PRVA ŽICA OKOLI LJUBLJANE
Letos poteka 40 let, odkar je italijanski okupator 23. februarja dogradil okoli Ljub-Ijane bodečo žico in jo zastražil. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli je tega dne objavil razglas: Do na-daljnje odredbe je od 15. ure danes, 23. februarja 1942 — XX, prebivalstvu Ljub-Ijane prepovedano odhajanje iz mesta (1. člen)...
Množična aktivnost OF, predvsem pa idejnopolitično utrjevanje rijenih pripadni-kov pod vodstvom KP že ob prihodu oku-patorja je bila tista moč, zaradi katere je Ljubljanavzdržala najtežje preizkušnješti-riletnegaboja. OF slovenskega narodakot naslednica predvojne Ljudske fronte je s svojo organizacijo odborov OF in drugih formacij v izredno kratkem času postala vsepovsod pričujoča organizacija množic, »država v državi«.
Ob napadu sil osi na Sovjetsko zvezo, je bilo v Ljubljani ustanovljeno Glavno po-veljstvo slovenskih partizanskih čet, ki je prevzelo vodstvo oboroženega upora. To je bil nov moment, ki je močno razgibal re-votucionarnost Slovencev in posebno Ljubljane. Pozivu KP Slovenije na oboro-žen upor so se med prvimi odzvali komuni-sti in skojevci, ki so prevzeli breme sabo-1ažn>h akcij, oboroženih spopadov z oku-patorjevimi vojaki in obračunavanjem z domačimi izdajalci. OF je s svojimi voja-škimi komiteji, borbenimi skupinami in na-rodno zaščito, ki je imela v Ljubljani sredi 1942. leta 5 bataljonov s 3000 pripadniki, predstavljala močno oboroženo partizan-sko vojsko.
Ljubljana je postala fronta v pravem po-menu besede, pa tudi neusahljiv vir novih moči za partizansko vojsko.
Zaradi neuspehov, ki jih je visoki komi-sar za Ljubljansko pokrajino doživljal pri zatiranju Slovencev, inzaradi nemoči proti obsežnemu narodnoosvobodilnemu boju, posebno v Ljubljani, kjer je delovalo poli-tično vojaško vodstvo, ki je vodilo Ijudsko vstajo na Slovenskem, je vso pravico voja-ških represalij nad upornim prebivalstvom 19. januarja 1942 prevzela vojaška oblast.
Poveljstvo XI. armadnega zbora se je takoj z mrzlično naglico pripravila na odlo-čilne udarce. Eden teh je bil obkoliti in za-preti mesto z bodečo žico, ga temeljito za-stražiti, nato pa poloviti ne le vodilne funk-cionarje, ampak tudi vse aktiviste in sim-patizerje Osvobodilne fronte.
GRADNJA ŽIČNE MEJE IN NJENA SMER
Priprave so trajale mesec dni, 19. fe-bruarja pa so okupatorji začeli okoli Ljub-Ijane postavljati žično mejo, ob kateri so
zgradili 69 bunkarjev in več strojničnih gnezdzmočnimižarometi. Trasajeteklav ravni liniji. Vtla so zabili enojno vrsto kolov in po njih razpredli 1,70 m visoko kot mreža gosto bodečo žico, ki je bila pri tleh še go-stejša, Vse to so potem na več mestih še utrjevali z dodatno žico in stražarskimi mesti. Bunkerji, delnovkopani v zemljo, so imeli dvojne lesene stene, vmes pa je na-bita zemlja. Kjer pa je potekala žica ob nji-hovih postojankah, so uporabljali za grad-njobunkarjevtudi opeko. Ves vgrajeni ma-terial so »našli« na kraju samem: sekali so drevesa in kradli opeko, npr. pri Karlu Le-nardiču v Mostah, ki je imel pripravljen ma-terial za gradnjo hiše na Zaloški cesti.
Cestno zaporo — blok je sestavljalo več španskihjezdecev, stražarnicainbunkers strelnimi linami in več stražarji, sajso imeli v neposredni bližini območja, o katerem je govor, svoje stalne postojanke. Na vsa-kem bloku je bila tudi po ena ženska za osebno preiskavo žensk.
Žična ograja okoli Ljubljane je na nje-nem vzhodnem delu, v moščanskem rajo-nu, prepolovila naselja Štapanja vas, Moste-Selo in Nove Jarše. Njena trasa je potekala z Golovca po Blaževem griču, pod njim prek Hruševske ceste, nato ob domačiji Franca Černeta, p.d. Blaža, ki je ostala zunaj žice (sedaj te hiše ni več) in prečkala Litijsko cesto. Na tem kraju je bila postavljena cestna zapora — blok. V hiši Franca Černeta pa so okupatorji opravljali tudi osebne preiskave zanje sumljivih oseb. V bližnji Mehletovi hiši, p.d. pri Blažu, sedaj Hruševska cesta 10, pa so imeli svojo postojanko stražarji bloka.
Od bloka na Litijski cesti je bila speljana žična trasa za domačijo Franca Babška, p.d. Mraka, ki je ostala znotraj žice. Od tu dalje pa je potekala po polju, vzhodno ob sedanji Parmski cesti, čez štepanjsko in Trpinčevo cesto, ob vzhodnem obzidju pokopališča v Štepanji vasi in pri sotočju Grubarjevega prekopa in Ljubljanice preč-kala Ljubljanico ter prešla na Zaloško cesto ob prosvetnem domu (sedaj je v njem trgovina Mercator Zaloška cesta št. 87). Blok je bil na zahodni strani prosvet-nega doma, kjer je stal bunker. V prosvet-nem domu je bila že pred tem okupator-jeva postojanka, sedaj pa so v njem imeli tudi osebne preiskave in začasen pripor njim sumljivih oseb. Vzhodno ob prosvet-nem domu je potekala žična ograja čez Poljsko pot ob K ušarjevi hiši (sedaj ul. Vide Pregarc, št. 50) do železniške proge Ljub-Ijana—Zagreb. V Karpetovi hiši na Poljski poti (sedaj Ul. Vide Pregarc št. 48) pa so imeli karabinerji postojanko — stražarnico za ta del proge in železniški podvoz, kjer je bila cestna zapora, preko katere so spuš-č ?.li le najbližje stanovalce s Poljske poti in Predovičeve utice, sadaj Ul. Vide Pregarc
Trasa se je nadaljevala na drugi strani železniške proge po polju, kjer danes stoji upravna zgradba železniške postaje, in nato ob Cilenškovi ulici, približno 50 m vzhodno od osnovne šole na Šmartinski cesti to cesto prečkala. Ob tem cestnem bloku je bil bunker, v bližnji osnovni šoli na Šmartinski cesti pa so Italijani imeli svojo postojanko. Na šolski zgradbi so bili na-meščeni močni žarometi, ki so osvetljevali velik del žičnega pasu. V bližini cestne za-pore je biia mestna mitnica.
Od bloka dalje je bila ograja postavljena nekoliko v desno, vzhodno smer proti pri-četku Kodrove ulice, tam pa je zavila ob vzhodnem obzidju pokopališča na Žalah čez Tomačevsko cesto in ob gramozni jami proti Bežigradu. Prehod na Tomačev-ski cesti je bil zaprt s španskimi jezdeci in ni bil prehoden, vendar zastražen.
Po žični zapori 23. februarja je že na-slednji dan okupator pričel z racijami, ki so trajale do 15. marca, tj. do dne, ko je s pre-pustnicami odprl prehode čez bloke.
Stanje v Ljubljani najbolj nazorno opi-suje Edvard Kardelj v svojem pismu tova-rišu Titu z dhe 29. marca1942. »Mejajeod 15. marca dalje popolnoma zaprta... Mesto je v celoti ograjeno z žico, določenih je samo nekaj prehodov na glavnih cestah. Dovoljenja za prehod se dobijo zelo težko, a na prehodu je poleg tega velika kontrola. Racije po mestu so sedaj začasno prene-hale. Trajale so nepretrgoma tri tedne. Za-pirali so vse moške od 16. do 35. leta. Pre-, gledali so vse hiše tudi po dvakrat in več. Po zaslugi predhodnih ukrepov Partije (zakamufliranje, bunkerji) ni padla nobena tehnična ali dmga točka Partije ali OF in tudi ves važnejši kader se je rešil. Le iz niž-jega aktiva — pa tudi to v glavnem iz OF— jih je uspelo Italijanom nekaj pobrati...«
Obveščevalni oficir 209. sekcije De Fili-pis je 20. marca poročal: »Akcija za razo-rožitev prebivalstva Ljubljane je dobro uspela, toda orožja smo našli zelo malo, kar pomeni, da ga bodo nasprotniki mogli uporabiti proti nam. Dokaz močne organi-zacije so likvidacije italofilov ter napisaoe in potrosne akcije v zadnjih dneh. Po-trebno je, da se represalije poostre, aretira vsa intefigenca, ukinejo vzgojiteljske usta-nove, poostri policijska ura itd.«
ILEGALCI IN ŽIČNA MEJA
Prva žična ograja — Italijani so jo ime-novali žični pas okoli Ljubljane — je bila sorazmerno hitro zgrajena in dokaj pre-prosta v primerjavi s poznejšo. Ni pa hila manj nevarna. Aktivistom je povzročala
Nadaljevanje na 7. strani.
(Nadaljevanje s 4. stran1)
veliko novih težav in pri njih ilegalnem delu zahtevala še dodatno budnost. Med pri-pravami na zaporo Ljubljane je odšlo naj-več aktivistov iz Ljubljane v partizane. Po 23. februarju pa je ilegalna tehnika že izde-lovala ponarejene prepustnice za prehod čez blok. V našem rajonu je bila skrb za razdeljevanje prepustnic poverjena rajon-skemu vojaškemu referentu Dušanu Za-dravcu s Poljske poti. Na podlagi seznama jihje prejemal v šiški in jihrazdelil desetar-jem NZ, ti pa naslovnikom. Na Šmartinski cesti, kjer je stala mestna mitnica, so odhajali številni tovariši v partizane brez propustnic, preoblečeni v mitničarske uni-forme, ki jih jim je preskrbel Franc Jernej-
čič iz Pohlinove ulice vZeleni jami. Tedajje bil uslužbenectrošarinskega urada v Ljub-Ijani.
Na tem bloku so Italijani ustrelili 15. julija 1942 Frančiško Nakrst iz Kvedrove ulice, ker se je pogovarjala s sestro, ki je stala znotraj cestne zapore.
Šoloobvezni otroci naših aktivislov in
pripadniki najmlajše, pionirske organiza-cije OF so prenašali čez žično ograjo na-hrbtnike, hrano, oblačila, orožje in drugo.
llegalne poti z Ježice so potekale kar po polju do javk, ki so bile v Lapajnetovi to-varni na Poljski poti, pri Avgustu Kregarju na Zaloški cesti, pri Pavlu Pavčiču na Za-loški cesti. Pri njem so se novinci — parti-zani oskrbeli s suho hrano, oblačili, orož-jem in drugim. Vse to sta iz notranjih tere-nov prenašala čez blok njegovi hčerki Mi-lena in Irena, obe skojevki. Ančka Kušar-jeva-Kaljman s Poljske poti je bila tako spretna kurirka, da je čez zaloški blok redno prenašala vso pošto iz Ljubtjane v Podlipoglav.
čez bloke je bilo treba spraviti ogromno
propagandne tehnike, orožja sanitetnega materiala, obleke in drugega. V to akcijo je bilo vključenih veliko delavk in delavk iz Saturnusa, Hribarjeve tovarne (današnje Pletenine), Kemične tovarne idr. — prepe-Ijalesogatudikmetice, kisovozilemlekov mesto z vozički.
Olga Červan-Vipotnik je bila trgovska pomočnica v Baševi trgovini v Štepanji
vasi. Bila je nepogrešljiva aktivistka. saj je brez vednosti trgovke Baševe njeno skla-dišče postalo skladišče za potrebe parti-zanske vojske. Trgovina je stala znotraj žice, v neposredni bližini bioka na Litijski cesti in karabinjerske postaje. Olga je z vso iznajdljivostjo in hrabrostjo odprem-Ijala blago z vozmi ali s svojim kolesom po zvezah na Lipoglav.
Iz Ljubljane je v Podlipoglav potekalo tudi več ilegalnih kurirskih poti prek Šte-panje vasi in Bizovika pa tudi prek Kode-Ijevega, Hrušice in Fužin.
Pri prehodih čez blok v Štapanji vasi in na Fužinah so novince spremljali v parti-zane Nande Hlebš s Hradeckega ceste, Olga Vipotnik z Litijske ceste, Pepca Sre-
bot-Skubic iz Hrušice in drugi. Aktivistom, kisojim Italijaniali beogardisti odvzeli pre-pustnice, je naredil nove tiskar Franc Bob-nar z Gmajne.
Nova žična meja je bila pomaknjena za okoli 800 m proti Polju, kjer je sedaj trasa Poti spominov in tovarištva.
FANI TOMIČEVIČ
Pavel Janežič, Tomačevska cesta št. 69: »Del moje hiše so meseca septembra 1942 karabinerji in italijanska kraljeva vo|ska zasedli in pozneje nas vse izseiili. Začeli so takoj graditi oboroženo postojanko s streJnimi linami in bun-kerji iz opeke, cementne malte in betona. Hiša je namreč stala v bližini bloka in ob cesti v gramozno jamo, kjer so streljali talce. Po kapKulaciji ttalije so hišo zasedli Nemci, in ostali v
njej do njihove kaprtulacije. V moji mizarski delavnici so imeli tudi skladišče močnega eksploziva in streliva. Pred svojlm odhodom so vn strailvo odpeljali v Malo vas.
Dne 12. II. 1944 se je moj sin (tedaj star 14 let) ponesrečil z ekrazitno patrono in popolnoma oslepel. Sin je kljub po-polni slepoti še naprej obiskoval šolo, postal slušatelj univerze in je danes profesor za tuje jezike, kar je verjetno edini primer v današnji Jugoslaviji.«
Na zemljevidu je vrisan vzhodni del prve žične ograje, ki jo je italijanski okupator postavil 23. februarja 1942 okoli vse Ljubljane in s tem mesto zaprl. Jeseni istega leta je okupa-tor žično mejo tu prestavil za skoraj 800 metrov proti vzhodu na sedanjo traso Pot! tovarištva in spominov.
Skico trase žfčne ograje sta prfpravili Fani Tomičevič in zgodovinarka Tatjana Klepac na podlagi pogovorov z medvojnimi aktivisti, ki so tedaj živeli v neposredni bltžini žične meje. Vrisala pa je žično ograjo inž. Breda Žan.