Gamsek Vili leži na polici strme skalne stene in žalostno strmi predse. Po kosmatem, rumenkasto rjavem gobčku mu polzijo debele solze. Ampak, naj vam prej kot to, zakaj je tako žalosten, razložimo, kdo je naš Vili in kje živi. Nekaj je gotovo: ni podoben žabi, niti lisici, še manj pa kokoši. No, pa še marsikateri živali ni niti malo podoben. Gamski, kakršen je Vili, živijo v gorah, v strmih skalnih robovih. Spretno skačejo in tečejo čez kamenje, trate in skale na visokogorskih pašnikih, kot bi jih podil sam veter. Zelo so plašni. Če zagledajo človeka, se takoj poženejo čez drn in strn in, glej ga zlomka, že jih ni nikjer več. Na glavi imajo krajše ukrivljene roglje, na katere so zelo ponosni. Sedaj pa k naši zgodbici ... Viliju se je pouk v gamsji šoli že končal. Pomlad se je prevesila v poletje. Sošolci so se razkropili. Nekateri prijatelji so se vrnili v svoje trope, drugi so se preselili. Planinski zajček Repko se je odpravil na sosednji pašnik, da bi si našel sveže zeli. Ta je res pravi zajček. Vedno prestrašeno opreza navzgor, proti strmim skalam. Ima namreč slabe izkušnje. Lansko leto mu je v uhelj priletel kamen, ki ga je gamsek Vili nehote sprožil, ko je brezskrbno poskakoval sem in tja po strmem robu. Ta uhelj ga še danes malo skeli. Mogoče bi si moral omisliti plezalno čelado… Prijatelji svizci Miha, Murko in Metka so odskakljali, da si izkopljejo nove luknje za prezimovanje. Zima je v gorah zgodnja in pravočasno se je treba pripraviti nanjo. Kljub temu, da imajo tople kožuščke, prezimijo globoko v tleh. Celo vedno živahnega in poskočnega Miha pozimi zebe. Murko bi pa tako najraje cele dneve drnjohal, ne glede na letni čas, če bi ga Miha in Metka pustila. Kozorogec Rogec je s sestrico Rogljico in svojim tropom izginil neznano kam. Rogec in Rogljica sta podobna Viliju, le da imata roge daljše od njegovih rogljev. Sta precej manj plašna, kot je Vili, pa še bolj živahna. Zlasti Rogec bi kar naprej skakal s skale na skalo in vadil kozorogovadbo. Če bi mu starša pustila, bi se s tem ukvarjal kar cele dneve. Poleti sta se z Rogljico zaradi takšnih vaj skoraj izgubila med visokimi skalami in sta se morala kar potruditi, da sta našla pot domov. Snežna voluharica Dolgobrčica se je odpravila na daljši obisk k svoji sestrični Dolgorepki, ta pa ima skalno luknjo najmanj tri pašnike in dve ogromni skali proč. Je zelo ljubka žival. Prav lahko bi jo zamenjali z miško, če ne bi imela daljših brčic in pa repka, ki je dolg skoraj za polovico njenega trupa. In seveda, srečamo jo lahko samo v gorah. S sestrično Dolgorepko sta veliki prijateljici. Drugih bližnjih prijateljev pa Vili doslej ni imel. Najbolj pogreša prav Rogca in Rogljico. Z njima je cele dneve zganjal norčije. Mama gamsovka s sosednjega skalnega roba opazuje žalostnega Vilija. »Nič mu ne morem pomagati,« otožno zavzdihne. Pomisli, da ga v življenju čaka še veliko preizkušenj. »To, kar se naučiš v šoli, ni dovolj za gamsje življenje.« Vili je čedalje bolj nesrečen. Solze mu z gobčka kapljajo na posušeno travo. »Le s kom se bom sedaj pogovarjal in igral?« globoko zavzdihne. Zatopljen v svoje tegobe naenkrat zasliši tanek glasek: »O, gamsek, hvala za solzice. Tako zelo sem bil žejen.« Vili se ozre naokrog, a nikogar ne vidi. »Oh, gotovo se mi je samo zdelo, da nekaj slišim …Le kdo bi se sedaj še potikal po tem gorskem pašniku. Tako ali tako so vsi odšli,« žalostno zaključi. »Uh, to je bilo pravo olajšanje,« se v bližini spet zasliši droben glasek. »Hvala gamsek. Saj vem, da se ne bi smel veseliti, ker jokaš, ampak s svojimi solzami si mi zelo pomagal. Veš, že zelo dolgo ni bilo dežja.« Vili sedaj zares našpiči ušesa, pogleda naokoli, naposled pa še na tla, od koder je, vsaj tako se mu je zazdelo, prišel drobni glasek. V ozki skalni razpoki zagleda čudovito zeleno blazinico, ki jo krasijo majhni škrlatni cvetki. »Kakšna lepa rožica… Še nikoli je nisem opazil. Ampak, od tu glasek že ni prišel. Bi bil pa res trčen, če bi mislil, da rožice lahko govorijo,« si žalostno zamrmra. Ko znova pogleda proti skalni razpoki, vidi, kako se njeni cvetki premikajo, kot da bi jih mršil veter. Spet zasliši drobni glasek: »Hoj, pozdravljen, gamsek. Ali me vidiš? Maham ti, kolikor morem, bolj ne gre, imam namreč zelo kratka stebelca. Ime mi je kamnokreč. Ne vem, če ste se o meni učili v gamsji šoli. Hoj!« Vili pogleda škrlatne cvetove na zeleni blazinici in se začudi: »O, mar sem res tebe slišal? Kako si lep, gamsjekreč. Nisem vedel, da tudi rožice govorijo.« »Ime mi je kamnokreč in ne gamsjekreč,« ga ta takoj popravi. »Tudi rožice lahko govorimo, samo sliši nas malokdo. Večina nas niti ne vidi,« malo nejevoljno doda. »Kako pa je tebi ime,« ga vpraša, »in zakaj jočeš?« »Ime mi je Vili. Vsi moji prijatelji so nekam odšli,« zasmrka Vili. »Zajček Repko je šel s trebuhom za kruhom. Prijatelji svizci si kopljejo nove luknje za prezimovanje. Kozorogec Rogec in njegova sestrica Rogljica sta se tudi nekam potepla. V tem skalnem robu sem ostal čisto, čisto sam,« smrka Vili, a takoj pomisli, da mogoče le ni tako sam, saj je tu gamsjekreč. »Vili, ne bodi žalosten. Saj lahko jaz postanem tvoj prijatelj. Pa še tako lep prijatelj,« na koncu zamomlja kamnokreč važno in pomisli, da bi njegovo škrlatno obleko moral videti in občudovati prav vsak, ki zaide v te skalne robove. Skoraj vsi njegovi sorodniki imajo le bele cvetove. Viliju se počasi razjasni pogled in se nasmehne. »O, kako lepo od tebe,« reče potolažen. »No, igrati se ne bova mogla, ker sem s koreninami pritrjen v zemlji in se ne morem premikati. Lahko pa se pogovarjava. Predstavil ti bom še druge rožice, ki rastejo v bližini. Poglej kakšen meter proti levi. Ali vidiš?« mu reče kamnokreč. Takoj zatem pa zakliče: »Ej, modra zvončica, moj prijatelj gamsek Vili išče nove prijatelje, ker je ostal čisto sam in je zato zelo nesrečen. Ali bi tudi ti hotela postati njegova prijateljica?« »Pozdravljen, kamnokreč!« ga veselo pozdravi svetlomodra, nežna zvončica. »Znova in znova sem očarana nad tvojo prelepo škrlatno obleko. Seveda rada postanem Vilijeva prijateljica. Vsi potrebujemo prijatelje, še zlasti, kadar smo osamljeni,« doda. Kamnokreč nečimrno strese s svojimi kratkimi stebelci, tako zelo mu je všeč, da ga je zvončica pohvalila. In tako je kamnokreč poklical še bližnjo planiko, lepotico s srebrnosivimi kosmatimi listi, pa še temnomodri svišč, katerega cvetni listi so kot modra čaša na peclju, in živorumeni avrikelj. Vsi so bili pripravljeni postati Vilijevi prijatelji in so bili tega tudi veseli. Gamsek Vili je dobil kar pet novih prijateljev. Navdušeno je odskakal k mami gamsovki. »Mama, spoznal sem nove prijatelje. Ime jim je gamsejkreč, zvončica, planinka, svišč in avrikelj,« hiti pripovedovati celo zgodbo. »To je pa vesela novica, Vili,« je zadovoljna mama gamsovka. »Ampak, tvoja nova prijatelja se imenujeta kamnokreč, in ne gamsejkreč, ter planika, in ne planinka. Ker raste kamnokreč v kamnitih razpokah, se imenuje kamnokreč. Planinka pa je dekle, ki rado hodi v planine. Rožici je ime planika. To si pa le zapomni,« mu potrpežljivo razloži mama. »Tudi jaz bi jih rad razveselil, le da ne vem kako,« začne Vili napeto premišljevati na glas. Tako vneto premišljuje, da se mu še roglji na glavici premikajo naprej in nazaj. Mama ga zadovoljno opazuje. Pravi fant od fare je njen Vili, tako prijazen in pošten, pa čeprav jo včasih ujezi. Še posebej je huda nanj, kadar ugotovi, da je imel v šoli kosmata ušesa in ni poslušal učiteljice. No, ampak gamsjo šolo je uspešno zaključil. Menda se je že kaj naučil. »Aha, že vem!« se razveseli Vili. »Na pašnik grem nabrat najboljša zelišča. Ti nam bi pa lahko ocvrla zeliščne krofe. Tvoji krofi so najslastnejši na svetu … Odnesel jih bom kamnokreču, zvončici, planiki, svišču in avriklju. Gotovo jim bodo šli v slast. Zraven pridam še velik vrček kakava. Tega bom kar sam pripravil. Z njim jih bom zalil. Le zakaj bi pile samo vodo, če pa jim lahko naredim odličen kakav? Verjetno sploh ne vedo, kako dober je!« postaja Vili čedalje bolj navdušen nad tem, česar se je domislil. Tako bo rožicam pokazal, kako zelo je vesel njihovega prijateljstva. Mama gamsovka očitajoče pogleda Vilija in reče: »Vili, Vili … Tvoje nove prijateljice so rastline in te ne jedo krofov ter se jih ne zaliva s kakavom! Rastejo v zemlji in se prehranjujejo s tem, kar je v njej, za žejo pa potrebujejo vodo, ne pa kakava.« Vili pomolči, nato pa skesano pogleda mamo: »Oh, spet sem ga polomil … V vsem svojem veselju sem pozabil, da so moje nove prijateljice rastline … In da, seveda, zato tudi ne jedo zeliščnih krofov in se jih ne zaliva s kakavom. Hm, veš, mama, verjetno me tisti dan, ko smo se o njih učili, ni bilo v šoli. Prav mogoče je, da sem ravno takrat imel gripo,« se Vili poskuša izviti iz kaše, ki si jo je zakuhal. »Imam predlog, ampak ti ga povem samo, če mi pri največjem gamsovem roglju obljubiš, da si boš spet prebral knjigo o gorskih rožicah. In ne pozabi, obljuba dela dolg,« se naposled vda v usodo mama. »Bom, mama, seveda bom,« ji obljubi Vili. »No, mogoče sem se pa res malo premalo učil …« na koncu zamomlja sam pri sebi. Mama gamsovka mu reče: »Podaj se na pašnik in na gozdnem robu poišči kos smrekovega lubja. Nakoplji nekaj lepe zemlje, jo daj na lubje in jo prinesi. Ko se vrneš, boš šel z vrčkom še po vodo k bližnjemu potoku.« Vili jo uboga in se s skale spretno spusti na pašnik. Tam najprej, ob razpadajoči smreki, na tleh pobere velik kos lubja. Razgleda se naokrog, kod bi lahko bila najlepša prst. Okrog starega domovanja prijatelja svizca Mihe leži precej še čisto rahle zemlje. Na lubje jo naloži zajeten kup. Z gobčkom ga zgrabi in se pazljivo, da se ta ne bi posula, napoti proti skalni polici, kjer ga čaka mama gamsovka. Med potjo vneto premišljuje, zakaj mu je mama naročila, naj prinese zemljo. »Le kaj naj bi moje prijateljice počele z njo?« se ne more spomniti ničesar pametnega. »Morda je pa mama mislila, da bi jim naredil majhen vrt. Ne, to gotovo ne ... Saj ne bodo sadile solate ...« Skoraj že prispe do mame, ko mu šine v glavo: »Aha, sedaj pa vem čemu zemlja!« vzklikne, ves vesel, da se bo vendarle lahko izkazal pred mamo. Takoj, ko prispe, ji veselo oznani: »Mama, sedaj pa vem, zakaj si rekla, da naj za prijateljice prinesem zemljo. Vsaki jo bom nekaj podaril. Nasul jo bom v skalne razpoke in okoli njih, če bo treba. Zemlje za rast imajo namreč bolj malo. Potem jih bom zalil z vodo, ker že dolgo ni bilo dežja. Zato je bil tudi kamnokreč tako vesel mojih solz ...« Mama ga pogleda, tokrat z olajšanjem. Pa le ni šlo gamsjeslovje popolnoma mimo Vilijevih ušes … Pa nekaj zdrave gamsje pameti tudi še ima. Tako se Vili ves vesel odpravi k svojim novim prijateljicam. Najprej na skalno polico odnese lubje z zemljo. Nato pohiti po vrček z vodo in se z njim podviza nazaj na skalno polico. Rožice ga nekoliko presenečeno opazujejo. Vili jim reče: »Rad bi se vam zahvalil, ker ste z veseljem postale moje nove prijateljice. Sedaj nisem več osamljen in žalosten. Prinesel sem vam svežo zemljo, da boste imele več in boljšo hrano ter boste še lepše cvetele. Prinesel sem vam tudi vodo, da ne boste žejne.« »Oo,« veselo vzkliknejo rožice vsevprek, rekoč: »Kako je to lepo od tebe, Vili!« Vili v skalno razpoko vsake od rožic nasuje nekaj zemlje, nato pa jih še izdatno zalije z vodo. »Oh, kako se prileže sveža voda, pa tudi zemlja,« se najprej oglasi kamnokreč. »Sedaj bom še bolj cvetel in moji cvetovi bodo še bolj škrlatni … Še lepši bom, kot sem že,« si zamrmra nečimrno. Ko Vili zalije zvončico, se njeno nežno steblo postavi pokonci. Bila je že malo uvela. »Kakšna osvežitev!« vzklikne z olajšanjem. Enako so dodatne zemlje in vode veseli planika, modri svišč in avrikelj. Naenkrat se izza vogala prikaže mama gamsovka. S seboj nosi dva velika zeliščna krofa. »No, Vili, tole je pa posladek zate. Verjetno se ti zemlja ne bi najbolj prilegla …« se hudomušno nasmehne. »Krofi!« se razveseli Vili, medtem ko že seže po prvem. S polnimi usti začne brundati pesmico: Kadar mama zeliščne krofe pripravi, Vili jih takoj pospravi. Da malica še boljša bi bila mama še vrček kakava prida. To, da gre pesmica bolj za silo v ušesa, ga sploh ne moti. Pomisli, da bo z dovolj vaje, lahko postal še pravi pesnik. Seveda ni treba posebej povedati, da sta oba krofa hitro končala v Vilijevem želodčku. »Takoj, ko pridem domov, si bom privoščil še malo kakava,« pomisli Vili in že se mu pocedijo sline. Ko je malica, takšna in drugačna, pri koncu, se kamnokreč, najbolj živahen med vsemi, domisli, da bi si lahko do večera pripovedovali zgodbe in pravljice. In res, najprej začne Vili pripovedovati gamsje štorije s pašnika. Na koncu so kar tekmovali, kateri bo opisal čim bolj zanimivo dogodivščino. Tako vse do poznega večera, da je Vili še na kakav čisto pozabil … Stanka Klakočer PRAVLJICA O GAMSKU VILIJU IN GORSKIH ROŽICAH ILUSTRACIJE Sara Di Sante ILUSTRACIJA NA NASLOVNICI Jernej Kovač Myint UREDNICA, Anka Rudolf UREDNIK PLANINSKE ZALOŽBE, Vladimir Habjan RECENZENT, Ana Suhadolnik LEKTORIRANJE, Vera Šeško TEHNIČNI UREDNIK, Emil Pevec OBLIKOVNA ZASNOVA, Mojca Dariš OBLIKOVANJE IN PRELOM, Mojca Dariš IZDALA IN ZALOŽILA, Planinska zveza Slovenije Ob železnici 30a / SI-1001 Ljubljana www.pzs.si/ info@pzs.si Ljubljana, 2020 EVIDENČNA ŠTEVILKA ZALOŽBE, 484 ZA PLANINSKO ZVEZO SLOVENIJE, Jože Rovan Elektronska izdaja Dostopno na: https://www.biblos.si/ Brez pisnega dovoljenja Planinske zveze Slovenije so prepovedani reproduciranje, distri-buiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=304018688 ISBN 978-961-6870-48-1 (epub)