta se naš in Rus dogovorila da bosta s Prusom in z Angleži vred vzdrževala sedanji stan reči (»status quo*) v Evropi in pa vesoljni mir. To bi bilo vse lepo, ko nam bi le kdo pojasnil prikazen, kako se vse to vjerna z napredovanjem očitne revolucije prav pred očmi omenjenih vladarjev in celò po prizadevanji njihovih ministrov, n. pr. Bis-marka. Znabiti nam že bližnja prihodnost reši zastavico Franc-Jožefovega potovanja. Domu prišedši ni našel cesar po vsem u-godnega položja. Cislajtanski ministri so si nekako navskriž z ustavoverno večino državnega zbora. Naj bolj napadajo zborniki in ustavaški časniki min. Depretis-a, in jih jezi to, da se vsi drugi ministri zanj potezajo ter da so vsi za vsacega in
vsak za vse. Tudi min. Stremavi’ ni do-
*
ločnim ustavakom in liberalcem nič kaj po volji, ker se jim noče glede konfessional-nih postav vdati. S časniškim kolekom se je vlada merodajnim strankam v zboru tudi še precej zamerila, tem bolj, ker je ne-ktere njihove zvonec noseče liste (n. pr. »N. fr. Presse* i. dr.) zavoljo ojstrih napadov zlasti na bar. Depretis-a v prepoved dejala. Razmero sedanjo med vlado in zbornično večino in pa med tistim občinstvom in časništvom, ktero večini v vsem pritrjuje, zaznamuje in izrazu jo se z besedo »razdraženost.* Da bi to razdraženost pregnali, imeli so preteklo nedeljo niinistii pogovor z nekterimi povabljenci izmed zborničnih prvakov. Pričakovalo se je veliko od tega pogovora, ali sedaj niso poslanci in dotični časniki nič kaj zadovoljni z vspehoin te l^onferencije. Porazu-meli so se ministri in poslanci res v ne-kterili malenkostih, a v bistvenih rečeh — kakor so zborniki mislili — ne. Tako n. pr. nočejo ministri nič odjenjati glede svojega predloga konf. postav ; poslanci pa so pričakovali, da sprejme ministerstvo odsekov poojstreni načrt. Dogovorili pa so se v tem, da so drž. zbor nekaj časa pred Vel. nočjo, menda tj e do sred meseca maja, odloži, zakaj okoli 20. aprila se imate suiti delegaciji. Potem so ministri zborničnim voditeljem pritrdili tudi v tem, da se ima vsaj 1. načrt konf. postav obravnati, predno se zbor odloži. Deželni zbori bi se imeli — vsled teli dogovorov — suiti 15. sept.., drž. zbor pa 15. okt. Navskriž so si bili slednjič ministri in poslanci tudi zastran
tega, da so posl. hoteli obravnavati konf. postave pred proračunom, vlada pa liočo, da se mora proračun poprej rešiti, da potlej lahko vsak hip poslancem poreče : Gospoda, zdaj lahko greste. Bili so pa pri omenjenem posvetu ministri (razen preds. Auersperga): Lasser, Stremayr, Glaser in Unger. —- Posl. zbornica je poslednji čas marsikaj razpravila, pa nič tacega, da bi naše čitatelje posebno zanimalo. Pač pa je budgetni (proračunski) odsek nekaj skleni!, kar bo gotovo naše Tomince mikalo. Za končanje ceste po Bački dolini je dovoljenih 8000 gld., za cesto skoz Idrijsko dolino pa 2000 gld. Glede prvega zneska je minister L. rekel, da bode ta denar ob enem tudi na korist primorskim revežem.
—	Debata o konf. postavah bo gotovo jako mikalna. Udeležijo se je — kolikor je do sedaj znano — prvaki izmed oppo-sicije in bodo »proti* nje} govorili n. pr. Hohemvart, Greuter, Oiz, Herman, Karlon, Harant, Pražak, Bftrenfeind, Smolka, knez OartoriŠki, Vitežič i. dr. — Za načrt odsekov bode govorilo elinst poslancev z leve strani, — med njimi tudi Razlag, kar pa ni verjetno. Kar se tiče tistih besedi, ki smo v zadnjem listu rekli, da jih je grof Hohemv. izustil zastran konf. postav, niso resnične; spačili so jih bili časnikarji.
—	Ne samo v drž. zboru, temnč tudi po deželah se vzdiguje katol.-konserv. stranka proti pred’agom konf. postav. Uni dan je imelo med rugimi kat. pol. društvo v Gradcu občni zbor in se je postavilo proti tem črtežem, 1. t. m. pa je bil še veliko sijajniši zbor kat.-pol. društva kraljevine pemske v Pragi, k t/-rega se je udeležilo mnogo više in iimmituiše gospode našega cesarstva iu veliko družili doma Mb in vnanjih možakov. Krepki so bili govori sklepi zmerni in primerni. Glede nameravanih postav zahteva resolucija te slavne skupščine, da naj bi se nič ne naredilo brez dogovora s cerkveno oblastjo. Tuli ljubljausko kat.-p. društvo je prav čvrsto resolucijo sklenilo. Ali* — deželn. predsednika namestnik, kn. Mettermeli, je z velikimi plakati po uličnih oglih prepovedal nabiranje podpisov proti konf. postavam — ne, proti njih načrtom! (Ustavnost in svoboda ! !)
Na Ojjrrdieni je kriza še hujša, ko v Cislajfcaniji. Tam so ministri komaj čakali cesarja, da bi se iznebili svojih butar; nihče ne mara minister biti, ker državni voz tako globoko v blatil tiči. Menda se spet sedanjemu min. predsedniku, Szlavy-u, naroči, da sestavi novo ministerstvo. Govori se, da prevzame finance baron Sennyey. To bi bilo dobro znamenje. Rešeni pa ne bodo Ogri še dolgo svojih rev in težav.
Vnanje države. Xa španjska gleda te dni ves svet. Še nikoli niso bili Karl isti tako blizo izpolnjeuja svojih nad, kakor zdaj. Sporočila, ki jih imamo se španjske-ga bojišča, niso sicer še prav jasna in skoz in skoz zanesljiva, pa toliko je gotovo, da je Moriones pobit. Hotel je s pomočjo bro-dovja rešiti mesto Bilbao (ktero šteje 20.000 stanovalcev) in ki ga Karlisti dalj časa oblegajo. (Bilbao je na severnem koncu Španije, v baskovskih pokrajinah). Napadati je začel Mor. Karliste 24. febr. pa njegov naskok je bil večkrat odbit. Bitvo
imenujejo poročila po kraji Monte libando. Prejšnja poročila so govorila, da so zgubili republikanci 3000 mož, zdaj pa že trdijo Madridei, da ne znaša njih zguba več, ko 800 mož. Zmaga Karlistov je na vsak način ena naj važniših dosedanjih. Streljati na Bilbao so bili začeli (Kartisti) 22. febr.; od tistega dne je Don Karlos v Barracal-do-u. Madridski vladarji so Moriones-a nekako odstavili, kajti 27. febr. seje postavil armadi (republ.) na čelo sam načelnik republike Serrano s Topete-om. Minister-stva predsednik v Madridu pa je Zabala. Bazne sicer med seboj prepirajoče se stranke se zdaj ustijo, da pošljejo prostovoljce na pomoč republ. armadi, pa bržkone bodo jej pomagali samo z — besedami. Nekteri Časniki so prinesli (po Karlistovskih sporočilih) novico, da je Bilbao že v oblasti Karlistov. Daši se mora to dan na dan zgoditi, nočemo vendar te novice že danes kot gotovo podati, da se ne spečemo ž njo, kakor že enkrat poprej. Tako tudi čakajmo, (la se potrdi vest, da so Karl isti prestopili reko Ebro ter da se bližajo Madridu. Gotovo je pa menda, da v kratkem bo Tolosa v Karlistovskih rokah (To mesto je proti vzhodu od Bilbao-a).
Na Francoskem je zmogel pri volitvah Ledru-Bollin (radikalec), in sicer v depar-tementu Vaucluse ; tako tudi republikanec Lepetit (pa v drugen volilnem kraji). Romanje Bonapartistov na Angležko k cesarjeviču Napoleonu 16. t. m. brani vlada, kolikor more.
Anglezko. Kav smo uni pot povedali o vojski z Ašanti v Afriki, ni bilo resnično. Došlo je bilo lažnjivo poročilo v London. Marveč gre Angležem prav slabo. Govori se celò, da so zamorci njih generalu Wol-selev-u zaprli pot, da se ne more (po zgubljeni bitvi) več umakniti nazaj. Potrjena pa ni še poslednja novica.
Na Pruskem kujejo postave proti ka-tol. duhovščini, ktere bi delale Neronu vso čast. Nezaslišano v postavodaji omikanih ljudstev je n. pr. ta-le določba: Duhovnik ali škof, kterega je vlada odstavila zavoljo tega, ker ni hotel — (ker ni smel) — delati po tistih drž. postavali, ki so cerkvi in katoliški vesti nasproti, mora izgubiti državljanske pravice in pa (cujte !) mora domovino zapustili in le začasno sme še stanovati v kteri nemških dežel, ki mn jo policija odkaže ! ! Da, vsaka sila prikipi le do vrhunca, potle pa — (glej zgodovino!). Tisti skupni pastirski list pruskih škofov, kterega smo v posl. listu le po govorici omenili, je kaj izvrstnega. Škofjo trdijo določno in krepko cerkvene pravice — (lasi z zmernimi besedami. Giuljivo je, kako nekako slovò jemlejo od svojih vernih, ker že naprej čutijo, da jih prej ali slej vse zadene osoda nadšk. Ledohovski-ga. Led.— mu so zdaj naznanili, da bo zapert eno leto.
Domače novice.
(Duhovske spremenile.) — 0. g. Janez Lukežič, duh. pomočnik v Komnu, gre za vikarja v Gabrijo pri Mirnu; na njegovo mesto pride č. g. France Leban, dozdajui duh. pomočnik v Biljah.
(Kat. pol. društvo) bo imelo 12. t. m. občni zbor. Ob 10l2 odpre predsednik društva z primernim ogovorom zborovanje, potem so volyo nakateri novi odborniki in slednjič pridejo na vrsto nove kon fessi jo nalnc postave, kaj se ima pričeti v tej zadevi.
(Beseda 1. marca v tjor. čitalnici) se je izvršila dobro; dopadala je igra ,,ono uro doktor.tt Igralci in igralke so svoja nalogo popolnem spolnili.
Razne vesti.
— Ali je le slučaj? — Iz bližnje Goriške okolice poroča se nam sledeči žalostni dogodek: Živel je pred ne dolgim časom nek o-ženjeni v pregrešni zvezi z drugo vdovo. Ko njegova prava žena to zve, začne mu očitati nezvestobo: ali on taji, se zarotuje in slednjič proti ženi priseže: Bog mi je priča, da sem nedolžen, in najino edino hčerko naj zlomi Božja oblast, ako je res, česar me ti sumničiš. Pri teh besedah zgrudi se triletna deklica na tla, se zvija, peni, krči in čez 14 dni med strašnimi bolečinami umrje. Ali tudi očeta zadene Božja kazen, ker kmalo potem tudi on nevarno zboli: pri vsem prigovarjanji svoje žene in bližjih sosedov ne da se spraviti z Bogom, ampak za nekoliko dni neskesan in nespokorjen nesrečno — umrje.
— Prostost.— Knez Mettermeli, namestnik deželnega predsednika na Kranjskem, je po „plakatihw na ulicah prepovedal nabirati po Ljubljani podpisov na resolucijo, ktero je sklenilo katoliško društvo proti novim, a ne še sklenjenim konfessionalnim postavam. Če se ho tako napredovalo ne bodo le kmalo vse poti zaprte katoličanom, ampak kmalo se ho jim prepovedovalo še prosto misliti.
— Konkurs za -tri štipendije na kmetijski šoli je podaljšan do 14. t. m.: posestniki, ki imate fante za to, oglasite se!
— Denarje, ki so uredništvu došli za pregnano duhovščino v Švici, smo odposlali 1. marca opravništvu „Vaterland-a na Dunaji v znesku 65 gold. 30 kr. (48 gold. v papirji, 12 gold. v srebru in 1 cekin).
Uopi m umori. — ^Slovenski Gospodarw
v
poroča, da Štajerska dežela že blizo med vsemi zvonec nosi-v hododelstvih ; tako je nek Graški gospod oropal nekega kmeta na prosti cesti in sicer oh dveh popoldne. — Nekega dninarja, ki si je prihranil okoli 6000 gold. (ker je skopo živel) so nekteri hudodelniki, misleči, da skopuh denar hrani v svoji revni bajti, tudi ubili, pa denarjev niso najšli. Taka hudodelstva so res lep sad sedanjega liberalizma, ki pači ljudstvo in hujska proti duhovnom, ki uče Kristusovo vero, po kteri se mora pustiti vsakemu svoje,
— h Bleda na Gorenjskem se piše „Slov.“: Nedavno so se blizo „Petranatt kmečki fantje na zmrznjenem jezeru stepli, led se vdere pod njimi in šestero jih zgine pod led. Vendar je bila nagla pomoč blizo in tako so bili rešeni, mokri sicer, a tudi vroča jeza se jim je bila izkadila.
— Za nove zvonove na sv. Gori so darovali farmani v Opačjeselu še 3 gld. 70 kr.
Znanstveno polje.
Te dni je prišla na svetlo pri So-eharji (Tarinoli) v Gorici „cerkvena zgodovina Yascotti-ja* (Institntiones bistorte cccles. auetore R. P. Ghiro Vascotti) v tretjem natisu, popravljena in pomnožena po Janezu Hrast-u, doktorji bogoslovja in profesorji cerkvene zgodovine in cerkvenega prava v centralnem nadškofijskem semenišči v Gorici.
Bila je že druga izdava 1. 1866 (prva po prof. dr. J. Hrast-u) zdatno popravljena in pomnožena, tako moramo reči, da je tretja izdava (druga po pr. Hr.) vsa predelana v primeri s prvo. — Kar je rečeno, je vse dokazano po naj veljavniših virih. Kedor se hoče obširniše podučiti, kažejo mu pot povsod zaznamovani viri (Quellen), kterili zaznamovanje je stalo učenemu gospodu gotovo obilo truda in časa. Knjiga je pisana v lahko umevni pa gladki, bi rekel, klasični latinščini. Kar pa knjigi veliko prednost (laja, je to, da je v njej cerkv. zgodovina izpeljapa do najnovejših časov do konec leta 1873.
Koliko vrednosti in veljave ima knjiga predelana po mons. in prof. dr. Hrastu, kaže to, da je bila koj že L 1866 vpeljana kot podlaga predavanja cerkvene zgodovine na vseučilišči na Dunaji, in koj potem na bogoslovski fakultati v Olomucu, na bogosl. učiliščih v Ostrogonu (Gran), v Zagrebu, v Kraljevem gradcu i. dr., in da je II. izdava L 1866 .v tisuč iztisih že lani vsa pošla.
Priporočati zamovemo knjigo ne le v-sem duhovnom, ampak tudi svetnim učenjakom, ki hočejo, z nepristranskim očesom brati cerk. zgodovino.
Ponosni smo Goričani na moža, ki je v novic svetu pokazal, da tudi Goričani kaj zamorejo. Čudimo se le, da na bog. učilišči v Ljubljani (!) še vedno mlatijo Ro-bitscli-evo knjigo. Menda vender tam ne velja: Quid boni ex Nazareth ?! —'
Oznaniln ile.
t
v
m	_
Dr. Ferdinand Rojic
brat tistega ki je v Gorici, zdravi od zdaj naprej na- svojem domu v Dornbergu.
Obiskali smo novo gostilnico Brandt
(»Hotel Brandt")
in se prepričali, da je lastnik z velikimi stroški napravil take prostore, ki so kinč Goriškega mesta. — Kuhinja prekosi, zdi se nam, vse druge goriških gostilnic, — spalnice so Čedne prostorne in dobro u-redjene, — postrežba vse hvalo vredna; zatorej jo priporočamo vsem, ki dohajajo po opravkih v mesto.
Več posestnikov in gospodov z dežele.
Odgovorni izdavatelj in ured.dk: ANTON LAKNER recto LUŽO VEG — Tiskar: SEITZ v Gorici.