! mUliKICfc
liov»«****8 \	* etU®..
L—------
J
Celje - skladišče D-Per
III 5/1990 a
Leto XII — številka 10 — oktober 1990
Savinjski magazin Žalce
28 let prodaje pohištva in stanovanjske opreme je porok, da boste pri nas nakup opravili resnično po najugodnejših cenah in nakupnih ugodnostih:
•	ker imamo najugodnejše cene
•	nudimo potrošniško posojilo na 6 mesecev brez pologa
•	kupljeno blago vam hitro in brezplačno do 30 km dostavimo na dom
•	pohištvo vam tudi brezplačno montiramo.
Savinjski magazin, prenovljena prodajalna pohištva, Žalec in prodajalna Dom Vransko sta pravi naslov, ko se boste odločili za nakup pohištva.
* 14
Avtocesta še naprej na papirju
Politična odločitev gor, politična odločitev dol
Ni denarja za plače
Gradnja se bo pričela takrat, ko bo zbrana vsa dokumentacija
Tudi po pogovoru predstavnikov žalske in celjske občine z ministrom za promet in zveze Marjanom Krajncem, ki je bil sredi oktobra v Žalcu, še ni mogoče natančno reči, kdaj bodo začeli graditi težko pričakovano avtocesto proti Ljubljani.
Minister Krajnc je takoj povedal, da v Žalec ne prihaja z nobenimi novimi stališči, da pa je grad-
■HmKBan
Iz dimnikov se ne sme kaditi!
Začela se je kurilna sezona. Iz individualnih kurišč, ki so največji onesnaževalec zraka, se bo zopet začel valiti dim. Tega najbrž ne bo težko opaziti in čutiti. Dimnikarska služba in občinski sekretariat za varstvo okolja opozarjata lastnike individualnih kurišč na pravilno kurjenje. Najbolj očiten znak nepravilnega kurjenja je torej gosti dim, ki škodi peči in tudi najbolj onesnažuje zrak. Če nam ni vseeno, kakšen zrak vdihavamo, potem nam tudi ne sme biti vseeno, če se iz sosedovega dimnika vali dim Sedaj je tudi čas, ko se pri pospravljanju marsikaj kuri, zato ni odveč opozorilo, da kurjenje plastike oddaja strupene pline, ki jih lahko primerjamo z bojnimi plini.
nja avtoceste zagotovo še vedno na prednostni listi. Gradnja tretjega pasu na Trojanah po njegovih zagotovilih ne pomeni nobenega zavlačevanja in Izmikanja. Krajnc je tokrat vztrajal pri tem, da bodo cesto lahko začeli graditi takrat, ko bo zbrana vsa potrebna dokumentacija, to pa se ne da urediti čez noč. Po sedanjih izkušnjah je zbiranje dokumentacije trajalo tudi po štiri leta, postopki naj bi bili zdaj poenostavljeni, še vedno pa bo trajalo leto ali dve. Žalčani in Celjani s takšnimi odgovori seveda niso bili zadovoljni. Pomagali niso tudi takšni argumenti, kot
sta jih navajala oba župana. Tako je žalski župan Milan Dobnik povedal, da je preverjal stališča večine slovenskih občin, ki so podprle gradnjo avtoceste. Ministra niso prepričale tudi trditve celjskega župana, da celotna Štajerska zaradi nemogočih cest stagnira, da postaja slovenski jug, da gre mimo nas reka vozil in da mora denar, ki ga Štajerci zberejo s cestnim dinarjem, ostati v tem delu Slovenije. Minister Krajnc je odločno dejal, da takšnega ukrepa ne misli nikoli predlagati, da Štajerci pozabljajo na vzdrževanje cest In da ustvarjajo
nekakšno svojo avtonomno pokrajino. Marjan Krajnc je vztrajal pri svojem stališču, da bo treba najprej zbrati vso dokumentacijo, šele potem se lahko začnemo pogovarjati o začetku gradnje.
Predstavniki žalske občine so ob tem povedali, da je trasa skozi Savinjsko dolino znana, da zemljišča čuvajo že vrsto let, dokumentacijo pa bodo uredili v dobre pol leta, če bodo postopki res poenostavljeni. Do takrat pa se morajo strokovnjaki odločiti, kje bo potekala avtocesta med Ločico in Blagovico.
Odlagališče NSRAO v naši občini
Ljubljanski Elektroprojekt in krška Nuklearka sta pripravili projekt prve stopnje Izbora lokacije odlagališča nizko In srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO). In tako imamo po omenjeni študiji znanih deset primernih področij v Sloveniji, ki so določena kot trajna odlagališča NSRAO.
Po izboru, kjer so upoštevali kriterije, kot so naseljenost (gostota prebivalstva, zaloge pitne vode, ekosfera, termalna voda in druge), je padla v končni izbor tudi lokacija Arnače, ki se nahaja v nšši in v velenjski občini. Komentatorji ugotavljajo, da bo končni izbor lokacije odlagališča slej ko prej politične narave. Če pregledamo zemljevid predvidenih lokacij, ugotovimo zanimivo dejstvo, da je kar sedem predvidenih lokacij v savinjski in spodnještajer-
ski regiji in tri v koroški regiji. Ob tem dejstvu nehote pomislim naslednje: »Kadar je v Sloveniji potrebno investirati v kakšno področje, potem so za to najprimernejši prostori v Ljubljani in njeni okolici. Kadar pa je potrebno koga oškodovati ali pa, da nekdo prevzame na svoja pleča odgovornost celotne Slovenije, potem je to severovzhodna Slovenija.« Ljubi moji »močvirniki«, politična odločitev gor ali dol, malce dvomim, da nas boste še naprej »nategovali«, kot se vam bo v glavi posvetilo. Projektantom svetujem, naj se zamislijo nad svojimi predlogi, mi se vsekakor ne bomo ozirali na vaše trdno dokazovanje o primernosti lokacij. Odlagališča v naši občini NOČEMO!
GREGOR VOVK
SEVERNO -VZHODI DEL 1 : 720000
PRIMERNA OBMOČJA PO PR VI STOPNJI IZLOČANJA - Na podlagi uporabljenih sedmih izločilnih kriterijev je na območju naše republike ostalo primernih za nadaljnje iskanje lokacij za odlagališča NSRAO deset območij: I - Zgornja Jamnica (površina 2 kv. km). 2 - Pernice (3.5 kv. km). 3 - Otiški vrh (1.5 kv. km). 4 - Arnače (6.5 kv. km). 5 - vzhodno od Velenja (4.1 kv. km). 6 - zahodne Haloze (84.2 kv. km). 7 - srednje Haloze (5.4 kv. km). 8 - vzhodne Haloze (3.6 kv. km), 9 - Breze (2.2 kv. km) in 10- Zgornji Leskovec (5,6 kv. km j. Vseh deset naštetih območij je v občinah Ravne na Koroškem. Dravograd. Radlje, Velenje. Žalec. Ptuj. Slovenska Bistrica. Laško, Krško in Sevnica.
Juteks je delal na črno
Zadnji dan v oktobru je hkrati zadnji dan, ko smrdljivi in za zdravje škodljivi stiren še lahko uhaja v ozračje. Po zagotovilih odgovornih v Juteksu bo čistilna naprava do tega datuma nared, duhovi se ob njegovi proizvodnji še niso bistveno pomirili. Zapis objavljamo na 5. strani.
Sodni mlini meljejo počasi, a sigurno, pravi stari ljudski rek. Toda tokrat ne bomo govorili le o njih, temveč o površno narejenih gradbenih delih, ki so do teh mlinov pripeljali. Streha na žalski šoli je le eden od primerov in bi jo bilo treba v celoti zamenjati. V deževnem vremenu je celo prepovedana telovadba. Več o tem na 12. strani.
Buč mi je bil kot oče
Je Ivan Farčnik-Buč padel 9. maja v Žitari vasi? To je uradni podatek o njegovi smrti, žal pa med borci, ki so padli ta dan in so pokopani na tamkajšnjem pokopališču, ni njegovega priimka. Več o tem v pogovoru z Vero Pelko-Amenitsch na 8. strani.
Streha pušča, telovadba prepovedana
Delavci KIL Liboje dvakrat, str. 4
stavkali že
I
I
Občina po novi ustavi
Po novi ustavni ureditvi — OSNUTKU USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE — naj bi občina imela status lokalne samouprave. Občina bi bila samoupravna skupnost prebivalcev na določenem območju z lastno oblastjo in svojimi pristojnostmi.
Občina naj bi postala temelj lokalne samouprave. Območje občine bi obsegalo naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi interesi in skupno problematiko in se želijo povezati v občino.
Občina naj bi se ustanovila z zakonom, ki bi določal njene meje. Zakon naj bi sprejeli po predhodno izvedenem referendumu, s katerim bi ugotovili voljo prebivalcev območja, na katerem naj bi bila ustanovljena občina.
Občina naj bi bila tako velika,
da bi lahko izvajala zadeve iz svoje pristojnosti in tako majhna, da bi bila blizu ljudem, da bi jo imeli za svojo in da, bi v njej lahko dejansko uresničevali svoje skupne zahteve in interese.
Območje mesta naj bi bila ena občina. Mesto tako ne bi bilo razdeljeno na več občin, ampak bi se v okviru mesta enotno urejale skupne zadeve. Občina v mestu bi lahko imela status mestne občine.
Občina bi urejala vse javne zadeve, ki se nanašajo na življenje in delo prebivalcev na njenem območju razen tistih, ki jih ureja republika. Občina bi bila pristojna za opravljanje predvsem tistih zadev, ki posegajo v koristi in pravice prebivalcev na njenem območju.
Občina bi bila tako samou-
pravna skupnost, z lastno, od državne oblasti ločeno oblastjo, ki bi opavljala svoje lastne nedržavne zadeve. Občine bi izvajale vse zadeve, ki ne bi bile v pristojnosti republike in bi oblikovale teritorialne in funkcionalne organe samouprave. Organov lokalne samouprave ne bi bilo mogoče enačiti z državnimi organi, ki bi jih lahko republika ustanavljala na nižjih nivojih vse do občine in preko katerih bi sama izvajala upravne naloge. Republika pa bi lahko z zakonom ali ustavnim zakonom pooblastila organe občine za opravljanje upravnih zadev iz pristojnosti republike tako, da bi dala organom lokalne samouprave javna pooblastila.
Občina naj bi bila tudi finančno samostojna in bi se financirala z lastnimi dohodki. Republika bi lahko iz svojih
sredstev prispevala za financiranje potreb občine. Dolžna pa bi bila zagotavljati dodatna sredstva tistim občinam, ki zaradi manjše gospodarske razvitosti ne morejo ustvarjati zadostnih sredstev za opravljanje svojih nalog. Občina bi lahko predpisovala davščine v skladu z zakonom.
Osnutek ustave daje možnost povezovanja.sosednjih občin za opravljanje skupnih zadev v širše lokalne skupnosti. Zakon lahko pooblasti občino za urejanje in opravljanje posameznih zadev iz pristojnosti republike.
Glede na bodočo organiziranost občin naj bi v Republiki Sloveniji po novem imeli namesto sedanjih 60 okoli 120 občin.
Slavko Košenina
1
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
Odločitev prepuščena KS
Predstavniki krajevnih skupnosti so se sestali z vodstvom občine, beseda pa je tekla o bodoči organiziranosti komunalnega sistema. Vodstvom krajevnih skupnosti je mandat že potekel, ker pa še nismo pripravljeni na novo obliko organiziranosti, so jim predlagali podaljšanje sedanjega mandata. V večini krajevnih skupnosti so nova vodstva že izvolili. V manjših so opustili skupščine, ki so bile v preteklosti neučinkovite, imenovali pa so svete v manjšem sestavu, v večjih KS pa so jih še obdržali. Organiziranost krajevnih skupnosti ni več enotna, po sprejetju ustave pa naj bi njihove naloge prevzela občina.
Predsednik skupščine in izvršnega sveta sta predstavnikom krajevnih skupnosti govorila o delu obeh organov, ki poteka usklajeno.
V nadaljevanju pogovora je tekla beseda o odloku, ki določa sistem odvažanja odpadkov. Čeprav je bil odlok sprejet šele spomladi, pa so nanj imeli kar precej pripomb. Predvsem je bilo slišati različna mnenja o obveznem odvozu smeti. Kmetje namreč trdijo, da organske odpadke odlagajo na gnojišča, zavzemajo pa se za ceno odvoza na število članov gospodinjstva, drugi za obstoječ sistem, ki temelji na stanovanjski površini. Predstavniki krkjevne
skupnosti Žalec pa so opozorili na problem občinskega odlagališča, saj bo sedanje na Ložnici polno konec leta. Celotna razprava o tem odloku pa daje občutek, da smo za zdravo in čisto okolje bolj deklarativno, kot pa zavestno in konkretno. Številna divja odlagališča pa takšno ugotovitev samo še potrjujejo.
Precej pripomb je bilo slišati tudi zaradi pogostega pomanjkanja pitne vode, še zlasti ob sobotah in nedeljah. Suša, na katero se izgovarjajo komunalci, pa gotovo ne traja samo ta dva dni v tednu. Zaradi tega so izrekli precej pripomb na račun delavcev Komunale.	j.k.
Geotermalna voda - zlata žila
Izvršni svet je na seji 9. 10. 1990 sprejel sklep o najetju kredita pri republiškem komiteju za energetiko za vrtino, iz katere naj ■bi pritekla geotermalna voda. Geološki zavod Ljubljana je namreč s posebno raziskavo ugotovil, da naj bi bila v globini tisoč metrov voda s 40 stopinjami in pretokom 40 litrov na sekundo. Domneve strokovnjakov bodo tako znane še letos, dela na vrtini pa so se že pričela te dni. Vrednost del vrtine znaša 5.100.000 dinarjev.
Če bo torej vrtina uspešna, bo Žalec dobil izredno pomemben vir pitne vode in energije za ogrevanje stanovanj. In ker individualna kurišča povzročajo 40 % onesnaženosti zraka, bi tako bistveno zmanjšali tudi to.
Pogovor s komandantom teritorialne obrambe občine Žalec							
Teritorial	na o	bran	iba - sl	lovensl	ka voj		ka
Precej delegatskih pobud
Predstavnica Razvojnega centra Celje, Darka Domitrovič, je poslance občinske skupščine seznanila s strokovnimi predlogi za sanacijo onesnaženega zraka v občini. Ugotovitve, ki so zapisane v zajetni študiji, bodo osnova za izdelavo ukrepov, ki pa jih mora sedaj pripraviti izvršni svet. Ker je zrak najbolj onesnažen v Žalcu in Preboldu zaradi individualnih kurišč (40 odstotkov) in industrije, bosta imela prednost ta dva kraja. Juteks, TT Prebold, Arant, TN Polzela, KIL Liboje, Aero, Ferralit in še nekatera podjetja pa so na čelu onesnaževalcev okolja v občini, njim pa je treba dodati še kmetijstvo. V razpravi so se poslanci lotili tudi odloka o odvažanju odpadkov, njihova mnenja pa
so bila precej različna. Predstavniki krajevne skupnosti Žalec so opozorili, da je občinsko odlagališče komunalnih odpadkov polno in da je treba takoj najti novo lokacijo odlagališča.
Poslanci so se seznanili tudi z gospodarskimi gibanji v prvem polletju in s proračunsko porabo. Bili so si enotni, da je gospodarstvo preobremenjeno z obveznostmi, ker pa predstavljajo večji del republiške, občinske le 17 odstotkov, so zahtevali zmanjšanje republiških obveznosti.
Predlog odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o davkih občanov ni bil sprejet, ker poslanci niso prejeli pisnega gradiva. •
Delegatske pobude
Izvršni svet naj pripravi pregled davščin, prispevkov in dajatev, ki se stekajo v republiško blagajno. Pripravi naj tudi moratorij za vse tiste obveznosti, ki se v minimalni višini vračajo v občino. Po oceni liberalcev, ki so tudi podali predlog, bi le tako lahko najučinkoviteje razbremenili gospodarstvo.
Liberalci so zastavili vprašanje, kakšno je skladišče vojnega materiala v Zaloški gorici, zavzeli pa so se tudi za civilni nadzor skladišča v Zaloški gorici.
Božo Andolšek, predstavnik stranke ZKS-Stranke demokratične prenove, je predlagal ustanovitev strankarske koordinacije, ki naj bi jo sestavljali vodje poslan-
skih klubov. Pobuda je bila sprejeta.
Demos, združena koalicija, je dal pobudo za enotno reševanje v republiki pri preimenovanju krajev z nekdanjimi imeni. Predlagali so tudi čimprejšnjo rešitev vprašanj o lastnini bivših družbenopolitičnih organizacij.
Krajevni skupnosti Tabor in Žalec sta dali pobudo za praznovanje občinskega praznika naslednje leto v teh dveh krajih.
Krajevna skupnost Polzela je zahtevala, da mora Komunala vrniti sredstva krajevnega samoprispevka in prispevek za nove priključke v višini 120.000 din ali pa jih vložiti v obnovo vodovodnega omrežia na Polzeli.
OBVESTILO STRANKAM
Upravni organi občine Žalec bodo na osnovi sklepa IS Republike Slovenije delali 27. oktobra namesto 2. novembra
Rdeči križ Slovenije
Dvojnega poveljevanja ni več
Z minulimi dogodki na Povšetovi ulici v Ljubljani, ko so pripadniki vojaške policije pod vodstvom majorja Rajka Meha zasedli bivše prostore Republiškega štaba TO, se verjetno zaključuje svojevrstna agonija teritorialne obrambe Slovenije in njenih štabov po občinah. Začetek je bil s poskusom odvzema orožja, konec, vsaj upamo lahko tako, pa z omenjeno akcijo na Povšetovi. Odločitve slovenske skupščine so bile za vojaški vrh v Beogradu, svojevrsten šok, saj niso računali ha takšno odločnost in enotnost Slovencev. Z ustavnim aktom, da se linija poveljevanja v TO Slovenije v miru in izrednih razmerah končuje v predsedstvu Slovenije in ne več na zvezni ravni, pa so dozoreli pogoji, da postaja TO v resnici samostojna slovenska vojska. Nad njo pa ima komando zvezno predsedstvo le v primeru vojne ali vojne nevarnosti, vendar mora tudi takrat upoštevati določila slovenske ustave. Kako na vse te dogodke gledajo v občinskem štabu TO, pa smo zvedeli v pogovoru z njihovim komandantom Adijem Vidmajerjem.
— Tudi TO občine Žalec in vi kot njen komandant ste se pred meseci zoperstavili izvršitvi ukaza o predaji orožja enotam JLA. To je bila takrat težka in odgovorna odločitev, mar ne?
»Brez dvoma. Že 19. maja ob ponovnem sprejemu ukaza sem izjavil, da sredstev iz naših skladišč ne bo nihče jemal, ker je varovanje le-teh brezhibno in ne nazadnje tudi zato, ker smo pravni lastniki vsega tega v občini. Tako bi torej odgovarjal občanom za škodo, ki bi nastala ob eventualni predaji sredstev iz naših skladišč. Bilo pa bi tudi naravnost smešno in skrajno neodgovorno, da bi tisto, kar so moji predhodniki spravili skupaj v vseh minulih letih, z eno potezo izničil. Posledice je bilo težko predvideti, vendar sem ravnal po svoji vesti in ta običajno
ni zmotljiva.«
— Vse do nedavnega so varovali skladišča in štab pripadniki enot TO. Kaj je to predstavljalo za občinski štab in občino kot celoto, zlasti v organizacijskem in materialnem pogledu?
»Po ukazu predsedstva RS, ki smo ga prejeli po teleksu, smo štiri mesece in trinajst dni varovali objekt s stražo. Varovanje samo je potekalo brez večjih problemov. Kaj pa to pomeni za OŠTO z rezervno sestavo, pa je drugo vprašanje. Vsekakor pa je bila potrebna stalna prisotnost ter odpovedovanje prostemu času brez daljše odsotnosti od doma, kar je bilo še posebno neprijetno zaradi časa dopustov. Brez dvoma se ob takšnem načinu varovanja pojavljajo tudi precejšnji finančni stroški kot tudi problem odsotno-
Adi Vidmajer
sti pripadnikov TO z dela. Vsekakor pa moram reči, da smo vse probleme sprotno reševali in brez večjih težav, kar je eden od pokazateljev stalne pripravljenosti pripadnikov TO kakor tudi delovnih organizacij v občini Žalec.
—	Za vami je nekaj neprijetnih mesecev, negotovosti, poskusov dvojnega poveljevanja, vključno s sklepom zveznega predsedstva da prevzame poveljstvo nad TO Slovenije JLA in njeno 5. armadno območje s sedežem v Zagrebu. Kako bi komentirali vsa ta dogajanja?
»Komentar na vse to skorajda ni potreben, saj so dejstva znana in jasna. Prav gotovo pa je, da šo se ob dvojnosti poveljevanja pogosto porajali problemi, katere smo z ostalimi strukturami SLO v občini včasih s težavami reševali. Sedaj že nekaj časa upoštevamo samo sporočila in ukaze predsedstva Republike Slovenije, a v zadnjem času že tudi novega v. d. načelnika RŠ TO, Janeza Slaparja.«
—	Zasedba bivših prostorov RŠTO je močno razburkala slovensko javnost. Verjetno je še težko reči, kakšen je bil sploh cilj tega početja. Prav gotovo pa tudi ob tem dogodku tudi v občini nismo ostali ravnodušni?
»Ob zasedbi bivšega štaba TO Slovenije je JLA storila dejanje, ki ga nihče ni pričakoval. Dejstvo je, da gre za protipravno zasedbo tega objekta, ki je močno vznemiril ljudi ter pripravil pravcato zmedo, ki ji je botrovalo tudi neučinkovito in prepozno informiranje. V OŠTO Žalec redno in pozorno spremljajo vse dogodke in giba-
Časopis »SAVINJČAN« izdaja ČZP »SAVINJSKI OBČAN« p. o., Žalec, Heroja Staneta 1.
Ustanovitelj in izdajatelj: Skupščina občine Žalec Izdajateljski svet: Milan Dobnik (predsednik), Danica Je-zovšek-Korent, Milan Zupanc, Anton Ajdič, Marjan Brus, Franc Žolnir, Franci Ježovnik, Božo Andoljšek, Andrej Sporin, Marjan Natek in Janez Meglič.
Uredniški odbor: Franci Žagar (glavni urednik), Janez Kroflič (odgovorni urednik), Irena Jelen-Baša, Janez Cuk-jati, Darko Naraglav, Marjana Natek, Jasna Rode, Adi Vidmajer, Darko Rudi.
Vodja dopisništva: Vladka Cerovšek Lektorica: Mojca Nahtigal Naklada: 11.000 izvodov Tisk: Mariborski tisk, Maribor Tehnično urejanje: ČZP »Savinjski občan«
Po sklepu RK za informiranje št. 421-1/72 je časopis oproščen TPD. '	- - - '
nja v občini, pokrajini, kakor tudi navzven, kar je tudi naša dolžnost, še posebno v tem trenutku, ko je potrebna še večja povezanost občinskih struktur s področja vsesplošnega varovanja.«
—	Ali so vsi ti dogodki vplivali na izvajanje začrtanega programa usposabljanja enot TO?
»Vsaka izredna, dodatna naloga prav gotovo vpliva na normalni razvoj predhodno začrtanega programa. To se je pokazalo tudi v tem primeru, saj smo morali izvajati precej dodatnih nalog, pri katerih je prihajalo do večjih psihofizičnih obremenitev. Vsekakor pa doslej nismo popuščali in tudi v bodoče ne bomo, če to ne bo potrebno.«
—	In za konec našega pogovora morda še klasično vprašanje. Kako s TO v bodoče?
»Znano je že, da prihaja v TO Republike Slovenije do večje reorganizacije, kar velja tudi za PŠ TO in OŠ TO. Teritorialna obramba občine Žalec bo tudi v bodoče dosledno izvrševala naloge, ki bodo podane z novo usmeritvijo s strani predsedstva RS in RŠTO. Ob tej priliki pa se želim zahvaliti vsem pripadnikom TO in ostalim, ki so sodelovali in še sodelujejo v akciji varovanja objektov TO občine Žalec. Prav tako pa si želim še naprej tako dobrega sodelovanja z našimi občani.«
DARKO NARAGLAV
Dvorec Novo Celje, ki ga obnavlja žalska Agrina, sta v drugi polovici oktobra obiskala avstrijski konzul in kulturni ataše Walter Simon in minister za kulturo Republike Slovenije dr. Andrej Capuder. Predsednik žalske občine, Milan Dobnik, predstavniki Agrine, Restavratorskega centra Slovenije in Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine so gosta seznanili z obnovitvenimi deli in želijo, da bi dvorec uredili do leta 1992, ko naj bi bil v Žalcu svetovni hmeljarski kongres. Baron Gaisruck, ki je bil dvorni svetnik Marije Terezije, je dvorec postavil v 18. stoletju kot mini kopijo dunajskega Schonbruna. Od tod tudi prošnja, da bi obe vladi pomagali uresničiti zahtevni projekt obnove.


Krvodajalstvo
V mesecu novembru 1990 bosta krvodajalski akciji v:
1.	krajevni organizaciji RK Šempeter, dne 16. 11. od 6S° do 13
ure v prostorih osnovne šole Šempeter;
2.	krajevni organizaciji RK Petrovče, dne 23. 11. 1990 od 7 do 12. ure v prostorih osnovne šole Petrovče.
Dobrodelne akcije
Akcija za pomoč sestram Kveder iz Ponikve še vedno poteka, zato obveščamo vse občane, da še lahko nakažejo finančno pomoč na ŽR. občinske organizacije RK Žalec štev.: 50750-678-52170, s pripisom »za sestri Kveder«. Doslej smo zbrali le 3.400,00 din.
Nihče se ni odzval naši akciji OZIMNICA za socialno ogrožene občane, zato ponovno prosimo, da nam, v kolikor nam lahko kaj
odstopite, javite na telefon 713-136.
Meseč november je mesec boja proti alkoholizmu in narkomaniji, tej vedno večji strahoti današnjega dne, saj beležimo vedno več alkoholizma tudi med mladimi osebami. Zato bodo v naši občini po vseh osnovnih šolah potekala zdravstvena predavanja na to temo, mi odrasli pa se zamislimo nad sabo. Ali je zaradi alkohola vredno uničiti družino?
Dragica Pečar
Franci Tratar — predsednik žalskih prenoviteljev ZKS — SDP
Pred kongresom v Novi Gorici
Zdi se, da je Zveza komunistov Slovenije — Stranka demokratične prenove pred odgovorno in morda celo pred zgodovinsko nalogo. Z volitvami je prišlo do korenitih sprememb tudi v stranki. Te pa se naj bi dokončno izkristalizirale na novogoriškem kongresu, ki bo po vsej verjetnosti zadnji te vrste. Pred kongresom smo se odločili, da o stranki in njenem delu v občinskih okvirih spregovorimo z njihovim predsednikom Francijem Tratarjem.
»Naša stranka deluje po volitvah predvsem na dveh področjih. In sicer v občinski skupščini preko svojih poslancev, in pa v okviru svoje organizacije, kjer smo že imeli določene aktivnosti. Še več pa jih bo v tem jesensko-zim-skem obdobju po končanem kongresu v Novi Gorici. Kar se tiče našega delovanja v skupščini, moram reči, da na splošno z delom skupščine nisem zadovoljen. Predvsem se ml zdi, da so naša zasedanja preveč miroljubna, da se vsi nekako še iščemo v tej novi demokraciji. Imam občutek, da se od starega načina dela še nismo veliko premaknili. Razen v primeru financiranja političnih strank in nekaj malega okrog ekologije temperatura v naši skupščini še ni narasla. Menim, da smo preveč pasivni, še zlasti pa bi morali biti odločnejši glede gospodarskih vprašanj. Tako je na primer zadnja skupščina v tem mesecu, ki je obravnavala polletne rezultate našega gospodarstva, sicer ugotovila, da so presežki občinskega proračuna in združenih sredstev bivših sisov približno enaki, kot znašajo izgube, pa vendarle nihče od poslancev ni čutil potrebe posebej Izpostavljati tovrstno problematiko, ampak smo šli molče mimo teh ugotovitev, kakor tudi mimo ostale problematike. Ne vem, ali je posredi premajhna mera znanja, nezainteresiranost ali pa celo bojazen, da se s svojo diskusijo ne bi zamerili novi oblasti,- je uvodoma povedal naš sogovornik Franci Tratar.
— Pred vrati je kongres stranke v Novi Gorici. Kakšno je pravzaprav stanje
stranke po volitvah v naši občini?
»Naša stranka je doživela največji osip v tem obdobju, trenutno nas je od prejšnjih članov ZK v SDP le okrog 25 %. Mislim pa, da smo ostali tisti, ki smo najbolj »verni«. Veljalo bi pripomniti, da je v teh 45 letih, kar je imela vodilno vlogo Zveza komunistov, prišlo v naše vrste, poleg dobrih pravih komunistov, tudi veliko ostalih sopotnikov, karieristov in podobnih, ki s svojim delovanjem v preteklosti prav gotovo niso prispevali k ugledu ZK. Zato tudi ne preseneča, In tudi razumemo, da so ob prihodu nove oblasti zapustili naše vrste najprej ljudje, ki so bili z nami samo zaradi osebnih razlogov. Tisti torej, ki so računali, da bodo s pomočjo članstva v ZK prispeli hitreje do lažjega in bolje plačanega delovnega mesta. Res pa je tudi, da zapuščajo naše vrste ljudje, kot smo zvedeli v pogovorih z nekaterimi posamezniki, ki se bojijo, da bodo z nadaljnjim članstvom v ZKS — SDP Imeli probleme v svojem delovnem in življenjskem okolju. Ne poznam sicer primera, da bi zaradi članstva v naši stranki, v občini Žalec kdo imel probleme ali celo doživel še kaj bolj neprijetnega, kot je recimo Izguba službe. Seveda pa smo nekaterim tovrstnim poskusom že bili priča v primeru sodstva, novinarstva, komunalne dejavnosti v Ljubljani in še kje v republiki. Brez dvoma pa so stranko zapustili tudi tisti, ki so preprosto rekli, da se ne gredo več. Ne glede na močan osip članstva pa ocenjujemo, da tisti, ki smo ostali, želimo slediti tistim pozitivnim trendom, ki jih je KPJ v stari Jugoslaviji gojila, zaradi katerih je takrat pridobila ugled med množicami, In zaradi katerih je tudi v NOB odigrala pomembno vlogo v boju proti okupatorju. Vsekakor pa se člani stranke v tem trenutku ne čutimo odgovorne za tiste stranpoti, ki so se dogajale takoj po končani vojni.. .«
Omenili ste boleče in temne strani naše polpretekle zgodovine, ki jo danes spoznavamo in obžalujemo. Kakšen je vaš odnos in odnos stranke ZKS — SDP do teh vprašanj?
Franc Tratar
»Zase in za svoje kolege — člane ne samo naše stranke, ampak tudi za vse druge napredne, razgledane in dobromisleče ljudi lahko rečem, da nam je žal, da se je vse to zgodilo, kar nam ni in ne more biti v ponos. Od vsega tega smo močno odmaknjeni, saj se nekateri med nami takrat še rodili niso in zato je zanje težko, da morajo sedaj ob vsem ostalem, kar je stranka dobrega storila za dobrobit slovenskega naroda, nositi na plečih tudi tisto, za kar osebno oni sami niso nič krivi. Dejstvo pa je, da vse te dogodke, ki so se zgodili v Rogu, na Tehar-jih in še kje, lahko samo obsojamo, ob tem pa moramo tudi vedeti, da so bili takrat drugi časi, ki pa jih morda mi ne moremo povsem razumeti. Zavedamo pa se tudi, da se krivice, ki so bile storjene, same po sebi ne dajo popraviti, da pa se graditi na novih mostovih, na drugih medsebojnih odnosih, da posledice tovrstnih dejanj ne bi v nedogled vplivale na naš danes in jutri.«
Odpiramo nove strani v zgodovini slovenskega naroda, pomembno vlogo pa je zlasti pred volitvami odigrala tudi Zveza komunistov Slovenije. Kako pa bo v bodoče?
»Znano je, da je pretrese doživela celotna naša stranka, od osnovnih organizacij, ki jih ni več, do republiškega vrha. Mislim, da smo rabili svoj čas, da se poberemo, in kongres v Novi Gorici 27.
oktobra, ki naj bi bil zadnji te vrste, ima seveda nalogo, da skuša na tem področju urediti določene stvari. Po kongresu,'po vsej verjetnosti, sedanjega imena stranke ne bo več. Za kaj se bodo delegati odločili, pa v tem trenutku ne morem reči. Poleg tega pa naj bi se spremenil tudi statut, naša organiziranost in pa kadrovska prenova, tako na ravni republike, kasneje pa tudi na ravni občine. Naša organiziranost se je že spremenila, saj v tem trenutku nimamo več nobene osnovne organizacije v podjetjih. Sedaj smo organizirani le po KS in na ravni občinskega središča po interesnih dejavnostih. Nimamo pa še svojega poslanskega kluba, kar je ena izmed prihodnjih nalog. Poleg tega moramo urediti nova programska izhodišča in ponuditi svojim članom, simpatizerjem in drugim levim silam nove oblike delovanja In sodelovanja, ki bodo temeljile na demokratičnosti, hu-manistizmu, naprednosti idej, skratka takšne, kot jih je svoj čas že imela. Upamo, da bomo na ta način zopet postajali močnejši in na pozicijah evropske levice. Naše delo pa mora temeljiti na vsebini, ki bo skladna s cilji, željami, hotenji in potrebami ne samo svojih članov, ampak tudi simpatizerjev in občanov naše občine. To pa hkrati tudi pr meni aktivno vlogo pri spremljanju družbenih dogajanj in kreiranju medsebojnih odnosov.«
In za konec še vaš pogled na gospodarske probleme v občini?
»To je težko vprašanje, ker je celotna situacija zelo problematična, da ne rečem kritična. V predvolilnem boju smo v vseh strankah govorili, da moramo omogočiti poleg demokratičnih pravil obnašanja tudi veliko svobodo podjetništva, obrti in drugih dejavnosti. Moram pa reči, da kljub slabim rezultatom, ki so bili predstavljeni na zadnji skupščini, posebnih ukrepov skupščina ni sprejela. To je naloga, ki še čaka izvršni svet. Nas delegate v skupščini pa zavezuje, da s svojim delovanjem omogočimo manevrski prostor IS In strokovnim službam ...«
D. Naraglav
»Človek mora imeti pravico biti človek«
Franc Žolnir — predsednik krščanskih demokratov
V_____________________________________________________________)
Tako imenovana slovenska pomlad je na politični oder demokracije postavila v ospredje krščanske demokrate, ki so Demosovi koaliciji, ki je zmagala na prvih parlamentarnih volitvah v Sloveniji, tudi prispevali največji odstotek k njihovi skupni zma-i. Danes se njihova vloga uti na vsakem koraku, še najbolj pa skozi osebnost redsednika izvršnega sveta epublike Slovenije, Lojzeta Peterleta, ki je hkrati tudi
Rredsednik njihove stranke.
ako pa je s krščanskimi demokrati v naši občini, smo izvedeli v pogovoru z njihovim predsednikom Francem Žolnirjem.
»Naša stranka je razmeroma mlada. Mi smo se v žalski občini organizirali šele konec februarja letošnjega leta, torej tik pred volitvami. Do ustanovnega občnega zbora smo zbrali približno 70 pristopnih izjav. Od tu dalje pa se mi zdi, da se kar uspešno razvijamo in postajamo pomemben politični subjekt. Danes imamo okrog 300 članov, kar sicer ni veliko, vendar moram reči, da nismo bili posebej aktivni po volitvah, da bi stranko člansko ojačali. To je zagotovo naša hiba in zato jo mislimo v tem poznojesenskem in zimskem času odpraviti,« je v kratkih besedah predstavil stranko naš sogovronlk, sicer diplomirani ekonomist v pokoju, Franci Žolnir.
Bitke se dobivajo v skupščini, kjer imate tudi vi, glede na rezultate volitev, kar močno zasedbo. Kako ocenjujete delo vaših poslancev?
»Neizpodbitno dejstvo je, da je delo naših poslancev, kot tudi poslancev drugih strank, bolj za na-četku, saj se šele učimo parlamentarne demokracije. Ne glede na to pa lahko trdim, čeprav sam nisem poslanec, vendar pa spremljam delo skupščine, da so naši poslanci silno požrtvovalni
Franc Žolnir
ljudje, ki so pripravljeni vse storiti, da bi opravičili zaupanje svojih volilcev. In moram reči, da se sam med njimi izredno prijetno počutim, ko vidim s kakšnim entuziaz-mom opravljajo naloge, ki se postavljajo pred nas. S tem pa zmeraj poudarjamo, da moramo delovati složno, pomirjujoče in v Interesu vseh nas. Zlasti danes je to pomembno, in ob vsaki priliki to ponavljam, da smo enotni, saj le enotnost slovenskega naroda daje garancijo lepše prihodnosti. Cas, v katerem živimo, to zahteva, saj bomo le tako dosegli svoj cilj. Se pravi enotno, suvereno Slovenijo. Naši odborniki — poslanci se tega močno zavedajo in na občnih zborih, ki bodo konec leta, bodo lahko brez sramu polagali račune pred svojim članstvom ...«
Danes je bila na Teharjih spravna slovesnost in kot ste dejali, ste bili na njej tudi vi. Kakšno je vaše stališče do vseh teh spravnih in obrednih dejanj. Ali se vam ne zdi, da bi bil čas, da vse to prepustimo zgodovini in zgodovinarjem in se lotimo reševa-
nja naše sedanjosti in prihodnosti?
»Na to lahko odgovorim iz lastnih izkušenj. Sem namreč udeleženec NOB. Bil sem partizan na Dolenjskem od prvega maja 1944, ranjen s kroglo v pljučih, bil sem ujet In v rokah domobrancev, starih okrog 17 let. Hotela sta me ustreliti ob železniškem nasipu, vendar sem se enega oklenil in ga nisem spustil tako dolgo, daje drugi rekel: »Pustiva ga in ga ženiva h komandantu.« Čeprav sem zrl smrti v oči, bi danes tema fantoma, če bi ju srečal, mirno vse odpustil. Nobenega sovraštva ne čutim. Bila je vojna, vojna pa je surova. Vsaka. Pobijali so vsi. Treba je oddpustiti enim in drugim. To pa ni mogoče z enkratnim dejanjem, ampak gre za proces, ki ga bomo morali doživeti in preživeti. Res je danes kup nalog, ki so zelo pomembne, vendar tudi tega ne smemo pozabiti. Naj tudi z druge plati pride resnica. Jaz gledam na to popolnoma človeško. Vojna je ljudi po-surovlla in vsi so storili vse, da bi onemogočili drugega. Danes pa je čas miru in zato moramo odpuščati. Na svojem primeru vem, da se to da, samo če človek iskreno hoče.«
Sprava, odpuščenje za tiste, ki so v to neposredno vpleteni, nikakor pa nimajo s tem opravka povojne generacije. Ali se vam ne zdi, da s spravnimi in podobnimi dejanji lahko spremo tudi te? Prav tako pa nekateri poskušajo razvrednotiti NOB. Kako lahko komentirate vse te pojave, ki nosijo, vsaj na iz-gled, tudi revanšizem in izenačevanje partizanstva z belogardizmom?
Sam sem bil partizanski borec in zato lahko reče, da se raje »ograjujem« ob takšnih poskusih izenačevanja. Po drugi strani pa vem, da smo bili v tem boju izigrani in smo Služili stalinistični ideologiji za prevzem oblasti. Vsekakor pa
soglašam s tem, kar zdaj uradno sllsim. Recimo današnji govor Peterleta na Teharjih, ki pravi, da je potrebno dati vse priznanje borcem proti okupatorjem. Jaz pravim da je bila to pravica in dolžnost zavednega Slovenca, vendar pa trdim tudi to, da je partija zlorabila NOB, da je prišla na oblast. Večina borcev je bila poštena, predana in narodna zavedna, o komunlzu pa nepoučena . ..«
Za konec se še povrniva k stranki, ki jo sedaj zastopate. Kakšni so vaši načrti?
»Predvsem okrepiti svoje članstvo, vplivati na občinsko skupščino, da bi dejavneje odrazila hotenja tudi naše stranke. Predvsem pa mislim, da bi morali tako v občinskem kot republiškem pogledu doseči neko ustrezno socialno politiko. Vsekakor moramo dati več za zaščito matere, da njim, In družinam, damo večjo pomoč. To je eden izmed glavnih ciljev naše stranke. Nadalje, kako doseči, da bomo manj zapravljali, tudi v občinskem merilu. Če gledam občinski proračun za letošnje leto, vidim srahotne številke. Marsikje zapravljamo velike denarje, ki jih mora narod, ljudje, prispevati preko davkov, prispevkov itd. Sodim, da bi se morali ml tu močneje angažirati. Dejavneje bi morali podpirati tudi obrt, ker vemo, da je danes možnost za zaposlovanje novih ljudi samo v teh dejavnostih, kot so obrt, turizem, kmetijstvo. Vselej in nenehno pa je treba govoriti ljudem, da je potrebno več delati pa manj govoriti. Če sami ne bomo ničesar ustvarili, nam tudi drugi ne bodo nič podarili.. .«
S sogovornikom poseževa še na druga področja, ki bi jih bilo sicer vredno zapisati, pa nam prostor to ne dopušča. Povejmo le še to, da pravi, da je s slovensko politično pomladjo tudi sam postal nekaj mlajši, vitalnejšl in prežet s prijetnimi občutki novega časa. Ni razloga, da mu tega ne bi verjeli. D NARAGLAV
grozi klerikalizem?
Odkar imamo demokracijo, si njeni nasprotniki vešče Izmišljajo strahove, s katerimi strašijo ljudi in jih zavajajo. Najprej so si izmislili revanšizem, ko pa je postalo jasno, da je bil ta strah neutemeljen, so privlekli na dan klerikalizem. Večina Slovencev je bila izpostavljena sistematični in zagrizeni protiverski in še posebej protikrščanski vzgoji. Zato je danes skoraj vsem vcepljena misel, da je vera nekaj nazadnjaškega, slabega in škodljivega, v smislu Marxovega izreka, da je vera opij za ljudstvo. Zato imajo mnogi vnaprejšen odklonilen odnos do vsega, kar prihaja iz cerkve. Pri tem pozabljajo, da je krščanstvo dalo enega pomembnih temeljev današnje evropske In svetovne civilizacije. Navaditi se bomo morali, da so v Evropi določene navade in običaji, pri katerih sodeluje cerkev vsakdanji.
Če hočemo ljudi strašiti s klerikalizmom, moramo najprej vedeti, kaj to je. Večina meni, da je to poseganje duhovščine v politiko. Vendar je ta predstava zmotna. Duhovščina in cerkev že od nekdaj posegata v politiko oz. na vsa področja dejavnosti družbe, od gospodarstva do umetnosti, od intimnega in vsakdanjega človekovega življenja do javnega nastopanja. Pogosto se sploh ne zavedamo, da je kakšno naše ravnanje posledica krščanske tradicije. Npr. »gnus do deževnika v solati in sploh do vsega, kar leze« itd. Krščanstvo je izdelalo obred za vsako priliko v človekovem življenju. Komunisti so bolj ali manj uspešno prevzeli nekatere od teh obredov. Npr. civilni krst, sprejem v pionirsko organizacijo namesto prvega obhajila, sprejem v mladinsko organizacijo namesto birme, civilno poroko, socialistični pogreb itd. Postavili so tudi svoje raznike in ovirali praznovanje rščanskih. Toda malo novih praznikov je s svojim obredom našlo mesto med ljudmi. Nekako sta se uveljavila dan žena In 1. maj. Se nikoli pa nisem slišal, da bi v zasebnem življenju kdo komu čestital za dan vstaje ali dan republike. Te praznike smo jemali samo kot proste dneve, ko bomo lahko postorili kaj doma. Tako smo Slovenci ostali tako rekoč narod brez praznikov. Počasi smo začeli tudi izgubljati slovesen občutek ob cerkvenih praznikih. Tako je postajalo naše življenje tudi na tem področju vedno bolj monotono. Obnavljanje in uveljavljanje te evropsko krščanske tradicije je seveda nujen pogoj za vrnitev k evropskemu načinu živjjenja.
Krščanski duhovniki so pogosto posegali v politično dogajanje. Od papeža, ki je preprosil hunskega kralja Atilo, da ni napadel Rima, Cirila in Metoda, ki sta pomagala utrjevati slovensko samostojnost, slovenskih in drugih jugoslovanskih duhovnikov, ki so pomagali ljudstvu v boju proti Turkom in fevdalcem, do duhovnikov v Italiji in Nemčiji, ki so se upirali fašizmu in nacizmu In tistih, ki so se upirali komunizmu in tako pomembno prispevali k ohranjanju pozitivnih vrednot v teh nesrečnih državah.
Klerikalizem se je kot gibanje pojavil v drugi polovici prejšnjega stoletja, ni sicer kot zahteva, da se mora javno In zasebno življenje urejati po načelih cerkve. Ker
so nekatera teh načel v nasprotju z modernimi, pozitivnimi dosežki človeštva, je klerikalizem negativen. Negativno je npr. njegovo nasprotovanje nauku o evoluciji, planiranju družine, enakopravnosti med spoloma, svobodi umetniškega ustvarjanja in seveda zahteva, da se mora tudi posameznik držati cerkvenega nauka, kar omejuje svobodo vesti. Priznati je treba, da v Evropi klerikalizem ni skoraj nikjer uspel dobiti odločilnega vpliva v življenju ljudi. Po II. svetovni vojni pa je izgubil skoraj ves pomen, ker so v krščanski cerkvi prevladali pozitivni tokovi. Krščansko tradicijo zagovarjajo krščanski demokrati, ki pa seveda niso klerikalci. Danes v Italiji ali Nemčiji, kjer so krščanski demokrati že dolgo na oblasti, nikomur niti na misel ne pride, da bi prepovedal Darwinov nauk ali da bi koga silil hoditi v cerkev ali celo prepovedal na postne dni prodajati meso ali alkohol. Zelo močan je v zadnjem času klerikalizem y muslimanskem svetu, kjer ga običajno imenujemo fundamentalizem (islamski nauk naj bo temelj —• fundament vsega javnega življenja). Pri nas je bil začetnik klerikalizma dr. Anton Mahnič, ki je med drugim znan po tem, ker je trdil, da je pomembnejše biti dober katolik kot Slovenec. Slovenska ljudska stranka ni nikdar sprejela klerikalizma za svoj program, čeprav je imela vzdevek klerikalna. Močno klerikalno gibanje se je pojavilo med delom srednješolske in študentovske mladine po letu 1934.
Pri nas sedaj nekateri razglašajo za klerikalizem stvari, ki so v Evropi popolnoma samoumevne. Osvetlitev in obnova cerkva v Evropi sta nekaj povsem običajnega. Cerkev je pogosto eden lepših kulturnozgodovinskih spomenikov v naselju in hočejo opozoriti nanj. V naši občini ne poznam nobene cerkve, ki so jo razsvetlili šele po spomladanskih volitvah, pa vendar nekateri menijo, da je osvetlitev posledica zmage Demosa. Res je, v letošnjem letu je bila blagoslovljena na novo pozidana cerkev Sv. Neže v Libojah, za to pa nima nova oblast nič večjih zaslug kot stara. Pa je vendar deležna očitkov. Nekatere moti že sama pojava g. Peterleta, češ da izgleda kot duhovnik. Dobro vemo, da človekova zunanjost vzbuja odpor, ali simpatijo samo pri ljudeh, ki ga sovražijo ali ljubijo. Milijonov Američanov ni motilo Roosweltova Invalidnost, toda Mussolini jo je hitro povezal z njegovim razumom. Mene g. Peterle s svojo zunanjostjo sploh ne zanima. Srčno pa upam, da nas bo s svojo umirjeno odločnostjo uspel potegniti iz kaše, v kateri smo.
Spoštovani ljudje, ne dajte se zavajati, da nam grozi klerikalizem. Razlika med klerikalci in krščanskimi demokrati je vsaj takšna kot med komunisti in prenovitelji. Klerikalci In komunisti so nedemokratični in nevarni, ker hočejo, da vsi ljudje delajo In mislijo tako kot oni, čeprav klerikalci po nevarnosti in zločinih komunistom ne sežejo niti do gležnja. Krščanski demokrati in prenovitelji pa so pristaši demokracije. In doslej še nisem slišal, da bi krščanski demokrati prepovedali kakšno stranko, razen fašistično in nacistično. Milan Dobnik
Puške ubijajo, mar ne?
V šoli so me učili, kaj je to kultura. In kaj je kulturni vzorec. Zelo zanimiv se mi je od nekdaj zdel nacionalni kulturni vzorec, še posebej, ker sem Iz njega izvedel toliko res čudnih reči. Na primer to, da Slovenci radi pojemo v zborih, jemo kranjske klobase ter plešemo polko. Sem se pa močno razjezil, ko je kdorkoli hotel moj individualni karakter reducirati na tak ali drugačen vzorec. Jaz sem jaz in pika, pa čeprav še vedno vsakemu brez sramu povem, da rad jem kranjsko klobaso. Ena stvar je, ki sem jo preko vzorca spoznal o Slovencih. Da ne marajo vojske. Še ko sem hodil v srednjo šolo, v času socialističnega realizma, katerega del sem bil tudi sam, so nam mnogi govorili, da Slovenci pač nismo vojaki. Lahko bi odgovorili: kakor kateri, ali pa bi povzeli argument Matjaža Kmecla, ki je vsem prisotnim v veliko začudenje oznanil, da smo bili ravno Slovenci tisti, ki smo lahko v enem samem stoletju postavili na noge kar tri vojske, jih oblekli, oborožili in jim na čelo postavili slovenske generale. In tl so znali pokazati, koliko veljajo. Pa ne zato, ker so bili Slovenci, niti ne zato, ker so imeli prednike drugih narodnosti, pač pa ravno zato, ker so bili vojaki, slovenstvo, neslovenstvo gor ali dol. Sicer pa, če smo še tako hitro ustvarili vojsko, sjno jo še hitreje izgubili. Pa šerp začel razmišljati. In sem ugotovil, da v teh razmišljanjih sploh nisem sam. Začel sem razmišljati o pomenu in vrednosti vojske. Irt orožja. Saj vojak ni vojak, če nima puške ali katerega drugega,.pgški podobnega nosilca smrtonosnega viru-
sa. Veste, vse orožje je ustvarjeno in narejeno zato, da ubija. Prav ubijanje je tisto notranje bistvo, ki ga nosi orožje. In z logično Izpeljavo potem vojak postane ubijalec, morilec. Pa ne mi praviti, da se je treba braniti, da je treba braniti svete pridobitve našega nacionalnega porekla z orožjem!
Prosim vas, poglejte vsaj malo nazaj v zgodovino, da ne bo treba našim vnukom razlagati, češ, bili smo tako zaslepljeni s slovenstvom, da ga nismo znali ubraniti na pravi način. In pravi način je vse kaj drugega, kakor pa streljanje z orožjem. Biti vojak in za vsako stvar groziti z orožjem je tradicionalizem, mi pa bi se radi šli moderno dobo. Napredni intelektualci med svojo srenjo že razširjajo postmoderne vrednote, pa se znajdi Slovenec, če se moreš. Stanje, kot je, nujno in po definiciji vodi k patološkemu. In najbolj čudno pri vsem je to, da jemljemo argumente nasprotne strani in jih poskušamo uporabiti proti njim samim. Meni se to zdi podobno sliki človeka, ki so mu grozili s smrtjo, pa je raje naredil samomor. Povejte mi, ce rezultat ni isti! Za varnost pa naj skrbijo policisti! Za to jih tudi plačujemo. Samo — treba jih bo še bolje opremiti, bolje usposobiti in tudi plačati, če že hočete, pa se boste lahko počutili varne v lastnem domu. Zato gibanje za demilitarizirano Slovenijo ni iz trte zvito. In šušlja se, upam da je res, da so se tudi naši najvišji občinski možje odločili, da v naši mali hiši (beri občini) ne bomo imeli vojaških objektov z vojsko. Pa naj bo od kogar koli. Brane Lobnikar
Ni denarja za plače
Delavci KIL Liboje stavkali
Keramična industrija Liboje kar 60 odstotkov proizvodnje proda na tujih tržiščih. Kljub dobrim cenam pa zaradi precenjenega dinarja ne dosegajo potrebnih finančnih učinkov. Kupna moč na domačem tržišču pada, srbski trg se je povsem zaprl, neplačevanje pa povzroča težke likvidnostne težave. Zaradi tega so imeli tudi težave pri izplačevanju osebnih dohodkov, iz meseca v mesec so pomikali izplačilo, beležijo pa tudi 40-odstotno zaostajanje za republiškim povprečjem. V septembru so uresničili le 60 odstotkov proizvodnega plana, povečal pa se je lom. Na razmere so gotovo vplivale kadrovske težave, vse to pa na odločitev delavcev za stavko.
»Sindikat je med letom večkrat obravnaval nakopičene probleme, naraščalo pa je tudi nezadovoljstvo delavcev. Tudi v septembru smo kasnili z izplačilom osebnih dohodkov in ker še 20. 9. ni bilo izplačila, smo se naslednji dan odločili za opozorilno stavko. Vodenje stavke je prevzel stavkovni odbor, ki je vodstvu postavil naslednje zahteve. Zahtevali smo takojšnje izplačilo osebnega dohodka in tudi povišanje za 40 odstotkov, obravnavo razmer na delavskem svetu, pripravo kratkoročnih in razvojnih ukrepov, izpla-
čilo otroškega dodatka ločeno od osebnega dohodka. Ker je naša tovarna v preteklosti redno poravnavala družbene obveznosti, zahtevamo od občine razbremenitev in odlog teh obveznosti,« pravi predsednik Svobodnih sindikatov v tovarni Ivan Podpečan.
Dušan Čuber, predsednik delavskega sveta, pa nam je povedal, da se je še isti dan sestal delavski svet, ki se je dogovoril z vodstvom za enkratno izplačilo 2000,00 dinarjev, razliko pa v tednu dni. Delavski svet je tudi sprejel zahtevo o pripravi programa ukrepov, vodstvo pa je do naslednje seje 1. 10. pripravilo smernice za ta program, kajti rok za pripravo programa je bil prekratek in so ga podaljšali do 18. 10. V teh smernicah sta bila omenjena tudi dva ukrepa, ukinitev regresa za topli obrok in za prevoz na delo, kar je najbrž povzročilo med delavci dodatno razburjenje. Informacija, ki je prišla med delavce, ni bila pravilna. »Zaradi tega so se delavci 2. 10. zjutraj ponovno zbrali na dvorišču brez vednosti stavkovnega odbora, vendar smo razgovor z vodstvom skladno s stavkovnimi pravili vodili mi,« dodaja Ivan Podpečan.
»Poleg splošnih gospodarskih razmer, ki se odražajo v precenjenem tečaju, padcu kupne moči na domačem trgu, porastu stroškov energije in surovin, nas pestijo tudi notranje težave. Predvsem pa imamo li-
I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I
_________________________ I
»Pripomba, da izvršni I svet ni reagiral na razmere ! v KIL Liboje, ni točna. Že | aprila smo dali 1.600.000 di- ■ nar jev kredita, odlog plači- I la občinskih obveznosti pa I smo sprejeli že 29. septem- ■ bra. Obravnavali smo tudi I gospodarske razmere v . tem podjetju in predlagali | nekatere ukrepe,« pravi ■ predsednik Boris Krajnc.
kvidnostne težave, ki so vplivale tudi na osebne dohodke, zaradi katerih so delavci nezadovoljni. Rešitev vidim le v povečani proizvodnji in prodaji, kar smo poudarili tudi v programu ukrepov. Ponovno se je začel odpirati srbski trg, rezultati povečane prodaje pa se bodo odrazili finančno šele po dveh mesecih. Do tedaj pa bomo lahko delili toliko, kot bomo ustvarili. To delavci tudi razumejo. Doslej smo likvidnostne težave reše-’ vali sami, ker pa nam banka ni mogla več pomagati, smo se za pomoč zatekli tudi na občino. Prosili smo za odlog plačila obveznosti, vendar še nismo dobili odgovora. Predvsem pa si bomo morali tudi v bodoče pomagati sami,« pravi vršilec dolžnosti direktorja Roman Virant.
Tudi septembrsko izplačilo osebnih dohodkov, ki bi moralo biti 18. 10. 1990, so morali zaradi pomanjkanja sredstev premakniti za nedoločen čas. Problematiko Keramične Liboje je na seji 23. 10. obravnaval Izvršni svet, redakcijo pa smo zaključili dan prej, zato ne moremo poročati o nadalnjem razpletu težav v tej tovarni.
Mesnica in ribarnica
V akcijo posodobitve poslovnih prostorov se je v Žalcu vključila tudi Celjska mesna industrija. Najprej so zgradili prizidek, v njem uredili začasno mesnico, tako da oskrba v času obnove objekta ni bila motena. Mesnica je tako dobila novo zunanjo podobo, precej pa je povečala tudi prodajne prostore. Pomembna pridobitev pa je ribarnica, v kateri potrošniki lahko dobijo sveže morske in sladkovodne ribe. Po naročilu pripravijo različne tople in hladne mesne jedi. Mile Begovič, vodja mesnice in ribarnice, pravi da so njihove cene konkurenčne, ponudba pa kakovostna in pestra. Razširili so tudi delovni čas, tako da je mesnica odprta tudi v nedeljo. V načrtu imajo še marsikaj, zaradi prostorske utesnjenosti pa zaenkrat ostajajo pri obstoječem poslovnem programu. »Zadovoljni smo z obiskom in prodajo, ki se je v posodobljenih prostorih precej povečala, zadovoljstvo kupcev pa je naša največja želja,« pravi Mile Begovič.
V kurilno sezono brez merilcev toplote
Pred štirimi meseci se Anton Bratuša ni ogreval za podražitve komunalnih storitev. Takrat Je bil še predsednik izvršnega sveta žalske občine. Oktobra pa je na bivše delovno mesto oziroma funkcijo kot direktor Komunalnega podjetja Žalec prinesel vlogo za višje cene ogrevanja, zanje pa so se menda manj ogreli izvšrniki in še manj tisti, ki so dobili nove položnice.
Takole pojasnjuje višje cene: »Na osnovi izračunov podražitev energije smo prišli do zaključka, da moramo podražiti ceno ogrevanja. Dogovorili smo se za 7,7 dinarja za kvadratni meter. Izvršnemu svetu smo predložili stroške energije, kurilno olje se je v tem času podražilo. Na zalogi ga imamo do konca novembra in takrat bo nova cena. Poleg tega je bila dana pobuda o porabi olja, ki predstavlja tri četrtine stroškov v skupni ceni. Očitek, da je žalska toplarna prevelik porabnik olja, je treba strokovno utemeljiti. Mi smo za vsako racionalizacijo porabe olja, če je to le tehnično izvedljivo.«
Kako je z merilci toplote, doslej je le eden v celem mestu?
»Z občinskim odlokom o toplotni oskrbi, ki je bil sprejet lani, smo zavezali porabnike, da si montirajo merilce toplote. S tem bi bila vidna dejanska poraba energije in bi jo na osnovi tega tudi obračunali. Doslej ima merilec toplote le Nama Žalec, vse druge firme pa tega roka niso upoštevale. S »toploto« oskrbujemo bloke ob žalski obvoznici in samo zadnji blok ima v podposta-ji vgrajene merilce in tako se lahko priključi vsako stanovanje. Mi-
Anton Bratuša
slim, da bi porabniki morali imeti interes, da bodo merili porabljeno toploto. Doslej sicer še nihče ni prišel, da bi. montiral merilec toplote in povedati moram, da morajo biti vsi istega tipa, sicer lahko nastanejo težave. Pri tem je še nekaj tehničnih problemov, klasični bloki na primer nimajo možnosti merjenja toplote, razen v podpostaji.«
Slab pritisk vode v pipah, problemi z neoporečnostjo vode so bile zagate, ki ste jih kot direktor Komunale že spoznali.
Cela žalska občina ima razvejan sistem vodovodnih omrežij, okoli 350 kilometrov, ki je na nekaterih področjih dokaj star. Letos so se pojavljali veliki problemi pri oskrbi ljudi s pitno vodo. Nekatera področja so bila dnevno ali več dni brez vode. Ukrepov z omejevanjem nismo izvajali, temveč smo na nekatera področja vodo dovažali. Za mesto Žalec smo dejansko preko noči našli rešitev, tako da smo aktivirali
vodnjak v Vrbju. Tam ni električne energije in tako črpalke delujejo s pomočjo agregata. Trenutno si prizadevamo, da bi tja napeljali elektriko, in bi dodatno priključili še eno črpalko. S tem bi vsaj za čez zimo rešili vprašanje vodovoda.
Na drugih področjih se dogaja marsikaj. Tudi do tega, da je bila voda na Pirešici oporečna. Krajani mečejo krivdo na asfaltno bazo na Pirešici, to doslej ni bilo dokazano. Seveda tudi mi radovedno pričakujemo rezultate analiz.
Poleg tega moram reči, da si nepooblaščeni ljudje na nekaterih področjih jemljejo pravico, da posegajo vjjravnavanje vodnega sistema. Le-ta potem ne funkcionira normalno in prihaja celo do poškodb na sistemu.
Smo v žalski občini redni plačniki komunalnih storitev?
Imamo velike težave z neplačevanjem računov, to velja za toploto in kanalščino, slabi plačniki niso samo zasebniki, temveč tudi firme. S tem se precej ubadamo : r dajemo opomine. Laže bo po novem letu, ko bomo imeli nov računalniško podprt sistem. Ljudi bo treba počasi navajati na dejstvo, da je v tržnem sistemu treba vse plačati. Trenutno porabniki še plačujejo za naprej, kar je ljudi precej razjezilo.
So možnosti za smotrnejše izkoriščanje vodnih virov?
Izgube na vodovodnih napeljavah so velike, tudi do trideset odstotkov. Zato bomo naredili komunalni kataster, tako da bomo sploh vedeli, koliko vode imamo na razpolago. V naslednji fazi bo prišla na vrsto avtomatizacija oskrbe s pitno vodo.
—mn
Slovenska investicijska banka v Žalcu
Slovenska investicijska banka je banka podjetniškega vala v devetdesetih letih pri nas. Je prva banka v Sloveniji, ki so jo ustanovile domače in tuje pravne in fizične osebe. Namen ustanovitve banke je razvijanje raznovrstnih inovativnih bančnih in finančnih storitev, značilnih za investicijsko bančništvo, pa tudi klasično bančno poslovanje. Predvsem pa želijo pospeševati razvojno prestrukturiranje podjetij, uresničevanje novih gospodarskih pobud in urejati lastninska razmerja. Njihovo poslovno vodilo je prožnost, učinkovitost in zanesljivost. Takšna je torej osebna izkaznica Slovenske investicijske banke, ki je pred dnevi odprla poslovne prostore v Pečnikovi ulici, zgradbi bivših samoupravnih interesnih skupnosti v Žalcu. Najkrajša devizna vezava, najcenejše storitve in najvišje obresti pa so ugodnosti, ki jih nudijo varčevalcem.
jk
O HRANILNO KREDITNA SLUŽBA KMETIJSTVA IN GOZDARSTVA ŽALEC o.sub.o.
- HO-letna tradicija - varno naloženi prihranki
-	30% letna obrestna mera za hranilne vloge na vpogled
-	jamstvo 51 članic in republike Slovenije za hranilne vloge
-	možnost dviga in pologa v 37 poslovnih enotah HKS Žalec, poslovnih enotah Ljubljanske banke in pošte
-	vodenje žiro računov obrtnikov po 30% letni obrestni meri.
Poslovne enote: Kovinotehna, prodajalna Srce (popoldan), KZ Celje, Miklošičeva 7 (dopoldan), Nama Levec, Žalec (nasproti žel. postaje), vsi večji kraji v Savinjski dolini, KOG Laško; blagajne pri članicah.
Bo zadruga ustanovila svojo HKS?
Po vsej verjetnosti bo Kmetijska zadruga Savinjska dolina ustanovila svojo hranilno službo. Odločnega da, njeni odgovorni še niso dahnili, ne pa pravijo tudi pogodbi s katero bi postali člani reorganiziranega žalskega HKS. Njihovi odgovori so neodločni, kljub temu, da je bil 20. oktober zadnji rok za podpis pogodbe. Ob tako visoki poslovni morali, Andreju Sporinu, direktorju HKS, ni uspelo zvabiti predstavnikov zadruge za skupno mizo. Prste ima menda vmes še Kmečka zveza, ki je proti podpisu te pogodbe. O tem kaj nameravajo pa se tudi oni izgovarjajo s »še ne vemo«.
Zato smo za pogovor o tej zadevi zaprosili Andreja Šporina. Po njegovih besedah se s Kmetijsko zadrugo Savinjska dolina niso nikoli resno pogovorili, še več v HKS niso dobili niti najmanjšega namiga, da bodo začeli z lastnim.
Je 20. oktober zadnji datum, ko boste še delali skupaj?
Najprej smo smatrali, da tisti, ki ne podpišejo pogodbe ne moremo več delati z njimi. Resnica je ta, da s starimi lahko delamo do nove registracije. Če bo zadruga podaljšala pogodbo, obstoji v tej pogodbi odpovedni rok in po tem bodo lahko izstopili šele konec prihodnjega leta. Problem je v tem, če zadruga ne bo podpisala pogodbe, varčevalci ne bodo mogli več dvigovati denarja iz naših knjig na naših poslovnih 'enotah. Preko SDK ne bo možno speljati akreditivov in zadev, ki so po-
trebne za normalno poslovanje.
So vse ostale članice podpisale novo pogodbo?
Vse, razen zadruge, oziroma njenih devetih tezeojev. Tako imamo sedaj 43 članic, število je večje, ker vključujemo enajst zasebnih podjetnikov.
Na Kmetijsko zadrugo Savinjska dolina torej ne računate več?
O tem si ne delam utvar, čeprav v tem ne vidim nobene logike. Moje mnenje je, da so v ozadju Interesi republike, to je Zadružne zveze in Slovenske kmečke banke Naš HKS je edini, ki Ima članice v več zadrugah in je največji v republiki, medtem ko drugi obračajo malo denarja in je njihovo poslovanje dražje od našega. Ob vsem tem je vprašanje koliko smo mi še zainteresirani za članstvo zadruge, če bi seveda podaljšala pogodbo. Zadruga nas obremenjuje z nenormalnimi stroški za storitve delavk, ki delajo na blagajnah. Že lani je skupščina HKS sprejela sklep, da teh storitev članicam ne bomo plačevali, In da se bodo zato nižali stroški poslovanja. Zadruga nas edina bremeni za stroške teh delavk. Hkrati je v letos izredno padlo stanje hranilnih vlog, in je v vseh devetih poslovnih enotah manjše kot denimo v žalski blagajni. Iste delavke delajo z »rumenimi« knjigami, kjer mislim da je trenutno večje stanje kot na naših zelenih. Zato teh storitev ne mislimo priznati, čeprav si jih je zadruga enostransko obračunala.
Iz zadruge je slišati, da so najmočnejša 'članica vaše HKS. Kaj to pomeni?
Andrej Sporin
Zadruga je kot ustanovitelj In ima večinski delež v poslovnem skladu. S tega vidika je res najpomembnejša, oziroma so to tezeoji zadruge. Ta delež je sedaj okoli 50 odstotkov v skladih. Drugače je s hranilnimi vlogami, ki so pred dvema letoma še predstavljale osemdeset odstotkov vsega denarja, danes jih ni niti za četrtino. Zato se podatek o pomembnosti pač napačno razlaga.
Torej vam očitki, da gre za prelivanje denarja v druge dejavnosti niso neznani?
Vsak trenutek lahko dokažem, da je bilo iz dslalifi panbgrRffelitega Več'de-narja v kmetijstvo kot pa obratno,- To
so bili ogromni krediti za hmelj. Za Ilustracijo naj povem, da je bilo lani konec leta stanje hranilnih vlog 60 milijonov dinarjev in zdruga je dobila od tega 15 milijonov kredita. Doslej se o prelivanju nihče ni konkretno pozanimal. Seveda pa ne govorim za nazaj.
Za hranilne vloge v žalski HKS jamči republika, kdo zagotavlja, da bo denar varno naložen v manjšem HKS?
V primeru, da bo šla zadruga Savinjska dolina v svoj HKS, si bo morala poiskati garanta. Po novi zakonodaji mora pred republiko jamčiti še banka, ki pa za to zahteva 2 odstotka provizije od hranilnih vlog. V stroških poslovanja je to velik znesek. Nam ni treba iskati jamstva banke, medtem ko morajo vsi novo ustanovljeni HKS to narediti.
Nov zakon vam je omogočil razširitev dejavnosti.
Tako kot na drugih področjih smo tudi tukaj prvi, in glede na velikost našega HKS se trudimo, da bi novosti, ki nam jih dovoljuje zakon, spravili v življenje. Računalniški center Hmezada je že pripravil programe za žiro račune, ki smo jih ponudili vsem HKS v Sloveniji. Doslej se s tem še nihče ni začel ukvarjati, mi pa smo začeli že sredi oktobra. V glavnem gre za žiro račune, ki so bistveno bolje obrestovani kot pri bankah, nudimo 30 odstotno letno obrestno mero. Drugo je opravljanje plačilnega prometa za občane,'ki'-¿a 'po'naših bldgajnah Že opravljamo:- ■	■
Juteks je delal	H	ia	črno
Se bodo strasti umirile konec oktobra, ko bo nared čistilna naprava			
Zadnji dan v oktobru je hkrati zadnji dan, ko smrdljivi in menda za zdravje ljudi škodljivi stiren še lahko uhaja v ozračje. Po zagotovilu občinske vlade tudi ni več razlogov, da bi Juteks še naprej proizvajal avtomobilske obloge in usmrajal zrak. Po zagotovilih odgovornih v Juteksu bo čistilna naprava do tega datuma nared, duhovi okoli njegove proizvodnje pa se zato niso bistveno pomirili. So bili krajani Ložnice prevečkrat izigrani ali pa gre v primeru Juteksa še za nekaj več — za nabiranje polHičnih pik. V akcijo so se še ta mesec intenzivno vključevali najvišji predstavniki zelenih, torej v času, ko je že bila nakazana rešitev: ali boste očistili zrak ali zaprli tovarne? Takšna odločba je že bila pripravljena, vendar na njej ne republiški in še manj občinski inšpektor nista hotela videti svojega podpisa.
Z Juteksovim onesnaževanjem zraka so se ubadale že prejšnje občinske vlade, takrat še toliko bolj, ker jim je Iz stare lokacije tovarne smrdelo direktno pod nos. Oddahnili so si, ko so prinesli vlogo za novo lokacijo na Ložnici, kjer so najmanj pol desetletja stale skladiščne hale. Pred dvema letoma so tja prenesli in razširili proizvodnjo talnih oblog in takrat je med vaščani prvič zavrelo. Za vse linije toplega poda so potem namestili čistilne naprave, iz katerih še vedno uhajajo vodni hlapi, a z blažjim vonjem. Po zatrjevanju tehničnega direktorja, Ivana Podpečana, so ti hlapi neškodljivi, ne vedo pa, kako to rešiti. Prav tako zanika slabo vzdrževanje naprave: »Le-ta dela mehansko in neprekinjeno. Zaposlenega imamo človeka, ki je zadolžen samo za čistilne naprave.«
KRAJANI: BO LOŽNICA LEGLO UMAZANE INDUSTRIJE?
Ložničani so začeli trkati na vrata najrazličnejših ustanov kmalu po lanski slavnosti ob začetku poizkusne proizvodnje avtomobilskih oblog. Ne gre prezreti, da se je takrat v Juteksu zbralo vse, kar nekaj yelja. In nemara so si zato premislili, da niso protestirali že ob otvoritvi sami. Njihova prizadevanja je kasneje, še zlasti pred volitvami, podprla liberalna stranka. Zahteve po zaprtju ali čistilni napravi so bile čedalje glasnejše, tako da so inšpektorji prvi rok določili že konec junija. Zakaj tega niso naredili, zakaj jim je bila naslednja odločba Izdana šele septembra, je odgovoril Ivan Podpečan takole: »Spomladi, ko se je nemški partner odločil, da bo proizvodnja ostala pri nas, prej je šlo za poskusno, smo zastavili nalogo z IMP. Le-ta je naredil zasnovo projekta, kasneje smo ugotovili, da pri nas ni ustreznih mate-ralov. Zato smo morali čistilno napravo kupiti. Sedaj se izvaja montaža celotnega odsesovalnega sistema, tako da bo zrak čist tudi v proizvodnih halah. Podpisali smo pogodbo, po kateri bo kakovost čiščenja zraka ustrezala nemškim normam. Prisiljeni smo' se držati določenega datuma in priznati moram, da so krajani dosegli, da se zadeva odvija hitreje.
Vaški svet je naslovil pismo o onesnaževanju na firmo MPE v Nemčiji in tako ima ta še vedno rezervno lokacijo v Avstriji. V Evropi obratuje pet takšnih firm, in sicer v Nemčiji, Franciji, Ita-
liji, Španiji in Luksemburgu. Vse delajo s podobno tehnologijo In v našem primeru ne gre za prenos umazane tehnologije. Z nemškim partnerjem bomo ustanovili mešano firmo EMTEKS in imamo možnost, da bomo čez nekaj let proizvajali avtomobilske obloge kot končni proizvod, to je prevlečene s tkanino. Tehnologija na tem področju se hitro razvija in čedalje večje so zahteve po reciklažnih materialih. V vseh tovarnah avtomobilskih oblog imajo čistilne naprave, toda vonj še vedno ostaja.« Ložničani, oziroma predsednik vaškega sveta Janko Kos, trdijo, da so poleg problematičnega PVC, proizvodnje toplih podov, prinesli še bolj umazano tehnologijo.
Prisiljeni so bili ubrati neformalne poti, ker od zadolženih niso dobili ustreznega odgovora. Ugotovili so, da smrdi tudi po drugih področjih, ne samo okoli Juteksa.
OBČINA ENO, REPUBLIKA DRUGO
Po zbranih podatkih je Juteks za proizvodnjo na Ložnici, ubral precej neustrezne poti. V skladišča so začeli premeščati proizvodnjo in šele nato so začeli iskati dokumentacijo za spremembo namembnosti in uporabna dovoljenja. Vsi dokumenti so bili izdani naknadno in v zvezi s tem je Janko Kos povedal: »Upam si trditi, da gre za na črno zgrajeno tovarno. Še danes nima vseh dovoljenj in jih ne bo vse dotlej, dokler ne bo ustrezne čistilne naprave. Izvršni svet je kljub temu dovolil obratovanje brez uporabnega dovoljenja. Ob tem so tudi republiški organi nemočni in velikokrat smo imeli občutek, da gre pri nas za nepravno državo.«
To dokazujejo z mnenji republiškega urbanističnega inšpektorja, ki je dobil od občinskega vsa zagotovila, da je z Juteksovo gradnjo vse v najlepšem redu. Republiški pa je potrdil
nezakonitost gradnje in podal ovadbo za gospodarski prekršek pri javnemu tožilcu.
Teh izjav nihče ni zanikal, po zaslugi novega izvršnega sveta pa je Juteks legaliziral večino proizvodnje. Manjka samo še uporabno dovoljenje za obrat avtomobilskih oblog.
KAKO DO AVTOMATSKE MERILNE POSTAJE?
Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi. In krajani Ložnice ne verjamejo, da se bodo stvari uredile že konec oktobra. Ne verjamejo, da so analize pooblaščenih zavodov točne, verjamejo, da obstaja možnost, da jemljejo vzorce, ko gre v zrak najmanj škodljivih plinov. Zato Ložničani zahtevajo avtomatsko merilno napravo, ki je po mnenju dr. Aleksandre Koinhauserjeve možna. Ivan Podpečan meni, da so to napravo pripravljeni kupiti, toda ne ve,
kje naj bi jo dobili. »Še pooblaščene Institucije teh naprav nimajo oziroma obstaja samo ena v Sloveniji, medtem ko se drugi poslužujejo klasičnih analiz z epruvetami.« Merilne naprave so bile tudi predmet pogovora ob obisku Vaneta Gošnika a se po omenjeni izjavi predstavnika Juteksa niso domenili nič konkretnega.
KAM Z INDUSTRIJSKIMI ODPADKI?
Emisija stlrola v ozračje še zdaleč ni edina Juteksova težava. V bližnji prihodnosti bodo morali razbremeniti vaško cesto skozi Ložnico, še vedno pa ostaja odprto vprašanje, kam z odpadki iz proizvodnje. Sedaj mečejo odpadke od proizvodnje avtomobilskih oblog na komunalno deponijo na Ložnici. Nihče jih noče sežlgati, čeprav Imajo menda kalorično vrednost premoga. Iz Juteksa so za to že poslali več ponudb, odgovor pa je enoten: Nočemo zelenih za vrati. Po izjavi Iva-
na Podpečana bodo prihodnje leto naredili takšno sežigalno napravo sami. Za odpadke PVC programa ni rešitve, saj bi se s sežiganjem sproščali najbolj strupeni plini, zato je edina možnost klasično odlaganje.
Kot trdijo v Juteksu, bi njihovi tovornjaki že kmalu nehali voziti čez Ložnico, če bi dobili dovoljenje za priključek na žalsko obvoznico. Tega jim republiška skupnost ne dovoli, ker je v prvem zazidalnem načrtu ni bilo. Zato bo potrebno počakati na spremembo tega.
JUTEKS NI EDINI GREŠNI KOZEL
Dvigovanje temperature med krajani Ložnice in Juteksom ni bilo brez razloga in bo nedvomno obrodilo rezultate. Juteks je pri pooblaščenih ustanovah naročal samo analize o emisijah, ki prihajajo od proizvodnje toplih podov. Vsi zatrjujejo, da so emisije
pod dovoljeno količino, čeprav obratujejo čistilne naprave. Analize, koliko preveč stirena so spustili skozi dimnik, niso delali, čeprav so ga v devetih mesecih spustili kar 21,8 ton. Krajani niso bili tiho, tako kot so doslej še drugod, čeprav je jasno, da v občini nimamo niti ene ekološko neoporečne proizvodnje. Za ilustracijo povejmo, da letno Iz Ferralita spustijo 21,9 ton prahu, iz tekstilne tovarne v Preboldu 512 ton žveplovega dioksida, 29 ton prašnih delov, 66,4 ton dušikovih oksidov iz kurjenja mazuta v kotlovnici. Emisija organskih snovi Iz polzelskega Garanta še vedno ni izmerjena, iz tovarne nogavic uhajajo dušikovi oksidi, iz Aera Šempeter 312 ton organskih topil letno ... Še bi lahko naštevali. Le to srečo imajo, da jih doslej še nihče ni pocukal za rokav In jim zagrozil; uredite si čistilno napravo, sicer vam zapremo tovarno.
Marjana Natek
Konec oktobra stiren ne bo več smrdel v Juteksovi proizvodni hali za proizvodnjo avtomobilskih oblog.
f »Na papirju je vse lepo urejeno
Ste kdaj razmišljali, kakšno vprašanje bi zastavili novemu občinskemu sekretarju za urejanje okolja, urbanizem in gradbeništvo, Vinku Debelaku. Omenjeni sekretariat je deklica za vse, uradno povedano — ima zelo široko področje delovanja. Ljudem je sicer najbolj poznan del upravnega organa, s katerim se sreča vsak, ki želi dovoljenje za gradnjo. Manj znano pa je urejanje prostora, ekologija, premoženjsko pravne zadeve, področje komunalnega in stanovanjskega gospodarstva, ceste, voda, kanalizacija. Vinko Debelak, ki je pred štirimi meseci vse te naloge prevzel, je mož, ki se spozna na gradbeništvo, še točneje, na statiko in ima projektan-ske delovne izkušnje.
V tem času se je sekretariat ubadal predvsem z ekološkimi vprašanji. Že prvi dan so imeli na dnevnem redu Juteks . . .
So bili že sprejeti ukrepi za sanacijo zraka v žalski občini ali gre še vedno za ugotavljanje stanja?
Debelak: Zaenkrat je bilo ugotovljeno predvsem stanje. Količine različnih emisij v zrak so zanimive in zrak onesnažujejo industrija in zasebna kurišča. Če se primerjamo s celjsko občino, nismo z zrakom nič na boljšem. Za izboljšanje smo oblikovali komisi-
jo za ekologijo, na prvi seji izvršnega sveta pa smo sklenili, da bomo oblikovali informacijsko središče za okolje. Prej smo vsako nalogo posebej naročali, ne glede na to, ali se je s tem že kdo ukvarjal ali ne. Skratka, ni se vedelo, kaj je že narejeno, odslej bomo te podatke zbirali.
Pri prizadevanjih za čistejši zrak moram povedati, da je do vrat tovarn že speljan plin. Pri tem se pojavlja težava, ker podjetja ne zmorejo investicij. Poleg tega bomo začeli s plinifikacijo v občini oziroma moramo priti najprej do podatkov koliko to stane.
Z novimi prijemi na informacijskem področju boste imeli več kontrole nad izdanimi dovoljenji?
Skupščina bo morala sprejeti odloke, čeprav imajo inšpekcije že danes dovolj podlag, da lahko delajo. Zakonodaja je tako urejena, da tisti, ki izda odločbo, določa, kaj vse mora biti Izpolnjeno. Tako je na papirju vse lepo urejeno, v resnici pa nad zahtevami dovoljenj in realnostjo nimamo kontrole.
V načrtu imate cel kup projektov, zeleno luč je dobila tudi vrtina geotermalne vode.
Ne vem, kako bo z njimi, ker se spreminja financiranje. Za to področje ni pričakovati razbremenitev gospodarstva. Za geotermalno vodo je bilo v Sloveniji narejenih precej raziskav in rezultati so
Vinko Debelak
najbolj ugodni v žalski občini. Poleg vrtine bomo naredili še dodatno študijo o uporabnih možnostih te vode. Upamo, da bo voda topla, med 30 in 40 stopinj Celzija, in pitna. Možnosti uporabe so velike. Z dogrevanjem bi jo lahko uporabili v ogrevalnem sistemu in porabili 600 ton kurilnega olja manj, kar je tretjina vsega porabljenega. Želim, da bi se tega projekta lotevali poslovno, kar pomeni, da se mora naložba povrniti.
Menda ste se začeli resno pogovarjati o avtocesti?
Stanje okrog avtoceste smo letos pomaknili naprej, kar seveda ni zasluga naše občine temveč
\
. . .«
________________ J
celotnega področja. Dejstvo je, da so regije v Sloveniji čedalje glasnejše o neustreznih cestah. Tudi Dolenjci. Za avtocesto se že pripravlja ponudba za izdelavo lokacijskega načrta. Iz Ljubljane smo dobili Idejne projekte, Iz katerih je razvidno vse, in imamo' nekaj pripomb. Zlasti so nekateri priključki prebogati, s čimer bi se porabilo preveč kmetijske zemlje. Podrobnejše projekte bomo predstavili v krajevnih skupnostih, skozi katere bo speljana cesta. Sicer pa je v žalski občini že deset let varovan pas, predviden za avtocesto.
Naslednji trd oreh bo ureditev komunalne deponije. Na Ložnici naj bi se napolnila do konca leta, krajani že sedaj napovedujejo, da ne bodo dali soglasja za gradnjo na bližnji lokaciji.
Res je, da naj bi se po projektu Smelta napolnila do konca letošnjega leta. Delno jo že saniramo in nasipavamo brežine zemlje, kar sodi v okvir zaprtja in sanacije. Lotili se bomo iskanja nove lokacije in na izbiro imamo samo Savinjsko dolino, saj je dogovor s Celjani padel v vodo. Idealno bi bilo, če bi sl lahko privoščili projekte pri treh organizacijah, vendar doslej ni denarja za te namene. Smeltovi projektanti so razmišljali celo o tem, da bi se z deponiranjem odpadkov na Ložnici nadaljevalo. To bi bilo možno, če v bližini ne bi zgradili naselja Škafarjev hrib.
ANKETA
Okolje — ogledalo našega odnosa do narave
Varstvo okolja je tema, ki zajema široko področje delovanja in je ni mogoče celovito zajeti v nekaj stavkih. Vsekakor pa je možno, vsaj površinsko, spregovoriti o enem izmed njenih delov. Glede na nov občinski odlok v zvezi z odvozom smeti smo se odločili današnjo anketo posvetiti temu vprašanju. Omenjeni odlok pa še posebno zadeva kmete, ki v prejšnjem odloku niso bili vključeni v organiziran odvoz. Mnenja se krešejo. Nekaj smo iih zajeli tudi v naši anketi.
Franci Cestnik
FRANCI CESTNIK - Prebold
»Okolje je brez dvoma ogledalo našega odnosa do narave. K lepšemu, čistejšemu in. bolj zdravemu okolju pa nedvomno prispeva tudi organiziran, dvakrat tedenski odvoz smeti. Še zlasti pa so pomemben prispevek, za zmanjšanje divjih odlagališč v krajevni skupnosti, kontejnerji za kosovne odpadke. V strnjenih naseljih je odvoz smeti nujen, težje pa je na odmaknjenih krajih in tudi kmetijah izven naselij. Tu si pomagajo kot vedo in znajo. Za- ' vest o čistem okolju se pri ljudeh vendarle krepi in le upamo lahko, da bo slej ko prej vsakdo spoznal, da je čisto in zdravo okolje potreba vsakogar. Kot hortikulturnik pa mislim, da bi se še marsikaj dalo izboljšati, žal pa je posredi denar, ki ga za takšne namene rado primanjkuje . ..
MARJAN RIBIČ — predsednik kmečke zveze za Savinjsko dolino: »Mislim, da novi odlok o odvozu smeti ne bo takšen, kot je bil predlagan, vsaj kar se tiče plačevanja po kvadraturi stanovanjskih površin oz. gospodarskih objektov. Vsekakor pa nismo povsem proti odvozu smeti, ampak smo zato, da se odpadki sortirajo, da se • surovine, ki se dajo še porabiti, povrnejo v industrijo. Se pravi, da smo za kontejnerski odvoz smeti, proti pa smo, da bi vsaka kmetija morala imeti kanto. Kosovni odpadki naj bi se zbirali na določenem mestu, še posebno pa bi bilo to potrebno za ostanke embalaže škropiv, maziv in drugih odpadkov, ki jih ni pametno odlagati niti v kante, kaj šele kam drugam. Smo odločno proti divjim odlagališčem, v opuščenih gramoznicah, v gmajnah, gozdovih, kjer lahko najdeš vse mogoče, tudi poginulega prašiča. Zavzemamo pa se tudi za to, da se na področju odvoza uvede konkurenca z zasebniki, saj bi bili stroški verjetno bistveno
Marjan Ribič
nižji. Zadovoljni pa bi bili tako ljudje kot zasebnik .. .«
»FRANC KUKOVNIK - predsednik KS Prebold: »V krajevni 'skupnosti Prebold odvažamo smeti že zelo dolgo. Zagotovo pa dalj kot v Žalcu saj so takrat odvažali smeti TAM še s trakjtorji, v Preboldu pa so to počeli celjski komunalci. Že takrat, ko je bila v občini prva razprava o odvozu smeti smo se s tem strinjali, pozdravili to odločitev in se tudi takoj vključili v akcijo. Menim, da smeti ustvarjamo prav vsi, zato naj bi bili tudi vsi vključeni v organiziran odvoz. Vprašanje, kako to
Franci Kukovnik
doseči, pa ni tako enostavno. Mislim, da bi morali prevladati razum, saj bo le tako tudi to vprašanje enkrat rešeno. V KS imamo na razpolago tudi pet kontejnerjev za kosovne odpadke, ki se jih ljudje radi poslužujejo, tako da divjih odlagališč tako rekoč nimamo več ...«	s
NATAŠA JAN — predstavnica Zelenih: »Zeleni smo v vsakem pogledu vedno na strani tistih, ki želijo čisto, zdravo in neokrnjeno naravo. Mislim, da je tudi pobuda o odvozu smeti v osnutku novega občinskega odloka v interesu vseh, ki jim je kaj do zdravega okolja. Tudi kmetje, ki doslej niso bili po odloku zavezani za organiziran odvoz, imajo takšne odpadke, ki jih ni mogoče vreči na gnojišče. Torej bi bilo prav, da bi tudi oni posedovali kante za tovrstne odpadke in bili vključeni v organiziran odvoz. Mislim, da se bo tako število divjih odlagališč še zmanjšalo. Ob tem pa se seveda pojavlja vprašanje načina obračunavanja uslug komunalcev. Menimo, da bi bilo bolj primerno plačevanje na osebo kot pa na kvadratni meter. Vsekakor pa se zavzemamo, da je v slučaju kontejnerskega odvoza potrebno poskrbeti za selekcioniranje odpadkov in vse uporabne surovine zopet vrniti v industrijo, tako da se čim bolj porabijo. V nasprotnem primeru se bomo čez leta dobesedno dušili v odpadkih, saj jih deponije ne bodo mogle več požirati ...«
Tako torej naši anketiranci. Iz pričujočih izjav pa je mogoče zaključiti, da si vsi želimo takšno okolje, ki nam bo vsem v ponos in ne v sramoto. Če že tako radi gremo k sosedom prek meje, potem ne bi bilo napak, če bi se navzeli tudi njihovega odnosa do narave. Mar ne?
D. Naraglav
Nataša Jan
<Tm> Prodaja vozil
Po ugodnih cenah prodajamo:
—	osebne avtomobile
—	terenska vozila
—	gospodarska vozila.
V prodajnem programu imamo avtomobile naslednjih proizvajalcev: TOYOTA, MAZDA, NISSAN, ISUZU, OPEL, FORD, SEAT, VW . . .
Gotovinsko plačilo. Rok dobave 20 dni.
Na vsakih 50 prodanih avtomobilov žrebanje: glavna nagrada MAZDA 121!
Obiščite nas v veleblagovnici NAMA Žalec, kjer imamo prodajno mesto odprto vsak dan od 8. do 19. ure.
NE POSLUJEMO po leasing sistemu!
SAVINJČAN
KRAJEVNE SKUPNOSTI
oktober 1990 — 6
Polzela
Praznovali krajevni praznik
Vransko
Obnovljena cesta v Tešovi
V okviru praznovanja praznika KS Polzela 2. oktobra so minule dni na Polzeli pripravili vrsto prireditev. Osrednja pa je bila v dvorani doma Svobode, kjer je bila slavnostna seja skupščine krajevne skupnosti s podelitvijo priznanj in pohval najbolj zaslužnim krajanom.
Uvodoma je kvintet Adoramus zapel nekaj pesmi, nato so učenke in učenci OŠ Polzela pripravili prisrčen kulturni program, osrednji govor pa je imel predsednik
dodatnega mostu, udeležena so bila tudi občinska finančna sredstva, krajevna skupnost pa je najela kredit. Povedati tudi moram, da nam je tovarna Garant pomagala s številnimi prevozi. Še ena investicija, ki je bila letos zaključena iz programa samoprispevka z naslovom za boljše znanje, pa je bila nabava računalniške opreme za učilnico na OŠ Vere Šlander na Polzeli. Tako smo v letošnjem letu že zaključili peto postavko od planiranih šestih ob-
veznosti, ki so bile v programu za pred leti izglasovani, samoprispevek .. .«
Na skupščini so nato podelili letošnja priznanja in pohvale, ki so jih prejeli: Ivo Sredoner, Alojz Došler, Danica Korent, Jože Peško, Cvetka Mešič, Ana Belogla-vec, Milica Dobravc in Terezija Lubej.
Nato je sledil literarni večer, ki so ga pripravili mladinci pesnici Neži Maurer ob njeni šestdesetletnici. Predstavili so pesničino plodno in ustvarjalno življenjsko pot, obudili njene pretresljivo lepe spomine ria rodni kraj Kopa-unk v Podvinu pri Polzeli in ustvarili intimno doživetje njene ljubezenske poezije, ki jo je ob svojem jubileju zbrala in izdala v knjižici z naslovom Kadar ljubimo. Ob tej priliki je Neža Maurer postala častna krajanka Polzele in s tem, seveda, še bolj njihova. Nato so si vsi skupaj ogledali razstavo ob 60-letnici Neže Maurer in odprli računalniški kabinet.
Na OŠ Polzela so ob 60-letnici Neže Maurer pripravili tudi rai-
stavo	Tekst in slike: T. TAVČAR
skupščine KS Polzela Stanko Novak in med drugim dejal: »Če je bil lansko leto na Polzeli cilj zagotoviti dovolj pitne vode v Založah in v sami Polzeli, je bil nekakšen delovni naslov letošnje akcije za varnost in znanje. Že v mesecu aprilu je bila modernizirana cesta Ločica—Breg. Druga izredno zahtevna in draga akcija pa je bila izgradnja pločnika Breg—Polzela v dolžini 550 m. Sicer je bilo to v planu za naslednje leto. Ker pa nam je uspelo pridobiti s pomočjo bivšega SKIS-a nepovratna sredstva iz republike za plačilo zunanjega robnika in koritnice, smo morali z izgradnjo začeti že letos. V tem projektu, kakor tudi pri cesti, je sodelovala tudi Tovarna nogavic Polzela z izgradnjo
Med podelitvijo priznanja in pohval
»Bližal se je mrak in čas za vsakdanje opravilo v hlevu, v katerem je bilo 70 glav živine. Tedaj pa je kot blisk šinil skozi streho plamen, začelo se je močno kaditi in pokati. Najprej sem skočil k telefonu in obvestil gasilce o požaru. Klic na pomoč so slišali tudi bližnji sosedi. Takoj smo začeli reševati živino, kmetijsko orodje in stroje. Seveda pa ni bilo mogoče rešiti krme, ki je bila nad hlevom. Najbolj sem se bal, da bo klonila plošča in s tem bi bil hlev popolnoma uničen. Gasilci so prišli izredno hitro, njihovo gašenje pa je bilo zelo učinkovito. Kljub temu pa je bilo treba krmo čim prej umakniti s hleva. Preko sto nakladalnih prikolic je bilo treba odpeljati na bližnje in varno mesto. To delo je bilo izredno naporno, trajalo pa je celo noč. Odstraniti smo morali tudi poškodovano ostrešje, k sreči pa objekt ni bil preveč poškodovan. Gasilcem in sosedom se moram zahvaliti za veliko pomoč, brez njih seveda hleva ne bi uspeli rešiti,« pravi Janko Turnšek iz Podvrha pri Braslovčah o požaru, ki jih je prizadel 17. septembra. »Takoj naslednji dan smo se lotili obnove hleva. Zasebnik Jože Travner iz
Hvala vsem za pomoč
Hlev, na katerem skoraj ni več sledov požara, že nudi zavetje živini.
Letuša mi je posodil les za ostrešje, prišli so tesarji in streha je bila kmalu gotova. Sosedje, posestvo Žovnek in Podlog pa so mi ponudili krmo, da smo lahko nakrmili živino. Pomoč je prihajala iz vseh strani. Zavarovalnica mi je takoj izplačala odškodnino, da smo lahko nabavili material za obnovo. Obiskali so nas tudi predstavniki občine s predsednikom,
gospodom Dobnikom, na čelu, finančna pomoč v višini 60.000 dinarjev pa nam veliko pomeni. Tudi KZ Savinjska dolina, še zlasti gospod Šalamon, so nam priskočili na pomoč. Vsem se družina Turnšek, še posebej pa vaščanom, zahvaljuje za nesebično pomoč.
Braslovče
Savinjski občan — Savinjčan
Kaj menijo o časopisu naši občani in bralci?
Ob novi grafični podobi našega časopisa in spremembi imena smo se odločili med občani opraviti anketo. Kaj menijo o časopisu, kako so z njim zadovoljni, kaj si v njem še želijo in kako gledajo na uvedbo morebitne naročnine so vprašanja, na katere smo želeli dobiti odgovore. Pa poglejmo, kaj so povedali naključno izbrani občani in bralci našega lista.
MOJCA HORVAT - LEVEC: Redno berem Občana oz. po novem Savinjčana. Tokrat sem bila še posebno presenečena, saj'se je odebelil ter nam prinesel precej zanimivega branja. Menim, da
je prav, da imamo v občini svoj časopis in zato upam, da bo izhajal tudi v prihodnje. Zvemo marsikaj o nas samih, sosedih, znancih in drugih zanimivih ljudeh, dogodkih in še čem. Pogrešam pa zlasti križanke in druge razvedrilne rubrike. Naročnino bi bila pripravljena plačevati, vendar mislim, da se bo število bralcev s tem prepolovilo. Pa ne zato, ker bi se jim zdel časopis slab, ampak preprosto zato, ker se takšnim stroškom v tej zaostreni situaciji najlažje odpoveš . ..
ROMAN ALEŠ - PREKOPA: Kaj naj Tečem? Občana redno prebiram in sem z njim na splošno zadovoljen. Še bolj pa bi
bil vesel, in mislim, da tudi drugi, če bi izhajal kot štirinajstdnevnik. Mislim, da se je o tem že večkrat govorilo, vendar do realizacije doslej še ni prišlo. Škoda, saj bi bil tako časnik še bolj aktualen. Zadnja številka je bila resnično pestra in vsakdo je lahko v njej našel kaj zanimivega. Če bo tako tudi v bodoče, potem smo lahko vsi skupaj zadovoljni, tako vi, ki ga ustvarjate, kot tudi bralci. Vprašanje naročnine pa je treba pretehtati, saj se lahko zgodi, da bo naročnikov ostalo le za polovico. Vzrok pa bo zlasti ekonomske narave . . .
MARIJA CESTNIK — PREBOLD: Občana sem vedno zelo
V Tešovi so zadnje dni septembra slavnostno odprli 1200 metrov obnovljenega in asfaltiranega cestišča proti Čreti. O prizadevanjih in trudu za obnovitev ceste je spregovoril predsednik vaške skupnosti Tešova— Jeronim Boris Košiča. Cesto je svečano predal namenu najstarejši krajan, triindevetdesetletni Franc Piki v spremstvu vnuka Vojka in dveh učencev osnovne šole na Vranskem.
Franc Brus
Gomilsko
Duša slovenskega kmeta
Duša slovenskega kmeta — takšen je bil naslov srečanja oziroma prireditve, ki so jo v domu krajanov na Gomilskem pripravili člani kmečke zveze Savinjske doline ter kmetijske zadruge. Na govorniškem odru so se pred polno dvorano zvrstili akademik dr. Anton Trstenjak, predsednik družbeno političnega zbora republiške skupščine dr. Ludvik Toplak, član ustavne komisije in poslanec z našega območja Tone Peršak ter dr. Franc Zagožen.
	ÉEh					
		' Ju ¡Be				IBÉyp*
		\ Krm vB*	IJpjjLTV MsSmf&í' - ..Jr		}	
				jA® / 4ÍÉ		r «I;«.'
1		1 gM	[ sw ' Is j . gP"			
		wjjjjA jHPR*«	Áf '“***•- a	ti		jk i
vesela, saj zvem marsikaj zanimivega iz svoje bližnje in daljne okolice. Sem v devetdesetem letu starosti in zato se v glavnem držim doma, tako da mi časopis na nek način pomeni tudi stik s svetom. Na splošno zelo rada berem in imam naročene Nedeljca, Novi tednik, Vzajemnost in seveda Občana, ki ga preberem še s posebnim zadovoljstvom. Zadnja številka pa mi je bila še posebno všeč, tako po vsebini člankov kot tudi zaradi večjih naslovov, saj našim starim očem to veliko bolj odgovarja. Sprašujete me glede naročnine? Sama bi Občana obdržala, prej kot ostale časopise, ne vem pa, kako bi reagirali drugi upokojenci. Mislim, da bi marsikomu to bilo dodatno finančno breme . ..
IVAN DUCMAN — ORLA VAS: Menim, da je glasilo naše občine eno od boljših v celjski regiji. Več pa bi bilo treba pisati o krajevnih zadevah, čebelarstvu, predvsem bi moralo biti v njem dosti nasvetov za vsakdan.
VIKTOR ZOREC - LETUŠ:
Nova zasnova časopisa po mojem vsaj na prvi strani ni najboljša. Sicer pa menim, da bi morali v njem bralce bolj obveščati o dogajanjih na sejah vseh zborov občinske skupščine in o gibanjih v gospodarstvu.
VIKI BELOGLAVEC - ZA-LOŽE: Razen na prvi strani v tem mesečniku nisem opazil posebne spremembe. Kot mesečnik seveda ne more biti tako aktualen, kot so dnevniki, vendar je mnogim starejšim občanom in tistim v višjih in revnejših predelih dobrodošel vir informacij in razvedrila.
Tekst in foto: Darko Naraglav T. Tavčar
Mojca Horvat
Marija Cestnik
Viktor Zorec
mi
■
Ivan Ducman
Roman Aleš
Viki Beloglevec
KULTURA
Še o taborskih kulturnih dneh
Pa so za nami...
Verjetno je tako rekel ali pomislil marsikdo, ki je le bežno spremljal dogajanja in prireditve TABORSKIH KULTURNIH DNI v Žalcu od 14. do 22. septembra. Kakšna pa je ocena osrednjega pripravljalnega odbora?
Letošnje prireditve so bile pripravljene veliko bolj premišljeno, lahko bi rekli na videz skromno, a vendar so dajale tej pomembni kulturni (pa tudi politični!) tradicionalni manifestaciji znamenje pravega In aktualnega. (O posameznih prireditvah smo pisali v prejšnji številki.)
2 izjemo klavirskega koncerta v Glasbeni šoli in Taborskega večera ob zaključku praznovanja so bile vse prireditve obiskane zadovoljivo, celo proti pričakovanju in našim »navadam«. Vsaka prireditev je bila organizacijsko, pa tudi sicer, dobro pripravljena in zamišljena, kar vse dokazuje, da so imeli organizatorji pri sestavi programa srečno roko. Vsekakor je bilo tokrat še najbolj očitno, da so se vabilom odzivali tudi funkcionarji nove vlade, kar zagotovo prispeva k dobri oceni. Želimo si, da bi v prihodnje našli skupni jezik tudi s tistimi, ki se morda ne čutijo dolžne sodelovati in s tem
v košarico skupnega zadovoljstva položiti svoj delež. Bo gostinska ponduba v Žalcu še dolgo rak-ra-na! Le dogovori, obljube in zagotovila so premalo, če odpove občutek odgovornosti in ne nazadnje tudi iznajdljivosti. Še huje pa je, če se na svojih napakah ne znamo učiti, ali izučiti!
Pa so za nami... porecimo raje: zopet bodo pred nami! Taborski kulturni dnevi so praznik slovenskega naroda, zato bi morali zanje resnično skrbeti. Naj nam bo to tudi ena izmed bodočih obveznosti, ki jo, bomo prilagodili in ponudili vsakomur.
Jožica Ocvirk
Likovna govorica
Polzelski likovniki delujejo organizirano
Vsak po svoje se lotevamo svojega notranjega sveta: z obupom, jezo, grožnjami... glasbo, igranjem, likovnim upodabljanjem ... Po dolgem času so se sešle sorodne duše: na Polzeli, kjer deluje najaktivnejše kulturno društvo, se je zbralo deset likov-nikov-ljubiteljev: Anja Maček, Irena Pevnik, Anica Tamše, Regina Martinkovič, Anka Pinter, Jože Vaš, Peter Bizjak, Marjan Dečman, Srečko Feržan, Adi Orešnik. Ustanovili so sekcijo. Redno se sestajajo in prinesejo na ogled svoja dela, o njih razpravljajo in tudi načrtujejo. Svoj notranji svet, videnja in doživljanja upodabljajo v različnih tehnikah: olje na platnu, akvarelu, grafiki, temperi, tušu, lesorezih in kiparjenju. Nekateri člani so že stari znanci na likovnem področju in so delovali pred leti v likovni skupini, ki je bila ustanovljena pri Zvezi kulturnih organizacij Žalec. Takrat je bila
vsako leto organizirana skupinska razstava, ki se je selila iz kraja v kraj, tja pač, od koder so bili razstavljalci. Vzroka, zakaj je ta skupina razpadla, ne moremo iskati v neaktivnosti, saj so posamezniki ustvarjali za svoje veselje še naprej. Morda ni bilo v njih več toliko pripravljenosti meriti svoja dela s sorazstavljalci (razstave so bile selektivne in umetniško ocenjene). Na eni strani je bilo to razumljivo, po drugi pa velika škoda za razvoj njih samih, kakor tudi za nekajletni premor na tem področju.
Vendar smo veseli, da je ponovno prišlo do oživitve. Člani likovne sekcije na Polzeli želijo pridobiti čim več znanja, zato se radi udeležujejo izobraževalnih oblik (poletna likovna šola v Novem mestu, za slikarstvo, udeležila se je je Anica Tamše; na Slemenu nad Šoštanjem pa za kiparstvo, udeležila se je je Irena Pevnik).
Svoja dela želijo tudi oceniti, zato bodo navezali stike s strokovnjaki likovnega področja. Radi razstavljajo. To priložnost so Imeli ob domačem krajevnem prazniku, ko so 29. septembra odprli razstavo v Domu Svobode Polzela. Na samem odprtju je bilo veliko obiskovalcev (v tednu dni, tako dolgo so bila dela na ogled, pa sl jih je ogledalo preko tristo). Odprtja sta se udeležila tudi akademska slikarja in mentorja v likovnih delavnicah, Tone Rački in Miljanka Simčič. V imenu sekcije je prisotne pozdravila predsednica Irena Pevnik.
Za svoje delo najde sekcija veliko razumevanja pri Zvezi kulturnih organizacij Žalec, ki je člane povabila z razstavo tudi v Žalec, kjer bo odprtje 21. decembra, v avli Doma II. slov. tabora.
Jožica Ocvirk
Izobraževanje...
Priložnost za nove zborovodje
Zveza kulturnih organizacij Žalec posveča vse več skrbi, in s tem seveda tudi sredstev, izobraževanju novih kadrov. Pred leti smo bili kar nekako zadovoljni z vsem, kar smo imeli, imeli pa smo veliko (a kakšne kakovosti?). Seveda bi v množici lahko ostalo le tisto, ki ima osnovo, zdrave temelje, se pravi kakovost. Še vedno nimamo skupin, kot bi si jih želeli, saj moramo priznati, da so le redke Izjeme, ki lahko dostojno ob vsakem času pokažejo svoj program. Ta naloga že leta leži na plečih vokalnoglasbene dejavnosti. A tudi tu, kjer smo včasih šteli celo preko številke trideset, nastajajo problemi: kadrovski, in kar je še huje primanjkuje strokovnih sodelavcev. Imamo primere, ko en zborovodja vodi celo po tri zbore, pa tudi primere, ko zborovodje v domačem kraju ne čutijo pripadnsoti in se razdajajo drugje, ali pa se sploh ne vključujejo v aktivnost. Seveda za vse obstajajo opravičljivi razlogi! Odbor za vokalnoglasbeno dejavnost je na svojih sejah v zadnjem
obdobju ugotovil realno upadanje števila zborov, kar lahko v naslednjem obdobju resno ogrozi to, do sedaj najmnožičnejšo ljubiteljsko kulturno dejavnost v naši občini. Odločil se je organizirati začetniški zborovodski seminar. V dogovoru je s prof. Vidom Mar-cenom iz Celja, ki bo pripravil in vodil 40-urni Izobraževalni začetniški seminar za zborovodje — torej vse tiste, ki na tem področju morda niti nimajo osnovnega predznanja, pa bi želeli znanje pridobiti in ga tudi predstaviti pri delu z zborom. Odbor meni, da je •to priložnost za pridobitev novih strokovnih sodelavcev in možnost, da obržimo vokalnoglasbeno delo na dosedanjem nivoju.
Vabljeni torej vsi, ki imate veselje do zborovodstva, ne glede na glasbeno izobrazbo in leta! Prijavite se čimprej pri predsedniku kulturnega društva ali pevskega zbora v vašem domačem kraju ali pa neposredno Zvezi kulturnih organiazcij Žalec, telefon 712-226. Seminar se bo pričel v mesecu novembru. Za vse udeležence bo seminar brezplačen.
Jožica Ocvirk
V znamenju komedij...
Gledališke skupine izbrale vedra besedila
Jesen je čas, ko obiramo sadove narave, tiste, ki smo jih pričakovali in zanje skrbeli skozi vse leto. V kulturi pa je ravno obratno: jesen je čas, ko pričnemo skrbeti za sadove, ki jih bomo občinstvu podarili na zimo, pomlad . . . Septembra ali vsaj v začetku oktobra, ko je dobršen del skrbi za spravilo pridelkov in ozimnice mimo, se začno priprave v skoraj vseh sekcijah kulturnih društev (pevskih, folklornih, gledaliških ...) Tako so jeseni pričeli z resnimi pripravami tudi gledališčniki v Vrbju, Taboru, Andražu in Žalcu. Kar vse naštete skupine so si za delo izbrale vesela besedila. Koliko bo to komu uspelo, bomo videli čez nekaj mesecev (že v decembru in kasneje). V Vrbju pripravljajo DOBREGA VOJAKA ŠVEJKA (režija Bogomir Veras), v Taboru OH, Tl LJUBI STARŠI, v Andražu BLAGE DUŠE (v obeh skupinah je mentor Jožica Ocvirk), v Žalcu pa ORHIDEJO (režija Štefan Žvižej). V Andražu in Žalcu se v teh dneh še ubadajo z manjšimi problemi glede zasedbe vlog, kar pa ne more predstavljati bistvenega problema, saj pravijo, da je v začetku vedno težko, potem pa že nekako steče. Predvsem se bodo morali kaj hitro In resno lotiti kadrovanja v Žalcu, kajti v pretekli sezoni niso izpolnili visoko zastavljene želje naštudirati DESETEGA BRATA. Torej, priložnost za tiste, ki ste iz Žalca in bližnje okolice: pridite v ponedeljek ali sredo ob 20. url v Dom II. slov. tabora Žalec, kjer vas čakajo člani gledališča ŽAREK! Izziv, ki se mu ne velja odreči!
Odbor za gledališko dejavnost upa na uspešnost letošnje sezone, hkrati pa pričakuje, da se bo za oživitev gledališkega snovanja odločila še katera izmed doslej aktivnih skupin. Na delo torej — eden drug'mu ogenj dajmo!
Jožica Ocvirk
r
i
i
i
i
i
i
i
i
i
■
i
i
i
i
i
i
i
L
ZVEZA KULTURNIH ORGANIZACIJ ŽALEC
Odbor za podeljevanje Savinovih odličij
OBJAVLJA
pogoje za podelitev Savinovih odličij za leto 1990
Zveza kulturnih organizacij Žalec bo ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarju, podelila za vsestransko aktivno delo na področju kulture, za posebne dosežene uspehe na umetniškem, znanstvenokultur-nem in ljubiteljskokulturnem področju in za življenjsko delo
a)	SAVINOVE NAGRADE s plaketo za aktivno delo nad 25 let,
b)	SAVINOV EPLAKETE za aktivno delo do 25 let,
c)	SAVINOVA PRIZNANJA za aktivno delo do 25 let.
Posamezna odličja lahko prejmejo posamezniki, društva, organizacije združenega dela in druge organizacije, ki imajo sedež na območju občine Žalec. Dobitnike Savinovih odličij lahko predlagajo podjetja, društva, organizacije in posamezniki.
Odbor bo sprejemal pisne predloge do 15. decembra 1990-	Odbor
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
H
! Gledališki abonma
i-------------------------------------------------|
| Prva predstava oktobra
Za prvo predstavo letošnjega žalskega gledališkega abon- I
Imaja prihaja k nam gledališče TONE ČUFAR JESENICE s kome- .
dijo Čarla Goldonija RIBIŠKE ZDRAHE. Predstava, v kateri so | I po žlahtnem prepiru vedno najslajše sprave, bo gotovo razve- ■
: selila prenekaterega gledalca.
| PREDSTAVA BO V PONEDELJEK, 29. OKTOBRA, OB 19.30 V |
IDOMU II. SLOV. TABORA ŽALEC, PREDSTAVA JE TUDI ZA IZ- 1 VEN.	s/
IŠe vedno vas vabimo k vpisu! Morda ste spregledali vabilo, ! plakat, transparent, morda ste celo nehote odložili misel na I
I pozneje In pozabili, kaj še morate storiti! Da, vpisati bi se morali I še v GLEDALIŠKI ABONMA ŽALEC. Poceni je: 450-500 din, I I na dva obroka, študentje in upokojenci imajo 20 % popusta. Iz- J J vrstni program! Obeta se vam pet zadovoljnih in duhovno ople- | | menltenih gledaliških večerov. Pokličite 712-226, kjer boste do- ■
■ bili vse informacije. Odločite se — prepričajte se — postali bo- 1 ste naš reden gost!
■	Jožica Ocvirk 1
Ob letošnjem krajevnem prazniku na Polzeli so se za kul«, turni program še posebej potrudili na osnovni šoli Polzela. Tako se je pod vodstvom prof. Marinke Marovt predstavila plesna skupina v novih oblačilih in prikazala nekaj klasičnih plesov. Program je bil zanimiv, zato so bili mladi plesalci nagrajeni z dolgotrajnim ploskanjem.	T. T.
Ivan Gostečnik, starosta zborovskega petja
Če bi vzeli slovenski kulturni vzorec, bi med drugim zasledili tudi trditev, da Slovenec rad poje. Sicer je nekorektno, da se posameznikove lastnosti Izvajajo na nek obči kulturni vzorec, je pa vsekakor res in drži kot pribito, da mnogo Slovencev rado poje. Kar poglejmo si našega republiškega vladnega predsednika. Zborovsko petje je tista stvar, ki vkup veže mnogo slovenskih grl. In zbor je tako dober, kakor je dober njegov zborovodja. Vsaj tako pravijo. Moram vam prišepniti, da sem imel to čast, da sem spoznal enega najboljših In najbolj delavnih zborovodij v Savinjski dolini. Govorim o Ivanu Gostečniku, 76-letniku iz Petrovč, ki že trideset let neumorno vodi pe-trovški pevski zbor. To je človek, ki živi za in z glasbo.
Ivan Gostečnik je imel veselje do glasbe že kot otrok. V raznih otroških igrah je bil najraje zborovodja. Zelo zgodaj je odšel v orglarsko šolo v Celje, kjer se je naučil to plemenito veščino igranja in vodenja zbora. Tako je služboval v raznih krajih v Savinjski dolini kot organist in kot zborovodja. Nekje , manj, nekje dlje časa. V njem so zapisani kraji, kot so Šmartno ob Dreti, kjer je bil kot dvajsetletnik že zborovodja in organist, po vojni je bil v Taboru, kasneje je šel v Liboje, kjer je v keramični tovarni vodil moški in kasneje še ženski pevski zbor. V Grižah je vodil ženski pevski zbor, tako da je naenkrat vodil kar tri zbore. Ko pa so se preselili v Petrovče, je tu prevzel še moški zbor, ki ga letos vodi že trideseto leto. Ivan Gostečnik mi je povedal, da je bilo v začetku navdušenje zelo veliko, saj jim je na nekem koncertu eden od poslušalcev zaradi prenatrpanosti v dvo-
Ivan Gostečnik
rani padel v nezavest. Navdušenje je z leti splahnelo.
Gostečnik je s petrovškim zborom hodil tudi v gostovanja, dolga leta pa so se udeleževali tudi srečanja pevskih zborov v Stični. Ta preizkušeni zborovodja pravi, da je to enkraten občutek, in ne vidim razlogov, da mu ne bi verjeli.
V naše kraje prihajajo novi časi, nove težave. Brez muje se še čevelj ne obuje — za dobro petje je namreč treba veliko vaditi. Pa se kaj težko najde delček prostega časa za to dejavnost. Ivan Gostečnik bi rad izpregel, čeprav mu ne verjamem, da je popolnoma prepričan v to. Pevec ostane pevec za celo življenje. Tako lahko našemu gostu zaželimo samo dobro zdravje In še veliko uspešnih pevskih in zborovoditeljskih let, saj bi bilo zelo zelo slabo in velika škoda bi nastala, če se Iz slovenskih grl ne bi več oglašalo zborovsko petje. Dajmo, pojmo tudi v Savinjski dolini.
Brane Lobnlkar
Ziv žav v Prekmurju
Živ žav na kolesih je speljal.
V mesecu novembru pelje naprej. Tokrat po naši prelepi Sloveniji.
Pot nas bo vodila v PREKMURJE.
Odhod avtobusa bo ob 7.00 uri izpred hotela v Žalcu, in sicer v soboto, 17. 11. 1990.
Prijave sprejemamo na Občinski zvezi Društev prijateljev mladine Žalec vsak dan od 7. do 14. ure, telefon 713-182, ali osebno v pisarni na Delavski univerzi Žalec, 11. nadstropje.
In kaj vse bomo videli? Akvarij v Mariboru, cvetlični park v Radencih, muzej v Murski Soboti, kjer bo tudi kosilo, ogled stare lončarske obrti v vasi Filovci, popoldan bo zanimivo športno zabavno tekmovanje, nato naprej proti Ljutomeru, Ormožu in Ptuju — mestu kurentov, ter povratek v večernih urah.
Vseh skrivnosti nismo izdali, vabimo vas, da se nam pridružite in z nami preživite prijeten dan!
Cena izleta znaša za otroke 300,00 din, za odrasle pa 350,00 din. V ceno je vključeno: malica in kosilo, vstopnine, avtobusni prevoz in vodstvo.
Pričakujemo vas!
r ;	\
Oglejte si na'videu
DIE HARD II (akcijski) režija: Renny Harlin gl. vloge: Bruce Willis, Bonnie Bedelia, William Atherton
Bruce Willis je ponovno poskušal umreti po moško. To mu seveda ni uspelo, kajti teroristi so kljub grdemu ¡zgledu bili dovolj nerodni, da je z njimi opravil kot z dobro malico. Kljub nekaterim pretiravanjem pa je Die Hard II. dober akcioner in je vsekakor vreden ogleda.
BASKET CASE II (grozljivka)
režija: Frank Henemlotter gl. vloge: Kevin Van Hente-mryck, Annie Ross, Kathryn Meagle
Svojevrstno organizirana komuna ljudskih spačkov postane ogrožena, ko tečni novinarji odkrijejo, da se tam skriva »morilec iz košare«. V otjrambi svojega kraljestva so sr'iki pripravljeni na vse.. Film je morbidno pretresljiva pripoved o ljudeh, ki zaradi svojih telesnih hib niso našli prostora v normalnem življenjskem prostoru.
TOTALL RECALL (S/F) režija: Paul Verhoven gl. vloga: Arnold Schwarzenegger
Verhoven pač ne more iz svoje kože in nam tokrat ponuja futuristično verzijo Ro-bocopa. Schwarzenegger je intergalaktični James Bond 007, ki je v svoji bližnji prete-klosit-doživel totalni možganski reset. Do spoznanja, da je pravi On le sedanji On, se pretolče šele po vrsti pisanih in dramatičnih dogodkov v podzemni četrti Marsa.
ANOTHER 48’hrs (akcijski)
režija: Walter Hill
gl. vloge: Eddie Murphy, Nick
Nolte
Po parih »flopih« Murphya je Another 48’hrs spet eden od odličnih filmskih izdelkov hollywoodske produkcije, v katerem ne manjka odličnih, predvsem komičnih dialogov, nepredvidljivih potez obeh protagonistov ter neizprosnih akcijskih prizorov. Konec filma nam da slutiti, da bomo videli še naslednjih 48 ur. _
WILD ORCHID (erotična drama)
režija: Zalaman King
gl. vloge: Mickey Rourke, Jac-
quline Bisset, Carre Ottis
Mlada pripravnica (Carre Otis) se ob pomoči svoje nove šefice (Jacquline Bisset) začenja učiti vseh radosti življenja, kot njen glavni mentor za spolne zadeve pa se pojavlja Mickey Rourke. Pravijo, da zadnjega prizora nista odigrala. Prepričajte se sami.
BLUE STEEL (thriller)
režija: Kathryn Bigelow gl. vloge: Jamie Lee Curtis, Ron Silver, Clanncy Brown
Falični ep o njegovi hladno-železni Visokosti MAGNUM-u 44, revolverju, ki je pripravljen v trenutku narediti velik ventilator v vašem telesu. Z njim tokrat uspešno upravlja v vlogi brezkompromisne policistke, Jamie Lee Curtis, čeprav je njena vloga glede na revolver minimalizirana In v bistvu predstavlja njegov drugi sprožilec.
BLAZE (drama) režija: Ron Shelton gl. vloge: Paul Newman, Lolita Davidovich, Jonathan Pryce
Film prikazuje ljubezensko razmerje guvernerja (P. Newman) in njegove priležnice (L. Davidovich). Le ta ima močan vpliv na guvernerja in s tem tudi na njegove politične poteze. To pa ni po godu njegovim strankarskim tovarišem.
Q/A (thriller) režija: Sidney Lumet gl. vloge: Nick Nolte, Timothy Hutton, Armand Assante Pokvarjenega policaja še lahko nekako prebavimo, ampak tako pokvarjenega, kot je Nick Nolte v tem filmu pa zagotovo ne. Zato je jasno, da njegovemu propadu ne botruje uspešnost mladega javnega tožilca (Timothy Hutton), temveč njegova ogromna lastna umazanija.
Vera Pelko-Amenitsch
»Buč mi je bil kot oče«
... Takrat ljudje niso umirali za partijo ampak za slovenstvo ...
Čas celi rane, sedanja evforična, spravna in druga dejanja pa jih hote ali nehote ponovno odpirajo. Resnica je vedno samo ena, čeprav si jo vsakdo poskuia podrediti in interpretirati po svoje. Žal je tako bilo, je in bo tudi v bodoče. Dvomi, kaj je res in kaj ne, pa človeka puščajo v negotovosti, omajanem zaupanju in pogostokrat vodijo v nova razmišljanja, dejanja in poglabljanje notranje bolečine. Tudi naša današnja sogovornica je del te stvarnosti, iz katere ne more, pa tudi noče uiti.
Ob Savinji v Letušu, v enem izmed vikendov, dokaj pogosto preživlja jesen svojega življenja prijetna, zgovorna, gostoljubna in zanimiva osebnost, ki se je občani že lahko spoznali po člankih v pismih bralcev v Novem tedniku. Pozna pa je precej drugih ljudi. Še zlasti pa tisti, ki so se z njo srečevali v času NOB in po njej. Prebivalcem Vranskega pa je gotovo ostala v spominu po deklamaciji in solzah v očeh ob poimenovanju in odkritju doprsnega kipa Ivanu Farčniku-Buču pri njihovi osnovni šoli. Tisti, ki jo osebno poznajo, teh pa ni malo, sedaj že vedo, o kom in s kom bo tekla beseda v naši reportaži. Za ostale pa naj povemo, da gre za Vero Pelko-Amenitsch, ki sicer živi v Celovcu, a je z vsem srcem navezana na slovensko zemljo in njene ljudi. Še posebno pa so živi njeni spomini na čas vojne in na Ivana Farčnika-Buča, ki ji je bil v tistih težkih časih več kot zgolj soborec.
BUČ Ml JE BIL KOT OČE
Zgodaj popoldan je, ko z avtomobilom, po nekajkratnem poizvedovanju, končno ustavimo pred vikendico Vere Pelko- Ame-nitsch. Zmotimo jo, ko skupaj z vnukoma pripravlja drva za večerni taborni ogenj. Nemalo smo presenečeni, ko si sežemo v roko z žensko, ki ji ne bi prisodili več kot petdeset, petinpetdeset let.
Jasno pa nam je, da jih šteje kot udeleženka NOB več. Kaj hitro pa tudi spoznamo, da imamo opravka z zelo odprto in prijetno žensko, s katero je pogovor prijetno doživetje ..
Sedimo za mizo. Sonce prijetno greje, vnuka pa se motovilita okrog »babi«, kot jo kličeta, in sta kar nekako jezna, da smo jih zmotili v njihovi idili. Besede odpirajo rane in budijo spomine. Vera se ob tem posluži robčka in si obriše oči. Govoriti o Ivanu Far-čniku-Buču, ki je bil zanjo kot oče, in o dogodkih, ki so povezani z njim, je zanjo žalostno, saj se je vsa leta nazaj mozaik o Buču in njegovi smrti vedno bolj polnil. Vse bliže je (morda) pravi resnici o njegovi smrti, o kateri pa za sedaj še ne želi spregovoriti.
KDO JE BIL PRAVZAPRAV BUČ?
Bil je človek, ki sodi ob bok najplemenitejšim borcem revolucije. Postavlja pa se vprašanje, zakaj je o njem tako malo pisanih virov in sporočil. In kaj pravi o njem tanka brošurica, izdana ob 60-letnici KPJ in SKOJ-a? Ivan Farčnik-Buč se je rodil 23. junija 1909 v Prekopi. Osnovno šolo je obiskoval na Vranskem. Nato se je izučil za ključavničarja v TT Prebold. Kot pomočnik je delal v Ljubljani. Po odsluženem kadrovskem roku se je vrnil v Prebold, kjer je delal pri montaži nove tekstilne tiskarne Cosmonos. Tu je kot zaveden delavec deloval v sindikalnem gibanju. Bil je med soustanovitelji razrednega sindikata, med organizatorji in voditelji splošne stavke tekstilnih delavcev leta 1936. Po stavki je postal član KPJ. Leta 1941 je bil v internaciji v Ivanjici v Srbiji. Ko so konec marca 1941 taborišče razpustili, se je vrnil domov in se takoj vključil v priprave na oboroženo vstajo. Poleti 1941 je bil borec I. Savinjske čete. Naslednje leto je bil imenovan za politkomisarja. Leta 1943 je bil ranjen in se je zdravil na Dobrovljah. Po okrevanju je bil nekaj časa komandir TV-
postaje na Homu. Ponovno je bil ranjen in prestavljen na teren Vransko, kjer je že v letu 1943 postal sekretar okraja Vransko. V letu 1944 je postal član okrožnega komiteja za Savinjsko dolino. Padel je 9. maja 1945 v Žitari vasi na Koroškem. To je uradni podatek o njegovi smrti, žal pa med borci, ki so padli ta dan in so pokopani na tamkajšnem pokopališču, ni njegovega priimka. Še en zakaj?
»Buč je bil resnično poštenjak, človek, da malo takšnih, bil mi je kot oče. Vedno je našel pravo besedo, pomirjal, a je bil tudi strog, kadar je bilo to potrebno,« je čustveno povedala Vera, se zagledala v daljavo in s pogledom objela Dobrovlje, ki so ji nudile zatočišče v najtežjih dneh polpretekle zgodovine. Morda je med visokimi smrekami tudi zadnji dom človeka, ki ga je spoštovala, ga imela rada kot očeta, se od njega učila in postajala osebnost, ki nosi v sebi vsaj del njegovega značaja.
MLADA V PARTIZANE
Vera je majhne rasti, iskrivih oči, prijetne zunanjosti in nasploh ženska, ki ji kultura pomeni del življenja. Rada piše pesmi, zlasti za otroke, veliko bere, se zanima za dogajanja tako doma kot v Avstriji in po svetu. Je osebnost, s katero pogovor ni in ne more biti dolgčasen.
Ko je šla v partizane iz svoje rodne Paške vasi je bila zelo mlada in tudi precej naivna, kot pravi. Vsekakor pa je bila močno predana osvobodilnemu gibanju in je iz njega črpala moči, znanje in dostojanstvo.
Spomini na čas vojne, ob pogledu na fotografije v albumu, še močneje oživijo. Zopet se prikrade v spomin podoba Jožeka, Slavke, Slovenke (Nežike Burjan), Buča in mnogih njenih soborcev. Oko postane rosno, še zlasti, ko govori o Slovenki, ki je zaradi izdaje izgubila življenje. Takrat pa je za las manjkalo, da tudi sama
ni padla pod streli okupatorjev ...
DREVESA V DOLARJEVI HO-STI MOLČIJO
Kot mora. V zraku še vedno visi nedorečeno in nepojasnjeno vprašanje o Buču. Tipamo, sklepamo, sprašujemo. Marsikaj zvemo, vsega pa, vsaj za javnost, še noče izliti. Pravi pa: »Bilo je ob odkritju spominske plošče Lipovemu Stanku, ki je padel 14 dni potem, ko so streli pokosili Slovenko. Ob komemoraciji so mi po glavi rojile misli na moje nekdanje soborce. Naenkrat začutim na ramenih roko nepoznanega človeka, ki mi reče: »Tovarišica, ti se tukaj jokaš, a ti veš, kje je Buč pokopan?« Zamahnil je z roko nekam oroti Jevšam in dejal: »Veš, tam v Dolarjevi hosti.« Zdrznila sem se in onemela, da nisem prišla do besede. Ko sem ga hotela kaj več “vprašati glede njegovega namiga, ga ni bilo nikjer več. Pozneje sem zvedela, še mnogo več in nekako vse skupaj povezala. Kljub vsemu pa črv dvomov še vedno gloda v meni. Upam, da bo resnica res resnica in da bo tako pomirila mojo notranjo bolečino.«
NAŠ ATA PA V GOŠ’ ZAJCE STRELA
Vera vzdihne, rosne oči pa jo izdajo, da misli iskreno. Kot da hoče pregnati moreče misli, se narahlo nasmeji in spomin jo zanese v Grajsko vas, kjer je nek večer spoznala Bučeva otroka, ki sta živela pri ženinih sorodnikih. Njuna mati je bila v taborišču v Mauthausnu, kjer je tudi umrla, oče pa v partizanih, vendar pa otroka očeta nista prav poznala.
»Bilo je zvečer, ko smo potrkali na vrata hiše v Grajski vasi. Pred-no pa smo vstopili, pa mi je Buč dejal, naj vprašam otroka, kje je njihov ata. Z nama je bila tudi Slavka in s sorodnico se sproščeno pogovarjamo, nato pa ji Buč reče, naj gre po otroka. Kmalu še vsa zaspana prideta v sobo, oblečena sta v spalne srajčke in zvedavo gledata nočne prišleke. Ne-
Vera Pelko-Amenitsch
kaj časa se z njima pogovarjamo o vsem mogočem, nato pa jih tako mimogrede vprašam, kje je njihov ata. Fantič dvigne giavo in kar nekako ponosno reče: »Moj ata pa v goš' zajce strela « Buč je stal zraven njiju, vendar jima ni mogel reči, da je on njihov ata in ju objeti ter poljubiti. Samo narahlo ju je pobožal po glavi in se pritajeno nasmehnil. V sebi je prav gotovo bil težko bitko, vendar je bilo za otroka bolje, da sta živela v tem prepričanju in da jima ni povedal, da je on tisti, ki je res v »goši, a ne strelja zajcev, temveč se bori za svobodo ...«
SODNIK Z MEHKIM SRCEM
Vera niza spomine in dogodke, ki so povezani z Bučem. Zanimivo jo je poslušati. Kar preveč je vsega, 3a bi lahko spravili na papir. Pa vendar je treba povedati, da je bil Buč velik poštenjak, pravičen sodnik, tudi strog, vendar mehkega srca. Takšen je bil ves njegov značaj, pravi naša sogovornica Vera in se ob tem spomni dogodka, ko je Buč zasliševal enega izmed domačinov, ki je imel na vesti vodenje Nemcev na Čreto, kjer naj bi ob tem padla dva partizana.
»Jaz sem takrat pisala zapisnik. MožaKar je priznal, da je to storil. Povedali smo mu, da ga bomo vzeli s seboj. Prosil nas je, če se lahko poslovi od svojih otrok. Teh je bila polna hiša. Kar tesno mi je bilo pri srcu, ko sem videla njihove jokave obraze, svinčnik mi je padel na tla, hkrati pa sem upala, da bo ravnal v dobro otrok. In res, otrokom je povedal, kaj je storil oče, nato pa dejal: »Ne bomo ga vzeli s seboj, vi ga rabite,
dom ga rabi, pa mi tudi.« Možakarju pa je zagrozil, da bo drugič potegnil kratko, če bo še sodeloval z okupatorjem. Da, takšen je bil Buč, resnicoljuben, možat in duhovno bogat...«
LJUDJE TAKRAT NISO UMIRALI ZA PARTIJO
Vnuka sta že nestrpna, ker tako dolgo govorimo. Kosilo bo potrebno dati na mizo, pa zaradi našega obiska še ni skuhano. Vstanemo in se začnemo poslavljati, pa vendar mine še pol ure, preden resnično odidemo. Ta čas posežemo v sedanjost, ki partizanstvu ni naklonjen in Vero to boli. »Narodnoosvobodilni boj sedaj skušajo prikazati kot neke vrste državljansko vojno. Vendar ta teza ne more držati, saj smo bili napadeni, in tisti, ki so se priključili napadalcem, so se bojevali proti lastnemu narodu. Sem za spravo, nikakor pa ne za izenačevanje partizanstva z belogardizmom in domobranstvom. Ve se, kdo se je boril za svobodo in kdo je sodeloval z okupatorjem in proti interesom naroda. Marsikaj je bilo narobe tudi na naši strani, vendar je treba vedeti, da je bil to čas vojne, ki je ljudi naredila drugačne, kot bi sicer bili. Vendar pa ljudje takrat niso umirali za partijo, ampak za slovenstvo ...«
Takšna je Vera Pelko-Amenitsch, in tudi v Avstriji, kjer sedaj živi, ni nič drugačna. Je Slovenka z dušo in telesom, je človek, ki ve, kje je njegovo mesto. Ob vsem tem pa ji Jevše in Dolarjeva hosta ne gresta iz spomina. Kako dolgo še?
DARKO NARAGLAV
99 let Elizabete Žužel
Trdo je delala vse življenje
Minuli ponedeljek je praznovala 99. rojstni dan Elizabeta Žužej, doma v Kasazah pri Petrovčah.
Elizabeta se je rodila v družini Zupanek v Veliki Pirešici, kjer so imeli veliko kmetijo. Kot dekle se je spoznala z Lovrencem Žuže-jem iz Jederti nad Gotovljami. Z njim se je tudi poročila in se naselila v Trbovljah, kjer sta mlada zakonca dobila prvega otroka Stanka in pozneje še Ivana. Leta 1924 sta se odselila v Francijo m bila tam z družino do leta 1947. Medtem se jima je rodila še hči Hermina, ki pa je dve leti stara umrla. Tudi sina Stanka sta zgodaj izgubila, saj se je star, komaj osemnajst let, smrtno ponesrečil v rudniku. Leta so bila žalostna zaradi izgube dveh otrok, a tudi življenje v tujini ni bilo postlano z rožicami. Okusila sta trdo delo,
pomanjkanje in vse bridkosti obeh vojn.
Ob 'vrnitvi leta 1947 so se naselili v Libojah. Sin Ivan se je pozneje poročil in si zgradil hišo v Kasazah, kamor se je leta 1958 preselila tudi Elizabeta, potem ko ji je umrl mož. Žal pa jo je tudi v sinovi hiši čakala žalost, saj je leto po svojem prihodu izgubila tudi njega. Sedaj živi pri snahi Slavki v Kasazah. Ima tri vnukinje in tri pravnukinje ter pravnuka Blaža. Ob našem obisku je povedala, da je že malo naglušna, Zato smo se bolj glasno pogovarjali. Potožila pa je, da je noge ne ubogajo več prav dobro, zato ji morajo pri hoji pomagati domači. Na sliki: 99-let-na Elizabeta Žužej s pravnukom Blažem.
T. TAVČAR
0 Martinu in martinovanju
Oj, sveti Martin, tudi letos naredi iz mošta dober vin; če ne drugega, vsaj ceno mu znižaj, našemu slovenskemu, da ga ne bo treba uvažati iz Avstrije.
Kadar boš posebno Židane volje, takrat tudi za kačjo slino koga poprosiš ali pa za milijon, tri (stare), včasih za petdeset, pa tudi za sto. Eni so darežljivi, spet drugi ti vrata pred nosom zaprejo ali kak drug izgovor najdejo.
Ti, dragi Martin, ob svojem prazniku pregloboko ne razmišljaš, ko pa dobro veš, da je več dobrih ljudi ko slabih. In ko so rožce v glavi, zapoješ: Dobra volja je najbolja, to si piši za uho...!
Martinovo je bilo (11. nov.) v preteklosti slovenski pastirski praznik ob koncu jesenske paše. Na ta dan, ali na »Martinovo nedeljo«, so slavili konec jesenskega dela. V vinogradnih krajih so poskušali in ga še poskušajo — vino. Včasih Martina hvalijo, cesto pa tudi ne. Pojo pa kljub temu: Ko b’ sodov ne b’lo, bi tud’ čepov ne b’lo, in vince bi teklo ’ majl’ke samo.
Letos pa je Martin že pred godom eno krepko zakuhal. Rekel si je, hočem pa le poizvedeti, kako se kaj gostinci izobražujejo. Misli in tuhta, kaj bi našpičil. Sam je doživel nekaj prav žaltavih, zdaj pa na kolo za zdravo telo — in od gostilne do gostilne. Po dolgem in počez jo je ubiral in gostince, natakarje, natakarice spraševal, če vedo za moderno urejeno NJIHOVO revijo. Nič in nič. Kar deset jih je moral obiskati, dokler mu ni gospodar ŠTORMANOVEGA gostišča iz prve roke postregel: »LIPOV LIST« se imenuje naša revija. Častim z dva deci najboljšega! In še revijo vam poklonim.
Lista Martin, lista, prebira naslove, odkimava z že kar staro glavo. »Nisem si mislil, da imamo tako neuko gostinstvo. Odslej bom v »pušelj šanke« zavijal in nič več ne bom pel: »Sladko je vince iz savinjske gorice, lepo rumeno barvo ima . . . Drago Kumer
Srečanje po 30 letih
V restavraciji žalske Name so se po tridesetih letih srečali maturanti vajeniške šole Žalec raznih strok. Šola je imela sedež v stari osnovni šoli Žalca. Pod vodstvom sedaj že pokojnega ravnatelja Mirka Goriška so obiskovali šolo kovinarji, mizarji, krojači in keramiki. Leta 1960 je uspešno končalo šolo 49 učencev. Nekaj jih je sedaj v tujini, skoraj vsi pa so se dodatno izobraževali, si zgradili dom in ustvarili družine. Med njimi je tudi nekaj uspešnih obrtnikov. Na srečanju so se spomnili vseh učiteljev, mojstrov v delavnicah, sošolcev, ki jih ni več med njimi. Na sliki: Na srečanju ob tridesetletnici.	y j
Frizerske usluge na domu
Tisti, ki vam je čas dragocenost, in tudi tisti, ki se težko odpravite k frizerju, si lahko usluge naročite kar po telefonu. Pokličite telefonsko številko 712-133 in oglasila se vam bo Mateja Veligo-všek, pa se boste lahko dogovorili za obisk na domu. Mateja je izkušena frizerka, mnoge stranke jo poznajo iz salona Danice Zagode iz Žalca, sedaj pa se je odločila za zanimivo in hvalevredno dejavnost, ki je ljudem še kako dobrodošla. Največ strank ima v okolici doma, Griže 69, kličejo pa jo tudi iz Celja. Moško in žensko frizerstvo na domu vam torej nudi Mateja Veligovšek.
jk
Policisti tako	Ljudje se morajo počutiti
in drugače	varne
Intervju s komandirjem PM Žalec, inšpektorjem Stanetom Venigerjem
Vsak dan jih srečamo na cesti. Policiste namreč. In v večini primerov nergamo nad njihovo prisotnostjo. Včasih pa nergamo, če jih kje ni. Policisti po naše nikoli ne naredijo tistega, kar bi morali storiti. Njihovi postopki so slabi, ne znajo se vesti itd. Tako in drugače te uniformirance opravljamo v gostinskih lokali ob kozarcu vina. Pa smo včasih le srečni, ko nam pomagajo z nasveti, ali ko nam vrnejo izgubljeno ali odvzeto stvar. Samo da smo ljudje večinoma preveč egoistični in se potrebnosti policije ne zavedamo vedno, temveč samo tedaj, ko jo potrebujemo. Tako kot vsaka firma ima tudi policija svoje šefe. Stane Veniger, inšpektor milice, je šef policistov v občini Žalec. Da bi vam ga predstavili in da bi nam predstavil policijsko delo, smo za vas opravili tale pogovor. Se pa spodobi, da vam najprej predstavimo Staneta Venigerja.
Rodil se je leta 1961 v Celju in je svoja otroška leta do odhoda v kadetsko šolo preživel na Vranskem. Službo je nastopil v Šentjurju pri Celju, leta 1983 se je preselil v Laško, od koder je odšel v Višjo šolo za notranje zadeve v Ljubljano. Iz Ljubljane se je vrnil v Šentjur kot pomočnik komandirja postaje milice, nakar je opravljal dela in naloge namestnika in nazadnje komandirja. S 1. septembrom lanskega leta pa je postal komandir postaje milice v Žalcu. Seveda nas je najprej zanimalo, zakaj je postal policist. Sam pravi, da je bila to njegova otroška želja, ki se mu je uresničila. Pa tudi njegov oče je delal v isti službi, tako da je to delo spoznal že zgodaj. Da pa usoda igra svojo igro, se lahko prepričamo tudi v primeru Staneta Venigerja, saj je bil štiri mesece do konca službovanja svojega očeta v milici, njegov komandir.
Najprej bi rad razčistil, kako naj imenujem vaše uniformirane uslužbence? Miličniki ali policisti?
»Kdorkoli me pozna, ve, da sem za policiste. Za gospode policiste sicer pa to za uspešno opravljanje naših nalog ni pomembno.«
Stane Veniger, kaj pomeni biti komandir postaje-milice?
»Biti komandir v Žalcu je težje kot biti komandir v Šentjurju. Občina Žalec je sorazmerno velika. V njej prebiva okoli 41000 prebivalcev. S policisti letno obravnavamo preko 800 kaznivih dejanj, okoli 200 prometnih nezgod s hudo telesno poškodbo, lahko telesno poškodbo ali celo s smrtnim izidom, preko 200 kršitev javnega reda in miru ter ostale dogodke, ki spadajo v našo delovno pristojnost. Je pa delo timsko, saj imam namestnika in pomočnika, ki skrbita vsak za svoje področje, na terenu pa delujejo vodje varnostnih okolišev, njihovi pomočniki ter policisti opazovalci. Znotraj policijske postaje je moja dolžnost, da jo vodim, opravljam nadzor ter organiziram delo. Za svoje delo in delo policijske postaje oz. postaje milice, kot se še vedno uradno imenuje, odgovarjam republiškemu sekretarju za notranje zadeve ter skupščini občine Žalec, ki me je imenovala za komandirja postaje milice. Skupščini sem dolžan enkrat letno podati poročilo o opravljenem delu, če pa zahtevajo, pa tudi večkrat. Imam pa tudi obveznosti v svetu SLO in DS ter sodelujem z raznimi inšpekcijskimi službami, delovnimi organizacijami, društvi in podobno.«
Kaj danes pomeni biti policist?
»Po moje je danes lažje biti policist kot pred leti, ko je bil policist vse, kar ste hoteli: od člana komiteja v krajevni skupnosti pa do predavatelja narodne zaščite. Rekel bi, da je bil prej vse drugo, samo policist ne. Se je pa vse to spremenilo. Danes delamo tisto, za kar smo plačani, da delamo. To pa je, če omenim samo glavna področja, varstvo z ustavo določene ureditve, vzdrževanje javnega reda in miru ter skrb za prometno varnost, družbeno in zasebno lastnino ter za varnost življenja posameznika. Slednje je seveda največja in najpomembnejša naloga. Delo policistov v Žalcu je odvisno predvsem od organizacije le tega. Občino smo razdelili na varnostne okoliše, na katerih delajo vodje varnostnih okolišev. Tako imamo danes, za razliko od preteklosti, ko je bila ena krajevna skupnost en varnostni okoliš, danes v občini Žalec le pet varnostnih okolišev, na katerih dela deset vodij, ki opravljajo predvsem naloge s področja kriminalitete. Mlajši miličniki pa delajo predvsem v kontroli prometa in v opazovalni službi, ki rešuje prometne nezgode in opravlja priložnostne naloge, kakor pač zahteva dana situacija. So pa občani verjetno že opazili, da imamo zaposlene tudi miličnice oz. policistke. Njihovo delo je enako delu moških uniformirancev, le da ne delajo ponoči. So pa ženske — policistke pri nekaterih opravilih primernejše kot moški, npr. pri kontroli prometa, pri delu na letališču.«
Pojem kriminalitete je zelo širok. Kaj je značilno za občino Žalec?
»Podobno kot v drugih okoljih je tudi pri nas največ kaznivih dejanj iz 15. poglavja kazenskega zakona Republike Slovenije. To so kazniva
SlovenskaInvesticijskaBanka,d.d.
EKSPOZITURA ŽALEC Pečnikova ulica 1
tel. 711-411, 711-422 Fax 711-432
Odpiralni čas: vsak dan od 7. do 18. ure sobota od 7. do 11.30
—	sprejema dinarske in devizne vloge
—	vodi žiro in tekoče račune
—	opravlja devizno valutne in menjalniške posle
—	odobrava hipotekarne, lombardne in druge kredite
—	najema kredite
—	izdaja jamstva
—	odkupuje terjatve in se ukvarja-s pobotanjem
—	opravlja storitve v zvezi s finančnim zakupom (leasingom) opreme in prostorov
—	gospodari z njej zaupanim premoženjem
—	izdaja, kupuje in prodaja vrednostne papirje v svojem in tujem imenu
—	posreduje pri nakupu, prodaji in združevanju podjetij
—	sodeluje pri razvojnem in lastninskem preoblikovanju družbenih podjetij in ocenjevanju njihovega premoženja
—	finančno svetuje
—	opravlja tudi druge posle in storitve za naročnike
Z vami želimo ustvariti novo bančno ponudbo v obojestransko zadovoljstvo.
31. OKTOBER — SVETOVNI DAN VARČEVANJA — NAŠ SKUPEN PRAZNIK
dejanja zoper družbeno in zasebno premoženje, ki zavzemajo približno 80 % storjenih kaznivih dejanj, velik pa je tudi procent kaznivih dejanj zoper življenje in telo, se pravi, da je prisoten tudi element nasilja. Letos pa smo zaznali tudi porast kaznivih dejanj zoper splošno varnost kot so požari in travniški požari, sicer pa, kakor sem že rekel, prevladujejo tatvine in velike tatvine oz. vlomi.«
Kakšna je stopnja raziskanosti kaznivih dejanj in katera dejanja največkrat ostanejo prikrita?
»Lansko leto smo v prvih šestih mesecih raziskali 65 % kaznivih dejanj, letos pa več kot 68 %. Se pa tudi pri nas pozna odsotnost policistov, ki so na dopustu ali pa na bolniški, tako da je v tem tenutku stopnja raziskanosti okoli 64 % vseh kaznivih dejanj, za katere smo pri svojem delu zvedeli, da so bila storjena. Največkrat ostanejo nerazrešene tatvine in velike tatvine, čeprav moram povedati, da so delavci kriminalistične službe s sodelovanjem policistov s postaje raziskali lanske in letošnje vlome v stanovanja in hiše na našem območju «
Stane Veniger
So v občini Žalec prisotna mamila?
»Osebno mislim, da se ljudje v občini ne zavedajo prisotnosti mamil v njihovi okolici. Policisti prihajajo v stik z uživalci teh snovi in v končni fazi ukrepajo po zakonu in te ljudi predajajo skupaj z ovadbami in predlogi pristojnim sodiščem oz. sodnikom za prekrške. Vendar tako početje ne rodi sadov, zato mislim, da bi morale problematiko uživanja mamil obravnavati tudi predvsem druge institucije, od zdravstvenega do socialne-a varstva in podobno. Smo pa trenutno samo mi tisti, i delamo na tem področju, čeprav je uživanje mamil sorazmerno pogost pojav tudi v žalski občini. Pri tem pa gre za uživanje mehkih drog, predvsem popularne trave oz. indijske konoplje. Prisotnosti trdih drog v našem okolju še nismo zaznali. Je pa vsako uživanje droge nevarno, saj v večini primerov uživalci mehkih drog zelo hitro preidejo na višjo, smrtonosnejšo stopnjo uživanja trdih drog.«
Kaj pomeni delo s področja varovanja z ustavo določene družbene ureditve?
»Mi s svojim delom varujemo z ustavo določeno družbeno ureditev. Varujemo temeljne dobrine, ki so zapisane v ustavi kot najvišjemu aktu z neke državen ureditve. Ko bo sprejeta nova slovenska ustava, bomo branili tiste dobrine, ki bodo v njej kot take zapisane. Mi nismo nikakršna politična policija, z varovanjem so mišljene dejavnosti proti terorizmu, terorističnim akcijam in podobno. Pri svojem delu se ne srečujemo več z verbalnimi delikti, ki sedaj že po definiciji spadajo v preteklost.«
Eno najbolj problematičnih področij je varstvo cestnega prometa.
LETOS MANJŠI OBISK • Turistični delavci v Šempetru pravijo, da je bil letošnji obisk Antičnega parka, posebno v poletnih mesecih, nekoliko manjši kot lani. Tako je do konca meseca julija Antični park obiskalo 9988 domačih in tujih obiskovalcev, kar je nekoliko manj kot v istem obdobju lani.
»To je res. Problemi s tega področja so bolj vidni, saj je v zvezi s tem tudi največ vprašanj, pritožb. Žalec se zelo hitro razvija, vedno več je novih lokalov, ni pa tudi novih parkirnih prostorov, zato je preganjanje npr. nepravilnega parkiranja jalovo početje, saj ne moremo kaznovati ljudi, če jim zaradi pomanjkanja parkirnih prostorov ni omogočeno, da se prekršku izognejo. Največkrat naletimo na mnenje, da nas ni tam, kjer bi morali biti. Pri tem občani mislijo predvsem na vožnjo z mopedi med stanovanjskimi bloki in po sprehajalnih poteh ter stadionu. Povedati moram, da moramo nadzorovati kršitve, ki so najpogostejši vzroki prometnih nezgod. Je pa delo z mladoletniki še posebno težavno, saj tako kot vsi mladi na svetu tudi naša mladina ne mara policajev in tako se srečujemo tudi s pobegi in podobnim. Pa tudi način kaznovanja mladoletnikov je prilagojen, tako da je bistvena naloga na starših, ki morajo z vzgojo zagotoviti, da se njihovi otroci ne bodo vozili brez opravljenega vozniškega izpita ali brez čelade, ko vozijo kolo z motorjem ali pa motorno kolo. Se pa zadržujemo tam, kjer je največ prometnih nezgod, tako da je magistralna cesta pokrita noč in dan, policisti žalske postaje pa kontrolirajo promet na regionalnih in lokalnih cestah.«
Občani imajo pravico do pritožbe na postopek policista. Kako je s tem pri vas v Žalcu?
»Odkar sem komandir v Žalcu, smo obravnavali tri ali štiri pritožbe. Bralcem je verjetno znana pritožba, ki je bila objavljena v Novem tedniku za dogodek pred dvema letoma, ki smo jo kljub časovni oddaljenosti dogodka poskušali obravnavati čim bolj natančno. Pogovarjali smo se s takrat prisotnimi, vendar nam je občan, ki je bil skupaj v postopku z drugim, ki se je potem na postopek pritožil, povedal, da mu le ta takrat o elementih, ki so navedeni v pritožbi, ni nič povedal. V zadnjem času takih pritožb ni, je pa več pritožb na neukre-panje policije, ko občan meni, da smo mi nekaj dolžni storiti, pa tega ne storimo. Pri tem občanom svetujemo in jih napotimo na ustrezno institucijo, sami pa ne ukrepamo, saj bi s tem prekoračili pooblastila. Največ pritožb je seveda na postopek pri kontroli prometa, vendar smo, od kar sem tu komandir, obravnavali le tri ali štiri primere, ki so bili rešeni v obojestransko korist. Če občan misli, da je policist v postopku ravnal nepravilno, lahko pride kadarkoli k meni osebno, k namestniku ali pomočniku in nam pove, kaj se mu zdi nepravilno. Pritožbo pa je dolžan sprejeti tudi dežurni postaje milice, ki ga vpiše v svoje poročilo in ga naknadno obravnava nekdo iz vodstva postaje.«
Kakšno pa je sodelovanje postaje milice z ostalimi institucijami v občini Žalec in širše?
»Ocenjujem, da je stanje na splošno dokaj dobro. Sodelujemo z raznimi organizacijami, od šol pa do različnih strokovnih služb, z oddelkom za zatiranje kriminalitete ter policijskimi postajami širom republike, je pa v občini precej dobro organizirano sodelovanje z osnovnimi šolami, kjer imamo razna predavanja SPV zelo dobro sodelujemo s sekretariatom za ljudsko obrambo in teritorialno obrambo, z občinskim odsekom za notranje zadeve, dobro pa je tudi skupno delo s posameznimi inšpektorji inšpekcijskih služb, predvsem z vodnogospodarskim in požarnim inšpektorjem. Se pa seveda pri teh sodelovanjih včasih pojavijo tudi težave, kar pa mislim, da je normalno.«
Bi za konec lahko podali še kratko varnostno oceno stanja v naši občini?
»Varnostna situacija v občini je trenutno ugodna. Raziskanost kaznivih dejanj je dobra, pa tudi na področju prometne varnosti je stanje letos boljše kot lani, čeprav je deset, dvajset mrtvih strašen davek. Velik pomen za izboljšanje prometne varnosti bi pomenila zgrajena avtocesta, se mora nadaljevati s prizadevanji zanjo. Tudi na področju javnega reda in miru je stanje dobro, razen tega, da se kršitve iz javnih prostorov selijo v privatna stanovanja, kjer je v zadnjem času moč opaziti porast nasilnih dejanj med družinskimi člani. Zelo problematično pa je varstvo okolja. V letošnjem letu je bilo zaprto skladišče pesticidov v Vrbju, ki je pomenilo resno nevarnost za okolje, krajani Ložnice se pritožujejo nad onesnaževanjem Juteksa. Onesnažene so tudi vode. Imam občutek, da smo pri manjših ekoloških vprašanjih še kar uspešni, pri večjih stvareh pa smo neučinkoviti, je pa tudi res, da veliko teh problemov spada v pristojnost drugih. Če pa gledamo kot celoto, pa moram še enkrat povedati, da je varnostna situacija v občini Žalec zaenkrat ugodna in da bomo delavci te postaje storili vse, da bo taka tudi ostala.«
Tako. To je torej komandir naših policistov. Besedo »naših« sem uporabil namerno, saj so fantje in nekaj deklet na terenu ravno zaradi tega, da nam omogočijo varno in prijetno življenje. In bilo bi prav, da o tem mislimo tudi tedaj, ko nas bodo policisti v modrih uniformah naslednjič ustavili, pa čeprav nam to nikakor ne bo všeč. Taka so pravila igre in držati se jih je treba tako na tej, kakor tudi na oni strani.
Brane Lobnikar
Turistična agencija Šempeter
ZA PRAZNIKE Z AGENCIJO DOBER DAN
MADŽARSKA, KAKRŠNE ŠE NE POZNATE
Nepozabno potepanje po pisani deželi. Odhod 29. novembra.
LEPOTE ITALIJE
Praznični oddih in sprostitev med temperamentnimi Italijani, od Benetk, Padove, Ravene, do Riminija in San Marina. Odhod 29. novembra.
POČITEK V OBMORSKIH LETOVIŠČIH, SMUČARSKIH CENTRIH IN ZDRAVILIŠČIH
V	galeriji DOBER DAN od 25. oktobra do 10. novembra razstavlja akademski slikar ZVEST APOLLONIO
V	agenciji DOBER DAN vam uredimo avionske karte prevoznikov JAT in ADRIA, pri nas lahko oddate oglas ali čestitko za NOVI TEDNIK & RADIO CELJE Pričakujemo vas vsak dan med 8. in 12. ter 14. in 18. uro, vsako soboto med 8. in 12. uro
ali na telefon 063/701-305
Usoda naših dvorcev in graščin
NOVI KLOŠTER, G. M. VISCHER, bakrorez o. 1681
V	Savinjskem občanu smo že večkrat opozorili na sestavke iz drugih časopisov, ki so pisali o Savinjski dolini. Tako smo v sestavku Novo Celje — slovenski »Schonbrunn« citirali nekatere pohvale o našem odnosu do dediščine. Vendar se moramo vprašati: je res vsepovsod tako lepo? Ali so res samo pozitivni sestavki? Ne! Časopisi razkrijejo tudi marsikaj takega, da nas je lahko pošteno sram.
V	Delu, dne 29. VI. 1990 najdemo sestavek »Novi Klošter pri Polzeli«. Citirajmo začetek sestavka: »Ko nas je pred leti obiskal sam mariborski škof, je po ogledu cerkvene zapuščine ugotovil, da bi bila obnova samostanske kapele nesmiselno dejanje. Nič čudnega, saj je kapela že štirideset let tako zanemarjena, da se je bog usmili; oltar je že zdavnaj izginil neznanokam in na zidu so ostali samo obrisi verjetno zelo dragocene starine; odnesli so tudi prižnico, cerkvene klopi pa imajo nekateri goreči verniki kar doma. Orgle so kot igračo razstavili otroci, kipci pa so v privatnih zbirkah. Poleg tega je v stropu zazijala velika luknja in kadar dežuje, se voda zliva na kor...« Stanovalci imajo sedaj tukaj spravljena drva, tu redijo zajce in kure.
Si ta dominikanski samostan, katerega leto nastanka seže tja v 1452, zasluži takšno usodo?
Paul Parin v svojih spominih na Savinjsko dolino piše, da je njegova družina, ki je bila lastnik dvorca, nekdanjega samostana, dvorec zapustila I. 1941, da je bila
I.	1942 v kapeli velikonočna maša in da je dvorec kasneje zasedel gestapo. Spominja se tudi, da ga je marsikateri od domačinov I. 1945, ko je kot partizanski oficir obiskal dvorec, s strahom gledal, češ, vrnil se je »gospod« in sedaj bo poiskal, kar je bilo odnešeno.
V sestavku je opisana usoda dvorca.
Usoda je kruta, zato je bolje, da obudimo del zgodovine. V zadnjih letih svojega življenja je knez Friderik II. Celjski sklenil, da v bližini Polzele pozida samostan. Samostan in cerkev sta bila pozidana januarja 1452. 17. februarja 1453 je knez Friderik II. izdal dominikanskemu redu, ki se je v samostanu naselil, ustanovitveno listino. Leta 1479 so samostan napadli in zavzeli Turki. Oplenili so samostan, cerkev jim je služila za konjušnico. Leta 1492 je samostan zopet polno zaživel. Ob koncu 16. stoletja je zašel v precejšnje materialne težave.
Že poprej, I. 1543, je nadvojvoda Ferdinand odredil vizitacijo
(neke vrste pregled) župnij in samostanov. Med samostani, ki so bili pregledani, je bil tudi Novi Klošter. Povsod so vizitatorji (pregledniki) ugotovili pomanjkanje konventualov in nun, opuščanje oficija, božje službe in redovnega življenja nasploh ter nazadovanja samostanskega gospodarstva in zato usihanje dohodkov.
Gospodarski položaj se je slabšal tudi v 17. stoletju, skušali so ga rešiti z večjo tlako in večjim pritiskom na tlačane. Prišlo je do uporov. Uporni kmetje so maja 1635, med znanim kmečkim uporom, večkrat obiskali tudi Novi Klošter. 1745 sta cerkev in večji del samostana pogorela. 19. VI. 1787 je bil samostan razpuščen.
Okoli I. 1828 je bila razdejana samostanska cerkev, I. 1831 posvečena kapela. Grad je bil vseskozi v privatni lasti. Stavbe so večkrat prezidali in dozidavah. Ne glede na različne prezidave imamo tu v Novem Kloštru graščino, bivši samostan, ki je vreden obnove.
Delna obnova stanovanj, ki so v gradu je bila že izvršena, kure in zajci v kapeli so ostali, posekan pa je tudi velik sadovnjak.
f. j.
V mesecu oktobru je izšel CELJSKI ZBORNIK 1990 Kot pri večini zbornikov, ki so izšli do sedaj, tudi v tem zborniku najdemo marsikaj o Savinjski dolini. Že uvodni prispevek med drugim opozarja na stoletja znano resnico. Vera Kolšek piše o mali bronasti plastiki iz Celeje in med drugim opozarja, da je že v dobi noriškega kraljestva imela keltska naselbina živahne zveze s severno Italijo. Celeja je ležala ob jan-tarski poti, ki je vodila z Baltika proti Jadranskemu morju in trgovina je cvetela. Torej so že Kelti pred dva tisoč leti cenili povezavo med Celejo in morjem in jim je bil poznan pomen Savinjske doline.
Pa danes? Rimljani so zgradili dve cesti: čez Presedle in mimo današnjega Vranskega, mi pa improviziramo na Babi! Omenimo razpravo Borisa Golca »Preteklost Dragarjevega rodu iz okolice Tabora v Savinjski dolini (Družbeni in gospodarski prerez z rodovnikom)«. Že sam naslov pove, da je razprava razširjen in s številnimi dostopnimi sekundarnimi podatki obogaten rodovnik avtorjevega papradeda, lahko pa tudi zapišemo, da je to pravzaprav oris življenja katerega koli slovenskega kmečkega rodu v času od druge polovice 17. do druge polovice 19. stoletja. Razprava zasluži širšo predstavitev, zato se bomo k njej vrnili v eni izmed naslednjih številk Savinjčana. V sestavku Marjana Smolika »Dvestoletnica celjskega tiskarja Jenka« zasledimo, da je tiskar I. 1791 natisnil knjigo, ki jo je napisal bene-ficat v Žalcu Anton Breznik (1737—1797) in je služila kot priročnik za boljše gospodarjenje »Vezhna pratika od gospodarstva ...« To je bil pravzaprav ponatis, saj je knjiga izšla že I. 1789 v Ljubljani in je bila večkrat ponatisnjena. Tudi prispevek, ki se tu-
Pozabljena ali prezrta dr. Anton Čede in njegova knjiga »Porence«
Med znamenite in pomembne osebnosti, ki so s svojim delom zapustile trajne sledi med ljudstvom, moramo uvrstiti tudi Savinjčane, nekdanjega zdravnika v Laškem, dr. Antona .Čedeta. Pri zbiranju gradiva za tretjo knjigo Krajevnega leksikona Slovenije — Svet med Savinjskimi Alpami in Sotlo (Lj. 1976), sem naletel le na njegovega starejšega brata, Jožeta Cedeta (1870—1946), ki je bil nabožni pisec in je od leta 1903 župnikoval v Studenicah pri Poljčanah (gl. Slovenski biografski leksikon, I. zv., Lj. 1925, str. 91). Prav s tega ustvarjalnega vidika je bil tudi uvrščen v Krajevni leksikon Slovenije, in sicer pri opisu oziroma predstavitvi naselja Zabukovica, kjer je bil rojen (gl. str. 538).
Tudi dr. Anton Čede izvira iz kmečkega rodu. Njegova rojstna hiša stoji v Porenčah, na vzhodnem pobočju Bukovice (584 m), to je še na območju naselja Zabukovica. Rodil se je 1886. leta na Porenškovem domu, 1914 je diplomiral oz. promoviral v Gradcu (Graz) in kot vojaški zdravnik je doživel vse grozote prve svetovne vojne. Leta 1918 je postal okrožni zdravnik v Laškem, kjer je živel do svoje smrti 1965. leta (prim. Časopis za zgodovino in narodopisje, 12, Maribor 1976, str. 367-368 in 376—380).
Za Savinjsko dolino, zaradi poznavanja njene preteklosti in pre-nekaterih značilnosti v njenem gospodarskem in socialnem napredku pa je enkratna in neprecenljive vrednosti Čedetova knjiga »PČRENCE. Rodovni opis in spominske črtice«, ki jo je pisec izdal v samozaložbi leta 1941. Čeprav je v delu nadrobno prikazano samo poreklo Porenškovega rodu, in sicer od leta 1620 dalje, pa je v neposredni zvezi z njim orisana pisana podoba vseh vsakdanjih tegob in radosti kmečkega in drugih stanov na širšem območju griške župnije. Kdorkoli bo hotel zarisati in osvetliti socialni razvoj in razkroj savinjske kmeč-
ke družine, se bo moral nasloniti na dragocena spoznanja, bogate navedbe in dokumentirane ugotovitve dr. Antona Čedeta.
V knjigi, ki obsega-248 strani, so zarisane življenjske usode desetih rodov (generacij) Porenško-ve rodbine, in sicer med letoma 1620 in 1940. Knjiga pa ne prikazuje in ne razgrinja samo porekla in korenin Čedetovega rodu iz Porenc nad Kasazami, temveč nas seznanja s prepletenostjo usod posameznih družin in njihovih rodov v povezavi z najrazno-vrstnejšimi socialnimi in gospodarskimi nihanji in spremembami na širšem območju. Ob tem so nazorno prikazane nekdanje selitve prebivalstva, ki so jih povzročale možitve in ženitve ter zaposlitve izven domačega kmetijstva. Izvor Porenškovega rodu se dokumentirano prične z Jakobom Čedetom s Cesarije v Gornjih Grižah, od koder se je priženil k Podlesniku v Podkamnik (naselje Pongrac) in šele okrog leta 1790 se je s svojo družino preselil v Porence, kjer je kupil (?) ali podedoval manjše posestvo. In odtlej dalje spremljamo Čedetovo rodovino s Porenškove domačije, ki je postala središče in izhodišče vseh nadaljnjih osvetlitev in obravnav posameznih generacij.
Nadalje nam knjiga ponuja kar se da podrobno osvetlitev -sodobnih (nekdanjih) oblik in načinov kmetovanja, utrip družinskega in vaškega življenja pa rokodelstvo in trgovanje, furmanstvo kakor tudi oblike in velikost ter sestavo kmečkih domov. Bralec je samo presenečen, ko spoznava, koliko vsakdanjih in ne nepomembnih človekovih ustvarjalnih dosežkov se je že izgubilo v pozabo ... V Čedetovo rodovino spada po materini plati tudi Jakob Vipotnik (Šebonjšek) iz Migojnic (1782—1854), ki je bil pravi ljudski pesnik in pevec. Njegove pesmi so bile zelo priljubljene med ljudmi, prepevali so jih še ob koncu 19. stoletja.
Zdravnikova mati, Barbara Čede (roj. Goršek v Migojnicah), je podedovala po svojem starem očetu (Jakobu Vipotniku) pesniški dar. Kljub vsej skrbi za družino in domačijo je našla čas, da je sestavila več priložnostnih pesmi (npr. Griška zdravička, Pesem o letnih časih, Zidanje lurške cerkve na Gradišču, Lurški zvonovi itd.), ki so bile tudi večkrat javno predstavljene. Njen mož oziroma zdravnikov oče Alojz Čede (1934—1897) je petinštirideset let delal v tovarnah; prvih petnajst let je bil v Fridrichovi steklarni v Libojah nato pa v Sonnenbergovi tovarni glineno-keramične posode. Poleg napornega dvanajsturnega tovarniškega delavnika je našel čas za branje in pisanje. V rokopisni obliki je zapustil delo »Domači zdravnik« (146 str.); ob nedeljah in praznikih pa je sestavljal »Računovodsko knjigo«, v kateri so zapisani vsi družinski dohodki in izdatki.
Pregled Porenškove rodbine pa nam posredno odstira še vpogled prenekatere značilnosti Ve-ternikovih (Ogradnikovih) v Kasa-zah pa Vipotnikovih (Šebonjško-vih) in Gorškovih (Matjačevih) v Migojnicah. Z opisi posameznih družin spoznavamo njihovo vsakdanje delo, vaške socialne sloje, prehrano, oblike in načine kmetijske proizvodnje, prodajo kmetijskih pridelkov na celjskem živilskem trgu kakor tudi po (indu-
strijskih) naseljih Savinjske doline ali celo vse tja do Ljubljane. Stari Šebonjšek je vozil zabukoviški premog v Celje, moko in pšenico pa vse do italijanske meje ... Med ljudmi so bili še do nedavnega v živem spominu volkovi in risi v Velikem lesu pod Bukovico pa coprnice (zlasti med Zahomljani), boji z Napoleonovimi vojščaki pa redna letna romanja na Šmohor ali k Sv. križu nad Belimi Vodami itd. Ohranil se je spomin na tri-kraljevske kolednike, ki so prihajali iz Istre (Čičarije), na pustne šege in šale v Migojnicah pa na dva velika požara, ki sta upepelila precejšen del Migojnic leta 1885 in 1920.
Čedetova knjiga o Porenčah, ki se prvič pojavijo v griških matrikah leta 1735, dokumentirano prikazuje nekdanji način življenja posameznih družin Porenškovega rodu, kakor tudi vseh drugih Gornikov ali Gormanov in okoliških domačij. Tudi danes, ko čedalje več ljudi išče svoje »korenine« (poreklo) v preteklosti, je Čedetovo delo izredno- dragoceno. Upravičeno ga smemo primerjati s knjigo »Vzpon z dna« (Lj. 1989), ki jo je napisal ameriški zgodovinar in sociolog J. C. Davis o Žužkovih iz Vižovelj pri Devinu na Tržaškem Krasu ... Le škoda, da je Čedetova knjiga domala neznana širšemu krogu Savinjčanov kakor tudi ni poznana našim strokovnjakom.	Milan Natek
mm mm mm m hi mm mm mm ■
Jama Pekel v ledeni dobi
Naši razgledi so 14. septembra 1990 objavili sestavek Draška Josi-poviča »Kopanje za pračloveškimi ostanki v Sloveniji«. Sestavek govori o raziskovanju stare kamene dobe. Za nas je zanimiv odlomek, ki govori o jami Pekel. Pisec opisuje raziskovanja v različnih kraških jamah. Posebno opozarja na dve najdišči, med katerimi je jama Pekel. Najbolje, da citiramo ta del članka:
»Drugo najdišče je jama Pekel pri Šempetru v Savinjski dolini. Pri ureditvi jame za turistični obisk leta 1972 so delavci našli več gramfen-
di delno nanaša na Savinjsko dolino Milka Mikole »Zamplembe premoženja v celjskem okrožju v letih 1945—1948« zahteva širšo in ločeno obravnavo. Osvetliti bo potrebno vlogo ravnatelja tekstilne tovarne v Preboldu, Emmeric-ha Kieslingerja, ki je bil na sodnem procesu v Celju oproščen, ker ni podpiral okupatorja in ker je v nasprotju z ukazi okupatorja ohranil tovarno.
Na našem področju so bila zaplenjena sledeča gospodarska podjetja in zemljiške posesti:
Premogovnik Keramične industrije, d.d. Zagreb;
Čeljska opekarna, obrat Žalec;
Keramična industrija, d.d. Zagreb, Liboje;
Tovarna parketov in lesne volne, Kossar Julij, Sv. Peter v S.d.;
Parna žaga, Ivan Čmak, Gomil-sko;
Žaga, Srebotnjak, Sv. Peter v Savinjski dolini;
Mautner, jugoslovanske tekstilne tvornice Sv. Pavel pri Preb.;
Savinjska tkalnica in belilnica Ogriavvgg—Themel Sv. Peter;
Polzela, tovarna nogavic, Teodor in Štefanija Reiser, Polzela. Zaplembe so bile izvršene na osnovi odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944, ker je bilo gospodarsko podjetje last osebe nemške narodnosti.
Tudi v sestavku Janez Cvirn »Thomas Furstbauer: »Kronika mesta Celje 1892—1907« najdemo nekatere podatke o naši dolini:
13. 2. 1893: Na volitvah v celjski okrajni zastop so dobili Nemci 17, Slovenci pa 23 glasov. Za načelnika okrajnega zastopa so imenovali dr. Josipa Serneca, za njegovega namestnika pa Janeza Hausenbichlerja iz Žalca.
11.3. 1893: V Št. Rupertu pri Vranskem je izbruhnil velik požar, ki so ga s težavo pogasili celjski in šempetrski gasilci ter gasilci tekstilne tovarne v Preboldu . . .
12. 6. 1893: Neurje s točo je naredilo veliko škode, zlasti v Žalcu.
31. 1. 1894: V Celju je prišla novica, da bodo v naslednjem mesecu pričeli z gradno ceste
Luče—Solčava, ki je izrednega pomena za razvoj turizma v Savinjskih Alpah.
27. 3. 1894: V Petrovčah je v 64. letu starosti umrl začetnik sajenja hmelja v Savinjski dolini gospod Josef Bilger.
14. 4. 1895: Dva potresna sunka ob 23. uri in 10 minut (prvi je trajal 63—68 sekund, drugi pa 12—15 sekund) sta na smrt prestrašila Celjane. . .
20. 8. 1895: Na gospodstvu Plevna pri Žalcu je umrl. dr. Anton R. von Beck, od leta 1866 direktor državne tiskarne.
20. 10. 1897: Nemški študenti na graški univerzi so sprejeli protestno izjavo zoper prof. J. Fri-schaufa, kot zagovornika in častnega člana slovenskega planinskega društva.
22. 1«>1898: Pri občinskih volitvah v Šempetru v Savinjski dolini so prvič zmagali slovenski klerikalci. Šempeter je bil do tega časa zadnja nemška občina v celjski okolici, ki ji je kar 13 let župa-noval Josef Lenko. Glavna krivca za slovensko zmago sta župnik Ferdinand Jan in dr. Ivan Dečko.
9. 8. 1899: V kroniki je obiširen opis o obisku Čehov v Celju in o spopadu med Slovenci in Čehi na eni strani in Nemci na drugi strani. Prišlo je tudi do streljanja: »... Slovenski učitelj iz Griž Franc Gostinčar in knjigovodja Posojilnice v Žalcu Mihael Reic-her sta v bližini ljubljanske mitnice ustrelila Josefa Pollantza in ga težko ranila . «
3. 10. 1899: Franca Gostinčarja so izpustili iz preiskovalnega zapora. Slovenci so mu v Žalcu pripravili prisrčen sprejem.
31. 12. 1899: Za okrajnega šolskega inšpektorja za šolski okraj Celje-okolica so imenovali nadučitelja Josefa Supaneka in Griž.
V tem sestavku smo skušali samo opozoriti na izid Zbornika in na nekatere sestavke. Marsikaj smo izpustili, k marsičemu se bomo še vrnili. Predvsem pa bi radi poudarili, da je to najstarejši zbornik za krajevno zgodovino na Slovenskem, da najdemo v njem marsikaj o Savinjski dolini in da vsaka številka, ki je do sedaj izšla, utrjuje tudi zgodovinsko identiteto Savinjske doline.
Ko bi mrtvi oživeli
Ribičeva Vida iz Gotovelj je bila skladno razvito dekle, bistrega duha, , rada nasmejana in dobre volje; prav zaradi teh lastnosti pa še zaradi pristnega tovarištva in prijateljstva ter drugih dejavnostih je imela zelo veliko prijateljev.
Rada je pela, kot otrok igrala otroške igre, kot dekle ljudske igre za odrasle. Predana je bila ljudski prosveti, pohodom v naravo. Ves čas je bila tudi odlična učenka, njena starost ji je omogočila, da je končala pred vojno meščansko šolo v Žalcu. Izhajala je iz obrtniške družine, njen brat Tonči, zdaj že pokojni je bil kar dvakratni mojster: kovaški in podkovski. Tonči je bil dolga leta pri pevcih, igralski družini, veliko je delal pri vodstvu TVD Partizana.
Vida pa si je srčno želela postati učiteljica. Toda v deželi je divjala vojna! Po zvezah ji je uspelo priti na osvobojeno ozemlje v Zg. Sav. dolini, tam je opravila učiteljski tečaj. Tudi učila je že. Izdajstva pa so bila huda stvar. Morala je bežati proti Podvolovljeku, kjer je bila partizanska bolnišnica, v njej se je zdravil tudi še mlad Gotovljan Tone Antloga. Vsi so hoteli proti vrhu Črnilca, Vida je med begom izgubila tudi nekaj šolskih zvezkov. Na vrhu Črnilca pa je bilo vsega konec. Nemci so jih dobili v klešče, jih zverinsko mučili, razmesarjena trupla pometali v bližnjo globačo in jih zasuli.
Vida Ribič
Po vojni so jih prekopali in na lepi sončni planotici, na vrhu gozdnate gore izkopali skupen grob, žrtvam postavili kamnit spomenik.
Ribičeva mama in Antlogova, zdaj sta obe v domači zemlji, sta vsako leto hodili tja gor na vrh Črnilca, položili šopek in potočili potoček solza.
Ko bi mrtvi oživeli, bi bili razočarani, eni bi stiskali pesti, drugi jokali, saj ne bi mogli verjeti, kako tudi domovina joče, domovina, ki je kljubovala toliko desetletij, zdaj pa je zrušena, na kolenih.
Vsem mrtvim večna slava.
Drago Kumer
tiranih človeških kosti, za katere so strokovnjaki nekdanje katedre za kvartarologijo ljubljanske Univerze domnevali, da so fosilne. Na pobudo prof. Franca Osoleta, predstojnika omenjene ustanove, so dele teh kosti poslaii v British Museum v London na fluorjev test, ki zanesljivo pokaže na fosilnost (fosil — okamneli živalski ali rastlinski ostanek iz geološke preteklosti) oziroma recentnost kosti. Tam so s pomočjo teh analiz domnevno potrdili in ugotovili še, da sta najmanj dve človeški kosti (del leve stegnenice in desna golenica) mlajše pleistocenske starosti.
To bi bili torej prvi kolikor toliko zanesljivi najdbi človekovih kosti ledenodobne starosti v Sloveniji! Žal zaradi premajhne karakteristično-sti in prevelike poškodovanosti obeh kosti — danes ju hranijo na katedri za geologijo in paleontologijo Geološkega odseka pri FNT v Ljubljani — ni mogoče presoditi, ali pripadata že neandertalcu ali že fosilnemu sapienskemu človeku. Nesrečno naključje je hotelo, da so bili profili, v njihovih sedmentih so bili omenjeni kostni ostanki najdeni, ob katastrofalnih povodnjih jeseni 1973 v jami odplavljeni in s tem je propadla možnost pridobitve novih najdb . ..«
Na našem področju je torej po vsej verjetnostni živel človek v mlajšem pleistocenu, torej v ledeni dobi, živel je neandertalec, živel je v votlinah, jamah. V Peklu imamo dokaz, o življenju v kvartarju, geološkem obdobju, v katerem se je pojavil človek.	f.j.
Se šola spreminja?
Se! Hitro se ne sme. Pa saj starši že sami veste, da je bila šola v preteklosti stalno pod udarom velikih sprememb, katere niso bile vedno sprejete z odprtimi rokami, niti pri starših, še manj pa pri učiteljih, otrok pa tako ni nihče vprašal. Pustimo ob strani usmerjeno izobraževanje, preobremenjenost otrok, poglejmo raje, kaj se je in kaj se predvideva v letu 1990/91, da se bo spremenilo v šolski organizaciji, v osnovnih šolah.
Že v preteklem šolskem letu se je pričela depolitizacija v OŠ. Ukinjene so bile družbenopolitične organizacije delavcev (ZK), pa tudi organizacije otrok (ZSMS, PO). Stališča učiteljskih kolektivov so bila enotna. Šola mora biti nevtralna in nobena ideologija nima in ne sme imeti mesta v tej ustanovi. Svetovni nazor naj bo lasten vsakemu posamezniku in naj si ga oblikuje glede na okolje in čas, v katerem živi. Takšnega mnenja je tudi šolsko ministrstvo Republike Slovenije.
Veliko razmišljanj, ugibanj in razgovorov je povzročilo samo naslavljanje učitelja. V OŠ je naziv tovariš učitelju. Lastni presoji staršev prepuščamo, kako nas bodo klicali: gospe ali tovarišice. Za učence je zadeva naslednja. Kljub poskusom na nekaterih šolah, da bi učitelje imenovali gospa učiteljica ali gospod učitelj, otroci uberejo najkrajšo pot in nam rečejo tovariš oz. tovarišica. Prihaja pa do absurda, ko hišnika naziva-jo z gospodom hišnikom in ravnatelja s tovarišem. Čas bo prinesel svoje.
Spremembe bodo tudi v sami organizaciji. Glede ocenjevalnih obdobij v letošnjem šolskem letu ostajamo pri štirih obdobjih. Zaradi bioritma otrok pa tudi nas
odraslih je nujno, da je po nekem časovnem obdobju intenzivnega dela obdobje sprostitve. Teh naj bi bilo več — s krajšimi intervali. Nekako imamo sedaj tri večja obdobja sprostitve. To je čas božičnih in novoletnih praznikov, zimske počitnice, ki se prično 28. februarja in trajajo teden dni, ter prazniki ob 27. aprilu in 1. maju. Glede na vedno večjo obremenitev otrok in učiteljev so ta tri sprostilna obdobja nujna. Vprašljive so zimske počitnice, ki so krajše in manj primerne za daljše obdobje smučanja oz. je ta termin manj primeren za turistično ponudbo.
Glede na bioritem smo se na nekateih šolah odločili, da s poukom začnemo ob 8. uri, zlasti tam, kjer je to mogoče. Večina staršev ter Zavod Republike Slovenije za šolstvo premaknitev pouka na kasnejši čas podpirata. Zadovoljni so tudi otroci. Sicer pa smo tu zaradi njih.
V tem trenutku so iz šolskih programov črtani vsi termini, ki so ideološkega izvora (socialistični). Določene spremembe so v raznih učnih načrtih (DMV, ZG). Vendar je potrebno vedeti, da šola ne prenese hitrih sprememb in da je potrebno spremeniti učne načrte ter tudi učbenike postopoma.
Pa prazniki! Ostajajo. Prvi november, 29. november, božično-novoletni, 27. april in 1. maj. Nekaj sobot bo delovnih, ravno zaradi vmesnega dne med prazniki. Sicer pa učitelji čakamo nov zakon o OŠ. Izšel naj bi v mesecu novembru in bi prinesel določene spremembe na organizacijskem in finančnem področju.
Šola naj bi bila samostojnejša. Financirala bi se iz državnega
proračuna in tudi OD delavcev v šoli bi bili republiško financirani.
Učitelji bi postali državni uslužbenci (javni delavci). Šola bi izvajala obvezni program, ki je določen s premetnikom, in dodatni program, katerega financira občina po svojih zmožnostih (šolska prehrana, sociala, interne dejavnosti . . .). Ravnatelja bi imenovali državni organi (izvršni svet SO Žalec ali skupščina) in bi se predvsem ali zgolj ukvarjal s pedagoškim delom. Delo svetov šol in podobnih organov bi prevzeli šolski odbori, kot že v preteklosti. Prav tako bi ravnatelj pridobil več pristojnosti v vzgojno-izobraže-valnem delu. Odprto je še vprašanje svetovalne službe in inšpekcije. Oboje je do sedaj vršil Zavod za šolstvo. Z novo organizacijo bi Zavod za šolstvo imel naloge svetovanja, inšpekcijske službe pa bi na novo oblikovali.
Seveda je potrebno spregovoriti tudi o starših. Klubi staršev se nekje že oblikujejo, pač glede na potrebe in interese le-teh. Prav gotovo bodo starši imeli večji vpogled v šolo, več naj bi sodelovali tudi pri izobraževalnem in vzgojnem delu (pouk, interesne dejavnosti, ogled vzorčnih in drugih ur, delovne in druge akcije). Ce bomo uspeli starše pritegniti v šolo, potem smo mi učitelji ogromno storili.
Starši morajo zgubiti strah pred šolo, pa ne samo to. Šolo morajo čutiti kot svojo.
Pa saj končno to tudi je. Šola srečnih otrok, zadovoljnih učiteljev in veselih staršev. Idila!
Natrosili smo vam nekaj informacij. Če vas še kaj zanima, prav gotovo vas, pa pošljite vprašanja na uredništvo SAVINJČANA. Bomo odgovorili!
prof. Franci ŽAGAR
Tekstilna tovarna Šempeter ni propadla
Rado Cilenšek je očitno eden izmed tistih, ki še niso dojeli, da je od konca NOB že 45 let. Poleg tega iz ene v drugo trditev zahaja v nesmisle in smešne stavčne konstrukcije.
Na začetku njegove interpreiacije o Tekstilni tovarni Šempeter takoj po vojni, ki ji je pogojeval moj zapis o dogodkih v njej v predprejšnji številki takrat še Savinjskega občana, tovariš Cilenšek navaja, da je bil Themel res sposoben človek. Čemu je bil potem namesto Themla, takoj po vojni, v Tekstilno tovarno Šempeter za delegata (banalno smešno) postavljen tovariš Rozman? In naprej. Vsa čast tistim komunistom in ostalim Slovencem (to delitev ne postavljam slučajno), ki so med vojno uspeli združiti slovenski narod v boju proti okupatorju (dasira-vno so hkrati izvedli tudi komunistično revolucijo, ki je prinesla več slabega kot dobrega). Toda to niti približno ne pomeni, da so si s tem zaslužili tudi popolno oblast po vojni, da so si s tem pridobili pravico, da s takšnimi in drugačnimi sredstvi onemogočijo vse drugače misleče, da vodijo tovarne, šole itd. In niti slučajno ni res, da so bili sposobni, ali da bi bili, kot navaja tovariš Cilenšek, strokovno upravljati tovarne Kajti ukl In neuki vemo, kako so partizani ali nepartizani, komunisti (formalni) ali nekomunisti (formalni), lažni ali resnični po vojni vodili večino nacionaliziranih tovarn. Slabo!
Tovariš Cilenšek navaja: »Za njim je prevzel mesto direktorja Pavel Kuhar, ki pa ni bil ne komunist in ne partizan.« In čez nekaj stavkov: »Ko je direktor Pavel Kuhar nenapovedano zapustil tovarno, je bil imenovan za direktorja Rudi Hribar, ugledni borec za delavske pravice še pred II. svetovno vojno, komunist, partizan, strokovnjak in poštenjak v pravem pomenu besede. Tovariš Cilenšek ima pač takšno mnenje do tovariša Hribarja, kar je kajpada njegova pravica, toda mnoge priče, s katerimi sem kon-taktiral v pripravi članka, ki je nekatere
zbodel in mnoge razveselil, so o osebnosti Rudija Hribarja govorile povsem drugače. Sicer pa se bo morda oglasil še kdo od bralcev ali bralk, ki bodo o njem vedeli povedati kaj več. Le še to: Hribarjeva »poštenost, v pravem pomenu besede«, se je morda še najbolj pokazala na neki veselici, ko je iz objestnosti ubil človeka, kar dokazujejo arhivi. Zato je Hribar tudi sedel v zaporu v Mariboru.
Nadalje je opaziti, da je tovariš Cilenšek popoln idealist in da plava v oblakih. Sicer ne bi zapisal: »Neresnica je, da je tovarna propadla, in sicer pod vodstvom Rudija Hribarja, in da so se z denarjem, ki je bil izkupiček za prodane stroje, mastili občinski možje. V tistem času se ni nihče mastil z denarjem, ker je bilo potrebno vložiti vsak razpoložljivi dinar v modernizacijo industrije.« Ja, tovariš Rado, od kod pa potem toliko luksuznih vikendov ob morju in Savinjski dolini, vil, od kod Dedinje, Brdo pri Kranju, od kod toliko šokantnih novodobno nastalih resnic o imetju nekaterih privilegirancev iz časa, o katerem menite, da je šel vsak dinar v industrijo, in še in še bi lahko našteval. Prav nič nimam proti temu, da imajo sposobni več kot manj sposobni. Upira pa se mi, da nekdo v časih, o katerih pišete pohvalno, ni mogel Imeti nič, če je do tega prišel pred vojno, In če je, morebiti, kar je še veliko bolj banalno, na primer verjel v boga.
Tovariš Cilenšek piše, da tekstilna tovarna v Šempetru ni propadla, temveč, da je bila likvidirana. No, tukaj se najine misli prežemajo, s tem, da me Rado ni razumel. Točno, likvidirana je bila In zato je tudi nastal moj zapis. Tovariš Rado piše: »Povod za likvidacijo tovarne je bil Interes širše družbene skupnosti...« Katere širše družbene skupnosti? Kaj vse se je dogajalo »v Interesu širše družne skupnosti«. Ali ni sedanjost jasno pokazala, da se je za družbenim Interesom skrivala
oblastniška oligarhija?! Tisti, ki so bili zaposleni v Tekstilni tovarni Šempeter, Šempetrani in še kdo, prav gotovo niso bili del širše družbene skupnosti, kajti živeči še danes ne vedo in jim ne gre v glavo, kako klavrno je končala »njihova« tovarna.
Tovariš Cilenšek me še dolži, da lažem, ko pišem, da Themel ni imel pravice oziroma ni smel odločati o delitvi dobička, saj je imel kot vodja belilnlce vso pravico soodločati o delitvi dobička na podlagi vloženega dela.
Kot prvo, tovariš Cilenšek: Gospod Themel je vlagal delo in denar v svojo tovarno, ko ste bili vi še otrok, zato vaše besede zvenijo smešno. Poleg tega je mogoče Themlov primer ponazoriti tako, kot da bi nekaj ljudi prišlo v vašo hišo, ki ste jo z žuljavimi rokami zgradili, vam pa Di odmeril le majhno sobico, in potem bi, kobajagi, skupaj odločali o »hišni politiki«. Poleg tega je Themlova žena Jožefina, še živeča v Celovcu, živ dokaz, da je Themel, potem ko je lahko v lastni tovarni deloval le še kot »soupravitelj«, začel zaradi velike krivice, ki je doletela mnoge bivše tovarnarje še v dosti hujših variantah, psihično in fizično pešati, hitreje kot bi verjetno v »normalnih« okoliščinah. Skratka, strlo ga je.
Za napačno intepretacijo smrti Slavka Pukmajstra sem se že iskreno opravičil in naj zaključim podobno, kot sem v članku »Tovarnar, ki je ostal brez vsega.« Naj bo tudi primer tovarnarja Franca Themla, o katerem so mi mnogi po objavi zapisa o njem povedali še veliko dobrega, opomin in upanje, da se preteklost ne bo več ponovila. Pa čeprav ji nekateri, med njimi tudi Rado Cilenšek, ne upajo, ne zmorejo ali nočejo pogledati v oči. S tem bržkone mislim tudi na drugo skrajnost, ko o NOB zadnje čase mnogi govorijo kot o izdajalstvu, kar se verjetno ne dogaja nikjer po svetu. Kaj hočemo. Iz ene skrajnosti v drugo.
VOJKO ZUPANC Migojnice
Dobronamerno pismo
Čeprav v osebnem življenju nisem pretiran ljubitelj reda, sem se v delu, ki ga opravljam, navadil dveh pravil. Prvo je »zlato pravilo dela,« za katerega menim, da bi se ga moral vsakdo držati: »Opravljaj svoje delo odgovorno in profesionalno. Bodi vztrajen in zagovarjaj svoj prav. Nikoli ne pozabi, kdo je tvoj delodajalec!« Kadar opravljaš javno delo, kot je moje, se je potrebno držati tudi drugega pravila: »Tvojo zmoto bomo vsi plačali, zato se drži odločitev večine, reda in političnega fair playa!«
V postsocialsltlčni Sloveniji opažam, da se le malokdo drži teh dveh mojih pravil. Pravzaprav vem, da ni niti humano nitLpreveč liberalno vsiljevati svojega mnenja drugim ljudem. Zdi se mi pa, da v presojo širši javnosti ne bi bilo napak napisati to, kar sedaj berete. Tako ocenjujem, da se Jožef Školjč v določenih dejanjih premalo zaveda, da on govori v imenu vseh liberalcev v Sloveniji. Mnogi republiški poslanci Dmeosa, kot npr. Rajko Pirnat, pa se ne zavedajo, da V funkciji, ki jo i opravljajo, ne zadstonaio Demosa, temveč kon-
kreten organ, katerega vodenje mu je bilo zaupano s strani slov. skupščine, to je zakonitega in ustavnega predstavnika ljudstva. Demos ali opozicija niso vsi Slovenci. Tudi oboji skupaj to niso, kajti imamo ljudi, ki delajo v marginalnih političnih skupinah ali se celo distancirajo od vsakodnevne politike. Nenazadnje smo v zadnji številki Savinjčana lahko prebirali uvodnik, ki ga je podpisal prof. Milan Dobnik, predsednik izdajateljskega sveta. Gospod predsednik skupščine občine Žalec, gospod predsednik izdajateljskega sveta Savinjčana in gospod predsednik Demosa Žalec: potrebno je ločiti za koga opravljaš kakšno delo In kdo je tvoj poslušalec. Mislim, da je bil odstavek o demokratični Demosovi oblasti in ljubezenska izjava slovenskemu novinarstvu odveč. Sicer pa zagovarjam tezo, da dobronamernim in demokraciji naklonjenim ljudem v deviškosti stopicanja v demokracijo ne preostane drugega, kot iti s tokom ali pa biti ta tok.
Gregor Vovk
——-----------------
Ko nam otrok zboli
Svetuje jn odgovarja pediatrinja
Zobje so za vse življenje
Lep jesenski popoldan. Sprehajam se po gozdu in uživam v prelepi jeseni, ko, glej ga špasa mimo mene pricppota mali nagajivi zajček. Postavi se na zadnje tačke in me opazuje.
Sončni žarki se igrajo z njegovimi zobki. Kako lepe in močne ima.
Takrat se spomnim na mnoge otroke, ki imajo čisto rjave in pokvarjene zobke. Ali je krivo to, ker zajčki glodajo; korenje in ne kašlce? Ali si zajčki tudi umivajo zobe?
Ko pridem naslednji dan v službo, sklenem, da se bom o tem pogovorila z zdravniki našega mladinskega zobozdravstva. In kaj so ml povedali?
Zobje so za vse življenje
Včasih so zob kar Izpulili, če je začel boleti. Malo se je vedelo o preprečevanju zobnih obolenj, zobje bi morali trajati vse življenje.
Najbolje odpravimo probleme z zobmi, če že otrokom posredujemo zdrave navade, ki se jih ljudje potem držijo celo življenje in čutijo samo potrebo, da imajo zdrave zobe.
Včasih je veljalo, da imajo v industrializiranem svetu ljudje več zobne gnilobe, v deželah v razvoju pa je bilo več obolenj dlesni. Sedaj se je zobna gniloba v razvitih deželah zmanjšala za polovico, kar jim je uspelo
doseči z zdravo prehrano, pravilno higieno In uporabo fluori-dov.
Rešitev težav z zobmi je v preprečevanju obolenj, kar zahteva 1 % časa in 10% denarja, ki bi ga porabili za zdravljenje.
Zobna gniloba oz. karies je množično obolenje zob, ki nastane zaradi nezadostne higije-ne zob in slabih prehrambnih navad. Samo čisti zobje so zdravi zobje.
V štiriindvajsetih urah po čiščenju zob se pojavijo na zobeh zobne obloge. To so bele sira-ste mase, v katerih so ostanki hrane, razpadle celice iz ustne votline in bakterije, ki so ves čas prisotne v ustni votlini. V 1 mg obloge je 700 milijonov različnih bakterij. Polovica jih je sposobna v štirih minutah po zaužitju sladkorja razgraditi le-tega do kislin. Kislost v ustih pade do take stopnje, da pride pod oblogo do razapnltve oziroma topitve sklenine, kar ima za posledico nastanek zobne gnilobe.
Zobozdravniki neprestano priporočajo pravilno čiščenje zobovja in pravilno prehrano.
Pravilno se čistijo zobje trikrat dnevno po - obroku. Za ostranitev zobnih oblog uporabljajte zobno ščetko in pasto ter zobno nitko. Priporočamo tudi zobno prho.
Pravilna prahrana naj bo po-
goj za zdrave zobe. Pravilna prehrana naj vsebuje veliko mleka In mlečnih izdelkov, zelenjave, mesa, črn kruh. Izogibati se je treba sladkarij, belega kruha In testenin ter sladkih napitkov.
Sladkarije priporočamo po obroku, nikakor pa ne med obroki.
Če otroku ponudimo večkrat dnevno sladko rano, pijačo ali druge sladkarije, zob propade že v nekaj tednih. Opažamo, da večina otrok poje ali popije sladko hrano 8—6-krat dnevno.
V letu 1981 smo Slovenci porabili 35,4 kg sladkorja na osebo. Ta poraba vsako leto raste.
Element, ki ohranja zobe zdrave, je fluor. Nekateri ga dodajajo pitni vodi, soli, mleku.
Drugi ga uživajo v obliki tablet, fluor je dodan v zobnih pastah, za zaščito zob ga uporabljamo tudi v želeju. Zobozdravstvena služba se odloči za določeno obliko dodajanja fluorja, ki je najbolj primerna v danih pogojih za določene starostne skupine.
Za ohranitev zdravja zob je treba natančno upoštevati navodila zobozdravnika. Tako bomo z združenimi močmi, predvsem pa ob dobrem sodelovanju staršev, ohranili otroku zdrave zobe, kajti naš cilj je »NE ZDRAVI, AMPAK OHRANI ZDRAVE ZOBE«.
Savinjčan še ali ne?
V prejšnji številki novoimenovanega Savinjčana je prof. Milan Dobnik zapisal, da izdajateljski svet razmišlja o nadaljnji usodi časopisa, za katerega sam pravi, da je opravil pomembno vlogo pri obveščanju ljudi. Strinjam se tudi z ugotovitvijo, da mnogim pomeni edini časopis, saj si v teh težkih časih zlasti upokojenci težko privoščimo še dnevnik ali kakšno revijo. V marsikateri družini je zaradi visoke naročnine že utihnil radio, zapečatenih je tudi vedno več TV-aparatov. Brez informacij pa se v teh zmedenih časih človek težko znajde. Vprašanje nadaljnjega izhajanja našega časopisa je bilo že večkrat postavljeno, zdi pa se ml, da ga postavljate tisti, ki ste ga dolžni pripravljati, da bi to vprašanje postavljali bralci, še nisem zasledil. Menda še nismo tako 'revni, da bi ukinitev časopisa pomenila pomemben prispevek k reševanju težkih gospodarskih razmer? Zato upam, da boste dobro premislili, preden se boste odločili za ukinitev Savinjčana (ime je primernejše od prejšnjega). Novinarje pa vabim, da potrkate tudi na vrata upokojencev, pa vam bomo povedali, kako se živi z minimalno pokojnino. Napišite tudi kaj veselega, saj je skrbi, težav in slabe volje vsak dan preveč. Prijazna In vzpodbudna beseda je še edina uteha v teh težkih časih.
Roman Pevec, Žalec
POSLOVNI SISTEM (JË) HlPZad
PODJETJE GRAMES
MALOPRODAJA, SALON, TRGOVINA DUTY FREE SHOP
HMEZAD
Podjetje GRAMES p. o.
Maloprodaja, salon, trgovina Duty free shop tel. 714-398
VELIKA IZBIRA:
—	audio-video tehnika Fischer, ITT Notcia, Nordmende, ICS, Hitachi, Orion, Teusai in Funai
—	gospodinjski aparati Bosch, Moulinex, Philips
—	orodja Decker, Bosch, Packs an
—	lego kocke
—	olje Castrol
—	gume Michelin
Prodaja avtmobilov VW in Audi
Trgovina z rezervnimi deli, VW in Audi servis, Kleparska dela, servis visokotlačnih črpalk, popravila traktorjev (tel. 711-211)
Ziv žav na kolesih
V soboto, 13. 10. 1990, smo šli na izlet v tujino. Zjutraj ob 6,45 uri smo se zbrali pred šolo, nato smo se z avtobusom odpeljali v Žalec. Tam so vstopili naši prijatelji iz Žalca. Spoznali smo našo vodičko Heleno in šoferja Mirka iz Kompasa. Nato smo se odpeljali v Velenje, Slovenj Gradec, Dravograd in naenkrat smo prišli do meje.
Pokazali smo potne liste in povabili gospoda carinika v avtobus, da nam je predstavil svoje delo. Ustavili smo se na Gosposvetskem polju in si ogledali knežji kamen in cerkev Gospe svete.
Potem smo dočakali glavno stvar, ki nas je zelo razveselila, to je bilo TERARIJ in MINIMUNDUS. Najprej smo si ogledali TERARIJ — živalski vrt s plazilci. Videli smo želve, stare 250 let, težke 150 kg, kače, krokodile, ki so bili
čisto mirni kot kipi, kuščarje, zajčke, ki so bili tako priljubljeni kot očka in mamica, in žabe. Ogledali smo si tudi zelo zanimiv film o plazilcih. V živalskem vrtu je bilo zelo lepo.
Sedaj pa je prišlo najvažnejše — MINIMUNDUS — svet v miniaturi. Videli smo Eifflov stolp, Slavolok zmage, Poševni stolp v Piši in še in še. Potem smo se peljali ob obali Vrbskega jezera, ki je dolgo sedemnajst km, široko en km, globoko je pa krog osemdeset m. Tam smo se tudi ustavili in se igrali razne jgre. Videli smo veliko ladjo. Nato smo nadaljevali pot proti meji. Na meji nas niso dolgo zadrževali. Veselo smo nadaljevlai pot proti letališču Brnik. Mislili smo, da bomo videli pristajanje letala, ki bi priletelo iz Londona, vendar je imejo zamudo. Naša vodička
Helena je povabila usluženca letališča, da nam je predstavil letala in dela na letlaišču.Videli smo najmodernejše letalo Adrija. Odpravili smo se proti gostišču Ančka in zapustili letališče. V gostišču nas je čakala večerja: goveja juha, okusni štruklji in gosti sok. Po večerji smo šli v avtobus in se odpeljali dalje, med potjo smo dobili darila in nagrade. Veseli smo prispeli domov.
Hura za občinsko zvezo DPM Žalec in tovarišico Leonido, ki je organizirala nepozaben izlet, za Kompasovega šoferja in vodičko.
Brina Krašovec, 4. QŠ Vere Šlander Polzela
svoje pravice. Tako pa se zanje borimo mi in izpademo zoprni, ker se borimo, da bo imel prostor, hrano. Stvari lahko poenostavimo, če mislimo, da bomo s tem rešili propadajoče gospodarstvo.«
Od letošnjega tedna otroka bodo nedvomno marsikoga še dolgo bolela ušesa od bla-godonečih besed na račun najmlajših. So to naše bogastvo, bodočnost ali navaden luksuz. Za koga so torej otroci vse našteto, če vemo, da je čedalje več družin, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec, in da je duhovna in materialna beda botra trpinčenju otrok. So nemara otroci bogastvo za družbo, ki je vedno skopo odmerjala denar za vzgojo in izobraževanje? In še v tem predrobnem dinarju gmotne možnosti niso enake za vse.
Še pred leti so bili silno moderni referendumi za gradnjo in obnovo šol, vrtcev in so s trkanjem po »dolžnosti do naše bodočnosti« vsi po vrsti uspeli. Za šolstvo se je moral zbirati dodaten denar, ker se je v tej vreči od gospodarstva in zaposlenih nabralo premalo. Sedaj je glavna težava, kje dobiti denar za obnovo v bistvu zastonj pridobljenih objektov. Zato je sestanek ravnateljev šol v žalski občini izzvenel v investicijskem duhu šolstva: potrebujemo denar za obnovo strehe, kurilnic, za beljenje ... Zato je bilo malo ali skoraj nič zahtev po boljši opremljenosti šol, čeprav sta v mnogih primerih učiteljevi edini pomočnici še vedno kreda in tabla. Malo boljše je v vrtcih, kjer imajo predpisane vsaj minimalne pripomočke za izvedbo programov.
BEDNE PODRUŽNIČNE ŠOLE
Predpisi oziroma normativi so prilagojeni in izračunani za povprečno šolo. Z njimi se določa, koliko učiteljev mora biti na določeno število učencev, koliko bomo takšnega učitelja plačali. Povprečje pa še nikoli ni bilo odraz ali slika stanja in zato, ker je poprečna šola imaginarna kategorija, je v praksi kopica težav. Normativi so gluhi za bolniške, minulo delo in še kaj. Šolniki se pritožujejo ker mečejo v isti koš materialne stroške in denar, ki ga dobijo za izvedbo učno-vzgojnega procesa. Najbolj mačehovski so ti normativi do podružničnih šol.
Le-te so plačane samo po številu oddelkov, kar ne zadošča niti za normalno vzdrževanje, kaj šele za nabavo učil in učnih pripomočkov. V uradniških glavah je zrasla ideja, da mora biti v oddelku od 26 do 31 otrok, kar je manj, ima slabši sistem financiranja. Manjših oddelkov se tako nihče ne veseli, čeprav bi bili z vidika učno-vzgojnega dela nedvomno bolj smotrni.
Kljub pomembnosti podružničnih šol za obrobne kraje občine doslej ravnatelji še niso izposlovali njihovega posebnega statusa in s tem posebnega financiranja.
Doslej si je le redkokdo zastavil vprašanje, ali so nemestni otroci manj vredni. Zakaj ne bi tudi njim omogočili takšnih ali vsaj približno takšnih pogojev, kot jih imajo v mestu. Res pa je, da nihče ne zna povedati, kaj vse mora imeti šola za normalen potek pouka, oziroma je bila raziskava narejena
pred davnimi leti, tako da so ti normativi samo še star papir. V tem času pa so se menjali učni programi, na mnogih šolah so dobrine že blazina za telovadbo, gramofon in projektor. In ti otroci naj imajo enake startne osnove kot tisti, ki so jim na voljo računalniki, opremljeni kabineti, telovadnica in učitelj...
Toliko o osnovni šoli, ki je zakonsko obvezna. Kako pa je pred tem? O tem sem se pogovarjala s Štefko Popitovo, članico izvršnega sveta občine Žalec. Je bilo v občini premalo posluha za zahteve vzgoje in izobraževanja?
VSI OTROCI NISO ZAJETI -USTVARJAJO SE RAZLIKE
Tema vzgoja in izobraževanje pride enkrat letno na seje izvršnega sveta, kjer se obravnavajo uspehi, kakovost dela in materialno
stanje. »Ne morem reči, da za naše težave ni bilo posluha, trdi Popitova. Veliko je bilo govora o prispevkih staršev, ki da so previsoki in da tega ne bodo zmogli. Zato nismo upoštevali 70-odstotne revalorizacije. Družba ničesar ne reši z višjimi prispevki staršev, če potem otroci ostajajo doma — verjetno tudi zaklenjeni.
Financiranje v vrtcu je tako urejeno z zakonom o socialnovarstvenih pravicah in ga bo treba sčasoma spremeniti. Ekonomsko
ceno določa zavod po minimalnih kadrovskih normativih in od te cene plačujejo starši največ 55 odstotkov, kjer je zajeto vse: svinčniki, barvice, delo z otroci in kuhinja. Sto odstotkov ekonomske cene ne plačuje nihče. Drugi limit pa je dohodek staršev v preteklem letu. Se pravi 35 odstotkov na člana družine plačajo starši ne glede na to, kolikšna je cena. Če je ta dohodek tako visok, da pokrije teh 55 odstotkov, potem pravimo, da starši plačajo polno ceno. So pa tudi primeri, ko plačajo zelo malo ali skoraj nič.
Ob tem ima Popitova bistvene pripombe: »Ne samo jaz, več nas je bilo v vrtcih. Trdim, da hrana ne bi smela iti v ekonomsko ceno. Če je socialni status družine tako nizek, da niti cene hrane ne pokriva, se to ureja preko socialnovarstvenih pomoči, tako kot se ureja v šoli. Za prehrano bi mu
Streha pušča, telovadba prepovedana
Krivdo si podajajo na sodišču
Sodni mlini meljejo počasi, a sigurno, pravi stari ljudski rek. Toda tokrat ne bomo govorili le o njih, temveč o površno narejenih gradbenih delih, ki so do teh mlinov pripeljali. Nekakovostna streha na žalski osnovni šoli je le eden od primerov, ki ga rešuje sodišče, pridružila pa sta se ji še streha na kulturnem domu, pokajoče stene gasilskega doma. In morda gre pripisati golemu naključju, da so bili vsi trije objekti zgrajeni iz občinskega in krajevnega samoprispevka.
Šola v Žalcu je bila dokončana pred dvanajstimi leti in dobra dva meseca po vselitvi je poštar že odnesel prvo pošto izvajalcu del, Ingradu Celje. Dela na svetlobnih kupulah in trakovih so bila slabo opravljena in ravna streha je že takrat začela prepuščati prve vodne kaplje. Kot pove ravnateljica, Breda Verstovškova, so bili šolniki proti že ob projektu z ravno streho, toda stroka je takrat trdila drugače. V dvanajstih letih se je nabral zajeten kup zapiskov, dopisov in strokovnih mnenj, papirnato reševanje problema pa ni rodilo sadov. Streha pušča ne samo v telovadnici, temveč tudi že v jedilnici, kuhinji in nekaterih učilnicah. Objekt bi nedvomno še bolj pospešeno propadal, če žalski VIO ne bi na lastne stroške izvedel določenih
popravil. Prvo je bilo že tri leta po vselitvi šole, nato so streho krpali še trikrat.
Zakaj so odlagali s tožbo in s tem nasedali obljubam izvajalca, da bo stvar spravil v red, sedanja ravnateljica ne ve povedati. Tožili so šele, in hkrati že, pred štirimi leti, ko je bilo jasno, da je streha čedalje slabša in tako potrebna zamenjave že v desetletnem garancijskem roku. Od takrat sta bili dve razpravi na sodišču, zadnja lani novembra. Narejena so bila tri izvedeniška mnenja pri Zavodu za raziskavo materiala v Ljubljani, kar toženi strani ni zadoščalo in je lani zopet zahteval dodatno analizo. V enem od tovrstnih mnenj je bilo jasno zapisano, da gre za odgovornost izvajalca. Leta pa je podal žogico krivde na druge. Kot povedo na šoli, tistih materialov, ki jih je upošteval projektant, ni bilo, zato so vgradili druge in za nameček še nekvalitetno.
Zmago Turnšek, zadolžen za gradbeništvo na žalskem VIO, meni, da črna kritina ne predstavlja vodne izolacije, ampak je v tej vlogi le aluminijasta folija, ki naj bi služila predvsem proti uhajanju toplote in vlage iz prostorov.
Srednja plast strehe, stiropor, je zato prepojena z vodo. Poleg puščanja strehe gre tudi za velike toplotne izgube. Vsako leto nastajajo nove razpoke in nova gr-
bančenja kritine, ki je popolnoma preperela ter lomljiva.-
V šoli obupano vijejo roke ob vsakem najmanjšem dežju in seveda podstavljajo vedra. Izpod strehe curlja še potem, ko zunaj že sije sonce. Zadeva je prišla na uho občinskemu inšpektoriatu, in tako so jim že aprila letos prepovedali telovadbo v deževnem vremenu. Tla so namreč izredno spolzka in torej ni pogojev za varno delo. To vedo tudi v šoli, saj je že prišlo do poškodb okončin.
Ob padavinah naj bi zaprli tudi šolsko jedilnico za okoli tisoč šolarjev. Tega menda doslej še niso storili, kljub temu, da vedo, da delajo protizakonito. Tudi sanacije strehe nad jedilnico in telovadnico niso naredili, saj denarja ni in končno jim je dovolj popravil tujih grehov.
Kdaj bo ponovna razprava, kljub posredovanju predsednika skupščine, nihče ne ve, saj je treba zopet čakati na mnenja strokovnjakov. V primeru, da bodo tožbo dobili, se bo imel izvajalec pravico pritožiti in vse se lahko začne pri začetku. Krivdo si bodo podajali toliko časa, da bo propadel še del kakovostno narejene šole. In na koncu nihče ne bo kriv...
Marjana Natek
starši morali dajati. Tako so otroci, ki niso v vrtcu, bodisi da ga ni ali ne morejo iti, in ne dobijo nič. Vemo, da vsi otroci niso zajeti v vrtce in da se pri tem ustvarjajo neke razlike. Prehrana je res tista osnova, ki naj bi jo zagotavljali starši in potem naj bi bilo vse drugo cenejše, kar jim starši teže zagotavljajo oziroma je odvisno od osveščenosti staršev samih.«
NACIONALNI PROGRAM NAJ POVE
Res je, da obisk vrtca ni zavezujoč za starše, obvezna je samo priprava na šolo, in še to komaj 120 ur. »V tem času se otrok še socializira ne dobro, kaj šele vse ostalo. Otroci oddaljenih zaselkov so v slabšem položaju kot tisti, ki hodijo v vrtec. Gre za oddaljenost od šole ali vrtca, v kakšnih krajih je manj komunikacij, razlaga Popitova.
Zato so že pred 19 leti začeli razmišljati, kaj s temi otroki, ki niso vključeni v vrtec, zagotovljen vir je bila mala šola to je 120 ur, ki so se povečevale s srednjeročnim planom. Letos je te skrajšane priprave 420 ur, kjer starši prispevajo samo za malico in del stroškov za material. Ti programi se izvajajo v podružničnih osnovnih šolah, redkokje v vrtcih, kjer so pogoji zagotovljeni. V teh podružničnih osnovnih šolah smo poskušali pridobiti osnovne prostore. »Pogoji se izboljšujejo, kar je veliko boljše, kot če ne bi imeli ničesar.«
Štefka Popitova se ogreva za nacionalni slovenski program in pravi takole:
»Opredeliti bi se morali za nacionalni slovenski program, ki bo moral ločiti, kaj bo dal otroku od 3 do 6 let. Vsem bi moral dati enako osnovo, tudi če bo majhna. Vse drugo naj potem rešujejo podjetja oziroma zaposleni starši, ki rešujejo problem varstva.
Takšen program bi bil pošten do otrok, predvsem zdajle, ko pri-
haja do vse večjih socialnih razlik in se nakazujejo možnosti za zasebne šole in vrtce.«
ČE BI OTROCI VEDELI...
Otroci so naša bodočnost in prav bi bilo, da te oguljene fraze vzamemo zares. Če nam bodo na stara leta pripisali nekaj kvadratnih metrov, da bomo v miru počakali večno luč, to ne bo nič čudnega. Še krave na kombinato-vih hlevih imajo odmerjenega več prostora. Otroke trpamo v prostore, ki redko merijo več kot 42 kvadratnih metrov. V takšen prostor, približno tak kot je pisarna vašega direktorja, se nabije od 25 do 30 otrok. Otroku do 2 let namenjamo 3. kvadratne metre, otroku od 2 do 3 let 2,7 in tistim od 3. do 7. leta 1,75 kvadratna metra. V takšnem prostoru otrok preživi do 10 ur na dan, se v njem igra, telovadi, isti prostor je namenjen jedilnici in spalnici. Normativi so nekoliko bolj širokogrudni izven prostorov vrtca.
Prav tako so predpisi neusmiljeni do vzgojiteljic in varušk. Pri večjih skupinah ni težav, zato pa so toliko večje pri najmlajših v vrtcih, ki so še večinoma vsi v plenicah. Vzgojiteljičino delo je končano ob 13. uri, ko pa se zbudijo, ostane samo varuška. In še bi lahko naštevala. Tako pa Popitova pravi: »Drugače bi bilo, če bi se otroci zavedali in zahtevali
Otroke v vrtcih trpamo v prostore, ki redko merijo več kot 42 kvadratnih metrov. V takšen prostor približno kot je pisarna vašega direktorja se nabije od 25 do 30 otrok. Oziroma otroku do dveh let namenjamo 3 kvadratne metre, otroku od 2 do 3 let 2,7 in tistim od tretjega do sedmega leta starosti 1,75 kvadratnega metra.
OTROK NI DELJIV NA VRTEC IN DRUŽINO
Številni vrtci v slovenskih središčih se šopirijo z raznimi dejavnostmi, ki poskušajo otrokom dati več, kot je potrebno za normalen vzgojni proces. V vrtce so prinesli računalnike, plesne vaje, učenje tujih jezikov in verjetno še kaj. Na žalskem o tem zaenkrat še ne razmišljajo. Zakaj, je povedala ravnateljica Mara Mohorko:
»O srečnem, zdravem otroštvu razmišljamo že vsa leta nazaj.
Predšolska dejavnost se je razvijala šele zadnjih nekaj let in smo poskušali slediti razvoju. Znanost je prišla v tem času do ugotovitev, ki se ne skladajo z načinom dela v vrtcih, ker so bili to vsi vodeni programi. Prevladalo je mnenje, da je potrebno upoštevati potrebe otroka in njihove razvojne značilnosti. Programi so kljub temu še delno vodeni, kajti če bi vzgojiteljica dopuščala vse dejavnosti hkrati, bi to vodilo v anarhijo. Pri tem si želimo, da bi starši bolj sodelovali z vrtcem in si lahko ob določenih dneh ogledajo vzgojni proces, saj si ne moremo dovoliti, da si vrtec in družina otroke delita. Odziv staršev je zaenkrat neustrezen in gre pri tem za njihovo nezainteresiranost.
Pod firmo dodatne dejavnosti se prodaja marsikaj in če bi starši izrazili željo, da hočejo imeti to ali ono, bi poskušali izpolniti. Lastnih kadrov za to nimamo in je vprašanje, kaj več bi lahko ponudili od tistih, ki se s tem že ukvarjajo. Zato nimam slabe vesti, ker naši vrtci tega nimajo. Znotraj našega sistema dela imajo otroci možnost, da lahko izrazijo svoje interese.« In naj si jih zatakne lepo za ušesa, še zlasti, če njegovi starši niso dovolj premožni ali če se ga nočejo zavedati.
Po tem se namreč bogastvo že spremeni v luksuz.
Marjana Natek
Križanka za kratek čas
\KPPLJfi N» vet			čouaja m '‘»S		AVror/o- 6/lSHA e ¿ja a	1"Z-tt /Jrtj) cia/l/jo A euo	7/. /7l£	//£Sr, Pesm/h /eorr-	£>ELAV£Č \/ OLJAA-77/	/¿USK/ SHZAJ), (AZ/AToC/J .	¿771 A 7.7 SE6. PBJA//K {OSUAAJ	Si 2. *	
			n	*								[applskoS-j \%	
												1 _	T	
MaHIJA ¡¿£H$ 0			i	DAaj i/ rej)MU									Sl, P/¿TJ. A E ¿/SEU (tiaho)
		Z											
/ZS)JELj£ eiev) fie-7£oi/ČASll /a/ /.euceAj								—					
Sqpo£A/A SL.Sl/- PA/ZJ7A (H¿¿(TA)							1//-LASJ- i ■JCi/A jop/zoca						
PuprEij.							OSA/Ol//{ m TiA^UA /a/ 7t /¿A	■DJZŽaJ					
Pr) £Uu/								ALF! „ A//P/C					
	l 0								¿1/E/Z^ /i ■D/Z Up UJE ■PSOV				
•		ojiU/sUA • t/fiS							tVCfi.				
Pomj)oiL										A/E71.	souAorl		
,												toi/a/iaja	SL.P/SEC C'U/u/)		
	•	[ A Ti A S								Al/Pp/10 B/Zo\/			
				P/SEC fceti/a/c				popu LAS.					prro/z
	/ O \			OZČJE *£SO				C ¿ASA.					UAa/EH *70/2£A/r
	□	S □	h	►				¿D/LAVtl. Tre S/O V S				' / .	
\		snu c/seč 7 &DA						tcf/M/Z JLusseu.				/ / /	
		po/ioru/tf A4 fojlfču						St./iAAiAA (JJA/Ta )						
AK//CA					P//M7-A/A ¿/ca//e ss>								PaJ)/JA -eni//ve 6/TJ £
C€/ZA/£J					06 c. tPeS/foE								
■#. rte.sto									/loJKo Pes po 06	ppsp/ca A/er CA/			
H/¿ASU									7Z£oi/. Po/zjo	CA. C/¿#£			
ee. cuka						r/&£T. eoi/epo	Aeirb J JoejAtjiji (al-k/auu)						
							JcJST/A/						
rirnAjA -											CAC/c		
nje kljua PEPo/lU											yfoo /j1		
pa. run. /PPAUC (nynuj								Sei/e/Z.					
ftACAJMOl/ (	 ‘■'JA)								Pp/Zo/Z					
13 — oktober 1990
ŠPORT — ŠPORTNA VZGOJA — ŠPORTNA REKREACIJA — ŠPORT ZA DOSEŽEK
Aktualno tudi za nas
Zanimivi so prijemi švicarske zvezne vlade, ki s športnimi vsebinami domiselno in vabljivo skrbi za obrambno sposobnost mladega rodu. Gre za posebno organizirano športno vzgojo z imenom Mladina in šport (Jugend und šport), ki je predpisana z zakonom in je nastala iz nekdanje nepriljubljene obvezne predvojaške telesnovzdržljivostne priprave. Bistvo tega prijema je v tem, da imajo fantje in dekleta med 14. in 21. letom starosti na voljo športne programe (29 zvrsti) in se po želji odločajo za en program ali več hkrati. Za strokovnost in enotnost programov skrbi švicarska zvezna šola za telovadbo in šport iz Maggligena, izvajajo pa jih posamezne športne zveze in
njihovi klubi. Financiranje je urejeno iz državnega proračuna enako kot obrambno usposabljanje. Športnim učiteljem — vaditeljem, ki strokovno delajo v akciji Mladina in šport, se šteje njihovo delo kot del vojaške obveznosti. Za mladino je udeležba prostovoljna in brezplačna, udeleženci pa so zavarovani kot vojaške osebe in imajo še veliko drugih ugodnosti (oprema in podobno). Čeprav je udeležba prostovoljna, se domiselne obrambne vzgoje udeležuje okoli 85 odstotkov mladine, stare od 14 do 21 let.
Takšen način dela z mladimi bi prišel v poštev tudi pri nas, kar bi razbremenilo športni proračun in povečalo udeležbo glede na dane možnosti.	Adi Vidmajer
Odpornost za stres
Telesna dejavnost (šport) spodbuja razvoj večje odpornosti proti stresu. Ta v tej ali oni obliki ni prihranjen nikomur. Ugotovljeno je, da ljudje, ki so se navadili usmerjati svojo moč tudi v telesno naprezanje (šport), lažje prenašajo različne duševne obremenitve in ob njih tudi ustrezneje ravnajo.
Razlaga tega temelji tako na nevrofizioloških kot psiholoških razlogih. Že sam telesni napor je nekakšen stres. Moči zanj je treba zbrati in jih prav razporediti, tako časovno kot energetsko.
Kogar je torej telesno naprezanje naučilo usmerjati prave moči
po pravi poti, je bogatejši tudi za posredno duševno izkušnjo. Veliko preizkušenj in potrditev, do katerih je prišel s trudom, mu povečujejo zaupanje vase (vzponi na vrhove-gore, kolesarjenje, teki ipd.) in zato je za obrambo proti stresu še bolj opremljen in zmož-nejši.
Poleg tega je telesna dejavnost (šport) model aktivnega dejavnega lotevanja nekega problema. Tudi človek, ki je sicer bolj nagnjen k pasivnemu pristajanju na stvari, bo to svoje izhodišče lažje spremenil, če se bo tega naučil pri šprotu.
Adi Vidmajer
I. planinski šahovski turnir
Planinsko društvo Prebold je kot organizator I. planinskega šahovskega turnirja zadelo v polno. Udeležba je bila dobra, kot kaže, da bodo tovrstni turnirji v planinskih domovih imeli velik odziv ša-histov, ki so potrebni tudi planinskega zraka. V dom pod Reško planino so prišli šahisti iz Žalca, Šempetra Rečice ob Savinji, Lave, Velenja, Zagorja, Sevnice.
Turnir so podprli z nagrada-mi-darili: MIK Prebold, TT Prebold, Edi Peternel (pekarna), Danica Jerman (cvetličarna), Bedeti Roman (slaščičarna), Robi Bla-
tnik (mesnica), vsi iz Prebolda, Agrina Žalec, Nama Žalec, Mlekarna Arja vas, Aero Šempeter, prvo nagrado sta prispevala oskrbnika doma — domačina Na-ni in Slavko Artelj (kozliča).
Ob zaključku so si vsi šahisti zaželeli še več podobnih turnirjev — srečanj s prijatelji planin.
Med 25. udeleženci je zmagal Dušan Brinovec pred Kurtovičem iz Rečice in očetom Francijem Brinovcem, Stropnikom iz Velenja, Skokom iz Šempetra itd.
A. V.
Adi Vidmajer
Konje ljubimo, mar ne?
Konjeniški klub Gotovlje postaja najmočnejši tovrstni športni klub v Sloveniji. Od nekdanje postojanke nekaterih posameznih vnetih zanesenjakov je klub napredoval v močno homogeno ekipo s trenerjem (Matjaž Laufer), ki skrbi, da podmladka ne bo zmanjkalo.
Letos je klub dosegel nekaj zelo odmevnih športnih rezultatov in uspel realizirati nekatere pomembne tehnično stavbne objekte in kadrovske okrepitve. Tako se je klubu iz Maribora priključil Tomaž Laufer, ki je sedaj v Goto-vljah glavni tekmovalni adut in hkrati trener. Zgradili so nov hlev, vadbeni prostor pred hlevom in dobili v trajni najem prostor za hlevom za večj dirke. Med drugim nameravajo v naslednjem letu na omenjenem prostoru organizirati državno prvenstvo v preskakovanju zaprek. Kupili so tudi poseben avtobus, ki omogoča udeležbo šestih konjev in jahačev na vsaki dirki.
V letošnjem tekmovanju za pokal Slovenije, tako v članski kot tudi mladinski konkurenci, Goto-vljani niso imeli prave konkurence. Šteli so štirje najboljši rezultati od petih nastopov. V mladinski konkurenci (120 cm ovire) je bil končni vrstni red:
1.	mesto: Jernej Lipnik (Gotovlje) z Afno; 4 kazenske točke
2.	mesto: Maja Novak (Goto-
vlje) z Grecejem; 16 kazenskih točk
3.	mesto: Vesna Bitenc (Ljubljana) z Jablanom; 36 kazenskih točk.
V konkurenci članov (130 cm ovire) pa je bil vrstni red naslednji:
1.	mesto: Tomaž Laufer (Gotovlje) z Mona Lizo; 8 kazenskih točk
2.	mesto: Matjaž Čik (Krum-perk) z Gitanom; 12 kazenskih točk
3.	mesto: Irena Drobnič (Ljubljana) z Mustangom; 27 kazenskih točk.
Na državnem prvenstvu v Novem Sadu so se Gotovljani slabše odrezali, kajti imeli so nekaj obolelih konj (predvsem Mono Lizo). Zato pa je Tomaž Laufer dosegel odmeven rezultat na mednarodni tekmi v nemškem mestu Traumstein, kjer je v konkurenci konjev, od katerih so nekateri vredni tudi več kot 1 milijon nemških mark, dosegel tretje, osmo in dvanajsto mesto.
Konjeniški klub prireja v novembru konjeniški tečaj, ki ga bo vodil Tomaž Laufer in bo obsegal trideset ur tečajnega pouka. Prijave s te-čajnino (800,00 din) pošljite do 1. 11. 1990 na naslov: Konjeniški klub Gotovlje, 63310 Žalec.	G. V.
ZMAGA IN PORAZ — Odbojkarji Partizana Šempeter, ki tudi letos nastopajo v prvi slovenski odbojkarski ligi, so že odigrali dve prvenstveni tekmi. V prvi so gostovali v Celju in tam premagali istoimensko ekipo s 3:2, v drugem srečanju pa so doma (tekme bodo letos igrali v telovadnici na Polzeli) izgubili z mlado ekipo Brezovice pri Ljubljani s 3:0. Upajmo, da bodo Šempetrani imeli več športne sreče v naslednjih kolih. Letos barve Šempetra branijo naslednji igralci: Prislan, Omladič, brata Božič, Cilenšek, Kladnik, Dimeč in Cestnik. Na sliki: S srečanja v drugem kolu proti Brezovici. T. TAVČAR
Karate, veščina in šport
Petnajst let dela in uspehov karate sekcije iz Žalca
Karate. Beseda, ki v nas pušča različna čustvena stanja. Mnogi jo enačijo s pretepi, kričanjem, bolečinami. Karate so spoznali iz tretjekakovostnih filmov. O karateju ne vedo ničesar. Potem so tu ljudje, ki ga poznajo, pa se z njim ne ukvarjajo aktivno. In so tisti, ki v belih karate kimonih skušajo odkriti kar največ skrivnosti te stare veščine. Karate je bil najprej veščina, strogo vezana na tradicijo in dogme. O športnem karateju lahko govorimo le v zadnjem času. Ker pa tudi hiše ne moremo zidati brez temeljev, si na kratko oglejmo, kaj je in od kod izvira veščina karate.
Spretnost udarjanja z rokami in nogami so poznali že v 16. stoletju na daljnem otoku Okinawa. Veščino, katere korenine segajo v antično in celo v predantično dobo, so leta 1922 prevzeli Japonci in jo vključili v svoje univerzitetne programe. Prvotno v družinskih klanih strogo varovana in zaradi tega s skrivnostjo obdana smrtonosna veščina se je na Japonskem razvila v množični šport, ki je po drugi svetovni vojni postal zanimiv tudi za zahodno kulturo. »Izvoz« karateja pa se je pospešil okoli leta 1958, ko so sprejeli splošno uporabna pravila športne borbe. Poznavalci karate grobo delijo na dva dela: klasični in moderni karate, grobo delijo na dva dela: klasični in moderni karate. Na klasični karate se veže množica šol in stilov, katere temelj je tradicija. Moderni karate pa vključuje vse neorientalske metodike karateja, za katere je značilno, da izhaja iz izkušenj in zahtev moderne športne borbe. In tak stil razvijajo tudi v sekciji za karate TVD Partizan iz Žalca že celih 15 let. Zato so proti koncu septembra v počastitev obletnice pripravili mednarodno prijateljsko karate srečanje v telovadnici
Mednarodna
razstava
psov
Kinološko društvo Žalec je na nogometnem igrišču v Žalcu ob 15-letnici uspešnega delovanja pripravilo razstavo nemških ovčarjev. Zbralo se jih je več kot 140 s svojimi vodiči iz Slovenije, Italije, Avstrije, Češke in Slovaške republike. Namen razstave je bil prikaz trenutnega stanja vzreje nemških ovčarjev v Sloveniji, Jugoslaviji in sosednjih državah. Po mnenju mednarodnega sodnika Ericha Orschlerja iz Nemčije in pripravnika Aleksandra Maglice, ki je ta dan opravljal tudi mednarodni izpit, je bila razstava po številu in kvaliteti na mednarodni ravni, rejci so dosegli res dobre rezultate, tako da imamo v Sloveniji in Jugoslaviji ter sosednjih drža-
Jože Hudovernik v akciji
športnega centra v Žalcu, kjer so nam svoje delo tudi predstavili.
Silvo Marič, danes mojster III. dan, je to mednarodno srečanje otvoril kot človek, ki ima za obstoj karatea v Žalcu verjetno največ zaslug. Leta 1975 je bil ustanovitelj karate sekcije v okviru TVD Partizan. Pri tem mu je kot mentor pomagal takrat še trener celjskih karateistov, dr. Rudi Jak-hel, danes nosilec mojstrskega pasu V. DAN. Profesor Jakhel je bil na srečanju v Žalcu in prav lepo je bilo v živo videti človeka, ki je ustanovitelj oz. soustanovitelj več kot trideset karate klubov v domovini in inozemstvu. Dr. Rudi Jakhel pa je tudi začetnik JUGO-KAI stila v karateju in kot velik strokovnjak na tem področju sodeluje tudi z žalskimi karateisti. V slavnostnem delu programa so mnogim zaslužnim telesnokultur-nim delavcem, predvsem s področja borilnih veščin, podelili spominske plakete in priznanja za plodovito delo, potem pa so prišli na svoj račun tudi gledalci. Začel se je tekmovalni del večera, v katerem so nastopile ekipe iz Aachna in Mainza iz Zvezne republike Nemčije ter ekipi Foruma iz Ljubljane, karate kluba iz Šoštanja in seveda domača ekipa.
Borbe so bile zanimive in na dobri kakovostni ravni. Gostom iz tujine se je sicer poznalo, da jim manjka izkušenj, vendar so se dobro upirali našim tekmovalcem. Na koncu pa sta v finale le prišli favorizirani ekipi iz Šoštanja in Žalca. V napeti borbi so morali domačini priznati premoč šo-štanjske ekipe, ki je tako zasedla prvo mesto pred Žalcem in tretje-uvrščeno ekipo Foruma — A iz Ljubljane. Med posameznimi borbami pa je skupina pod vodstvom
Mimohod najboljših
vah lepo število vrhunskih primerkov nemških ovčarjev.
Veliko skrbi sta imela tudi predsednik Kinološkega društva Žalec Karli Korber, predsednik prireditvenega odbora Bojan Štr-lekar in seveda tudi drugi člani. Po mnenju obiskovalcev razstave in razstavljalcev je bila organiza-
foto: Kobal
Braneta Cimpermana, mojstra I. DAN, pokazala, s čim vse se v karateju ukvarjajo: od obvladovanja kot, uporabe karateja v samoobrambi pa do demonstracije lomljenja lesenih desk.
Po končanem srečanju si je Silvo Marič vzel nekaj minut časa in v pogovoru za bralce našega časopisa dejal: »Sekcija je nastala iz gole potrebe po taki organizaciji v Žalcu. Mnogi Žalčani so bili takrat člani karate kluba v Celju, bilo pa je tudi veliko interesentov za ta šport. Tako sem s pomočjo dr. Rudija Jakhla leta 1975 ustanovil karate sekcijo v Žalcu.«
Danes ste opravljali vlogo sodnika. Kakšna je pravzaprav njegova vloga v tekmovanju modernega športnega karateja?
»Vloga sodnika je velika, saj je tudi on odgovoren, da ne pride do poškodb med sicer simulirano borbo. Mora pa biti karateist, ker drugače ne bi mogel soditi tekme.«
Kako pa kot žalski trener ocenjujete finalno borbo med Žalcem in Šoštanjem?
»Šoštanj je sedaj v top formi, ker se pripravlja na tekme v slovenski ligi. Naši tekmovalci so se dobro borili, vendar pa smo imeli v rezervi še Cimpermana in Biki-ča, in rezultat bi bil lahko, če bi se borila tudi ta dva. Nikoli ne veš.«
Karateisti so obletnico proslavili delovno. Da so v Žalcu res delovni, nam pričajo številni naslovi takšnih in drugačnih prvakov in zajetno število nosilcev mojstrskih pasov. O karateistih iz Žalca bo v športnem svetu še moč slišati.
B. Lobnikar foto: Kobal
cija zelo dobra.
Veliko uspehov so imeli tudi člani KD Žalec, in sicer Karli Korber, Silvo Antloga, Miran Pader, Andrej Pader in Tone Zupanc, ki so s svojimi štirinožci osvojili v raznih skupinah dobra mesta.
Besedilo in sliki: T. TAVČAR
STRELSTVO
PRVA
REPUBLIŠKA LIGA — VZHOD
Na strelišču za zračno orožje v Žalcu je bilo izvedeno prvo srečanje prve rep. lige vzhod med ekipama SD A. Majerič iz Maribora in ekipo SD Juteks Žalec. Po pričakovanju so zmago slavili strelci Maribora, ki so s 1476 krogi premagali ekipo Žalca, ta je nastre-Ijala 1456 krogov. Za ekipo Žalca so streljali: Mladen Melanšek, Justin Smrkolj, Bernard Martinovič in Jani Pukmajster. Omeniti velja, da je ekipa A. Majerič ena najboljših v Jugoslaviji. Najboljši strelec srečanja je bil Jože Majhenič—A. Majerič s 376 krogi, pri domačinih pa Mladen Melanšek — 373 krogov. V drugem kolu prve lige čaka ekipo Žalca težko srečanje z ekipo NTU iz Slovenj Gradca.
DRUGA REPUBLIŠKA LIGA — JUG
Na zračnem strelišču v Šempetru je bilo organizirano prvo kolo druge republiške lige jug. V tej ligi pa tekmuje iz naše občine ekipa strelcev SD Slavko Šlander iz Šempetra. V prvem kolu se je ekipa srečala z ekipo Domžal. Zmagali so strelci Šempetra s 1449 krogi, medtem ko so gostje iz Domžal nastreljali skupno 1436 krogov. Najboljši strelec je bil domačin Alojz Zagoričnik, ki je na-streljal 368 krogov.
Jani Pukmajster
Tekma najmlajših
SD Juteks Žalec je organizirala tekmovanje učencev višjih razredov OŠ Peter Šprajc—Jur Žalec. Tekmovali so v streljanju z zračno puško serijske izdelave. Tekmovanja se niso smeli udeležiti pionirji — člani SD Žalec, saj je bil namen samega tekmovanja pridobivanje najmlajših v vrste mladih strelcev. Udeležilo se ga je 30 učencev osnovne šole. Strokovno vodstvo SD Juteks Žalec pa se je na podlagi doseženih rezultatov in športne voije odločilo za redne treninge najmlajših strelcev začetnikov, katere bo vodil Jani Pukmajster, vse dokler ne dosežejo rezultatov, ki so primerni za prehod v boljšo skupino pod vodstvom trenerja Janka Me-lanška.
Na izbirnem tekmovanju je bil najuspešnejši Gorazd Reberšak pred Simonom Bračunom in Denisom Kocijančičem. SD Juteks Žalec ponovno vabi v svoje vrste tudi tiste pionirje in pionirke, ki se tega tekmovanja niso mogli udeležiti. Vse informacije lahko dobijo pri pionirjih, aktivnih članih SD Juteks Žalec, ali na telefonih 712-214 in 714-714.
Šahovske vesti
Zveza društev invalidov Slovenije je skupaj z društvom invalidov v občini Žalec priredila tekmovanje šahistov celjskega področja. Vrstni red: 1. Dl Velenje, 2. Dl Žalec, 3. Slovenske Konjice in 4. Dl Celje. Udeležba je bila slaba, organizacija pa odlična. Pogrešali so predstavnike ZDIŠ In tudi predstavnike novih strank v žalski občini.
XXX
Petindvajset šahistov iz Zasavja in Savinjske doline je nastopilo na prvem pokalnem posameznem šahovskem turnirju v domu pod Reško Planino. Zmagal je Dušan Brinovec iz ŠK Žalec pred Kurtovičem iz SK Rečice ob Savinji in veteranom Francem Brinovcem. Tekmovanje je organiziral vzorni športni delavec iz žalske občine Adi Vidmajer.
XXX
Na rednem mesečnem hitropoteznem šahovskem turnirju za mesec oktober je zmagal Jože Peternel pred Stanetom Skokom in veteranom Martinom Štormanom.
xxx 1
Žalski šahisti upokojenci so se ponovno udeležili mednarodnega turnirja v Avstriji, ki ga je organiziral Šahovski klub Bistrica ob Dravi. Med dvesto šahisti jim je uspelo osvojiti sedmo mesto. Več uspeha so imeli v posameznem šahovskem turnirju, saj je Ivan Pevnlk v C-skupini osvojil prvo mesto, drugo pa Jože Peternel. V B-skupini je bil najboljši Stane Skok Iz Prebolda, v A-skupini pa je Rudi Florjane osvojil sedmo mesto
- - - - v . -Jože^Grobelnik
KOM PAS
SMUČANJE 90/91
AŽURNA OBALA - 28 11. 4 dni
RIM - 28. 11. 4 dni BUDIMPEŠTA — 29 11. 3 dni
DUNAJ - 29. 11. 2 dni
Za dan Republike počitnice ob morju Smučanje Malnitz — 28. 11. do 2. 12. 1990
KOMPASOVO SREČANJE:
Novi Vinodolski Rogla
Tuhelske toplice
NIZOZEMSKA /letalo/ 29. 11. 4 dni PRAGA 30. 11.3 dni CIPER 28. 11. 5—7 dni
INFORMACIJE • PROGRAMI • PRIJAVE
Kompas Žalec, telefon: 714-155
ZLATARSTVO
fRAGL ALEC
•	predelava starega zlata
•	izdelava po naročilu
•	graviranje
•	odkup starega zlata
Prodaje na obroke!
!TJjCf
jpman
NASVETI OKULISTA: e v ponedeljek za očala e v torek za leče
ŽALEC,
Šlandrov trg 2
(nasproti starega Ferralita) Telefon: 063/712-303
e hitra izdelava očal (dva dni)
e popravila očal e kontaktne leče
SERVIS
GOSPODINJSKIH APARATOV
e gorenje e elma e iskra e tiki
e popravilo gospodinjskih aparatov e popravilo in čiščenje bojlerjev (3-mes. garancija)
DUŠAN ZAJC,
ŠEMPETER 152 Tel.: 063/701-038
Sprejem strank od 10. do 16. ure
Žalec
Šlandrov trg
foto atelje za barvno in črnobelo fotografijo
Fotografije za dokumente
v barvni in črno-beli tehniki v treh dneh ali ekspresno v 10 minutah!
Telefon: 063/712-252
Se priporočamo!

Trgovinica za najmlajše
FRKLJA
Šlandrov trg 32, Žalec
•	stajice
•	otroški vozički
•	oblačila za otroke, majice s kapucami, termo kompleti . . .
•	plenice iz uvoza
•	CHICCO oprema za dojenčke in igrače
SERVIS
in izolacije
zamrzovalnih skrinj, hladilnikov in malih gospodinjskih aparatov
NON STOP po konkurenčnih cenah
MILAN TERGLAV, Polzela 137/a, telefon 721-406
MESEC OKTOBER
tradicionalni
mesec
blagovnice AGRINA
\
UGODNI KREDITNI POGOJI:
—	kredit na 6 mesecev
—	polog 25 %
—	obresti na ostanek dolga 4 %
—	zavarovalna premija 0,48 %
UGODNI NAKUPI:
—	barvni TV GOLDSTAR
—	mikrovalovna pečica BRUNE (z rotacijo)
—	oljni gorilec KLAMKE
—	gorsko kolo
—	samokolnica (uvoz)
5 % DO 25 % POPUSTI:
— veljajo tudi ob nakupu nekaterih kmetijskih strojev, orodja, lakov, drobrnh gospodinjskih aparatov . . .
15 LET
ko poslovni stik in nakup postaneta harmonija izpolnjenih želja
AVTOŠOLA MAZZONI
obvešča kandidate, da se prične tečaj 5. 11. 1990 ob 16. uri v učilnici avtošole. Hmeljarska 3, Žalec/tel. 712-570
SERVIS
ŠIVALNIH
STROJEV
Za vse vrste domačih in uvoženih gospodinjskih šivalnih strojev,
trimesečna garancija. Delovni čas:
Od 8. do 16. ure, ob sobotah od 9. do 12. ure.
Darko Tratnik
GUBČEVA 2, telefon 713-458
63310 Žalec
KAKO OO POCENI GUME ZA VAŠ AVTO?
VULKANIZACIJA DEJAN ŠTEFANČIČ, ŠEMPETER
(pri odcepu za jamo Pekel)
Uvožene gume za CITROEN GS
(145 x 15 in 155 x 15) in PIRELLI (vseh dimenzij)
GUME NOVE IN OBNOVLJENE
z montažo in uravnoteženjem na najnovejšem digitalnem aparatu
DOBAVA AVTOPLAŠČEV
za osebna in tovorna vozila podjetij
Vsak dan od 8. do 18. ure, sobota od 8. do 12. ure.
KONKURENČNE CENE IN
OBROČNO
ODPLAČEVANJE
l’K< H )M \I N \
Prodajalna KOS po treh letih: še bolje založena
•	še ekskluzivnejša
•	še lepša
•	še bolj prijazna
Zato si ne dovolite, da je ne bi poiskali!
BISTRO NAMA — LIBOJE
•	alkoholne in brezalkoholne pijače
•	topli sendviči
•	hot dog
•	pizze
ODPIRALNI ČAS:
ponedeljek—petek od 5.30 do 20. ure
sobota od 5.30 do 14. ure
Soseska V. Žalec tel.: 711-225
KO MESO DIŠI ŽE V MESNICI
PRVI MESNI DISKONT V SAVINJSKI DOLINI
Prodaja svežega mesa po najugodnejših cenah! NUDIMO
•	vse vrste svežega mesa in delikates
•	ugoden nakup sveže junetine
•	odlične domače piščance
•	teletino in domače kunce

Odpiralni čas: ponedeljek: od 7. do 12. od torka do petka: od 8. do 18. sobota: od 7. do 12.

#
TRI LETA ZA VAS
TRGOVINA NA DROBNO Soseska V, ŽALEC telefon: 063/711-330
Nudimo: — živila
—	pijače (alkoholne in brezalkoholne)
—	čistila
—	sadje in zelenjavo
—	ob nedeljah svež kruh
CENJENIM STRANKAM SE ZAHVALJUJEMO ZA 3-LETNO ZAUPANJE IN SE PRIPOROČAMO ŠE NAPREJ!
Odprto: vsak dan od 8. do 18. ure sobota od 7. do 12. ure nedelja od 8. do 11. ure
Prometne nezgode
•	Dne 06. 09. 1990 ob 22.10 se je na reg. cesti štev. 342 na Polzeli pripetila huda prometna nezgoda, v kateri so bile tri osebe hudo telesno poškodovane.
Suzana LUSKAR je z osebnim avtomobilom vozila po reg. cesti štev. 342 iz Polzele proti Dobrteši vasi. V naselju Polzela je zapeljala na desno ob rob vozišča, nato pa na levo stran, kjer je trčila v motorno kolo, katerega je pravilno po desni strani iz Dobrteše vasi pripeljala voznica Marjeta VASLE. Pri trčenju sta bili hudo telesno poškodovani voznica VASLETOVA in sopotnica na motornem kolesu, mladoletnica V. M., lahko telesno poškodovana pa je bila tudi voznica LU-SKARJEVA. Voznica motornega kolesa in sopotnica nista uporabljali varnostne čelade.
•	Dneflo. 09. 1990 ob 20. uri se je na magistralni cesti'štev. 10 v Grajski vasi pripetila prometna nezgoda, v kateri so bile 4 osebe telesno poškodovane.
Karel DIMEČ je vozil osebni avtomobil po mag. cesti štev. 10 iz Žalca proti Vranskem. V Grajski vasi je dohitel voznico Silvo SUŠAK, katera je vozila traktor s pripetim trosilcem gnoja, ki ni bil osvetljen. Pri vožnji mimo traktorja pa je trčil v osebni avtomobil, ki ga je vozil iz nasprotne smeri pravilno po desni strani voznik Boris ZUPANC. Pri trčenju sta bila voznik Boris ZUPANC in njegov mladoletni sopotnik Ž. M. hudo telesno poškodovana, voznik DIMEČ in sopotnica Metka ZUPANC v ZUPANČEVEM vozilu pa lahko telesno poškodovana.
•	Dne 12. 09. 1990 ob 12.55 se je na priključni cesti za Žalec pripetila prometna nezgoda, v kateri je umrl voznik osebnega avtomobila.
Johann JOHAM je vozil tovorni avtomobil s priklopnim vozilom po priključku ceste za Žalec iz Žalca proti Rušam. V Ložnici je dohitel neznano tovorno vozilo, katero se je ustavilo za traktorjem, ki je kosil travo ob vozišču. Pri vožnji mimo je zapeljal na levi vozni pas in trčil v osebni avtomobil, ki ga je iz nasprotne smeri pripeljal voznik Matjaž TAUSEL. Pri trčenju je bil sopotnik v osebnem avtomobilu Branko TARLAČ lahko telesno poškodovan, voznik TAUSEL pa je zaradi poškodb umrl v bolnici Celje.
•	Dne 15. 09. 1990 ob 08.45 se je na mag. cesti štev. 10—8 v naselju Pireši-ca pripetila prometna nezgoda, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodo-
Nevio FlCUR je vozil osebni avtomobil po mag. cesti štev. 10—8 iz Velenja proti Arji vasi. V naselju Pirešica je trčil v pred sabo vozeči osebni avtomobil, ki je zavijal levo in katerega je vozil Ivan FRIŠKOVEC. Pri trčenju je bil voznik FRIŠKO-VEC hudo telesno poškodovan.
•	Dne 23. 09. 1990 ob 02.45 uri se je na lokalni cesti v Dobriču pripetila prometna nezgoda, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana.
Anton ROGEL je vozil neevidentiran traktor po lokalni cesti iz Šmartnega ob Paki proti Dobriču. V Dobriču je pri vzvratni vožnji zapeljal z vozišča in trčil v leseno lopo. Pri trčenju v lopo je s traktorja padel sopotnik Martin ŠARNER nanj pa se je obrnil tudi traktor. Pri tem je bil ŠARNER hudo telesno poškodovan.
•	Dne 27. 09. 1990 ob 20.10 uri se je na lokalni cesti na Polzeli pripetila prometna nezgoda, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana.
Matilda SLAPŠAK je vozila osebni avtomobil po lokalni cesti iz Polzele proti Parižljam. Na Polzeli je dohitela peško Ano URATNIK, ki je hodila po levi strani v smeri hoje in ob sebi potiskala kolo ter jo pri srečanju zbila po vozišču. Pri tem je bila URATNIKOVA hudo telesno poškodovana. Peška ni uporabljala kresničke.
MEDNARODNI TEDEN VARNOSTI
Evropska ekonomska komisija Organizacije Združenih narodov je na svojem 52. zasedanju, februarja letos, sprejela sklep da bo »TEDEN PROMETNE VARNOSTI., od 1. do 7. oktobra 1990 v vseh evropskih državah.
V	Evropi izgubi življenje nad 200 ljudi, nad 5000 ljudi pa je vsak dan lažje in težje ranjenih v prometnih nesrečah.
V	tej akciji sodeluje tudi naša država. Republiški sveti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu pa so pripravili lastne programe za izvedbo akcije »Prometna varnost pomeni življenje...
Ravno tako pa so v okviru tega pripravili svoje programe dela in akcij tudi obč. sveti. V naši občini so potekale akcije vsak dan ves teden.
Aktivnosti so potekale takole:
V	ponedeljek, 1. okt. so v osnovnih šolah učenci pisali spise in risali na temo preventivna vzgoja. V torek je bil organiziran sprejem članov obč. sveta ter delegacije otrok osnovnih šol pri predsedniku skupščine občine Žalec z namenom, da se opozori najodgovornejše v občini o problematiki prometne varnosti otrok na temo »Varovanje varnih poti v šolo.«
Ker je bil teden varnosti tudi »Teden otrok«, je bil poseben poudarek na temi »Varnost otrok«.
Potekala pa je tudi akcija »Tehnična brezhibnost vozil« na magistralni cesti M-10 v Levcu in Šempetru. Pregleda-
nih je bilo 36 vozil, od teh je bilo 23 tehnično izpravnih, ostala pa neizpra-vna. V sredo so bili organizirani brezplačni preventivni tehnični pregledi za traktorje v DO Hmezad Grames Žalec. V četrtek so bile ob izvedbi akcije »Teden varnih poti« brezplačno podeljene zloženke vsem otrokom v vrtcih in prvošolcem v osnovnih šolah.
Petega in šestega oktobra je potekala akcija »Alkohol v prometu«.
Kontroliranih je bilo 243 voznikov, od teh je bilo 21 prijavljenih sodniku za prekrške, 7 jih je vozilo pod vplivom alkohola, testiranih z alkotestom pa je bilo 75 voznikov. V tem tednu je bilo 16 prometnih nesreč, 3 s telesnimi poškodbami, 13 pa z materialno škodo. Zadnji dan akcije pa so bili na avtopo-ligonu v Ločici pri Polzeli organizirani brezplačni preventivni pregledi za motorna vozila in traktorje. Akcija »Mednarodni teden varnosti« je bila organizirana z namenom, da se čim bolj zmanjša število prometnih nesreč na obremenjenih cestah. Nosilec akcije je bil svet za preventivo in vzgojo v cestnem prome'tu občine Žalec. Sodelovali so učenci osnovnih šol z mentorji in ravnatelji, VVZ in KS.
Svet pa se ob tej akciji zahvaljuje za pomoč DO Hmezad Grames Žalec, Prometni postaji milice Celje, Postaji milice Žalec, ZŠAM Žalec in Zavarovalnici Triglav — območna skunost Celje za nepovratna finančna sredstva.
Jernej Koštomaj
Kakšen odnos imamo do varnosti?
in dokumentov. Hudoval se je nad miličniki, ker so ga ustavili tik pred domom. Med plazom očitkov ni manjkalo tudi krepkih in sočnih besed, trditev, da je postopek podoben tistim na Kosovem, pa je dala slutiti, da je možak kar globoko pogledal v kozarec. Upiral se je preverjanju tudi na postaji milice, tako da si je prislužil kar tri prekrške, ki so ga po streznitvi precej stali. Tudi pri naslednjem vozniku so namerili več alkohola, kot je dovoljeno, vesela druščina pa se je morala na koncert v Hmezadovo dvorano podati peš. Voznik belega BMW ustavljanja miličnika ni upošteval in je z veliko hitrostjo nadaljeval vožnjo. Ker pa je bilo v mestu več patrol, so ga miličniki kmalu izsledili. Precej poslušalcev koncerta v Hmezadovi dvorani se je pripeljalo z motornimi kolesi. Večina je bila brez čelad, marsikomu pa na mopedu niso gorele luči.
Nasploh je izpravnost motornih koles po ugotovitvah miličnikov slaba, zato ni čudno, da je toliko nesreč, tudi
s težjimi poškodbami. Očitno so kazni za takšne prekrške premile in neučinkovite, zavest pa na nizki ravni. Če že nadebudneži nimajo pameti, pa se človek čudi staršem, pravijo miličniki. Starši se prej postavijo v bran kazni kot pa varnosti njihovih otrok. Ko pa pride do tragičnih dogodkov, je seveda prepozno spoznanje o upoštevanju prometnih predpisov. Miličnikove beležnice so polne zapisov o kršenju ce-stno-prometnih predpisov, nekateri vozniki pa se v njihovih beležnicah znajdejo večkrat. Tudi ta večer so miličniki ustavili voznika, ki mu je bilo vozniško dovoljenje vzeto že trinajstkrat, pa se je na cesto podal zopet brez dovoljenja. takšni in podobni vozniki se očitno ne zavedajo, da ogrožajo predvsem druge. Pojem varnost pa seveda še zdaleč ni v njihovi zavesti. Ko pa opravljajo svojo delovno dolžnost delavci v modrih uniformah, doživijo tudi marsikatero neprijetno urico, tudi to noč smo doživeli primer, ki je bil daleč od kulturnega obnašanja.	jk
SREČANJE
GASILSKIH VETERANOV
Občinska gasilska zveza Žalec je tudi letos pripravila tradicionalno srečanje gasilskih veteranov v hotelu Gol-ding. Letošnje je bilo po vrsti trideseto. Zbrane je najprej pozdravil predsednik komisije za veterane pri Občinski gasilski zvezi Žalec Karel Jug, nato pa je spregovoril predsednik OGZ Žalec Rudi Herman in poudaril pomen srečanj. Zatem so podelili posebne
plakete, ki so jih prejeli Franc Kralj s Polzele, Anton Naraks iz Gotovelj, Jože Šalej iz Žalca, Franc Kralj iz Ložnice pri Žalcu in Valentin Kruleč iz Prebolda. Trem najstarejšim, in sicer Franju Avdiču, Francu Zagoženu in Francu Osetu so podelili praktična spominska darila. Na sliki: Med podelitvijo posebnih plaket.
T. TAVČAR
Vožnja pod vplivom alkohola je najpogostejši vzrok za prometne nesreče, zato ni slučaj, da so se v tednu varnosti lotili miličniki akcije, v kateri so ugotavljali stanje prav na tem področju. Statistično je ugotovljeno, da vozniki vozijo pod vplivom alkohola predvsem ob koncu tedna.
Bil je navidez miren petkov večer, prireditev v občini ni bilo, bil je le koncert v Žalcu. Promet je bil zato precej
redek. Kljub temu je alkotest že pri prvo ustavljenem vozniku pokazal prekoračitev dovoljene stopnje alkohola. Voznik je na vprašanje, ali je kaj popil, odgovoril nikalno in se po preizkusu čudil rezultatu. Ugotovitvi in pojasnilu miličnika, da mora vozilo pustiti na bližnjem parkirnem prostoru, ni oporekal, pot je mirno nadaljeval peš. Pravo nasprotje pa je bil voznik Škode, ki ni hotel dati nobenih osebnih podatkov
ČRNA PIKA
Kje so prehodi za pešce?
Na fotografiji vidimo križišče v Preboldu, ko se na regionalno cesto za Trbovlje priključi lokalna cesta iz smeri Hotela Prebold. V neposredni bližini stojijo osnovna šola, blagovnica, prodajalna s tehničnimi predmeti ter še nekaj manjših lokalov, tu je tudi industrijsko podjetje MIK Prebold, vsega je torej v obilju, ni pa dveh prehodov za pešce, ki pa sta tu nekoč že
bila. Pogovarjali smo se z ljudmi iz krajevne skupnosti, ki so nam zagotovili, da bodo prehodi sveže popleskani še pred pričetkom novega šolskega leta. Pa niso. Bliža se 1. november, dan mrtvih. Samo upamo lahko, da do takrat zaradi takih malih banalnosti ne bo še kakega drugega dneva mrtvih.
L. B.
Z dolgoletno tradicijo vam ob boleči izgubi bližnjega nudimo po konkurenčnih cenah:
JOŽE STRAHOVNIK POGREBNE STORITVE ŽALEC, VREČARJEVA 3 Telefon: 063/712-261
veliko izbiro krst in opreme
prevoz z avtofurgonom (vključno na upepelitev)
dekoracijo sobe, postavitev odra na domu
izkop grobnih jam in ureditev grobov
postavitev žarnih niš
ureditev kompletne dokumentacije
nudimo tudi vence in cvetje
MALI OGLASI
Prevajanje
Privatni pouk francoščine, italijanščine, španščine, solo petja, klavirja, kitare, harmonike in hatha joge v Žalcu, telefon 712-526
NA USLUGO SMO VAM OB VSAKEM ČASU Hvala za zaupanje
J
Koruzo v storžu, letošnji pridelek, prodam. Rezar, Dolenja vas, Prebold tel. 723-475, 723-470 (zvečer)
Dežurstvo na vodovodu
Za popravilo okvar na glavnih vodih v občini Žalec so dežurni:
od 22. 10. do 29. 10. 1990 Bogdan Panter, Polzela 209 od 29. 10. do 5. 11. 1990 Tone Jager, Prebold 62/a, tel. 723-097
od 5. 11. do 12. 11. 1990 Jakop Olip, Pongrac 11, Griže od 12. 11. do 19. 11. 1990 Marko Dolinar, Griže 35, tel. 712-844
od 19. 11. do 26. 11.-1990 Vlado Šuper, Velika Pirešica 5/e
Opomba: Dežurni se nahaja v Komunalnem podjetju Žalec od 12. do 12.30 ure le v času prostih dni (sobota, nedelja, praznik). Ob delavnikih popoldne je doma. Vaša sporočila lahko oddate v nabiralnik.
r
POGREBNE STORITVE
HITRO IN SOLIDNO
•	dobava kompletne pogrebne opreme (krste, križi, žare)
•	postavitev mrtvaškega odra na domu
•	vse vrste prevozov, tudi na upepeljitev v Ljubljano
•	dobava in montaža betonskih žarnih niš za žarni pokop
•	ureditev kompletne dokumentacije
DELAMO NON STOP
V
IVAN STEBLOVNIK, BRASLOVČE, PARIŽLJE 11,
telefon: 721-667, 721-395
ZAHVALA
Vsem, ki ste na zadnji poti pospremili našo drago mamo,'babico in prababico
Marijo Svoljšak
s Polzele 103, se prav lepo zahvaljujemo. Posebna hvala osebju doma ostarelih Polzela za lajšanje njene težke bolezni. Hvala tudi g. župniku za opravljeni obred In govorniku za poslovilne besede.
Žalujoči: hči Anica z možem, vnuk, pravnuka in ostalo sorodstvo.
ZAHVALA
Ob boleči izgubi moža in očeta
Franca Virka
Posebna hvala sodelavcem in govorniku SIP-a, zdravnikom in zdravstvenemu osebju bolnišnice Slovenj Gradec.
Hvala vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti.
Žalujoči: žena in sin z družino
ZAHVALA
Ob boleči nenadni Izgubi dragega moža, očeta, sina, tasta in dedija
Albina Blatnika
upokojenega rudarja iz Liboj
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, znancem in sosedom za darovano cvetje, besede sožalja in številno spremstvo na njegovi zadnji poti. Iskrena hvala pevcem in godbi iz Liboj, rudarjem iz Liboj in Zabukovice ter govorniku za poslovilne besede.
Žalujoči: žena Marija, sin Janez z družino, hčerki Lidija in Marija z družinama, bratje, sestra ter ostalo sorodstvo.
Kako dragocena je tvoja misel, o Bog! Človeški otroci se zatekajo v senco tvojih peruti.
(Psalm 36)
ZAHVALA
OB PRERANI IZGUBI NAŠEGA LJUBEGA
Mateja Kača
Za pomoč in sočustvovanje v najtežjih trenutkih iskrena hvala, še posebej duhovnikom, govornikom, pevcem, godbi, TT Prebold, Šeškim mladincem in vsem, ki ste ga spremili na njegovi zadnji poti, enako za darovano cvetje in namensko pomoč.
ISKRENA HVALA VSEM,
ki prinašate cvetje in prižigate svečke na preranem grobu
Petra Kača
in se s tem spominjate njegove plemenitosti. Vsi njuni
HMEZAD TV NAMA, p o., Žal««
'inf TflFFON /Alfi |063) 711	!. LEVEC 26-313
vi.
Če takole pomislim, sem se o hmelju največ naučit prav na Bavarskem, pri Mayerjevih hmeljarjih, živinorejcih in gostilničarjih, družini in kmetiji sredi ravninske vasi Bruck. Po prvem obiranju, prepoznavanju in utrjenem zaupanju sem se čez zimo dogovoril tudi za redčenje, spomladansko delo v hmeljiščih. To sem bil počel svojih petnajst let nazaj, ko smo gojili hmelj še doma — edino, kar sem o redčenju vedel, je bito naslednje: to je v vsem hmeljarstvu in hmeljarjenju eno najtežjih ter najbolj osovraženih opravit. Živemu človeku očitno ne sme biti nič prihranjenega, za to slej ali prej poskrbi sam!
Sicer pa sem se za redčenje (ali »štrajfa-nje«, kot se v Savinjski bolj popularno reče) res odločil povsem zavestno. S seboj sem zvabit tudi prijatelja, pravzaprav ga je tako kot mene vabil predvsem denar. Ki pa ga je bilo treba prej seveda še zaslužiti.
Dolga utrujajoča pot, prisrčen sprejem, obilo vprašanj, včasih netaktnih in nediskretnih, vendar nikoli zlonamernih, izpolnjevanje formularjev za delovno vizo, nastavitev v veliki sobi za goste, odrešujoč korak pod prho, dolgo osvežilno spanje. In se je lahko začelo.
Na njivo smo se odpeljali s traktorjem, na majhni poskakujoči prikolici. Zraven se je peljalo še troje ali četvero žensk iz vasi, debelušnih ali debelih gospodinj, najboljših prijateljic šefice Herte. S prijateljem sva torej izstopala v vsem, po spolu, narodnosti in državnosti, temperamentu, po nekmečkem videzu, po neki povsem drugi in drugačni kulturni stopnički. Kmalu se je izkazalo, da sva posebna tudi pri delu; kakršne mašine so že ti Bavarci, zares pravcati stroji, ki imajo na jeziku večinoma le besedi delo in zaslužek in v telesu žila-vost, včasih nepojmljivo zagnanost in neobčutljivost za bolečine, sva jih s kolegom vse razen šefice gladko puščala zadaj. Temu sem se v resnici čudil, saj sem bil mislil, da so ženski prsti za občutljiva in opravila, ki zahtevajo prav spretnost prstov (kar redčenje hmelja zagotovo je), pripravnejša od moških. Ekola, motil sem se. S tem sploh nisem rekel, da nama je šlo z lahkoto, o ne, to najmanj: pri redčenju moraš biti ves čas sklonjen, čepeti moraš, klečati ati v najboljšem primeru sedeti: grmiček hmelja moraš videti od blizu, z vrha, da
na hitro preceniš, katera dva, trije ati štirje poganjki (število je stvar sorte, enojne ali dvojne vrste, včasih tudi kaprice delodajalca) so najlepši in najmočnejši, mišice se včasih boleče napnejo, ko se steguješ po žici, na katero navijaš te izbrane brstiče, znova pa se spustiš k tlom, ko porežeš ali populiš odvečno zelenje. Torej kar cel kup operacij, katerih vedno enako zaporedje ponoviš kakšnih tisočkrat na dan. Pri tem najbolj trpijo prsti na rokah, križ in kolena. Nisem ravno mehkužnež, toda bolečina je bila včasih tako huda, da sem našel edino rešitev v tem, da sem se v mislih preselil nekam v tople poletne kraje, Portugalsko, Grčijo, morda še dlje, do kamor me bo pripeljal prav ta hmeljski denar; če pa sva se s prijateljem skupaj znašla v krizi, naju je vleklo ven kakšno brezvezno ali obešenjaško besedičenje in nezasluženo opravljanje vseh prisotnih žensk, kar sva si v svojem jeziku lahko privoščila naglas in gledaje jih v oči.
Bogme, devet ur na dan je bilo dovolj, deset že precej čez mero, enajst na zadnji meji zmogljivosti. Ko me je bolel križ, sem trpinčil kolena, ko so ta odpovedovala poslušnost, sem se znova neusmiljeno lomil in prepogibal ter pritiskat na steber telesa. Ko sem med vožnjo domov ležal na prikolici, sem vsako jamico in kamenček čutil prav v sredi hrbtenjače. Pri večerji sem se že malce naravnat, zvečer sva s prijateljem drug drugega masirata ter si vtirala neke maže, ki so pomagale ali pa ne, hodila drug drugemu po hrbtu, si predvsem dajala poguma za naslednji delovni dan. Če ne drugega, naju je odlikovala svojevrstna trma, ki je šla tudi preko samotrpinčenja in zdrave pameti, izgovorila sva si dovoljenje za delo ob nedeljah, ko so si oni kot formalni katoličani uživaško odpočivali, samurajsko »štrajfaia in štrajfala« v soncu, vročini, dežju, megli, vetru, nevihti, grmenju, celo v zrnatem babjem pšenu. »Ni miru za jekleno pest!« je postal najin bojni klic, premočenima, blatnima, opečenima ati podhlajenima nama nihče in in nikdar ni mogel vzeti dobre volje, morda tudi zato, ker so bile najine domislice včasih zelo črne, zelo nenavadne in zelo hermetične vrste.
Prav so prihajate vse stare in nove samoprevare s časom, s pričakovanjem malice, z ocenjevanjem opravljenega deta. Če ne dru-
go, je pomenil olajšanje premik z enega na drugo hmeljišče, od katerih so bila nekatera kar daleč stran. Od začetka sem poslušal klepet nikoli molčečih žensk, pobirat iz obupno neprebavljive bavarščine razumljive besede in pomene — toda tega sem se kmalu naveličal, saj pogovori nikoli niso izplavali iz tipično ženskih področij kuhinje, vzgoje in dela na vrtu. Tudi vprašanja, namenjena nama s prijateljem, se niso odlikovala po globokoumju in duhovni inovativnosti. S tem pa nikakor ne trdim, da so bile te ženske slabe, še manj, da bi bile obremenjene s preteklostjo ali kakšnim kompleksom pred gastarbajterji — z izjemo ene, ki je že po treh dneh demonstrativno zapustila hmeljišče s pojasnilom, da za vse v eni žičnici ni prostora; vse druge so jo kljub najini neprizadetosti ostro obsodite in še par dni previdno vpraševale, če sva morda užaljena. Nosile so bonbone, ob rojstnem dnevu ene izmed njih celo pol torte in ročko prave kave, nekoč so mi podtaknile škatlo najboljših cigaret.
Dnevi so tako kot med obiranjem minevati v skoraj popolno pozabo že takoj ob svetlobnem začetku drugega. Ostajale so samo posebnosti, redke, vendar nekako dragocene kljub nepomembnosti. Telo je pod vodstvom rok bolj kot ne samodejno opravljalo preproste delovne operacije, glava pa je sanjarita, se spominjala, snovala, spletkarila, risala na obraz nasmešek, otožnost, bes, zagrizenost, hudomušnost, vzhičenje.
Hmeljišča, vsa sem se jih kmalu naučil na pamet: tisto kratko ob glavni cesti dvojna žičnica malo naprej od kmetije s stajo konj in dvema dolgolasima dekletoma, ki vsak dan jahata tam okrog, dolgo močvirno na drugi strani ceste, majhna njivica z lesenimi prečniki in senco visokih cipres, in še najdaljše in najdlje stran, tik ob mestu, nasproti strojne lope TRGOVCA SEHRENSTRASERJA. Najlepše se navija takoimenovani nordauer, najtežje je s šopastim in žilavim goldom, s pripombo, da je obeh sort na žalost in na srečo najmanj.
Če kdaj, po tem je bito olajšanje primerno in razumljivo ob koncu te pomladne sezone. Zanimivo, po izplačilu so minile bolečine na vseh koncih in krajih že takoj prvo prelenarjeno dopoldne.
Naj tudi tokrat zaključim z zmagovalnim odhodom.
GITRE, GOR, GITRE DOL. Prejšnja občinska vlada je zaradi varnosti namestila na okna v pritličju občinske stavbe železne gitre. Nova vlada je očitno ocenila, da giter ne potrebuje več in jih je pred dnevi odstranila. Občinska hiša je tako zopet dobila svobodnejši obraz, če pa bodo obnovili še pročelje, bo prijaznejši tudi izgled. Sicer pa posodabljajo tudi pritličje za boljše poslovanje s strankami.	jk
Veleblagovnica
Žalec
NAMA
prireja
MODNO REVIJO
25. in 26. 10. 1990 ob 17. uri
14 let
VAŠA IN NAŠA NAMA
180 LET ŠOLE NA GOMILSKEM
V soboto je bila na Gomilskem osrednja slovesnost ob 180 letnici šole. Najprej so si gostje in drugi ogledali obnovljeno šolo, nato pa je bila osrednja slovesnost v dvorani kulturnega doma. Slavnostni govornik je bil pred-
sednik skupščine občine Žalec, Milan Dobnik, v kulturnem programu pa so nastopili učenci in učenke OŠ Gomilsko. Ob tem visokem jubileju so pripravili tudi razstavo.
T, T.
NARAVA SE JE POIGRALA. Narava je razveselila družino Aškerc iz Žalca, Alja in Maja pa sta nam v uredništvo prinesli kolerabo s trinajstimi glavami. Zrasla je na njihovem vrtičku, ki je že večkrat poskrbel za nenavadne pridelke.	j. k.
HOTEL PREBOLD vabi na
MARTINOVANJE
v soboto, 10. 11. 1990, v restavraciji hotela.
| Za ples bo igral ansambel ŠTAJERSKIH SEDEM, za
I dobro voljo bo skrbela humoristična skupina ALKOTEST iz Celja. Rezervacije na tel. 723-311.
I
P TEPUH
TURISTIČNA AGENCIJA -
ŽALEC, Šlandrov trg 34
telefon 063/713-186
Marija STRMČNIK oec.
vodja agencije
NASA PONUDBA:
•	ROMANJA
•	LETNI ODDIH
•	SMUČANJE
•	IZLETI IN POTOVANJA
•	PONUDBA ARANŽMAJEV DRUGIH TURISTIČNIH AGENCIJ: ATLAS, KOMPAS, GENERALTURIST, DALMACIJATURIST, KVARNER EXPRESS, MERCATOR TURIST
•	INFORMACIJE
VESELIMO SE SREČANJA Z VAMI!
SPOMIN NA BITKO NA ČRETI
V soboto so se borci in mladi iz žalske in mozirske občine zbrali na Čreti na Dobrovljah. Tu je bila namreč spominska slovesnost ob 49 letnici prve frontalne bitke partizanov z Nemci na Štajerskem. Okupator je imel veliko mrtvih, bitka pa je odjeknila po celi Evropi. Kljub dežju, megli in hladnemu vremenu je prišlo precej obiskovalcev. Po pozdravnem govoru predsednika skupščine KS Braslovče, Ivana Faleta, je spregovoril predsednik skupščine občine Žalec Milan Dobnik, nato pa še udeleženec bitke Ivo Zupanc-Ludvik. Kulturni program so pripravili učenci OŠ Braslovče, TVD Partizan Vransko je v spomin na bitko pripravil gorski tek iz Vranskega na Čreto. Občinski odbor združenja rezervnih vojaških starešin občine pa je za svoje člane pripravil srečanje rezervnih vojaških starešin.	j TAVČAR
-interier
Če ste se spraševali, zakaj je R - interier na Šlandrovem trgu 9 v Žalcu najbolj obiskovana trgovina s pohištvom in stanovanjsko opremo na Štajerskem, je odgovor preprost:
-	ker imajo najnižje cene
-	ugodne kreditne pogoje
-	brezplačno dostavo do 10 kilometrov
-	ker vam poleg že tako nizkih cen nudijo še 10-odstotni popust za* gotovinsko plačilo
AKCIJSKA PRODAJA ODEJ PO IZJEMNO UGODNIH CENAH - NA 3 OBROKE!
Pravi naslov za nakup pohištva IB -interier
Šlandrov trg 9 Žalec
AVTO RALLY
Trgovina z avto deli Žalec tel. 711-484
Vam nudi:
avtodele za Zastava, Renault, Fiat
avtokozmetiko
avto akustiko
elektromotorje
Od 15. 10. do 27. 12. 1990 nagradna igra
Za nakup nad 100 din nagradni kupon.
1. nagrada 3000,00, 2. nagrada 2000,00 in 3. nagrada 1000,00 din in 10 blagovnih nagrad