KRES FANTOVSKI LIST H3I KRE S UPRAVA FANTOVSKEGA LISTA »KRES« :: LJUBLJANA, LJUDSKI DOM. :: NA TA NASLOV NAJ SE NAROČA IN PLA- -..= CUJE LIST TER POŠILJAJO ROKOPISI IN SPLOH VSA DRUGA SPOROČILA. — CENA LISTA 25 DIN. — TELEFONSKA STEV. 34 - 98. — RAČUN POŠTNE HRANILNICE 15.521. iimiminmmiumiiiiimiiiiiumiimHiiNiiimmmmiimmimmimmmmimmmmmmmmmmmmiMimmmHMimmiiHiimmiiiiimmii ALI 2 K I M A S KRASNO KNJIGO STORI TO ki vsebuje praktična navodila aa lepo vedenje? Vsakemu fantu je knjiga nujno potrebna, da bo vedel, kako se mora obnašati v druibi in doma, na cesti in v dvorani, v govorjenju in pri pisanju. V S K PRVI DEL KAKO SE MLADIC VHDH SNAGA NO 9 A RED DR2A POZDRAVLJANJ B PREDSTAVLJANJ® N A Kako ln kaj jroTorlm» No bodimo nadleKnl Občevanje * odraslimi S tovariši Z mlajšimi dečki Z deklicami S sovražniki ln nasprotniki Občevalne lastnosti mladca PRI JEDI NA OBISKU NA POTOVANJU PRI IGRI V NARAVI O DELIH ČLOVEŠKIH ROK V DRUŽINI V SOLI V CERKVI DRUGI DEL KAKO MLADEC GOVORI OPRAVLJANJE LAGANJE TOiARENJE IN ČRNJENJU ZABAVLJANJE PRILIZOVANE HVALJENJE GOVORJENJE O SAMEM SEBI VEDENJE MED POGOVOROM DOSTOJNE ŠALE PRIPOVEDOVANJE RAZGOVARJANJE TRETJI DEL KAKO MLADEC PISS Dokler traja raloga, st knjiga STORI TO dobi v belih, modrih, rdečih ali zelenih platnicah, dalje tiskana z rdečimi ali črnimi črkami, na belem ali modrikastem papirju. Stane 45.— Din in se naroča pri DRUŠTVENI NABAVNI ZADRUGI v Ljubljani, Ljudski dom. Dobi se pa tudi v vseh knjigarnah Napiši šs danes dopisnico in knjigo naroči ali pa si jo o priliki oglej v bližnji knjigarni. inmiMmimiHiiNiM IMUOHIINIMUMMHtMIIIIHimMHIIIIMIIIIIHHiniN imiimmmmmmmimmimmmMt» KRES DRUGO LETO 1931 ENAJSTA ŠTEVILKA »Ohraniti si hočem sveto čistost neomadeževano in neoskrunjeno. V vseh skušnjavah zoper njo si hočem z molitvijo pomagati, da ne padem. Trden je moj sklep: Rajši umreti, kakor Boga s takim grehom žaliti!« — »Da, trdno sklenem iznova: skrbno bom varoval svoje oči na cesti in se ne bom oziral po osebah!« — »Marija prečista, ljubim Te, ali vsaj želim Te iz vsega srca ljubiti, ljubiti večno le tebe in Srce tvojega Sina, svet in njegovo veselje pa neskončno prezirati. Pomagaj mi, da napredujem v bogoljubnosti in pobožnosti, ponižnosti in čistosti.« — »Tvoj sem, o Marija! Trdno upam, da mi boš izpolnila milosti, ki te jih prosim, srčno prosim. Ne maram za veselje, ki ga ima svet: Ti, Devica, si moje veselje, moja sladkost. V tebi, Prečista, bom imel mir, ki ga ničemurni, umazani svet ne more dati. Stori mi srce ponižno, krotko, čisto, pobožno in tebe srčno ljubeče.« — »Da bom sodni dan stal na desni strani med onimi, ki jim bo večni sodnik Jezus klical: Pridite blagoslovljeni.. . , si hočem posebno prizadevati za eno čednost, deviško čistost. Varovati pa se hočem nad vse skrbno greha, radi katerega jih bo največ stalo na levici. Rajši umrjem, kakor da omadežujem svojo dušo z nečistim grehom, niti z najmanjšim ne!« — O sveto devištvo, rajši bi celo svoje življenje trpel najhujše dušne in telesne bolečine, kakor bi tebe izgubil. Ob misli na to grem s pogumom in veseljem vsak dan v hud boj, ki mi ga vsiljuje moja sprijena narava, hudobni duh in zapeljivi, ničemurni svet. Iz knjižice »Rožica s Krasa«, 30—33. Izreki mladeniča Ernesta Mlakarja — kot premišljevanje za naš praznik Brezmadežne 8. XII. Obletnica Dan 12. novembra 1920, ko se je tam na laški Rivieri blizu Genove podpisala pogodba med Italijo in sami sebi prepuščeno Jugoslavijo, je za nas Slovence posebno težkega spomina. Minule so sanje o samoodločbi in nastopila je kruta resničnost, težja sužnost od one, iz katere se je Slovenec ob Soči in v Istri rešil 29. oktobra 1918. Naše slovensko Primorje, naša narodna Divača, rojstni kraj Ernesta Mlakarja — Rožice s Krasa. pljuča odrezana od narodnega telesa! Najbolj zaveden del našega naroda, ki je s tako vztrajnostjo nad tisoč let branil našo zapadno narodno mejo in se pri tem ni umaknil niti za ped nazaj od one točke, ki jo je zasedel davni davni praded na furlanski nižini pod Čedadom — ta del je izročen tujemo gospostvu brez vsakega zagotovila, da se bo od novega gospodarja spoštovala njegova samobitnost, njegova kultura, njegov jezik. Tudi nobenih mednarodnih obvez glede zaščite manjšin ni Italija prevzela. Vendar ni tedaj nihče mislil, da bo narod, ki je sam tako dolgo trpel pod tujim jarmom in se šele zdaj popolnoma osvo- bodil in zedinil, da bo ta isti narod tako kruto ravnal z mirnim dotedanjim sosedom. Prišel je fašizem in je z največjo brezobzirnostjo pričel svoje delo preobrazbe Italije, v kateri naj vlada samo en jezik, samo ena kultura, samo ena miselnost, ki naj tako duhovno zedinjena, fizično s posebno vojaško vzgojo od otroške dobe dalje okrepljena stopi na pot zavojevanj novih dežel. Tu ni bilo mesta za slovansko narodno manjšino. Ne bomo danes seštevali nešteto krivic, ki jih naš narod trpi pod italijanskim fašizmom. Vsakemu zavednemu Slovencu so za vedno vtisnjene v spomin. Kri je med nami in laškim fašizmom, kri naših narodnih mučenikov. Ta kri vpije do neba. Ta kri tudi nas budi in poziva, da se naša mladina trdno organizira, da v svojih organizacijah goji živo narodno zavest, ki nikoli ne bo pozabila našega raja Vipavske doline ne naše bistre Soče ne našega morja, zlasti ne tam bivajočih bratov. Ta organizirana mladina naj si krepi duha in telo, da bo v tistem velikem trenutku, ko se bo spet odločala usoda, na mestu in ne bo mogoč nov Rapallo. Tisti pa, ki določa usodo narodov in držav, naj da, da kmalu pride dan našega odrešenja! Konrad. Pridi, davno zaželjeni dan! Mi te čakamo z odprto rokd. Mi te čakamo z dušo bolnč. Kot solnce jetnik te kličemo, kot svobodo jetnik te kličemo: Pridi, davno zaželjeni dan! Joj, kako so noči temnč, kako so po noči sence strašnč, po noči se misli v prepade gubč. Kolikokrat nas je satan izkušal, a kdor je bil mož, ga ni slušal. Morda je nekaj suhih vej odpalo; življenje ne bo za njimi jokalo, srce je vse rane prestalo. Pridi, davno zaželjeni dan ! Mi kličemo tvojo zlato perot, s kristali okrašeno, v mraku pozlačeno .. . Mi kličemo tvoj zlati križ, pet biserov na njem blestečih, pet rubinov kakor naša kri rdečih ... Pridi, davno zaželjeni dan! Mi te čakamo z odprto roko ... Mi te čakamo z dušo bolnö. .. . Katoliška akcija F. V. Fara Med tem, ko je bil doslej tvoj delokrog mogoče samo družina, samo društvo, ko so te doslej zanimale razmere samo gotove družbe, pa se mora odslej v smislu KA Tvoje zanimanje in delo raztegniti na celo župnijo, v kateri bivaš. Veliko dobro delo, ki ga bo gotovo izpeljala KA, je dvig ugleda župnije in njenega pastirja, župnika. Razdelitev dušnega pastirstva v župniji je skoro toliko stara kot Cerkev in je bo-gohotena, zato je bilo napačno, če je ravno društveno in drugo delo trgalo župnijo, namesto da bi pri vseh župljanih vsako katoliško prizadevanje ustvarjalo vedno trdnejšo zavest, da so člani ene farne družine, ovčice istega dušnega pastirja - župnika, z enim glavnim zatočiščem — župno cerkvijo. Če pa so vsi župljani med seboj tako združeni, potem morajo drug z drugimi sočuvstvovati, imeti smisel za zadeve cele farne družine. Posebej še se morajo tesneje pridružiti župniku, njegovo veselje vzeti za svoje veselje, z njim tudi žalovati in z njim deliti skrbi, ki jih ima za svojo faro. Ko nam bo ta zavest enkrat privzgojena, ne bo naše delo in skrb nič več ozkosrčno omejena, ampak bomo hiteli, da z združenimi močmi pod vodstvom župnijskega sveta KA rešimo težkoče župljanov in rešimo faro trpljenja in bolezni. Kdor je že nekoliko vzgojen za KA, bo že vedel, zakaj se mora oprostiti predsodka, češ to je župnikova zadeva. Tudi tvoja, ti jasno in odločno zapoveduje papež. Začni pa takole: bodisi župnik sam, ali še bolj svet KA, ki je postavljen za to, da ob župnikova strani čuje nad faro, ti bo povedal, za katere stvari je v tvoji fari treba še posebej poskrbeti. Ne bo jih premalo. Lotiti se je treba najbolj nujnih. Mogoče je pijančevanje pri vas tista rana, ki najbolj boli — vam jemlje ugled. Morda je pa slab tisk in pomanjkanje dobrega vzrok slabega stanja. Drugod je morda par skrivnih javnih hiš, ki na tihem zastrupljajo dobre. Zopet bo morda eden glavnih neredov v kakem kraju vedenje v cerkvi ali izven nje, drugod pomanjkanje javne dostojnosti (moda, kopanje itd.) v poletnem času. Včasih cela župnija trpi vsled protikrščanskega delovanja gotovih organizacij, zanemarjanja otrok in doraščajočih itd. Vsaka župnija je drugačna, zato je treba prej skrbno ugotoviti potrebno delo in ga razvrstiti z ozirom na nujnost, nato pa se ga pogumno — z združenimi močmi, po dobro sestavljenem načrtu — lotiti, ne prej odnehati, dokler niso sadovi vidni. Vzemi si, prijatelj, celo faro za svoj drugi dom, njene skrbi in potrebe za lastne in boš doživel, kako prijetno je biti apostol v duhu Katoliške akcije. Pri našem velikem prijatelju Z velikim, navdušenjem je bil na prvem zvezinem svetu F. O. sprejet predlog, naj se izreče na primeren način najiskrenejša zahvala gospodu nadškofu dr. A. Jegliču za njegovo veliko ljubezen in naklonjenost, ki jo je ves čas izkazoval slovenski katoliški mladini. Na istem svetu izvoljeni odbor je mislil, da to častno nalogo na najprimernejši način izvrši, ako gre našega sivolasega voditelja obiskat tja gor v skriti Gornji grad. Jutro 11. oktobra (nedelja) je bilo megleno in je obetalo lep solnčen dan. Zjutraj se nas je 6 odpeljalo po ravni cesti čez Mengeško polje. Megla je bila mrzla in gosta, da smo se prav neprijetno občutili; ko smo se dvignili nad višino Kamnika, pa je posijalo toplo, milootožno jesensko solnce in pred nami so se pokazale v vsej krasoti Kamniške planine. Skozi Kamnik in doli notri pod planine je brzel avto. V Stahovici smo prišli v dolino Črne. Vedno višje in višje smo se spenjali po ozkih serpentinah. Prav pod cerkvico sv. Primoža vodi cesta, ki v višini 902 m prevali prelaz med Kamniškimi planinami in njih odrastkom Menino planino. Zopet je šlo strmo navzdol med gozdovi in dolino Drete. Na desni nas je pozdravila romarska Nova Štifta, kamor zlasti na Veliki šmaren radi romajo naši kmetski ljudje. Vedno bolj obljudena in vedno širša postaja mirna dolina in naenkrat imamo pred seboj mogočno zidovje gornjegrajske rezidence ljubljanskih škofov, z veličastno drugo ljubljansko stolnico. Avto je zavozil naravnost na prostorno grajsko dvorišče, ki ga na tri strani zapira grad, na četrto pa cerkev. Bili smo že prijavljeni in naš stari znanec nas je peljal skozi prazno, krasno poslikano sprejemno dvorano v sosedno ne dosti manjšo sprejemnico, kjer smo počakali. Vrata se od-pro in pred nami je spet kakor tolikokrat ob enakih prilikah naš dobri pastir, duhovni oče naše slovenske katoliške mladine. Težko je najti primernih besed zahvale, toda kar je besedam manjkalo, to je nadomestilo toplo čuvstvo, s katerim so bile besede izgovorjene. Gospod nadškof je vsakega posameznega člana odposlanstva po svoji ljubeznivi navadi stisnil za roko. »No, vas pa še ne poznam«, je rekel najmlajšemu, ko smo ga predstavili kot tajnika. Ker smo bili vsi prvič v Gornjem gradu, nam je gospod nadškof razkazal svoje prostore. Videli smo delavnico, kjer stoji miza s knjigami, skromno spalnico in nato še domačo lepo kapelo, kjer prevzvišeni premoli mnogo, mnogo, saj je sedanji čas njegove molitve še posebej potreben in mi smo še posebej prosili njegove molitve za našo mladinsko organizacijo, da bi ji Bog dal premagati vse težave in po pravi poti voditi našo mladino. Ogledali smo si hodnik, na katerem je križev pot našega znanega starejšega umetnika. Prevzvišeni nam je povedal, da je bil ta križev pot prej v cerkvi, pa so ga nadomestili z novim. Iz stare ropotije je rešil umetnino in zdaj ob njej opravlja pobožnost križevega pota. Povabljeni smo bili na kosilo. Pogovor se je sukal v glavnem okoli organizacije fantov, obsegel pa je tudi vsa dnevna vprašanja. Povedali smo, da se slovenska mladina krepko in odločno drži katoliških načel, za katero jo je on toliko let vnemal, da je premagala dosedanje preizkušnje in da se v vsakdanjem boju s samim seboj in z zunanjim svetom vedno bolj krepi in jekleni. Popoldne so prišli do besede, ne, do fotografiranja — tudi naši fotografi, saj smo imeli kar tri aparate s seboj in vsak je že dopoldne pri ogledovanju notranjih prostorov, cerkve in gradu izkrai ono, kar je hotel odnesti za spomin s seboj na plošči. Postavili so nas vse v glavni dvorani in nas — počili. Nato nas je najbolj uren vjel, ko smo ravno s stopnišča stopili na dvorišče. Ker so hoteli še mnogo fotografirati, smo se poslovili od gospoda nadškofa, da bi ga preveč ne utrudili. Ko se je Prevzvišeni vračal po stopnicah v svoje prostore, visok, Na obisku pri očetu. sivolas, sedaj malo upognjen mož, se nam je stisnilo srce, saj smo gledali očeta, ki smo ga cenili in neizmerno spoštovali, ko je bil naš pastir, in ki ga ljubimo od srca zdaj, ko tam gori moli za nas vse, za ljubo slovensko ljudstvo in posebno še za mladino. Odhajal je od nas, a vendar ostane pri nas, škofa Jegliča ni mogoče pozabiti, preglobo je s svojo osebnostjo zaoral v zgodovino naroda. Ko so naši fotografi menda porabili vse svoje plošče in, kakor smo mogli pozneje ugotoviti, ne pokvarili, smo spet zasedli našega mirnega in brzega konja, ki nas je zdaj odpeljal po daljši poti ob Dreti navzdol, mimo Marijinega gradu skozi Mozirje in druge lepe kraje Savinjske doline, in dalje skozi Vransko in čez Trojane po Črnem grabnu proti Ljubljani. Gori sredi mesta Gornjega grada pa je sam, ne sam, saj se pogovarja v molitvi z Bogom, ostal naš nadškof, ki ga slovenska katoliška mladina ne pozabi. Lovretova krivda Venceslav Winkler. Hudin je vrag. Prepredel je zemljo in človeka. S strupenim smehljajem je pokril dolino in jo ovil okoli roke. Župan je. Pravico je uklenil in postavo. Trgovec je in krčmar. Za ves kmetski denar je izdolbel poti. Vse lijejo v njegov žep. Žaga poje od jutra do večera. Vozniki pokajo proti Rakeku. Zvečer se vračajo in pijejo do polnoči. Kjer dobijo denar, tam ga pustijo. Žagar Lovre se je izjokal. Pokopal je ženo. Bajta je ostala pusta. Sinova Tine in Janez delata z njim vred na žagi. Hčerka Ivanka služi pri Hudinu. Vse roke za Hudina. Blagoslova pa ni. Lovre, starec sivi, premišljuje: »Grunt. Bil je. Tri parcele pašnikov pod Pogačo. Njive na Zavrteh. Njive pod Bradatko. Gozd nad Glinško lozo. Ničesar ni več. Komaj ozek kos zemlje okoli bajte. Vse je šlo. Hudin ima dobro vino in dolge roke, z železom okovane.« »Pa kdo je kriv?« godrnja na pragu hripavi glas sina Janeza. Starec molči. Večer za večerom v Hudinovi krčmi. Karte, žganje, harmonika in pijana pesem. Hudin se smehlja. Vino lije po mizah. Doma so otroci in zapuščen grunt. Otroci jokajo., Hudin ima dosti kruha. Belo štruco jim bo prinesel. Dan za dnem tako. Otroci so lačni dorasli, grunt se je stesnil. Nazadnje je ostala sama bajta s tremi otroki, žena je umrla z gruntom. »Kdo je kriv?« Takrat se je Lovre ovedel. Nehal je piti, nehal se smejati. Janez se je naveličal žage. Hudin ga je pogledal začudeno, •oče boječe. Svet je velik. Za goro je mesto. Za tisoč ljudi ima kruha. Še eden gre lahko vanj. Tam plačajo, kar roke zmorejo. Hudin je skopuški. Domačije sicer ne bo, pa leto, dve leti vsakdo potrpi. Pijanec ni. Prihranil bo, vrnil se in popravil bajto. Lovre je molčal. Vedel je, da je sam kriv, da sin odhaja. Kaj naj mu reče? »Vi ste zapravili«, bi odgovoril. »Moram zgraditi, kar ste podrli.« »Še jaz bi šel«, se je zamišljen vzdignil mlajši Tine. »Ti?« je zahropel starec. »Ti?« »Zakaj ne?« Tine je bil bolan. Dva meseca že ni delal. Od Velike noči. Prehladil se je. Ne bo hudega. Ljudje so pravili drugače. Bledel je preveč in omahoval. »Še jaz bi šel!« »Ti ostani!« je siknil ostro Janez. Rekel bi rad nekaj prav lepega, pa ni znal. Tine umolkne. Vedro sije sonce nad griči in žge nekje v prsih. Janez odhaja. »Moja krivda, moja krivda!« ječi starec. Ivanka se je vrnila. Prišla je objokana in potrta. Oče jo je pogledal začudeno. Ko bi prisluškoval govoricam, bi razumel. Včasih je upal, da bo gruntarska in se bodo fantje tepli zanjo. Zdaj je nekaj momljal. Povešal je glavo in garal tri dni. Ni več izpraševal, kdo je kriv. Hudin siplje grozo. Grunt v nič. Ženo v grob. Janeza od doma. Tineta v bolezen. Ivanko v sramoto. Starca v bolečino. Omahnil je v cerkev pred Mihaelov oltar. Potožil je vse in je razumel v popoldanskem molku ena samo polglasno besedo: »Pokora, pokora, pokora...« Tine je ugašal. Legel je. »Hitro ga nese«, so pravili ljudje. Fant je pel in kričal še nekaj dni pred smrtjo, ko so jabolka zorela pred hišo. Na skrivaj je pa štel ure. Lovre se ga je izogibal. Ni mogel prenesti otrokovih vedrih oči. Še Ivanke se je bal. Sam sebe je presodil in spoznal svoj greh za najhujše zlo. Vse drugo je prišlo iz njega. Ko so Tineta pokopali, je zajokalo v bajti revno dete. Z njim je skrivaj jokala Ivanka. Starec Lovre se je še bolj ukrivil. Ni se smehljal, ni preklinjal. Trudno mu je polzela beseda: »Moja krivda, moja krivda!« ... Sredi sveta Venceslav Winkler. Sredi sveta je temno kot da je polnočni strah segel tja s črno roko — Ustavi se, deklica! Sredi sveta je tih grob, vanj so srce zakopali. Izjokalo se je do dna. — ustavi se, deklica! Sredi sveta je vihar. Z ostro perotjo objame obraz in ga v hrupnem vrtincu ponese od nas — ustavi se, deklica! Sam sem pa kakor drevo iz pustinje in ne morem odtod, dokler ne izpijem kozarca do dna. — Pusti me, pusti me, deklica! Zmaga pravice Povest. — Spisal B. P. XI. Tisto nedeljo po sv. Juriju je vselej semenj ali žegnanje pri podružnici sv. Jurija. Komaj ße je mašnik zadnjikrat obrnil po cerkvi in zapel: »Ite, missa est!« je že nategnil pri Trosniku godec, tisti Krevsov Tine, svoje harmonike, ki so se ustavile navadno šele v ponedeljek popoldne ali celo v torek zjutraj. Mladi svet se je zbiral v pivnici, jedel, pil, pel in se vrtel. V veži pa sede že bolj postarni možakarji, vlečejo ga po svoje iz kozarcev in pip ter zabavljajo mlademu svetu v izbi, kako je neumen. »Danes bo spet Trosnik vzel nekaj krvi na svoje rame«, reče možiček, ki so mu lasje lezli že precej v tilnik. »Poglej, poglej, tale je Ostnikova. Kakšna je že! Saj se je komaj dedec oženil.« Te besede so merile na dekletce, ki je prišlo iz izbe ter si na hišnem pragu hladilo vroče čelo. Polsvilnati obleki se pozna na hrbtu več dolgih lis, ki pričajo, da dekle dobro greje v hrbet. Ob pasu se pozna, da krilna barva ni kaj stanovitna. Sicer pa je dekle čednega obraza in precejšnje postave, dasi se ji pozna, da še ni tako dolgo, kar je še z materjo hodila v cerkev. Smejala se je otrokom, ki so prodajali zijala okoli hiše in se učili gledati. A ni dolgo gledala po otrokih. Kmalu za njo pride iz hiše druga podoba. Poznamo jo že: Krajčev Janez je. Zadere se najprej nad otroki: »Otroci, domov spat!« A kdo bi ga poslušal? Tam izza ogla se je čula iz otroških usta celo kaka nagajiva beseda, ki je pričala o razposajenosti vaške mladine. »Franica, kaj ti je, da si šla ven?« nagovori Janez svojo plesno znanko. »Niš! Samo vroče mi je strašno. Oh, kakšen si pa ti?« In res je bil Janez nekam čuden. Kratke hlače so se ga dobro oprijemale in golenice pri čevljih si je nagrbal nazaj pod kolena, da so se videle bele pražnje gate. Život mu je krila samo bombaževa srajca, mokra, da bi jo lahko ovil kakor mokro cunjo. Z rdečim vlakencem prepletena prsna stran je kazala, da vlakence ne drži barve. Krog vratu mu je visela svilena rdeča ruta, le na konceh majhno zvezana. Glavo mu je dičil lep ka-storec. Iz obraza pa mu je puhtelo: soparno je bilo v hiši. »Soparno je«, spregovori spet Franica. »Soparno, soparno«, ponovi Janez in nehote zaškriplje z zobmi. Franica ga ostro pogleda: »Kaj pa vendar misliš?« »Ta hudik mora pomniti, kdaj sem mu'jaz rebra ravnal!« »Oh, Janez, nikar! Kaj poreko naši ... Jaz grem domov. Strašno me bodo kregali, ako zvedo, da sem bila jaz pri pretepu.« »Ne pojdeš ne, Franica! Jaz te spremim do doma in izgovorim očetu.« In Janez vleče za roko svojo plesalko v hišo. Godcu vrže na mizo šmarno petico in zakliče: »štajariš!« Hipoma preneha godec in vsi pari izginejo za mize. Znova potegne Tine harmonike, Janez in Franica se pa sučeta sama po izbi. To je res ples, ki ga ne zna vsak. Saj je bil pa tudi Krajčev Janez ponosen. Tako je sukal Franico kakor pajek muho. Janez je bil ves očetov. Precej velike in močne postave je bil, pa tudi čednega obraza. Kako tudi ne? Dobra hrana, stanovitno delo, brezskrbno življenje — to človeka krepi. Doma je bil bolj tih nego zgovoren. Pred očetom je imel opravičen gtrah, zakaj stari je bil koščen in trden. Rad se je ponašal, da je vzdignil v svojih prejšnjih letih pet mernikov pšenice, stoječ v merniku. Nekoč se mu je Janez ustavil. Toda starec ga prime za rame in posadi trdo na klop, rekoč: »Tule boš nocoj!« In od tistega časa se ni sin nikdar uprl očetovi volji. A kadar je bil Janez v družbi, je bil zgovoren in dobre volje. Bil je nekak vodja bičenskih fantov. Ni jih bilo dosti, a korenjaki so bili in že od nekdaj na glasu, da se radi tepo. Bali so se jih fantje sosednih vasi. Ko je Janez s Franico plesal najlepše, da je bilo vse tiho po sobi, mu nekdo nastavi nogo, da bi se spotaknil. To ga silno pogreje. »Le čakaj, hudik!« zakliče nastavljalcu in strašno grdo ga pogleda. Vendar pleše ples do konca. A tako gladko mu ni šlo kakor poprej. Ko pa godec konča svojo, vzame Janez bokal in ga ponudi Franici s kozarcem, rekoč: »Na, pij!« Nato se obrne proti pivcu, ki sedi na oglu druge mize: »Ti, kaj sem pa jaz tebi na poti?« »Kaj ti je? Ali te srce boli?« Vsa druga miza se zasmeje. »Zakaj si mi nastavil nogo?« »Kaj meniš, da bom noge pestoval na rokah?« »Kaj ne, diši ti tale; pa ti je ne boš imel, pri moj dunaj, da ne!« In Janez pokaže z levico na Franico, z desnico pa udari po vogalu mize, da je kri brizgnila izpod dlani, od dela razpokane. Vse utihne. Tam pri drugi mizi pa si mladi pivci drug drugemu pomežikujejo. Iz veže se začuje žensko kričanje. Deklet se poloti strah in vse se pomikaju pri durih v vežo. Le Franica drži za roko Janeza in ga prosi: »Janez, ne, ne!« Kar se začuje šum in vriskanje na cesti. Vseh oči se obrnejo skozi okna, nekateri pa gredo celo iz izbe. Po cesti se pripelje čuden voz. Suho kljuse ga vleče. Na vozu leži koš za listje in v košu je polno fantov. Vsi vriskajo in pojo, voznik pa drži v eni roki vajeti, v drugi pa dolgo prekljo, ki jo polaga kljusetu na stare kosti. Čudni voz se ustavi pred gostilno. Vsi fantje zlezejo iz koša. Šepasti voznik pa se pelje še nekajkrat po vasi gor in dol na veliko veselje mladine in zakliče vselej v gostilno: »Šta-cijon Trosnik. Pet minut!« — Vsakikrat je naložil v koš nekaj otrok, in ko so se že malone vsi spravili v koš, tedaj požene kljuse s svojim bičem in v hitrem teku jih odvede daleč od vasi. Večji otroci so splezali polagoma iz koša, manjši pa so zagnali tak jok v košu, da je bilo skoro strah tudi šepastega voznika. Zato vendarle obrne kljuse in privede prestrašene otroke nazaj do Trosnika, kjer hitro nekdo pristopi in prevrne koš, da so se otroci z voznikom vred izkobacali izpod njega. Otrok pa ni bilo več tisti večer na vasi. To je bila fantovska šala. Pripeljali so se na semenj. A ko so fantje poskakali iz koša, že pristopi k njim tisti pivec, ki je bil nogo nastavil Krajčevemu Janezu. Šepasti voznik se je odpeljal še enkrat ß svojim kljusetom iz vasi in se ustavil poleg njive, na kateri je rasla detelja prve košnje. Kljuse izpreže in ga priveže za vajeti k vozu, voz pa zapelje na sredo detelje. »Zdaj pa žri in čakaj!« potolaži kljuse ter odide proti Tros-niku. Dekleta so se poizgubila. Tudi po Franico je prišla mati in jo gnala domov. Plesale so zdaj toliko bolj Trosnikove dekle. »Reza, ali greš plesat?« povpraša Krajcev natakarico, veliko deklo Trosnikovo. »Počakaj zdaj sem obljubila Tripčevemu.« »E, boš pa potlej šla z onim«, odgovori Janez in jo potegne na sredo izbe. Takrat pa skoči izza mize Tripčev Tone iz sosedne vasi, Janezov tekmec: »Pusti jo! Ali meniš, da moraš ti povsod zvonec nositi?« In preden Krajcev odgovori, že pograbi Tripčev bokal in mu ga položi na glavo, da se razleti na kosce in vino lije po Janezu kakor bi bil v kopeli. Boj se začne. Ženske beže in kriče. Možakarji so pa bili odšli večinoma z nočjo vred domov. Kdor se je pa še obešal po klopi, mu je pokazala ženica pot proti domu. Trosnik gleda pri vratni oknici v izbo, kako se bo steklo. Ravno je premišljeval, kdo mu da največ potočiti. »E«, si misli, »tale Krajčev tako malokdaj pride: ne bomo ga branili.« Krajčev Janez je bil kakor bi trenil na mizi, da so kozarci poskakovali in se noži tresli. Tako pač malo kdo zna, da bi poskočil s tal na mizo, ne da bi se kaj prijel zanjo. Bokal je Kraj-čevega toliko omotil, da se je silno raztogotil. Kamor je padla njegova roka, se je poznalo. Vendar je čutil, da se ne bo mogel dolgo braniti s samimi rokami. Njegovi tovariši so se bili z drugimi. Precej dolgo se tako bijejo — a le z rokami. Ti prigovarjajo, drugi odvračujejo. Kar se odpro duri in v sobo stopi fant s tolkačem v roki. Naravnost ga pomoli Janezu na mizi. Zdaj je bil Krajčev na konju. Le enkrat je mahnil in zadel nekoga na ramo: vsi so zbežali iz sobe. Fant, ki je prinesel Janezu rešilno orodje, je dobil spotoma eno pod nos, da se mu je kri pocedila. »O, Cene, odkod si se vzel?« zakliče Krajčev in hoče skočiti na tla. V tistem trenutku prileti kamen skozi okno Janezu naravnost na tilnik; Janez omahne in pade z mize na tla. »Oh, noga je preč!« zakliče Janez in obleži kakor mrlič. Pri padcu si je zlomil nogo. Njegovi tovariši in Cene, ki se je spet polastil tolkača, že niso čuli teh besed. Iz hiše so stekli in udrli za nasprotniki. Kamenje in polena so letela kakor ptiči po cesti. Šepasti voznik je bil že napregel svoje kljuse v detelji. Toda Cene in Janezovi tovariši ga zvežejo in preneso v vas. Tam Miklova Zala — igrana v št. Jakobu v Rožu. ga polože v korito, kjer so vaščani napajali živino. Navlečejo vode nanj, da se je opral do dobra. Ko ga trdno privežejo k vodnjaku, odidejo po kljuse in ga izroče z vozom vred Ostniku, katerega je bila tista njiva. Toda pri Ostniku so imeli bolnika. Hiša je stala malo stran od Trosnikove. Ker pa Krajčevega Janeza niso mogli prenočiti pri Trosnikovih, so ga odnesli k njegovemu sosedu. Zdaj pa si, dragi bralec, sam razvozlaj zavozlane niti, ki jih je zavozlala spretna Cenetova roka. Kako so fantje iz treh vasi hodili k zasliševanju v Kranj, kako je zdravnik šival rano Krajčevemu Janezu in uravnaval njegovo zlomljeno nogo, kako se je stari Krajec penil jeze in srda, kako je klavrno hodila okoli Polona, kako je Ostnik go- drnjal in kako se je Franica ustrašila: to vse polagamo v naročje bralčeve domišljije. Cenetu se je g tem posrečilo, da je prirasel na srce Kraj-čevim ljudem. Ni težko umeti, da je to tudi hotel. Zato h koncu le še povemo, kako je Črevesnikov stopil tako nanagloma na bojišče v Trosnikovi hiši. Cene se je bil namenil tisto nedeljo popoldne Trosnika obiskat, ker sta si bila dobra zaradi vina in ker ga je bil Trosnik povabil na bob. Razni posli so ga pa zadržali, da je pozno odrinil od doma. Vendar je hotel počastiti tudi Trosnika, ker je počastil navadno vsakega krčmarja na semanji dan, ko se da lahko na mizo kaj bolje pečenega in bolje kuhanega. In sreča ali nesreča je hotela, da je pridrdral v vas prav takrat, ko se je začel tepež. Takoj zve, kaj se godi pri Trosniku, hiti naravnost v kuhinjo po tolkač in stopi v izbo, kakor smo že povedali. Ni bil ravno lačen tepeža, toda za Krajčevega Janeza se potegniti se mu je zdelo ravno toliko, kakor potegniti se za Kraj-čevo Polono. Zato je šel takoj po pretepu po zdravnika v mesto in si s tem zagotovil veliko Polonino in Janezovo hvaležnost. Janez je zdihoval pod posteljno odejo. Franica mu je stregla, Cene ga je tolažil in tudi potolažil Trosnika, ki je bil v silnih skrbeh, kdo mu poplača pobite kozarce in stekla na oknih. Pili so tisto noč še do ranega jutra na Cenetov račun in celo neizogibni berač Bogme se je toliko ojunačil, da je šel v ponedeljek zjutraj domov brez torbe in brez gorjače. Šepastega voznika pa je rešila iz korita zjutraj Trosnikova dekla, ko je prišla po vodo. XII. Bil je spet semenj v Kranju. Že popoldne je bilo. Pri Cenetu so dobro tržili. Tudi Krajec je hranil svojo kobilico v njegovem hlevu. Ko je opravil svoje opravke, je odhajal počasi iz mesta proti gostilni našega junaka. Polona je stopala nekaj korakov za njim. Janez je bil ostal doma. Nekoliko mu je še noga nagajala, nekoliko pa ga je bilo sram, odkar se je stepel pri Trosnikovih. Naša znanca se ustavita pred gostilno. »Kar noter pojdi pa naroči polič vina, ali pa me počakaj! Grem pogledat za kobilico, če ima kaj v jaslih.« Tako reče Krajec hčeri in odide za zidom skozi dvorišče. Polona si ni upala sama v pivsko sobo. Zato je hotela počakati očeta. A komaj se oddalji oče, že stopi iz hiše Loparjev Tone in se prijazno nasmeje: »Polonica, pojdi no pit!« »Moram očeta počakati«, odgovori dekle. »Saj pridejo oče tako noter, ali ne? Naša mati so tudi v hiši. Pojdi, pojdi, da se kaj pomenimo!« »Počakaj malo, saj ne gori!« V tem pa stopi iz veže sam gospodar. »O, Polonica! Poglej jo no! Kaj ne boš nič dala za pijačo? Kje so pa oče? Kobilo vašo sem videl.« Tako pozdravi Cene Krajčevo in pristavi: »Daj no ročico!« In ko poda Polona Cenetu roko, jo potegne ta za seboj in kmalu izgineta v vežo. Anton pa je gledal nekako čudno za njima. Sto misli je preletelo hipoma njegovo glavo. »Aha! Tako?« zašepeče polglasno in odide v izbo. Polonica je že sedela v zgornjici v mehkem naslonjaču. Cene je sedel njej nasproti na stolu in ji govoril sladke besede. »Kaj poreko oče, ako me tukaj najdejo?« »Nič ne poreko, Polonica! Saj sem že naročil natakarici, da jih pripelje gor. Danes moramo govoriti resno besedo.« V tem se začuje Krajčev glas v veži. Od vseh strani ga kličejo in mu napivajo. Tudi Loparica in sin mu napijeta. »Kje pa je Polona? Ali je ni?« popraša Antona. »Je, je! A zanjo je tukaj prekmečko«, prehiti odgovor Čad-nikov stric. »Kaj? Ali je šla gori? Tako? Boječe dekle!«- »Aha!« pritrde mu vsi trije in piker nasmeh se jim pokaže na ustnicah. Toda Krajec tega že ni opazil, ampak odhitel po stopnicah v zgornjico, kamor ga je bila spremila natakarica. »O, kaj sta sama?« pozdravi Krajec. »Zdolaj je tako vse polno, oče! Zato sem pa za vaju pripravil tukaj-le.« Krajec sede na stol. A nič kaj mu ni po volji. Menil je, da najde Polono pri Loparjevih. Zato je le kratkih besedi od kraja. Cene pa govori in povprašuje po Janezu, po letini, po kupu živine in drugih podobnih stvareh. Natakarica je nanesla na mizo izvrstno kosilo. Krajec je le malo govoril a mnogo pil. Ko ga je pa razvnelo vino, je postajal zgovornejši. In takrat izproži Cene odločilno besedo: »Oče Krajčev! ali ni lepo moje imetje?« »Ne rečem, da ni. Pravijo pa, da ni nič tvojega.« »Kdo je to rekel? Rad bi vedel.« In Cene se začne veriti, da je vse to njegovo, in vrhu tega ima še lepo vsoto v hranilnici. Nato stopi k podstavcu v kotu sobe in vzame iz njega hranilnično knjigo. »Poglejte, kdo govori resnico? Ali jaz, ali zlobni jeziki? Kaj menite, da bi se mi tako ponujale bogate neveste, ako ne bi imel ničesar pod palcem?« »No, saj naša tudi ne bo prazna, če bo kaj! Ali jaz jo hočem dati poštenim ljudem. To mi je največ.« »Kaj nimate mene za poštenega?« »Bog varuj tega! Toda — i no, saj veš sam bolje nego jaz... « »Mešetarjev sem, kaj ne?« reče Cene in se zaničljivo nasmeje. »Kaj vam je toliko za ime?« »Toliko že, da jaz svojega ne dam zanje.« »Vidite, oče! Ko bi mene Polonica ne izbrala in ko bi jaz nje ne izbral, kaj menite, da bi se jaz ženil pri vas? Kdaj sem bil že potreben gospodinje in davno bi si jo bil izbral — « »Ako bi ne bilo Repnikove Tone, kaj ne?« In starec se zasmeje prav iz srca. Polono polije rdečica po obrazu. Cene pa nadaljuje ravnodušno: »Mladost je norost. Nikar mi ne očitajte tega greha, zaradi katerega sem se pokesal že tolikokrat! Tudi za Tono ne skrbite! Ta nam ne bo delala sitnosti. Je že vse poravnano.« »Tako? Kaj pa je, Cene, s tvojo vero? Ali je imaš kaj, ali imaš le pasjo? Pravijo, da te tako malokdaj vidijo v cerkvi.« »To vam je pa že kaka baba natvezla! Kaj res vsaki prismodi več verjamete kakor meni? Poprašajte našega župnika, kakšen kristjan sem!« »To lahko rečeš, ker veš, da ne pojdem vprašat. Samo to ti povem: jaz hočem, da gre naše dekle v krščansko hišo, kakor je tudi naša hiša krščanska. Pri vas pa menda malo držite na poste in molitev.« Še bi tekel ta pogovor, da ni rekla Polona: »Jaz vaju ne morem nič več poslušati.« »Pa pojdi, če nočeš!« odgovori oče in izpije iz kozarca. »Le potrpi tu, Polonica! Še en bokal ga bomo«, reče Cene in pokliče pri durih natakarico. In so še pili. Zdaj se je Krajčevo srce že bolj omečilo. Da je le povedal Cenetu, kar je imel na srcu, pa je bil zadovoljen. Zato so sčasoma spet prišli na ženitev. Zdaj je prišla tudi Cenetova mati. Dobra ženica je vidno vplivala na Krajca in hčer. »Ker imaš dobro mater, imam že še nekaj upanja, da me ne vodiš za nos«, reče Krajec Cenetu. »Kje so pa vaš oče?« povpraša Polona. »Že več dni sem stočejo, da jih glava boli«, odgovori Cene. »Menda so tamkaj v oni sobi.« »Kaj, ko bi jih poklical?« »Najbrž leže. Danes tako niso za pogovor.« In so še pili, dokler jih ni noč vzela. Dogovorili so se pa vendarle tako, da pride Cene na ogled. »A pred adventom se še ne mudi«, reče Krajec. »Predpustom torej, mislite?« reče Cene. Kmalu potem se odpeljeta Krajec in hči. Pri Crevesniku pa tisti večer še dolgo niso pospali. Stari je hudo obolel. Poslati so morali po zdravnika. »Najbrž ga bo zadel mrtvoud«, reče zdravnik odhajajoč. In ni se varal. Drugi dan je bil stari Črevesnik ves trd po «ni strani. Ne leva roka ne noga mu ni služila. Tudi mešalo se mu je. Ko mu je pa bilo zjutraj nekoliko bolje, si je zaželel duhovnika. Ko se spravi z Bogom, pokliče Ceneta in ga poprosi, naj pošlje koga po berača Bogmeta iz Bičja. Cenetu se je dozdevalo čudno, čemu hoče oče Bogmeta. »Najbrž se mu meša«, je menil sam pri sebi in tolažil očeta, da Bogme že pride, a zdaj ne ve, kje bi ga iskal. Toda bolnik je le ponavljal svojo željo, in ko mu je sin ni hotel uslišati, je poslal skrivaj po dekli nekoga v Bičje. A Bogmeta ni bilo doma. Šele čez dva dni prileze tam s hribov, kjer je beračil. Njegova zakonska polovica mu pove šele drugi dan, ko je minula nedelja, da ga žele pri Crevesnikovih. Ko ženico dobro ošteje, odrine z doma. Stari Crevesnik ga je težko pričakoval. Bogme sede poleg njegove postelje, bolnik pa mu začne pripovedovati v pretrganih stavkih dolgo povest. Bogme se parkrat prekriža med pripovedovanjem. Ko pa bolnik konča svojo povest, mu zatrdi berač, da bo vse tako, kakor je bolnik želel. Naposled seže Bogme bolniku v roko, v kateri se zasveti nekaj svetlega, in zapusti bolnikovo sobo. Cene ga je prestregel v veži. Toda Bogmetu se je strašno mudilo. Toliko, da je izpil kozarček brinjevca in založil kos belega kruha, že je stopal iz hiše. Vselej pa, kadar ga je Cene vprašal, kaj mu je povedal bolnik, se je naredil Bogme ravnodušnega in dejal: »Nič takega! Saj veste, gospod, kaj je bolnik! Vsaka stvarca ga peče.« Bogme je odšel svojo pot, Cene pa je premišljeval in se posvetoval z materjo, kaj bi bil oče utegnil beraču povedati. »Nič takega!« Ti dve besedici mu nista mogli iz glave. Nevoljen je bil na očeta, da zakriva sinu, kar je povedal beraču. Le enkrat je bil še pri bolnikovi postelji, potem pa ne več. Med tednom je bolnik sklenil svoje življenje. (Konec prihodnjič.> Športne tekme na Stadionu J. Hv. Le berite, ako pa ne verjamete, vprašajte še one, ki so bili zraven, in prepričali se boste, da je vse tu navedeno res, kar sem videl in da se je to godilo kljub raznim nevernim Tomažem, ki so zmajevali in rekli, da ne bo šlo, da je šport le za mestno mladino, za študente in pred vsem za one, ki imajo po 25 ur na dan časa itd. Pa nas je vendar bilo mnogo, ki smo videli, da je šlo in še kako fejst je šlo. Seveda se je treba na to pripravljati tako, kot se znajo za take stvari le naši pošteni slovenski fantje, ki ßo za vse dobro in koristno kot nalašč rojeni. Športne tekme posameznikov so za nami. Uspeh, tako z ozirom na udeležbo, kakor na dosežene rezultate je jako zadovoljiv. Mnogo, mnogo je med temi športniki materijala, ki bo pri vztrajnem delu v bodoče narodu in državi še v čast pred svetovno javnostjo in to morda že kmalu pri olimpijskih igrah. Če povem Vam fantje, ki pri teh tekmah niste bili navzoči, da je bilo v areni pri prvem plemenitem spopadu navzočih do 100 krepkih in zdravih atletov, povečini kmečkih fantov, je to dovolj in tudi jasen dokaz, da si lahko predstavljamo na obzorju mogočno športno organizacijo, akb se bo ta veličastni zalet nadaljeval v tej smeri. Volja in odločnost teh fantov sta nam porok, da bodo slovenski fantje ponesli slavo svojega naroda v mednarodni svet tudi v tej panogi telesne kulture. Sedaj pa tekme. Zboljšani so bili celo nekateri slovenski rekordi, naj omenim najlepšega med njimi n. pr. kroglo 12.29 m. Jako lepi meti so bili žoga z zanjko, ki je v slovenskem športu docela še nepoznana in je torej prejela na Stadionu in če se ne motim v državi sploh, prvi ognjeni krst. No, ko bi le videli fante pri tekmi na daljše proge, zlasti pri onem na 10.000 m, kaj vse so še tekmovali potem, ko so zgoraj omenjeno- progo že absolvirali. Njihovi neizčrpnosti ali z drugimi besedami, svežosti, zdravju in moči, se je bilo naravnost čuditi. Občudovanja vredni so bili ti fantje iz Maribora in Dola pri Ljubljani, katerim gre vsa čast. Mariborski atleti obetajo zelo veliko, kajti njihova disciplina, zmožnosti in število jim daje jamstvo, da bodo v bodoče v našem športu na vodilnem mestu. Mlad in simpatičen dečko z Jesenic, lepe atletske postave, je že danes športna zvezda, za katerega bi se tudi najboljši klubi potegovali. Znana je ambicijoznost Št. Peterskih fantov v Ljubljani, ki so tudi za te tekme postavili v boj rekordno število svojih najboljših atletov in pobrali s svojimi odličnimi močmi največ prvih mest. Trnovčani so postavili poleg svojih atletov tudi dva ju-niorja, od katerih bo zlasti prvi priboril Trnovčanom še mnogo časti in slave, kajti že sedaj je dosegel za svojo starost jako e (lepe uspehe. In — odbojka — ali »wolleyball« ? Kar sedem moštev se je borilo za prvo mesto, kar je vsekakor častno število za to panogo, ki se je pojavila v športu šele v novejšem času. Igra je vzbudila med športniki mnogo zanimanja, zlasti pri onih, ki te igre doslej še niso poznali. Zmago in venec v tej borbi so odnesli fantje od sv. Jakoba v Ljubljani, ki so »nasekali« tiste Št. Peterčane, ki mislijo, da morajo biti, kar jim seveda ne moremo zameriti — povsod prvi! Pa brez zamere! Borba v tej panogi bo zlasti prihodnje leto — oziroma prihodnje tekme — jako zanimiva, kajti že sedaj se mnogi pripravljajo nanjo z vso resnostjo. Toliko na splošno o teh zanimivih športnih tekmah na Stadionu. Podrobna in natančna poročila, tako o doseženih uspehih, imena atletov itd. slede na drugem mestu. Pripominjam, da je izpeljava tekem radi prepičlo odmerjenega časa precej trpela na uspehih, kajti atletu, pa naj bo še tako dober, je fizično nemogoče v enem, oziromu poldnevu tekmovati v toliko in tako težkih panogah, zlasti v tekih na daljše proge, kakor bi jih lahko napravil v več dneh. Da trpi pri tem uspeh, je dokazano, in je treba v bodoče s tem računati in razdeliti tekme brezpogojno tako, da atleti ne bodo ovirani. Presenečenja v uspehih bi doživeli zlasti pri atletih iz Maribora, ko bi bilo za izpeljavo tekem dovolj časa na razpolago. Sicer pa je šlo v ostalem vse v najboljšem redu. V obrambo event. omalovaževanja pravilne presoje pripominjam, da so vodili tekme sodniki s predpisanim izpitom lahkoatletskega saveza z dobro in zanesljivo izvežbanimi pomočniki. Ker hočemo drugo leto zopet naprej, to se pravi do novih uspehov, zastavimo v ta namen vse svoji sile tako, da bo zopet ravno pošten slovenski fant tisti, ki je že od nekdaj temelj vsakega zdravega napredka in, ki bo tudi sedaj s svojo zmožnostjo, pridnostjo in vztrajnostjo prevzel v športu vodilno vlogo, sodeč po prvih goraj omenjenih tako lepih uspehih. Športniki! Le tako naprej, v drugo leto naj bo uprt naš pogled! Nove, še težje naloge si stavite za cilj! Vztrajno in žilavo delo pa bo kronano z vencem zmage. Vsak modrec to ve Narodi so prišli na rob propada. Prelomili so besedo, ki so jo dali, da se namreč ne bodo več oboroževali, in zato morajo zdaj delati pokoro. Od kraja do kraja zemlje pričajo žalostne razmere, kako neumno in pogubno so narodi ravnali. Skoraj dva tisoč let so lahko slišali svarilni klic. Vsa ta dolga stoletja je krščanstvo govorilo, kar danes govori vsaka večja banka, vsaka vlada, vsak uvideven trgovec: Mi ljudje smo udje drug drugega! Mi vsi smo ena velika družina! Moramo se torej ali medsebojno ljubiti in se tako ohraniti, ali pa sovražiti in tako poginiti. Drugega izhoda iz današnje zagate za človeštvo ni. Izhod nam je pokazal apostol Pavel. Nihče ni znal dati modrejšega nasveta, noben parlament in nobena vseučiliška stolica in noben svetoven časopis. Takole je zapisal apostol narodov: Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, vendar eno telo: tako tudi Kristus (to je Cerkev). V enem Duhu namreč smo bili mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo bili napojeni z enim Duhom. Zakaj tudi telo ni iz enega uda, temveč iz mnogih. Ko bi noga rekla: Ker nisem roka, ne spadam k telesu, spada vendarle k telesu. In ko bi reklo uho: Ker nisem oko, ne spadam k telesu, spada vendarle k telesu ... Bog je ude v telesu razpostavil, vsakega izmed njih, kakor je hotel ... Je mnogo udov, eno pa telo. In oko ne more roki reči: Ne potrebujem te; ali tudi glava nogam: Ne potrebujem vas. Marveč telesni udje, ki se zde, da so slabotnejši, so veliko bolj potrebni. Bog je telo tako zložil, da ni razdora v telesu, ampak da udje enako skrbe drug za drugega. In če en ud trpi, trpe z njim vsi udje, in če je en ud v časti, se z njim vesele vsi udje. Vi pa ste Kristusovo telo in posamezni udje (1 Kor 12). Bodi potrpljiv! Preden dorasteš, preteče nemalo let. Težko si čakal, da bi bil velik. Zakaj neki narava nič ne hiti? Zakaj se ji kar nič ne mudi, kadar napreduje in raste? K vratom stopiš in v podboje napraviš zarezo, čez leto dni narediš drugo, pa kaj spoznaš ? Dvanajst mesecev si jedel, spal, hodil, tekal i. dr., pa zrastel komaj za 5 cm! Toliko dela in tako malo uspeha! Narava porabi vedno mnogo časa, da izzori velike reči. Hrast ne doraste v enem letu, čeprav mušnica v eni noči. Treba nam je torej predvsem potrpljenja. Premnogi so si že zagrenili življenje, ker niso bili potrpljivi. Slaven mislec je povedal, da je do 25. leta življenja njegova glavna zmota bila nestrpnost ob neuspehih. Kar čutil je, kako mu je kvarila sleherno delo. Zato pravi, naj nikar preveč željno ne hlepimo pa uspehih. Ako smo svojo nalogo vestno vršili, nam za uspehe ni treba skrbeti. Vse velike stvari, ki so jih ljudje izvršili, so zahtevale velike potrpljivosti. Priznan pesnik je svoji zbirki dal ime: nekaj jesenskih verzov; trudil se je zanje osem let! Spoštovan naravoslovec je napisal tehtno knjigo, pa je podatke zanjo zbiral štirideset let. Sprva sploh ni mislil na knjigo, bil je samo ljubitelj narave. Opazoval je in beležil, pa izkušnje so zahtevale dolga leta, preden so se potrdile; moral je čakati. Narava svojih skrivnosti tudi ne razodeva nikomur, razven potrpljivim učencem, ki se ji docela posvetijo. Resnice o naravi se nabirajo zelo počasi. Lahko mine deset in dvajset let, preden moreš malo izpaziti njeno življenje in razumeti njena pota. Velike iznajdbe so nastale na ta način. Potrpljivi učenjak mora leta in leta opazovati zvezde ali cvetlice, pa ne spozna nič novega. Tedaj pa švigne preko leče njegovega daljnogleda nova zvezda, ali pa odkrije njeno snov, ali pa dožene njen izvor ali njena pota. V življenju vsakega učenjaka beremo, kako je moral trdo delati in čakati. Vsi, ki hočejo res kaj doseči, morajo delati in čakati. Samo po dolgem potrpljenju in napornem delu vstopajo ljudje v svojo obljubljeno deželo. Postani mojster v čemerkoli, povsod moraš mojstrstvo plačati! Vendar pa nas veseli, da poznamo resnico: ako bomo s potrpljivostjo sejali, bomo ob svojem času želi. Ne bojmo se za žetev, ako smo pravočasno sejali! Dobro nam bo v prihodnosti, ako danes vestno delamo, se mirno in vztrajno pripravljamo za cilje, ki smo si jih zastavili, naj si že bodo kakršnikoli. (Te misli tudi krepko potrjuje prelepa knjiga »Izseljenci«, ki je letos izšla v knjižni zbirki Jugoslovanske knjigarne.) Maščevanje (Motiv iz Ukrajine.) Kmetič Zabjedov od Slemenov ni bil premožen, jedva ga je redila njiva, ki jo je posedoval kot svojo last. Pa k tej njivi mu je prirastlo srce! Tako jo je vzljubil, da se skoro ni mogel ločiti od nje dan in noč. Bodisi, da je imel opravka na njej, tako ali tako, bodisi, da jo je samo hodil gledat kot svoje najdražje na svetu — vedno in v enomer je hodil tam okrog, zdaj pobrskal s prsti po njenem ruš ju, pa zopet izruval kak osatek in pri tem izgovarjal ljubke besede. Najraje je polegal v mehki travi na gorenjem koncu, kjer je bil raz hriba lep razgled po celi dolini. Ondi je bil tolikanj rad, da si je na tistem kraju celo kuhal — bil je samcat zase — kosilo, včasih celo večerjo. Po jedi je legel v travo in obrnjen k njivi zaljubljeno žlobudral vanjo. »Ljuba njivica«, je govoril na pol po tiho, »ti mi daješ hrano, me živiš, a jaz ti vračam za to ljubezen... »Ljubezen« se mu je tistikrat odzvalo nekaj kakor iz globokega dna krušne njive, on pa je še ponovil: »Da, ljubezen, vso mojo ljubezen! Odkar se mi je izgubil moj ljubi Jožo, ki mi je bil pred teboj vse na svetu in sem tako sam pred večnim Bogom, je vsa moja ljubezen edinole pri tebi!« »Pri tebi« je odjeknilo zopet iz globočine. Včasih je po večerji tudi zadremal in ko mu je sveži rosni hlad pozne noči obdahnil obraz, se je prebudil in brzo odpravil domov. Nekoliko je tak trenotek prislušknil v nočno samijo, katere opojno sladkobo je motilo edinole ropotanje mlina Žida Jegvora Mäzoha ob vodi in šumenje koles . .. Pa se mu je zazdelo neko noč, da sliši od nekod prepir in glasno, jezno, razburjeno govorjenje . . . nekam »fantovski« se je glasilo. »Kdo neki so?« je prašal sam pri sebi, »pa tak je en glas med njimi, kakor da je Jozov, mojega izgubljenega sina. Stopim dol, da slišim!« In dasi je moral storiti velik ovinek je šel poslušat. Iz mlina se je glasilo kot preteča grožnja judu Jegrovu radi krivic. Kmetu se je zdelo kot da sliši Jozov glas in z grozo je zdivjal proti domu. Doma mu ni bilo spanja, valjal se je po slamnjači do poznega jutra, stiskal pesti, grizel rjuhe in jokal: »Jožo, moj sin! Je li mogoče! Ne! Ni mogoče! Jutri se prepričam. In če bi bilo — gorje tebi, Jegrov Mazoh!« Tresoč se od tuge, je zaspal in sanjal težke sanje. Ob vzhodu se je napotil k njivi, uprav na tisti kraj, kakor dan prej in kjer je dvakrat jeknilo iz globočine. Razmišljal je, kaj naj stori, razmišljal, zakaj od Jože sina ni glasu. Pa se tisti hip nekaj priplazi za njegovim hrbtom. Bil je Jegrov Mazoh, jud. »Si vže premislil? Koliko zahtevaš?« »Danes še nič.« »Pa mi vendar prodaš?« Kmetič Zabjedov je pogledal Židu v oči in skozi nje prav dol na dno njegove pogubljene duše. Zdrznil se je od groze, kajti na tem dnu je zagledal strupenega gada, kako se ovija okoli črne podgane . .. Zagnjusilo se mu je, da je izpljunil. Potem pa je počasi spregovoril: »Sina imam — ne vem, kje je moj Jožo, ki sem ga ljubil čez vse. Sin me je redil, in zdaj me redi njiva; ko prodam še njivo, ne bo živeti . ..« »Saj boš imel denarje!« »Veš kaj, Jegrov Mazoh! Daj mi sina, daj mi mojega Joža, pa ti dam njivo — zastonj, brez beliča ti jo dam!« Žid se je pri teh besedah kmetiča Zabjede malo zdrznil, pa rekel nekaj zmedeno: »Kako naj ti dam sina? Mar vem jaz, kje in kako živi?« Kmetič je malo pokašljal in nagloma vprašal: »Jegrov Mazoh, veruješ li v onstransko življenje?« »Ne.« »Veruješ li v posmrtno plačilo?« »Tudi ne.« »In veruješ, da bodo enkrat zopet vgtali oni, ki so tukaj živeli?« »In ti vse to veruješ?« »Verujem, da so že vstali, ker sem jih čul na lastne ušesa ...« »Zabjedov, meša se ti! In kje si jih čul in kaj si čul?« »V tvojem mlinu — sinoči!« »Kako v mojem mlinu?« Kdo bi se bil drznil?! ...« »Kojzveš: rotili so se, prisegli maščevanje. Veruješ zdaj?« »Maščevanje? — Taki-le?!« »In Jožo, moj sin je bil med njimi — tebe je klel ...« Žid Jegrov Mazoh zdaj ni mogel črhniti besedice, v tla je gledal in bledost se ga je lotevala. Kmetič Zabjedov ga je meril z očmi in čital v njegovi vesti: »In ti, Jegrov Mazoh, ne veruješ v — maščevanje nevidnih, hi zahtevajo — obračun ? Ne veruješ v baklje, ki zanetijo požar na vseh štirih straneh sveta, da bo gorje? Saj sem ti pravkar povedal, da so vstali, da so med nami in njihove besede postanejo dejanja, ko bo ves svet poln njihovega duha? Pa reči kaj na to?« Žid Jegrov Mazoh ni rekel besede na to, ampak odšel je proti svojemu mlinu in pustil kmetiča Zabjedo na njivi samega. Drugega dne je Zabjeda mej potoma kakor slučajno naletel na orožnika in mu takoj razložil vso stvar in mu potožil svoje »In ti, kmetič Zabjedov, in ti moj stari prijatelj — še vedno ne veš, kaj se je zgodilo z Jožo tvojim sinom? Seveda, seveda! Bil si v tistem času daleč proč! — Obupan si begal po svetu, kakor bi iskal izgubljenega sina. Mej tem pa ...« In orožnik je Zabjedovu povedal nekaj na uho, kar je bilo zanj hujše, kakor strela z neba. Kajti kmetič se je udaril po glavi, na glas zarjul in hitel proti domu. A ni ostal pod krovom; kakor blazen je tekal okoli in pritekel tudi pred mlin Žida Jegrova Mazoha in izginil v njem . .. V tem se je storila noč, ki jo je razsvetljeval strašen plamen — gorečega mlina. Ljudje so prihiteli od vseh strani gledat požar, a gasiti ni hotel nobeden. Gledali so, kako gori v mlinu žito, ki ga je bilo polne vreče in videli so Žida, kako je v blaznosti prenašal goreče tovore, a se naposled sam zgrudil med nje ves v živem plamenu. »Prav je, da mu pogori! Grd človek je bil! Kako moko nam je dajal! Menda je mlel vanjo uprav kosti!« so rekli nekateri. »Da bi le ne kar človeških!« pristavljali so drugi. Pa je bilo okrog polnoči. Prav tam, kjer je jeknilo dvakrat, je ležal Zabjedov in jokal ter klical svojega sina. »Maščeval sem te, moj Jožo ...« »Maščeval!« je odjeknilo in bela meglica se je ovila okoli telesa Zabjede. Zjutraj so ga našli tam mrtvega. In njiva je ostala brez gospodarja, porastel jo je plevel. Nikdo je ni maral, ker vsi so vedeli, kaj se je tam zgodilo ... FANTJE MED SEBOJ Polhov gradeč. Tudi pri nas je nekaj čitateljev Kresa, pa o delovanju v naši fari v njem nismo še nič brali. Zakaj ne? Morda zato ne, ker ni nikdo poročal. Ne! Ampak radi tega ne, ker javno že dalj časa nič ne delamo. Kje pa je vzrok temu mrtvilu. Ali ne pri fantih od fare? O da, fantov je dosti, še preveč jih je, takih namreč, ki so vodstva potrebni kot vsakdanjega kruha. — Prostore imamo tudi na razpolago, da bi so zbirali v njih. V veliki meri so krive današnje razmere, da smo tako v ozadju; pa tudi pretekle razmere ko krive. Pred leti, ko smo še delali za silo, nismo polagali zadostne važnosti na vodstvo, da bi vsak odbornik izvrševal svojo službo samostojno ir. se tako usposobil za poznejše čase. Mi rabimo pobude in potrebujemo voditelja, ki nas bo navdušil in nam dal poguma. Naš kraj je seveda zelo miren, ne nahajamo se pa zato v ugodnem času za splošen obstoj katoliške družbe. Treba je, da se ravno zato nekdo zgane, da bo dvignil mladino, da bo stala za nami in za vami. Sem pa prepričan, da brez močne organizacije nimamo bodočnosti. F. V. Dol pri Ljubljani. Dovolite, prosim, gospod urednik, da tudi Kresu, ki je prelepo glasilo fantovske mladosti, razodenemo naše hotenje in mišljenje. — Spomladi smo ustanovili Fantovski odsek pod okriljem tukajšnjega kat. izobraževalnega društva, ki je takoj začel živahno gibati in se razvijati. Pokazali smo kmalu javnosti, kaj smo in kaj hočemo. Udeležili smo se namreč tabora kat. akcije pri Sv. Joštu nad Kranjem. Gori nas je pozdravil sam prevzv. g. nadškof Jeglič; kako srečen je bil, da se je spet nahajal med nami. Vrnili smo se poživljeni in polni katoliškega idealizma. — Kot edini podeželski odsek smo dne 31. maja tekmovali v Ljubljani na stadionu pri splošnih okrožnih tekmah, čeravno nismo dosegli nikake diplome, smo pokazali dobro voljo, da smo pripravljeni delo izpopolnjevati. Napravili smo skupno krasen izlet, in sicer na biser Karavank, na Golico. Kako bratsko čuteče smo zrli iz visočine na izgubljeno, a ne pozabljeno Koroško. Pred nami se je divila krasna dežela kot biser odtrgana od skupnega venca slovenske domovine. Le eno nas boli, ko vas med nami ni — smo ponavljali v srcu, ko smo se vračali domov. — Nepričakovano veliko zanimanje smo želi od strani občinstva, ko smo priredili dne 30. avg. t. 1. vztrajnostni tek na 3 km dolgi progi. Prvenstveno darilo je odnesel brat Jakob Mejač ter dosegel prav dobfer uspeh. — Dne 20. septembra smo prejeli nove prosvetne znake, ki so prav okusno in arhitektonsko izdelani, na katerih se blešči križ, veličastno znamenje zmage. — Tudi na zveznih športnih tekmah v Ljubljani se je častno odrezal naš odsek. V teku na 10 km je odnesel prvenstvo naš član brat Vinko Jagodic, s katerim se vsi ponaašmo. — Končno pa hočemo iz našega dela ustvariti pravi fantovski značaj, katerih potrebuje naša doba bolj kakor kadarkoli, da bodo poleg športnih igrišč tudi polne naše cerkve. Bog živi! J. L., tajnik. Urednik fantovskim odsekom: Poročajte o svojem prosvetnem delu in športnem udejstvovanju v novem poslovnem letu, da se Kresov »Fantje med seboj« kar moč poživi in pokaže jasno sliko fantovskega delovanja. DROB TINE DOMA IN PO SVETU Sužnjev ponos. V živahnem okraju mesta Kaira v Egiptu so pravkar odkrili vrč cekinov, ki nas spomnijo na lepo zgodbo. Sultan Bibärs je vladal vsej Siriji, vsej Arabiji, razven Jemena, in si podvrgel celo emirje v severozapadni Afriki. Tudi s križarji se je boril. Za vse te uspehe pa se je imel zahvaliti tudi zvestim in pogumnim pomočnikom. Zato se ni nič krčil ako je bilo treba za zvestega sužnja plačati lepe denarje, in nič ni rekel, ko so za sužnja Kalauna zahtevali tisoč cekinov, češ da je zelo pogumen in zelo zvest. Kalaun je bil na svojo kupno ceno tako ponosen, da si je nadel ime Mož za tisoč cekinov. Sultanu je služil tako zvesto in spretno, da je postal njegov prijatelj in mu je dal sultan celo svojo hčerko za ženo. Ko je 1. 1277 sultan Bibärs umrl, je zasedel prestol njegov sin. Pa bil je tako zelo nezmožen, da so se ga v dveh letih naveličali. Država je potrebovala strogega, pogumnega in spretnega vladarja. Tak mož pa je bil suženj Kalaun. Napravili so ga za sultana in obnesel se je izvrstno: razširil je egiptovsko trgovino, ustanovil zdravniško šolo in s krepko roko mirno vladal prevzete pokrajine, ne da bi se hotel spuščati v nova osvajanja, čez enajst let je umrl in zavladal je njegov sin. Cekinov, ki so bili Ka-launova kupnina, je ohranjenih kaka polovica in so stari do 700 let. Njihova vrednost je ne le v starosti in zlatu, ampak tudi v tem, da nam dokazujejo, kako so se zares delavni in zmožni možje celo v dobi. suženjstva visoko povzpeli. Možje z bumerangom. Dva avstralska zamorca nista bila kar nič v zadregi, ko jima je oblast naložila glo- bo po 90 Din, ker sta se vozila v železnici brez voznega listka. Ponudila sta se, da bosta za to vsoto naredila bumerange, umetno metalno orožje, ki ti prileti samo od sebe spet v roko, ako ni zadelo cilja. Sicer pa, doda eden, sta oba pristna Avstralca in dežela je vendar njihova, ne! Seveda je bila njihova, a temu je že dvesto let. Danes so izrinjeni iz ro-dovitnejših predelov in potisnjeni v osrčje Avstralije, ki je zelo pusto, ponekod prava puščava. Pa delati tudi ne marajo, češ da so jim evropski priseljenci obljubili hrano in obleko in vse potrebno, ako jim deželo odstopijo. In tako je tudi bilo! Država čile je izdatke za vojno mornarico znižala za 83 mil. Din. Star stolp in nova misel. V vrtovih gvajakilske luke v Ekvadorju so v starem stolpu napravili nenavadno svetlobno uro. Kazalec ure bo prenašal močan pramen električne luči tekom dvanajst nočnih ur tako, da bo pramen vsako uro žarel v drugo smer. SPOET 220 milijonov francoskih frankov za telovadbo in šport je dala francoska vlada francoski katoliški in drugim organizacijam, ki se bavijo s telesno vzgojo. Tekme čeških Orlic so se vršile v Brnu dne 28. setembra t. 1. na igrišču Mor. Slavije. Skrajno deževno vreme je jako motilo tekmovanje. A kljub temu je tekmovalo 83 Orlic v peteroböju in četveroboju vrst ter v posameznih panogah lahke atletike. V peteroboju je zmagal orliški krožek Praga II., v četveroboju pa orliški krožek iz Brna I. Prva zmagovalka v peteroboju je bila sestra Ana Havelkova, v četveroboju pa sestra Leop. Peckova. — V lahki atletiki pa so dosegle Orlice naslednje uspehe: Tek na 60 m: 1. s. Formanhova, Brno: 9 sek. Skok v daljavo:: 1. s. Seidlova, Praga: 3.89 m. Krogla 4 kg: 1. s. Peckova, Tufa-ny: 8.15 m. Krogla 2 kg: 1. s. Jelinkova, Brno III.: 9.93 m. žoga z zanjko 2 kg: 1. s. Jelinkova, Brno III.: 25.20 m. Žoga brez zanjke 1 kg: 1. s. Hofma-nova, Praga II.: 15.70 m. Uspehi so lepi in bi bili še lepši, ako bi vreme ne bilo tako nenaklonjeno. Pri tekmah je bil navzoč tudi načelnik čsl. Orla br. Metod Večera. Tudi Finska zbira denar za prihodnjo olimpijado. Po vzorcu drugih držav je začela tudi Finska zbirati prispevke za svoj olimpijski fond z geslom: Finska hoče zmagati! Nemci že razpisujejo orodno prvenstvo za 1. 1932. Naj večja prireditev, odnosno tekme nemških turnerjev, so tekme nem. mojstrov za naslov prvaka v orodni telovadbi. Te tekme se bodo vršile prihodnje leto dne 6. novembra. Kraji, ki se za to prireditev potegujejo, morajo to javiti vodstvu nem. tel. zveze najkasneje do 1. novembra 1931. Švicarji priredijo dne 31. oktcbra t. i. v Baslu tekmo svojih najboljših telovadcev. Na to tekmo so povabili tudi najboljše inozemske telovadce. Lahkoatletski uspehi nem. katol. telovadcev (D.J.K.) v 1. 1931. Nemški katol. telovadci, ki goje poleg telovadbe tudi druge vrste športa, so dosegli v 1. 1931. naslednje rezultate v lahki atletiki : Teki: 100 m: 10,6; 200 m: 22,6; 400 m: 51,6; 800 m: 2,00,9; 1500 m: 4,14; 3000 m: 9,21; 5000 m: 16,18,2; 110 m zapreke: 18,5; Skoki: v daljavo: 6,78 m; v višino: 1,75 m; v višino s palico: 3,20 m. Krogla: 13,50 m; Disk: 35,75 m; Kopje: 57, 10 m; 4X100 m štafeta i 44,2; 3X1000 m štafeta: 8,20; Iz predstoječe tabele je razvideti, da so se ti ljudje močno vrgli na teke, v katerih so dosegli krasne uspehe.. Češki Orli na Dunaju. 21. in 22. februarja t. 1. so imeli dunajski Orli tehnični tečaj v orodnih vajah, katerega je vodil br. J.U.L. J. Michalek iz Prage. V aprilu so imeli duhovne vaje. — V maju so imele Orlice lah-koatl. tečaj, v juniju pa tekme. Isti dan so imeli tekme tudi Orli. Pri tekmah so bili doseženi prav lepi uspehi. Olimpijada. Amerikanci so vprašanje gledalcev pri veslaških tekmah tako rešili, da bodo mogli vsi videti potek tekem. Ob celi progi, kjer se bodo vršile veslaške tekme, bodo namreč zgradili železnico; gledalci se bodo peljali z vlakom, ki bo vozil z isto brzino, kakor veslaški čolni in bodo mogli na ta način videti potek boja od starta do cilja. Sport in amaterstvo. Športni poročevalec Fr. Reichel iz Pariza je odstopil od svoje funkcije kot glavni tajnik francoskega olimpijskega odbora in narodnega odbora za športne zadeve, ker ne vidi več možnosti za preprečitev poklicnega športa v klubih. — V ilustracijo amaterskega vprašanja v Švici navaja neko notico dunajskega sportega lista, v katerem išče neki klub velikega švicarskega mesta dva prvovrstna dunajska nogometna igralca. Češki Sokoli se ne udeležijo olimpijade. Iz listov posnemamo, da je češki Sokol sklenil, da se ne udeleži telovadnih tekem v Los Angelesu. Neudeležbo opravičuje s svojim zletom, ki se vrši prihodnje leto v Pragi. Ker bi udeležba 4 (štirih) telovadcev (toliko telovadcev šteje namreč vrsta za prih. olimpijado) na ameriški olimpijadi niti najmanj ne mogla vplivati na zlet take organizacije kakor je češki Sokol in ker tudi v finančnem oziru ni zadržkov za udeležbo Sokolov, bi bilo vzrok neudeležbe iskati kje drugje. švicarski telovadci so za olimpijado, po njihovih predtekmah sodeč, že prav dobro pripravljeni. Tekme, ki obsegajo le orodne vaje, so pa kakor nalašč zanje. Kakor znano so Švicarji najboljši orodni telovadci na svetu. In če se udeležijo tekem še Nemci, ki v gotovih orodnih vajah prekašajo celo Švicarje, potem je jasno, da se bo težko posrečilo še komu drugemu preriniti se v prednje vrste Švicarjev in Nemcev. Mednarodno telovadno tekmo so priredila okrožja iz Frankfurta (Nemčija), Basela (Švica) in Amsterdama (Nizozemska) meseca oktobra t. 1. v mestu Frankfurtu. Zmagali so Nemci z 1621 točkami pred Švicarji (1573) in Nizozemci (l‘ŽOS točke). V švicarski vrsti so bili znani olimpijski zmagovalci kakor Miez in drugi. Na bradlji so bili prvi Švicarji, pri prosti vaji tudi Švicarji, na konju, pri skokih čez konja in drogu so bili na prvem mestu Nemci. Katoliški nemški telovadci v čeho-slovaški republiki. Zveza nem. kat. telovadcev v čsl. republiki je bila ustanovljena 1. 1921. Vendar so že kmalu po letu 1900 telovadili v nem. katol. društvih na češkem in Moravskem; na Dunaju je bilo tedaj ustanovljeno prvo samostojno društvo. Leta 1904 se je osnovala prva sever-nočeška župa in leto kasneje župa moravskošlezka. Svetovna vojna je delo organizacije prekinila, po prevratu pa je zrastla v samostojno zvezo v sedanji obliki. — Vodstvo zveze tvorijo: predsednik, podpredsednik, tajnik, blagajnik in 4 načelniki (za telovadbo, za igre in šport, za naraščaj, za popotovanje). — Zveza šteje 2.500 članov - telovadcev 1.450 članic - telovadkinj, 600 mladcev, 800 mla- denk, 260 starej. članov, 145 star. članic, 1.650 naraščajnikov, 1.600 gojenk in 3.700 netelovadečega članstva, skupaj torej 12.705. — Zveza se je udeležila 1. 1930 slavnosti in tekem V Solnogradu, kjer je zmagala v dva-najsteroboju (orodna telovadba in lahka atletika). Priredila je dva velika tečaja za sodobno telovadbo mladine. Priredila je še razne tečaje za smučanje, lahko atletiko, orodno telovadbo itd. Slovaški katoliški Sokol je organizacija v Združenih državah severnoameriških, ki je slavila v letu 1930 petindvajsetletnico svojega obstoja. Prvo društvo je bilo ustanovljeno v Passaicu, kjer je sedaj sedež cele zveze. Zveza se deli na 16 žup ter ima 11.452 članov, 7.352 članic ter 24.366 naraščaja (obojega spola), skupaj torej vsega članstva 43.170. — Gojijo naslednje telesne panoge: Redovne vaje, proste vaje, orodna telovadba, lahka atletika, igre z žogami ter ' razne bojne igre ameriške in slovaške in narodne plese. Belgijska katoliška telovadna zveza (Föderation des Socičtčs Catho-liques de Gimnastique de Belgique) je bila ustanovljena leta 1892, prva katoliška telovadna društva, po številu 6, so bila ustanovljena že leta 1887. Povod za ustanovitev katoliških. tel. društev je dal protikrščan-ski duh v preje nevtralni zvezi Föderation Royale Beige de Gimnastique. Katol. tel. organizacija se je širila zelo hitro. Leta 1901 je na slavnostih društva »Ganda« telovadilo že 3.000 telovadcev, ob jubilejnih slavnostih v Berchemu leta 1912 je štela zveza 140 društev z 18.000 člani. Radi vojne je organizacija zelo trpela. Kmalu po vojni pa je dosegla zveza 200 društev z 18.000 člani. Organizacija ima moško in žensko članstvo. Zveza obstoji iz 8 okrajev. Oficijelno glasilo zveze je »Belgika«. Belgijski katoliški telovadci so se udeležili skoraj vseh mednarodnih tekem. Pred svetovno vojno so bili dvakrat na tekmah v Rimu (1. 1908 in 1913), po vojni pa so bili pri vseh mednarodnih tekmah navzoči. Njihovo mednarodno vrsto je vodil znani prof. Dr. M. Verdouck. UREDNIKOVA BESEDA Vsem naročnikom. Oktobrska številka »Kresa« je bila pravočasno do-tiskana. Toda pomotoma je voznik vso naklado dostavil na napačen naslov in jo je tako uprava lista šele po dolgem času dobila v roke. Za-rati te vsekakor čudne zamude prosimo oprostitve. Iz istega vzroka bo mogla rešitev oktobrske uganke biti priobčena šele v decemberski štev. Svojmir Slovenjegoriški. Tvoj članek »Odsev mladosti« bom prihranil in ga nekoliko predelanega o priliki obelodanil. Tvoj drugi spis R. tabor pa ne more biti objavljen; mislim, da boš vzrok sam lahko uganil. Za prihodnje leto se Ti priporočam, da mi zopet pošlješ kako lepo misel. B. P. i/, Šenčurja. »Izlet v Domžale in okolico« bom pridržal in ga objavil v novem letniku »Kresa«, ker v letošnjih zadnjih dveh številkah nimam več prostora. Upam, da si zadovoljen. — Pozdravljeni, navdušeni fantje šenčurski! Nasveti. Uredništvo je dobilo sledeče pismo: »Kot zvest naročnik in prijatelj fantovskega glasila »Kres« bi si dovolil predlagati nekatere stvari, katere naj bi se, če mogoče, po možnosti upoštevale. — Ker vsak list, kakor tudi naš, skuša ustreči in se prilagoditi želji in potrebi svojih naročnikov, za katere je namenjen. Zlasti, ker se zmerom povdarja, naj fantje sami izrazijo svoje misli in želje glede ureditve lista, si iz tega razloga dovoljujem tudi jaz na mojo željo in željo drugih fantov, s katerimi smo se razgovarjali o tem, izraziti željo, v čem naj bi se z novim letom list spopolnil, oziroma preuredil. 1.) Kres naj bi prinesel vsako leto opis kake inozemske katoliške mladinske organizacije, njen razvoj, način dela in posebnosti, ki so vsaki organizaciji lastne, čeprav so vse usmerjene h končnemu cilju: k Bogu. Mislim namreč: v taki obliki, kot je bil lanski opis Kolumbovih vitezov, ker bi to fante gotovo zanimalo. 2.) Uvedel naj bi se apologetični kotiček, v katerem bi se raztolmačila vsa verska vprašanja. Vem, da marsikateri fant dvomi ali si ni na jasnem v kakih vprašanjih in dogodkih, ki jih čita ali sliši od nasprotnikov. Mislim, da bi to bilo v današnjih časih potrebno, ker nasprotniki uporabljajo vse mogoče načine v boju proti veri. Znanost, potvarjanje raznih zgodovinskih dogodkov in pretiravanje raznih napak, ki jih je kdaj zagrešila Cerkev. Potrebovali pa bomo dobro in temeljito poučenih fantov, ki bodo sposobni nastopati v debati in v javnem življenju za versko obrambo. Saj tudi morda k nam pride čas, ko bodo brezbožniki neovirano in svobodno javno sramotili, smešili in zaničevali vse, kar je v zvezi z vero in krščanstvom sploh. 3.) Sledil naj bi opis o morali in spolnem vprašanju. — To so bile želje, ki bi se dale vsaj delno izvesti. Nekaj v enem letu, nekaj v drugem. Upam, da bi ne bilo nemogoče pritegniti v krog sodelavcev, ki bi prevzeli in izvršili te naloge.« — Pismo v celoti priobčujemo, z namenom, da še drugi fantje poveste svoje nasvete in želje, da bo mogoče sestaviti čim najboljši načrt za »Kres« v novem letu. Izdaja in tiska Misijonska tiskarna, Domžale - Groblje. — Za urednika in izdajatelja Jožef Godina C. M., Groblje. — Za tiskarno Janko Strnad, Domžale. MISIJONSKA TISKARNA DOMŽALE GROBLJE PRIPOROČA SLEDEČE SVOJE ČASOPISE IN KNJIGE: KATOLIŠKI MISIJONI Letno 12 Din TUJI SVET Letno 8 Din NAS LIST Letno 12 Din TABU Posam. it. 2 Din MISIJO VIKI ZOL1DAI 10 Din MIUIJOaSIA XWJIBN JICA Za posamezne zvezke raz. cen« BOČNA XWJHNICA Zvezek po 2 Din STRIC JAKA 12 Din ROČNA KNJIŽNICA NOVOST V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI! V PRIROČNI OBLIKI! Cena posameznega zvezka 2 Din. Dosedaj so izšli sledeči zvezki: 1. Dr. J. Žagar: Pisma o popolni tolatbi. I. del 2. Dr. J. Žagar: Piama o popolni tolafcbi. II. del. 3. Dr. J. žagar: Ptsma o popolni tolažbi. III. del. (Posebno pismo trpečim.) 4. Pero Horn: O truuioatni vzgoji. Naslov: KXSUOKSKA TISKARNA BOKSAJ. K BESEDE ŽIVLJENJA Misn m mo- ■ lltve za fante Velik prijatelj mladine, škof dr. Gregorij Rožman je napisal slovenskim fantom molitvenik. Iz svoje duše je zajel in od srca do srca povedal fantom fantovsko besedo za njihovo življenje. Pred molitvenim delom je zbral tehtne misli in jih podal v teh-le poglavjih: 3. Ko ustanavljaj) last. druž. VII. Nosite Boga v svoj. telesu 1. Skrb za duSo 2. Skrb za telo 3. O kako lep Je Cist rod VIII. Sam do sebe IX. Med ljudmi: 1. Ljubezen do bližnjega 2. Prijateljstvo I. Bog in jaz II. Moja mlada leta III. Jez. Kr. naS kralj in prijatelj IV. Mar. najSist. vzor moikemu srcu V. Sin cerkve VI. V družini: 1. StarSi 2. Bratje in »estre med seboj Fantje, berite, kar je za vas zapisano, in molite, kakor vam narekuje vaše fantovsko srce! Kdor molitvenik že ima, naj ga pokaže znancu in prijatelju, kdor ga pa Se nima, naj ga takoj naroči v Društveni nabavni zadrugi, Ljubljana, Ljudski dom, v Jugoslovanski knjigarni ali pri Nlčraanu v Ljubljani Cena m T&oan i k v. d z rdečo obreao je Din 22; s zlato obrezo Din SO. LJUDSKA POSOJILNICA reg. zadruga z ncome). zavezo v Ljubljani obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Tudi rentni davek plačuje hranilnica sama. — Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo v lastni palači, zidani še pred vojsko iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojinici kot zadrugi zneomejenim jamstvom za vloge vsi člani z vsem svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog Hranilne 'vloge znašajo nad 180 milijon. Din WBiV" V lastni novi palači na vogalu Miklošičeve in Masarykove ceste poleg kolodvora VZAJEMNA ZAVAROVALNICA LJUBLJANA Sprajama r urtroTiiJt: 1. Proti požaru: a) raznovrstne izdelane stavbe kakor tudi stavbe med časom gradbe; b) vse premično blago, mobilije, zvonova in enako; c) poljske pridelke, žito in krmo. 2. Zvonove in steklo proti razpoki in prelomu. 3. Sprejema v življenskem oddelku zavarovanje na doživetje in smrt, otroške dote, dalje rentna in ljudska zavarovanja v vseh kombinacijah. Zastopniki v vseh mestih in farah.