3
1863!
Preteklo je zopet jedno leto !
Z žarečimi perutami se je dvignulo iz svitečega srca večnosti, z zatemnelimi se je utopilo va-nj nazaj k drugim svojim bratom.
Na pragu stojimo važne časne premembe. Z jedno roko se poslovujemo od leta starega, z drugo sprem-ljujemo novo!
Leto 18G3 ! Tisočletnica slovanska! God neizrekljive pomembe in vrednosti! Pred tisoč leti oznanovala sta slavna brata sv. Ciril in Metod rešivno vero našega Izveličarja našim preddedom v narodnem jeziku in sta tako zvezala večne Božje resnice z neskončnim blagom narodnim, sta zvezala narod naš mili s cerkvijo
sveto !
Od te dobe bil položen je temelj obstoja slovanskega od tolikih nezgod in težav stiskanega naroda. Cerkev le govorila je z našimi dedi in preddedi, z našimi starši v narodnem jeziku , spolnivši besede sv. Pavla, da »bolje je pred občino pet razumljivih besed govoriti v poblaženje, kakor deset tisoč v (tujih) jezicih."
Kje bi bil naš mili narod, če bi bila tako, kakor na drugi strani, mu tudi vera vsiljena bila s tujim jezikom.    Poginil bi bil in ž njim narodnost njegova.
Mili rojaci! kake misli nas morajo danes navdajati in izbujevati v premišljevanje, kako da vredno nastopimo novo, za nas Slovane — sveto leto ?
Ozrimo se s hvaležnim in pobožnim srcom najpred gori k večnemu Vladarju vseh narodov, da je prižgal tudi nam zvezdo rešivno in budivno , ki nam od-pera in razsvetljuje pot, po kteri le zamoremo doseči svoj namen: dušnega in životnega blagostanja, da vsem drugim narodom enako izobraženi in zavedni stopimo v kolo človeške družine. Prosimo Vladarja vseh vladarjev, da ne odtegne svoje vsemogočne roke od nas, da njegov blagoslov se razliva čez nas, čez naš mili narod, čez našo milj eno krasno domovino !
Zvesti ustopimo se okoli naše države, zveze mno-goslavnih narodov, mogočni prestol, s kterega blišči svit enakopravnosti in svobode vsem narodom. Ska-zujmo v djanji, da naša skrb, prebuditi sile narodne, velja občinstvu, ne pa, kakor hudobni natolcevavci nas obrekujejo, nevarni ločivni sebičnosti. Držimo se postav, in zahtevajmo njih spolno vanje brez straha!
Ljubimo vse druge narode, ki so sobratje v družini državni. Le zjedinjeni v ljubezni in svobodi bo-demo spoznali, da ne sme narod naroda moriti in mu pravice kratiti; kajti le zvezani smo zadosti močni, da si pred sovražniki vunanjimi ohranimo mir in srečo v državi.
Ljubimo pa posebno svoje brate slovanske, v kterih se pretaka ista krv kakor v nas, ki imajo isto doto z nami od Večnega — neprecenljivi, sladki, mogočni jezik naših preddedov. Kadar bodo letos zapeli po zemljah slovanskih zvonovi harmonično oznanovajoči tisočletni spomin naših aposteljnov, takrat bratje naj se v ljubezni in slogi zvežejo tudi vse srca naše. Podpi-rajmo se, da moremo doseči lože težki namen, ki ga ima gotovo tudi naš velikobrojni narod kakor vsak drug.
Obhajajoči tisočletnico prevdarimo: ali je storil naš narod v tisoč letih tak korak v izobraženosti in omiki, kakor je ilo mogoče? Če se pokaže, da ne, prevdarimo dalje:        * je bilo krivo,  da smo zaostali:
ali iz lastne narodne nemarnosti, ali iz drugostranskih zaprek, in odstranimo to in uno z modrim obnašanjem in neutrudljivo delavnostjo!
Kviško tedaj vrli delavci in ratarji na polji dušnem! Ne mudite, vsak na svojo njivo! Budimo svoje brate s prijazno besedo iz spanja, iz nesvestja! Podučujmo, na-dušujmo jeden druzega, da stanovitno stopamo naprej na poti nam od Boga odmerjeni! Oprostujmo svoje duše zmot tujčevanja, ki nam zlato solnce narodne zavesti in narodnega ponosa zakrivajo ko gosti, temni oblaki. Odprle so se prave narodne učilnice, naše čitav-nice, iz kterih naj izvira koristen poduk čez celi narod. Udeležujmo se njih podučivmh in razveselivnih naprav, ustanujmo jih še več in podpirajmo jih, kolikor mogoče! Ne pozabimo narodnih ljudskih knjižnic (bukvarnic). Ustanovljujmo jih v občinah, v farah ali posamnih krajih; obilen sad bodo prinašale.
Kadar si volimo zastopnike v občinske (srenjske), deželne ali državne zbore, bratje, bodimo pazljivi — in ne dajmo nikomur zaupanja našega, kdor ne spozna, da blagor naroda izhaja le iz narodne omike, kdor ne ceni in ne zna dostojno našega jezika, kdor se sramuje biti naš, kdor se ne more odpovedati svojemu lastnemu dobičku na občni prid, kdor ne zastavi svojega premoženja , svoje časti in svoje prihodnosti za prepričanje svoje. „Mož" mora biti ves, kdor hoče za druge skrbeti in jih zagovarjati.
Zahtevajmo   postavno   in   prevdarno   spolnovanje naših pravic od vseh, ki imajo jih spolnovati!
Ne strašimo se nasprotnikov. Premagujemo jih s potrpežljivostjo in z zmernostjo ter pridobljujemo si jih s prepričevanjem za prijatle.
Trudimo se vsak po svoje kaj koristnega ustanoviti iz zgol rodoljubja za naš narod. Podpirajmo naše pisatelje , kupujmo in razdelujmo koristne in lepe knjige (bukve), naročujmo in priporočujmo naše časnike in druge spise.
Mislimo in nabirajmo moči, da ustanovimo tudi „matico slovensko", iz ktere, kakor bčele iz ulnjaka, naj prilete podučivne knjige za narod naš mili.
Ne zabimo materialnega prida in napredka na gospodarskem, obrtniškem in sploh djanskem polji!
Skušajmo, priporočujmo to in drugo novo naredbo in znajdbo.
Pomagajmo si v vsakem obziru bratovsko, ker življenje sedanje posebno zahteva, da delamo z zjedinje-nimi močmi, da se hitro in marljivo gibljemo, sicer za-ostanemo za drugimi strašno deleč in pademo v neusmiljeno revščino, v kteri se ne more napredovati in zvršiti dušna omika.
Ce naenkrat vse ne steče po volji, ne odstopimo od svojih pravičnih namenov, kteri so danes taki kakor lani in predlanskim, in kteri morajo ostati tudi zanaprej. Naj se ne spreminjajo ko luna na nebu; saj izvirajo od večne, resnice.
Ce nam moči hočejo pešati, ozrimo se nazaj, — in srčnost mora rasti v nas, ker vidimo, da naše mlado narodno drevce poganja že cvet, in obeta kmali tudi razveselivni sad.
Bodimo složni vsi, če tudi eden ali drugi v tej ali uni stvari drugače misli in sodi; namen naš mora biti pri vseh napravah: „Vse za srečo domovine!" Ne udajmo se nikakor kakemu razprtju, temoč „složimo se"! Spo-minjajmo se besed slavnega Svatopluka! Kaj bi bilo iz naše mlade lipice slovenske, če ji odpade vejica za vejico in če bi se clo deblo skrehnilo!
Složno bratje! da bodemo dobre vesti zamogli tekočemu letu v torbico podati listek svojih djanj , ktere bode položil v bukve naše zgodovine in nesel tje pred večnega Sodnika na tehtnico pravično!
4
Naj   bi   bilo   napisano  na  njem:   „sloga  bratov", „sprava narodov",   „djanska  enakopravnost vseh ljudstev", „sreča države", „zadovoljnost vesvoljna" — in — naj bi sodba Gospodova v naših djanjih mila nam bila! Pozdravljeno bodi novo leto, — spolni vošila naše!
Dr. L. T.