Pofttalaa plačana v gotovini. Jf MH&J Ferdinand Tr 15 IZHAJA VSAKO SOBOTO. Posamezna številka Din 1'50 Uredništvo in upravništvo tednika »Triglav" Kranj. — Telefon uredništva št. 8. — Naročnina 40 Din za celo leto, 20 Din polletno in 10 Din četrtletno. Za inozemstvo 50 Din. Račun podružnice poštne hranilnice v Ljubljani, št. 16.383 Leto I. Kranj, dne 16. decembra 1933. Štev. 26. Naš kralj V nedeljo, dne 17. decembra bo praznoval naš kralj svoj 45. rojstni dan. Dan rojstva Nj. Vel. kralja je za ves naš nerod praznik čistega jugosloverskega patriotizma in žive državljanske zavesti, saj je naš kralj tisti, ki združuje vse nas v eni celoti in je on viden in najbolj aktiven predstavnik naše celote. Velike so bile žrtve, neizmerni napori naših sinov in mučenikov, da smo dosegli zlato svobodo. Vse te žrtve, vsi ti napori pa bi bili zaman, če bi nam usoda ne poklonila Njega — našega voditelja in uedinitelja. Takrat in pozneje nismo imeli nikogar, ki bi mogel združiti vse Jugoslovane v eni misli in eni volji, Će bi takrat ne imeli Karadjordjevićev, bi se naša, z neizmernimi žrtvami pridobljena svoboda razbila ob notranji neslogi. Monarhija je rešila Jugoslavijo, monarhija Karadjordjevićev je bila tista točka, katere niso mogli doseči niti najbolj divji prepiri mladih in od strasti prekipevajočih Jugoslovanov in kralj Aleksander je bil oni temelj, ki je bil močnejši od vseh razdiralnih elementov. Rešitev Jugoslavije je bil njen vladar in ko to jugoslovenski nerod hvaležno priznava, se obenem zaveda svoje dolžnosti do njega in do države, ki ji on načeluje. Monarhična misel bi se pri nas ne mogla tako ukoreniniti, če ne bi bili Karadjordjevići in zlasti naš kralj vedno vzor patriotizma in dela za narod. Naš narod je spoznal, da sme zaupati svojemu vladarju bodisi v vojni, bodisi v miru, saj mu je bil vedno voditelj, kot si ga narod le more želeti. Oni borec, ki ni nikdar obupaval, oni državnik, ki ni nikdar izgubil jasnega pogleda, oni delavec, ki ni nikdar prenehal z živim vzgledom vzpodbujati in oni patriot, ki je bil vedno vzor v napredek in slavo domovine verujočega moža! Naš kralj pa je bil vedno tudi državnik, ki se zaveda svoje odgovornosti do naroda in države. Naj-sijajnejše je to dokazal s svojim historičnim dejanjem z dne 6. januarja 1929, ko je prevzel nase vso odgovornost in storil to, kar je pričakoval od njega ves narod, ki mu bo za ta čin vse čase hvaležen. Nova doba se je pričela od tedaj za našo državo. V zakonodajstvu, v upravi, v gospodarstvu, v kulturi, povsod se je pričelo novo življenje, povsod se je pričela doba napredka. Vse te velike uspehe pa je dosegel naš kralj, ker je postavil vse naše nacionalno življenje na pravo podlago, ko je gradil vse svoje delo le na jugoslovenski misli, na oni misli, ki je desetletja vodila in združevala naše najboljše ljudi. Bil pa ni naš kralj državnik na svojem mestu samo pri ureditvi notranjih razmer in prilik ampak tudi v zunanji politiki. Njegova zasluga je, da je duh časa posegel v konservativnost in tradicijo naše zunanje politike. S svojim nedavnim potovanjem v Romunijo, Bolgarijo, Turčijo in Grčijo je dal iniciativo za ustvarjenje ideala: da pripada Balkan samo balkanskim narodom in da ti narodi — brez kateregakoli posrednika — urede svoje še vedno nejasne odnošaje in postanejo s pomočjo držav Male antante ona sila, s katero bo moral vsakdo računati. Ta njegova iniciativa je padla na rodovitna tla, o čemur priča oficielni obisk bolgarskega kralja Borisa in kraljice Ivane naši državi prosijo nedeljo, ki pomeni nov in velik korak do končnega sporazuma narodov in držav na Balkanu. Ogromne so zasluge, ki si jih je v dobi svojega vladanja pridobil kralj Aleksander za svoj narod in državo. Tega se zaveda in izpričuje naš narod ob vsaki priliki, osobito pa na dan Njegovega rojstva, ko spontano slavi svojega kralja kot prvega državljana, ki je v najtežjih časih — ko se je zlato preizkušalo v ognju — smelo vzel krmilo države v svoje roke, da dovede državo in narod v pristan miru, reda in dela — v pristan bolj|e in svetlejše bodočnosti. Zato obljublja na ta dan jugoslovenski narod svojemu kralju in voditelju neomajno zvestobo in prosi Vsemogočnega, da ga obrani v zdravju in moči. In v srcu slehernega odmeva: „In v ljubezni zvesti zbrani kralju služimo povsod! Bože spasi, Bože hrani našeg kralja i naš rod". Dvanajstletka Letni izkupiček za prodane pridelke znaša Din 17.028'—. Zdaj pa si oglejmo še izdatke, a) Specerija: Din sol........... 255 — olje........... 420 — jesih .......... 153"— cikorija in sladna kava . . 234"— kava........... 65'— sladkor......... 780 — vžigalice......... 80*— petrolej......... 470'— pralne potrebščine .... 408'— šivalne „ .... 60'— poper, paprika, razne malenk. 90'— kvas za Veliko noč, Božič, pust, semenj...... 156'— apnena klaja....... 62*— modra galica....... 21*— kolomaz......... 24'— cement.......... 180'— otročje potrebščine .... 16'— stenj za luči, nova luč, 3 cilindri, sveče, čaj .... 69'— pogača svakinji . . . . . . 30'— (Nadaljevanje) torej Din 3573 — b) Manufaktura: gospodar: nova obleka . . 2 predpasnika perilo..... klobuk..... čevlji..... nogavice . . . . robci..... 470 — 30 — 140 — 95'— 255 — 35 — 14 — zena obleka ......... 320'— sp. obleka, perilo..... 160'— nedeljski robec...... 100*— nedeljski predpasnik .... 60'— čevlji.......... 125"— nogavice......... 36'— otroci: starejši ......... 530'— drugi ......... 315'— hčerka.......... 230 — druga hčerka....... 186"— sinček....... . . . 70'— Sk. Dtn 3171'— c) Ostali izdatki, deloma za dru deloma za kmetijo: železnina ..... . . 420'— sodar.......... 91'— kovač.......... 690'— čevljar.......... 311'— mizar.......... 95'— urar........... 16'— kolar.......... 230'— monter.......... 141'— šivilja.......... 234 — zidar .......... 160'— tesarji.......... 360'— mesar ... 4....... 320'— cerkev.......... 130'— pošta.......... 136*— ključavničar....... 15'— šola........... 339 — dobrodelnost....... 184'— apno . . . . .... . . 60'— sedlar.......... 173'— najemniki: košnja stelje....... 160'— košnja sena....... 240*— žetev . . . ..... . . . 580'— mlačev in rezanje- . . . . 850'— ~Din 5915 — z 1 n o, Prenos..........5915'— živinozdravnik ...... 60'— babica.......... 120 — vinotoč......... 126"— gostilna, botrinja..... 30 — dekla.......... 2700'— zavarovalnina....... 734'— Din 9685'— Davki....... 1763 — Din 11.448 — Skupni izdatki, navedeni pod a) b) in c), znašajo Din 18.192. Za razne manjše potrebščine, kakor: cepce, gože, jermena, popravila ret, in rešet, peharje, vreče, vile, grablje, košare, kose, lestve, gnojni koš, ličila in mast za čevlje je izdal 372 Din. Ta znesek je zaslužil s priložnostnimi vožnjami in ga ni smatrati za neposredni dohodek iz kmetije. Dohodek kmetije z Din 17.028'— je sedajnim razmeram primeren in preje velik kot majhen. Vidi se, da je kmet uporabil vse možnosti, da je izsilil najvišji mogoči dohodek. Cene pridelkom so pa tako nizke, da ne dosežejo produktivnih stroškov, zato izkazuje letna bilanca pri skupnih izdatkih Din 18.192 primankljaja Din 1164"—. Omeniti moram, da je bila letošnja letina za nas boljša, kakor letina zadnjih let, da se pa navzlic temu, da ni bilo uim, ni posrečilo kmetu uravnovesiti svojega obrata. Na posestvu je Din 50.000 dolga, za katerega mora letno plačati Din 5000'— obresti. Če prištejemo k temu še letni primanjkljaj v znesku Din 1164*—, znaša skupni deficit Din 6164*—. Kje naj jih vzame in plača, da bo mirna Bosna? Naravno bi bilo takole: Kmetovo posestvo je cenjeno na 150.000 din. Obremenjeno je z Din 50.000, ostane torej Din 100.000 čistega. Teh 100.000 Din mu vrže letno Din 9000'— obresti, s katerimi plača primanjklaj Din 6164, ostalo pa vtakne v žep in je prost kakor bik na gmajni. Pa mu je zajec preskočil pot; zavod, ki mu je obremil njegov kapital hoče, da mu posojeni denar donaša obresti, kar je popolnoma naravno in tudi zakonito dovoljeno. Kmetovih Din 100.000 pa spi mrtvaško spanje — in ni gospoda, ni zakona, ki bi ga zbudil iz mrtvila in mu ukazal, da mora dati gospodarju, kar je gospodarjevega. Vse zastonj — nobena sila ga ne gane, le brezobzirni davkar iztisne iz njega še kako paro. Dolg Din 50.000 mora kmet obrestovati, njegov kapital v znesku Din 100.000 pa leži mrtev kakor zaklad v Bogatinu. Kmet je z družino vred delal celo leto za hrano, obleko in stanovanje. Kmetija je plačala le njegovo delo tako, kakor bi mu ga bilo plačalo kako drugo podjetje. Od svojega kapitala pa ni imel nobenega haska; še manj: požrl je samega sebe za 6164 dinarjev. Trpek nasmeh mi sili na ustne. Ce se en kapital v obratu obrestuje, zakaj bi se drugi ne? Enaka pravica za vse. Kapital natožen v kmetovem obratu je do pičice toliko vreden, kakor denar bančne blagajne, če gre v promet. Kako to, da daje zakon možnost, da se bančni denar, naložen v kmetovem podjetju obrestuje, kmetov denar, ki je temelj podjetja, pa ne. Zakon dovoljuje kapitalu donos dohodkov do gotove meje, kmetu pa dovoljuje, da izbije iz svoje kmetije kar brez škode največ more, ker mu je znano, da se kmetija ne da izkoriščati in, da vrača le posojeno in še tisto največkrat z izgubo. Spominjam se zabavne zgodbe. Skopušen kmet je jemal košnjo na travniku ob vodi v najem. V svoji gorečnosti je pokazal proti vodi: „Kako daleč pa lahko tam kosim?" „E, do sredi vode", odvrne lastnik travnika. „Ali bi ne mogel še za kak korak čez?" „Zaradi mene lahko, če se vode ne bojiš". Stran 2. ..TRIGLAV" Štev 26. Kosil je, in pokosil do vode ter zamahnil še parkrat po vodi. Ko je uvidel, da je njegov trud zastonj, je odnehal. Kmetija, vredna 150.000 din, obremenjena z dolgom 50 000 din, je kmetova le po dveh tretjinah. Ena tretjina je faktično dotičnega, ki mu je posodil denar. Kmetu njegov kapital v višini Din 100.000 v prometu ne donaša nobenih dohodkov, plačuje mu samo njegovo delo. Od onega dela posestva, ki je faktično drugega, ki ga ima takorekoč od njega v najemu, mora plačati 10 °j0 obresli, čeravno dobro ve, da je plačilo obresti za kapital, ki ne donaša nobenih koristi, proč vržen denar. Noben pameten človek se ne bo ukvarjal s podjetjem, ki prinaša samo stroške in izgubo; če ga pa že ima, se ga bo skušal čimpreje i znebiti. — Kaj bi nastalo, ko bi danes vsi zavezanci-kmetje, stavili upnikom, svoje obremenjene kmetije na razpolago, z drugimi besedami: ko bi vse skupaj spravili na kant in pobrali samo tisto, kar bi ostalo? — Zamajali bi se temelji države . . . Kmet J u r. (Dalje prihodnjič). Vloga protituberkuloznega dispenzarja v pobijanju jetike Dr. ji o s i p B e ž e k. Ko dobi dispenzar tako točen upogled v rodbinske razmere jetičnika, ko pregleda opasnost oku-žilve za posamezne člane, posreduje, da se odstrani ali jetičnik iz rodbine v sanatorij, ljudsko zdravilišče, ali da se premesti v posebno sobo, se odda v bolnico v svrho izolacije, ali pa se odpošljejo otroci, ki so najbolj izpostavljeni jetični infekciji v obdanišča, otroške vrtce, na deželo k dobrim ljudem, v počitniške kolonije, v okrevališča, v gozdne šole, na morje itd. Dispenzar po svojih razpoložljivih sredstvih tudi pomaga: prispeva k najemnini za boljše, higijeničnejše stanovanje, k tečni hrani, daje kurivo, posojuje perilo, posteljino za bolnike,' pljuvalnike, ročne in sobne, skrbi za razkuževanje in čiščenje stanovanj, perila, ki ga prekuhava v svojih pralnicah skratka, skrbi za rodbino, ki ji iztrgan rednik po kruti bolezni, z materijalno in moralno pomočjo in jo ščiti s posredovanjem in priporočili. V dispenzarjih se vobče ne zdravi. Zdravljenje posameznika pripada sanatorijem, ljudskim zdraviliščem in okrevališčem. Bolnicam, hiralnicam, invalidnim domovom pa predvsem izolacija (osamljenje) izgubljenega, nevarnega bolnika-hiralca. Dočim se zdravi v sanatoriju posameznika inje namen zdravilišča, da zboljša zdravstveno stanje bolnika, da ga napravi zopet delazmožnega, da mu skuša podaljšati, lajšati težko življenje in mu utrditi, v ugodnih slučajih tudi docela povrniti ljubo zdravje, da ga skuša narediti neopasnega s higijenično vzgojo in s tem, da mu odprto pljučno tuberkulozo spremeni v zaprto — neopasno za okolico — je delovanje dispenzarja predvsem usmerjeno v zatiranje jetike kot nalezljive in socijalne bolezni in je težišče njegovega dela preneseno v leglo jetične kali, neposredno v zakuženo rodbino, v zakuženi poklic in okolico. Vendar se more tudi v dispenzarjih nuditi potrebno zdravniško pomoč ambulantnim, osebno prihajajočim, siromašnim bolnikom: more se nadaljevati z dajanjem umetnega pneumothoraksa — to je sti- snenja pljuč z zračnim pritiskom — more se izvajati tuberkulinska kure, dajati injekcije kalcija ter zlata v posebnih slučajih. Bolnik se javlja v rednih presledkih v svrho kontrole svojega bolezenskega stanja, da ostane v stiku z dispenzarjem, da dobiva vedno novih pobud za svoje zdravstveno ravnanje, najde v njem materijalne podpore in moralne utrditve, ter čuti, da se nekdo nesebično, iz čisto človečanskih in socialnih nagibov zanj zanima, zanj skrbi. Trdno smemo pričakovati in upati, da uspe potom dobro delujočih dispenzarjev, gosto preprežene mreže teh borbenih naprav po vsej deželi, s sodelo vanjem vseh zainteresiranih ftiktorjev, ob zanimanju širokih ljudskih plasti za to človekoljubno napravo in v zaupanju vanjo, iztrgati želo jetiki kot nalezljivi, najbolj trdoživi in zavratni, najbolj razpaseni bolezni, ji odvzeti važnost kot ljudski bolezni in velikemu socialnemu zlu in ji vtisniti pečat slučojnostnega, posameznega oboljenja, kot so to danes druge bolezni napr. tifus, pljučnica i dr. Smelo si drznem trdili, da bodo izgubile tekom časa po intenzivnem, plodonos-nem skrbstvu potom dispenzarjev tudi nesorazmerno draga zdravilišča svoj današnji veliki pomen. Za uresničenje teh velikih načrtov, teh smelih idej so potrebna gmotna sredstva. Države in drugi samoupravni organi jih ne zmorejo niti pri najbogatejših narodih; zasebni podjetnosti, požrtvovalnosti, velikodušnosti, globokemu razumevanju* za velike socialne in kulturne potrebe, je odprto veliko, hvaležno polje za udejstvovanje. Tedenske novice Odhod bolgarskih suverenov. V sredo popoldne sta se ob l/i3. uri odpeljala z dvomim vlakom bolgarski kralj Boiis in kraljica Ivana s svojim spremstvom iz Beograda nazaj v svojo domovino. Kakor ob njunem prihodu preteklo nedeljo, tako so tudi ob slovesu ogromne množice ljudi priredile vladarski dvojici bratskega bolgarskega naroda navdušene ovacije. 15-letnica Cankarjeve smrti. V ponedeljek, 11. t. m. je preteklo 15 let, odkar je umrl največji slovenski pisatelj in dramatik Ivan Cankar, ki je s svojimi nesmrtnimi deli ponesel dokaze o visoki stopnji naše kulture daleč preko meja naše države. Ivanu Cankarju — glasniku resnice, svobode, miru, poštenja in socialne pravičnosti je naš narod določil eno naj-častnejših mest v naši kulturni zgodovini. Visoko odlikovanje. Z ukazom Nj. Vel. kralja je bil odlikovan z redom sv. Save I. stopnje divizijski general v rezervi g. Rudolf Maister. Nova uprava Delavske zbornice v Ljubljani. V nedeljo so se v dvorani Delavske zbornice v Ljubljani zbrali zastopniki delavstva iz vse Slovenije, ki so bili nedavno izvoljeni v Delavsko zbornico, da sestavijo svojo novo upravo in da pretresejo najvažnejša vprašanja, ki v tej dobi stiske tiščijo v največji meri naš delavski stan. Zbor je vodil predsednik Cobal. Tajnik Uratnik je podal obširno poročilo o splošnem položaju našega delavstva in o najbližjih nalogah Delavske zbornice. Med drugim je navedel, da je v področju ljubljanske Delavske zbornice okrog 25.000 delavcev brez posla. Razpravljal je dalje zlasti o vprašanju Trbovelj, kjer je stiska najhujša, o skladih za podpiranje nezaposlenosti in o socialni zaščiti. Pri tajnem glasovanju so bili izvoljeni v upravo: Cobal, Bešter, Jakomini, Sedej in Čelešnik (marksisti), Juvan* Žemljic, dr. Bohinjec in Kosem (narodni) in Lom-bardo, Žužek in Rezek (krščansko-socialni klub). Za zborničnega tajnika je bil vnovič soglasno izvoljen Filip Uratnik. VPRAŠA1TE VENDAR TUDI EMKRAT VAŠEG K ZDRAVNIKA, morda bo Vam tudi on priporočal stalno uživanje: Kathreiner Kneipove sladnekave! Iz Kranja „Krog s kredo". Gledališki oder Nar. čitalnice se je po dolgem oklevanju vendarle zganil. V odškodnino za dolgo čakanje pa nas je presenetil s krasnim delom Klabunda „Krog s kredo", ki je želo na vseh svetovnih odrih največji uspeh. Presenetil pra- Zvočni kino v Nar. Domu danes ob 1l29. uri in jutri, v nedeljo ob 4., 6. in L/i9. uri dolgo pričakovani A N N Y ONDRA film Smeh! Smeh! KIKI O Božiču: V ZNAMENJU KRIŽA!! ■ ™f'-".<4JB -t M. Dobrepoljski Žrtev ljubezni Roman. 6 Med tem, koje Jamnik obešal njegovo suknjo in klobuk, je praktikant hodil po pisarni gori in doli in si mel roke. »Kar malo hladno je že zunaj, gospod Jamnik", je med dostojanstveno hojo, ki bi se podala samemu šefu, spregovoril Suhač. „Vsak čas bodo morali zakuriti peči. Najbolje bi seveda bilo, da bi z oktobrom pričele uradne ure šele ob devetih. A kdo bi si upal spregovoriti o tem s takim vragom kot je naš stari!" »Pst!" Jamnik je položil kazalec pred usta in nagrbančil čelo. Stene imajo ušesa, gospod praktikant. In gospod šef lahko vsak trenutek pride. Tri-četrt na osem bo". »Gospod šef je pa še večji vrag kot stari. Včeraj me je tekom pol ure trikrat nahrulil. Prvič je dejal, da je moj stil — vi vendar veste kaj je to stil, gospod Jamnik. Naravno, saj ste bili pri vojakih! Torej enkrat je bil moj stil bedast, drugič je bil preveč raztegnjen in nazadnje nerazumljiv. Veste kaj, gospod Jamnik, tu se vse neha! Bedasti so mladi psi, preveč raztegnjen je hrbet našega starega, nerazumljiv je pa on sam, gospod šef Ivan Samuel Zlatopoljski . . ." »Pst, pst! Za božjo voljo, gospod Suhač!" »Toda, očka jamnik! Nikar se ne razburjajte! Stene nimajo ušes. Vi pa itak niste ničesar slišali". »Slišal sicer ne, zato pa opazil —" »Da v vašem žepu ni nobene cigare, kaj ne?" »No, o tem se pomenimo pozneje. Toda ..." »Ne, ne, kar takoj, očka Jamnik. Takole, tu imate šest portorik. In zdaj tudi opazili niste ničesar". Jamnik je spravil cigare, položil desnico na srce in slovesno izjavil: »Če bi me vprašal sam kitajski cesar — jaz nisem ničesar opazil!" Andrej Suhač je stopil k svoji pisalni mizi in začel brisati narisana srca. Med tem pa je v pretr-ganih stavkih pripovedoval Jamniku: »Veste, očka Jamnik, baš radi tega sem prišel danes tako zgodaj .... Kar tako sem kracal . . . . včeraj .... ker nisem imel posebnega dela in sem se dolgočasil . . . Tako, ti so odstranjeni ... In zdaj še onega na pivniku. Najbolje bo, da ga pomašimo v peč! Tako . . . Prinesite mi nov ... Ali vidite še katerega kje, gospod Jamnik?" »Ne! Ampak na pisalni podlogi je najmanje dvajsetkrat zapisano Malvina. Ali ni to ... ?" Suhač je zardel. »A, nič hudega. Tako je ime moji sestri". »Tako, no ja . . . Ampak vi vendar nimate sestre . . ." »Saj res, očka Jamnik. Za božjo voljo, kako sem raztresen. Hotel sem reči, da je tako ime moji... — moji teti". »A tako, teti! Mhm!" Jamnik ga je nagajivo pogledal in mu pomežiknil. »Kaj mislite, bi ne bilo bolje, da bi tudi teto odstranili s pisalne mize. Ce bi slučajno videl gospod šef . . ." »Gospod šef naj se gre solit! Ne govorite mi več o njem! — Sicer pa lahko tudi podlogo vržemo v peč. In vi mi boste prinesli novo, kaj ne, očka Jamnik . . ." »Naravno, gospod Suhač!" Jamnik je šel še enkrat od mize do mize, da vidi, če je vse v redu. Andrej Suhač pa je stopil k oknu. »Gospod Jamnik", je pričel Suhač, komaj je dobro pogledal skozi okno, »gospodična Mal —--, gospodična Humski gre že na sprehod. Samo poglejte, kako je lepa, kako Ji pristoja ta novi plašč, kako dostojanstveno . . ." Naenkrat je obmolknil. Nekaj časa je nepremično zrl skozi okno, nato pa s popolnoma spremenjenim glasom vprašal jamnika, ki je s trpkim Izrazom na obrazu poslušal njegov slavospev: »Ali poznate tega gospoda, ki je pravkar vstopil in pozdravil gospodično? Očka Jamnik, poglejte vendar! Kdo je ta gospod? Vidite, gospodična je obstala! Zdaj — zdaj mu gre celo nasproti! Jamnik, ali poznate tega, tega . . . človeka?" »Videl ga sicer še nisem", je dejal Jamnik, ki je stopil za hrbet razburjenega Suhača in pogledal skozi okno, »stavil pa bi, da vem kdo je". »Kdo? Za božjo voljo, povejte vendar!" »Naš novi praktikant!" »Tako, on!" Z izbuljenimi očmi je prebadal Pavla, ki je baš tedaj stisnil Malvini roko. Zraven je mrmral nerazločne besede. Jamnik je spoznal, da kolne. »Gospod Suhač, poglejte, gospod šef prihaja. Tričetrt na osem je. Vidite, zdaj sta zavila oba na vrt — namreč, gospodična Malvina in naš novi praktikant. Zdaj pa moram hiteti. V pisarni gospoda Hum-skega še nisem obrisal prahu. Prav lepa hvala za cigare. Podlogo dobite ob devetih, ko pridem s pošte. Ponižen sluga, gospod Suhač". Jamnik je stekel v pisarno gospoda Humskega kot bi mu bilo šestnajst let. Suhač pa se ni premaknil od okna. Z nagrbančenim čelom in divjimi pogledi je strmel na ono mesto, kjer sta Pavel in Malvina izginila za drevjem. Sele ko so se odprla vrata in je vstopil šef, se je obrnil in poklonil. Sef se ni zmenil zanj. Komaj slišno je odzdravil in sedel za,svojo pisalno mizo. Obrisal je očala, se ozrl parkrat po pisarni, nato pa ukazal Suhaču naj mu odpre tresor in da blagajniško knjigo. V zadnjih minutah pr^d osmo so se vrata pisarne neprestano odpirala. Prihajali so uradniki in uradnice. Točno ob osmih so bili vsi na svojih mestih. Delo se je pričelo tudi v pisarni. Slišati ni bilo drugega kot škrtanje peres, šumenje papirja in drdranje pisalnega stroja. Le Kremžar še ni prijel za držalo. Zaspano je gledal, premetaval papirje po mizi in zdehal. Nič čudnega, saj je bilo šete četrtega. . . . (Dalje prihodnjič). Štev. 26. „TRIGLAV Stran 3.