118 Glasnik SED 59|2 2019 Razstave Miha Zobec* in Nadia Molek** * Miha Zobec, dr. zgodovinskih znanosti, asistent z doktoratom, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; miha.zobec1@gmail.com. ** Nadia Molek, mag. antropologije in dipl. filmske montaže, mlada raziskovalka in doktorska študentka, Universidad de Buenos Aires, Facultad de filosofia y letras, Instituto de antropologia; gostujoča raziskovalka na ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; nadiamolek@gmail.com. Razstava je bila na ogled v Vili Vipolže (november 2018), knjižnici Srečka Vilharja Koper (februar–marec 2019) in v Muzeju novejše zgodovine Slovenije (april–maj 2019), decembra 2019 pa si jo je mogoče ogledati v Mestni knji- žnici Kranj. Zdaj ko je Evropa, z njo pa tudi Slovenija, priča migracijam, se le malokdo ozre v preteklost, v čas, ko je bilo območje današnje države prizorišče intenzivnega izseljevanja proti čezmorskim krajem. Čeprav so Združene države Amerike pred prvo svetovno vojno privabljale največ ljudi, ki so se z območja današnje Slovenije odpravljali čez Atlantik, jih je nekaj svojo pot usmerilo tudi proti Južni Ameriki. Usode tistih, ki so se podali v Argentino, sta avtorja raz- stave Miha Zobec in Nadia Molek raziskovala nekaj let. Medtem ko je Miha Zobec osvetlil izseljenske zgodbe Primorcev, ki so v času med obema svetovnima vojnama zaradi fašizma in gospodarskega pešanja regije zapušča- li tedanjo Julijsko krajino, je Nadia Molek raziskala ra- znolikost izseljencev, ki so v Argentino prihajali od konca 19. stoletja. Oba sta svoja spoznanja že strnila v knjižnih monografijah. Miha Zobec je v delu Nevidni in pozablje- ni: Raziskava o izseljevanju v Argentino med svetovnima vojnama na primeru vaške skupnosti Pliskovica raziskoval selitvene dinamike v vaški skupnosti na Krasu, pri čemer je Pliskovico obravnaval kot primer, s katerim je mogoče preučevati ključne vidike migracijskega pojava. Zanimali so ga vpliv družinskih in sorodstvenih mrež na selitev, vlo- ga vaške skupnosti pri vključevanju v priseljensko okolje ter identitetni procesi tako v novem svetu kot v okolju, ki so ga zapustili. Nadia Molek pa se je v znanstveni mono- grafiji Biti Slovenec v Argentini: Kompleksnost identite- tnih procesov argentinskih Slovencev ukvarjala z vpraša- njem nacionalne identitete Slovencev v Argentini s stališča antropologije. V knjigi je analizirala, kaj za slovenske iz- seljence in potomce pomeni biti Slovenec v Argentini. Pri tem je sledila različnim obdobjem priseljevanja v Argen- tino ter na tej podlagi preučila procese vzpostavljanja na- rodnih oziroma emigrantskih skupnosti in identitet glede na družbeno-kulturne in zgodovinsko-politične okolišči- ne. Pokazala je, da so identitete dinamične in heterogene, identiteta se »ne izgubi«, ampak v relacijskem kontekstu vključuje izbiro in razstavljanje razlikovalnih elementov, »diakritike« ali »znakov identitete«, ki omogočajo konfi- guracijo meja. Poleg zanimanja za Argentino ju je povezal tudi interes za komunikacijske procese med izseljenci in njihovimi svoj- ci. Pri snovanju razstave sta namreč ugotovila, da se vpra- šanja sporazumevanja, ki so za razumevanje migrantov in migracijskih procesov zelo pomembna, dosedanje razsta- ve o izseljencih v Argentini še niso dotaknile. Ugotovila pa sta tudi, da je v literaturi, ki se posveča slovenskemu izseljevanju v Argentino, doslej prevladovalo prepričanje, ki migracije razume kot enosmerno mobilnost. Razisko- valci so torej izhajali iz stališča, da so izseljenci stike z izvorno domovino sčasoma pretrgali. Kljub vsemu pa so preučevalci selitev poudarjali različno ohranjanje stikov in čutenje slovenstva pri različnih generacijah migrantov. Poudarjali so, da naj bi tisti, ki so se v Argentino izselili v obdobju med obema svetovnima vojnama (t. i. prvi val izseljencev), relativno hitro pozabili »izvorno identiteto«, nasprotno pa naj bi povojni politični izseljenci slovenstvo še dolgo vztrajno negovali. Identifikacije s slovenstvom so torej raziskovalci doslej v glavnem obravnavali s sta- lišča kulturoloških in asimilacionističnih paradigem, ki migrante in njihove potomce razumejo izključno s stališča asimilacije v družbo priselitve. Do slednje pa naj bi prišlo hitreje pri predvojni kot pri povojni generaciji migrantov. Nasprotno sta avtorja razstave izhajala iz stališča, ki po- udarja nedokončanost migracijskih procesov. Na podlagi dejanskih primerov, ki dokazujejo kontinuiranost odno- sov med svetovoma izselitve in priselitve, sta pokazala na kratkovidnost na asimilacionistični paradigmi utemeljenih raziskav. Dokazala sta, da prekinitev komunikacij nikakor ni nujna, saj se te ob uporabi različnih medijev sporazume- vanja lahko preoblikujejo, prenovijo in okrepijo, nosilci komunikacije pa lahko prevzamejo različne vloge. Z analizo komunikacijskih procesov med izseljenci in nji- hovimi svojci je Miha Zobec pokazal, da so družine prek pisemske korespondence, fotografij in paketov ves čas in- tenzivno vzdrževale stike z domačimi, poleg argentinske- ga življenja pa jih je vselej zanimalo dogajanje v kraju, ki so ga zapustili. Prav tako so bili tudi tisti, ki so ostali v domačem kraju, vselej povezani s svojci v Argentini. Nadia Molek pa je s pomočjo analize družabnih omrežij, OD PISEM DO FACEBOOKA: KOMUNIKACIJA SLOVENSKIH IZSELJENCEV V ARGENTINI Z DOMOVINO SKOZI ČAS Poročilo o razstavi Glasnik SED 59|2 2019 119 Razstave Miha Zobec in Nadia Molek spletnih aplikacij in pametne telefonije ugotovila, da novi mediji niso samo osrednja sredstva za preoblikovanje in vzdrževanje vezi, ampak odločilno pomagajo tudi pri rein- dentifikaciji s slovenstvom in iskanju korenin. Izsledke raziskav sta avtorja doslej objavljala v znanstve- nih monografijah in člankih. Pri poglabljanju v snov ju je začudilo svojevrstno protislovje, ki se kljub njegovi časov- ni in družbeni razprostranjenosti kaže v ozkosti razume- vanja fenomena. Ugotovila sta namreč, da se je vprašanje izseljevanja v Sloveniji doslej razumelo izključno skozi usode političnih prebežnikov po drugi svetovni vojni. V želji, da bi premostila ta omejujoči pogled in prenovila ve- denje o migracijah proti Argentini, sta si za cilj zastavila razširiti svoja spoznanja med splošno javnost. Poleg tega sta v akademsko okolje družboslovja in humanistike, ki se ukvarja s preučevanjem migracij, želela pritegniti tudi izkušnje samih akterjev migracijskega procesa. Razstavo, ki temelji na sodobnih spoznanjih migracijskih študij, zato dopolnjujejo zgodbe migrantov oziroma njihovih potom- cev. Obiskovalci lahko še dodatno poudarijo dimenzijo nedokončanosti odnosov med deželo priselitve in domači- mi kraji s tem, da sami prispevajo svojo izkušnjo na za ta namen ustvarjenem youtube kanalu. Pri snovanju razstave sta se avtorja odločila, da časovnega okvira ne bosta omejila z določenim selitvenim obdobjem, temveč sta želela predstaviti vse vrste komunikacij, od najzgodnejših oblik pa do današnjih spletnih pogovorov; komunicirajo tako otroci izseljencev, ki vneto gojijo stike z domovino svojih staršev, kot tisti, ki šele odkrivajo svoje korenine, ali oni, ki čutijo povezanost s Slovenijo. Razsta- va je torej inovativna, saj v primerjavi z dosedanjimi pri- kazi, ki so se posvečali posameznim etapam argentinskega izseljenstva, upošteva vse selitvene tokove in se osredoto- ča na transnacionalne stike. Raziskovalci danes poudarja- jo, da tovrstni stiki niso nobena novost – dogajali so se že dolgo pred svetovnim spletom – sta pa oblika in način, ki ju omogočajo sodobne tehnologije, drugačna od nekdanjih (Levitt in Jaworsky 2007). Prav po zaslugi tehnologije so stiki danes veliko hitrejši in neposrednejši, kar vpliva tudi na identifikacijske procese vpletenih. Z razstavo sta avtorja želela opozoriti, da gre pri migraci- jah vselej za kompleksnost človeške mobilnosti, kar po- meni, da ne smemo zanemariti nelinearnih in neobičajnih izbir. Selitve torej nikakor ne pomenijo zgolj izseljevanja ali vračanja, saj so se nekateri posamezniki večkrat selili sem in tja. Zanimiv je primer Rudija Guština, izseljenca iz vasi Repen na Krasu (danes v Italiji), ki je v Argentino emigriral takrat kot večina Primorcev, torej konec 20. let 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni je Guština prevzela ju- goslovanska propaganda, tako da je, kot je v pismu pisala njegova sestra, postal »zatelemban v Jugoslavijo« in z lad- jo Partizanka tja leta 1948 tudi odšel (OZE NŠKT 1948). Ko je spoznal, da mu delo v ljubljanskem Litostroju ne po- nuja tega, kar je pričakoval, in da so razmere zaradi hladne vojne in napetosti z vzhodnim blokom v Jugoslaviji posta- le zelo negotove – obremenjevalo pa ga je tudi z njegovim domačim krajem povezano tržaško vprašanje – se je odlo- čil za ponovno selitev v Argentino (OZE NŠKT 1997). Po- leg prikaza osnovnih značilnosti dopisovanja v določenem času ter specifik posameznih sredstev sporazumevanja (pi- sma, fotografije, magnetofonski trakovi ipd.) sta avtorja na razstavi osvetlila prav raznolikost individualnih izkušenj, ki poudarjajo, da je pri migracijah ob objektivnih družbe- nih dejavnikih treba biti pozoren ne samo na družinske in sorodstvene, temveč tudi na povsem osebne plati. Da bi to slikovitost kar najbolj celovito prikazala, sta mo- rala iz širokega nabora med raziskavo pridobljenega gradi- va pazljivo izbrati najbolj povedne dokumente. Na razstavi predstavljata izbrana pisma in fotografije ter druge osebne zapise, pridobljene s pomočjo posameznikov, ki so bili ta- ko ali drugače povezani s selitvijo in so želeli svojo zgod- bo predstaviti javnosti. Obiskovalci pa si na razstavi lahko ogledajo tudi kratke videoposnetke intervjujev z izseljenci oziroma njihovimi potomci, ki jih je Nadia Molek posnela med svojim bivanjem v Argentini. Prav tam posneti kratki filmi, ki prikazujejo najbolj osebno občutenje identitete iz- seljencev in njihovih potomcev, so pomembna dopolnitev razstavi. Treba je tudi poudariti, da se obiskovalci ne sreča- jo zgolj s slikovno in z videopodobo, temveč si na razstavi lahko ogledajo tudi predmete, ki so bili ključnega pomena za vzdrževanje stikov, kot so magnetofon, pisalni stroj, fo- toaparat ali telefon. Stilizirana obleka, ki jo je posebej za razstavo oblikovala umetnica Amalija Perez Molek, pa zgo- vorno priča, da med migranti in njihovimi svojci niso kro- žila le pisma in fotografije. Umetnica se je navdihovala pri obhajilni obleki Olge in Matilde Arčon, hčerkah izseljenca Ernesta Arčona iz Renč pri Novi Gorici, ki sta obleko dejan - sko poslali družini na Slovenskem. S predstavitvijo gradiva sta avtorja osvetlila povezanost, ki se je porodila ob odsotnosti družinskih članov in doka- zuje, da se vezi kljub ločenosti niso prekinile. Pisma tako dokumentirajo stike s sorodniki in širšo vaško skupnostjo, v njih so izrazi domotožja in poudarjenih čustvenih vezi z domom. Pisci so le malo pozornosti posvečali opisovanju družbenopolitične stvarnosti, so pa zato tisti deli, kjer opi- sujejo razmere v novem svetu, za razumevanje njihovega stika z okoljem toliko bolj ilustrativni. Nazoren je npr. za- pis Franca Vrabca iz Pliskovice iz leta 1929, ko je svojemu bratu domov pisal, kako težko je dobiti delo v Argentini. Kot izvoznico kmetijskih pridelkov je to južnoameriško državo gospodarska kriza izjemno prizadela, zato so spo- mini velikega dela slovenskih izseljencev na to obdobje zaznamovani s pomanjkanjem in z mučnim iskanjem ka- kršnegakoli dela. To je razvidno tudi iz Vrabčevega pisma, v katerem poudarja, da je bilo ob prihodu na v časopisu razpisano delovno mesto tam že vse polno ljudi, ki so si vneto prizadevali dobiti zaposlitev. Zlasti zanimivi so tudi zapisi družine prej omenjenega Rudija Guština, ki izražajo Glasnik SED 59|2 2019 120 Razstave Miha Zobec in Nadia Molek zaskrbljenost nad usodo vasi v primežu velikih sil v času, ko je območje zaznamovala negotovost ob reševanju meje. Treba se je zavedati, da izseljenci niso vselej verodostojno pisali o svojem življenju, dogajanje so velikokrat prikazo- vali v lepši luči, pač z namenom, da bi ustregli pričakova- njem domačih, ki so gojili podobe o neprimerno boljšem življenju – včasih pospremljene z idejami o sanjski Ame- riki – čez veliko lužo. Domačih nikakor niso želeli razo- čarati, v marsikaterem primeru je prav razširjena družina omogočila skok iz neperspektivnega položaja v državo, ki se je vsaj v 20. letih hitro gospodarsko razvijala in je po- trebovala novo delovno silo. Boljše življenje na drugi strani oceana pa vendarle ni bilo zgolj iluzija. Pričakovanja so se v veliko primerih uresni- čila, zlasti v povojnem času, ko je bila Evropa upehana po katastrofi, Argentina pa je doživljala gospodarski napredek. Prijetnejše plati življenja so dokumentirale fotografije, po- snete na počitnicah v znanih argentinskih letoviščih, ki so prikazovale doseženi življenjski standard izseljencev, kar je bilo za marsikaterega svojca v domovini nepredstavlji- vo. Družbeni vzpon so beležili tudi s fotografijami svojih potomcev, ki so uspeli prodreti med poklice, rezervirane za »prave« Argentince, na primer policiste. Za ohranjanje stika z domačimi je bilo pomembno prikazovanje social- nega življenja izseljencev, tako da ne čudi, da je med foto- grafijami veliko takih, ki prikazujejo družabne dogodke v izseljenskih društvih, včasih tudi z opisi oseb na hrbtni stra- ni. Seveda ne smemo podceniti pomena, ki so ga za vzdr- ževanje vezi imele običajne fotografije. Te so bile vsaj na začetku, ko fotoaparati še niso bili široko dostopni, posnete ob pomembnih življenjskih prelomnicah – krstih, birmah in porokah. Razstava s pomočjo posameznih zgodb ponazarja tako »tipične« poti izseljencev, ki jih rišejo fotografije otro- štva, porok in društvenih veselic, kot tudi manj običajne usode tistih, katerih družine so se po selitvi, ko je med star- ši in majhnimi otroki zazeval ocean, znašle v mučnem po- ložaju. Podobe iz argentinskega sveta so bile doma vedno predmet živahnih razprav ter sosedskega in sorodstvenega opravljanja. Tako kot so dogodki iz pisem krožili po nekdaj domačih vaseh, so tudi fotografije oblikovale vez, ki je va- ščane zbliževala z življenjem onkraj oceana. Izseljenci so poleg pisem in fotografij domov pošiljali tu- di različne dobrine in denar. Po drugi svetovni vojni, ko je Evropa trpela zaradi razdejanja, so jih dopolnjevali z dobri- nami, ki jih je v domačih krajih primanjkovalo. Življenje doma bi bilo veliko težje brez osnovnih izdelkov, ki so jih prejemali iz Argentine. Olje in moka sta bila dosegljiva le s kuponi za hrano, zato je bila preskrba s pomočjo sorodnikov na drugi strani nenadomestljiva. Kot sta avtorja izvedela iz pisemske korespondence in intervjujev z informatorji, pa so domov prihajali tudi kava, najlonke in celo obleke. Ženske nogavice so bile očitno taka novost, da so družinski člani onkraj velike luže v pisma dodajali tudi navodila za pranje. S pravili argentinske carine, ki so določala, katere pred- mete je dovoljeno pošiljati in katerih ne, se obiskovalci razstave seznanijo prek dokumenta, ki ga je avtorjema po- sredovala Elizabeth Lederhos, potomka izseljencev iz ar- gentinske province Entre Rios. Kljub strogim predpisom pa so bili izseljenci dovolj prebrisani, da so zmogli preslepiti uradnike in zaobiti pravila. Podobno se je dogajalo tudi v domačih krajih. Svojci, ki so v vaseh čakali na pošiljke, so pogosto poznali koga, ki je bil zaposlen na carini, tako da je »promet« stekel brez ovir. Meja, ki je po letu 1947 del Krasa ločila od tržaškega zaledja, se je s človeško iznaj- dljivostjo iz sredstva ločevanja prelevila v instrument po- vezovanja. Komunikacija pa tudi pri pošiljanju predmetov ni bila enostranska. Tudi tisti, ki so ostali v domačih vaseh, so v Argentino pošiljali stvari, ki jih je v deželi gospodar- ske konjunkture primanjkovalo ali pa so le simbolizirale svet, ki so ga izseljenci zapustili. V pismih zasledimo, da so v Argentino pošiljali vse od krompirja do dežnikov in brinjevca. Včasih so jih pošiljali po pošti, včasih pa so to obliko stikov utrjevali z dejanskimi obiski svojcev, ki so lahko s seboj nesli večjo količino blaga. Da so poslani predmeti resnično krepili medsebojno povezanost, priča- jo zapisi v pismih ter besedila v društvenih publikacijah. Morda najzgovornejši je v tem smislu članek, ki ga je Fani Jamšek, predsednica Ženskega odseka Ljudskega odra (le- vo usmerjenega emigrantskega društva, op. M. Z.), obja- vila v brošuri, izdani ob 25-letnici smrti Ivana Cankarja. V sestavku, ki je na ogled na razstavi, je izseljence pozvala k zbiranju potrebščin za tiste, ki so ostali v uničeni domovini, in poudarila, da je bolj kot materialna vrednost poslanega pomemben občutek domačih, da so jim ostali zvesti. V 60. letih je prelomnico v sporazumevanju povzročila iz- najdba magnetofona. Izseljenci niso bili več odvisni le od gole pisane besede, prvič so lahko domačim tudi prisluh- nili. Sprva so bile nove aparature razmeroma drage, tako da so si jih lahko privoščili le nekateri. Poslušanje posnet- kov je bil pravi družabni dogodek, ob katerem se je zbralo Avtorja na odprtju razstave v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru (foto: Aleksandra Tobiasz, 15. 2. 2019). Glasnik SED 59|2 2019 121 Razstave Miha Zobec in Nadia Molek več družin nekega kraja. Skupaj so podoživljali trenutke iz (nekdanje) domovine, razpravljali o življenju svojcev, poslušanje glasov domačih pa je pri marsikom vzbudilo domotožje. Žal se večina trakov ni ohranila in o vsebini sklepamo le iz izseljenske korespondence. Z razstavljenim magnetofonom sta avtorja opozorila tudi na to dimenzijo komunikacij, ki je pomembno zaznamovala izseljensko ži- vljenje v 60. in 70. letih. Desetletje pozneje se je kot medij sporazumevanja pojavil telefon ter skrajšal čas in razdaljo med svetovoma. Ljudje na eni in drugi strani oceana si odtlej niso več samo pisali ali si pošiljali kaset z govorom svojih najdražjih, temveč so lahko pogosteje osebno preverjali, kako je z njihovimi svojci. Opozoriti je treba, da je bila sprva tudi raba telefo- na zgolj občasna, klici so bili dragi, aparati pa še ne široko dostopni; najpogosteje so klicali iz javnih telefonskih go- vorilnic. Telefon je bil kot sporazumevalno sredstvo raz- širjen tudi pri naslednjih generacijah, seveda zlasti tistih, ki so se še sporazumevali v slovenskem jeziku. V zadnjih desetletjih je tehnologija izjemno napredovala. S široko dostopnostjo računalnikov in z vdorom spleta v vsakdanje življenje, gospodarstvo, delo in družbeno stvar- nost so se časovne in prostorske dimenzije komunikacije temeljito spremenile. Sporazumevanje z novimi digitalni- mi mediji prinaša poseben jezik s svojstvenimi značilnost- mi. Ti mediji poleg zapisanega besedila, kot pri e-pošti in sms sporočilih, omogočajo tudi izmenjavo glasovnih spo- ročil, fotografij, videoposnetkov, emotikonov itd. Način komuniciranja prek vsakovrstnih (s pomočjo aplikacij, kot so WhatsApp, Messenger itd.) ter vse pogostejših sporočil in fotografij, ki vključujejo posnetke vsakdanjega življenja in sebke (selfije), odraža najnovejše družbene spremembe. Izmenjava informacij je danes veliko hitrejša kot kadarkoli v zgodovini. Pametni telefoni z aplikacijami, kot so What- sApp, Skype, Facebook, Viber, Telegram itd., omogočajo hipnost komunikacije. Argentinski Slovenci lahko danes stik s svojimi bližnjimi vzpostavijo v vsakem trenutku. Oskar Molek je npr. potarnal, da je bilo treba v 80. letih telefonski pogovor s svojci na drugi strani oceana vnaprej rezervirati, kar mu je uspelo približno dvakrat letno. Da- nes, je dodal, lahko s sorodniki v Sloveniji vzpostavi stik od vsepovsod. Danes tudi jezik ne ovira več komunikaci- je, saj imajo celo tisti, ki niso vešči slovenščine oziroma španščine, pomoč internetnih orodij, kakršen je denimo googlov prevajalnik. Razvoj tehnologije, ki je premostil prostorske, časovne in tudi jezikovne ovire, danes omogo- ča obnavljanje prekinjenih družinskih vezi. Razstava postavlja migracije proti Argentini v novo luč. Predhodne trditve, ki so izhajale iz determinističnih teorij asimilacije, sta avtorja postavila pod vprašaj in pokazala, da migranti z vživljanjem v argentinsko družbo niso bili nič manj »slovenski«. S selitvijo izseljenci niso »izgubili« identitete, marsikateri potomec je pravzaprav »slovenstvo« ponovno našel. Enostavna stališča, ki identiteto razumejo kot enoznačno kategorijo, zamejeno s pripadnostjo zgolj določeni entiteti, sta avtorja razstave nadomestila s komple- ksnejšim razumevanjem večplastnih, prepletenih in situacij- sko pogojenih identitet. Zavedati se je namreč treba, da je bila pri marsikaterem izseljencu prisotna vsaj ena sestavina identifikacije s slovenstvom, čeprav je bila to le praznična potica. Ob tej pa so se porajale še druge navezanosti, na pri- mer na kraj, ki so ga na določeni točki življenja zapustili, a so v njem – s pomočjo komunikacije – mentalno še vedno prebivali. Na podlagi prenovljenega konteksta razumevanja migracij in identitet sta avtorja pokazala na pomen vloge komunikacije pri vzdrževanju čezoceanskih vezi in reinter- pretaciji lastnih identitet. Če je bilo pisemsko dopisovanje zaradi zahtev po jasnem pisnem izražanju in drugih ome- jitvah pri vzdrževanju stikov še določena ovira, je z razvo- jem tehnologije ta postajala vse bolj porozna. Besedi se je z magnetofonskimi trakovi pridružil še zvok, tako da so si bili izseljeni in njihovi svojci vse bliže, mučno časovno pregra- do pa je podrl telefon, ki je omogočil bolj sproščene, bližnje in neposrednejše stike. Začetne preglavice, ko se je bilo tre- ba za klice dogovarjati vnaprej, do uskladitve pa je prišlo nekajkrat letno, so bile počasi odpravljene. Šele spletne aplikacije in pametna telefonija pa so ukinile razdaljo med svetovoma in omogočile, da so tudi tisti, ki so izgubili stik s predniki, vzpostavili oziroma obnovili prekinjene odnose. Teme, ki sta jih avtorja načela v svojem raziskovalnem delu in predstavila na razstavi, so, čeprav sta se osredotočila na slovensko izseljenstvo v Argentini, pravzaprav univerzal- ne. Dovolj je pomisliti, kako današnji migranti s sodobni- mi komunikacijskimi sredstvi tkejo odnose z domačimi, pa ugotovimo, da so si vprašanja stikov in identifikacij kljub spremenjenim okoliščinam precej podobna. Namen njune razstave ni bil predstaviti komunikacijske prakse izseljen- cev kot nečesa oddaljenega v času in prostoru. Prav na- sprotno, na podlagi pridobljenih spoznanj in z vključitvijo obiskovalcev v oblikovanje mozaika izseljenskih zgodb sta želela pokazati, da nam je ta tema bliže, kot si navadno predstavljamo. Prav zaradi njene aktualnosti bi si želela primeren odmev razstave ne le med tistimi, ki jih zanima izseljenstvo v Argentini, temveč med vsemi, ki zmorejo vi- deti družbeno stvarnost v kompleksnejši luči – tudi taki, ki postavlja most med preteklostjo in sedanjostjo. Literatura LEVITT, Peggy, in Nadya B. Jaworsky: Transnational Migration Studies: Past Developments and Future Trends. Annual Review of Sociology 33, 2007, 129–156. Arhivski viri OZE NŠKT (Odsek za zgodovino in etnografijo Narodne in štu- dijske knjižnice Trst), fond Izseljenstvo, pismo Marie Guštin, 23. 1. 1948. OZE NŠKT, fond Izseljenstvo, intervju Alekseja Kalca z Rudi- jem Guštinom, 13. 8. 1997.