Društvo učiteljic. Društvo učiteljic je obhajalo lani tride* setletnico svojega obstoja. Ta jubilej je šel skoraj neopaženo mimo učiteljic, pretežna večina zanj ni vedela, mnogo jih je celo — zlasti mlajših — ki niti ne vedo, da to dru= štvo sploh eksistira. Iz tega je razvidno, da v društvu ni živ* ljenja, ki bi zajelo množico učiteljic in jo pritegnilo v svoj delokrog. Kljub skromni članarini, letnih 10 Din je število članic, v primeri s celotnim številom učiteljic, nizko in še te so, z nekaterimi izjemami, precej pa= sivne. O tem životarjenju se je ponovno raz= Dravljalo na društvenih zborovanjih in se je iskalo izhoda v pozitivno, pa tudi v nega« tivno smer, saj se je govorilo celo o likvi« daciji. Kcr pa Društvo učitcljic nosi naše ime in še iz drugih vzrokov. sc mi zdi, da njegova usoda ni le zadeva odbornic in članic, amnak vseh slovenskih učiteljic. Zato se mi zdi po trebno, da se o njem temeljiteje pomenimo in izvajamo potem posledice. Najprej ugotovimo vzroke današnje kri= ze društva. Na zbo-rovanjih se je najSolj po* udarjalo nezanimanje za to društvo med uči; teljicami. Toda to — po mojem mnenju ni glavni vzrok. Zanimanje jc namreč treba v masi vzbuditi kar bi storile agilne in za* vedne tovarišice — če bi bile prepričane o eksistenčni potrebi tega društva. Tegi pre* pričanja pa ni, ampak nasprotno. Društvo učiteljic smatrajo za neaktualno za cepljenje sil spričo skupne organizacije UJU, kjer ima= mo tudi me učiteljice svoboden forum za udejstvovanje, in sicer širši in zato važnejši in silnejši povdarek naših zahtev. To spezna* nje je. po mojem mnenju, rodilo krizo v Društvu učiteljic in mu bo tudi izkopalo grob. Toda to se ne bo zgodilo V: sedaj in se tudi še ne sme. Popolnoma pravilno je sicer naziranje o eni. edini, skupni organizaciji, toda praksa se je pokazala čisto Jru{;ačni.i od teorije in zato se mi zdi to društvj danes prav tako potrebno. kakor ob svojerr pri^ četku. Ce poglcdamo namreč naše uic-jstvova* nje v UJU, se nam pokaže neugodna slika. Dve tretjini članstva tvorimo in imamo po svojem številu možnost odločilncgn vpliva in pravico do vseh vodilnih mcst. Namcsto te;'a smo se pa uveljavile sledec: 1 članica ožjega sosveta (tovarišev 12). samo dotična v širjem sosvetu, ki šteje 45 članov, tri v central* nem odboru, nekaj društvenih tajnic, blagaj"ničark in odbornic in nekaj članic odsekov, nekoliko predavatcljic in nekatere redkc, ki se aktivno udeležujejo društvenih zborovanj. Iz raznih vzrokov prepuščamo ves stanovski boj tovarišem in celo tedaj, kaaar imamo lastne in različne potrebe od njihovin. In ne samo to. Za organizačna vprašanja se tako malo zanimamo da nam je tudi borba, ki jo vodijo tovariši odijozna. Ne vidimo načel. ampak pritrjujemo lepim besedam, mnogokra.t v lastno škodo in v oviro napred* ku organizacije. Brez zamere. tovarišice! Nisem napisala tega zaradi kritike, hotela sem samo doka= zati, da smo, iz raznih vzrokov. v skupni or* ganizaciji tako pasivne, da ne moremo vzdr* žati trditve da bi bilo udejstvovanje v Dru« štvu učiteljic cepljenje sil. Zdi se mi. da nam je prav zaradi te pasivnosti in njenih škod* ljivih posledic ^otrcbno torišče. kjer bi od^ padel marsikateri vzrok našega molka, kadar smo med tovariši. Res je namreč, da imamo poleg skupnih stanovskih potreb in nalog. še svoje lastne, o katerih se razgovarjamo najlažje, če smo same med seboj. Koliko skritega trpljenja, izvirajočega iz zapostavljanja v stanu in v socialnem življenju privre na dan na takih sestankih v upanju na razumevanje, uteho in nasvet! V nekaterih društvih so tovarišice že spo* znale potrebo medsebojnega združevanja in prakticirajo ob priliki skupnih zborovanj. še svoje lastne sestanke. Toda to delo bi moralo biti sistemizirano in na podlagi skupnega pfograma. Ker ima Društvo učitcljic v svo* iem namenu obširen delokrog, bi bilo naj* oametneje, da pristopimo v čim večjem šte= vilu in pričnemo, oziroma nadaljujemo, tu z delom, ki sc nam zdi potrebno. Da pa ne bo nesporazumljenja in da bi mi kdo ne očital feministične propagande in odtujevanja od skupne organizacije, moram še povedati, katero nalogo smatram najvaž^ nejšo in ki daje prav za prav glavni pomen temu društvu Vzgajati široko plast učiteljic za brambo lastnih pravic za delo v organizaciji in med ljudstvom, dvigati torej samozavest, s-tanov« sko zavednost in socialni čut — v tem vidim eksistenčno upravičenost Društva učiteljic. Nesmiselno bi bilo, postaviti v delovni program Društva učiteljic borbo za materi' alne koristi, ker tu imamo skupne interese s tovariši in jo moramo bojevati skupno ž nji« mi v področju organizacije UJU, ki je moč* nejša. Pač pa bi se morale vzgajati za to bor« bo, da bi prihajale v UJU pripravljene, da bi ne bila značilna poteza učiteljice v orga« nizaciji pasivnost, temveč zavednpst in inici« jativriost. Ta vzgoja bi bila v korist nam samim, ker bomo enakopravne šele tedaj ka* dar si jo bomo izbojevale same. Koristila pa bi tudi tovarišem ker se bo uveljavil naš stan po svoji vrednosti šele takrat. ko bo stala pretežna večina članstva v skupnem boju. Tedaj pa bomo znale uveljaviti v UJU tudi lastne zahteve in si pridobiti upošteva* nje, do kakršnega imamo pravico po svojem številu. Do tistega časa pa, tovarišice, združimo se v Društvu učiteljic in poživimo njcgovo delovanje! L. K.