ljana 1959; MS — M. Mikeln, Strip strup — denarja kup, Ljubljana 1964; MS M. Malenšek, Se bo kdaj pomlad, Ljubljana 1957; OL — A. Ocvirk, Literarni zapisi. Ljubljana 1935; P — F. Prešeren; PO — I. Pregelj, Otroci sonca, Ljub- ljana 1960; PS — В. Paternu. Slovenska proza do moderne, Koper 1957; PZ — E. Peroci, Za lahko noč. Ljubljana 1964; R — Razgledi; RS — A. Rebula, Senčni ples. Ljubljana 1960; S — Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljub- ljana 1970; SB — A. Bajec, R. Kolarič, M. Rupel, Slovenska slovnica, Ljubljana 1956; SC — D. Smole, Črni dnevi in beli dan, Maribor 1958; SO — B. Smol- nikar. Otroško življenje teče dalje, Ljubljana 1963; SP — Slovenski pravopis, Ljubljana 1962; SV — S. Suliadolnik, Vendar in sorodne vezniki, J iS, Ljub- ljana 1957; ŠM — B. Skerlj, Misleči dvonožec. Ljubljana 1965; ŠS — R. Šeligo, Stolp, Ljubljana 1966; ŠV — J. Šolar, Veznik in. J iS, Ljubljana 1959; TP — J. Trdina, Peter in Pavel, Ljubljana 1884; TS — J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik, IV, Maribor 1970; TSt — J. Toporišič, Stilska vrednost slovenskih vez- nikoo. RZZSF, Zagreb 1964; VC — P. Voranc, Cme pike v snegu, Ljubljana 1968; VJ — P. Voranc, Jamnica, Ljubljana 1956; VL — J. Vidmar. Literarne kritike, Ljubljana 1951; ZM — P. Zidar, Marija Magdalena. Maribor 1968; ZT — P. Zidar, To in še pismo (sv. Pavel), Ljubljana 1965. CHR. S. STANG, LEXIKALISCHE SONDERÜBEREINSTIMMUNGEN ZWISCHEN DEM SLAVISCHEN, BALTISCHEN UND GERMANISCHEN Norveški jezikoslovec Chr. S. Stang je bil doslej najbolj znan po pri- merjalni slovnici baltskih jezikov in delih o bsla. glagolu, sla. akcentuaciji idr. Mimo njih ne more nihče, ki se ukvarja z baltoslavistiko. V svoji naj- novejši knjigi pa se ukvarja z balto-slovansko-germanskimi jezikovnimi (predvsem leksičnimi) vprašanji. Med ide. jeziki so že zgodaj nastali raz- ločki, ki jih je mogoče opaziti na vseh jezikovnih ravninah, tudi v besedišču. Že Meillet je 1. 1908 v svojih Les dialectes indoeuropéens opozoril na posebne besedne skladnosti med posameznimi ide. jeziki, tako npr. na besedne sklad- nosti med italskimi, germanskimi, baltskimi in slovanskimi jeziki, pa tudi na vrsto skludnosti med indoiransko-sla.-balt. jezikovno skupino na eni strani ter germansko-keltsko-italsko (severozahodno) na drugi, v knjigi Le slave commun pa o podobnostih med sla.-hait, ter gerni. skupino. Podobno so me- nili tudi drugi, npr. Lehr-Splawinski, E. Georgiev. Že iz Trautmannovega slovarju je razvidno, dû je med bsla. in germ, več besednih skladnosti kot med bsla. in drugimi ide. jeziki. Vendar pa Traut- mann ni upošteval tistih posebnih baltskih in slovanskih besed, ki niso bile dokazane kot skupno bsla. besedišče. Ugotovil je 168 skladnosti, izmed tegu 74 bsla.-germ., 51 bait.-germ, in 43 sla.-germ. V knjigi Germanic-Balto-Slavic Etyma (1941) Pliilipa Schererja je število skladnosti dosti večje, kajti pisec je skušul podati čim več verjetnih skladnosti med temi jezikovnimi skupinami. Stang pa je — nasprotno — skušal podati zbirko najzaneslj ivejših besednih skladnosti. Ugotovil jih je 188 (povsem zanesljivih ali vsaj zelo verjetnih), od tega jih je v vseh treh jezikovnih skupinah 68, 66 je bait.-germ., 54 pa Universitetsforlaget, Oslo, 1972, str. 95. sla.-germ. V knjigi obravnava stari besedni zaklad, ne pa kasnejših izpo- sojenk, tj., obravnava besede, ki kažejo enak glasovni razvoj kot iz ide. po- dedovane, so pa (vsaj po našem današnjem vedenju) omejene le na te tri jezikovne skupine (npr. csl. mošti, mogç »können«, lit. mäga »gefällt«, got. mag »kann«). Ima pa tudi take, ki ne kažejo ustreznih medsebojnih glasovnih raz- merij, pa pri njih ni mogoče domnevati, da so nastale v eni jezikovni skupini in se razširile v drugi dve (lit. sidäbras — prus. sirabran — csl. sbrebro — got. silu.br). Le redke izmed besed, obravnavanih v posameznih geslih, se povsem pokrivajo. Nekatere imajo le enak koren ali osnovo, druge pa kako le tem trem jezikovnim skupinam lastno tvorbo ali pomen. Dobra stran tega dela je tudi poskus razvrstitve vsega gradiva v pomenske kroge; ti so: 1. poljedelska terminologija (npr. lit. rugiaï, csl. гъгъ, st. nord. rugr); — 2. poimenovanja za živali in rastline (npr. csl. molb »molj«, got. malo »molj«; lit. geguzè »kukavica«, st. rus. žegbzica. st. nord, gaukr); — 3. poimeno- vanja za nekatere naravne pojave (npr. csl. т1ъпй »strela«, prus. mealde, st. nord. Mjçllnir »Thorovo kladivo«, csl. dbždb »dež«, norv. dial, dusk »prša- vica«); — 4. poimenovanja za dele rastlin, iz katerih je mogoče izdelovati orodja (npr. lit. stäbaras »suha drevesna veja, suho steblo«, csl. stobon, norv. dial, staoar »štor«); — 5. poimenovanja orodij, snovi, pojmov iz obrti, pred- metov za vsakdanjo rabo ter glagoli s takšnimi pomeni (npr. prus. dalptan »prekop, presek«, csl. dlato »dleto«, rus. dolbitb »dolbsti, kopati«, ags. delfan »grebsti, kopati«); — 6. nekaj poimenovanj za pojave iz družbenega življenja (lit. draûgas »tovariš«, csl. drugb, družina »tovarišija« / rus. »bojna četa, te- lesna straža«, got. driugan »vojevati«, gadrauhts »vojak«, st. nord, drôttinn »poglavar, knez«); — 7. poimenovanja izdelkov (lit. alùs »pivo«, resi. о/ъ, st. nord, çl); — 8. nekaj imen za dele telesa (csl. rebro, stvn. ribbi); — 9. nekaj besed, ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno naštetih skupin (lit. daba »narava, značaj«, csl. podoba »lepotičje«, podobiti »prilagoditi«, got. gadaban »pristajati, prilegati se«); — 10. mnogi pridevniki (csl. golb, let. gàls »gladek«, stvn. kalo »plešast«); — 11. posamezni členki (lit. jau »že«, csl. /j/u/ž/e/, got. ju); — 12. posamezni števniki; 13. glagoli, ki nadomeščajo stare spregatvene tipe (npr. atematske). Pisec je ob tem gradivu ugotovil, da skoraj ni skupnih besed za religiozne pojme in abstrakte, imen za sorodstvo pa sploh ne. Tudi poimenovanja za telesne dele so zelo redka, nekoliko večje je število skupnih poimenovanj za rastline, živali, vrste tal in naravne pojave; te besede govore o starem so- sedstvu. Skupnih poimenovanj za poljedelske in družbene pojave je malo, čeprav so zadnji pomembni. Veliko je število skupnih poimenovanj za pre- proste pripomočke in predmete iz lesa ter za preprosto delovanje z njimi. Sem šteje še vrsta skupnih besed iz raznih obrti. Po piščevem mnenju pričajo o tesnih medsebojnih zvezah njihovih uporabnikov v vsakdanjem življenju. 1/. teh besed je težko sklepati, ali gre za mlajše ali starejše od onih, ki pri- padajo »severozahodnemu« besedišču. Tudi ni nujno, da bi šlo za dve ločeni obdobji, verjetno pa je vendurle, da je »severozahodni« besedni zaklad sta- rejši od bsla.-germ. Obravnavane besede, sklepa pisec, še ne pomenijo, da bi Haiti, Slovani in Germani v tem času imeli primitivnejšo materialno kul- turo kot druga ide. ljudstva, temveč kažejo, da je med njihovimi predniki obstajala posebna, tesna povezava, kar zadeva preproste predmete in pri- prave za vsakdanjo rabo. Tej obravnavi sledita še dva eksknrza, potem pa register sla. besed. Pisec pri ide. skupini *sk' ugotavlja, da se je v začetku besede razvila v sla. s, bait. š. let. s, v sredini besede pa je dala sla. -sk-, bait. -šk-. Govori tudi o priponi -eloro. -To in opozarja, da (čeprav ne pripada nobeni natančno do- ločeni pomenski skupini v ide.) v bait., sla. in germ, pogosto nastopa v po- imenovanjih za »hrib, grba; veja, steber«. Ker je pisca zanimal predvsem skupni besedni zuklad, se je ukvarjal s posamezno besedo le toliko, da so postala medsebojna razmerja po glaso- slovni in pomenski plati jasna in v skladu s priznanimi dognanji. Gradivo je skrbno zbrano in preštudirano, s stališča razmerij med bait., sla. in germ, jeziki (tako je treba delo tudi ocenjevati) pomeni odličen prispevek. Kasnejše raziskovanje bo morda še kuj dodalo, vendar se zdi, da bodo to predvsem dopolnila iz posameznih jezikovnih skupin, ki jih sedanja literatura še ne upošteva. Stang npr. pod geslom lit. ašerijs. eserys »Barsch«, let. asar/i/s. a ser i s podaja tudi germ, primere st. nord, ogr »Perca Marina«, st. Šved. aghborre, srvn. ag Perca«. Meni, da spada h korenu *ak'- »oster« (gl. slu. ostrb in lit. as/t/rùs), in poudarja, da je pomen lat. perca. nem. Harsch le bultski in germanski. Za to ribo je pri Slovanih najbolj znano ime rus., polj., sin., bolg., sli. okun, češ. okoun. ki ga izpeljujejo iz besede oko (prim. sli. bulješ). Toda slu. jeziki po- znujo tudi druga poimenovanja, ki so navadno omejena na določen prostor. Najbolj razširjeno je naslednje (navajam po Slovar;, nazvanij presnvodnyx ryb SSSR, 1972, str. 233 d. — »Perca Fluviatilis«): rus. ostreč, ostrečonok. ostričonok. ostričdk. ostrjak. ostrjačok. ost rax, strixan poleg kostriž in kostriš. Poimeno- vanje je znano tudi iz drugih slu. jezikov: sin. ostriž (po Gutsmannu tudi ostrež), sli. ostrež (po Skoku tudi kostreš), bolg. kostur, sle. ostriež, pa tudi romunsko cdstrâç (iz sli.). Ce pustimo ob strani primere s k-, ker jih npr. Skok, ERSHJ II, 63—(> povezuje s kost (ne glede na težave, ki jih povzroča ta be- seda), moramo priznati, da je pri vseh omenjenih besedah najverjetneje tudi treba izhajati iz korena *ak'-. Pri geslu lit. mirgèti »svetlikati se, mežikati, iskriti se«, märgas »pisan«, rus. morgatb »mežikati«, polj. tnrugač sopostavlja st. nord, nu/rkr »temen . mjorkoi »gosta megla«. Izhajati je treba iz *merg-t»migljati«. Ob tem obstaja tudi deblo *merk- (slu. mrak, lit. mèrkti »zapreti oči«, got. maurgins »Morgen«). Te sopostuvitve se piscu ne zdijo povsem prepričljive. Domneva, du so Balti in Slovani poznuli deblo *merk- za zaznumovunje temnegu in *merg- svetlega, lesketajočega se, Germani pa nasprotno. Ce sprejmemo to domnevo, potem je težko razložiti mak. mrglao »tmuran, mutun (o vremenu)« in iz tega izpeljano mrglavi se »mutiti se (o vremenu)« (težko bi bilo iz magla s spremembo rnag- V mrg-), posebno še zaradi ukr. mer gamut i »stemniti se, postati mručen/tu- robeib uli pa sli. oblik mrgodan mrgodast »mrk, mračen«, mrgodenje »mračen pogled . živalskih imen s tem deblom itd. Povsod nastopu kot sinonim zu mrk in po Skoku (prav tum, II, str. 4(>4) tudi je v zvezi z njim, čeprav mu tu zveza ni popolnoma jasna. Prav te besede bi lahko kuzule, da je tudi del Slovanov poznal *merg- (z raznimi prevojnimi stopnjami) v istem pomenu kot Germani. Posebej je treba poudariti Stangove dragocene opazke ob posameznih geslih, npr.: ob sla. selo »dom, vas; njiva, polje« opozarja na podoben razvoj rus. dereonja »vas; dial, orna zemlja«, lit. diroa »njiva«. Obravnava tudi sin. bla- zina »strešna greda, prečnik pri saneh, del voza; podzglavnik«, rus. dial. bolozno ploh«, sh. blazina podzglavnik« itd. S slovanskega stališča posta- nemo pozorni le na nenavaden pomenski razvoj; na podlagi germanskih pri- merov st. nord, bjalki »bruno, prečka«, bolkr »razcep, razpotje«, stvn. balko bruno, prečka« in got. balgs »cev, meh«, ir. bolg »vreča« Stang ugotavlja, da sta obstajali dve debli: *bholg- »bruno, hlod« in *bliolg'h- »podzglavnik. meh«. Prvo je bilo balt.-sla.-germ., drugo je v sla. sovpadlo s prvim, ker sta ide. *g' in *g'h v sla. dala z (*bolz-), v germ, pa sta se razvijala različno. Pisec je tako z natančno germanistično razčlembo odkril homonimnost tudi pri sla. blazini. Potrdil je misel, da tudi v semantiki ve l jajo dokaj stroge zakonitosti, vzroke navideznim nenavadnostim v pomenskem razvoju pa je treba iskati drugje. Čeprav se delo manj spušča v nadrobnosti sla. besedne problematike in zato marsičesa ne obravnava (npr. sin. škrba ob sin. ščrba idr.), slovanski leksikologi tudi mimo njega ne bodo mogli. Njegova posebna vrednost je še v tem, da gradivo kljub svoji trdnosti še kaže na odprta vprašanja in spodbuja k razmišljanju. Alenka Šioic-Dular Filozofska fakulteta. Ljubljana WLADYSLAW LUBAS. SLOWOTWÖRSTVO POL UDNIO WOS L( ) WIA N S KIC11 NAZW MIEJSCOWYCH Z SUFIKSAMI -CI, -OVCI, -INCI . . . Wladislav Lubaš je prikupio obilnu gradu na širini od austrijske granice do Crnog mora te na jugu dokle dopire makedonski jezik. Ovako velika i raznolika gradu nametnula je razradbu brojnih praktičnih pitanja. Davši u Pristupu sažetu ocjenu literature o toni pitanju, u drugom poglavlju slijedi ruzradba metodologij skill osnova datog djela. Lubaš započinje pravo od po- četka, tako reci ab ovo. Prvo je pitanje što ga postavlja: što je toponoma- stički naziv mjesta. Nu nj odgovara: »Termin toponomastički naziv mjesta ( = n. m.) obično se ruzumije i definira kao redovan pojam za zemljopisne nazive što se odnose na naseljena mjesta: sela, gradove i gradiče, veča na- selju i gradske četvrti. Ali ovukva definicija ima nepotpun karakter, jer je ograničena na nabrajanje stanovitih razreda zbrojeva designata. Njezina bi upotpuna zahtijevala tražiti razlike u jezičnim osebinaina izmedu kategorije izrazu nazvanih nomina propria i kategorije izraza nazvanih nomina appel- lativa. Na tu je temu več stvorena golemu znanstvena literatura u jeziko- slovstvu i filozofiji, uli je do komična rješenja vjerojatno duleko. Ali usprkos oprezu pisuc označuje te razlike: »Prvo: vlustiti naziv (tu- koder i mjcsni) razlikuje se od apelativnog ograničenim dosegom opce upo- trebe, drugo: na sinkronijskoj ravni zu .leksikulnim onomustičkim rnagu- zinom' odrednici pojma ,vlustiti naziv' u opoziciji prema .običun naziv' (u