LETO (ASO) XLIV (38) Štev. (No.) 48 ESLOVENiA LIBRE ____ / BUENOS AIRES 28. novembra 1985 Trojna povezava V SLOVENSKEM DOMU V BERAZATEGUI Nora Beloff Titova pokvarjena dediščina TITO’S FLAWED LEGACY Vas, ki ste ta dom v Berazategui ustanovili, in rod, ki njegove dobrote uživa in že prevzema odgovornost zanj, zajema zavest, da ste si bližnji po rodu, izvoru in zavesti. Radi se najprej odločate za pripadnost k slovenski narodnosti. Vsi izhajate iz družin, ki se štejejo za slovenske. Slovenščina je vaš materni jezik, morda za nekatere napol pozabljen, a nikoli ne namerno zavržen. Po njem nam vsem sozve-nijo strune naše osebnosti, ki so nanj uglašene. Kako bi tedaj ne cenili te svoje govorice, ki je vsem zlata posoda najblažjih čutov in najvišjih misli, dragocen ključ do zveličavne omike! Ker se zavedate, da izhajate iz slovenskih rodov, vas srce vabi v slovensko družbo, hoče se vam slovenskega naroda, in vas vzburjajo zunanji in notranji napadi na svobodo in celovitost narodnega izživljanja kjer koli. Vam je dana ta svoboda, zato jo zajemate iz polnih pljuč, kot bi bilo namesto rojakov, katerim so krila svobode prirezana. Združuje vas potem misel na slovensko domovino, na tisto zemljo, na kateri ste se vi ali so se vaši predniki rodili, živeli in se hranili iz vsega, kar je premogla. Ko se veselite in trpite s tukajšnjo zemljo, na kateri ste se ustanovili in je mnogim rodni kraj, vam gre vsem misel v deželo, ki je za nekatere še rodna domovina, za mnoge pa vsaj materna domovina. Slovenski domovini tedaj posvečate svoja čustva in misli, zanjo tudi prosite, da se reši današnjih stisk in kmalu zaživi v vsej svobodi. V enoto vas končno veže zvestoba dani besedi. Pripadate tistim svobodnjakom, ki so se nekoč uvrstili v obrambo doma in vseh vrednot, katere skupaj predstavljajo pogoje za srečno bivanje. Nekateri ste v zavezo stopili z neposredno odločitvijo, drugi ste se ji pridružili, tisti mlajšega rodu pa ste jo sprejeli v dediščino. Ponosno nosite znak odpora. Tudi zaradi vaše nepopustljivosti se v Sloveniji zori in počasi že jasni. Resnica bo kmalu na pohodu, nekoč bo zmagala in zgodovina bo z drugačnimi črkami pisala o tistih, ki jim je domovinska ljubezen prinesla lažnivo onečaščenje, smrt in izgnanstvo, šele z zmagoslavjem resnice in z nastopom pravičnega reda v Sloveniji bo izpolnjena naloga, ki je bila sprejeta z zavezo, kateri ohranjate neomajno zvestobo. V tej trojni povezavi ostajate dobri ljudje. Dobroto si razodevate najprej med seboj in do drugih slovenskih rojakov. Kot v veliki družini vas je skrb drug za drugega v zunanjih potrebah in v duhovnih stiskah, po evangeljsko nosite drug drugega bremena. Nevšečnosti, ki se V V isredo, 22. t. m., je bil v Senigalliji v prosvetni dvorani tamošnjega taborišča kultumo-glasbeni prosvetni večer, hi so se ga udeležili poleg vseh taboriščnikov 'tudi poveljnik taborišča) g. Oapt. Girling, Cap. Tiene, Miss Teedyman in več dam britanskega Rdečega križa iz Ancone, katerim se je pridružila tudi Miss Lowe, ki je prej delovala v servi-glianskem taborišču, sedaj pa je v službi v Jessiju. Goste je pozdravila z angleškim nagovorom gdč. žužkova, nakar je iretješolka Vera Lozar deklamirala primemo angleško pesmico. Sledila je lutkovna predstava, ki so jo stari in mladi tako nestrpno pričakovali. Oder sta opremila g, Cap. Tiene in g. Volavšek, ki je tudi izdelal vse lutke in ustva- V odnosih med ljudmi nujno vsiljn-jejo, premagujete z razumevanjem in odpovedjo. Silo okolja, ki vse vsrkava v brezosebno gmoto, v kateri preveč ginejo moči zdrave človeške osebnosti, premagujete s krepčanjem iz slovenskega in vesoljnega ustvarjalnega duha, da v sebi u-trjujete in razvijate plemenito človečnost. Dobrega slovenskega človeka nujno označuje to, da ima skrb za u-sodo Slovenije. Z nami vsemi ste v svetu, v vas se prilivajo drugi tokovi narodne in domovinske istovetnosti. Kljub temu hočete biti prostovoljci v nekrvavem, a ostrem boju za svobodo in čast domovine Leta 1945 je bila nova Jugoslavija in z njo Slovenija v taboru zmagovalcev. Slovenci, posebno na Primorskem in Koroškem, so mislili, da jim bo prinesla narodno svobodo. Zaradi slovenskega Porabja ne bi smelo biti težav. .'Madžarska je bila v taboru premaganih in kriva mnogih vojnih zločinov, posebno v Banatu. Grozen je bil december 1941, ko so v enem dnevu v Novem Sadu umorili z noži 2700 Srbov in jih zmetali pod led Donave. Še tako gnila kapitalistična Jugoslavija bi dobila od Madžarske vojno odškodnino in za Porabje bi dosegla — če že ne priključitev Sloveniji — pa vsaj široko zajamčene manjšinske pravice. Kot vemo, se je Jugoslavija v imenu svetovne komunistične solidarnosti odpovedala upravičenim zahtevam. Slovensko Porabje kot da ne bi obstajalo, prišlo ni niti na dnevni red pri podpisu mirovne pogodbe. Slovenski komunistični prvaki Kardelj, Kidrič in drugi se enostavno niso niti zganili. Madžarska, poznana po ostrosti pri" siilne madžarizacije še mnogo pred prvo svetovno vojno, za porabske Slovence ni menjala sistema. Madžariza-cija je napredovala, naši rojaki brez matične podpore so bili izpostavljeni asimilacijskemu pritisku še naprej. Nekaj desetletij je prešlo, da so končno Madžari dovolili nekaj neobveznih ur slovenščine. A bilo je prepozno, mladina že govori madžarsko. Povsem tako kot na Koroškem in Primorskem Slovenci le počasi dobivamo vse pravice, ki gredo manjšini, medtem se pa narod nevzdržno asimilira. Posebna pomoč in odredbe bi bile potrebne, da bi se naš narod otresel strahu in da bi se popravile prejšnje krivice. Najmanj, kar bi sloven" ski komunisti lahko dosegli brez večjih. težav, bi bilo reciprocitetno o-bravnavanje porabskih Slovencev in prekmurskih Madžarov. 9 tisoč teh v Prekmurju ima svoje šole, časopis, ril scenerijo in to mojstrsko v pravem pomenu besede. Uprizorili so pod Vo-lovškovimi vodstvom izvirno noviteto našega znanega mladinskega pesnika Mirka Kunčiča „Jurček in čarovnica“. G. Koščak je zapel i ob spremlja,v kitare tri pesmi, nakar je nastopila živahno pozdravljena sopranistka ga. Fani Maček z dvema pesmima. G. predsednik je odigral Romanovljevo „Slovensko fantazijo“, tenorist g. Gorenšek pa je žel živahno odobravanje za Giordani j evo „Caro mio Ben“ in Vilharjevega „Mornarja“. Zlasti za goste je bilo največje presenečenje, ko> je mešani zbor odpel pod Turkovo taktirko dve narodni in dve umetni slovenski pesmi. Zedinjena Slovenija 28. nov. 19U5 dolgih rodov vaših prednikov. Kolikor je ta vaša zavzetost zvezana z miselnim naporom in z odsotnostjo neposrednih čustvenih vzgibov, toliko bolj je zaslužna, ker je v njej več trajnega neposrednega odločanja za dobro delo. Končno hočete biti dobri v svetu in za svet. Pošteno živite in delate za razvoj življenjskega osredja, v katero ste vsajeni. S tem delate čast sebi in slovenskemu imenu, pridobivate pa tudi zasluženje, iz katerega bo nekoč, morda kmalu, svet vračal Sloveniji, ko bo odprto stopila predenj. Vsi prijatelji tega Doma prosimo božjo milost, naj še naprej spremlja to srečno zvezo ljudi, ki so sebi in nam bližnji po rodu, izvoru in zavezi, da se ohranijo dobre med seboj, dobre za slovensko domovino in dobre pred svetom. Bog vas živi! Božidar Fink župnije in celo radio. Celo slovenski otroci na tem ozemlju so prisiljeni učiti se madžarskega jezika. Človek se ne more znebiti neprijetnega vtisa, da slov. partija na eni strani le malo ali sploh ne podpira slovenskih manjšin v njenem boju za obstanek, po drugi strani pa skoraj umetno della na tem, da se izpostavijo neki Slovenci možni bodoči madža-rizaciji, italijanizaciji, da tudi ne govorimo o izpostavi celega naroda jugoslovanski asmilaciji. Tu ne gre za noben šovinizem, toda kje je reciprociteta, če Madžari in Italijani v Sloveniji krepijo svoje pozicije, Slovenci pa v njihovih državah množično zginevajo? Ko Slovenci izven partijskega okvira protestirajo proti nezainteresiranosti partije za Porabje, so prisiljeni k molku (Stopinje 85/27 G. S.). V maju letos so bili na obisku v slovenskem Porabju bogoslovci iz Maribora. Spremljala sta jih škof Jožef Smej in prof. Stanko Janežič. Obiskali ,so tri župnije, ki so še vsaj malo slovenske. Župnik Janos Kuhar iz Gornjega Senika se je na koncu ganljivo poslovil od Mariborčanov : „Hvala vam, ker ste prišli na sprejvod, pogreb. Kajti ko jaz umrem, bo konec slovenstva v Porabju!“ dr. Peter Urbanc PREPOVED V prejšnji številki našega lista smo objavili poročilo o simpoziju, AAASS — American Association for the Advancement of Slavic Studies — Ameriškega združenja za napredek slavističnih študij. Na njem je bilo ome-oijenio, da je jugoslovanska vllada prepovedala svojim znanstvenikom u-deležbo na tem kongresu. Sedaj smo iz Nove Hrvatske 22/ 1985 izvedeli, da je jugoslovanski zvezni sekretar za notranje zadeve ču-Iafić zapretil domačim slavistom, da bodo trpeli posledice, če konferenci prisostvujejo. Nekaterim so celo prepovedali izhod iz Jugoslavije, a drugim, ki so že bili v inozemstvu, so jugoslovanski konzulati" poslali opozorila, da „bodo težko kompromitirali svoj položaj v Jugoslaviji, če bodo prisostvovali konferenci AAASS“. Kot Vse kaže, je bil glavni razlog te prepovedi predavanje grofa Tolstoja o temi „Britanska vlada in prisilne repatriacije Hrvatov in drugih leta 1945“, o čemer smo že pisali. Iz tega lahko spoznamo, da je diktatura partije še vedno dovolj močna, da se ne ustraši pred mednarodnim škandalom, če ji prete neprijetna razkritja. Saj se o vračanju lahko govori doma med komunisti, „v družini“, kjer se pazijo, da nihče ne pove kaj več ali obtoži koga od višjih. Seveda, zunaj pa tega ni in vsi so takoj pokazali na izvršitelje genocida — komuniste ! ZGUBLJENA KOROŠKA Nora Beloff v svoji knjigi stran 123: „Tito je poslal svoje čete na Koroško, da bi podprl zaihtevo po priključenju slovenske manjšine Jugoslaviji. Vendar to pot ni bil prisiljen zapustiti ta del zasedene Avstrije po grožnji rabe orožja (kot na Primorskem — op. ur.) ampak je šlo za pogodbo. Pogodba, ki je nepojmljiva v normalnih časih ampak se more samo razumeti zaradi velikega kaosa v tistem času. Pogodba je določala prepustitev ozemlja proti deportaciji človeške sile (domobrancev! — op. ur.). NEUVRŠČENOST Še leta 1951/52 je Tito, ki je poznal Sovjetsko zvezo do obisti takole govoril: Kam so 'izginili Nemci iz Volge, kje -so Krimski Tatari, kje so tisoči in deset tisoči Estoncev, Latvijtev in Litvancev. Vse je ‘izginilo v Sibiriji. Ista usoda čaka narode in države, ki padejo v njihove kremplje. Ali niso češkoslovaška, Poljska, Romunija, Bolgarija in Madžarska nove kolonije v srcu Evrope. Isto velja za baltske narode. Tito je zagrabil za idejo neuvrščenih držav, ki se je začela 'in dobila formo v Indoneziji. Povsem pravilno je predvideval, da bo v tej družbi lalhko ogromno doprinesel svetovnemu komunizmu in svojim tovarišem v Moskvi. Statistike glasovanj v Združenih narodih mu še kako dajo prav: v letih 1981/ 82 je 84% neuvrščenih glasovalo s Sovjeti. V zadevah posebnega politično ekonomskega interesa je odstotek celo 88%. Krono pa odnese SFRJ, ki je glasovala proti ZDA 96% ! NITI BRATSTVO NITI ENOTNOST Temeljna politika KPJ je oslabiti povezavo 'in bratstvo narodov Jugoslavije. To se je najbolj videlo leta 1972, ko so ostro nastopili proti Hrvatom. Oslabiti Srbijo pa je bil namen partije od vsega začetka. Ker so šli v tem predaleč, so si sedaj nakopali problem Kosova. Možni sporazum (str. 201) med srbsko, ihrvaško in slovensko elito nadaja komunistične oblasti z alarmom. Jugoslavija je ena redkih držav na svetu, kjer pomeni prepevanje napačne pesmi zločin! KPJ izigrava Slovenijo, Hrvaško in Srbijo z o-brobnimi pokrajinami. Med temi bo predstavljal v bodoče silni problem Kosovo, zgodovinsko srbski, etnično albanski! SVETNIŠTVO SAMOUPRAVE È Junija 1945 je Kardelj izrazil sovjetskemu ambasadorju željo, da bi ob prvi možni priliki Jugoslavija postala del Sovjetske zveze in partija del sovjetske partije. Za Kardelja se tudi ve, tako pravi Beloff, da je še leta 1942 dolžil Angleže, da sodelujejo z naicisti proti partizanom (str. 234). Za 30 ali več tisoč temeljnih organizacij združenega dela pa trdi pisec, da niso zmožni voditi zdravega ekonomskega podviga. Vse je prepleteno z neštetimi kontrolami birokracije in ovirano po komunističnih direktorjih. Beloff je govorila z Djurekovicem, bivšim direktorjem INA, kasneje u-bitim v Miinchenu. Samo INA je še pred kratkim imela izgubo 1 milijona dolarjev na dan! Kardelj bi bolje napravil po Beloff, če bi o-stal učitelj (str. 234). Privatna iniciativa in podjetja so pogosto bila odobrena po visokih partijcih, na nižji stopnji pa potem nižji funkcionarji to idejo pokopljejo. Kot v drugih komunističnih deželah privatna iniciativa je samo tolerirana in vedno odvisna od milosti partije. Pravne podlage za pomembno privatno aktivnost v gospodarstvu zaenkrat SFRJ še nima. Nekateri s podjetnostjo, tehnično spretnostjo in devizami le uspejo, tako lahko pozabijo, da je Kardelj sploh obstajal (str. 245). Prve žrtve nemogočega sistema samouprave, nemogoče fikcije, pa so v glavnem delavci o-bojega spola, za katere naj bi sistem bil ustvarjen. IZBRANE NERESNICE Mnogi zapadni politiki so upali, da se bo Jugoslavija iz čisto komunistične zemlje spremenila v socialdemokratsko družbo. V-si ti upi so se izkazali za povsem prazni. Tito je1 verjel v njegov prestiž in se opiral* na partijske kadre, tajno policijo in vojsko. Sveta Trojica titov-stva pa je: partizanski mit, neuvrščenost in Kardeljeva samouprava (str. 249). V današnji SFRJ politični veljaki kontrolirajo razdelitev materialnih vrednot, tako delajo vse od p 1945, in tako odločajo, kdo bo bogat in kdo bo reven. Tipična razredna družba kot jo Jugoslavija pred vojno ni poznala odnosno so bile družbene razlike mnogo manj zaznamovane'. Tako jé e-nergija državljana namesto usmerjena v produkcijo usmerjena v i-skanje zvez in protekcije (str. 251). To pa je točno eden izmed glavnih ciljev revolucije: odpraviti privilegije! Poglejmo današnje sodnike: Ali bo dobil stanovanje, ali bo napredoval, ali bo ponovno imenovan, vse to zavisi od politične grupe ljudi. Pri sodbah torej mora tak sodnik odločati ali soditi po volji te grupe ali se uničiti ekonomsko ali slabše. Razlika med realnostjo in fasado (zunanjostjo) je v SFRJ tako ogromna, da je laž postala povsem naravni način življenja. Mnogi sedaj v SFRJ nočejo več laži. Zapad in posebno Anglija (istr. 263) je ogromno doprinesla partizanskemu mitu in zato tem krogom pripada dolžnost prenehati graditi to mreno, ki ločuje narode Jugoslavije od prave zgodovine in realnosti. Povsem tako kot je končno tudi M. Djilas ob priliki sojenja šestim v Beogradu izjavil: „Izjavljam mojo solidarnost do obtozenicev, še poisebno ker nosim soodgovornost 'zaradi mojega revolucionarnega dela pri nastanku druge Jugoslavije.“ Pisateljica dokaj piše o Slovencih kot najbolj gospodarsko naprednih. Slovenci po njej naj bi primerjali današnji standard življenj'a v republiki ne s standardom v stari Jugoslaviji nego s standardom naše manjšine v Italiji In Avstriji. Podrobno opiše Sirčevo politično pot, še posebej iz Švice preko Dalmacije v Ljubljano in potem v tragični proces, ki ga je stal sedem let, očeta pa hiranja v ječi do skoraj njegove smrt,' Eno redkih napak pa je pisateljica napravila v obširnem o-pisovanju Kocbekove dejavnosti v zadevi pokola slovenske vojske. Kocbek je povsem napačno označen kot velik demokrat. Ponovljena je zadeva kot v tržaškem Zalivu, češ da 30 let ni vede] za pokol domobrancev. Ni pa omenjena Kocbekova vloga v OF, dejanskega in formalnega grobarja slovenskega pluralizma. Slovenska vetrinjska tragedija je opisana dobro in čuteče in Beloff je končno prišla do pravilnega zaključka, da gre tu za krivdo britanskih oficirjev. Nora Beloff je ustvarila veliko delo. Vse to kar je pričevala slovenska, ihrvaška in srbska emigracija že 40 let je spravila v koncizno in jasno obliko. Pisateljica uživa velik ugled kot dobra in prepričljiva žurnalistka. Vprašanje nastane koliko bo ta knjiga vplivala v (Nad. na 2. str.) Med nas je usekalo... Ob 4@>letnicl našega begunstva Zgubljeno Porabje Blagoslovljen - zanetil nemir Tik pred praznikom Viseh svetih razbita spominska plošča z napisom: V spomin žrtvam I. in II. svetovne vojne! Lani julija so na pokopališču na Melincih v Prekmurju, naselju ob Muri, krajani postavili spomenik svojim padlim rojakom, žrtvam zadnje vojne. Nad lepim podstavkom, z napisom na marmornati plošči, je velik lesen križ s Križanim, ki ga je izdelal mojster- Pirnat iz Ljubljane. V nedeljo, 20. oktobra letos ga je blagoslovil mariborski pomožni škof dr. Jožef iSmej v navzočnosti domala vse vaške skupnosti, ki šteje 980 ljudi. V ganljivem nagovoru se je škof ISmej' spominjal grozot zadnje vojne, ki je tudi njemu na ruski fronti vzela brata. Ob 40-letniei o-svoboditve se je tudi Melinčarjem zdelo samoumevno, da se oddolžijo spominu šestnajstih žrtev svoje vasi, saj so bili vsi tudi verni ljudje. Več kot leto spomenik nikogar ni motil, ko pa je bil blagoslovljen, je zanetil pravi nemir. Od kod taka pobuda? Poizvedovalni so si prizadevali, da bi med ljudstvom na Melincih, mirnim in preprostim, vdanim Bogu in državi, le „staknili kaj konkretnega“. Prišel je nalog •— od „odgovornih ljudi murskosoboškega družbenopolitičnega življenja“ — da se v dveh dneh, natančneje v 48 urah odstrani ali spominska plošča ali križ. Tik pred dnevom mrtVÜh so poslani razbili ploščo z napisom. Nemir med ljudmi zaradi tega „grobega dejanja“ se še vedno ni polegel. Strnjeno vaško skupnost sedaj še bolj utesnjujejo glasovi: koroški Heimatdienst našim bratom podira spomenike in table vsaj' ponoči, nam so ga razbili podnevi in to tik pred dnevom, ko nas poveže globoko spoštovanje rajnih; kakšna je to svoboda verskega prepričanja, ko vaška skupnost, ki je 99 odstotkov verna, ne sme postaviti spomenika v obliki verskega znamenja za svojih šestnajst žrtev zadnje vojne, o katerih vedo, da so bili vsi po vrsti globoko verni ljudje; kdo bo sodil tistim, ki so med to ljudstvo zanesli nemir ter nepreklicno prizadeli svetost spomina in ranili delikatnost človeškega občutja... V V soboto zvečer, 9. novembra, je bilo v „vaškem domu“ na Melincih zborovanje zastopnikov krajevne skupnosti, skupaj nekaj nad dvajset vaščanov. Prišli so tudi odgovorni možje iz Murske Sobote. Pol-drugourni pogovor je zastopnikom krajevne skupnosti želel utemeljiti pravilnost njihovega posega o odstranitvi. „spominske plošče žrtvam zadnje vojne iz podstavka, nad katerim je kultno znamenje“. Utemeljevali so še, da podobnega primera nikjer ni, vsaj v naši družbi ne, in ga zato tudi na tem pokopališču ne morejo dovoliti, in še, da se pod besedo „žrtve“ lahko „skrivajo tudi ljudje, ki se niso borili v naših vrstah, temveč proti nam,“ da se je treba varovati vsega, kar bi „ustvarjalo razlike med vernimi in nevernimi“, kajti v zadnji vojni so se skupaj borili „z roko v roki ne glede na versko prepričanje“. Eden izmed zagovornikov iz Sobote je sklenil nekako takole: „Pri tej zadevi smo obojni padli pri izpitu: vi zaradi neznanja o teh stvareh, mi, ker nismo preverili, za kakšen spomenik pravzaprav gre!“ Shod se je končal. Zaman je zbor vaščanov ugovarjal izhodiščem trojke iz Murske Sobote, vztrajali so pri svojem. V zavesti krajanov bo ostal spomin na „grobo dejanje“, nihče ga ne bo izbrisal, v tem trenutku se le sprašujejo: Zakaj ne bi mogel biti križ ali drugo versko znamenje zaznamovano s spominom na žrtve' zadnje vojne, toliko bolj, če gre za njihovih šestnajst žrtev, globoko vernih ljudi, če se za ta človeški podvig zedini vsa vašim skupnost, v kateri je 99 odstotkov vernih ljudi? Družina, 17. novembra 1985 Tone Mizerit IZ7IVOCN3A V ARGENTINI Kot vedno po praznikih pride čas posprave, in vprašanje: kaj pa sedaj? Spričo dejistva, da se življenje nadaljuje in da slavje problemov ni odplavilo, se je tudi radikalna vlada streznila po volilni zmagi 3. novembra, in s previdnimi koraki nadaljuje pot med skalami in trnjem. ZAČETEK ALI KONEC? Vsaj v eni zadevi se je vlada oddahnila: vreme se je vsaj nekoliko spremenilo, deževje je v večini predelov ponehalo in vodovje te izredne poplave pričenja upadati. S tem problem seveda še ni rešen: grozne posledice se bodo poznale še dolga leta, a vsaj položaj’ se ne slabša. Tudi zadeva okoli Godardovega filma je nekoliko polegla. Še prej se je razplamtela polemika, v katero so posegali vidni predstavniki levice, pa reprezentativni katoliški krogi, s škofi na čelu. Vmes je posegla izjava skupine gospodarjev filmskih dvoran, ki so enostavno objavili, da nimajo nikakega namena te- KATOUIŠKI TISK prir. Pavlina V brošuri „Kirche in Not“ priobčuje Wolfgang Grycz položaj katoliškega tiska v Jugoslaviji, kjer po končani drugi svetovni vojni praktično ni izhajal noben verski list, iizvzemši 'skromnega beograjskega mesečnika „Blagoveist“. Po letu 1960 pa so se razmere bistveno spremenile, ko so oblasti dovolile1 izhajanje več publikacij. Trenutno izhaja v Jugoslaviji o-koli 120 različnih katoliških publikacij, iz več ali manj dobro vsebino in v različnih oblikah. Tako izhaja v Zagrebu „Glas Koncila“ v nakladi 118.000 izvodov. U-redniki tega lista se krepko zavzemajo za pokojnega kardinala Ste-pinca, kadar ga vladni funkcionarji napadajo. Zato se pa morajo, često zagovarjati pred sodiščem. 'Srčika katoliškega tiska v Sloveniji je list „Družina“, ki izhaja v 125.000 izvodih tedensko. Pisec se čudi, da ima narod, ki ne šteje niti dveh milijonov duš, poleg tednika „Družina“ še mladinski časopis „Mavrico“ v 32.000 izvodih ter ko-persko „Ognjišče“, ki izhaja mesečno v 83.000 izvodih. Priznava, da so uredniki v pisanju izredno previdni, da .pa ne štedijo s pritožbami in se ne bojijo spora z vladnimi oblastmi, kadar je potrebno. V Sovjetski zvezi in v Romuniji nimajo katoličani nobenega verskega lista, enako se dogaja v Litvi, Latviji, Ukrajini in Beli Rusiji ter V JUGOSLAVIJI Dobovškova v daljnih predelih Centralne Azije. Le v Romuniji imajo pravoslavni in luteranci okrog 17 listov, samo katoliških ni in v tem je stanje v Romuniji in Rusiji slično. Zato se pisec poročila vprašuje, kako more sovjetska oblast, ki po svetu oznanja rasno in politično enakopravnost . svojih državljanov, biti tako enostranska, da ne dovoli — od Baltiškega in črnega morja pa do Kamčatke — niti enega katoliškega lista? V omenjeni knjižici je priložena tudj molitev za Slovence, katero molijo v mestu Königsteinu med molitveno uro za preganjano Cerkev. TITOVA DEDIŠČINA (Nad. s 1. str.) bodočnosti. Mnogi zapadni politični krogi ne žele nobene spremembe v Jugoslaviji, pa četudi je položaj tam povsem tak, kot ga opiše ta knjiga v angleščini. Pa vendarle ali je mogoče, da bo zapad ostal za vedno slep na vse strašne krivice, ki so j:h in jih še žive naši narodi? Neka pametna alternativa mirnega razvoja v politični pluralizem brez privilegija kakih strank, postaja im. perativ bližnje bodočnosti. Zapadni svet jo bo komaj mogel odkloniti. KONEC ZU ga filma vrteti. Slične Izjave smo zasledili tudi po notranjosti države. Zaenkrat je zadeva zaključena, in le časnikarska želja po škandalu jo še ohranja pri 'življenju. Kar pa bo prilično raslo in vzbujalo polemiko še precej časa, je zadeva o tkim „piki na koncu“ (punto final), kar naj bi pomenilo isto kot „zaključek“ ali „konec“. In v resnici vedno širši krogi vlade, in tudi družbe sploh, izražajo potrebo, da se napravi konec zadevi sojenja glede prekrškov človekovih pravic med protigverilsko vojno. Zadeva ni nova. Že dolgo se o tem potihoma govori v najvišjih krogih vlade, in na tem mestu smo že katerikrat zadevo omenili. Pričakovati je, da se bo do konca izpeljal sodni proces proti članom bivših vojaških hunt, nato pa se bo nad ostalimi razpela koprena legalnega odpuščanja in pozabe. Stvar seveda ni tako enostavna kot izgleda. Za to bi bil potreben poseben zakon. V kongresu pa zaenkrat ni preveč vzdušja, prav zaradi polemike, ki jo nekateri prožijo morda bolj zaradi lastnih političnih interesov, kot pa zaradi umestnosti ali neumestnosti, etičnosti ali nemorale takega zakona. Zanimivo je, da opozicionalni izrazi proti temu niso nastali v protivladnih strankah, temveč med radikali samimi. Razlaga je enostavna: po parlamentarnih volitvah se je znova sprožil hud notranji boj, katerega cilj je že sestava kandidatnih list in kritje kandidatnih mest za leto 1987. Tako pravzaprav veliki problemi čakajo ugodne prilike, ali kar je isto, ko se radikali ne bodo kregali med -sabo. In vprašanje „konca“ zadeve protigverilske vojne je važen problem. Rešitev tega bi predstavljal začetek novega obdobja, ko družba ne bi bila obremenjena z vprašanjem preteklosti, čez katero so mnogi že v srcu napravili križ, toda legalno tega ni mogoče izreči. MALVINI TU IN TAM Dvojni problem Malvinov sovpada te dni. Po eni strani se v naši prestolnici izvaja vojaški sodni proces proti najvišjim odgovornim za mal-vinsko vojno. Vrhovno vojaško sodišče razpravlja o pravilnem ahi nepravilnem postopanju hunte, ki je državo zapletla v vojno, pa tudi o pravilnem ali nepravilnem postopanju generalov, admiralov in letalskih brigadirjev, ki so to vojno na terenu vodili. Tožilec zahteva obsodbe, ki dosegajo 25 let ječe in seveda degradacijo. Istočasno pa, v trenutku, ko pišemo te vrstice, se v območju zborovanja Združenih narodov znova prerešetava malvinska zadeva. To pot je Argentina omilila svojo deklaracijo, tako da bi pritegnila na svojo stran tudi nekatere države, zlasti članice Evropske skupnosti, ki so se doslej vzdrževale glasovanja. Argentina v svoji deklaraciji zahteva samo, da se Anglija vsede z Argentino za mizo pogajanj in obe razpravljata o „vseh“ zadevah, ki so vpletene v medsebojne odnose in seveda malvinski problem. Anglija trdo vztraja na dejstvu, da medsebojno razmerje ne vključuje suverenosti nad Malvinskim otočjem, ki da je angleško. Argentinska diplomacija se je zadnje čase mnogo naučila in precej spotikov jo je izučilo, da vodi zadevo bolj resno. Potrebuje le dovolj časa in mednarodnega razumevanja, da bo barko pogajanj pripeljala v primerno pristanišče. JAZ, PA TI, PA ŽIDANA MARELA Vrsto pogovorov je imel na programu predsednik Alfonsin te dni. Drug je bil važnejši od drugega, vsak po svoje odločilen za bodoči razvoj, vsak po svoje problematičen. Omenimo le dvoje izmed njih. Prvi je Ml na vrsti Paul Volcker, glavni funkcionar federalne denarne rezerve ZDA. Uradno je prišel v Argentino na oddih (šel je ribe lovit v južna jezera). Dejansko je treba njegov obisk vključiti v vrsto piotovanj izrednih ekonomistov, z Mulfordom in Galbraithom na čelu, ki so v zadnjem mesecu šarili po Argentini. Dejstvo je, da ima Paul Volcker ključ do dolarjev, ki jih argentinska vlada potrebuje, da z mirnejšo vestjo gleda bodočnost avstralskega plana. Dr. Alfonsin se je z njim sestal že ob priliki potovanja v ZDA. Tedaj ni bilo uspeha: Volcker je postavljal pogoj, da Argentina najprej omeji svojo grozno inflacijo. Pravijo, da sedaj tudi ni bilo preveč uspehov. V zunanjih svetovih pričakujejo kaj bo, ko bo gospodarstvo rešeno zamrznjenja, v katerega ga je uklenil Plan Austral. In s tem ima mnogo opraviti drug sestanek: predsednika Alfonsina s sindikalnim voditeljem Ubaldiriijem. Vlada se zaveda, da je en sam način mirne prehodne poti iz dobe zamrznjene ekonomije v dobo več ali manj svobodnega delovanja: s soglasjem med podjetniki in delavstvom. S podjetniki je razumevanje baje laže. Z delavstvom teže. V- tem je bistvo sestanka. CGT je že večkrat igrala strogo opozicionalno vlogo. Njene zahteve v sedanjem trenutku so bistveno: povišanje plač, svobodne paritetne komisije, rešitev problema brezposelnosti. Kaj vlada nudi: omejene paritetne komisije, kjer se o plačah ne bo smelo govoriti (le delno o „nagradah“ na produktivnost), in nič več. Brezposelnost lahko reši le gospodarska reaktivacija. O njej pa je zaenkrat v Argentini še prepovedano govoriti. Vlado Bevc (4) Avstrijski poslanik informira ZDA o Koroških Slovencih Washington, 23. oktobra 1978 Spoštovani g. poslanec! Iz poročila v slovenskem časopisu „Naš Tednik“, ki izhaja na Koroškem, v Avstriji, je razvidno, da ste bili pred kratkim opozorjeni na\ položaj Slovencev, ki živijo v Avstriji. Čeprav mi ni znano, kaj Vam je bilo predloženo, menim, da je primemo, da V«®1 v zvezi s tem opozorim na sledeče. Avstrija smatra, da manjšine predstavljajo za države kulturno pridobitev, ki lahko prispeva k pospeševanju miroljubnega in prijateljskega sožitja med sosednimi narodi. Zato- si Avstrija prizadeva zaščititi obstoj im svoboden razvoj mojih manjšin. Z avstrijskega vidika je samo po sebi razumljivo, da morajo Slovenci, ki živijo na avstrijskem ozemlju, imeti svoje lastne politične, ekonomske in kulturne organizacije, vrsto časopisov, revij in zialožb ter kulturni center. Na Koroškem so slovenske kmetijske za- druge, slovenske banke in slovenska hranilnica z 20 podružnicami. „Land" esstudio Kaemt.en“ (Koroški radiood-dajni studio) dnevno predvaja programe v slovenskem jeziku, to je približno 252 ur na leto. Razne zaščitne odredbe, sprejete po letu 194.5 na. zvezni in provincialni ravni za Slovence v Avstriji, so imele namen, predvsem urediti rabo slovenskega jezika v stikih z oblastmi im\ dvojezični pouk v šolah. Zakon o narodnih manjšinah, sprejet leta 1976 z enoglasnim pristankom vseh strank, zastopanih v Državni skupščini, predstavlja obsežno zakonsko osnovo. Zakonodajalci so šli še dalje kot zahteva sedmi člen avstrijske državne pogodbe s tem, da si o- sprejeli zakon o narodnih manjšinah in se obvezali ne samo ščititi manjšine pred kakršnokoli diskriminacijo, temveč tudi še posebej podpirati manjšine. Zato za" kon predpisuje, da bo nadaljnji obstoj narodnih manjšin — poleg Slovencev na Koroškem so v Avstriji še hrvaške, madžarske in češke manjšine >— zavarovan (s pospeševanjem ukrepov ekonomske in kulturne narave. Sodelovanje narodnih manjšin pri teh ukrepih za pospeševanje njih razvoja kakor tudi z vsemi zakonitimi ukrepi, ki se jih tičejo, se vrši preko svetov za narodne manjšine. Manjšinske organizacije imajo močan vpliv na sestavo teh svetov s tem, da morajo predsednik in polovica njihovih članov biti imenovani od teh organizacij. Na žalost slovenske manjšinske' organizacije nočejo imenovati svojih predstavnikov v ta svet. Takšen odnos precej otežuje pospeševanje' napredka narodnih manjšin, ki si ga želi avstrijska vlada. Le v zadnjem času nekaj kaže, da bo mogoče doseči sporazum v neposrednih razgovorih med predstav-ki narodnih manjšin in zvezne vlade. Pravica do odločanja pa je pridržana svetom. Dne 31. maja 1977 je zvezna vlada izdala dva odloka glasom katerih so se namestili dvojezični napisi v osmih občinah, to je v 91 krajih. Nadalje je bilo odrejeno, da se slovenščino prizna v 13 občinah, treh okrajnih sodiščih in treh okrajnih uradih kot dodatni uradni jezik. Vrh tega je bilo odrejeno, da tudi drugi državni uradi uporabljajo slovenski jezik, če to olajša poslovanje s posamezniki. Ti ukrepi si» zadovoljili želje velikega dela slovenskega prebivalstva, to je tistih, ki nočejo, da bi bile njihove zakonite pravice ovirane zaradi nasprot- nih stališč slovenskih organizacij. Vprašanje šol, ki je tolike važnosti za. zaščito manjšini, je že bile- urejeno z zakonom o manjšinskih šolah teta 1 1959 v skladu z avstrijsko državno pogodbo. Slednji daje Staršem pravico, da sami odločajo, katero šolo bodo posečali njihovi otroci. Koroška ima sedaj svojo gimnazijo s približno 500 dijaki, ki je po .svoji opremi priznana med najboljšimi in najmodernejšimi v Avstriji, 24 splošnih šol kjor je slovenščina drugi jezik, dve slovenski gospodinjski šoli za dekleta, slovensko kmetijsko nadaljevalno šolo in 85 dvojezičnih osnovnih šol. Nedvomno je treba priznati, da je zagotovitev potrebnih pogojev za nadaljnji razvoj narodnih manjšin dokaz, da ravna Avstrija z dobro Potjo. Obstoječe slovenske koroške organizacije so dokazale svojo sposobnost v boju za obstanek im tudi sposobnost izraziti svoje želje in zahteve kljub dejstvu, da predstavljajo Zle neznaten del prebivalstva na Koroškem. Avstrija je poka,zala. svoj e razumevanje tudi, ko so se koroški Slovenci obrnili na Ljubljano in Beograd za pomoč. Izgleda, da so zdaj avstrijska prizadevanja, uspela privesti razgovore z Jugoslavijo v objektivne smeri in prepričale Jugoslavijo o verodostojnosti avstrijske manjšinske politike, predvsem pa o tem., da bo sedaj, ko so osnovni pogoji zagotovljeni, sledil notranji razvoj, v katerem naj bi sloven- ska narodna manjšina kar