176
Mokronog.
Lepota v prirodi.
potrjevati mokronoške vikarje.1) Vendar pa beremo že v davnem času imena mokronoških duhovnikov. Že 1. 1248. se bere »Otto plebanus«.2) V 14. stoletju pa beremo ime »Rapatus castellanus de Nassenfues«.3) V 1. 1370. pa se bere, da je morala dajati »capella Nazzenfuz« papežu cerkveno desetino.4)
Šele leta 1649. postala je v Mokronogu prava fara in sicer po ustanovi grajščaka Ernesta Mihaela pl. Scheeren-burga.
Sedanja farna cerkev, ki je bila sezidana, kakor nam pove kamenita plošča nad velikimi vrati, pod župnikom Vrči-čem leta 1824. in posvečena od škofa Antona Alojzija na čast svetemu Egidiju 1. 1828., je dokaj lepa ter ima v stranskem altarju telo sv. Vincencija. Izmed njenih peterih podružnic je najlepša in najznamenitejša romarska cerkev žalostne Matere Božje na Žalostni Gori, ki je daleč na okoli sloveča Božja pot s sv. stopnicami. Vzdiguje se četrt ure nad Mokronogom na prijaznem   hribu,
J) Valv. XI. 487.
2)  Valv. Xr. 835.
3)  Šumi: »Archiv« I. 191.
4)   Šumi: »Archiv« I. 95.
raz kateri je kaj lep razgled po vsi šentrupertski dolini. Kdaj se je tu cerkev sezidala, ne ve se gotovo, najbrž okoli 1. 1670. Veliki altar, ki je iz črnkastega marmorja in ima prelep kip žalostne Matere Božje z mečem v prsih, ki drži mrtveg-a Sina na kolenih, daroval je mokronoški grajščak Ivan Daniel Kaiscl leta 1675. Obok nad njim je obdan s čednimi slikami iz žalostnih skrivnostij Matere Božje. Razven velikega ima cerkev še štiri stranske altarje.
Malo pod cerkvijo na južnovzhodni strani so sv. stopnice, ki so bile sezidane okoli leta 1767. in prenovljene 1. 1872. Sv. stopnice so iz črnega marmorja; obok nad njimi pa je olepšan z lepimi slikami, ki predstavljajo Jezusovo trpljenje od zadnje večerje do njegove smrti in njegovega vstajenja.
Na to prijazno goro k žalostni Materi Božji prihajajo radi ne le Mokronožanje, marveč sploh Dolenjci iz bližnjih in daljnih krajev — in ne zastonj. Mnoge obljubne podobe in sliko iz zadnjih dveh stoletij, ki visijo v cerkvi po stenah, nam spričujejo, da je Marija že od nekdaj delila obilno milosti na tem sv. kraju.
Lepota v prirodi,
(Spisal Severus.)
%f%o bi dosledno sodili in lepoto v prirodi s tisto mero merili, kakor proizvode umetelnosti: kiparstva, slikarstva, godbe, leposlovja, nikdar bi se je ne nagledali. Toda lepote prirodine ne cenimo dostojno, kar
je že Jean Paul očital svojim vrstnikom, češ, da se lepota umetelnosti brez konca in kraja slavi, lepote v prirodi se pa niti ne omeni ne: »Spricht man denn nicht von der Natur, als ware diese Sehopmng cines Schopfers — worin ihr
„DOM IN SVET5' 1891, štev. 4.
177
Vater selber nur ein Farbenkorn ist —, kaum zum Bildnagel, zum Rahmen der schmalen, gemalten eines Geschopfes tauglich ?«
Lepota ni izvirna lastnina umetelnosti, pač pa pristna hčerka, po duhu in po obliki prava kraljičina kraljeve matere prirode. Kar nam slika umetelnost, je ponaredba, pa tem lepša, čim globlje iz duha prirode povzeta. Kdo pa bi neki trdil, da ponaredbe dosegajo original? Prirodina lepota se ponavlja le, v kolikor se da, v umetelnosti. Priroda sama pa ne ponavlja svoje lepote nikoli, ampak neprenehoma poraja nove proizvode. Kar nam danes kaže, je novo, kar nam je pokazala, je zginilo za vselej, kar nam bode pokazala, še nismo videli nikoli, dasiravno se zdi neveščemu opazovalcu staro blago.
Priroda poraja in plodi, živi in oživlja, presnavlja in vrši nove plodove po starih, vekovitih, nemenljivih zakonih. Po stalnih zakonih drvi naprej, melje, seje nova semena brez oddihljeja. O njej pravi Goethe: »Sie hatvvenig Trieb-federn, aber nie abgenutzte, immer wirksam, immer mannigfaltig; sie saumt, dass man sie verlange, sie eilt, dass man sie nicht satt werde«.
Vsak korak jej je pravilen, bodisi, da veličastno stopa, ali silovito vihra, bodisi, da ljubko plava, ali šaljivo poskakuje. Vse zna priroda, pa vse ob pravem času in na pravem kraju.
Ali kaj je lepota v prirodi ? V čem se pojavlja, kar je lepo?
Po raznih modroslovskih nazorih se je modrovalo prav različno o lepoti v obče. Sv. Tomaž Akvinčan pravi: lepo je, kar nam ugaja gledano. »Pulchrum est, quod visum placet«. Lepo je, kar se nam omili po čutih. Čuti so posredovalci med dušo in med predmetom.   Predmet pa je  iz   dveh  rečij,   iz
„DOM IN SVET" štev. 4.
oblike in pa iz jedra. V jedru je duh pa resnica, ki se javlja po obliki. Soglasje, ki vlada med obliko in jedrom, je lepo. Oblika brez vsebine je nepo-menljiva, je mrtva, duh brez oblike je duh, ki se ne javi čutom, ki so avtoriteta lepote. Napačni bi bili torej nazori, n. pr.: ta pa ta proizvod je lep in dovršen po obliki, ali po vsebini ni lep, ker je nedostojen. Oblika kaže bistvo jedra. Ali so jambi, daktili, tro-heji itd. sami po sebi lepi? Ali bi bila elegija to, kar je, v tristopnih jambičnih vrstah ? ali bi bile »okrogle« lepe v počasnih spondejih ? Ne, zakaj ni je prave razmere med vsebino in med obliko, soglasja ni.
Kar pa velja o lepoti v obče, velja tudi o lepoti v prirodi. Lepo je v prirodi soglasje med vsebino in med obliko. Duhoviti Winckelmann je dejal: ». . . Dieser Begriff der Schonheit ist wie ein aus der Materie durchs Feuer gezogener Geist . . .«
Ce je pa taka, se nikakor ne da misliti lepota v prirodi brez duha, brez uma in pa brez življenja. Duh, ki veje po prirodi, je um, ki se je vtelesil in si oživil obliko; zakaj, oblika brez njega bila bi mrtva, lesena.
Kako pa se javlja um v prirodi ?
V čemur ni uma, ni reda, brez reda pa ni lepote. V lepoti vlada jednotnost. Jednotnost pa daje prirodi red. Brez jednotnosti ni lepote ne v umetelnosti, ne v prirodi, ki je umetelnica y.aT'L?oy^v.
Um vlada po krasnem soglasju v prirodi. Jednorodnost snovij naše zemlje in drugih svetovnih teles priča o jedno-stavnosti in jednotnosti vsemira. Počela in snovi, iz katerih sestoji naša zemlja, so tudi drugim svetovom počela. — Po spektralni analizi se je dokazalo n. pr., da imajo nepremičnice ravno tiste snovi, ki se nahajajo v naši zemlji,
12
178
Lepota v prirodi. — Misli.
vodik, natrij, kalcij, železo, nikelj, magnezij i. dr.
Se jasneje dokazuje jednotnost vse-mira solnčni sestav, ki obsega solnce, obhodnice, mesce, repatice, meteorite, okresnice. Vse so. si v sorodu že po postanku. »Nauka, naime«, pravi Hoič, »Laplace-ova i Kantova, da je sunce sa zemljom i sa ostalimi zviezdami, koje so oko sunca kreču, postalo iz nago-milane magle, koja se okrečuči sguščuje, danas je občenita, jer jednostavno i vjerojatno tumači postanak našega sun-čanoga sustava«. Ves solnčni sestav pa se opira na en sami občni zakon, na zakon težnosti.
Vslecl tega zakona vrte se velikanski svetovi in drve svoja odmerjena pota nepopisljivo točno in redno. Koliko soglasja ima priroda že med posameznimi velikanskimi svetovi, ki so si neizmerno daleč drug od drugega! Brez soglasja bi ne bilo nikdar moči misliti si soln-čnega sestava.
Toda prekrasno soglasje ne vlada le samo po veličastnih nebeških svetovih v velikanski meri, ampak po celi prirodi, do najneznatnejše travnate bilke, v kateri zopet kraljuje soglasje v obliki, soglasje v barvi. Vesoljni zakoni soglasja se pojavljajo po celi prirodi, brez njih niti stvarice ni pod milim nebom.
Zakoni, ki določujejo pota nebeškim svetovom, veljajo tudi padajočemu pe-
ščenemu zrnu. Oblika prekrasne vitke smreke je že vpodobljcna v gozdnem mahu. Zakon, ki veleva mogočnim rekam, da se vale v morje, velja tudi tihemu gorskemu vrelcu. V tem smislu poje prav lepo Schiller:
»Sonnenstaubchen paart mit Sonnenstaubchen
Sich in trauter Harmonie, Spharen in einander lenkt die Liebe,
Weltsysteme dau'ren nur durch sie. Tilge sie vom Ubnverk der Naturen —
Tnimmernd auseinander spriagt das Ali, In das Chaos donnern eu're Welten,
Weint, Newtone, ibren Riesenfall«.
Siloviti, skoraj za večnost postavljeni tramovi in zidovi zemeljske skorje nimajo le samo spajati in vzdržavati zemeljske trdine, oni so tudi ob enem shrambe organičnega življenja, shrambe, ki nikoli ne poteko.
Neznatni atomi se strinjajo in družijo po kemičnih zakonih, po zakonih soglasja v sostavljene kovine. Kovinske snovi se spajajo z drugimi sorodnimi atomi v rudnine. Povsod veje duh soglasja.
Zemlja bi bila mrtva, da je ne okro-žuje zrak. »Niesu samo ptice izabranc djeca zraka, več i sva biča, koja se na zemlji kreču i iz zemlje rastu . . . iste elemente, kaže Reclus, koji se razstaju sa liscem drveča, nosi vjetar k plučam novorodjenčeta, a posljednji dah umi-ručega starca dionikom je boje i mirisa ružnega«. Hoič, Slike Obč. z. (Konec)
^L
Misli.
Nobenemu drevesu Z oholostjo ne dej: Nikdar ne bodem trgal Ovočja s tvojih vej!
Ko bol razjeda ti srce, Skrivaj jo v duši svoji nosi! Naj prvo se tolaži sam, Potem tolažbe druge prosi!
A. M.
218
Sveta Lucija na Primorskem.
Lepota v prirodi.
po naših alpinskih deželah. — Po natančnih zapisnikih v naši župnijski kroniki posnamem to-le:
Rajni gospod župnik Tomaž Rutar pisal je v nekem pismu do Kukuljeviča v Zagrebu: »Tu se nahajajo znamenite stvari, prihodnjost bode pokazala«. In res se je tudi zgodilo. Dne 2. septembra 1. 1880. začne kopati konservator starin dr. Bizarro in odkrije čez 30 grobov. Grobovi so bili v treh vrstah drug nad drugim. Našel je lončene žare, male in velike, zraven njih tudi mnogo bronastih stvarij: ženske nakrasnine, n. pr. igle za lase, uhane, fibule, zapestnice, med njimi je bila ena sosebno znamenita fibula, ki je imela dva konjiča spredaj, katera vodi mož v vozičku. Vse to je iz tako imenovane »la-ten-ske« dobe, ki je obsezala kakih pet stoletij neposredno pred rimskim go-spodstvom.
Ker pa Bizarro ni nadaljeval svojega dela, začel je dne 12. avgusta 1. 1884. dr.  Karol   pl. Marchesetti   iz   Trsta   za
tamošnji muzej razkopavati. Vspehi so bili sijajni.
L. 1886. dojde tudi kustos dvornega muzeja na Dunaju, g. Jožef Szombathv, in prične delo na drugem polju in v šestih tednih razkrije 599 grobov.
Dr. Marchesetti je preiskal 1631 grobov in Szombathv 2450, torej jih je v skupnem številu 4081. In koliko jih ni bilo uničenih v teku časa, če se pomisli, da je to grobišče staviti najmanj 500 let pred Kristom!
Pri tem pogledu na raznovrstne nakrasnine in druge male stvari, mislil sem si: kako so stari pagani skrbeli za svoje ljudi! Mar ni bila to še iskrica Božjega razodenja v oziru neumrjoč-nosti naše duše ? In kako mi spoštujemo svoje krščanske sorodnike?
Prvotne prebivalce podjarmili so Rimljani ter postavili svojo naselbino pod »Miriščem« in se tu utaborili, kar spri-čujejo razvaline rimskih zgradeb za župnijsko cerkvijo in na prostoru, kjer je sedaj šolski vrt.
Lepota v prirodi.
(Spisal Severus.) (Konec.)
Utakor v neorganični prirodi, tako ^T vlada duh soglasja tudi po organizmu le še bolj duhovito in živo. »Das dunkle Band der Sclrvveren ist in den Verzweigungen d©s Pflanzen-reiches gelost und dem Lichte aufge-schlossen«. (Schelling).
Najneznatnejše rastline, ki jih biva kar na stotine v jedni kapljici vode, prekose vso dragocenost bliščečih  kri-
stalov in žlahtnih biserov, ki jim ne-dostaja najblažje dragocenosti življenja. To življenje je povsem čudna prikazen, ki se ne da raztolmačiti iz ne-organičnih snovij. Srce rastlinskega življenja bije v neznatni, (samemu) očesu nevidljivi celici. Od tod pa se pretaka vir življenja po vsi rastlini. Staniča nastaja poleg stanice, iz njih pa postajajo nežne cvetice, sočnato zeli, košato

„DOM IN SVET!' 1891, štev. 5.
219
grmičevje, velikanska drevesa. — Rastlinstvo je za prirodo silno važno. Rastlina popije one snovi zraka, ki jih žival in človek ne potrebujeta, da, jima so celo pogubljive.
Najjasneje se pa kaže um prirode v živalstvu. Kakor delujejo vse stvari v prirodi v občni blagor cele prirode, tako tudi živali od konca -do kraja služijo prirodi. Priroda pa jim je dala primerne lastnosti in lastnostim primerno organizacijo.
Dala je sovi bistro oko in tihotapsko perot, pa jej je dejala: ropala boš; in je dala detalu dletast, raven, močan kljun, pa ga je poslala v gozd drevje trebit; pa je dala čaplji dolg kljun, dolg vrat, »izpodrecala« jo je, pa jej je naročila: ribarila mi boš.
Tako torej veje duh soglasja, ki je prvi pogoj lepote, po vsi prirodi, od velikanskih svetov do atomov, od hrasta do alg, od najmanjše stanice do velikanskih dreves in   po   vsem  živalstvu.
Njeno soglasje pa ni mirna stalnost, ampak vedno delovanje. Priroda ne miruje nikdar, ampak neprenehoma vrši in hiti. Njeno delovanje se snuje po stalnih, neomahljivih pravilih. Priroda nima in ne pozna izjem. Dasi se časi zdi, da se je priroda uštela, pa se le ni, ampak le delovanje njeno je tako umno in globoko, da celo marljivi opazovalci, prirodoslovci in učenjaki si ne znajo razlagati vseh pojavov. Priroda ne kaže svojih zakonov vselej, pogosto je skriva, kar jej blaži in povišuje njeno lepoto.
Um veje po prirodi — to je prvi pogoj njene lepote.
Ko bi ne bilo uma v prirodi, kako bi se neki mar dalo tolmačiti razvršče-vanje posameznih prirodinih proizvodov v razrede, kako bi se dali razrejati raz-redje po vrstah.  »Schon ist die Einheit
in der Mannigfaltigkeit«, pravi Bollan-den, »zur Einheit aber gehort das Wahre, das Gute und die Gottesidee. Innerhalb eler Natur tritt die Wahrheit zumeist in dem Tvpischen hervor. Wir sehen, alle Naturdingc haben den Ausdruck eines Typus, durch vvelchen sie sich als das zu erkennen geben, was sie vvirklich sind, zuerst im Allgc-meinen als Stein. Pflanze oder Thier, dann im Besondern, etwa als Stein der Kalkordnung«. (Berthold).
Vsako stvar po svojem redu je oce-njati po lepoti. Neprikupljivi posamezni proizvodi v prirodi so lepi, da so le dovršeni po svoji vrsti.
Lepota v prirodi se kaže po veliki živahnosti. Celo neživeča bitja se zde človeku, da imajo dušo in življenje. Ta lastnost je premotila ljudstva, da so prirodo obožavala. Vsako drevo, vsaka gora, vsak vrelec imel je svojo boginjo. V neorganični prirodi ni pravega življenja, pa je vendar lepa, zakaj ona si življenje izposoja. Ne živi res, pa navidezno je živa. Oblika, ki jo imajo stvari v prirodi, je tem lepša, čim več življenja vre po njej. Živali n. pr. so lepe po obliki, njihova rast je v soglasju s prirodo, ali pravo dovršeno lepoto jim daje prosto gibanje. Lepa je ptica, veličastno je njeno plavanje po zraku; lep je konj, krasna je njegova ponosna hoja. Kot žive stvari so popevali in popevajo pesniki dandanes neorganično prirodo. Oživljene dobijo milobo in so lepe. Tako daje življenje pesnik reki in jo hvali:
»Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v priradni si lepoti,
Tvoj tek je živ in je legak
Ko hod deklet s planine;
In jasna si ko gorski zrak,
In glasna si. kot spev krepak
Planinske je mladine, —
Krasna si, hči planin«.       (Gregorčič).
220                                               Lepota v prirodi.
Le oživljena priroda je lepa. Najlepše narodne pesmi dajejo neorganični prirodi življenje: pesnik se pogovarja s ponosnimi gorami, z veselim stu-denčkom, z žalostnim, tužnim jezerom, oblak neba mu je prijatelj, sporoče-valec, sel, otročička uči mati o gromu, češ, da se »Bog krega«, le oživljena ali živa priroda ima lepoto. Še zdaj kleči Indijanec pred svojim »svetim« Gangom in moli v njem »živega« boga.
Pravo lepoto, vrhunec lepote pa daje prirodi ideja božja. »Wie ein Kunst-werk nicht ohne Geist eines Kiinstlers, so konnen die Werke der Natur hin-sichtlich ihrer Schonheit nicht anders als in Verbindung mit einer geistigen Wesenheit, mit Gott, ihrer Ursache ge-dacht werden«, pravi Berthold. Priroda sama po sebi nima uma, izposodila si ga je, ali prav za prav, Bog živi v njej in deluje; priroda ni sama svoja gospodarica : božja previdnost jo vlada in Njegova modrost urejuje in tehta, meri in uvršča; brez Boga je vse stvarjenje, vsa priroda nezmisel, ki se ne da raz-tolmačiti. Prav pravi Jean Paul, »das sinnige Auge des Jahrhundcrts« : »Wo eine Zeit Gott wie die Sonne untergeht: da tritt bald darauf auch die Welt in das Dunkel; der Verachter des AH' achtet nichts weiter als sich und fiirchtet sich in der Nacht vor nichts weiter als seinen Geschopfen«.
Jean Paul, Aesthetik.
To se kaže na pesnikih, ki so zgubili vero.
»Morgen wieder neu sich zu entbinden, Wuhlt sie heute sich ihr eigenes Grab. Und an ewig gleicher Spindel winden Sich von selbst die Monde auf und ab«. Schiller, die Gotter Gr.
Priroda je tem lepša, čim bolj se strinja z božjim idealom. Lepota namreč je v popolnosti,  kakor pravi Leibnitz:
»Pulchritudinem esse rerum perfectio-nem, quae, quatenus cognita, voluptate nos afficit«.
Neživeči prirodi se pripisuje življenje — in bliže je po njem svojemu večnemu idealu; živali se pripisuje pamet, in mu je še bliže po njej. O miški se je govorilo, da se je pomišljala, ali bi šla nad slanino ali ne; lisici se očita njena prekanjenost in zvijačnost itd. Kakor si domišljamo v neorganični prirodi življenje, tako si domišljamo v organičnem življenju um in prosto voljo ¦— in to daje prirodi lepoto.
Lepota v prirodi se pojavlja v raznih oblikah. Glavni obliki pa ste jej veli-častvo in ljubkost.
Veličastvo je dvojno. Kant razločuje dinamično in matematično veličastvo. Jean Paul razločuje dinamično ali akustično veličastvo in pa optično. Dinamično veličastvo se pojavlja s povdar-kom ali notranjo močjo (intenzija) in po razsežnosti (ekstenzija). Optično veličastvo pa ne tirja povdarka ali notranje moči, »die Blendung«, pravi Jean Paul, »ist nicht erhaben, auch Nacht und Sonne waren es nicht allein gesehen ohne Himmel und Umgebung«.
Veličastvo se javi dostikrat v tako skromni obliki, in tako priprosto, da nam je to najboljši dokaz, da lepota ni v goli obliki, ampak da je lastnina duha, ki se kaže po obliki. Krasen vzgled nam daje biblija. Prerok pričakuje prihajajočega Boga. Pa se zasveti silovit ogenj, ali v ognju ga ni, pa pri-bobni hromeče bobnenje groma, pa v gromu ga ni, pa prituli vihar, pa niti v vihranju ga ni, ampak lahno pripihlja vetrič in v njem se pelja veličastvo božje. V prirodi je veliko, sila veliko optičnega veličastva. Imenovati bi se dalo tudi relativno veličastvo. Metuljček sam na sebi n. pr. ni veličasten — toda
„DOM IN SVETi« 1891, štev. 5.
221
metulj vrh planinskega roba je veličastna prikazen — škorjanček sam po sebi ni veličasten, njegovo petje je milo — ali njegov vzlet je veličasten. »Die Erbaben-heit«, pravi Schiller, »besteht in einem Unendlichen, das die Sinne und Phantasie zu fassen verzagen«. Da, pač, veličastna je vsa priroda, zakaj ona spričuje ume-telnika, ki ga ne čut ne domišljija ne obsežeta — le um ga spozna, zakaj po vidljivi, prekrasni prirodi sklepa, da je bitje, ki je svet stvarilo, neskončno umno in neskončno lepo, zakaj po svojem idealu ga je stvarilo.
Druga oblika, v kateri se pojavlja lepota v prirodi, je ljubkost. Ljubkost se razločuje od veličastva po učinku. Nad veličastvom strmimo, spoštujemo je, ljubkost pa se nam omilujo in pri-kuplja.
Veličastva konec je tragičen, po ljubkosti pa se nam milo toži.
Veličastvo in ljubkost pa ste si v tem sorodni, da obe vzbujati blaga čustva, obe   pa   ste   tudi   sosedi   smešljivosti.
»Vom Erhabenen zum Lacherlichen ist nur ein Schritt«, pravi Jean Paul. Takih smešljivih pojavov nam podaja velikokrat ljuba priroda: Kako mogočno, ponosno stopa puran in brusi v resnobni hoji razpeta krila svoje kočije, pa vse se mu smeje.
Velikanska je postava slonova, ali vendar je smešna, celo če pomislimo, kar o njem pripovedujejo naravoslovci, da se boji male miške. V rastlinstvu je največ ljubkih pojavov in dinamično-veličastnih, v živalstvu pa se priroda rajše šali, posebno v bolj razvitih živalih, ker jih tem lože počloveči, pripisajoč jim osebnost, pamet in prosto voljo.
Lepa pa je vsekako cela narava, lepa po soglasju med obliko in duhom, po soglasju med posameznimi proizvodi in po soglasju, ki vlada med neorganič-nimi in organičnimi stvarmi; vse žive; in po pravici pravi Gothe o prirodi:
»Sie hat keine Sprache noch Rede, aber sie schafft Zungen und Herzen, durch die sie fiihlt und spridit«.
Trio leti.

x.
la gorami večerni svit zahaja, Zavzet popotnik gleda sliko to; In ko ga v noči sanje objemo, Za gorami večerni svit zahaja: Jednako bdeč ga zrl je pred sabo Prizor mu dušo v snu krasan naslaja Za gorami večerni svit zahaja, Zavzet popotnik gleda sliko to . . .
Večerni zlati zor — človeška sreča, Begoči sen je srečnih dnij — spomin. Izgine cesto iz srca globin Večerni zlati zor ¦— človeška sreča . . . A kakor sen čaroben nočnih tmin Spomin je nanjo slika nam vabeča. Večerni zlati zor — človeška sreča, Begoči sen je srečnih dnij — spomin.
XI.
Zaman v pozeble sije nam nasade Pomladi solnca blagodejni žar; Budeč v življenje vsako drugo stvar Zaman v pozeble sije nam nasade: Življenja vzbudil v njih ne bo nikdar! Izvabljaj v zadnjem dolu setve mlade, Zaman v pozeble sije nam nasade Pomladi solnca blagodejni žar.
Zatrti vzori, v duši pokopani, Zakaj ob sliki tej srce drhti? Morda pozebli ste nasadi vi, Zatrti vzori, v duši pokopani?! Kateri svit v življenje vas vzbudi, Ko siplje pomlad cvetje po poljani? Zatrti vzori, v duši pokopani, Zakaj ob sliki tej srce drhti?