VESTNIK
CELOVEC ČETRTEK 16. MAR. 1995
Letnik L Štev. 11 (2798)
Cena 10 šil.
Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec P. b. b.
Slovenska športna zveza. Slovensko planinsko društvo in SPD »Rož« v Šentjakobu vabijo na
XVII. zimski pohod
Arihova peč 95
v nedeljo, 19. marca s pričetkom ob 9. uri
Start bo spet pri Polancu na Čememici/Hodnina
Pohod bo posvečen padlim borcem pod Arihovo pečjo s poudarkom proslavljanja 50-letnice zmage nad fašizmom.
Sturm predlaga ustavno določilo
Dr. Marjan Sturm, predsednik sosveta za slovensko narodno skupnost in predsednik Zveze slovenskih organizacij, je minuli teden javnosti predstavil predlog za dopolnitev ustave z določilom, v katerem se Republika Avstrija priznava k zgodovinski jezikovni in kulturni raznolikosti svojega prebivalstva.
Na osnovi 7. člena Avstrijske državne pogodbe se posameznik lahko sicer pritoži na ustavno sodišče, če ne more uporabljati zajamčenih pravic; zato se manjšine temu členu ne morejo in smejo odreči. Vendar pa mora biti država obvezana, da ustvarja duh tolerance in da nosi skupaj z manjšinami odgovornost za tvorno sožitje. Prav priznanje, daje bistvo avstri-
jske identitete raznolikost, mora postati ustavno določilo, kajti oboji, tako imenovana večina kakor tudi manjšine, so del te identitete.
Avstrija je pred nedavnim podpisala okvirni sporazum za zaščito nacionalnih manjšin, skaterim se priznava k interkulturnemu dialogu in sodelovanju manjšin v političnem življenju s poudarkom na regionalni ravni.
Sturm zahteva novelizacijo zakona o narodnostnih skupnostih; pospeševati je treba interkulturne projekte obojih, večine in manjšin. Doslej so bile za take projekte odgovorne skoraj izključno manjšine. Sosvet mora dobiti večji pomen na državni in deželni ravni, kajti treba ga je enakopravno
upoštevati v kulturnih, socialnih in gospodarskih vprašanjih. Tako novo določilo bi bil odločilen prispevek v manjšinskih vprašanjih v evropskem merilu in najboljši odgovor na rastočo nestrpnost, ki je v Avstriji dosegla višek v atentatu na Rome v Gornji Borti.
Dr. Sturm je poudaril pomen politične in družbene integracije; v tem smislu je glede političnega zastopstva tako imenovani Ausser-winklerjev model še vedno najbolj realistična varianta. Na vsak način pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da del Slovencev želi etnično stranko (EL), vendar še zdaleč ne vsi. Konsenz je mogoče najti le z nadaljnimi pogovori in pogajanji.
SVETOVNI SOCIALNI VRH V KOEBENHAVNU
Konferenca velikih lipov in majhnih rezultatov
Tako so nekateri komentatorji imenovali enotedenski svetovni socialni vrh, ki je pretekli teden potekal v danskem glavnem mestu Koebenhavnu.
To je bila, po udeležbi sodeč, doslej največja in najbolje obiskana svetovna konferenca Združenih narodov, ki jo je pripravil njihov ekonomsko-socialni svet.
Zaključne seje v nedeljo se je udeležilo kar ll8 predsednikov držav ali vlad, v teku tedna pa je na konferenci sodelovalo okrog 13 tisoč predstavnikov držav, mednarodnih organizacij za razvoj, hu-
manitarnih organizacij idr.
V začetku konference je med udeleženci vladal precejšen optimizem, ki pa je iz dneva v dan bolj hlapel. Nekatere države so za odpravo revščine in lakote v svetu predlagale formulo “20:20“, kar naj bi pomenilo, da bi razvite dežele 20 odstotkov svoje pomoči namenjale neposredno odpravi revščine v tretjem svetu, države -prejemnice pomoči pa naj bi v ta namen vlagale prav tolikšen odstotek iz svojih socialnih programov. Tej formuli so se upirale tako bogate kot revne države. Bo-
gate z izgovori, da neposredna pomoč ne razreši vzrokov revščine, revne pa so v taki formuli videle nevarnost za njihovo neodvisnost in vmešavanje bogatih v njihove notranje zadeve. Predlagale so sicer povečanje pomoči, s katero pa bodo same razpolagale. (Znano je, da nekatere države socialno pomoč uporabljajo tudi za druge namene, npr. za nakup orožja.)
Zaključna resolucija je bila torej mlahava in tudi neobvezujoča. Razvite države naj v čimvečji meri pomagajo revnim, vlagajo naj v razvoj predvsem malega gospodarstva ter po možnosti odpišejo dolgove najbolj revnim in zadolženim državam. Temu pozivu sta se takoj odzvali Danska in Avstrija, prva je črtala 150, druga pa 100 miljonov dolarjev dolgov najrevnejšim državam (in to tistim, od katerih verjetno že tako nista pričakovali vrnitve).	J. R.
HITRA PROGA - ZA IN PROTI
Dežela za tovorno železnico
Odprtje Gast 95, sejma za turizem in gostinstvo, preteklo soboto je bilo za deželne in zvezne politike pravšnja priložnost, da so ponovno zahtevali gradnjo jugovzhodne železnice (Südost-Spange) skozi Štajersko ter Podjuno in Rož v smeri Italije.
Že nekaj dni poprej je svobodnjaški namestnik deželnega glavarja Karl Heinz Grasser zahteval dvoje: gradnjo obvoznice in da dežela končno zagotovi in določi traso, kajti sicer bojo občine zanjo namenjena zemljišča vključila v svoje zazidalne načrte. Deželni glavar Zematto je prepričan, da je železnica izjemnega pomena za gospodarski razvoj dežele.
Da je tokrat Gast odprl državni sekretar v ministrstvu za promet Bartenstein, ni bilo naključje. Bartenstein se je namreč izkazal kot strovnjak in politično odločen zagovornik jugovzhodne železnice. Sedanja železnica čez Ce-mernik/Semmering je že preobremenjena. V prihodnjih treh letih naj bi bile izdelane vse osnovne študije za jugovzhodno železnico, ki naj služi težkemu transportu! Zagotoviti je treba zemljišča za traso in seveda tudi finančni okvir. Kar zadeva Koroško, jo bo zvezna vlada vključila pri gradnji predora skozi Golico (Koralmtun-nel) in pri dokončnem trasiranju proge. F. Wakounig
SLOVENIJA-EU
Začetek pogajanj v Bruslju
Včeraj, v sredo, 15. marca, so se v Bruslju začela uradna pogajanja med Slovenijo in Evropsko unijo. Kot vemo, je ministrski svet EU 6. marca svoji komisiji podelil mandat za začetek pogajanj s Slovenijo o njenem pridruženem članstvu v EU. Potem ko je svoj veto umaknila Italija, ki si je vzela pravico, da do podpisa sporazuma ponovno uporabi zamrzitveni veto. Medtem se odnosi z Italijo sicer še niso prav nič izboljšali, kljub obisku predsednika zunanjepolitičnega odbora italijanskega senata Mirka Tremaglia v Ljubljani. Slovenski zunanjepolitični odbor je potrdil slovensko politiko do Italije, ki pa še vedno temelji na že podpisanih Osimskih sporazumih in Rimskem dogovoru.
Pred začetkom pogajanj v Bruslju se je zunanji minister Zoran Thaler v Strasbourgu srečal z evropskim komisarjem za zunanje zadeve Van den Broeckom, in se z njim pogovarjal o čimprejšnjem vključevanju Slovenije v programe EU, še pred polnopravnim pridruženim članstvom.
Janko Messner/M. Hinteregger
SLOVENSKA
PROSVETNA
ZVEZA
A	g	g		g
{	g|		
\	||	■	r

monodrama
ZA 23 OSEB IN EN TELEVIZOR
inscenacija: marijan hinteregger
KRSTNA UPRIZORITEV
17.	3. 95,19.30
PONOVITEV
18.	3. 95,19.30 Šentjanž v Rožu

Osnovna tendenca evropske manjšinske zaščite meri v priznanje prispevka manjšin k jezikovni in kulturni raznolikosti Evrope. Tako je Svet Evrope v svoji okvirni konvenciji za zaščito manjšin med drugim (vsebinsko) zapisal: Podpisnice konvencije se obvezujejo, da bodo pripadnikom narodnih manjšin omogočile negovanje in razvoj njihove kulture in bistvenih elementov identitete, še posebej veroizpoved, jezik, tradicijo in kulturno dediščino. Nadalje bodo podpisnice podpirale duh tolerance in medkulturnega dialoga. Sprejele bodo ukrepe za razvijanje medsebojnega spoštovanja ter sodelovanja
KOMENTAR
Piše dr. Marjan Sturm
tako konstruktivno rešujeta vprašanja sožitja in sodelovanja.
Primer Avstrije zgovorno potrjuje omenjeno tezo. Konflikt, ali je Avstrija etnična ali politična nacija, je tudi drastično vplival na razvoj koroških Slovencev. V tej meri se je, ko je bil v ospredju etnični koncept avstrijske nacije, tudi uveljavila asimilacijska manjšinska politika. Zato je skrajni čas, da se v Avstriji vse bolj uveljavi politični koncept nacije. Kajti ta upošteva ljudi na osnovi človekovih pravic, ne glede na etnično, jezikovno ali kulturno pripadnost. Ali drugače povedano: politična nacija upošteva kulturno, jezikovno in etnično raz-
Državno določilo o raznolikosti
vseh na državnem teritoriju živečih ljudi, ne glede na etnično, kulturno, jezikovno ali versko identiteto, še posebej na področjih izobraževanja, kulture in medijev.
Ta konvencija, ki sta jo med drugimi podpisali že tudi Avstrija in Slovenija, predstavlja novost, saj govori o manjšinskih kulturnih pravicah, o medkulturnem dialogu in prispevku manjšin k evropski raznolikosti. Za tem stoji koncept politično zasnovane nacije, ki naj bi spoštovala jezikovno, kulturno in etnično raznolikost na svojem držav-
nem teritoriju, medtem ko etnično zasnovana nacija v manjšinah skoraj vedno vidi nekakšno potencialno nevarnost in zaradi tega podpira asimilacijo, obratno pa manjšine vidijo izhod iz te nevarnosti prav v konstituiranju etnično-političnega kolektiva, kar spet zbuja odpor večine. Ta začarani krog konvencija Sveta Evrope rešuje tako, da postavlja v ospredje identiteto, ki jo je treba ohraniti, ki pa vpliva v dve smeri, na večino in manjšino. Z medkulturnim dialogom obe strani,priznavata medsebojne vplive in
nolikost. Tudi manjšine bodo morale sprejeti koncept manjšinskih kulturnih pravic, kajti le tako bodo lahko enakopravno sodelovale v medkulturnem dialogu.
Prav iz teh razlogov sem predlagal sprejem državnega ustavnega določila, s katerim bi se avstrijski parlament priznal k jezikovni, kulturni in etnični raznolikosti. S tem bi Avstrija dokočno potrdila koncept politične nacije, hkrati pa sprejela ustavno podlago za novo kulturo sožitja, za katero ni odgovorna samo manjšina, temveč tudi večina.
SJK IN EL
Protest proti železnici
Občinski sveti tistih podjunskih in rožanskih občin, skozi katere je načrtovana jugovzhodna železnica, so se že pred meseci izrekli proti tem načrtom. Politično je predvsem EL nastopila proti tej progi in predlagala, naj bi jo preusmerili skozi Slovenijo, kar seveda krepko diši po tako imenovanem Florjanovem načelu.
Proti najnovejšim zahtevam za gradnjo železniške obvoznice sta EL in Skupnost južno-koroških kmetov ostro protestirali in dejali, da je prebivalstvo Podjune in Roža že zaradi številnih kablskih in cevnih vodov na slabšem, kmetje tega območja pa, da so še dodatno pri-
VOJSKA IN SELSKI KMETJE
zadeti zaradi pristopa k EU. Kot izhod ali rešitev EL ponovno predlaga preusmeritev železnice skozi Slovenijo proti Kopru in Trstu, ker bi tako na Koroškem preprečili naraščanje težkega tovornega prometa iz vzhodnih držav. S tem pa bi tudi ohranili osnove za turizem v južnokoroških občinah Podjune in Roža.
Proti načrtovani progi jugovzhodne obvoznice se je izrekel tudi socialdemokratski deželnozborski poslanec Dietmar Wedenig. Kritiziral je, da bi načrtovana trasa bila prebivalstvu v škodo in kot alternativno rešitev predlagal predor pod Gurami.	F. VT.
Konec vežbališča pod Košuto?
Na severnem pobočju Košute, tik pod njenim grebenom in državno mejo, ima avstrijska vojska svoje strelišče in vežba-lišče, ki je vsem prebivalcem, predvsem pa selskim kmetom, upravičeno hud tm v peti. Zemljiški lastnik je sicer humperška graščina, ki pa je z avstrijsko vojsko sklenila večletno zakupno pogodbo.
Na tem zemljišču pa so tudi številne planine in pašniki, do katerih imajo selski kmetje za-
Spor med nižjeavstrijskima cerkvenima možema p. Udom Fischerjem iz Paudorfa in škofom Kurtom Krennom že kar precej časa zaposluje oba in javnost oz. avstrijsko rimskokatoliško cerkveno skupnost. Pri tem se p. Udo lahko sklicuje na vzajemnost in podporo verujočih, škof Krenn pa na cerkveno pravo, Rim in moč škofovske službe.
V ponedeljek je bil na povabilo socialdemokratskega Rennerje-vega inšituta p. Udo Fischer v Celovcu in govoril na temo »Levi Jezus — desna Cerkev?«. Rennerjev inštititut je s tem predavanjem nadaljeval tradicijo dialoga med Cerkvijo in socialno demokracijo, ki sta ga svojčas začela kardinal König in kancler Kreisky.
Za benediktinca Uda Fischerja škofa Krenn in Eder nista izjema, ampak logična posledica restavracije rakikalno -konzervativnih načel in vrednot v Cerkvi. In vse to docela v skladu s cerkvenim pravom, ki je lahko osnova vsakršne krivice in nasilja v cerkvenem območju. Škofje imajo vso pravico in Krenn ter Eder delujeta povsem v skladu z določili in predpisi cerkvenega prava. Danes vemo, da sta papeža Janez XXIII, ki je oče 2. vatikanskega koncila in sprostitve okostenelih cerkvenih struktur, ter Janez Pavel L, bila zmota oz. napaka oblastniškega sistema v Cerkvi. In ko se je okoli 1. 1972 opomogla, je vatikanska kurija
RAZKOL V CERKVI
V
Škof Krenn naj zapusti Cerkev
Pater Udo Fischer
udarila nazaj in odtlej svojo absolutno moč ter vpliv sistematično krepi in izgrajuje tako, da na vsa pomembna mesta postavlja »svoje« može. To gre večinoma mimo papeža, ki o tem ponavadi tudi nič ne ve in katerega številna potovanja po svetu je kurija znala izvrstno izrabiti za krepitev svoje oblasti.
P. Udo Fischer je zahteval ukinitev kurije, ker je ta aparat že tako okostenel, da ga ni mogoče več spremeniti. Mesta in
vloge papeža se ta zahteva sploh ne tiče.
Če Cerkev v vprašanjih spolnosti, odnosa do oblasti in v vprašanju žensk ne bo našla ustreznih pristopov in odgovorov, ne bo imela prihodnosti. Ker pa od zgoraj, to je iz Vatikana in od kurije, ni pričakovati nobenih reform, bojo te morale nujno priti od spodaj, iz baze.
V ta sklop sodi tudi enakopravnost žensk v Cerkvi; ženske naj bi lahko postale tudi
duhovnice. Celibat naj bo stvar proste izbire, v vprašanju poročenih in ločenih pa naj Cerkev gre pot tolerance, ljubezni in razumevanja, če noče, da bo to zametek razkola med Rimom in cerkveno bazo.
Obnova Cerkve bo možna samo od spodaj, na osnovi pokorščine Jezusu (čeprav je to nepokorščina Krennu, ki se ima za poosebljeno resnico in cerkveno občestvo).
Spor med nižjeavstrijsko Cerkvijo in Krennom, ki kot Haider in plemstvo zagovarja tezo neenakosti ljudi, se je pričel z njegovim imenovanjem za škofa. Krenn odloča samovoljno, brez soglasja z ordinariatom ali duhovniki, ki se sedaj združujejo v svojem duhovniškem društvu. Njemu neljube osebnosti, na primer profesorja na teološki visoki šoli dr. Schmatza, meče iz cerkvene službe. Z dr. Schmätzern se je solidariziralo 40 odstotkov vseh duhovnikov, ki se zavedajo, da podobna usoda lahko doleti tudi njih, če med njimi in verniki ne bo solidarnosti in skupnosti. P. Udo Fischer ne vidi nevarnosti cerkvenega razkola, kajti večina duhovnikov in vernikov stoji na temeljih cerkvenega nauka. Če se bo kdo odcepil od rimskokatoliške Cerkve, je to škof
pisane, torej neodtujljive pašne in služnostne pravice.
Iz vsega tega, med drugim se je živina ranila na tam ležečih šrapnelih, drobcih orožja in vojaški žiči, razkrajajoče se strelivo počasi pronica v tla in tako ogroža talno vodo, kmetje pa se bojijo tudi zlaganih nabojev (granate in bombe, ki niso eksplodirale), so se v zadnjih letih razvili številni konflikti med vojsko in Humperkom na eni ter selsko občino in njenim prebivalstvom na drugi strani. Kmetje so se za obrambo svojih pravic povezali v društvo »Interesna skupnost selskih kmetov« na čelu s podžupanom Nantijem Olipom (EL). Decembra 1994 je na njegov predlog selski občinski svet s posebnim sklepom pozval Humperk in deželno vojaško komando (Milkom za Koroško), naj v korist selske občine razveljavita pogodbo.
Nanti Olip je pred dnevi kot predsednik kmečke interesne skupnosti tudi zastopnika vladnih strank, Kostelko in Kohla, seznanil s tozadevnimi dejstvi in obrambnemu ministru Fassl-abendu predal obširno dokumentacijo o problematičnem vežbališču pod Košuto. Obrambni minister je obljubil, da bojo pravniki preverili dejstva in tako pripomogli do skorajšnje odločitve.
Krenn, ki sedaj vabi v škofijo skrajno radikalne verske skupine in jim daje zatočišče. P. Udo Fischer je š.kofa Krenna, katerega glavni cilj je postati dunajski nadškof in kardinal, pozval, naj zapusti Cerkev.
Na vprašanje, ali razen v Salzburgu, na Predarlskem, Dunaju in v Nižji Avstriji tudi drugje po Avstriji vidi nevarnost restavracije in zaostritve znotraj Cerkve, je p. Udo Fischer dejal, da skupnost »Odprta Cerkev« zadnje čase dobiva zaskrbljujoče informacije tudi iz Gradca.
Franc Wakounig
Vodilne osebe firme Universale
Direktor oz. Bauleiter firme Universale na Ljubelju je bil Avstrijec Anton Gobi, takrat star čez 40 let. Govoril je tudi francosko. Bilje član Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (NSDAP). Na Ljubelju je bil do konca. Pri njem je delal tehnik Dunajčan Otto Karpi-schek.
Šef delovišča na slovenski strani je bil inž. Josef Seidenglanz (član NSDAP), doma z Dunaja. Imel je pokvarjene noge. Bil je ambiciozen in dela je vedno osebno nadzoroval. Koje prišel na Ljubelj in slišal, da delavci govorijo slovensko, je vprašal uslužbenko Marijo Gorjanc: “Was ist denn das für eine schweinerische Sprache?“ (Kakšen svinjski jezik pa je to?). Jeseni leta 1944 je Avgust Erat, takratni nameščenec v mezdnem oddelku, slišal razgovor inž. Seidenglanza in SS-Rapportführerja S. Binderja. Seidenglanz ga je vprašal, koliko je bolnih internirancev, in ko je videl, daje število precej visoko, se je začel jeziti ter rekel, da tega ne bo več prenašal in da firma ne bo več plačevala za tako visoko število bolnikov, ki ne delajo. Ne dolgo zatem je odšel večji transport bolnih in onemoglih internirancev v Mauthausen, odkoder ni bilo vrnitve.
Inženirju Seidenglanzu je bil podrejen inž. Franz Roither, velik, močan človek. Na Ljubelju je bil do konca vojne. Bil je član NSDAP. Nekaj časa je bil na južni strani tudi inž. Anton Waldhauser, Avstrijec, z ženo Alojzijo, ki je bila zaposlena kot uradnica pri isti firmi. Oba sta bila potem premeščena na koroško (severno) stran.
Kot uslužbenec je delal še Slovenec Bojan Grčar, doma iz Ljubljane. Poleti 1944 je s ponarejenimi dokumenti odšel v Nemčijo.
Šef računovodstva je bil Dunajčan Friedrich Adamek, po poklicu “Baukaufmann“. Delal je v baraki nad predorom, stanoval pa je v lovski hiši. Govoril je tudi češko.
Vodji v mezdnem oddelku sta bila Nemec Rudolf Woldrich in dunajski nacist Leopold Marwall. V letu 1943 je delala v izplačilnem oddelku Jelena Vilman, rojena na Jesenicah, ki je bila pozneje premeščena v pisarno šefa civilnega taborišča, kjer je ostala do dneva aretacije oktobra 1944. Zamenjal jo je Avgust Erat z Bleda, ki je ostal na Ljubelju do maja 1945.
V pisarnah so delale še tele Nemke: Ilse Wörtmann, stara
okrog 40 let, a je kmalu odšla, in dve mlajši, toda zagrizeni, Knoblauchova in Dickkopfova, ter starejša, protinacistično usmerjena višja uradnica “Fräulein“ Till, ki je bila pozneje premeščena v Salzburg. Leta 1943 je v knjigovodstvu delal tudi starejši Dunajčan, ki je nekoč fotografiral prizor surovega ravnanja esesovcev in kapojev z interniranci na delovišču. To je opazil esesovski stražar. Na osnovi njegove prijave so ese-sovci pridrveli v pisarno in zahtevali, da jim izroči aparat, kar pa ni hotel, temveč je iz njega potegnil film in ga tako uničil. Z Ljubelja je kmalu odšel. V pisarni je bila leta 1943 še mlada Madžarka, okrog katere so se največ vrteli esesovci, a je proti koncu leta odšla.
Šef materialnega knjigovodstva (Materialverwalter) je bil Avstrijec Franz Kortan, doma iz Kapruna. Nabavljal je material, opremo in orodje. Pri njem je delala njegova hči Inge, stara komaj 17. (Ob partizanski mobilizaciji delavcev 30. 9. 1944, ko so se s tovornjakom peljali z Ljubelja proti Tržiču, je bila med njimi tudi ona. Partizani so jo izpustili).
Za statistične podatke, predvsem za dela, ki so jih opravljali kaznjenci, je bil zadolžen avstrijski tehnik Kaspar Ebner, baje z Dunaja. V januarju 1944 se je povezal z Jankom Tišler-jem (piscem te dokumentacije - op. uredn.) in mu vsak dan izročal kopijo esesovskega poročila o številčnem stanju internirancev, ki jo je komanda taborišča dostavljala firmi Universale zaradi plačila komandi v Mauthausnu za storjena dela. V gradu je občasno ob sobotah ali nedeljah zvečer poslušal tuje radijske postaje na radiu inž. Wöhrerja.
Kot tolmač za slovenski jezik je pri firmi delal Nemcem udinjani Ignac Ankele, domačin iz Sv. Ane. V pisarni je bil Grk Bruggnaro, za katerega se je govorilo, da je homoseksualec. V cestarski hiši, kjer sta stanovala nemčurja cestar Leopold Kralj in njegova žena Roza (po vojni sta bila izgnana v Avstrijo), je leta 1943/44 stanovalo še 5 nemških mojstrov.
Mojster-polir, zadolžen za betoniranje v predoru, je bil Alfons Zeilinger iz Gradca. Njega je v predoru za kratek čas zamenjal sudetski Nemec Georg Schmidt, ki seje nekoč postavil po robu krvoločnemu esesovcu, katerega so Slovenci imenovali “Črnogorec“, francoski kaznjenci pa “Stročji fižol“. Namreč kaznjenci so izpodbijali
podpornike v predoru in po oceni esesovca niso dovolj hitro delali. Schmidt je “Črnogorcu” zagrozil in rekel, da, če kateri od kaznjencev ne bo hotel delati, ga bo že sam zatožil. "Črnogorec“ je odšel, Schmidt pa je iz žepa potegnil tobak, ga dal vsakemu, da si zavije cigareto, in pustil, da pokadijo. Kaznjenci so prijeli za delo in kar naenkrat je bilo vse opravljeno. Kaj takega si je lahko dovolil samo on!
Šef tesarjev in mizarjev je bil Muchitsch, doma iz Celovca. Nekoliko je razumel tudi slovensko, na tesarska dela pa se ni spoznal kaj prida.
Polir tesarjev je bil Janez Markič iz Strahinja, pri njem pa so delali predvsem tesarji in mizarji iz Gorenjske pa tudi Ferdinand Woschitz z Zilje na Koroškem, ki je nosil značko NSDAP. Nekateri od teh so v prostem času naskrivaj izdelovali razne predmete in jih prodajali.
V kovaški delavnici je delal Avstrijec Zankel, ki je brusil vrtalne svedre, pomagali pa so mu še nekateri kovači iz Gorenjske.
Marko Močnik iz okolice Kamnika je šilil in popravljal orodja za vrtalce in drobilce kamna v predoru. Po pobegu treh francoskih internirancev 17. septembra 1944 je moral za esesovce narediti železno, skoraj 2 metra dolgo in 2 cm debelo in dobro zašiljeno železno palico, s katero so pri izhodu predora prebadali na vagončke naloženo kamenje in drobir.
Tesarji in mizarji so leta 1943 predvsem postavljali taboriščne barake, žagali plohe, izdelovali stole in mize, zgradili most nad gradom, preko katerega je tekla proga za odvoz izkopanega materiala, zgradili
28 m visok stolp za drobilce kamna, postavili barako, kjer so izdelovali kvadrovce za oblaganje sten v predoru, postavili barake za delavnice in za žaganje lesa ter izdelavo vezanih opažnih desk (po 3 skupaj) za dela v predoru, postavljali' opaže za betoniranje sten, izdelovali pragove za postavitev odvoznega tira ter postavljali in opremljali še druge objekte za delovanje civilnega in kaz-njenskega taborišča. Ko so privedli kaznjence, so skupaj z njimi v njihovem taborišču postavili še baraki št. 4 in 5. Mnogi so prišli s kaznjenci v stik pri delu ter jim tako poma-
gali s hrano in cigaretami oz. tobakom.
Minerski mojster (Sprengmeister) je bil Avstrijec Hermann Santar, ob njem pa sta delala še Slovenca Rudolf Smolnikar in Anton Poglajen.
Glavni polir delovnih skupin, ki so delale zunaj predora na južni strani, je bil Avstrijec Karl Poschenreiter. Sredi leta 1944 je bil premeščen na koroško stran, kjer je delal nekaj časa še celo po vojni. Njega je na slovenski strani zamenjal Rudolf Ifkovič. Ta je bil zelo surov in velik priganjač ter zagrizen nemčur. Francoski interniranci so ga imenovali “Nimbus“. Priganjal in drl seje na civilne delavce in tudi na internirance, posebno še, ko so le-ti spomladi 1. 1945 kopali strelske jarke in utrdbe. Če je civilnim delavcem s prstom pokazal na čelo in rekel: “Fali ti soli!“, je bilo še kar lepo. Leta 1947 so francoski interniranci zahtevali, da se Ifkoviča zaradi surovega ravnanja postavi pred vojno sodišče, ker je zapisoval njihove številke in jih ovajal esesovcem, da so slabo ali pa premalo delali, zaradi česar so
bili kaznovani ali z udarci ali pa niso dobili hrane. Po vojni je ostal v Avstriji.
Za tri generatorje, ki so stali v tako imenovanem “Maschin-hausu“ na bivšem baronovem teniškem igrišču, je bil zadolžen Nemec, doma iz Mün-chna, njegova sestra pa je junija 1944 prevzela kuhinjo v gradu.
Strojevodja lokomotive je bil do konca vojne Franz Moritz iz Železne Kaple. Bil je falot in nemčur.
Vodja strojnega oddelka pri drobilcu kamna na južni strani oz. obratovodja je bil Avstrijec Max Spitzer, doma iz Celovca. Bil je visoke postave in imel je stekleno oko, katero je baje izgubil na ruski fronti. Bil je zelo dober človek in kaznjencem je precej pomagal, nekatere je še celo slikal in jim po vojni slike tudi poslal. Internirancu Mura-tu je rešil življenje. Na Ljubelju je ostal do konca vojne.
Za delavnice, v katerih so delali elektrikarji, ključavničarji, varilci in kovači, je bil zadolžen obratovodja (Werkmeister) Anton Eder iz Zgornje Avstrije ali iz Münchna. Na Ljubelj je bil premeščen iz Ed-linga. S seboj je potegnil vse tiste kvalificirane delavce, ki so delali pod njegovim vodstvom v Edlingu, med njimi tudi strojnega ključavničarja Franca Bertonclja. Ta je imel baje brata v nemški vojski ali pa pri policiji. Internirancem v delavnici v začetku nikoli ni ponudil kruha, cigarete ali usluge, da bi odposlal njihovo pismo. Eder pa je bil dober človek. Cenil je delo in ko so Slovenci še delali pri firmi v Edlingu, jim je pomagal s hrano in cigaretami, pa tudi na Ljubelju se je vedno zavzel za svoje delavce. Leta
1943	je celo slikal štiri francoske zapornike, ki so delali v strojarnici pri kompresorjih, in sliko ohranil ter jo po vojni poslal v Francijo.
Marca 1943 je prišel na Ljubelj za polirja Anton Dvoržak, železokrivski mojster, po rodu Čeh, sicer pa poročen v Tržiču, kmalu za njim pa še Janez Krajnik, doma z Bistrice pri Tržiču. Že leta 1943 sta bila premeščena na koroško stran. Dvoržak je zaradi slabega zdravja stopil v NOV 5. maja 1945 in s Kokrškim odredom odšel v Celovec, Krajnik pa je bil julija
1944	mobiliziran v NOV na Bistrici in padel blizu Hotavelj v Poljanski dolini.
Na platoju pred vhodom v predor je delal v glavnem skladišču orodja in opreme Anton Župančič (Toni), doma z Jesenic, ki je pomagal internirancem, šef skladišča pa je bil zelo siten Avstrijec Dobringer.
Civilni delavci, predvsem pa Slovenci, ki so bili zaposleni na delovišču, kjer so delali zastraženi interniranci, so morali nositi na rokavu črno številko in imeti pri sebi poleg osebne še posebno izkaznico, ki jo je izdajal in podpisal le esesovski komandant.
Se nadaljuje
Strma in makadamska cesta med koroškim in slovenskim delom Reichgaua Kärnten ni zadostovala. Treba je bilo zgraditi tunel in bolj položno cesto!
Jedilnica v hotelu Obir je bila nabito polna	Gospa Jeraj, župan Haderlapp, Katarina Lavš, Mila Kačič, Ciril Zlobec in Marjan Sturm
Dan žena tokrat v Železni Kapli
JVe vem, kako pri Zvezi slovenskih žena vnaprej izračunajo, kolikšna bo udeležba na
praznovanju 8. marca, a tudi tokrat je bilo prostora prav toliko, da so vse ženske, ki so prišle v hotel Obir, našle prostor. Ali je hotel tako »raztegljiv« ali pa je po sredi ženska jasnovidnost...
Šalo vstran, praznovanje Dneva žena je kot vsako leto privabilo okrog 300 žensk, ki so si vzele prosto popoldne, da se srečajo, pogovorijo, predvsem pa da poudarijo pomen »svojega« dne. Letošnje praznovanje je organizirala »centrala« ZSZ skupaj s krajevno organizacijo. Prijetno in svečano počutje so kar takoj v začetku pograma
1. Bilo je videti dovolj mladih obrazov ... kapelških žena, je navzočim izrekla dobrodošlico
ustvarili otroci ljudske šole v Železni Kapli, ki so s petjem, recitiranjem in igranjem na citre in ne nazadnje s prisrčnostjo prevzeli poslušalke (in seveda tudi nekaj poslušalcev!). Zborček sestavljajo enojezični in dvojezični otroci, ki prepevajo v obeh jezikih. Učitelj Miha Travnik je slavljenkam čestital k prazniku in povzel misel iz pesmi, ki jo je recitiral eden od otrok, da »življenje brez veselja, brez družin in
brez otrok« nima kaj dosti smisla. Recitacije so bile polne humorja, tako da so že kar v začetku ustvarile prijetnost in domačnost.
Predsednica Zveze slovenskih žena Milena Gröblacher je v svojem nagovoru opozorila na prispevek žena v boju proti fašizmu, saj se prav letos spominjamo pomembnih obletnic. Spomnila se je padlih žena in
2. ...pa tudi malo manj mladih 4. Prof. Katarina Lavš
deklet, pomorjenih doma, zaprtih v ječah ali pregnanih v taborišča. Taborišče Ravensbrück je bilo za mnoge žene iz Železne Kaple mučilnica in tudi zadnja postaja. In ni naključje, da je bila predhodnica ZSŽ - Antifašistična fronta žena na Koroškem - ustanovljena na tem upornem koščku naše dežele. Milena Gröblacher se je spomnila tudi danes že legen-
3. Marija Ošina, predstavnica
dame borke Helene Kuhar -Jelke, doma iz kapelških grap, ob desetletnici njene smrti.
Med tistimi, ki so ženam čestitali k prazniku, so bili dr. Marjan Sturm, župan Peter Haderlapp, grofica Thurn-Valsas-sina, predsednica socialdemokratk gospa Pečnik in občinski odbornik Franc-Jožef Smrtnik.
Dobra znanka koroških žena profesorica Katarina Lavš pa je
imela »glavni« govor: vprašanja našega stoletja, ki se izteka, položaj človeka v (deloma) navideznem napredku, o protislovjih našega časa in o vrednotah, s katerimi in za katere se splača živeti. »Mar smo res pozabili ali pa nočemo priznati, da smo bili in smo še tudi v slovenski zgodovini in slovenskem vsakdanu soočeni s tako imenovanimi »višjimi« cilji, ki naj bi ljudem izboljšali življenje in povečali njihovo svobodo, prinesli strpnost in tolerantnost, spoštovanje drugačnih in drugačnosti? ... S takšnih in drugačnih »prižnic« danes slišimo klic po novih vrednotah, pa klic po ponovni oživitvi tistih, ki so bile v prejšnjem sistemu poteptane, izničene. Nova doba bo res morda prinesla drugačne vrednostne hierarhije in sisteme, toda mar se ne bo zgodilo, da se bomo spet poravnali v ideološke vrste za temi sistemi, jih skušali drug drugemu vsiljevati in se spopadati zaradi tega? Kakršnokoli izključevanje je nevarna igra... Prepričana sem, da smo na pragu dobe, ki bo spoznala, da si ni potrebno izmišljati novih vrednot, ampak storiti kar največ, da se bo človeštvo končno naučilo živeti po tistih, ki jih že imamo, vsak zase in pri sebi.«
Iz svoje poezije sta navzočim brala igralka in pesnica Mila Kačičeva in pisatelj Ciril Zlobec. Mila Kačičeva, velika dama slovenskega gledališča, pesnica z izredno izrazno močjo, je prevzela publiko. Zavzeto so prisluhnili tudi tisti, ki jim branje poezije ni vsakdanja stvar. Ciril Zlobec, eden naj-plodovitejših slovenskih pisateljev, pa je bral pesmi, naslovljene na žensko.
Kakor običajno se je popoldan iztekel v družabnosti ob jedači in pijači. Fletno je bilo!
Učenci ljudske šole v Železni Kapli so pripravili nadvse prijeten program
OB 50-LETNICI ZMAGE NAD FAŠIZMOM
vabita
Zveza slovenskih izseljencev in Zveza koroških partizanov
na tridnevni obisk
krajev trpljenja naših ljudi v
času nacističnega nasilja
od 20. do 22. aprila 1995
OBISKALI BOMO Dachau, Eichstätt, Hesselberg, Frauenaurach, Erlangen, Hagenbüchach, Schwarzenberg.
Cena: 1900 šil.
Vse ostale informacije in prijave pri Milki Kokot, tel.: 0 46 3/51 43 00-40
Po dolgotrajni diplomatski dejavnosti odposlancev Združenih narodov ter Nemčije in Združenih držav je hrvaški predsednik Franjo Tudjman končno le popustil. Enote ZN ostanejo na Hrvaškem, sicer v zmanjšanem obsegu, vendar s skoraj enakimi nalogami. S tem se je končalo nekaj mesecev trajajoče obdobje negotovosti in celo stopnjevanja nevarnosti vojne med Hrvaško in Srbi v vseh treh državah. Tudjman je namreč preteklo nedeljo v Koebenhavnu, kjer se je udeležil svetovnega socialnega vrha, popustil pod silovitimi pritiski ZN in zahodnih sil.
Enote Združenih narodov pod imenom Unprofor na Hrvaškem resda niso izpolnile nalog, predvsem tistih, katere je od njih pričakovala Hrvaška in njeno prebivalstvo, še najbolj pa velika množica beguncev iz Kninske krajine, vzhodne Slavonije in Srema. Le-ti so že tretje leto razseljeni po begunskih centrih po vsej zahodni Hrvaški, največ pa jih je v obmorskih krajih. Hrvaška tudi ni dobila vrnjene niti pedi zasedenega ozemlja. Vendar v pogodbi med Hrvaško in Združenimi narodi to tudi ni bila obveza mirovnih sil, temveč le varovanje začasnih meja med Hrvati in Srbi ter organiziranje humanitarne pomoči. Tega pa hrvaško ljudstvo v glavnem niti ni vedelo, zato je organiziralo
MODRE ČELADE NA HRVAŠKEM
Tudjman je moral popustiti
protestne akcije proti modrim čeladam, že samo ime Unprofor pa je postalo vse bolj osovraženo.
Hrvaški predsednik in šef vladajoče stranke HDZ Tudjman je pravzaprav spet doživel neuspeh. Vendar mu to najbrž ne bo kaj dosti škodovalo. Tudi tokrat se bo izvil. Pred leti je obljubil hrvaškemu ljudstvu blagostanje z mesečnimi do-
hodki delavcev 2000 mark. Tega ni uresničil, ker je nastopila vojna in Hrvaška mora vzdrževati okrog 700 tisoč beguncev. Že ničkolikokrat je napovedal osvoboditev vseh zasedenih ozemelj, pa mu tega niso dovoljevali Združeni narodi. S takimi argumentacijami je celo ščuval proti Unproforju. Obljubil je vrnitev beguncev na njihove domove, v tem okviru
pa je samo zaostril odnos do muslimanskih beguncev iz Bosne in Hercegovine. Za osvoboditev ozemlja je po Tud-jmanovem mnenju treba žrtvovati prav vse, tudi osebni standard. Država je uvedla vojni davek in tako še bolj udarila po žepu najnižjih slojev, saj so se vsakdanje potrebščine močno podražile, plače pa stagnirale.
Tudi tokrat je takoj po vrnit-
vi v Zagreb izjavil, da bodo sile ZN v novem mandatu imele drugačne naloge in da tudi ne bodo delovale pod starim imenom, s čemer nakazuje vsaj delni uspeh.
V normalni državi bi moral Tudjman zagovarjati spremembo svoje odločitve in zamajal bi se mu predsedniški stol. Tudi na Hrvaškem je opozicija ogorčena, vendar Tudjmanu zaradi svoje šibkosti ni nevarna. Slišati je, daje Hrvaška kapitulirala pred mednarodnimi pritiski, vendar je bilo tako tudi po lanskoletnem spopadu ob Peruči in Maslenici, ko so morali Hrvati zapustiti osvojene vasi, pa se ni nič zgodilo.
Kljub protestom opozicijskih strank in prebivalstva z zasedenih ozemelj pa se je del Hrvaške (Istra, Primorje, Zagorje, Medjimurje) oddahnil. Nevarnost vojne je vsaj začasno zmanjšana ali pa preložena na jesen. To pa je tako zelo potrebno za hrvaški turizem v Istri in Kvarnerju, od katerega si prebivalstvo obeta kako milijardo dolarjev, kar pa bi kljub temu, da večino pobere Zagreb, vsaj nekoliko izboljšalo socialno stanje.
Jože Rovšek
STROKOVNA LITERATURA
Manjšine v prostoru Alpe-Jadran
Pod zgornjim naslovom je pred dobrim letom potekalo na Bledu znanstveno srečanje na temo položaja manjšin v alpsko-jadranskem prostoru, oziroma točneje v nekaterih deželah Alpe-Jadrana.
Simpozij so organizirali Delovna skupina za manjšine Alpe-Jadran, vlada Republike Slovenije in Inštitut za narodnostna vprašanja. Posebnost simpozija je nedvomno bila, da so se sicer aktivnemu delu Delovne skupine za manjšine tokrat pridružili tudi znanstveniki, ki se v tem prostoru ukvarjajo s položajem manjšin. Že po končanem simpoziju je bila splošna ocena, da je uspel, slednje lahko trdimo tudi za pričujoči zbornik referatov s simpozija, ki je bil javnosti predstavljen pretekli teden v Ljubljani.
Je v celoti večjezičen, s tem da so posamezni prispevki objavljeni v jeziku avtorja, sledijo pa mu povzetki v vseh jezikih Alpe-Jadran (nemški, slovenski, hrvaški, madžarski in italijanski). Gre za eno najbolj uveljavljenih načel o enakopravnosti jezikov, ki je nedvomno posebnost Delovne skupnosti Alpe-Jadran. Zbornik je razdeljen v posamezne sklope kot so bili podani na simpoziju.
V prvem sklopu je deset prispevkov, ki prikazujejo so-
AI.FEK-ARRU
V
#
,	»v-niv vv*«vr
MANJŠINE V PROSTORU ALPE-JADRAN MINDERHEITEN IM ALPEN ADRIA-RAUM MANJINE NA PODRUČJU ALPE-JADRANA LE MINORANZK NELL' AREA Dl ALPE-ADRIA KISEBBSEOEK AZ ALPOK-ADRIA TERSftOBKN
ZBORNIK R m'KATO V KONTE RE.NZBRR1CHT ZBORNIK REFERATA ATTI Dl UJNVKGNO rELSZrtLAlXsOK oyfjjTEMtNTK
cialnoekonomsko in politično transformacijo manjšin v proštom njihove avtohtone poselitve. Naj iz tega sklopa omenimo prispevek Ulderica Bernardija Novonastajajoče manjšine: politika raznolikosti v Evropi in pa žal ob izidu zbornika že po-
kojnega Pavla Strajna, ki govori o razvoju etničnega tromo-stovja v Furlaniji-Julijski krajini.
V drugem sklopu, ki ga sestavlja devet prispevkov, je govor o manjšinskih pravicah v okviru človekovih pravic v
evropskih dokumentih. V tem sklopu posebej izstopa prispevek Franza Sturma Manjšinske pravice v okviru evropskih dokumentov o človekovih pravicah.
Tretji sklop, v katerem je dvanajst prispevkov, govori o Kulturni in jezikovni pestrosti in problemih ohranjanja narodnostne identitete. Tu moramo omeniti vsaj tri prispevke. Prvi je prispevek Sonje Novak Lu-kanovič Večkulturnost in družba, prispevek Petra Gstettnerja in Vladimirja Wakouniga, ki se sprašujeta Ali zagotavlja etno-pluralizem preživetje manjšin in pa Valentina Sime o Zasnovi regionalne dokumentacije za prostor Alpe-Jadran. Prav slednji je doživel svojo dopolnjeno realizacijo, zaenkrat šele v obliki predloga, v zaključkih simpozija, upajmo pa, da v bližnji prihodnosti tudi v okviru dejanske realizacije.
Zbornik zaključujeta prispevka Rudolfa Tomsicha, ki razmišlja o možnostih za narodne skupnosti v novi Evropi in spodbudah za nadaljnje delo in pa Zaključek in priporočila za nadaljnje delo, ki jih je pripravil Ulderico Bernardi.
V celoti gledano so vsi prispevki v zborniku vredni naše pozornosti in nam prinašajo vrsto svežih razmišljanj, in so prispevki, ki nam že desetletja
prinašajo ene in iste teme v manjšini. Zbornik je sicer uredil tričlanski uredniški odbor, vendar kaže poudariti delež Sonje Novak Lukanovič in pa celoten angažma ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja tako pri organizaciji simpozija kot pri pripravi zbornika. Celotna knjiga nam kaže, da manjšinsko vprašanje še vedno ostaja v središču zanimanja tako politične kot raziskovalne sfere v prostoru Alpe-Jadran, zanimivo pa je tudi, da različni avtorji tudi v različnih jezikih pridejo do podobnih ugotovitev. Delovna skupnost Alpe-Jadran je sestavljena politično in etnično pluralno in je kljub temu zgled za vzorno regionalno sodelovanje, kar je samo spodbuda, da postane to tudi pri urejanju položaja manjšin v celotni regiji.
Za konec še pripomba zelo vzorno urejenemu zborniku: ne bo ga namreč mogoče dobiti na trgu, saj je naklada komaj zagotovila kvote posameznih dežel članic delovne skupnosti, s tega vidika bi mogoče kazalo iti še v ponatis za prosto prodajo.
boje
Delovna skupina za manjšine Alpe-Jadran, Vlada Republike Slovenije, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 1994, 309 strani. Uredili: Sonja Novak Lukanovič, Peter Vencelj, Vladimir Klemenčič.
PEKLENSKA POMARANČA V ŠENTJAKOBU
Predstava za dobre živce
“Vstopi in poglej hude gnusobe, ki jih tu počenjajo.“ Ezikiel 8,9. S tem svarilnim stavkom se začenja gledališki list za predstavo Teatra Trotamora Peklenska pomaranča ali po angleško Clockwork Orange. Pa je bilo res videti gnusobe. Režiser Marjan Stikar je že pred premiero opozarjal ne veliko agresije v predstavi, tudi rosni mladini so odsvetovali ogled, prav pa bi bilo, da bi ga tudi ljudem s slabšimi živci.
Nekateri pač ne prenesemo tako močne in potencirane agresivnosti; to je baje naš problem, drugi pa se ob njej počutijo prav dobro; to pa je njihov. Če že razumem, da je pisatelj Anthony Burgess napisal izvirno delo Clockwork Orange iz čiste notranje potrebe, potem ko mu je umrla žena za posledicami udarcev londonske pocestne bande, pa težje najdem motiv za inscenacijo tako potencirane agresije v šentjakobskem gledališču. Če naj bi pomenila očiščevanje, obsodbo huliganstva, terorja, je predstava svoj namen vsekakor vsaj deloma dosegla, čeprav je po njej ostal precej zmeden občutek.
Dogajanje v predstavi tudi nam ni tako novo. Podobne (tudi gnusne) teme pogosto obdelujejo ameriški in tudi drugi filmi. Gre za deviantnost visoko razvite industrijske družbe, za mladino, ki ne najde drugačnega smisla življenja, ki se ne zna in ne more kulturno vključiti v družbo, ima z njo slabe izkušnje, zato odklanja njene norme, dvojno moralo, razvija pa svojo, ki jo uresničuje z antisocialnimi dejanji. Šentjakobska predstava je to
obsodba družbe, organov represije in inštitucij oblasti in Cerkve je premalo.
Zgodba, ki se plete okrog Aleksa je neprepričljiva, celo konfuzna.
Tematika nam je na srečo še vedno precej odmaknjena, če ne vključujemo fašistoidnega in rasističnega avstrijskega podzemlja in pa seveda brutalnosti nacističnega režima pred 50 leti. Toda to je politični teror, v igri pa gre zgolj za deviantnost v t. i. demokratični družbi.
Ob nastajanju predstave je sodeloval kar precejšen ustvarjalni potencial. Poleg režiserja Stikarja še Tonej Reichmann (scena), Jozej Sticker (glasba),
Miha Dolinšek (luč), Darja Kapus (kostumi), Aleksander Lomšek (tromboni) ter lektorica Ana Mlakarjeva. Veliko kovinsko kroglo - pomarančo -so izdelali v Elanu na Brnci, drugo kovinsko sceno Štefan Dolinšek in Emil Pasterk, mrtvaške glave pa Rihard Grilc.
Pri izdelavi kostumov, skulptur, pripravi scene in sicer pri večjim ali manjšim angažma- Sticker, Janko Zwitter, Martin organizaciji je sodelovalo še jem izkazali še številni drugi:	Zwitter in mali Izidor Sticker,
veliko število društvenikov in Hannes Gröblacher, Monika Teatru Trotamora bi za bo-pomočnikov, katerim gre vse Hrobath, Toni Isopp, Martina doče želel, da poskuša uprizori-priznanje. Glavno zelo naporno Kanzian, Paul Kretschmann, ti tudi kako dramsko delo, po vlogo je zavzeto odigral Marko Mirko Lepuschitz, Martin Mo- katerem nas nekaterih ne bo Ferm, v ostalih pa so se z schitz, Joži Spitzer, Breda tlačila mora. Jože Rovšek
pokazala v vsem absurdu. Agresija se je stopnjevala v akrobatskem gibu, podpirala in povečevala pa sta jo še kričeča in že kar oglušujoča glasba in ve-likokilovatna luč.
Da ne bo nesporazuma: Po izraznih sredstvih, igralski in tehnični plati uprizoritivi ni kaj očitati. Tudi kostumerija in scenarija sta na visokem nivoju, tehnika je mogočna, bogata, celo razkošna. Igralsko ansambel sicer ni enoten in se deli na
kvalitetni in diletantski del. Vsekakor pa igra od igralcev zahteva veliko fizičnega napora - celo do skrajnih zmogljivosti. Jezikovno pa je predstava slaba. Besedilo je polno napak -tudi po merilih slenga ali žargona, izgovorjava je precej nerazumljiva, površna. Za razumevanje dramaturškega skeleta je bil jezik preveč podrejen drugim (preglasnim, zaslepljujočim) efektom.
Dramaturgija je bila vsaj zelo pomankljiva. Pripovedovalec veznega teksta je bil odveč (tudi jezikovno se ni izkazal) in je celo motil. Dramaturgija pravzaprav ne nakaže nikakršne rešitve. Samo
OBČNI ZBOR GLASBENE ŠOLE
Pozitivni signali?
Slovensko glasbeno šolo na Koroškem obiskuje več kot 350 učencev. Število je do leta 1990 naraščalo, trenutno se je ustalilo, vendar je povpraševanje še vedno večje kot ponudba, kar nedvomno potrjuje pozitivni razvoj te kulturne ustanove.
Na zadnjem občnem zboru 8. marca v Celovcu so sicer to tudi poudarili, vendar je bilo opaziti, da je problematika v vsaj dveh vprašanjih ostala nedorečena. Prvo je vprašanje integracije v »Kärntner Musikschulwerk«, drugo pa vprašanje strokovnega pedagoškega vodstva.
Ni dvoma, da je uradna Koroška politično dolžna skrbeti za obstoj in razvoj glasbenega šolstva. Kakor skrbi za »Kärntner Musikschulwerk« s tem, da poravnava stroške za osebje (za stvarne stroške skrbijo posamezne občine), tako bi morala skrbeti tudi za slovensko glasbeno šolo. Nekaj prizadevanj organizacij koroških Slovencev v tej smeri je sicer bilo, a doslej brez uspeha. Uradna dežela ponuja neke vrste (še ne definirano) avtonomijo v okviru »KM«, slovenska glasbena šola pa svojo previdnost glede integracije utemeljuje deloma z izgubo učnih in administrativnih pristojnosti, deloma z bojaznijo,
da bi slovenski učni jezik razveljavili kot enakopraven učni jezik. Strah zaradi slednjega je razumljiv, toda rešitev tega vprašanja je odvisna predvsem od (dobronamerne!) politične volje koroške deželne vlade. Če bo uspešno rešeno, naj bi v integraciji razdelitev drugih pristojnosti ne bila več »eksistenčno« vprašanje slovenskega glasbenega šolstva.
Tako imenovani deveti okraj - avtonomija »Glasbene šole« v okviru »KM« bi tako lahko postal realanost. Domnevam seveda, da avtonomija pomeni ohranjevanje slovenskega učnega jezika, nič manj in nič več.
Ta čas novi kulturni referent M. Ausserwinkler kaze nekoliko več pripravljenosti, da bi dežela prevzela vsaj del finančne odgovornosti za GŠ. Kaže, da bo privolila v začasno rešitev, ki bo šoli zaenkrat zagotovila za dve leti nekaj subvencij za osebje. Če bo do tega v kratkem res prišlo, to lahko razumemo kot znak dobrega namena in ustvarjanje večjega zaupanja pri pogajanjih za integracijo v »Kärntner Musikschulwerk«. Dolgoročno pa nas integracija ne bi razbremenila le finančnih obveznosti, pač pa bi učiteljskemu kadru (avstrijskim državljanom) zagotovila tudi
jasno opredeljen socialni položaj z običajno socialno varnostjo.
Prav slednje pa je silno pomembno pri nameščanju »domačih« slovenskih učiteljev. Kakor je razveseljivo, da število »domačih« strokovno usposobljenih glasbenih učteljev raste, pa zbuja skrb tudi dejstvo, da marsikateri od njih ne vidi poklicnih perspektiv v slovenski glasbeni šoli, temveč išče zaposlitev v »KM«.
Mislim, da je prišel čas, ko se je treba resno vprašati, na kakšen način je najbolje »vnovčiti« znanje strokovno usposobljenih domačih kadrov. Seveda je res, da brez strokovne pomoči iz Slovenije glasbena šola ne bi živela, a prav tako potrebno je vključevati »domače« kadre v odločitvena dogajanja in jim zaupati več pedagoških odgovornosti.
Novi predsednik glasbene šole Joško Hudi je na občnem zboru napovedal, da si bo prizadeval predvsem v tej smeri. To bo potrebno, če hočemo, da bodo domači glasbeni učitelji enačili svoje strokovno znanje, svojo poklicno pot oz. kariero (do katere ima vsakdo tudi pravico), z interesi slovenske Glasbene šole na Koroškem.
Janko Malle, tajnik Slovenske prosvetne zveze
O Ne čakaj name z večerjo
Zdaj ga kliče, stika za njim po kleti, po drvarnici, zleze na podstrešje, ga roti, naj se ji vendar oglasi - vse zaman, o Hanziju ne duha ne sluha. Sele proti opoldnevu po naključju zagleda pred televizorjem listek, popisan z velikimi črkami. Takoj jih identificira kot njegove.
NE ČAKAJ NAME Z VEČERJO - PRIDEM ZAD ŠELE JUTRI BOLJ PA MORDA ŠE ŠLEJ - TEJKU DA VEŠ! BODI BREZ SKRBI! POLJUBEJ OD TVOJEGA HANZIJA.
Nobene druge besede - ne kam ne kako ne čemu. Torej ga očitno nosi, pomisli Antonija in takoj pogleda v nočno omarico: tisočaka nikjer!
Antonija pomišlja, kaj zdaj. Kaj če bi se posvetovala zavoljo njega z zdravnikom?
Brez Hanzija to ne bi imelo pomena.
Z gospodom župnikom? Tudi ne. Ta bi ji gotovo priporočil mašo v dober namen, a zanjo je treba šilingov.
Z žandarmi? - Vešda ne. Ti bi ga morebiti hajkali in nazadnje še vklenjenega odkod privlekli in skozi vas gnali. Bog prinesi tako sramoto, saj bi se morala v tla vdreti! Manjši ko je kak kraj, večji so v njem predsodki in hudobija.
Kaj tedaj?
Antonija sklene potrpeti vsaj dva dni, kakor je pač brala na Hanzijevem listku.
Tudi mi jo za zdaj pustimo z mirom in iščimo Hanzija.
Kam jo je ucvrl? - Na jutranji vlak v Celovec, od tam pa z brzcem na - Dunaj! Na južnem kolodvoru je brž zbaral pri prvem taksiju, kako se pride na televizijo, kjer ponuja tista prijazna gospa z visoko frizuro svoje pasje varovance.
Utabori se v bližnjem grmovju pred televizijsko palačo na Kiiniglbergu, žuli tam kos kruha in grize murko, ki jo je zjutraj grede utrgal na svojem vrtu. Ko se jame mračiti, opazi pred vhodom velik bel kombi. Dobro razloči, kako skačejo iz
njega psi. Neki moški jih lovijo in otvezajo na vrvice.
-	Vse gre po sreči, zadovoljno zabrunda sam zase in pogleda na uro. Še kakih dvajset minut...
Kakor bi trenil, mu te minute potečejo. Odpravi se pokončen, samozavesten k vhodu v palačo in vstopi, ko daje tam doma.
Vratar ga vendarle zadrži in nezaupljivo pobara:
-	Wohin denn, mein Herr? Kaj bi radi? Po kaj ste prišli?
Hanzi Skok pa pišmeuhar-sko, karseda zviška:
-	Po španjela Triksija, da mi ga ne odpelje kdo drug!
In pogleda moža za steklom, ko da ga je premalo v hlačah.
-	Prav, odvrne vratar, prvo nadstropje levo, tam so živali v čakalnici pred Studiom I.
In že se Hanzi požene skokoma po širokem marmornatem stopnišču navzgor, zagleda na sredi hodnika žarko rdečo luč nad vrati in zraven napis STUDIO I. Pod rdečo lučjo pa pobliskujoče se opozorilo NICHT EINTRETEN - SENDUNG! - Tu notri je in nikjer drugje - moja pasja mamica, pomisli Hanzi Skok in že trešči skozi dvojne, mehko obložene duri v snemalni prostor, kjer vrtijo oddajo v živo, in že zagleda sred med žarometi in kamerami prijazno se smehljajočo gospo z visoko frizuro, ravno ko boža črnega pasjega kosma-tonožca v košari in nekaj pripoveduje v kamero. Hanzi pa meni nič tebi nič h košari in zagrabi tisto štrenasto ono na kraju, kjer meni, da ima rep.
Na vso smolo pa ga mrcina šavsne, kajti ni bil rep, ampak gobec, tako ti je taka žival spredaj in zadaj enaka!
Hanzi je ves nevoljen nad svojo nerodnostjo. Ko se mu šavselj ščetinasti nikakor ne da prijeti in mu po vsej podobi ne namerava odstopiti mesta v košari, le-to bliskovito obrne, da se mrcina pasja zakotali naravnost pred eno tistih kamer, sam pa sede širokorito v košaro, ko da je vse to do podrobnosti predpisana režija.
Prijazna gospa pozeleni ko
marsovka pa jo v velikem preplahu pobriše z odra za najbližjo zaveso in dalje skozi pasjo čakalnico.
Ena izmed dog, razvajena lepotica, se z ostrim laježem požene za njo, debela angorska mačka švigne oslepljena v najbližji reflektor in ga podere, snemalci živčno vrtijo svoja radovedna kukala zdaj sem zdaj tja, da jim ne bi ušel noben prizor, eden od tehnikov se že valja po tleh od smeha, vsi mislijo, da je prevzel režijo tega drugega dela oddaje kak Löwinger , buzarona, tempo pa takšen!
Ko se bojišče za silo pomiri, poveča kamera Hanzija Skoka v košari tako, da ga je poln cel zaslon. In prav v tem trenutku Hanzi odpre usta, da bi se predstavil avstrijskim televizijskim vernikom, zlasti pa blagim Du-najčankam, ki z zlatim srcem v prsih za vse na svetu ljubijo pse, nekatere tudi takšne s talentom za igro v mednožju: WER WILL MICH?
Ich heiße Hanzi Skok, bin 45 Jahre alt, meine Frau heißt Antonija, ich bin in Kühnsdorf zu Hause, das ist in Kärnten, wo der Himmel blau ist, die Seen grün und die Politik rot. Ich bin gelernter Tischler, arbeitslos, ich nehme jede Arbeit an, die gerecht bezahlt wird. Ich beiße nicht, mach nicht in die Hose, auch während der Arbeit gehe ich nicht aufs Klo. Ich eße jedes Brot und jede Wurst und besonders gerne Essiggurken... Wer will mich?
Pri zadnjih njegovih besedah se prikažeta izza zavese dva krepka moška v civilu in stopita k njegovi košari. Prvi se prijazno nagne nadenj, ga previdno poboža po črnih kuštravih laseh in mu reče mimo:
- Wir zwei wollen dich.
In tedaj se brž skloni k njemu še drugi moški in mu, preden se Hanzi prav zave, nadene lisice.
Šele zdaj se snemalcem posveti, kode ga je, da je Hanzi terorist ali morebiti še kaj hujšega, pa brž brž izključijo reflektorje in kamere. Na zaslo-
nih avstrijskega ORF-a pa se prikaže pomirjevalni poziv ENTSCHULDIGEN SIE BITTE DIE STÖRUNG - kakor zmeraj tedaj, kadar bi kdo rad do kraja povedal kaj čednega o Sovjetski zvezi ali Nikaragvi.
Zdaj, ko Hanzija ne vidimo več, pa stopimo spet v Sinčo vas k njegovi ženi Antoniji.
Ta leži ko snop v kuhinji na tleh - o bogovi usmiljeni, v nezavesti! Vanjo je zdrsela v trenutku, ko je zagledala Hanzija na zaslonu. Od samih skrbi se je isti večer premetavala po postelji in nikakor ni mogla zaspati, pa je vključila ta salamenski Hanzijev ropotec. Tudi Liza Grobelnik, njena soseda, je isti večer gledala oddajo WER WILL MICH? - pa je tudi njej sapo vzelo, ko se je na vsem lepem prikazal Hanzi v košari.
Toliko da je ni kap.
Poletela je skorajda po zraku k Antoniji, jo klicala že grede in hotela brž v hišo, a vežna vrata so bila zaklenjena. Tolkla je po njih in vpila:
-	Odpri, Tončka, odpri vendar, čuješ, vključi televizor! Hanzi je notri!
Toda Tončka je ne sliši, ker je ne more slišati, pa ji zato tudi ne odpre. Liza stopi h kuhinjskemu oknu. To je bilo, bodi bog zahvaljen, samo prislonjeno. Odpahne ga in zleze v hišo. Zdaj pa toliko da je ni že ta drugobart kap: televizor še zmeraj vključen, na zaslonu še zmeraj ENTSCHULDIGEN SIE BITTE DIE STÖRUNG, Antonija Skok'pa na tleh, ko da je že pred obličjem smrti, zrela že za ta poslednje olje - oči zaprte, bleda ko zid.
-	Za božjo voljo, Tončka zbudi se vendar!
Liza ji omoči čelo z mrzlo vodo, jo taplja po licih in jo stresa za rame, dokler se reva ne zgane in odpre oči - s hladnim potom na čelu.
-	Kaj pa je? Kje pa sem? -Sanjam? - Kje pa je Hanzi, saj sem ga pravkar videla?!
-	Pomiri se, Tončka, dva gospoda sta ga odpeljala na
Janko Messner
varno! Nič hudega mu /	^
nebo...	W
Pa ni bilo
res.	L,____
Bilo mu je celo	s.
mnogo hudega.
Hanzija so vtaknili v dunajsko psihiatrijo.
In sreča, s katero se je nameraval vrniti z Dunaja v Sinčo vas in z njo presenetiti Tončko in cel svet, je bila kaj špasna -premajhna in prelahka pa izrazito neprijazna: list papirja z nekaj besedami, da mora plačati Antonija Skok, zakonito določena žena Hanzija Skoka, »derzeit als Patient im Allgemeinen Krankenhaus der Stadt Wien«, za poravnavo škode v Studiu I ORF-a na Küniglber-gu, avstrijskih šilingov 3000 in še 2000 takšnih šilingov boleč-nine tisti prijazni gospe z visoko frizuro, ki je na begu z odra telebnila na gladki hodnik kakor je bila dolga in široka, in jo je, še preden se je utegnila pobrati, popadla pojava doga za mečo, pa še 120 enakih šilingov v postskriptumu za kemično pralnico, sam vrag vedi čemu.
Tak listek je prišel z Dunaja v Sinčo vas, drugega nič.
O možu Hanziju ne duha ne sluha.
Antonija je kajpak še isti trenutek na tihem sklenila prodati nesrečni televizor prvemu kupcu in z izkupičkom poravnati denarno terjatev po položnici.
Z gospodo na Dunaju ni da bi se človek šalil.
Toliko trdnejši je postal ta njen tihi sklep kak teden pozneje, ko ji je dunajska bolnišnica poslala reverz v podpis, če hoče imeti Hanzija spet doma pri sebi. Kako? Hanzi pa televizor - oba v hiši? Nikoli in nikdar!
Kako rada bi ga bila podpisala - tisti reverz, pa ga ni!
Saj ni mogla najti kupca za ta preklemani ropotec na kredenci.
Zdaj je od takrat minilo že skoraj pol leta.
Kdove kako se bo vse to izteklo.
Avtobiološka literatura Lojzeta Kovačiča
Ta slovenski pisatelj z nemško materinščino in slovensko oče-tovščino, ki pa se je pojavila šele po njegovem desetem letu, je v torek zvečer v Tinjah ožjemu krogu zbranih pripovedoval zanimive zgodbe iz svojega narodnostno in jezikovno razdvojenega življenja.
Vsa dela, ki jih je napisal, med njimi pa so središčni PRIŠLEKI, v katerih opisuje vso stisko, ki jo je doživljal v svojem notranjem svetu, so avtobiološka. Pojem avtobiografija mu je veliko preozek.
Ne morem pisati o ničemer drugem kot o tem, kar sem
doživel in s svojimi čustvi, te- vsem bitjem reflektiral, pravi lesom, razumom in nasploh z Lojze Kovačič.
V petek, 17. marca, si bomo v dvorani nekdanje šole v Šentjanžu ogledali premiero monodrame po Messnerjevi Špasni štoriji v inscenaciji Marjana Hintereggerja
XY nerešeno
Ogrodje drame so neljubi doživljaji pred petindvajsetimi leti na neki celovški srednji šoli, ko so avtorja z raznimi disciplinskimi ukrepi skušali pribiti na “pravo“ tablo, njegove dijake pa “rešiti“ vplivov pariške študentske pomladi iz leta 1968. Ta Špasna štorija ni prav nič špasna, saj avtor s svojo življensko izkušnjo razgrinja tedanje šolske razmere, v katerih seje uveljavljala ena sama “zveličavna" resnica.
Ogled priporočamo!
NOVO PREK MEJE
Osojnikov Vodnik po Mežiški dolini
GOSTOVANJE
Bregarca in ljudska oblast ali krompir
Koroški kulturni delavci se močno zavedajo bogate zgodovinske preteklosti koroške krajine v državotvorni Sloveniji ter njenih izjemnih naravnih in krajevnih lepot. Prav iz te zavesti se rojevajo takšne zasnove novih knjižnih dokumentacij, kot so nastale recimo v zadnjih petih letih tako na Ravnah kot v Slovenj Gradcu: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina (1992) in Vodnik po Mislinjski dolini (istega leta), zatem Mežiška dolina (1993), Zbornik Mežica 1994 in ob koncu lanskega leta še v naslovu omenjen Vodnik po Mežiški dolini.
Zaenkrat pri tem zaostaja le Dravska dolina, če tu ne štejemo nekaj turističnih zloženk, za katere so ob pomanjkanju obežnejšega gradiva domiselno poskrbeli v Radljah.
Založnica Osojnikovega Vodnika je ravenska Koroška turistična zveza. Posnetki so delo Toma Jeseničnika, nasploh privlačna oprema pa Blanke Kamnikove. Vsebinski del se izteče ravno na stoti strani knjižice malo večje žepne velikosti, ki je z navadnim in črkovnim kazalom ter barvno oblogo posameznih vsebinskih sklopov zares lepo pregledna. Pisec v strnjenem zgodovinskem uvodu Koroška krajina -položaj in zgodovinske sledi Koroško obravnava kot slovensko regijsko celoto in tu je zlasti opazno, da ni podlegel najnovejšemu politikantskemu razdeljevanju te Koroške na pravo z Mežiško dolino in Dravogradom ter štajersko z Mislinjsko dolino in radeljskim delom Dravske doline. Namesto tega poudarja življenjsko povezanost vseh treh dolin,.ki tako ali tako temelji na zgodovinski (Karantanija) in jezikovni (koroško narečje — območje Slovenj Gradca spada celo v mežiško podnarečje). Na začetku posebno pozornost upravičeno namenja izredno značilnim koroškim gorskim dolinam
Topla, Koprivna, Bistra, Jazbina - vse po vrsti so naravni biseri.
Iz zelo kratkih, pogosto celo prekratkih opisov povzemam v okviru nekaj značilnih posebnosti.
Na Platu imajo okrog cerkve železno verigo, ki da je nekoč bila zlata. Kdor je zagrizel vanjo, je imel za vse čase zdrave zobe. Te čarobne moči njenim železnim členom žal ne pripisujejo. Nad Mežico in na Strojni so najlepše kašče v Sloveniji. Koroški kmetje so jih namreč iz najboljšega lesa gradili zelo čvrsto in v nadstropje ter jih znali okrasiti, tako da so pogosto pravi biseri ljudske umetnosti in stavbarstva. Leše se postavljajo z dvema gotskima cerkvama, ki sta komaj kaj vsaksebi in prav tako spadata med bisere, seveda nabožnega stavbarstva.
Ludranski vrh se košati z največjo in najstarejšo lipo v Sloveniji, ki ji pripisujejo več kot 750 let. Šentanel je najlepša turistična vas v Sloveniji in kraj tihega Meškovega ustvarjanja pred I. svetovno vojno. Jazbino nad Žerjavom je najlepše upodobil Prežihov Voranc v plebiscitnem romanu Jamnica. Mežica je koroško gorsko turistično središče in kot kraj tako vzorno urejena, da na srečo ni nikjer zaznati pogubnih vplivov večstoletnega rudarstva. Poljana je kraj spomenikov za obe-ležitev sklepnih bojev II. svetovne vojne 13. in 14. maja 1945. Poleg Mežice velja najpodrob-nejši opis še Prevaljam, Ravnam in Vorančevim Kotljam.
Med številnimi visokogorskimi kmetijami v pogorju Pece (s svojskim podnebjem na južni strani gore, čeprav tudi z okrog 250 zasneženimi dnevi na leto) je takšna gotovo Jeklova v Koprivni, na kateri zemljo obdelujejo celo do višine 1400 m. To pa je le. eden od koroških slovenskih višinskih rekordov, saj sta tu še najvišje zgrajena cerkev sv. Uršule na Plešivcu
(1680m) ter naj višje ležeča šola na Javorju (1150m), ki je po številu učencev — od leta do leta niha med 7 in 11 — hkrati najmanjša osemletka v Sloveniji. Žal Vodnik takšnim podatkom ne namenja nobene pozornosti.
Gorski lepotici Peca in Uršlja sta sicer deležni dovolj spoštljivega opisa. Želeli pa bi si npr. kaj več v zvezi s prvo, zlasti o legendi kralja Matjaža, ne zvemo pa niti tega, čigav izdelek je njegov kip v votlini nad planinskim domom, ker podpis pod eno redkih celostranskih slik tega ne pove. S spomeniki vseh vrst, ki jih je v Mežiški dolini izjemno veliko in to tudi izjemno kakovostnih (Plečnik, Batič), v glavnem narodnoosvobodilnemu boju, so sploh težave zlasti z navedbami ustvarjalcev, ki prevečkrat manjkajo, npr. tudi pri Malgajevem v Dobrijah. Sklepni del Osojnik namenja obisku Meškovih Sel, nato pa je še kakih 20 strani vsestransko koristnih podatkov - planinske poti, kulturne ustanove, stalne prireditve, gostinska ponudba.
Nekaj nedoslednosti je že bilo navedenih, za nedvomno potrebno novo izdajo pa si vsekakor obetam še več dopolnil. Nekako neprivlačna je že oprema zaradi obilice praznega prostora, zato pa s številnimi posnetki v velikosti malo večje znamke, ki so poleg tega največkrat podpisani kot motiv s Koroške, bralec pa hoče vedeti natančneje, od kod je, celo, kakšno cvetje je na sliki...Zemljevid na platnicah je prenatrpan in skrajno težko berljiv. In končno: koroški pisci naj se že dogovorijo, kako visoka je pravzaprav Uršlja gora. Osojnik navaja najbolj znan podatek 1696, njegov pravkar omenjen zemljevid 1699 (tako kot Altas Slovenije in Petrolov Veliki Atlas), oba na začetku omenjena slovenjegraška vira pa imata višino 1700 m.
Franček Lasbaher
Socialno dramo z zgornjim naslovom je napisal Ervin Fritz. Boj za obstanek vdove s šestimi otroki, ženske, povezane z zemljo, brez predsodkov, življenjske in hkrati nepopustljive in odpuščajoče.
Bolj kakor teks sam je očarala igra obeh protagonistov, Jerice Mrzelove in Iztoka Valiča. Posebno Mrzelova je pokazala
tako širok spekter igralskih sposobnosi, kakršnega redkokdaj vidimo tako na avstrijskih kot tudi na slovenskih odrih. Videli smo profesionalno odigrano predstavo, ki bi morala biti zdravilna maža za vse, ki so zaljubljeni v lastno veličino gledališkega ustvarjanja na Koroškem ...
S. W.
SLOVENSKA LIRIKA V PREVODU
Neža Maurer: Wenn wir lieben
Neža Maurerje ena najplodo-vitejših sodobnih slovenskih pesnic in pisateljic; doslej je izšlo že 24 njenih knjig, od tega jih je 16 za odrasle, 8 pa za otroke. Tokrat je v založbi Mohorjeve izšel nemški prevod njene lirične zbirke, v slovenščini z naslovom »Kadar ljubimo«, nemško pa »Wenn wir lieben«.
»Naš« koroški pesnik Andrej Kokot je povedal, kako je prišlo do prevoda: »Ležal sem v bolnišnici in tam ima človek več časa za branje. V roke mi je prišla knjiga Neže Maurer,
pesmi so me začele zanimati, bral sem jih spet in spet in se začel poigravati z mislijo na prevod. Začel sem kar tam, v bolniški postelji, kasneje seveda popravljal, prepisoval, dal v lektorat in tako naprej. Rezultat je tu pred vami.« Neža
Maurer, rojena v Savinjski dolini, je dolga leta poučevala slovenščino kot profesorica na gimnaziji, potem delala kot urednica radijskih šolskih oddaj na RTV Ljubljana, pa tudi kot urednica pri raznih časopisih. Njena izjemno globoka in nežna liričnost ni vezana na modno izraznost. Veliko vlogo v njenih pesmih igra tudi erotika, v to erotičnost pa je vpet ves otipljiv svet narave in telesnosti. V resnici krepko pesništvo, ki sugerira krhkost čustvovanja in čutenja.
Spremne beseda sta napisala Josef Konrad Uhl in Brigitte Busch.
Sonja Wakounig
GLASBENO SODELOVANJE
Zelena Irska ima visoko razvito glasbeno šolstvo.
Nič kaj skromno in tudi ne slovensko ponižno sem sprejel vabilo predsednika irskih glasbenih tekmovanj, direktorja College of Technology v Dublinu in predsednika irske EPTE / Združenje učiteljev klavirja Irske /, pianista Franka Henegha-na, da sodelujem pri izpitih dijakov njihovega Collega kot izpraševalec za pihala in trobila.
Poslušanje in ocenjevanje 90 mladih pihalcev in trobilcev v starosti od 12 do 19 let v petih delovnih dneh je bilo trdo delo,
še posebej, ker je bil izpit obširen in je obsegal praktični in teoretični del. Dodam naj, da so bili vsi amaterji, ki so delali izpit za prehod v naslednjo stopnjo, katerih je osem. Nato gredo nadarjeni mladi glasbeniki profesionalno študirat glasbo na visoko šolo v Dublinu, t. j. Royal Irish Academy of Musič ali na ostale visoke šole v Anglijo. Poleg mene so, za violino, klavir in solopetje, ocenjevali še štirje Angleži.
V razgovoru z direktorico ir-
skih glasbenih tekmovanj za mlade, znanko z Evropskega tekmovanja za glasbeno nagrado v Lizboni /kjer je v mlajši kategoriji zmagal tudi slovenski klarinetist Mate Bekavac/ gospo Deidre Kelleher, sem zvedel veliko zanimivost o irskih glasbenih tekmovanjih. Tekmovanje “Feis Ceoil“ je bilo ustanovljeno 1. 1897 in bo torej čez dve leti praznovalo svojo 100-letnico. Tekmovanje je vsako leto za vse instrumente in za solopetje. Takih tekmo-
vanj pa je še več. Posebno velik poudarek dajejo tečajem za korepetitorje, ki so nejvečkrat v Angliji. Zavedajo se, daje treba pianiste zaposliti, saj solisti bodo le najboljši, korepetiranje pa ni lahko delo.
Posebno velik poudarek dajejo tudi solopevskim tekmovanjem, katera organizirajo posebej za koncertno pesem, za oratorij, samo za pesmi Gustava Mahlerja, za opero, za interpretacijo pesmi, posebej za angleške ali irske skladatelje,
za francoske ali irske pesmi, samo za dela Bacha in posebej za dramske arije v kostumih. Ž zanimanjem so me poslušali, ko sem jim pripovedoval, da so bili starši Huga Wolfa slovenskega porekla.
Irskim kolegom sem prinesel tudi dvojezični razpis in plakat 111. evropskega tekmovanja mladih orglavcev, ki bo julija letos ponovno v Ljubljani. Gostitelji so me peljali v starodavno univerzitetno knjižnico z nad
200.000	knjigami in najstarejšo irsko harfo / simbol Irske / iz 15. stoletja ter v veliko koncertno dvorano s preko 1.200 sedeži in s čudovitimi orglami v ozadju.	Lovro Sodja
JUBILEJ ZASLUŽNEGA DIRIGENTA
Tone Ivartnik jih ima šestdeset
Prav sedaj teče 28. revija “Od Pliberka do Traberka“, ki bo zaključena 18. marca z zaključnim koncertom na Ravnah. Pobudnik in soustanovitelj teh pevskih srečanj Tone Ivartnik pa je januarja letos praznoval svojo 60-letnico.
Rodil se je leta 1935 v Velenju. Njegova družina - bilo je sedem otrok - je živela dokaj revno v Osjandrovem mlinu ob Hotuljščici za Javornikom. Ob večerih so redno molili rožni venec, zatem pa še peli. Pri molitvi je Tone rad zadremal, pri petju pa se je zmeraj zbudil. Zato tudi sam pravi, da poje, odkar pomni. Mama mu je pesem položila v zibelko. Že kot mlad fant je v cerkvi ob spremljavi orgel solo pel latinske pesmi in se tako že zgodaj seznanil z literaturo Gallusa, Mozarta itd. Leta 1946 seje začel učiti flavto, že naslednje leto pa začel igrati pri ravenski pihalni godbi.
Tone pa ni bil samo dober pevec, ampak tudi izvrsten športnik. V teku na dolge proge in teku na 400 m z ovirami je tekmoval celo v jugoslovanski reprezentanci. A njegova najljubša panoga so bili skoki v vodo. V tej panogi se je leta 1949 pomeril tudi v Slovenskih Konjicah na republiškem tek-
movanju. Seveda je na maturitetnem izletu skočil tudi z znamenitega, danes žal porušenega mostu v Mostarju.
A najzvestejši spremljevalec njegovega življenja je ostala glasba. Leta 1959 seje zaposlil na ravenski osnovni šoli, jeseni leta 1961 pa je začel poučevati na gimnaziji Ravne. Učil je telovadbo, predvojaško vzgojo in glasbo, k čemur ga je spodbudil inšpektor Branko Rajšter, ki je nadarjenega Toneta vključil v učiteljski pevski zbor Emil Adamič. Pri njem je pel od leta 1963 do 1987. Kot dober pedagog je znal navdušiti dijake za glasbo in leta 1963 je na gimnazijadi v Murski Soboti nastopil s skoraj 100-članskim zborom, ki je presenetil s svojim kakovostnim petjem. V tistem času je na ravenski gimnaziji cvetela glasbena dejavnost. Imela je tudi svoj instrumentalni orkester.
Ko so na Ravnah uprizorili Gobčevo opereto “Hmeljska princesa“, je Tone s svojim žametnim tenorjem v eni izmed glavnih vlog očaral publiko.
Leta 1959 so se na Ravnah zbrali štirje navdušeni pevci, med njimi tudi Tone, in zapeli v kvartetu kar po domače. Kmalu pa so se jim pridružili še štirje prijatelji in iz kvarteta
je nastal “Koroški oktet“. V njem Tone Ivartnik deluje že 35 let, od leta 1974 dalje pa tudi kot umetniški vodja.
Ivartnik je nekaj časa vodil moški zbor v Kotljah, leta 1974 pa je na Ravnah ustanovil mešani pevski zbor “Prežihov
Voranc“. Z oktetom in zbori je kot ambasador slovenske pesmi prekrižaril velik del Evrope.
Tone Ivartnik je svojo veliko pevsko ljubezen leta 1980 posvetil našemu mešanemu pevskemu zboru “Podjuna-Pli-berk“. Z njim smo pridobili
glasbenega strokovnjaka, vnetega kulturnika in človeka, odprtega na vse strani. Najbrž se niti ne zavedamo, koliko truda vlaga v vedno dobro pripravljene vaje, skrbno izbiro pesmi in vzgojo naših glasov. Kot poznavalec ne le domače, ampak tudi svetovne glasbene literature si vedno prizadeva tudi nam pevcem odpreti okno v ta čudovit svet pesmi in glasbe. S svojo interpretacijo pesmi, ki je včasih morda svojevrstna, a zelo premišljena in utemeljena, nam skuša posredovati poleg besedila in melodije tudi dušo pesmi.
Za njegov nenehen trud za našo slovensko pesem in za delo z našim zborom je bil nagrajen z Gallusovim odličjem, občina Ravne pa mu je za njegovo življenjsko delo podelila zlato plaketo Prežihovega Vo-ranca. Da je naš pevski zbor prejel Gallusovo odličje, dosegel najvišje priznanje na tekmovanju v Trgu ter doživel mnogo lepih uspehov in nepozabnih trenutkov, je v veliki meri zasluga in sad truda Toneta Ivartnika.
Dragi Tone! Teden za tednom prihajaš k nam v Pliberk, četudi včasih v težkih razmerah, a vedno z veseljem.
Naj se še mnoga leta ob prepevanju s Teboj zlivajo melodije iz tihe radosti v otožnost, ljubeznivo hrepenenje in prisrčno veselje.
Mlakarja
PISMI BRALCEV
Dan žena v Železni Kapli
Zares lep popoldan v Železni Kapli v hotelu Obir, 8. marca letos. Posebna pohvala tistim ženam, ki se tudi po tej jroti trudijo v organizaciji ZSŽ za boljši jutri! Vseeno pa bodo morale »žene« prej ali slej (bolje pa takoj) ukrepati, da jih čas ne bo prehitel.
L Po tehnični plati: a) Zdi se, da zaradi slabega ozvočenja velika večina žensk ni mogla slediti besedam govornikov in častnih gostov (komentarji na cesti v Železni Kapli in po trgovinah zvečer in naslednjega dne).
2. Po organizacijski plati -težišča in efektivnost: a) Efektivnost dobro obiskane prireditve (pribl. 300 obiskovalk) ne zadene cilja, ker velika večina ljudi oz. družin ne more v polni meri slediti programu oz. govorom, ki niso brez pomena za nas.
Mislim, da je ob 50. obletnici konca vojne upravičeno opozoriti na to, da bi bilo osnovnošolski mladini s starši še kako potrebno omogočiti, da neposredno sledi programu oz.
»zgodovini slovenskega naroda« tu in onstran meje. b) Težišča besed govornic: Kaj se je dogajalo, da je sploh prišlo do ustanovitve predhodnice Zveže slovenskih žena? Vemo, da velika večina naše mladine nima niti najmanjše možnosti, da bi pri pouku spoznala SVOJO zgodovino. Znano nam je, da še toliko napisanih KNJIG ne bo nadomestilo USTNEGA izročila naših prednikov, če ne bo ZAKONSKO zajamčeno, da se vsaj na
Tako me žuli, da bi rad napisal, kako znajo »farbat« to ubogo ljudstvo. Zahvalim se tistemu piscu, ki je tako pravično zapisal v Nedelji 26. februarja, da naj pustimo Habsburžane počivati v miru. V Mohorjevem koledarju je pisalo, da hočejo cesarja Karla proglasiti za svetnika. Pa naj ga, pa še Hitlerja zraven! Bil sem vojak pod komando Karla in sem videl, kako so vojake pretepali ali obešali. Takrat sem bil v Berlinu in sem to vojsko čisto dru-
južnem Koroškem poučuje ter posreduje slovenska zgodovina vsem ali vsaj slovensko govorečim sodeželanom.
Mladina je sooblikovala polovico kulturnega programa (petje, recital, citre). Skoda, da ni imela možnosti poslušati glavnega programa. Zamujena priložnost, in to samo zato, ker ni bilo dovolj prostora oz. sedežev. Saj smo prav od te generacije vedno znova slišali: »Cesar se Janezek ne nauči, ne bo znal nikoli«, v tem primeru: ne bo čul nikoli! Nasvidenje!
Joži Hribar, Železna Kapla
gače spoznal, kakor pišejo v časnikih. Izginil je kot duh, a še sedaj živi v marsikaterem človeku!
Zdaj pa se obračam na domobrance in jih vprašam, kako to, da so se na napačni strani vojskovali. Najbrž zato, ker so bili gluhi in slepi, ker niso videli, kako ljudstvo trpi. Od škofa pa so imeli žegnano orožje za pobijati partizane, a jim ni nič pomagalo. Partizani so zmagali z rusko zvezo in božjo pomočjo.
Ko bi pa domobranci in duhovniki zmagali, bi bila vsak dan maša za zmago, partizane pa bi k vragu poslali in kraljevali bi sami v nemškem suženjstvu!	Franc Schliesser,
Šmarjeta pri Pliberku
IZ BILČOVSA I
Nova študija za odplake
Na zadnji občinski seji v Bilčo-vsu je bila glavna tema seveda spet odstranjevanje odplak ter nadaljnje ravnanje v tej zadevi. Odborniki so soglasno sklenili razpis ponovne študije, ki naj bi ponudila rešitev za odplake iz zasebnih gospodinjstev. Ta bo morala biti v skladu z zakoni, ekološka in tudi za posameznika in za vzdrževalca najugodnejša. Ob tem naj bi študija preučila tudi možnost decentralnih (na vas vezanih skupinskih) naprav in možnost, da si posamezniki uredijo svoje zasebne čistilne naprave.
Vsekakor mora študija tudi preučiti, ali so rastlinske čistilnice mogoče tudi v celotni
občini. Študija mora biti sestavljena tako, dajo občina lahko predloži deželni vladi kot projekt. Polovico stroškov za študijo naj bi prevzela dežela. Predsednica odbora za kanalizacijo v občini Bilčovs in predstavnica v združenju za odplake je po soglasnem sklepu postala županja Štefka Quant-sehnig.
IZ BILČOVSA II
Carnica Rož
Občinski svet je tudi sklenil pravilnik regionalne zveze »Carnica Rož«. Ta projekt naj bi bil v prid predvsem gospodarsko šibkim regijam in bo razvijal inovativne ideje v turizmu, kmetijstvu in na ravni malih in srednjih podjetij, posebej pa se bo posvečal tudi rožanski kulturi in tradiciji. ■
MLADINSKA LUTKOVNA SKUPINA KPD Šmihel vabi na krstno predstavo: mJC ZCItlljčl H3S3 l3St?W. Poglavar Seattle, Skvomiš: Govor Matej Bor: Šel je popotnik skozi atomski vek. Sobota 18. 3.1995 ob 20. 00 v farni dvorani v Šmihelu. Vsi prisrčno vabljeni!
OBVESTILO
Zveza slovenskih zadrug v Celovcu r. z. z. o. j. Pavličeva ulica 5-7 9020 Celovec
O
l\lov poslovni čas
od 1.4. 1995
ponedeljek - petek
8.00 do 15. 45 neprekinjeno
Vaš partner v vseh finančnih zadevah
Zveza - Bank
0 »farbanju«
PRIREDITVE
ČETRTEK, 16. 3.
ŽELEZNA KAPLA, v društveni sobi nad Zadrugo - SPD »Zarja« in Društvo slovenskih pisateljev
20.00	Literarni večer z domačimi avtorji; brali bodo Herman Germ, Anita Hudi, Tonči Haderlap, Ivana Kampuš in Jože Blajs; z zvoki kitare bo olepšal večer Janez Gregorič
PETEK, 17. 3.
CELOVEC, na univerzi (UR 2-109) - KSŠŠ/Celovec
18.00	F. Dürrenmatt: »Die Physiker«; gostuje gledališka skupina oddelka za germanistiko Pedagoške fakultete v Mariboru
ZMOTIČE pri Brnci, pri Prangarju - SPD »Dobrač«
18.30	Redni občni zbor Slovenskega prosvetnega društva »Dobrač« na Brnci; zatem predavanje z diapozitivi »Potovanje po skrajnem severu Indije (Ladakh in Zanskar), predava Jurij Buch.
CELOVEC, v Tischlerjevi dvorani - KKZ
19.00	Občni zbor Krščanske kulturne zveze
ŠENTJANŽ, v stari šoli - Slovenska prosvetna zveza
19.30	Janko Messner - Marijan Hinteregger: »XY nerešeno«, krstna uprizoritev
SOBOTA, 18. 3.
ŠENTJANŽ, v stari šoli - Slovenska prosvetna zveza
19.30	Janko Messner - Marijan Hinteregger: »XY nerešeno«, ponovitev
ŠMIHEL, v farni dvorani - KPD Šmihel
19.30	Premiera »Je zemlja naša last?« (Šel je popotnik skozi atomski vek - Matej Bor v kombinaciji z govorom indijanskega poglavarja Seattle ameriškemu predsedniku); režija Marjan Bevk
ŠENTJAKOB, v farnem domu - SPD »Rož«, Teatr Trotamora
20.00	A. Burgess: »Peklenska pomaranča«, rezervacija vstopnic na tel. 0 42 53/314, Posojilnica-Bank
NEDELJA, 19. 3.
ŠENTJAKOB - HODNINA, pri Polancu
9.00	17. pohod na Arihovo peč (zaradi neugodnih snežnih razmerje pohod 5. 3. odpadel!)
RADIŠE, v kulturnem domu - SPD »Radiše«
10.30	J. N. Nestroy: Lumpacivagabund; nast. gledališka skupina SPD »Šentjanž«
SELE, v farnem domu
(po prvi maši) Redni občni zbor podpornega društva proti požarnim škodam v Selah
SELE, v farnem domu - KPD »Planina«
14.30	C. Goldoni: Sluga dveh gospodov; nast. gledališka skupina SPD Gorjanci iz Kotmare vasi
HODIŠE, v gradu - SPD »Zvezda«
15.00	Petje v gradu / Singen im Schloß; sod. »Vaščani pojo« in »Kvartet Rož«
ŠENTJAKOB, v farnem domu - SPD »Rož«, Teatr Trotamora
17.00	A. Burgess: »Peklenska pomaranča«; rezervacije sedežev na tel. 0 42 53/314, Posojilnica-Bank
ŠKOCIJAN, v farni cerkvi - občina Škocijan, kulturni referat
19.00	Pasijonsko petje, na orglah Franz Wölfl
PONEDELJEK, 20. 3.
LJUBLJANA
19.00	Dostojevski, Prokic, Pandur: »Ruska misija«; režija Tomaž Pandur (prijave na KKZ)
SREDA, 22. 3.
CELOVEC, občinski center Šentrupert -Avstrijsko-slovenska družba
18.30	Predavanje z diapozitivi »Pettau/Ptuj - Stadt an der Drau«, predava dr. A. Kropfitsch
ČETRTEK, 23. 3.
CELOVEC, v srednji dvorani Doma glasbe - KKZ
19.30	Koncert mešanega komornega zbora Ljubljanski madrigalisti
PETEK, 24. 3.
CELOVEC, v Mladinskem domu, Mikschallee 4
17.00	Občni zbor Društva pisateljev, prevajalcev in publicistov; nato predstavitev knjige Elizabete Jenko »Sich auf die Socken machen - vzeti pot pod noge«
SOBOTA, 25. 3.
BRNCA, v kulturnem domu - SPD »Dobrač«
19.30	J. N. Nestroy: Lumpacivagabund; priredba, režija in scena Marijan Hinteregger, gostuje gledališka skupina SPD »Šentjanž«
BILČOVS, v ljudski šoli
20.00	»Vaščani pojo«, sedma obletnica; nastopajo Andrej Šifrer in »Vaščani pojo«
NEDEUA, 26. 3.
PLIBERK, pri Schwarzlnu - SPD »Edinost«
19.30	Koncert ansambla »Drava«, uglasbena lirika slovenskih koroških avtorjev
ROZANSK1
IZOBRAŽEVALNI TEDEN
PETEK, 17.3.
Zmotiče pri Prangarju
18.	30 Prov. Jurij Buch - dia-predavanje: Potovanje po
skrajnem severu Indije - Ladak in Zanskar
Šentjanž - stara šola
19.	30 Inscenacija M. Hinteregger: Monodrama »XY -
nerešeno«, Janko Messner
SOBOTA, 18. 3.
Šentjanž, stara šola
Inscenacija M. Hinteregger: Monodrama »XY - nerešeno« (Janko Messner)
NEDEUA, 19. 3.
Radiše, kulturni dom
10. 30 Igralska skupina SPD Šentjanž: Lumpacivagabund Sele, farni dom
14.	30 Gledališka skupina SPD Gorjanci: Sluga dveh
gospodov (C. Goldoni)
Hodiše, Hodiški grad
15.	00 Pevski koncert
Pri Cingelcu na Trati, »SPD Borovlje«
19. 00 Igralska skupina SPD Borovlje: Naše korenine (B. Veras, D.- Smole, F. Prešeren)
PONEDEUEK, 20. 3.
Kotmara vas, Stara šola
19. 30 Danica in Valid Hanuna: Fizioterapija, kaj je to?
TOREK, 21. 3.
Sveče, v šoli
19. 30 Ljubčo Deskoski - predavanje z diapozitivi: Ikona -sveta slika
Sele, farni dom
19. 30 dr. Herta Lausegger-Maurer, Video film: Narečje pod Vrtačo
SREDA, 22. 3.
Šentjakob v R., Regionalni center 19. 30 dr. Marija Novak - Trampuš: Predstavitev biroja za slovensko narodno skupnost pri dež. vladi
SOBOTA, 25. 3.
Sveče, pri Adamu
14. 30 Lutkarji KPD Šmihel: Lutkovna predstava »Slonček Leopold«
Šentjakob v R., Regionalni center
18.	30 dr. Ursula Hemetek - predstavitev knjige: Romi -
pozabljeno ljudstvo
Brnca, kulturni dom
19.	30 Igralska skupina SPD Šentjanž: Lumpacivagabund
Bilčovs, pri Miklavžu
20.	00 Andrej Šifrer in Vaščani pojo: Vaščani pojo 7 let
Šentjakob v R., Regionalni center 20. 00 Ruža Nikolič-Lakatos: Pesmi Romov
PETEK, 31. 3.
Sele, farni dom
19.	30 L. Karničar, Bruno Petrišek, Roman Verdel, Janez
Gregorič in Marija Oraže: Koncert domačih glasbenikov
SOBOTA, 1. 4.
Škofiče, Posojilnica
17. 00 Zalka Steiner: Porzellan- und Seidenmalerei, Töpfern Šentjanž, Stara šola
20.	00 Dvojezični zbor Pedagoške akademije: Koncert
NEDEUA, 2. 4.
Velinja vas, gostilna Seher - Dan domačih jedil
OPRAVIČILO
Pretekli teden naši naročniki iz Celovca niso prejeli Slovenskega vestnika. Na njihova opozorila smo se pozanimali pri pošti, kjer so nam priznali, da se jim je zgodila neprijetnost. Izvodi za celovške naročnike so namreč obležali v njihovem dispečerskem skladišču. Uprava pošte to napako obžaluje in se bralcem iskreno opravičuje.
Vpisovanje v Javno dvojezično šolo, Ebentaler Straße 24, Celovec za šolsko leto 1995/96: 18. marca 1995 od 8. do 12. ure
Prinesite s seboj rojstni list otroka, potrdilo o državljanstvu staršev ali otroka. Javna dvojezična ljudska šola v Celovcu posreduje otrokom osnovno izobrazbo v slovenščini in nemščini. Poleg tega nudi šola še razne šolske in izvenšolske aktivnosti. Šola je v neposredni bližini Mladinskega doma, ki dodatno nudi: popoldansko varstvo, glasbeno izobrazbo v Glasbeni šoli, sodelovanje v lutkovni skupini.
Podrobnejše informacije dobite pri vodstvu (tel. 537-411).
Brigita Hambrusch, ravnateljica
Dober dan, Koroška
NEDEUA, 19. 3.
14:20 ORF 2
PONEDEUEK, 20. 3.
16:20 TV SLO 1
PREDVIDENA VSEBINA
Za narodov in duhovni blagor: Obirski župnik Tomaž Holmar praznuje 90-letnico Za prizadevanja na kulturnem področju Krščanska kulturna zveza podeljuje Janežičeva priznanja zaslužnim ustvarjalcem. Bistrica nad Pliberkom: Osamosvojena občina išče svoje jedro in želi pokriti osnovne potrebe Pred volitvami trgovske zbornice: Kaj pa slovenski delež?
Bistvo je očem prikrito, le s srcem prepoznaš lepoto: Ana Lena z Brnce kljub slepoti mojstri življenje Zaključna tekma prvenstva v zvezni odbojkarski ligi: SK Aich/Dob - Gleisdorf
Radio Koroška
SLOVENSKE ODDAJE
Četrtek, 16. 3.
18.10 Rož - Podjuna - Zilja
Petek, 17. 3.
18.10 Kulturna obzorja
Sobota, 18. 3.
18.10 Od pesmi do pesmi-od srca do srca
Nedelja, 19. 3.
6.30 Dobro jutro na Koroškem -Duhovna misel (dr. Andrej Kajžnik)
18.10 Dogodki in odmevi
Ponedeljek, 20. 3.
18.10 Bistrica nad
Pliberkom : občina brez jedra: težavno usklajevanje interesov in potreb
Torek, 21. 3.
18.10 Partnerski magazin.
Sreda, 22. 3.
18.10 Društva se predstavljajo
Večerna oddaja odpade zaradi hokeja na ledu!
SLOVENSKI VESTNIK
Uredništvo
Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 046 3/5143 00-30,33,34 in 40 faks 0 46 3/51 43 0071.
Usmerjenost lista
seštevek mnenj izdajatelja in urednikov s posebnim poudarkom na narodnopolitičnem interesu.
Uredniki
Jože Rovšek, Sonja Wakounig,
Franc Wakounig
Izdajatelj in založnik:
Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Tarviser Str. 16 9020 Celovec/Klagenfurt tel. 0 46 3/51 43 00, faks 0 46 3/51 4.3 00 71
Tisk
Založniška in tiskarska družba z o. j.
Drava, Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 0 46 3/50 5 66, faks 0 46 3/51 43 00 71
Društveniki v Železni Kapli so v zadnjem času pripravili obiskovalcem nekaj prireditev, polnih veselja in domače prijetnosti.
Na pustni prireditvi se je v farni dvorani kar trlo občinstva. Tatovi bi ta večer lahko raznosili več kot polovico Železne Kaple - in nihče bi jih ne videl, ker so vsi občani zijali na oder in se krohotali. To pa tako glasno, da bi jih tudi bližnji zvon farnega patrona sv. Mihaela ne zmogel doklicati, pa če bi sami Turki stali pred farov-žem.
Hvalabogu se je potem na pustno soboto izkazalo, da je v Železni Kapli še vse po pravem in da je bilo to in ono le na odru na glavo postavljeno, če ne sploh narobe obrnjeno.
Bralcem, tistim, ki niso dobili več prostora, in tistim, ka-
SPD Zarja - družabnost in šport
terim do danes ni uspelo kaj več zbarati o prireditvi, lahko povem, da so bile na sporedu pesmi, igre, godba in še kaj -in daje bilo zelo veselo. Če bi pa kdo rad kaj več vedel, pa naj povpraša onadva cestarja profesionalca, ki vesta za vse občinske dogodke in tudi za njihova ozadja. Kje da se cestarja najde? Blizu lopate ob kakšni cesti v domačih grapah ali pa v Celovcu (najpametneje je vprašati v slovenski oddaji). Edino tole še: zaključek večera in brez dvoma tudi višek je bil nastop družine »Bajdi Kings«. Petje »Baida, baida, be ....«je bilo tako kvalitetno, da so se resno zamislili tudi nekateri
Roman, Martina in Marko Ošina radi in redno sodelujejo na Zarjinih športnih igrah in so izbrali tudi "športne navzoči zborovodje. Super! Da nagrade".	bi bilo tako tudi prihodnje leto!
Smučarska tekma Zaključek Zaijinih športnih iger ’94
Že štiri leta snežne razmere v senčni Lepeni niso dopuščale, da bi športna sekcija SPD Zarja poleg tradicionalnih sankarskih tekem izvedla tudi priljubljeno smučarsko tekmovanje.
Konec letošnjega februarja pa je bilo pri Kežarju vse pripravljeno za 20. društveno tekmovanje v veleslalomu. In spet je vreme nekoliko skazilo popoldanski potek. Se pred tekmo je začelo deževati in močno snežiti. Ker se je kljub temu zbralo skoraj 40 tekmovalcev, organizatorji smučanja niso odpovedali (kot tega dne drugod). Tako so smučarji nekoliko prilagodili hitrost vidljivosti in se pač pomerili le v eni vožnji.
Proti koncu je sneženje postalo tako gosto, da je snežinke beležila celo že elektronska merilna naprava. Za redke gledalce na Kežarjevem skednju pa je bila tekma vendarle napeta.
Najboljšim športnikom sta predsednik Blajs in vodja sekcije Rozman pri Rastočniku razdelila nagrade, kakršnih Ka-pelčani še niso videli.
Zmagovalci skupin: Cornelia Kogoj, Katharina Miklau, Gregor Blajs, Mario Hobel, Mitja Trost, Matilde Karničar, Joži Malle, Manfred Maloverš-nik in Herbert Kogoj. Najhitrejši dneva pa je bil Marjan Oraže.
Na družabni popoldan posebne vrste je društvo vabilo zadnjo soboto v Lepeno. Za začetek so odrasli morali opraviti kviz, šolarji in mladinci pa so se pomerili v kockanju in namiznem kegljanju. Vprašanja iz SV in NT res niso bila preveč težka. Naknadno pa se da ugotoviti, da bi bil človek dosti bolj informiran in izobražen, če bi vsak teden tako pazljivo prebiral slovenske tednike - neverjetno enostavno. Rezultate kviza in kockanja je žirija nato prištela k ostalim rezultatom športnih iger ‘94 (sankanje, klumpa-tek-ma, kegljanje, kolesarski izlet, pohod na Peco in športni dan). Med izračunavanjem zmago-
valcev pa sta s točko »čarobni vrtiljak« nastopila čarodej Grega Sulejmanovič in animator Sten Vilar. Očarala sta predvsem navzoče otroke, enako pa si tudi odrasli niso znali prav nič razložiti »čudežnih dogajanj«.
Pregled iger: Na vseh sedmih prireditvah je sodelovalo skupno 310 ljudi. Največ (69) jih je prišlo na športni dan, najmanj (le 10) pa jih je doseglo vrh Pece.
Najboljši so prejeli tudi nagrade, in sicer:
šolarji/-ke:
L Roman Ošina, 2. Gregor Blajs, 3. Dominik Rozman;
mladinci/-ke:
1. Marko Ošina, 2. Nataša Nečemer, 3. Toni Kogoj; ženske:
1. Silvija Ošina, 2. Marija Ošina, 3. Aleksandra JJrbančič;
moški:
1. Marjan Oraže, 2. Kristijan Ošina, 3. Erich Storgl;
st. ženske:
L Hani Kuchar, 2. Zofi Smrtnik, 3. Dragica Blajs;
st. moški:
1. Martin Storgl, 2. Miha Trau-nik, 3. Peter Kuchar.
Danes, v četrtek zvečer, prireja slovensko prosvetno društvo »Zarja« v društveni sobi nad Posojilnico literarni večer. Ne pozabite nanj!	M. T.
KONČNO ENAKOPRAVNOST ZA PODJETNICE
Da podjetnice ne bojo drugorazredne matere, potrebujejo končno enake pravice kot nesamostojno zaposlene matere. Za to se mora zavzemati sodobno interesno zastopstvo

K
Rene Alfons Haiden
Freier Wirtschaftsverband Avstrija
Volitve v gospo darsko zbornico
26., 27.3.95

Josef Poleßnig
Freier Wirtschaftsverband Koroška
PODJETNIKI MORAJO POSTATI MOČNEJŠI
Brez gospodarskih uslug ni socialnih. Zato morajo avstrijski podjetniki, od najmanjšega do največjega, postati močnejši. Le tako bojo svoje interese uspešno zastopali pred vlado, sindikati in delavsko zbornico. Zato pa potrebujejo sodobno interesno zastopstvo.
'lačan ogla:
SLOVENSKI VESTNIK
SPORT
Nogomet v dvorani
Društveno
V	V
prvenstvo SD Šentjanž
Trije dijaki Zvezne gimnazije za Slovence, Marko Loibnegger, Danijel Waldhauser in Marko Prusnik, so v starostni skupini pod 12 let postali koroški prvaki v dvoranskem nogometu. Za naslov koroškega prvaka se je v tej skupini potegovalo 77 ekip. To nedeljo bojo tekmovali v Bolšperku, za veliko noč jih čaka v Atenah tekmovanje za pokal Akropole in igra s Panathenaikosom, meseca maja pa grejo v Stuttgart, kjer bojo s sovrstniki nemškega moštva nastopili v predigri.	o. p.
SMUČANJE
Tekmovanja se kar vrstijo
Vigred se nezadržno bliža, letošnja zima pa je bila za smučarje, posebno njen drugi del, kar ugodna. V zadnjem času opravljajo še zadnja tekmovanja, društvena prvenstva in finala za raznorazne pokale.
Finale koroškega deželnega prvenstva šol
Na predhodnih tekmovanjih (šolskih, okrajnih) je sodelovalo okrog 20 tisoč učencev in dijakov, zaključno tekmovanje najboljših 500 pa je bilo v Bad Kleinkircheinu.
Prireditev je bila odlično pripravljena, obiskali sojoprominent-ni politiki in predstavniki šolstva,
skratka, bila je zgledna za podobne prireditve na Koroškem.
Tekmovali so v veleslalomu, na dveh progah; na daljši mladina in na krajši šolarji.
Na tem tekmovanju so se odlično odrezali tudi nekateri tekmovalci iz Športnega društva Šentjanž.
Pri mladini 1 je zmagala Tatjana Zablatnik (SG), drugo mesto je osvojila Anja Dovjak (Velikovec), tretja pa je bila spet Šentjanščanka Karin Kru-schitz (trg. akadem.). Med fanti je pri mladini II zmagal letos zelo uspešni Markus Vouk-Vučko in bil hkrati tudi drugi najhitrejši dneva. Od šentjan-
ških smučark je osvojila vidno mesto še Brigitte Esel, pri šolarkah je bila (kljub vročini) peta.
V moštvenem tekmovanju šol pa se je odlično uvrstila tudi Dvojezična trgovska akademija iz Celovca (Wassner, Tomc, Mak, Holešek, Marn, Sienčnik, Kelih, Kavs, Urh). Osvojila je namreč drugo mesto.
Na progi za učence ljudskih šol pa naj omenimo še uspeh Pepija Durnika in LŠ Bilčovs, ki je zasedel 4. mesto.
Daniel Užnik uspešen na FIS tekmah
Daniel je v zadnjem času nastopil na nekaj pomembnih mednarodnih tekmah FIS. Po poškodbi, ki ga je prizadela pred tremi tedni, je vozil najprej v San. Vitu pri Cortini v Italiji. Na močno zasedeni italijanski FIS tekmi v slalomu je dosegel 5. mesto, še bolj pa je pomembno, daje bil v enem teku le stotinko sekunde za najboljšim dneva in se tako za njim uvrstil na drugo mesto.
Nadalje seje Daniel pomeril v slalomu za FIS točke v Alt-ausseeju. V močni mednarodni konkurenci je bil v prvem teku deveti, v drugem pa najhitrejši in skupno osvojil peto mesto. Ti dve uvrstitvi sta Danielovi letošnji najboljši v smislu ovrednotenja na lestvici FIS točk.
Že pred tema tekmama pa je Daniel dvakrat vozil znameniti smuk v Salbachu, kjer je dosegel 30. in 45. mesto in se s tem zaradi hude konkurence za 15 točk povzpel na FIS lestvici za smuk.
Ta teden v torek pa je Daniel Užnik vozil veleslalom v Stro-blu pri Bad Ischlu. V močni mednarodni konkurenci je do-
Kakor vsako leto ob koncu smučarske sezone, je ŠD Šentjanž tudi letos izvedlo prvenstvo za svoje člane. Kljub temu, da je bila tekma že prej napovedana za Šentjanške Rute, se je morala v zadnjem trenutku preseliti v Poden. Udeležilo se je je razveseljivo število 76 tekmovalk in tekmovalcev. To pa je bila že sedma tekma doslej, katero so šentjanški funkcionarji brezhibno organizirali. Tokrat je počastil (ker je imel tekme prost dan) to prvenstvo tudi najbolj ugleden član društva Daniel Užnik in seveda zmagal. Za njim pa seje uvrstil dolgoletni društveni prvak Joži Partl. Pri dekletih pa je s svojo serijo zmag tudi v društvu na-
daljevala Tatjana Zablatnik. Ker se je v zadnjih letih tudi v Šentjanžu razvilo snowboard smučanje, so tudi v tej disciplini opravili tekmovanje. Pri fantih je zmagal Martin Gabriel, pri dekletih pa Eva Moschitz.
Društveni prvaki so postali:
Riccarda Rust, Marko Inzko, Bianca Gentilini, Peter Stangl, Isabel Sablatnik, Markus Maierhofer, Cathrin Rust, Stefan Matschitsch, Brigitte Esel, Martin Sleik, Dominike Žnidar, Tatjana Zablatnik, Birgit Fili-pitsch, Daniel Užnik, Erich Užnik, Oswald Rust, Jozi Parti, Tomi Parti, Eva Moschitz in Martin Gabriel.
KOŠARKA - MLADINCI ZMAGUJEJO
Junioiji le še za tretje mesto
j	
	
jšuu.	tl
Štefan Sienčnik je tokrat blestel z izvrstnimi meti
Juniorji SAK so proti Bau Egger izgubili obe tekmi in se tako niso mogli kvalificirati za finalno tekmo. Košarkarji Bau Eg-gerja so bili nekoliko močnejši, čeprav so bili, posebno v drugi tekmi, slovenski košarkarji v drugem polčasu enakovredni nasprotniku.
Le malo več sreče pri metih na koš in povratno tekmo bi lahko odločili v svojo korist. Tako pa jim ostane le še tekma za tretje mesto.
Nadalje pa so uspešni mladinci SAK. ki so gladko premagali nasprotnike iz Radentheina. Povratno tekmo so dobili s 147:25 in se tako kvalificirali za finalno tekmo. Mladinci so vsekakor optimistični in upajo, da bodo svoj cilj, osvojitev naslova deželnega košarkarskega prvaka, dosegli.
segel letošnji drugi najboljši rezultat. Osvojil je 17. mesto, za Fritzem Stroblom, ki je bil 9., pa je v obeh tekih zaostal za poldrugo sekundo. S tem rezultatom si je prislužil dobre FIS točke.
Včeraj je Daniel vozil dva superveleslaloma v Schladmin-gu, ob koncu tedna bo tekmoval na nemškem FIS prvenstvu, nato pa ga čakajo še avstrijska FIS tekmovanja.
Silvana zmagala v Koralpah
Na tekmovanju za deželni pokal na Koralpah je bila tudi šentjanška smučarka Silvana Oraže. V skupini mladina II je bila v slalomu najboljša.
j