YU ISSN 0021-6933 JEZIK IN SLOVSTVO letnik XXXI - leto 1985/86 - št. 2-3 Jezik in slovstvo Letnik XXXI. številka 2-3 Ljubljana, november-december 1985/86 časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor; Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor; Jože Sever Tehnični urednik; Ivo Graul Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan. Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265 Letna naročnina 400- din, polletna 200.- din, posamezna številka 50.- din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 100.- din Za tujino celoletna naročnina; 1.200.- din Rokopise pošiljajte na naslov; Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Revijo gmotno podpirata Kulturna skupnost SRS in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje Naklada 2.600 izvodov Vsebina druge in tretje številke 41 Breda Pogorelec, V spomin akademikoma dr. Antonu Bajcu in dr. Jakobu Riglerju Razprave in članki 51 Matej Rode, Zgodnja recepcija Iva Andriča pri Slovencih 55 Viktor Majdič, Oblikoslovna podoba samostalnikov moškega spola na -e. Bibliografija 63 Harko Kranjec, Alenka Logar-Pleško, Slovenistika v letu 1984 Slovenščina v javni rabi 80 Katja Podbevšek, PrakUčen primer filmskega lektoriranja Ocene in poročila 85 Denis Poniž, Moderna misel in slovenska književnost 88 Mihael Glavan, Zbrano delo Janka Kersnika C2 VHko Novak, Simpozij ob štiristolelnici reformacije pri Južnih Slovanih v Chicagu 93 Jurij Rojs, Bibliografija jugoslovenske lingvističke rusistike Polemika, odgovori 94 Marija Petrov-Slodnjak, Po prekmurščini ni treba paberkovati Zapiski 97 Konstantin Palkovič, Prvi lektor za slovenski jezik na univerzi v Bratislavi 97 Zoran Boz'ič, Vrednotenje znanja iz slovenskega jezika in književnosti 99 Zoltan Jan, Tekmovanju za Cankarjevo priznanje na rob Knjižne novosti 2-3/IV Nekaj novosti Knjižnice oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani v SPOMIN AKADEMIKOMA dr. ANTONU BAJCU IN dr. JAKOBU RIGLERJU Slovenski jezikoslovd smo se letos poleti poslovili od dveh svojih odličnih mož: od Antona Baj-ca in Jakoba Riglerja. Slavistično društvo Slovenije se ob petdesetletnici svojega obstoja s [ spoštovanjem spominja Antona Bajca kot svojega ustanovnega in častnega člana, sodelavca \ pri številnih strokovnih podjetjih, pobudnika in sourednika strokovnih glasil, Jakoba Riglerja \ pa kot nedavnega predsednika, urednika Slavistične revije in izjemnega znanstvenega de- \ lavca. Vsak odhod pusti za seboj praznino. In čeprav tako pogosto ponavljamo krilato misel, da nihče ni nezamenljiv, je res, da po neki poti nihče več ne bo hodil - ali vsaj ne bo hodil s prav tako mislijo, vero, skrbjo, dvomom, kakor je hodil tisti, ki ga ni več in se ga spominjamo, ko začenjamo pogovor z besedo, ki je ostala po njem, z opominom, ki smo ga shranili vase, z zapleteno mero čustvovanja, ki preproga tudi znanstveno misel. Tako je, kadar se izteče dolgo, plodno življenje, kakor se je izteklo našemu učitelju Antonu Bajcu - in nemara še bolj boleče smo občutiU izgubo, ko je neozdravljivi bolezni podlegel Jakob Rigler, nekako sredi \ svoje zrele ustvarjalnosti, koso čakale nanj številne, za slovensko slavistiko nič manj aktual- \ ne naloge od tistih mnogih, kijih je lahko izpolnil. In vsak tak odhod pomeni zmeraj tudi spoz- i nanje, da je dokončno minila možnost poklicati, se pogovorili, primerjati stališča. Življenje! A zdi se, da njegove dcmosti še toliko bolj zarežejo v strokah, kjer ni bilo mogoče zadosti razširiti znanstvene skupnosti in je zaradi tega vrzel ob vsakem odhodu toliko bolj opazna. Anton Bajec in Jakd) Rigler sta pripadala dvema rodovoma, rodu očetov in rodu sinov; obema je bilo skupno, da so razmere v našem narodnem življenju ter možnosti in naloge slovenske znanosti v marsičem soodločale pri konkretni delovni usmeritvi in pri razumevanju družbenega in znanstvenega trenutka, v katerem sta zastavila svoje pero in izpolnjevala naloge. Skupno jima je bilo, da sta se jih lotevala nekam samoumevno, brez velikih besed, kakor se je pač pokazalo smiselno in aktualno. Pričujoči spominski zapis nima namena natanko \ izmeriti njunega deleža v našem jezikoslovju, za to je potrebno večje časovno obdobje, treba bi bilo širše - in ne samo v obrisih - prikazati znanstvena izhodišča, perspektive, potrebe slovenske jezikoslovne znanosti, metodo in dosežke. Pa tudi če bi bilo to mogoče opraviti, je več kot verjetno, da bi bila ocena o njunem delu le z zelo osebnega stališča, saj lahko pišem le o tem, kako vidim njuno delo ob svojem lastnem presojanju sodobnega trenutka v slovenskem \ jezikoslovju. Med delom Antona Bajca in Jakoba Riglerja je velika razlika,- razlogi zanjo niso samo v različnih osebnostnih lastnostih obeh znanstvenikov, ampak predvsem v drugačnih razmerah, v katerih sta lahko nastopila svojo pot, prvi kmalu po prvi, drugi vrsto let po drugi svetovni i vojni, ko je obnova skorajda že izzvenela; seveda pa so na njuno delo vplivala tudi vsaj de- • loma različna teoretična izhodišča in študijska naravnanost: Bajec je bil po študiju slavist in romanist, Rigler je študiral čisto slavistiko s slovenščino in ruščino. Bajec je moral zaradi ma-1 terialne in verjetno tudi konceptualne omejitve v programu ljubljanske slovenistike (predme- \ ta knjižni jezik niso predvideli!) po širšem študijskem razvedanju na več univerzah v srednjo \ šolo, podobno kot tudi nekateri drugi njegovi tovariši; akademijski inštitut za slovenski jezik, ustanovljen neposredno pred drugo vojno, je zaživel šele vrsto let po vojni. Rigler je sicer takoj po diplomi nadaljeval znanstveno delo, sprva se je posvetil dialektologiji, in že po nekaj letih doktoriral; toda čeprav je nadaljeval tedaj glavno študijsko in raziskovalno usmeritev ljubljanske slovenistike, zgodovinsko slovnico in dialektologijo, ga je kasneje nujna naloga pri- i Mi peljala v intenzivno raziskovanje slovenskega knjižnega jezika. Za svoje delo kakor da ni potreboval intenzivnejše tuje spodbude. Čeprav tujih teoretičnih spoznanj ni zavračal kot »tujo učenost«, jih je sprejemal le, če so pomenila možnost za bolj celostno dojemanje obravnavanega problema (tako je na primer že 1963 v prikazu razvojnih stopenj v samoglasniških sestavih slovenskega jezika dosledno upceteval razmerja znotraj sistema in je tako prikazoval tudi razvojne stopnje; tak način gledanja je ostal pri Ramovšu le na izhodiščni ravni, sicer je obravnaval razvoj vsakega posameznega glasu posebej). Smeri, v katerih je raslo slovensko jezikoslovje po prvi svetovni vojni, je mogoče shematično takole označiti: Na univerzi se je z Rajkom Nahtigalom gojila še stara, in vendar v svojih metodah, spoznanjih in ciljih moderna filologija, ki se je v sodobnem razvoju naravnavala v primerjalno slovensko jezikoslovje. Fran Ramovš je videl svojo nalogo v izdelavi sintetičnega prikaza slovenske zgodovinske slovnice, svoje gradivo je opiral po eni strani na praslovansko izhodišče, po drugi strani na vse znane vire zapisane slovenske besede, jezikovne pojave oziroma njih najstarejšo (tudi v njegovem razvidu domnevno) podobo je primerjal s stanjem v sodobnih slovenskih dialektih. Pri tem je - ne da bi svoja spoznanja že tudi tako označeval - upošteval tako imenovane zunajjezikovne vplive na jezikovni razvoj in bil s tem v svoji sintezi predhodnik sodobnega družbenega pojmovanja jezika. Razloček med tem pojmovanjem in današnjo so-ciolingvistiko je v tem, da so prej nejezikovna dejstva uporabljali za dodatno utemeljevanje jezikovnih pojavov, če so se ti razvili v nepričakovani smeri, manj pa je bilo govora o jeziku kot o družbenem dejstvu v celoti. Tako R. Nahtigal kakor Fr. Ramovš sta videla temeljno nalogo nove slovenistike v utemeljevanju slovenske narodne samobitnosti, dejanskih meja slovenskega ncuodnega ozemlja, samostojnosti jezikovnega razvoja (prim. Ramovševo teorijo o slovensko-kajkavsko-čakavski prvotni povezanosti in kmalu nato ločenem nadaljnjem razvoju, slovensko teorijo izvora Brižinskih spomenikov itd.), kar je bilo spričo poskusov širjenja unitaristične plemenske teorije o Slovencih tedaj tudi z narodnopolitičnega stališča aktualna naloga znanosti. Njena aktualnost se je posebej poudarjeno izkazala v besedilih, ki jih je vodilno slovensko jezikoslovje prispevalo za mirovno konferenco v Parizu 1947, ko so razpravljali o etničnih mejah Slovencev zlasti v zvezi s Primorsko, pa tudi v zvezi s Koroško. Zlasti Fr. Ramovš je ob teoretskih izhodiščih, ki si jih je razvil v Gradcu pri slovitem Schuchardtu, izdelal temelje izvirnega slovenskega teoretskega izročila, ki je bilo v dograjevanju svojih spoznanj odvisno ne le od jezikoslovja, ampak je upoštevalo tudi dosežke drugih raziskovalcev nacionalnih ved; ta lastnost naše znanosti v svojem času ni bila posebej reflektirana, pomenila pa je način gledanja, vsaj v znanstvenem vrhu- in danes poskušamo to v novih razmerah oživljati z večdisciplinskimi simpoziji jezika, literature in kulture. Ob takem snovanju pa žal ni bilo prostora za univerzitetni študij in temu primerne raziskave knjižnega jezika kot jezika slovenskega javnega življenja. Kot pred ustanovitvijo univerze so vse do druge svetovne vojne te raziskave prepuščene raziskovalni vnemi posameznikov, priročniki - zlasti slovnice in jezikovne vodnice - so bili v najboljšem pomenu namenjeni srednji šoli. Le polagoma je formalistična izhodišča izpodrivala sodobnejša funkcijska misel, ki se je približevala sodobnemu (predvsem češkemu) jezikoslovju. Z vprašanji slovenskega knjižnega jezika pa se ni ukvarjal samo Anton Breznik, ki je med leti 1916 in 1934 štirikrat izdal slovnico, poskusil L 1920 na novo definirati tendence sprejemanja v knjižni jezik z močno skrajšanim pravopisnim slovarjem, se dotaknil vprašanja zvrstnosti ob razpravljanju o ljudskem in knjižnem, umetniškem in publicističnem jeziku; Anton Breznik je dalje v posebnih študijah obdelal besedoslovni razvoj, nekatera besedotvorna in skladenjska vprašanja. S Franom Ramovšem sta izdala Slovenski pravopis (med 1935 in 1937), Ramovš je nato 1 1946 pomagal tudi Mirku Ruplu pri Slovenskem pravorečju. Načela normiranja so zanimala Jožo Glonarja, programsko in z novega družboslovnega in funkcijskega gledišča je obravnaval vprašanje knjižnega jezika v Krogu 1933 Božo Vodušek. S sodobnih stališč sta o jeziku pisala Edvard Kocbek in zlasti Anton Trstenjak. Najdlje v novem razumevanju jezika je prišel mladi privatni 42 docent ljubljanske univerze Aleksander Isačenko, pa naj je šlo za dialektologijo, zlasti narečja, ki se je oblikovalo pod vplivi jezikovnega stika (Narečje vasi Sele, Ljubljana 1938), za sociolingvistične pojave ali za druga jezikovnozgodovinska vprašanja. Žal je Isačenko med vojno izdal na Slovaškem študijo o Brižinskih spomenikih in jih zgodovinskim dejstvom in dovolj prepričljivi Ramovševi teoriji navkljub pripisal Slovakom (kar je bilo tedaj politično dejanje utemeljevanja slovaške kulturne samobitnosti ob ustanovitvi satelitske države Slovaške). Anton Bajec je v posebnem članku v Slavistični reviji (2,1949,160-163) poudaril izsledke slovenskega jezikoslovja, ovrgel nekatere Isačenkove argumente, med njimi tezo o neslovenskem zapostavljanju pridevnika v nekaterih poudarjenih besednih zvezah; z njimi je zavrnil dvomljivo Isačenkovo tezo o domnevnem nastanku Brižinskih spomenikov v Nitri. Ta prikaz nekaterih znanstvenih in miselnih tokov slovenskega jezikoslovja v času po ustanovitvi ljubljanske univerze ni izčrpen, a vendarle utegne prispevati k razumevanju pomena Antona Bajca in Jakoba Riglerja za razvoj slovenistike in za širjenje njenih spoznanj. ANTON BAJEC je bil rojen 6. januarja 1897 v Polhovem Gradcu, po študiju slavistike in ro-manistike v Zagrebu, Ljubljani, Pragi in Parizu od 1918 do 1924 je več kot dve desetletji delal na srednji šoli (vrsto let kot ravnatelj nekdanje Mestne ženske realne gimnazije); šele po vojni ga je Fran Ramovš lahko 1947. pritegnil na univerzo, najprej kot lektorja za slovenski knjižni jezik, nakar je bil od 1948 najprej docent, nato od 1951 izredni profesor za predmet, ki ga ob ustanovitvi ljubljanske slavistike žal niso mogli vpeljati (naj je šlo za pomanjkanje materialnih možnosti ali za premalo samostojno razumevanje nove vloge študija slovenščine kot materinščine in jezika javnega življenja). Predmet je bil sprva uvajalen in prof. Bajec je velikokrat poudarjal, da mu je Fr. Ramovš naročil, naj bo študij tako zasnovan, da bo slušatelje pripravil na poznejši študij zgodovinske slovnice. Leta 1957 se je zaradi očitnega nesporazuma ob uvajanju novega elekcijskega sistema za univerzitetne učitelje dal predčasno upokojiti, vendar je do šolskega leta 1963/64 še honorarno predaval, obenem pa že delal kot urednik Slovarja slovenskega knjižnega jezika; član glavne redakcije je ostal malodane do dokončnega slovesa (zato je tudi še v četrti knjigi naveden med glavnimi uredniki). Te tri postaje njegovega dela so usmerjale interese in vplivale na njegovo delo. Prvo, študijsko obdobje ni izzvenelo v logično nadaljevanje samostojnega raziskovanja na univerzi, ampak ga je pritegnilo k sestavljanju slovenističnih priročnikov. Skupaj s tovariši: Rudolfom Kolaričem, Mirkom Ruplom, Antonom Sovretom in Jakobom Šolarjem (pomagala sta jim France Stele in Božidar Jakac) je 1931 še pod Breznikovim vodstvom izdal prvo Slovensko čitanko in slovnico za 1. razred srednjih in sorodnih šol; za vse štiri razrede nižjih srednjih šol je bilo to delo po vrsti opravljeno do 1. 1935. Leta 1939 so vse štiri čitanke ponovno izdali v popravljeni izdaji, slovnica za 3. in 4. razred pa je izšla posebej L 1940 (pri prvi izdaji je še podpisan tudi A. Breznik). Slovnico so med vojno in po vojni še izdajali, bila pa je tudi predloga za tako imenovano anonimno slovnico, ki so jo izdali 1947 in v kateri ni bilo več napisano, da je namenjena srednji šoli, čeprav je iz potrditve ministrstva za prosveto razbrati, da je bila odobrena kot učbenik. Drugo izdajo te slovnice z letnico 1957 so podpisali Bajec, Kolarič in Rupel, tretja izdaja 1964 je ponatis druge. Šolar je pri tem delu sodeloval, vendar v učbeniku ni naveden. V oceni prvih povojnih slovenskih slovnic je Jakob Šolar (SRIV/1951, 1-2, str. 150-151) opozoril na novosti glede na Breznikovo slovnico iz leta 1934 (kljub opustitvi nauka o sklonih) pri števniku, zaimku, glagolu in prislovu, pa tudi na nesorazmerja v obravnavi, saj so nekatera druga poglavja (npr. glasoslovje, besedotvorje, samostalnik in skladnja) ostali »na višini nižješolskih potreb«. Ne glede na to se vendarle zdi, da je Šolar prezrl, da je glasoslovje v tej povojni slovnici vendarle natančneje obdelano, kar je nedvomno nasledek dejstva, da je 1946 M. Rupel izdal (ob pomoči Fr. Ramovša) Slovensko pravorečje in da so marsikatero teh vprašanj načeh tudi med pripravami za Slovenski pravopis 1950. Čeprav J. Šolarju tudi anonimna slovnica (in vse druge šolske slovnice) ne odtehta potrebe po samostojni slovnici nešolskega tipa, je treba priznati, da jo odlikuje velika 43 zaokroženost, preglednost in normativnost, kar je razumljivo, če upoštevamo njeno večna-menskost. Teoretske podstave niso bile posebej razložene, lahko bi ocenili, da je nihala med tradicionalnim slovničarskim formalističnim opisom in poskusi funkcijskega razvrščanja pojavov, kakor so se uveljavljali v slovenskem izročilu z analizo besedil. Med varljiva načela, ki pa so jih skušali dosledno izvajati, spada načelo, da slovnica (verjetno za šole) ne sme vsebovati nedognanih in zato »spornih« spoznanj. Za razumevanje dela jezikoslovcev v tistem času so posebej pomembne tudi čitanke oziroma jezikoslovni in literarnoteoretični komentarji k besedilom. Ta so bila razvrščena neprisiljeno, umetnostno besedilo se je pomešalo z neumetnostnim, če je tako terjala tematika, med slovenska besedila so uvrstili besedila avtorjev drugih jugoslovanskih kultur in svetovne literature. Poudarek je bil na široki, odprti kulturnozgodovinski informaciji in vzgajanju občutka za jezik in literarne vrednote ob dovolj natcmčni jezikovni in literarnovedni strokovni informaciji. Besedila so bila najprej filološko razložena (beseda in jezik), posebna pozornost je bila namenjena frazeologiji; pri tem se zdi danes posebej pomembno opozoriti na težnjo po zvr-stnostnem razlikovanju, čeprav teorija o tem pri nas takrat še ni bila izdelana v današnjem obsegu. Problem zvrstnega oziroma socialnega razlikovanja je bil v slovenskem jezikoslovju nasploh veliko bolj navzoč, kakor v novejšem času spričo natančnejših teoretskih podstav na splošno mislimo (prim. Ramovšev članek Osnovna črta v oblikovanju slovenskega vokaliz-ma, SR IV, 1-2, 1-9). Glede na to, da avtorji čitanke in slovnice sistematičnih pomagal in izdelane teorije niso imeli na voljo, je priprava učbenikov, če naj bi bili količkaj sodobni, terjala veliko mero znanstvene inventivnosti, zlasti v poskusih kvalificiranja besed. Poleg učiteljev (mednje štejem tudi Breznika) je idejo zvrstnostnega razlikovanja uveljavljal marsikateri avtor fVodušek, Glonar itd.), po vojni pa so s praktičnim razvrščanjem vsaj nekaterih opaznih besed (nepravilnih, zastarelih, knjižnih, strokovnih itd.) poskusih nadaljevati pri prvem povojnem pravopisu 1950 in nato v še večji meri pri drugem leta 1962: pri obeh teh delih je bil Anton Bajec član uredniškega odbora. Le Anton Bajec je bil zraven tudi pri snovanju tretjega povojnega pravopisa v sedemdesetih letih, skupaj z Jakobom Riglerjem in Jožetom Toporišičem je sestavljal ožje jedro pravopisne komisije, ki je nato predložilo osnutek razširjmi komisiji. Spomladi 1976, malo preden je skupina končala z delom in oddala predlog uvodnega besedila, je Anton Bajec izstopil iz komisije: ni se strinjal z dolžino novega uvoda, s terminologijo, motilo pa ga je tudi marsikdaj burno ozračje, v katerem je tedaj komisija zaključevala besedilo. Dokončne verzije uvodnega besedila ah kar celega novega pravopisa ni več učakal. Toda priprave na tretji pravopis in deloma že delo za prvi in drugi pravopis segajo v tretje delovno obdobje Baj-čevega življenja, obdobje, v katerem se je mogel posvetiti znanosti. Študijska leta na štirih univerzah je Anton Bajec posvetil slovenski in romanski problematiki, s tega področja so tudi njegov doktorat filozofije na podlagi disertacije z naslovom Nominalni akcent v rezijanskem narečju in razprava O prvotnem slovenskem padajočem naglasu v rezijanskem narečju (ČJKZ 3, 1921/2) v slovenistiki ter razpravi Filius regi en roman (RDHV 2,1925, 327-377) in Romanlzacija in jezik rimskih provinc Norika ter obeh Panonij (RDHV 4,1928, 43-56). Bajca so zanimale najprej zunajjezikovne okoliščine in zlasti v zadnji študiji izkazuje tako poznavanje klasičnih pričevanj kakor sodobne strokovne literature tega obdobja, pa tudi zmožnost sklepanja na jezikovni položaj. Njegova predstava zgodovinskega dogajanja sicer ni tako izbrano in zadržano prikazana kakor pri Ramovšu, zato pa so tudi močno domnevna spoznanja povedana živo, mestoma skoraj brez potrebne znanstvene distance, a tako, da bralca močno pritegnejo. Iz jezikovnega gradiva ga je pritegnilo tisto, kar ni bilo uradno, napisano v klasični latinščini, ampak »neuradno«, saj so ga zanimale inovacije, ki kljub okvirni klasični normi kažejo na dejansko rabo na jezikovno tako zelo mešanem ozemlju. Da je nameraval s temi razpravami nadaljevati, je mogoče sklepati po napovedi objave dokumentov, virov posameznih spoznanj: do te objave ni več prišlo, ker ga je pritegnilo delo za priročnike in druge obveznosti. 44 Da ga priteguje znanost, je pokazal, ko je postal leta 1935 soustanovitelj Slavističnega društva in pozneje sourednik njegovega glasila Slovenski jezik. V /. letniku tega glasila je objavil kratek recenzijski prikaz Ramovševe sintetične Kratke zgodovine slovenskega jezika (SJ 1, 1938, 185-187). Prikaz, ki ga uradne bibliografije ne omenjajo, kaže lastnosti Baj-čevega razmerja do jezikoslovne predmetnosti: osebno razumevanje pomena slovenističnih študij za slovensko narodno skupnost, nenaklonjenost suhemu, razosebljenemu načinu pisanja, izrazito pripadnost ne le Ramovševi šoh, ampak nemara še starejšemu izročilu ter malodane absolutno vero v realnost sprejetega teoretskega izhodišča, občudovanje učiteljevega smisla za sintetično in kritičnost do nedodelanega in ne dovolj dokumentiranega. Po vojni so ga ob dnevnih nalogah zanimala najprej vprašanja besedoslovja. Iz polemike z Božom Voduškom ob SP 1950 se je izoblikovala samostojna publikacija Rast slovenskega knjižnega jezika. (Novinarsko društvo Slovenije, 1951. 46 str.) Publikacija je napisana pregledno, zgodovinski del, v katerem jene preobloženo z argumentacijo navedel zglede za jezikovni razvoj, je še danes privlačna informacija o širjenju slovenskega besedišča v stikih s sosedi in drugimi kulturnimi narodi. V svojem času je bilo to delo tudi prva kritika jezikovnih poimenovanj, strukturiranih po sovjetskem modelu. Do danes so nekatera jezikoslovna kakor tudi nejezikoslovna spoznanja dobila v luči novejših družboslovnih, zgodovinskih in socialnih raziskovanj natančna pojasnila z vso potrebno strokovno distanco do zgodovinskih interpretacij. Pri tem se ob delu Antona Bajca in tudi v naši znanosti nasploh postavlja zanimivo vprašanje recepcije spoznanj: Bajčeva Ijeseda je naletela na širok sprejem, in četudi bi strokovna kritika marsikdaj terjala jasnejših teoretičnih izhodišč, obsežnejše dokumentacije in večje natančnosti, je zmeraj presenetljivo učinkovala velika mera posluha za dojemljivost širšega kroga bralcev. Nasledek te izjemne profesorjeve lastnosti je v ljubeznivem spominu učencev in v veliki avtoriteti, ki je je bil deležen pri igralcih ljubljanske Drame; tem je bil dolga leta lektor odrskega govora. Njegovo znanje ali razmišljanje o jeziku je bilo zlasti v kasnejšem razdobju kakorda zunaj teorije ali nad njo: o besedah, besedišču in jeziku je pisal in razsojal iz nekakšnega globalnega vedenja, ki je vključevalo tudi izkušnjo in se ni branilo govoriti tudi o jezikovnem občutku, kakor je bil seveda lasten njegovemu rodu in njemu osebno. Tako stališče mu je omogočalo dovolj široko spremljanje jezikovnih pojavov, zato je znal razmejevati med dejansko jezikovno napako kot kršenjem norme in med »napako« zaradi puris-tične ocene: prispevek puristov je zaradi tega ocenjeval glede na aktualni pojav in se mu ni nikoh v celoti pridruževal (prim. njegov prispevek O purizmu in puristih, JiS 5, 1959/60; zavračal je puristično obsojanje tako imenovane uršeplut in tako dalje). Z besedoslovjem se je Anton Bajec ukvarjal še v vrsti krajših razprav: Sprehodi po slovenskem besedišču (JiS 1, 1955/56), Ljudske izposojenke in Slovanske izposojenke (JiS II, 1956/57) in drugod. O teh vidikih je pisal tudi v razpravah o knjižnem jeziku; v razmišljanju Kakšen bi bil idealen slovenski knjižni jezik (JiS VI), Razvoj knjižne slovenščine po Levcu (JiS VIII, ] 962/63) itd. Med prvimi se je dotaknil - nemalo zaradi novih govornih teženj v gledališču - vprašanja slovenskega pogovornega jezika (JiS I, 1955/56); prozodičnih vprašanj, ki so povezana z govorom, se je lotil v razpravi O slovenski rimi (JiS III, 1957/58). Večina drugih člankov, ki jih je objavljal zlasti v prvem desetletju izhajanja Jezika in slovstva, revije, za katero je bil Anton Bajec med pobudniki in prva štiri leta tudi med uredniki (za jezikoslovno področje), je bila namenjena pravopisnim in deloma besedotvornim vprašanjem. Temu področju se je Bajec raziskovalno posvetil najprej v svoji univerzitetru dobi do 1957 oziroma 1963, pa tudi v obdobju redigiranja Slovarja slovenskega knjižnega jezika v zadnjem obdobju. Med leti 1950 in 1959 je objavil v treh knjigah poglavitna poglavja slovenskega besedotvorja in v članku Prislovni paberki (SR 5/7, 1954) nakazal tudi problematiko prislova. (Knjige: Besedotvorje slovenskega jezika I. Izpeljava samostalnikov. SAZU. Ljubljana 1950. - Besedotvorje II. Izpeljava pridevnikov. 111. Zloženke. SAZU. Ljubljana 1952. - Besedotvorje IV. Predlogi in predpone. SAZU. Ljubljana 1959.) Kritika je prvi knjigi (J Šolar, SR 4, 1-2, 1951) očitala primanjkljaj glede teoretičnega okvira in terminoloških pojasnil, 45 gradiva, ki se po njenem mnenju sicer pravilno razširja in navezuje na Miklošičevo primerjalno slovansko besedotvorje pred 75 leti, a je po njenem mnenju nedosledno dopolnjeno in žal ne upošteva besedotvorja krajevnih in osebnih imen (A. Bajec je to kasneje upošteval pri obravnavi zloženk), naglasnih razmerij in tudi tistih pomenskih razločkov, ki izvirajo iz sintaktičnih zvez v podstavah tvorbe. Zdi se, da je avtor kritiko vsaj deloma upošteval, razmejil je vsaj žive tvorbe od neživih, načeloma pa je ostal pri svojem jezikoslovnem nazoru, ki je besedo kot jezikovno znamenje obravnaval izolirano od domnevno izvirnega do današnjih dni. Škoda, da smo v tistih prvih povojnih letih v jezikoslovju močno občutiU strokovno izoliranost od sočasnega dela v drugih slavističnih središčih. Toda ne glede na vse to je treba zapisati, da je bilo njegovo delo doslej za domače in tuje jezikoslovje najbolj obsežna in zaokrožena informacija o slovenskem besedotvorja po drugi vojni, informacija, ki se šele v novejšem času ob sodobnih raziskavah polagoma umika v slovensko jezikoslovno zgodovino. Študiju besedišča je bilo namenjeno tudi delo, ki ga je Anton Bajec opravil pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika: izdelal je gesla za tako imenovane slovnične besede, predvsem vez-nike in predloge, deloma tudi za členke. Razloček med besedotvorjem in slovarskimi obravnavami je v sinhronem obravnavanju v sodobnem slovarju, kar kaže odprtost za nova spoznanja. Poleg naštetega nam A. Bajca in njegov pogled na jezik razodeva tudi zanimiva študija Jezik v Župančičevi pripovedni prozi (JiS XII, 1970), v kateri so ga zanimale jezikovne in tudi je-zikovno-zvrstnostne posebnosti Župančičevih proznih prevodov; s spoznanimi Župančičevimi načeh Bajec opozarja na živa pozitivna načela slovenske jezikovne kulture (kakor jih je oblikoval zlasti Breznik) nasproti nekakšnemu brezsmememu antipurizmu. O prevajanju je premišljeval iz lastne skušnje: njegova bibliografija navaja nekaj prevodov iz francoščine in angleščine, razen tega je s soavtorjem P. Kalanom izdal 1941 obsežen italijansko-slovenski slovar p 1960). Miniaturni kritiki prevodov sta namenjeni še Antonu Sovretu ob prevodu Iliade (JiS 2,1956/57) in Mateju Boru ob prevodu Shakespearjevega Henrika IV. Vtem bežnem prikazu seveda ni prostora za nadrobnejši opis temeljnega Bajčevega razmerja do knjižnega jezika, do njegovih živih prvin, ki jih je razumel kot »ljudske«, in do vsega, kar je zavračal kot izumetničeno in papirnato. Tudi s temi stališči, ki so na svoj način nadaljevala Breznikovo izročilo in so v času moderne urbanizacije terjala temeljito preoblikovanje, je A. Bajec naletel na velik odmev. Zdi se, da je ključ v razumevanje te odmevnosti prav v ubranosti z okoljem, ki mu je obzirno in nevsiljivo sporočal svoja jezikoslovna spoznanja. Naj sklenem svoje besede še z manj znanim in nemara le osebnim spominom: ko sem pri njem nastopila asistenturo in sva se pogovarjala o načrtih za organizacijo študija knjižnega jezika, je izrazil vizijo, ki ni bila manj ambiciozna od tistega, kar smo stroki izbojevali kasneje. Toda: zvest šoli in načelom diahronije se za te spremembe pozneje ni potegoval, čeprav je sprejemal tudi marsikatero novo pobudo. Trinajstega marca 1972 je bil izvoljen za dopisnega in 23. marca 1978 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo in vlogo v slovenskem jezikoslovju je prejel leta 1978 Kidričevo nagrado za življenjsko delo. JAKOB RIGLER se je rodil 2. decembra 1929 v Novih Lužinah pri Kočevju. Družina je pozneje živela v Ribnici, v gimnazijo je hodil najprej v Kočevju, maturiral pa je 1948 v Ljubljani Tu se je vpisal na slavistiko, študiral je slovenski in ruski jezik in književnosti, med študijem je napisal več razprav in od leta 1952 do 1954 prejel tri Prešernove nagrade za študente. Diplomiral je L 1954. Leta 1961 je doktoriral z disertacijo Južnonotranjski govori. Leta 1969je bil habilitiran za izrednega profesorja za slovensko zgodovinsko slovnico. Zaposlen je bil vseskozi v Inštitutu za slovenski jezik. Od 1. decembra 1954 je bil najprej asistent, od 1961 do 1966 je bil višji znanstveni sodelavec, leta 1969 pa je bil izvoljen za znanstvenega svetnika v Dialektološki sekciji Inštituta; od leta 1961 je bil njen načelnik. 46 Od leta 1963 je bil član komiteja (pozneje medakademijskega odbora) za dialektološke atlase, od leta 1964 član komisije za Splošnoslovenski dialektološki atlas pri Jugoslovanskem nacionalnem slavističnem komiteju, od 1972 član predsedstva Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko pri SAZU, od 1975 član Komisije za historične slovarje slovenskega jezika pri SAZU. Zadnja tri leta je bil tudi član pravopisne komisije, ki sta jo imenovali predsedstvi SAZU in RK SZDL za dokončno oblikovanje besedila Načrta pravil slovenskega pravopisa. Od leta 1972 do 1974 je bil predsednik Slavističnega društva Slovenije, v letih 1971 do 1974 je bil član Sveta humanistične sekcije Raziskovalne skupnosti Slovenije. Leta 1985, dober mesec pred smrtjo, je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU; predlagan je bil že davno prej. Razen poslednjega so skopi podatki povzeti iz Riglerjeve akademijske avtobiograiije; zgovorni postanejo, ko jih primerjamo z njegovimi deh in ko se ga spomnimo kot strokovnjaka in tovariša. Jakob Rigler v svojem življenjepisu ni navedel dveh pomembnih nalog, najprej tiste, ki jo je opravljal pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kjer je za vse štiri knjige deloma s sodelavci poskrbel za glasoslovno, naglasno, intonacijsko, pravorečno (tudi pravopisno) in oblikoslovna informacijo gesel, med člani glavnega uredniškega odbora pa je naveden šele od druge knjige naprej; velika naloga, ki jo je opravljal od sedemdesetih let sem, pa je bilo sou-rednikovanje pri Slavistični reviji. Prav tako navedene funkcije ne izpričujejo velikega dela, ki ga je opravil za dialektološke atlase (za slovenskega sta s Tinetom Logarjem dopolnila mrežo, izdala sta tudi Karto slovenskih narečij; za splošnoslovanski lingvistični atlas je I. 1981 izdelal sedem fonoloških opisov: za govore Cerknega, Luč, Hrušice, Ribnice, Spodnje Ložnice, Vidma ob Ščavnici in Breznice pri Št. Jakobu v Rožu: opisi so izšh v Sarajevu 1982). Natančnejši pregled bo moral opozoriti tudi na njegovo delo za Slovenski biografski leksikon in za Enciklopedijo Slovenije: poskrbel je za celo vrsto člankov. Prav tako v sodelovanju s T. Logarjem je začel izdajati Zbrano delo Frana Ramovša (doslej je izšla 1. knjiga), v pripravi je kot skupno delo posebna knjiga krajevnih in iz njih izpeljanih osebnih imen. In najbrž bo ostalo še marsikaj, kar ne bo niti omenjeno: od nasvetov igralcem in predvsem filmskim delavcem do cele vrste drobnih strokovnih posredovanj, ki niso nikjer zapisana, a vendarle pomenijo jezikoslovčevo razdajanje moči, časa in mish. Vse to je Jakoba Riglerja odvrnilo od prvotno začrtane poti slovenskega dialektologa in jezikovnega zgodovinarja, poti, na katero ga je tedaj po smrti Fr. Ramovša v veliki meri spodbujal prav Anton Bajec. Spoštljivo razmerje do učitelja je Rigler gojil vse življenje; nemara najbolj vidno ga je pokazal v članku O rezijanskem naglasu (SR 20, 1972), objavljenem v Baj-čevem zborniku revije ob profesorjevi petinsedemdesetletnici. Petdeset let po objavi Bajčeve razprave o rezijanskem akcentu ugotavlja, da profesorjevega dela medtem ni nihče preveril niti nadaljeval. Z zgledno metodičnostjo nato obravnava posamezna stališča dosedanjih raziskav glede rezijanskega naglasa oziroma konkretno premika cirkumfleksa, postavi možne teze s stališča dosedanje metodologije, jih ovrže in se odloči za novo, pozicijsko teorijo, spodbujeno v teoretskih podstavah strukturalnega jezikoslovja. Za Riglerja je še pomembno, da s tem ne mish, da bi bil problem dokončno rešen, ampak opozori na druga, nerešena vprašanja in na potrebo po nadaljnji raziskavi. Prednost njegovega raziskovalnega postopka je bila vtem, da je svoja izhodišča navadno ek-spliciral, tako da je mogoče jasno slediti njegovemu spoznavnemu razvoju: od zgodovinskega pojmovanja, ki ga je še v petdesetih letih uveljavljala ljubljanska šola, in prek razumevanja posameznih pojavov se je dokopal do strukturalističnega pojmovanja chahronije in do razumevanja pojavov v sistemu. Delo pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika mu je polagoma izoblikovalo pogled na sočasne pc^ave v jeziku in na dejavnike, ki nanje vplivajo. Za zgled te poti naj iz Riglerjeve bibliografije navedem najprej prvi objavi, ki po svoje zgovorno na- kazujeta Riglerjevo raziskovalno področje: Vokalna disimilacija v slovenščini (SR VIIl, 1955) in K našemu pravorečju (JiS 11, 1956-57). Iz članka o slovenskem pravorečju je mogoče razbrati še eno posebnost že zgodnjega Riglerjevega pristopa. Pravopisu 1950 očita, da »ne loči boljših in slabših poudarkov«, to je, da ne razvršča pojavov po njihovi normativni vrednosti. »Treba je postaviti pravilnejše poudarke na prvo mesto«, pravi. Najbrž je bil med novejšimi raziskovalci Rigler prvi, ki je podobno kot pri pridevniku mlad,-a,-6 in -o pohvalil pravilno rangiranje vode na prvo mesto in vode na drugo. »Ločitev med boljšimi in slabšimi naglasi pa bi prišla prav tistim, ki naj bi imeli najbolj vzorno izreko.« Priprave za disertacijo Južnonotranjski govori, ki jo je obranil L 1961, knjiga je izšla 1963 (Ljubljana, SAZU. 236 str.), so zahtevale natančno terensko delo, sama obravnava pa ga je navajala na temeljito tehtanje pojavov: v razpravah in krajših zapiskih, kakor npr. Notranjski nepoudarjeni y in razvoj u-ja v slovenščini (SR 11, 1958), Glasoslovni razvoj predlogov in predpon na, za, nad (SR 12, 1960) in tudi Akcentski tip kolo v južni notranjščini (SR 12, 1960), je mogoče razpoznati Riglerjev način razmišljanja o jezikoslovnih pojavih, tehtanja posameznih tez in obzirnega, nevsiljivega, a navadno jasnega stališča, tudi če ni šlo za širšo sintezo. Prispevek njegove disertacije ni le v opisu naglasa in glasoslovja govorov med Snežnikom in Slavnikom (podnaslov njegovega dela), ampak tudi v ugotovitvi, da tako imenovanega brkinskega govora ni, ampak da spadajo govori Brkinov med tako imenovane juž-nonotranjske govore. (Prim. tudi objavo O suponiranem slovenskem brkinskem dialektu. Rocznik slawistycznY [Wroctaw-Krakdw} 21, 1960.) To spoznanje je pomembno tudi zaradi širšega ujemanja jezikoslovnih razmerij z zgodovinskimi dejstvi. V drugo obdobje njegovih jezikoslovnih raziskav spada najprej glede na jezikoslovno izročilo izjemno napredno zastavljen Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu (SR 14, 1963), napredno zaradi obravnave, ki vtem letu v slovenski dialektologiji prevlada: vse glasoslovne procese razumejo v sistemu (prim. v istem zborniku tudi Logarjevo študijo o sistemih dolgih vokalnih ionemov v slovenskih narečjih). Riglerjeva študija je sporočilno izjemno izčiščena, videti je, da je natanko prevrednotil gradivo, da je ne le spoznal razvoj, ampak je opravil tudi tipološke primerjave sistemov. Za razumevanje dragoceno je tudi sklepno spoznanje, v katerem opozarja na razločke med posameznimi sistemi, vendar le »s tipološ-kega stališča«: nekateri so znatno bogatejši od drugih. »V resnici (pa) je jezik, če je preveč izgubil na enem področju, to vsaj indirektno nadomestil na drugem - seveda ne vedno v enaki meri.« Ta spoznanja je seveda takoj dopolnil s konkretnimi primeri: s funkcijsko primerjavo cerkljanskega in sosednjega obsoškega vokalnega sistema, pa tudi z morfonološkim dejstvom: izguba intonacije se lahko nadomesti z večjo ohranitvijo končnic in narobe. Čeprav je v jeziku zmeraj določena redundanca, je to po njegovem bolj ah manj prehodno obdobje, saj »novi razvoji /zmeraj/spet vzpostavijo neko ravnotežje/.../«itd. (o.c, str. 76). Kasneje je ta Pregled dopolnil še z razpravo Pripombe k pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu (SR 15, 1967). Rigler sicer disciphnirano ostaja v okvirih svojega temeljnega raziskovalnega področja: glasoslovja in naglasoslovja, vendar je iz obravnav videti, da razume jezik (jezikovna znamenja) v njegovi širši pojavnosti. Kako zelo temeljna študija je bil Pregled, kaže še razprava Fonološka problematika slovenskega črnovrškega dialekta (Zbornik za filologiju i lingvistiku Matice Srpske 9, 1966): v njej je dopolnil Pregled s sistemsko ureditvijo gradiva, ki mu ga je nudila knjiga Ivana Tominca Črnovrški dialekt (Ljubljana, SAZU, 1964): iz To-minčeve po tradicionalnih načehh napisane obravnave je izluščil samoglasniški in konzo-nantski sistem in k temu dodal še poskus rekonstrukcije »evolucije črnovrškega fonološkega sistema.« Čeprav je v najnovejšem času izdal omenjenih 7 fonoloških opisov za OLA in z njimi dopolnil svoja spoznanja, je prav gotovo škoda, da Rigler ni utegnil svojih spoznanj slovenskega zgodovinskega glasoslovja tudi monografsko prikazati. S področja glasoslovja je treba med drugimi študijami navesti še eno obravnavo: slovenskega narečnega akanja. V teh prispevkih je bolgarskemu lingvistu V. Georgievu in drugim dokazal, da je slovensko akanje 48 posebnost slovenskega jezikovnega razvoja in da pri tem pojavu ne gre za skupnoslovansko lastnost, da gre torej za mlad jezikovni pojav znotraj slovenskega jezikovnega razvoja. V polemiki, ki jo je vodil v sovjetskih Voprosih jazykoznanija (1964, 1969) in v bolgarskem časopisu BtJgarski ezik (1966), je odločno branil izsledke slovenistike in dokazoval napako tistih tujih raziskovalcev, ki manipulirajo s slovenskim gradivom. Pokazal se je tudi, da je izjemen in nadvse kultiviran polemik, ki je znal zmeraj z argumenti uveljavljati svoja spoznanja, pri tem pa ni prenesel nenatančnosti in izkrivljanja dejstev zaradi kakih vnaprej pripravljenih tez. Pri tem ni nikomur prizanašal (prim. odgovor H kritikam pravopisa, pravorečja in oblikoslovja v SSKJ I, SR 19, 1971; 20, 1972). Za Riglerjev nastop je bila lastna na prvi pogled skromnost, zadržanost, kar prevelika nevsiljivost in zanesljivost; za to zunanjo podobo pa se je skrivala samozavestna strokovna trdnost, živ in tako zelo redek smisel za povezovanje dejstev, v družbi prijazna duhovitost, pri strokovnih, zlasti neargumentiranih nasprotovanjih tudi jedka nepopustljivost (prim. članek Akcentuacijska zmeda v naših slovarjih, SR 30, 1982, in Reproducirani ponatis Pleteršnika, SR 14, 1976). V razpravi K članku o rezijanski besedi za polento (SR 29, 1981) je bil sicer vesel, da se polagoma, a vztrajno »množi število tujih slavistov, ki se začenjajo zanimati za slovenščino«, obenem pa je obžaloval, da »prihajajo tujci v slovensko jezikoslovje« »s prepričanjem, da ni še nič napravljenega in raziskanega« in da poskušajo po eni strani odkrivati že znane stvari ah pa jih reševati drugače, kakor da bi slovenskih stališč sploh ne bilo. Po takem uvodu opomni znanega ameriškega jezikoslovca E. P. Hampa, kako je s problematiko rezijanskega metonimičnega poimenovanja za polento s splošno oznako jesti, in sicer tako s stališča slovenskega glasoslovja kakor besedoslovja. Z resno argumentacijo je zavrnil tudi teoretski konstrukt glede etnogeneze kajkavščine in slovenščine (prim.: Junkovičeva kajkavska teorija in slovenščina, SR 24, 1976, in O sloven-sko-kajkavskih jezikovnih razmerjih, XIII. seminar SJLK, 1977). Z vrsto dokazov je opozoril, da je treba sicer upoštevati znano dejstvo, da sta slovenščina in kajkavščina v marsičem podobna jezika, a prav tako, da sta se razvijah - kot je slovensko jezikoslovje že pokazalo - v drugačnih zgodovinskih okoliščinah in da je slovenščina v vsem prostoru razvila dovolj svojih sistemskih lastnosti, da se kot samostojen jezik razlikuje od kajkavščine. Glede metode je ostro zavračal dodatno argumentiranje konstruktov. Seveda to stališče ne pomeni, da Rigler sam ni nikoli tako ravnal; lahko pa rečemo, da ga teoretsko izhodišče in mikavnost teze nista nikoh zmogla do take mere uročiti, da bi jima žrtvoval materialno zaledje, (gradivo): navajen videti obravnavani pojav v živem zaledju drugih pojavov ah v razpravnih kontekstih, svojih teoretskih spoznanj ni gradil na nekaj dejstvih. To se je posebej pokazalo ob naslednji Riglerjevi veliki tezi o genezi Trubarjevega jezika, ki jo je prvič objavil v članku Osnove Trubarjevega jezika (JiS 10, 1965), nato v knjigi Začetki slovenskega knjižnega jezika (Ljubljana, SAZU. 1968. 279 str.), v razpravi Uber die Sprache der slowenischen protestantischen Schriftsteller des 16. Jahrhunderts v; Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, in v krajši razpravi z naslovom Register v Dalmatinovi Bibhji (JiS 12, 1967). Natančneje: v prvih treh študijah, zadnja je bila v nekem smislu izrabila ogromno gradivo, ki ga je J. Rigler nabral pri izredno obsežni ekscerpciji protestantov. Čeprav so se tedaj že pojavljali dvomi v pravilnost teze o dolenjskem, domačem poreklu Trubarjevega jezika (dvomi zaradi stihstične dognanosti kar od prve knjige dalje itd.), se je J. Rigler lotil problema na sebi lasten način: izjemno natančno je obdelal glasoslovje, zapis in predvideno izreko (ob teoretični podpori navedenega pregleda razvojnih etap slovenskega vokalizma itd.), deloma opozoril tudi na oblikoslovje in prišel do zaključka, da osnova Trubarjevega jezika - in s tem glavni vzorec jezika slovenskih protestantov - ni bila dolenjščina z Raščice, ampak jezik izobraženih ljubljanskih meščanov, zapis pa knjižni konstrukt. To je dokazoval zlasti s primerjavo refleksov in zapisov za jat. Pokazal je, da dolenjskega ei niso zapisovali po dolenjski šegi, ampak funkcijsko v določenih položajih, in dokazal, da so se ga zunaj teh položajev kot narečnega celo izogibah (prim. nav. delo. Dalmatinov jezik). Pri tem je vztrajal pri spoznanju, da so bih protestanti začetniki, da niso poznah nikakršne druge, starejše rabe. Zgodovinar knjižnega jezika ima bodisi domnevno, pa tudi 49 dokazljivo možnost misliti drugače, vendar najbrž res težje, če izhaja od glasoslovne ravnine. Kakor koU že - Rigler je tudi pri tej raziskavi trdno v svojih izhodiščih in v svojem znanju, naravnanem ob vsej teoriji zmeraj v konkretno dokazljivost. Ker je Riglerjeva teza povezana s teorijo in se je dvignila nad dotlej običajno navajanje Trubarjevih lastnih izjav, je razumljivo, da smo jo sprejeh predvsem tedaj mlajši raziskovalci, posebej še, če se je ujela z našim razumevanjem: s časovno odmaknjenostjo skoraj dvajsetih let bo polagoma prešla v splošno zavest. - Zdi se, da je ob tem skorajda po krivici ostala v ozadju manj znana študija Jezikov-nokultuma orientacija Štajercev v starejših obdobjih (Svet med Muro in Dravo, 1968). Za konec je ostalo tisto jezikoslovno področje, v katerega je zašel Rigler zaradi izjemnosti svojega znanja in zaradi tiste nuje, ki nam jo je^ob Slovarju slovenskega knjižnega jezika pred mnogimi leti napovedal prof. Karel Oštir: »Vsi slovenski jezikoslovci bi se morah zbrati in končati slovar« Od zgodovine ga je delo že zgodaj pritegnilo k slovarju, zanj je izdelal osnovne vzorce glasoslovnih, pravorečnih in oblikoslovnih informacij in nato še ustrezno informacijo za vsako geslo posebej. O problematiki, ki se mu je pri tem delu odprla, je napisal vrsto razprav, med njimi naj opozorim le na dve značilni: na Premene tonemov v obhkoslovnih vzorcih slovenskega knjižnega jezika JiS 11, 1966) ter na Akcentske variante I, (SR 18, 1970) in Akcentske variante II (SR 19, 1971). V sedemdesetih letih je bil Rigler močno zaposlen s pripravo novega slovenskega pravopisa, škoda je le, da so mu veliko časa vzeli odgovori na pogosto nesmiselne in neutemeljene kritike. Ko zdaj ob strokovni praznini ki jo za slovensko jezikoslovje pomeni Riglerjeva smrt, premišljujemo o njegovem delu, se spomin ustavlja tudi ob marsikateri krivici zaradi nepriznanja in ob nepotrebnih, strokovno neutemeljenih trenjih. Zdi se, da bi se morah v stroki ravnati po Riglerjevem zgledu: ob resnem strokovnem dialogu bi morali poskusiti upoštevati tudi človeške dimenzije naše jezikoslovne skupnosti. Ne nazadnje zaradi naših nalog doma in v svetu. Breda Pogorelec 50 Matej Rode UDK 886.1/.2.09:929 Andrič I. Srednja zdravstvena šola v Celju ZGODNJA RECEPCIJA IVA ANDRIČA PRI SLOVENCIH Ko danes prebiramo domala vse, kar je napisal Ivo Andrič, tudi v slovenščini, navadno ne razmišljamo, kako je prišlo do teh prevodov. Zdi se nam samoumevno, da imamo dela našega edinega nobelovca tudi v slovenščini. In vendar je to, da imamo vse te prevode, le krona, le lepši del procesa, ki mu pravimo recepcija ali sprejemanje nekega avtorja v književnosti drugega naroda. Kajti naj se tega zavedamo ah ne, je vsaka besedna umetnina, ki je objavljena v nekem jeziku, del besedne umetnosti tega jezika. In to ne glede na to, ali je besedilo napisano izvirno v tem jeziku ali je bilo vanj le prevedeno. Bralci praviloma ne delajo razlik. Zato bi bilo prav, če bi podobno, kot počnemo pri preučevanju nastanka izvirnih, preučevali tudi, kako so nastajaU in prihajaU k nam prevodi. Tudi pri tem namreč obstajajo zakonitosti. O tem, kako neki narod sprejema in se seznanja z deli ustvarjalca, ki je pisal v njemu tujem jeziku, obstaja celo določen model. Navadno o takem avtorju najprej pišejo bodisi o njegovih delih bodisi o njem samem. Šele nato se pojavijo tudi prevodi. Le-ti so navadno rezultat navdušenja posameznika, poznavalca avtorjevega dela, marsikdaj pa tudi rezultat osebnih stikov. V drugem obdobju, ko navadno avtor postane bolj znan v lastni književnosti, se poveča zanimanje za njegova dela tudi v književnosti prejemnici. Temu marsikdaj sledi še tretje obdobje. Avtor iz tega ali onega razloga postane svetovno znan in v književnosti prejemnici nastane potreba po popolnejšem spoznavanju tako avtorja kot njegovega dela. Rezultat je večje število člankov, posvečenih avtorju, in marsikdaj tudi bolj aH manj obširen izbor prevedenih del. Neredko tudi zbrana dela. Za nas bo zanimivo, da preverimo, ali ta model velja tudi za recepcijo Iva Andriča pri Slovencih. Preveril sem ga na gradivu, ki ga ponuja knjiga Ivo Andrič. Bibliografija dela, prevoda i literature,' ter na lastnih raziskavah. Ugotovil sem, da je tudi pri Andriču mogoče govoriti o treh obdobjih pri recepciji njegovih del pri Slovencih. Prva sega do začetka druge vojne. V tem obdobju smo se z Andričem seznanili predvsem po člankih, ki so ocenjevali njegova dela. Le kot izjema je v tem času izšel tudi prevod enega njegovih del. Drugo obdobje obsega čas od 1945 do 1961, do tedaj, ko je bila Andriču podeljena Nobelova nagrada. Od tedaj dalje pa traja tretje obdobje. Za zdaj se bom omejil le na prvo obdobje, na obdobje zgodnje recepcije. Kdaj so Slovenci prvič slišah za Iva Andriča, je, kot je to skoraj pravilo v podobnih primerih, nemogoče zanesljivo ugotoviti. Ni pa nobenega dvoma, da je bilo to že zelo zgodaj. Razloge za to je treba iskati ne le v veUkem zanimanju za srbsko in hrvaško književnost pri Slovencih v času, ko je Andrič začel objavljati, v času tik pred prvo svetovno vojno. Ivo Andrič je bil zanimiv za nas tudi zato, ker je bil tiste čase eden redkih prevajalcev iz slovenščine. Njegovi prevodi pesmi Vide Jerajeve, Vladimira Levstika, Antona Medveda, Josipa Murna in Otona Župančiča niso mogli ostati neopaženi. Ne bomo se ukvar- ' Ivo Andrič. Bibliografija dela, prevoda i literature. Srpska akademija nauka i umetnosti, Beograd 1974. 51 jali z vprašanjem, kako se je Andrič seznanil s slovensko književnostjo in kako je prišlo do prav takega izbora prevedenih pesnikov in pesmi. To je posebno vprašanje. Zanima nas pač, kakt) smo Slovenci spoznah Andriča in njegovo delo. Prvo dokumentirano omembo Andričevega imena v slovenskem tisku srečamo v oceni zbornika Hrvatska mlada lirika,^ ki jo je pod psevdonimom dr. Zober objavil Vladimir Knaflič v Ljubljanskem zvonu 1914. V njej omenja tudi Andriča. Prav gotovo pa so bile tudi druge možnosti, da smo se Slovenci seznanili z Andričem. Omenimo samo revijo Književni jug, ki je v letih 1918 in 1919 izhajala v Zagrebu. V njej je sodelovala cela vrsta slovenskih avtorjev: Fran Albrecht, Ivan Albreht, Božidar Borko, Ivan Cankar, Anton Debeljak, Janko Glaser, Joža Glonar, Igo Gruden, Fran Ilešič, Miran Jarc, Ferdo in Juš Kozak, Zofka Kvedrova, Ivan Lah, Anton Loboda, Ksaver Meško, Anton Novačan, Anže Novak, Jože Pahor, Radivoj Rehar, Janko Samec in Oton Župančič. Nekateri so objavili le eno ali dve besedili, drugi pa so bih stalni sodelavci. Navedel sem ta dokaj dolg seznam z namenom, da pokažem na pisano sestavo sodelavcev in s tem opozorim na možnost, da je vsak vsaj v svojem ožjem krogu lahko razširjal informacije o reviji in s tem tudi o Andriču. Andrič je bO namreč eden od urednikov in zelo ploden sodelavec. Razen tega obstaja možnost, da je imel Andrič s kom od njih tudi osebne stike. Da so podobni stiki bili, dokazuje izvod Andričeve pesniške zbirke Ex Ponto, ki ga hrani Knjižnica Edvard Kardelj v Celju.' V njem je z Andričevo roko napisano posvetilo: »Mom dragom drugu Antonu Novačanu. U Zagrebu 1918. Ivo Andrič« Novačan je bil tiste čase tajnik češkega poslaništva pri Narodnem veču v Zagrebu, obenem pa je bU eden od urednikov Književnega juga. In prav zbirka Ex Ponto je dala povod za prvo hteramo oceno kakega Andričevega dela pri nas. Miran Jarc, tedaj eden glavnih poročevalcev o dogajanjih v srbski in hrvaški književnosti pri nas, je v Ljubljanskem zvonu v svojem eseju O novejši srbski in hrvatski književnosti" obširno pisal tudi o tej Andričevi zbirki. Med drugim pravi: »Resnični naravni razvoj prehoda iz gledanja sub specie temporis v sub specie aetemi-tatis se je izvršil pri Andriču, ki je podal v »Ex Pontu« verno sliko takega duševnega preobrata. Ta knjiga je za našo Uteraturo biser, kot so Cankarjeve Podobe iz sanj.«' In malo dalje: »Iz teh pesmi v prozi veje tako intimen, pravemu človeku soroden duh, da se ti zdi, da čitaš iz svojega dnevnika.«' Ko postavi Andričevo zbirko v okvir celotne srbske in hrvaške književnosti, pravi Jarc: »Če je za Krležo in Cesarea značilno nasilno popenjanje k višku brez ozira na levo in desno, vidi Andrič rešitev svoje utrujene duše v usmiljenju. (Kako neprimerno blažilneje učinkuje to krščansko razpoloženje od nietzschejanstva!)«' Oceno zaključi z besedami: 2 Dr. Zober. Hrvatska mlada lirika. LZ 1914, str. 438-440. > Signatura 34935. < Miran Jarc: O novejši srbohrvaški liriki. LZ 1921, str. 42. ' Prav tam, str. 43. ' Prav tam. ' Prav tam, str. 44. 52 »Tako je Andričevo delo najčistejša, najgloblja in najsimpatičnejša izpoved iskavca poeta, ki je prebogat v svoji duši, da bi se ogrinjal v talmi preroška ogrinjala (Cesarec in drugi!).«* Tudi preostale knjige, ki jih je objavil Andrič v tistem času, so bile deležne po večini ugodne kritike v slovenskem tisku. Tako je že leta 1920, zopet v Ljubljanskem zvonu izšla ocena Ivana Zorca, posvečena knjigi Put Alije Djerzeleza.'' V njej je tudi naslednja oznaka: »Z nekohko potezami, včasih z enim samim stavkom ah celo z vzklikom, nam pisatelj pove več nego marsikdo v celem gostobesednem poglavju. Iva Andriča po pravici smemo prištevati med dobre jugoslovanske naturaliste, med najboljše naše pripovednike.«'" Med drugim kaže omeniti, da je osnovna misel celotne ocene pravzaprav obsodba številnih turcizmov v Andričevem besedilu. Bil je to pač čas, ko je jezikovni purizem pri nas doživljal svoj razmah in je ta ocena ena od njegovih manifestacij. Tako je Andričevo ime tudi na ta način povezano s slovensko kulturo. Tudi o drugih Andričevih knjigah so pisali sočasni slovenski kritiki. Skoraj da ni dela, ki je izšlo v tistem času, da bi ne našlo odmeva tudi pri Slovencih. Tako je Anton Debeljak pod psevdonimom J. Šega pisal o Pripovetkah iz 1924." Vinko Košak je poročal o Pripo-vetkah iz 1931.'^ Božidar Borko pa je že prej poročal o zborniku Sa stana zamagljenih.'^ Vse te ocene so bile objavljene v Ljubljanskem zvonu, kar je treba posebej poudariti. Domu in svetu se Andrič pač ni zdel zanimiv. In prav zbornik Sa strana zamagljenih, v katerem je med drugim izšla tudi novela Most na Žepi, je bil pobuda za nastanek prvega prevoda kakega Andričevega besedila v slovenščino. Tone Potokar, zelo razgledan informator za srbsko in hrvaško književnost pri Slovencih v času med dvema vojnama, je prevedel Most na Žepi in ga objavil v dveh nadaljevanjih v Slovencu.'" S tem je bila dana možnost, da se tudi širši krog bralcev seznani z umetniško besedo bodočega nobelovca. To je bilo leta 1929. Žal je bil to še dolgo potem edini prevod kakega Andričevega dela. Tako ni bilo prave možnosti, da bi se Slovenci seznanili podrobneje s pisateljem in njegovim delom. Vendar pa kaže, da kljub temu Andričevo ime ni bilo popolnoma neznano. Za to obstaja zanimiv dokaz. Tone Potokar, ki je tudi eden najbolj razgledanih Slovencev po bolgarski književnosti, je med drugim napisal članek o Jordanu Jovkovu, enem najboljših bolgarskih proznih piscev. Izšel je v Slovencu 1936. V njem med drugim pravi: »Sploh imam pri prebiranju del Jordana Jovkova vtis sUa globokega in notranje zgrajenega človeka in umetnika. Ponekod se mi vsiljuje sorodnost med njim in prozo enega najboljših srbohrvaških pripovednikov: Iva Andriča.«" Potokar, kasneje tudi eden od najplodnejših prevajalcev Andriča pri Slovencih, je v želji, da bi kar najbolj plastično predstavil bolgarskega pisatelja, segel po primerjavi z Andričem. Se pravi, da je domneval, kako Slovenci vsaj nekohko poznamo tega pisatelja, da ga je lahko uporabil kot primerjavo. Kaj je prispevalo k takemu mnenju, bo treba še raz- * Prav tam. ' Ivan Zoreč: Ivan Andrič. Put Alije Gjerzeleza. LZ 1920, str. 379. '»Prav tam, str. 379. " J. Sega: Ivo Andrič. Pripovetka. LZ 1926, str 154. " Vinko Košak Ivo Andrič. Pripovetke. LZ 1932, str. 374. '> B. Borko: Sa strana zamagljenih. LZ 1929, str. 58-59. " Ivo Andrič. Most na Žepi. (Iz srbohrvaščine Tone Potokar.) Slovenec 1929, št 137, str. 3, ŠL 138, str. 3. " Tone Potokar: Jordan Jovkov. Slovenec 1936. št. 160, str 5. 531 iskati, kajti gotovo so bile možnosti, da bi Slovenci zvedeli še kaj več o Andriču. Pri tem ne mislim samo na možnost, da so ga brali v izvirniku. Prav v tridesetih letih se pojavijo prvi prevodi Andričevih del v nemščino in dokaj lepo število prevodov v češčino. Ne smemo pozabiti, da so bile prav v tistem času slovensko-češke zveze izredno živahne. Če skušamo rezimirati prvo, zgodnje obdobje recepcije Andričevih del pri Slovencih, smo lahko zadovoljni. Razen vrste poročil o njegovih knjigah je takrat izšel tudi prvi prevod. S tem je bila dana solidna podlaga za naslednje, drugo obdobje, ki se lahko ponaša kar s skoraj tridesetimi prevodi: od posameznih člankov do celotnih knjig. Razen tega v drugem obdobju o Andriču pišejo najuglednejši slovenski hterarni kritiki in preučevalci srbske in hrvaške književnosti. Tako lahko trdimo, da model o recepciji kakega avtorja v kulturi jezika prevoda, ki ga ponuja prevajalska veda, velja tudi za primer Iva Andriča pri Slovencih. Summary j AN EARLY RECEPTION OF ANDRIČ BY THE SLOVENES ' I The early reception period of Andric's works by the Slovenes occupies the period until ; the year 1941. It started already with Andric's interest in the Slovene poetry and with ' his translations from the Slovene, as well as with his acquaintance with Anton Novačan. i The first mentions were Hnked with the book The Croatian Young Lyrics. The collection i Ex Ponto gave rise to the first critical review. Then, the Slovene criticism, in its own man-1 ner, followed the entire Andric's creativeness. In the year 1929, there was published the I first translation. It was Tone Potokar's translation of the narrative The Bridge on the Žepa. \ All this was a solid basis of a further interest taken in Andrič and his works among the ' Slovenes. 1 54 Viktor Majdič UDK 808.63-551 Pedagoška akademija v Ljubljani OBLIKOSLOVNA PODOBA SAMOSTALNIKOV MOŠKEGA SPOLA NA -e Samostalniki, ki se v edninskem imenovalniku končujejo na -e, so oblikoslovno zelo zanimivi, saj je način njihovega pregibanja odvisen od vrste dejavnikov, kot so naglašenost / nenaglašenost končnega e-ja, deloma neprevzetost / prevzetost, občnoimenskost/last-noimenskost, pri neprevzetih tudi čas nastanka, konverznost / nekonverznost nastanka, pa še glasovna podoba končaja, nekoliko tudi dolžina besede, prenosniškozvrstna determiniranost itd. Večina obravnavanih samostalnikov se pregiba po 1. moški sklanjatvi (s premenjeno ali nepremenjeno osnovo), nekaj po 3., nekateri po 1. in 3., nekaj malega pa je med njimi tudi samostalnikov, ki jih sklanjamo po 2. moški sklanjatvi. Takšna obhkoslovna pestrost kot tudi prehajanje iz enega tipa v drugega povzroča nemalo težav v vsakdanji rabi, predvsem-pa pogoste nedoslednosti, ki dostikrat begajo uporabnike knjižnega jezika Naši normativni jezikoslovni priročniki to skupino samostalnikov sicer obravnavajo, vendar slika, ki jo nudijo slovnice in pravopisi, ni popolna in tudi ne daje vedno ustreznih odgovorov na vprašanja, ki se v zvezi z rabo teh samostalnikov porajajo, recimo o tem, kateri priimki na -e osnove ne podaljšujejo, kateri jo podaljšujejo s t in kateri z j, ali katera prevzeta občna imena osnovo podaljšujejo in katera ne itd. Rado se omenja dejstvo, da se domačim samostalnikom osnova podaljšuje s t, nedomačim z ;, kar je le deloma res, saj imamo poleg oče očeta, France Franceta tudi kole koiéla, Noe Noeta, Jósue Jósueta in na drugi strani poleg komite komiteja tudi enobé enobéja, cé céja. V glavnem nepotrebno je ločevanje lastnoimenskih poimenovanj od občnoimenskih, kar je bilo pred leti že kritizirano,' saj se obe skupini samostalnikov morfološko načeloma enako obnašata; še manj primerna je trditev Slovenskega pravopisa 1950 /dalje SP 1950/ in Slovenskega pravopisa 1962 /dalje SP 1962/, da se občna imena »ravnajo po pravilih za lastna«.^ Nasprotno temu pa pravi Slovenska slovnica A. Bajca, R. Kolariča, M. Rupla in J. Šolarja /dalje SS 1956/, da se »/o/sebna imena in priimki/.../ v glavnem ravnajo po pravilih za občna IIL sklanjatve«,' kar je seveda dosti bliže resnici. Neustrezna pa je trditev, da se »/n/ekatera italijanska imena na -e /.../ sklanjajo po slovenskih zgledih: Belvedere Belvedera, San Michele San Michela (san mikéla); Giuseppe (dzuzépe) Giuseppa«,^ podobno trdita tudi SP 1950 in SP 1962, le da je tu govor o (večzložnih) romanskih, ne zgolj italijanskih (lastnih) imenih. Če razumemo formulacijo dobesedno, kot je zapisana, bi dejansko pomenila, da navedeni samostalniki osnovo podaljšujejo s t (kot oče, France) ah z ; (kot enofaé), v resnici pa do podaljšave praviloma ne pride (očitno je v gornji formulaciji mišljeno pregibanje po osnovnem vzorcu 1. moš. sklanjatve). Med občnimi imeni romanskega izvora se v normativnih priročnikih navajajo le breve, konkióve, ciceróne^ ipd., ne pa tudi duce, konte, tenente,'' ki so ravno tako romanska, a jih v slovenskem jeziku morfološko drugače obravnavamo kot prva ' J. Toporišič, Oblikoslovna segmentacija, predvidljivost spola in vključenost tujk v jezikovni sistem slovenskega knjižnega jezika. SR 1969, s. 351. ^SP 1950, s. 31, SP 1962, s. 68, 'SS 1956, s. 101. ¦N. m., s. 109. >SP 1950 s. 26. ' SP 1950 in SP 1962 v slovarskem delu sicer navajata tudi nekaj na koncu nenaglašenih občnoimenskih samostalnikov romanskega izvora, ki osnovo podaljšujejo z /, npr. parte, duce /slednjega ima samo SP 1962/, vendar v uvodu ta tip ni posebej omenjen. Morfoloških informacij o samostalnikih m.sp. na -e je v novejših normativnih priročnikih (Slovenski knjižni jezik 1-4 dr. J. Toporišiča, dalje SKJ, Slovenska slovnica istega avtorja, dalje SS 1976, Načrt pravil za novi slovenski pravopis, dalje NP 1981) manj in tudi lastnih imen ne obravnavajo posebej. Zdi pa se, da so nekatere ugotovitve presplošne, tako da si uporabnik priročnika z njimi ne more zadosti pomagati, zlasti glede predvidljivosti tipa pregibanja, ponavljajo pa se tudi nekatere slabosti iz starejših, npr. trditev, da (samo) domači samostalniki podaljšujejo osnovo s /. Tudi trditev, da je tako podaljševanje značilno le za ljubkovalna ali zaničevalna poimenovanja ali pa za lastna imena, ne ustreza povsem,' saj besed, kot so oče, driiže, kozle (kot lovski termin) ipd. ni mogoče uvrstiti v nobeno od navedenih skupin. Nanovo pa je dodana informacija o pregibanju samostalnikov tipa kamikaze, Pijade po 2. moški sklanjatvi. Primerjava med v normativnih priročnikih zapisanimi pravili in dejansko jezikovno rabo kaže na pogosta razhajanja. Zlasti neslovenska južnoslovanska osebna lastna imena na -e se cesto ne sklanjajo z glasovnimi končnicami, čeprav ni nikakršnega razloga, da jih ne bi morfološko obravnavali enako kot tipološko podobna slovenska imena. Za ilustracijo le nekaj primerov take rabe: »V Delčevu so pripravili dvodnevno manifestacijo v počastitev ideologa in vehkana makedonskega revolucionarnega gibanja Goce Delčeva ...« (prav: Goceta, Delo, 28. 5. 1984), »... to je besedni režime Ukovne interpretacije Dimče Nikolova ...« (prav: Dimčeta, A. Bassin, Katalog likovne razstave, Galerija Ars, Lj., 1979), »... Branko Mamula /je/ odkril doprsna kipa revolucionarjev in narodnih herojev generala armade Ivana Gošnjakain admirala Mate Jerkoviča.« (prav: Mateja, ev. Mateta, Delo, 21. 12. 1982), »... klavrno vlogo, ki so jo pri obUkovanju tako imenovane 'Nezavisne države Hrvatske' imeli ustaški zločinci z Ante Paveličem na čelu.« (prav: Antejem, Delo, 6. 12. 1975), »... ob izvrstni igri Rade Šerbedžija.« (prav: Radeta, Delo, 8. 1. 1983) itd. Neslovenskost imen te vrste v slovenskem jezikovnem prostoru, obenem pa (v nekaterih primerih) njihova podobnost s slovenskimi brez končnega e-ja povzroča še druge obli-koslovne odklone, npr. občutenje končnega e-ja kot končnice, kar jih v odvisnih sklonih izenačuje z oblikami, regularno izpeljanimi iz imenovalnika na soglasnik (z ničto končnico) ali na končnico -o, npr. »Izbrana dela Blaža Koneskega« (prav: Blažeta, NRazgl., 21. 1. 1983), »Besedilo Stipa Suvarja bo objavljeno v 17. številki...« (prav: Stipeto, Delo, 12. 11.1983), »... se je na koncu zlila v romantično /.../ obujanje spominov na prvo srečanje s Tomom.« (prav: Tómetom, ker je v im. Tóme, ne Tomo, Delo, 20. 2. 1980), »Potem ne bo Rada Končarja nihče sihl, da bi moral kupovati v Zagrebu...« (prav: Radeta, ker je v im. Rade, ne Rado, Delo, 4.2.1985), »Ob koncu leta sov Boru /.../ našU mrtvega rudarja Djor-dja Adamoviča...« (prav: Djórdjeta, ker je v im. Djórde, ne Djórdj, Jana, 6. 2. 1985). Pod vphvom drugih slovanskih jezikov, zlasti še srbohrvaščine, v kateri je kategorija srednjega spola pri samostalnikih še produktivna in lahko nanovo sprejete samostalnike na -o in -e še vedno uvrščajo med srednjespohie, kar v slovenščini že dolgo ni več mogoče, se npr. linale med športniki in športnimi novinarji rabi tudi kot samostalnik srednjega spola, npr. »To je četrto hnale tega vehkega smučarskega tekmovanja.« (RTV Ljubljana, TV-1. pr., 27. 3. 1983), pogosteje na radiu in televiziji kot v drugih sredstvih obveščanja. V slovenščini je lahko ta samostalnik seveda samo moškega spola. Lahko bi se torej reklo, da je dejanska obUkoslovna podoba obravnavane skupine samostalnikov, občno- in lastnoimenskih, občutno pestrejša, deloma pa tudi drugačna, kot nas poučujejo slovnice in pravopisi. Če npr. v ponavljajoči se formulaciji, da se domačim samostalnikom podaljšuje osnova s (, nedomačim pa z /, domač razumemo kot sinonim za slovenski, so tako izpuščena ne samo nekatera biblijska (Noe, Jahve, Jóshue, Manue), ampak tudi številna srbohrvaško-makedonsko-bolgarska osebna lastna imena na -e, kot so, 'NP 1981, s. 151. 56 Báne, Cune, Rale, Širne itd., ki se jim osnova prav tako kot analognim slovenskim podalj- ' šuje s i. Ne velja pa to za tista, ki se končujejo na -fe, katerim - očitno zaradi večje bla-goglasnosti - osnovo podaljšujemo z j: Ante Anteja, Ksénte, Ksénteja, Mate Mateja. Tudi \ slovenska in biblijska imena tega tipa težijo v takšno podaljševanje: Áníe, Ánteja (v slo- i venskem jezikovnem prostoru), Jéíte Jéfteja ipd., kljub temu da SP 1962 pri geslu Ante \ predpisuje samo podaljšavo s i (Ante -ta, Ántetov -a -o, s. 108), medtem ko je bilo po SP j 1950 pravilno le podaljševanje z /, podaljšava s i pa celo prepovedana (Ante -ja [+Ánteta!, Ántejev -a, -o, s.74). Dvojna raba se je uveljavila pri imenu Máíe.- če je njegov nosilec Slovenec, se osnova po- i navadi podaljša s t (npr. Mateta Dolenca), če Neslovenec, z ; (npr. Mateja Parlava). Kadar j pa je končni -e kratek naglašen, do pravkar obravnavanega odstopanja ne pride, zato Boh-te Bohtéta, Kante Kantéta, Mate Matéta. \ Južnoslovanskim (a ne tudi slovenskim) lastnim imenom s končajema -oje in -;/e se osnova ne podaljšuje: Vidoje Vidoja, Mároje Mároja, Sládoje SIádoja, Miléntije Miléntija, Ig- j nácije Ignacija, dokaj zapletena pa je oblikoslovna podoba priimkov na -e, katerih nosilci \ so Slovenci. Če se končujejo na naglašeni kratki -e, se jim osnova brez izjeme podaljša , s i: Cigale Cigaléta, Palme Palmeta, Tence Tencéta, enako tistim na -íde, -ole, -lá/re, -ánje, i -ájne, -če* in še nekaterim drugim: Samide Samideta, Vérbole Vérboleta, Kandáre Kandá- . reta. Pendre Féndreta, Blagánje Blagánjeta, Lapájne Lapájneta, Marénce Marénceta, med- i tem ko priimki na -erle osnove praviloma ne podaljšajo: Májerle Májerla, Jénsterle Jen- \ šterla, Púterle Putería ipd., variante Ma/eWéía, Jensterléta, Puterléta pa izpeljujemo iz (tudi ; možnih) oksitoniranih imenovahiikov Majerle, Jenštede, PuieWe.' Večina preostalih, ne ; na končnem e-ju naglašenih priimkov te vrste osnovo podaljšuje z /.- Brede Brédeja, Forte Fórteja, Vigele Vigeleja, Vúte Vúteja ipd. Od občnih imen podaljšujejo osnovo s i vsa ki se končujejo na naglašeni kratki -e, ne glede na pomen in izvor: !ante íanléla, počasne počasneta, zmene zmenéta, kozle koziéta, koie '. koiéla, in vsa domača, končujoča se na nenaglašeni -e: oče očeta, sine sineta, druže družeta, \ medtem ko tudi domačim samostalnikom na končni dolgi ozki -e osnovo podaljšujemo z/; afeže aiežeja,^" apezé apezéja, enobé enobéja, cé céja, enako kot oksitoniranim prevzetim: atelje ateljeja, komite komiteja, beseže besežeja. Ločevanje domačih samostalnikov od prevzetih pri tem tipu morfološko torej ni upravičeno, zato se ti dve skupini v večini normativnih priročnikov brez potrebe ločeno obrav- i navata. Razlika med prvimi in drugimi je le v tem, da med domačimi občnimi imeni ni takih, ki osnove ne podaljšujejo, medtem ko jih je med prevzetimi neoksitoniranimi kar nekaj, npr. belvedére belvedera, bienále bienála, cicerone ciceróna, íaksimile íaksimila, finale íinála, konkláve konkláva, magistrale magistrála, penale penala, promíle promila'' itd. Pri ; oksitoniranih je podaljševanje obvezno. ' Tako oblikoslovno razvrstitev potrjujejo tudi rezultati ankete, opravljene po telefonu med ca. 50 slovenskimi nosilci priimkov na -e, pri katerih načina pregibanja vnaprej ni bilo mogoče natančno predvideti. ^ Ljubljanska Púlerlejeva uiica bi pravzaprav morala biti Púterlova ali kvečjemu Puterletova. Pregibanje Púterle Putería, ne pa Puterléta ali Púlerleja, potrjujejo tudi v Ljubljani živeči nosilci tega priimka, med katerimi je bila opravljena že omenjena telefonska anketa. Tega tipa domačih samostalnikov naši normativni priročniki ne omenjajo, registriran pa je v razpravi dr. J. Toporišiča, Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika, SR 1972, s. 305. Kot samostalniki 1. moške sklanjatve so pogosti zlasti v govorni prenosniški zvrsti, medtem ko spadajo v pisni cesto v 3. sklanjatev. '' Morfološka predstavitev te skupine samostalnikov je v SP 1962 v formalnem pogledu zelo neenotna. Pri nekaterih je edninski imenovalniški obliki dodana le rodilniška končnica, pri drugih poleg končnice še končni soglasnik osnove, pri tretjih pa poleg tega še pred soglasnikom stoječi samoglasnik: numerale-a. pastorále -la in magistrate -ala alisemiíinále -a. toda íinále -la alimízerere -a, todakondotiere -ra itd. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (dalje SSKJ) so ti samostalniki enotno predstavljeni, vedno le z rodilniško končnico ob imenovalniški podobi geselske besede: faiendJe -a, finale -a, !(onkiáve -a. 57 Tako kot pravkar omenjeni obtni samostalniki se pregibajo tudi nekatera, praviloma več kot dvozložna tuja lastna imena, vendar ne izključno romanska, kot menita oba povojna pravopisa:'^ Belvedere Belvedera, Bonaparte Bonaparta, Cimabue Cimabua, Čile Čila, Giu- j seppe Giuseppa, Niederle Niederla, Pordenone Pordenona, Selassie Selassia, Val d'Isere Val disera, Zaire Zaira, Berlinale Berlinala itd. V novejšem času se tudi pri samostalnikih te vrste vse bolj kaže težnja po pregibanju s podaljšano osnovo; zato prej Napoleona Bonaparta, sedaj Napoleona Duarteja, v starejših besedilih Bondarta, Bramanta, Emanuela, Piava, danes pogosteje Bondarteja, Bramanteja, Emanueleja, Piaveja. Tako pregibanje je med nedomačimi lastnoimenskimi samostakiiki, tudi neoksitoniranimi, sploh prevladujoče, zatorej poleg Ayme Ayme;a, Debre Debreja, San José San Joséja, Sao Tome Sao Tomeja tudi Allende Allendeja," Belafonte Belafonteja, Jorge Jorgeja, Felice Feliceja,Mugabe Mugabeja, Nakasone Nakasoneja, Palme Palmeja, Pijade Pijadeja, Ševardnadze Ševardnadzeja, Halle Halleja, Harare Harareja, Lotse Lotseja, Mbabane Mbabaneja, Odense Odenseja, Zimbabve Zimbabveja itd. Od občnih prevzetih imen se tako vedejo - kot že rečeno - vsa oksito- \ nirana: atelje ateljeja, kupe kupéja, makramé makraméja, renomé renoméja, siié siiéja, žele \ želeja ipd., in pa neoksitonirana osebna imena (večinoma kot statusna poimenovanja), npr. \ duce dučeja, konte kónteja, tenente tenénteja, nepredvidljivo po tem tipu pa tudi parte par-teja, pórsche pórscheja. Samostalnik parte je oblikoslovno sploh nenavaden, saj spada po navedbi SSKJ predvsem v 3. moško sklanjatev, rabi se tudi kot množinski samostalnik i ž. spola, lahko pa se pregiba, kot je navedeno zgoraj, četudi bi bilo sistemsko pravilnejše [ pregibanje po zgledu bienale, torej parte parta. Za sicer nesistemsko pregibanje pórsche i pórscheja pa sta dve možni razlagi: ta samostalnik je zelo pogosto oksitoniran (SSKJ tega ; dejstva ne upošteva), razen tega pa je občno ime pórsche nastalo iz osebnega lastnega in \ je torej v obeh primerih podaljšava z j predvidljiva. PriimekPi/ade SS 1976 (s. 223) in NP 1981 (s. 152) izrecno uvrščatav 2. moško sklanjatev {Pijade Pijade Pijadi...), česar pa jezikovna raba ne potrjuje. Pregled nekaterih zgodovinopisnih in memoarskih del, ki omenjajo revolucionarja in politika Mošo Pijadeja, je pokazal, da pisci in prevajalci skoraj brez izjeme pregibajo to lastno ime tako kot večino neslovenskih priimkov na -e, torej mu osnovo podaljšujejo z /; Pijade Pijadeja Pijadeju ..., pridevnik Pijadejev -a-o, le enkrat po zgledu bienale in enkrat samkrat po 2. moški sklanjatvi.'" Zato bi tudi časopisni in radiotelevizijski novinarji ravnali bolj prav, če bi poročali npr. o podelitvi nagrad Mose Pijadeja, ne Mose Pijade, pa o avtomobilski nesreči na Ulici Mose Pijadeja, ne Mose Pijade ali Moša Pijade ali celo na Moša/Moše Pijadovi ulici, kar je enako narobe, kot bi bilo na Ivan/Ivana Cankarjevi ulici. " Sicer pa bi bilo enostavneje in pravilneje, če bi se ulice, ceste, trgi, poimenovani po Mosi Pijadeju, imenovah kar Pijadejeva ulica, cesta, trg, tako kot Dalmatinova ulica, Prešernova cesta, Titov trg. Dodajanje rojstnega imena priimku je v poimenovanjih te vrste nujno, kadar se komunikacije ! v naseljih imenujejo po ženskah (npr. Ulica Zofke Kvedrove, Ane Ziherlove, Danile Kumar- \ jeve ipd.) in kadar je potrebno ločevanje med več ljudmi istega priimka (npr. Ulica Rudolfa \ Janežiča proti Janežičeva ulica, ki je dobila ime po koroškem rojaku Antonu Janežiču), ^ drugače ne. ¦ j 1= Gl. SP 1950, s. 26, in SP 1962, s. 58, SS 1956, s. 109, pa govori v tej zvezi celo samo o italijanskih imenih. " Načelno bi sicer bilo mogoče tudi Allende Allenda (prim. dr. J. Toporišič, Stilna vrednost glasovnih, prozodijskih, /pravo/pisnih, moriemskih in naglasnih variant slovenskega knjižnega jezika, SR 1973, s. 232), toda raba se je nagnila izključno v smer podaljšave: Allende Allendeja: pregibanje po zgledu Giuseppe Giuseppa je pač vse manj produktivno. " Pregledana so bila naslednja dela: Svetovna zgodovina, Ljubljana 1981, V. Dedijer, Izgubljeni boj J. V. Stahna, Ljubljana 1969, E.Xardelj, Spomini, Ljubljana 1980, R. Colakovič, Pripoved o neki generaciji, Ljubljana 1982, E. Kocbek, Listina, Ljubljana 1967, J. Jarc, Partizanski Rog, Maribor 1977, S. Nešovič, Moša Pijade, Ljubljana 1979 (prev. F. Safar), več avtorjev, Tito štirideset let na čelu ZKJ 1937-1977, Ljubljana 1977. "Gl. NRazgL, 12. 9. 1980, Delo, 14. 8. 1979, 16. 3. 1982, 27. 10. 1984, pogosto na RTV Ljubljana itd. 58 Lastna imena, ki so nastala po konverziji iz občnoimenskih samostalnikov srednjega spola, se maskulinizirajo," zato oba Sonca, Zdravja, ne Sonci, Zdravji, vsi Sonci, Zdravji, ne Sonca, Zdravja, srečati Sonca, Zdravja, ne Sonce, Zdravje. Priimki, konvertirani iz samostalnikov srednjega spola, ki kot občna imena osnovo podaljšujejo z n, to morfološko značilnost lahko zadržijo (Séme, Semena),''' vendar se običajno pomensko demotivirajo in se pregibajo po za domače moške samostalnike na -e prevladujočem modelu France Franceta, Jože Jožeta, torej Seme Seméta (v osrednji Sloveniji) oz. Séme Sémeta (drugod po Sloveniji).'* Le malo je samostalnikov moškega spola na -e z ničto končnico v vseh sklonih, kot so npr. abecé, delkrédere, padre, perpétuum mobile, salto mortale, Purkyné, Lope de Vega, Monte Car/o" ipd. Nekaj več je tistih z dvojnim možnim pregibanjem, po 3. in po 1. sklanjatvi. To so v večini primerov kratična imena, pisana pogosteje kot sklopi iz inicialk večbesednih poimenovanj, redkeje kot sklopi imen teh črk: NOB [enobé] ali enobé, AFŽ [afeže] ali afeže, PTT [peteté] ali peteté, RTV [ertevé] ali ertevé, EKG [ekagé] ali ekagé ipd. Sem spadajo še nekatera prevzeta imena, npr. koiné, nadalje imena črk: bé, cé, če idr. ter nekaj tujih lastnih imen ali delov le-teh: Humanite, Chiemsee, Karisruhe, Belo Horizonte, Siera Leone itd. Že kar izjemni v morfološkem pogledu pa so moškospolni samostalniki tipa kamikaze, ki jih pregibamo po 2. ali po 1. moški sklanjatvi: napad kamikaze ali kamikaza oziroma napad kamikaz ah kamikazov. Takšen morfološki status imajo - glede na dejansko rabo - v SSKJ, medtem ko naj bi se po NP 1981 pregibali le po 2., po Verbinčevem Slovarju tujk pa samo po 1. sklanjatvi (SP 1950 in SP 1962 gesla kamikaze ne navajata, pa tudi v uvodu na ta tip posebej ne opozarjata). Samostalnikom, končujočim se na zgolj pisani, ne tudi govorjeni -e, se osnova praviloma ne podaljša, ta -e pa se pri pregibanju in besedotvorni izpeljavi opušča, če ne vpliva na fonetično vrednost pred seboj stoječega soglasnika ali soglasniškega sklopa:^" brumaire brumaira, joule joula, tembre tembra, enfant terrible enfant terribla. Lille Lilla, Morse Morsa, MahreMahra, Stive Stiva, Wilde Wilda itd., ostaja pa, kadar odloča o izgovoru soglasnika pred seboj: bridge bridgea, college collegea, juice juicea, Laplace Laplacea, Wallace Wal-lacea itd. Odstopanj je malo in še ta so v glavnem posledica nepoznavanja navedenih pravil, npr. »Tedaj je s štartno številko 18 brat Phila Mahreja Stive poskrbel za resnično senzacijo. .. Izvrsten čas Steva Mahreja je bil skoraj neverjeten.« (prav: Mahra, Delo, 17. 3. 1980), »Zmagal je Stenmark pred Ph. Mahrejem in Halsnersom.« (prav: Makrom, Delo, 2. 2. 1981). Do stilne nevtrahzacije pa je prišlo v primeru Morsejev oz. Morzejev (npr. Mor-zejeva abeceda), kjer bi bila - v skladu z gornjim pravilom - upravičena samo oblikaMor-sov (torej le Morsova abeceda), a je v rabi kot enakovredna tudi Morsejev / Morzejev." Tisti samostalniki, katerih končni nemi -e sledi neposredno pisanemu in govorjenemu naglašenemu ali nenaglašenemu samoglasniku, edini v tej skupini podaljšujejo osnovo, nemi -e pa se ne opušča: bellevue bellevueja, yankee yankeeja, boogie-woogie boogie-wo-gieja, Andrée Andréeja, Mérimée Mériméeja, Poe Poeja, Mackenzie Mackenzieja itd. Če "GL SS 1976, s. 217. "Rm., s. 216. " Takšno pregibanje so potrdili vsi nosilci tega priimka v že omenjeni telefonski anketi. " Trditev SS 1956, da »/s/estavljena imena pregibljemo samo v zadnjem sestavnem delu: Monte Carlo, iz Monte Carla, v Monte Carlu...« (s. 109) bi laiiko dopolnui z ugotovitvijo, da se v takih primerih pregiba ali samo prvi del (per-petuum mobile perpetuuma mobile) aü samo zadnji (Monte Carlo Monte Carla) ali pa vsi oz. oba (Haile Selassie Haileja Selassia). »Gl. NP 1981, s. 149. " To morfološko analogijo obravnavata kot zborno nevtralno tudi SP 1962 in SSKJ, ob sicer sistemsko regularno razviti in prav tako stilno nezaznamovani varianti Morsov. 59 stoji pred nemim končnim e-jem prav tako nemi samoglasnik, se v odvisnih sklonih konč- i ni -e opušča, osnova pa se ne podaljšuje: Doumergue Doumergua [dumerg dumerga], Dun- i guergue Dungueigua [denkerk denkerka].^' | Samo govorno se končujejo na -e iz francoščine prevzeti samostalniki, ki/če pisno /še/ niso podomačeni in tako tudi samo govorno podaljšujejo osnovo z ;': croupier croupiera. [krupjé krupjéjaj, huííel buífeta [bife biféja], baiser baisera !bezé bezéja], conferancier con- ' íeranciera [konferansjé konferansjéja], parfait parfaita [parfé parféja] itd. Občnih imen tega tipa je malo, vsaj v širši rabi, ker jih v zadnjem času praviloma hitro poslovenimo.^' Drugače je z lastnimi, ta ostajajo pisno večinoma nepodomačena: Manet Maneta [mané maneja], Courbet Corbeta [kurbé kurbéja], nekoliko izjemen je le priimek znanega naravoslovca in zdravnika bretonskega rodu Baltazarja Hacqueta, ki ga verjetno zaradi dolgo-, letnega bivanja ter aktivnega naravoslovnega in organizacijskega delovanja tega moža na, nekdanjem Kranjskem izgovomo ponavadi nekoliko slovenimo. Ne izpuščamo namreč začetnega li-ja (kot sicer pri francoskih imenih: fiugo /igo/, Hyppolitte [ipolít]. Hachette [asét] ipd.), končni naglašeni -e pa je običajno kratek širok, čeprav lahko tudi dolg ozek, kot nasploh pri francoskih imenih tega tipa. Tak dvojni izgovor vpliva tudi na način (samo govornega) pregibanja: širok izgovor končnega e-ja napoveduje podaljšavo s t, kot pri, podobnih domačih in podomačenih priimkih (torej [f\ake fiakéta]], dolgi ozki -é pa vodi v podaljšavo z / (tako kot [rené renéja] tudi [haké hakéja]). Oblikoslovna razvrstitev samostalnikov m. sp. na -e* Vrsta sam. Sam. po izvoru Način preg. Oksitonirani sam. Neoksitonirani sam. Sam. na nemi -e podalj. s i fante, kozle, niče, počasne, keše oče, druže, sine 6 o TJ podalj. z ; enobe, aleže, apeze, e' brez podalj. C o neskl. NOB [enobé], AFŽ [afezé] "Gl. SP 1962, s. 58. " Glede pisave prevzetih besed prim. razpravo dr. J. Toporišiča, Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika, SR 1972, s. 285 n., in drugo, tam navedeno literaturo. ¦ V preglednico niso vključeni samostalniki na le govorjeni -e. ' Kratična imena in imena črk se lahko pregibajo tudi po 3. moš. sklanjatvi. 60. podaJj. s í kofe O ra a podalj. atelje, ataše, renome, beseže, dekave, koine^ duce, konte, pórsche, parte' bellevue, yankee, gelée, dixie, boogie-wo-gie o T3 O podalj. s í France, Mahne, Seme' Jože, Kompare, Mate,' Rade, Stipe, Goce O >N1 podalj. z y Kne« Ante, Ksente, Brede, Menaše 'Sil o G brez podalj. Sonce, Zdravje; Ma-jerle;' Maroje, MUen-tije, Sladoje S neskl. podalj. s t (Matzele) Noe, Jahve,'" Josue % S o 'O 0) C podalj. z; Ayme, Pouche, San José, Sao Tome Allende, Alcide, Mugabe, Pijade," Ševardnadze, Zimbabve Andrée, Mérimée, Poe, Mackenzie brez podalj. Bonaparte, Giuseppe, Niederle, Selassie, Zaire, Berhnale Lille, Morse, Empire; Laplace, Wallace neskl. Humanité Purkyne, Lope de Vega, Belo Horizonte, Monte Carlo, Santiago de Chile Hyde Park, House of Lords, College de France ' Samostalnik koine se lahko pregiba tudi po 3. moš. sklanjatvi. ' Izraz parte se rabi tudi kot množinski samostalnik ž. sp.i kot samostalnik m. sp. se pregiba po 3. moš. sklanjatvi, lahko pa tudi po 1. ¦> V tej skupini so osebna poimenovanja izjemna, sistemsko sodijo med samostalnike, ki osnovo podaljšujejo z ). ' Samostalnik kamikaze se pregiba tudi po 2. moš. sklanjatvi. ' Poleg Seme Seméta tudi Séme Sémeta, redko Séme Semena. ' Rojstno lastno ime Male podaljšuje osnovo s (, kadar pa poimenuje Neslovence, tudi z ' Sistemsko ustrezno samo Kné Knéja, Knéjev -a-o, izhodiščna oblika Kné pa bi dala Knéta, Knétov -a-o. ' Domača lastna imena na -erie so lahko tudi oksitonirana, osnovo pa tedaj podaljšujejo s (. '»V novejšem času to biblijsko ime podaljšuje osnovo tudi z /. " Poleg prevladujočega pregibanja Pijade Pijadeja, prid. Pijadejev -a-o, je možno tudi Pijade Pijada Pijadu, prid. Pi-jadov -a-o, silno redko pa po 2. moš. sklanjatvi: Pi/ade Pijade Pijadi. 61 Summary MORPHOLOGICAL IMAGE OF THE MASCULINE NOUNS ENDING IN -E The paper deals with the morphological behaviour of the masculine nouns ending in -e. The way of their inflection is depending upon various factors: the accentuation or nonac-centuation of the final -e, upon the acceptation or nonacceptation of the word, and with those non-accepted also upon the time of their formation, further on, upon their converse or unconverse origin, their sound image of the ending, partially upon the length of the word, upon its common noun or proper name status, respectively, and even upon its transferability sort of determinacy. Most of them are inflected according to the hrst masculine declension, so that the base is changed (being lengthened by -/ or by -/, respectively) or else not that way (examples oče, žele, Kette - bienale, Vidoje), some are declined according to the third or according to the third or first masculine declension, respectively (afeže, enobe), and just exceptional are those declined according to the second or the second and first masculine declension, respectively (kamikaze). The author compares the linguistic usage with the solutions made in the normative manuals, also drawing attention, however, to the frequent mistakes, in particular to those made in the use of the South-Slav non-Slovene personal proper names ending in -e, as well as to the non-Slovene proper names of this type within the Slovene literary - linguistic context 62 SLOVENISTIKA V LETU 1984 Bibliografski pregled BIBLIOGRAFIJA Bruna, Maria Luisa: Contributo bibliografico allo studio della lessicografia italo-slovena. - Studi Goriziani 60 (luglio-dicembre 1984), 33-36. Berčič, Branko: Slovenska beseda in slovenski reformacijski avtorji v tiskih 16. stoletja. - Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice 3 (1984), 13-41. Dobrovoljc, France: Bibliografija prevodov iz slovenskega leposlovja od 1972 do srede 1983. - Le livre slovene 22 (1984), No 1, 2-44. Glavan, Mihael: Rokopisna protestantika v Narodni in univerzitetni knjižnici. - Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice 3 (1984), 43-59. Lewanski, Riccardo Casimiro: Slovenian literature in EngUsh translations, pubUshed as monographs and in periodicals from the beginnings till 1970. A bibliography. - Est Europa (Udine) 1 (1984), 221-237. Petaros, Robert: Bibliografia di Martin Jevnikar. - Prav tam, 13-34. Sedej, Danijela: Gradivo za leksikon sodobnih slovenskih mladinskih pisateljev. 7. (zadnji del). - Otrok in knjiga 19 (1984), 80-89. Zolli, Paolo: I dizionari bilingui italiano-sloveno, sloveno-italiano del XX secolo. - Est-Europa (Udine) 1 (1984), 51-55. JEZIKOSLOVJE IN LITERARNA ZGODOVINA Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti In kulturi (tipološka problematika ob jugoslovanskem in širšem evropskem kontekstu). Mednarodni simpozij v Ljubljani od 30. junija do 2. juUja 1983. Ur. Franc Zadravec s so-del. Helge Glušič (književnost in kultura) in Franca Jakopina (jezik). Ljubljana, Filozofska fakulteta 1984. 639 str. (Obdobja 5) Vsebuje mdr.: Književnost; Franc Zadravec, Slovenska ekspresionistična literatiiraj Boris Paternu, Problemi ekspresionizma kot orientacijskega modela; France Bernik: Ekspresioni- zem in slovenska pripovedna proza; Helga Glušič, Slovenska ekspresionistična kratka proza; Maria Bobrownicka, Slovenska drama med svetovnima vojnama in glavne tendence evropske dramatike; Jože Pogačnik, Slovenski konstruktivizem; Alek-sandar Flaker, Kosovelova konstruktivna poezija i jugoslovanski kontekst; Juraj Marlinovič, Tipološka odredenja ekspresionizma A. B. Simiča i Srečka Kosovela; Gerhard Schaumann, Srečko Kosovel - Nähe und Differenz zum deutschen Expressionismus; Alicja Pakulanka, Poetika Kosovelovih pisem; Rolf-Dieter Kluge, Expressionismus oder Symbolismus? 1, Interpretation des Gedichtes »Ekstaza smrti«; Dietrich Worn, Expressionismus oder Symbolismus? Die Dichtung S. Kosovels im Europäischen Kontext 2. Der Bezugsrahmen deutscher Expressionismus und russischer Symbolismus; Tone Pretnar, Podbevškov verz med tradicijo in avantgardističnim eksperimentom; Rudolf Neuhäuser, Stanko Majcens frühe expressionistische Dichtung im Vergleich mit dem deutschen Expressionismus; Gerhard Giesemarm, Expressionistische Stilmittel bei Joža Lovrenčič; Jiri Skalička, JiH Wolker, cesky a slovinsky expres si on ismus; Ivan Cesar, Struktura slovenske ekspresionistične pripovedne proze; Katarina Salamun-Biedrzycka, O idejnem in umetniškem razvoju Grumove proze; Alenka Glazer, Anton Tanc-Culkov-ski: Glasovi iz teme; Stefan Barbarič, Tema umetništva v Pregljevih Usahlih vrelcih; Zdzistaw Darasz, Iskanje formule »nove umetnosti« v slovenski slovstveni pubUcistiki ekspresionistič-nega desetletja; Janez Vrečko, Slovenska zgodovinska avantgarda. -Jezik: Peter Scherber, Formen der Textverarbeitung im slovenischen Expressionismus; Hermina Jug-Kranjec, Skladenjska in pomenska zgradba besedila v Pregljevem romanu Bogovec Jernej; Ivan Verč, Lirizacija ekspresionistične besede v Pregljevi noveli Thabiti kumi; Breda Pogorel ec, O vlogi (slovenskega) ekspresionizma za umevanje slovenskega umetnostnega izraza 20. stoletja; Vlado Nartnik, Od podmetov do simbolov Matkove Tine; Stanislav Suhadolnik, Glonarjev Slovar slovenskega jezika; Nils Ake Niisson, A Translators View of Edvard Kocbek; Albinca Lipovec, Zbirka Bezručevih pesmi v Al-brechtovem prevodu. Protestantismus bei den Slowenen = Protestanti-zem pri Slovencih. Beiträge zur 3. Slawistenta-gung der Universitäten Klagenfurt und Ljubljana. Klagenhirt. 26.-28. Mai 1983. Red.: G. Ne-weklowsky [etc.]. Wien 1984. (Wiener slawis-tischer Almanach. Sonderband. 13) Vsebuje mdr.: Jože Koruza, Programska utemeljenost književne dejavnosti slovenskih protestantov; Jože Rajhman, Trubarjeva pisma {poskus stilne predstavitve); Janez Rotar, Delo Primoža Trubarja za glagolsko in cirilsko knjigo; Klaus Detlef Oloî, Zwei Bemerkungen zum slawischen Fibeldruck; Gerhard Neweklow-sky, Trubars Katechismxis von 1550 - eine Konkordanz; Martina Orožen, GramatiČna in leksikalna preobrazba Dahnatinove-ga knjižnega jezika ob Japljevem prevodu biblije (1584 - 1784 - 1802); Breda Pogorelec, Novi pogledi na slovenski knjižni jezik 16. stoletja; Joie Toporiaič, Gutsmanova slovnica; Pavle Za-blatnik. Koroški slovenski bukovnik Andrej Schuster Drabos-njak (1768-1825); Anton Schellander, K vprašanju slovenskega pogovornega jezika na Koroškem. JEZIKOSLOVJE Autor, Oskar: Razvoj terminoloških prizadevanj v slovenski pedagoški misli. - Terminologija v znanosU. Lj., Pedagoški inšUtut 1984, 161-175. 63 Benedik, Francka: O nastanku škofjeloškega govora. - Loški razgledi 31 (1984), 29-32. Bezlaj, France: Slovensko bekiniti se »igrati se«. -JiS 29 (1983/84), 118-119. - Slovensko pletnja »romarski čoln na Bledu«. -JiS 29 (1983/84), 294. Bolje - lepše - pravilneje. - Gozdarski vestnik 42 (1984), 42-43, 138, 164, 210, 265, 311, 357. Bratuž, Lojzka-Luigia: Jan Baudouin de Courte-nay e gli Sloveni del Goriziano. - Est Europa (Udine) 1 (1984), 139-150. Car, Janko: Slog Tavčarjeve in Kersnikove kratke vaške proze. - Jugoslavenski seminar za strane slaviste 33-34. Zadar 1984, 159-170. Debenjak, Božidar: Slovenščina kot filozofski jezik. - Terminologija v znanosti. Lj. 1984, 225-230. Desinan, Cornelio Cesare: Osservazioni sulla toponomastica della Carniola (Kranjsko). - Est Europa (Udine) 1 (1984), 191-203. Devetak, Karel in Pavel Slamič: Problemi pri uveljavljanju slovenščine v javnosti. - Dvojezič-nost-individualne in družbene razsežnosti. Lj., Društvo za uporabno jezikoslovje SR Slovenije 1984, 83-86. Dimnik, Martin: Gutenberg, humanism, the reformation, and the emergence of the Slovene literary language, 1550-1584. - Canadian Slavonic papers (Ottawa) 26 (1984), No 2/3, 141-159. Domej, Teodor: Slovenščina kot dodatni uradni jezik na Koroškem. - Dvojezičnost - individualne in družbene razsežnosti. Lj. 1984, 75-82. Doria, Mario: Spigolature toponomastiche carsiche. - Linguistica 24 (1984), 265-273. Držečnik, Janko, Eman Peril, Franjo Smerda: Razmišljanja ob pripravi druge izdaje Cemiče-vega Zdravstvenega besednjaka. - Zdravstveni vestnik 53 (1984), 482-484. Dular, Janez: Analiza reakcij na sodobna prizadevanja za enakopravno rabo slovenščine. -Sveske (Institut za proučevanje nacionalnih odnosa, Sarajevo) 1984, sv. 5/6, 177-184. - Odstavek kot predmet slovenističnega raziskovanja. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 20 (1984), 321-336. - Združena vezava v desni vezljivosti slovenskega glagola. - JiS 29 (1983/84), 289-293. Feinig, Anton: Struška - Kočna. - Slovenski vestnik 39 (1984), št 46, 3. Ferluga-Petronio, Fedora: La chiesa in Slovenia. Analisi filologico-etimologica della gerarchia ecclesiastica con particolare riguardo ai testi del Cinquecento. Trieste, Centro studi storico-reh-giosi Friuli-Venezia GiuUa 1984. 101 str. (Centro studi storico-religiosi Friuli-Venezia Giulia 14) Filipi, Goran: Etimološki prikaz izbranih pojmov iz ribiškega izrazja na slovenski obali. - Slovensko morje in zaledje 7 (1984), št. 6/7, 93-106. Gjurin, Velemir: Register 1584 kot slovaropisni dosežek. - SR 32 (1984), 183-208. Godnič-Godini, Neva: Gradivo za kraški leksikon II. Romanizmi oz. furlanizmi. - Slovensko morje in zaledje 7 (1984), št. 6/7, 107-128. [Godničj-Godini, Neva: Per ricordare quel 1607 a Udine... - Est Europa (Udine) 1 (1984), 113-124. o Alasijevem slovarju. - Sulla penetrazione dei prestiti romanzi nello sloveno. - Linguistica 24 (1984), 303-313. Grad, Anton: K etimologiji slovenskega toponi-ma Vrhnika. - JiS 29 (1983/84), 127-128. Po rolcopisu prepisala Avrelija Grad-Goriup, héi. Grybosiowa, Antonina: O relacijah v semantičnem polju percepcije z vohom v slovenščini. (1). -JiS 30 (1984/85), 75-81. Prev. Tone Pretnar. - Konec v naslednjem letniku. Gusmani, Roberto: Alcuni termini christiani d'ispirazione germanica nei Brižinski spomeniki. -Est Europa (Udine) 1 (1984), 35-38. Ivanov, Alessandro: Per un consuntivo della »quereile« sui Resiani. - Prav tam, 87-92. Hipoteze o izvoru Rezijanov. Jakopin, Franc: Imena sosednjih prestolnic. -Obzornik 32 (1984), 64-66. - Osebna imena na Slovenskem ob prehodu v 16. stoletje. - Seminar slov. jezika, liL in kulture 20 (1984), 275-284 Janko, Anton: Anmerkungen zu slowenischen Übersetzungen einiger Gedichte Ingeborg Bachmanns. - Acta Neophilologica 17 (1984), 51-59. Jezikovni koücek. - Pravna praksa 3 (1984), št. 2, 15; št. 3, 14, št 6, 12; št 8, 13; št 9, 13; št 13, 13; št 21, 5; št 22, 10. Predvsem polemika o izrazih za prenoviteljsko dejavnost (Jezikovno razsodišče v sodelovanju z Velemirom Gjurinom proti Kresu Puhariču.) 64 Jezikovno razsodišče 1980-1982. Gradivo zbral in obdelal Janko Moder. Trst, ZTT; Celovec, Drava 1984. 350 str. Jošar, Cvetka: Izražanje s sredstvi prihodnosti v slovenščini in angleščini. - SR 32 (1984), 317-335. Klemenčič, Vladimir: Funkcija in položaj jezika Slovencev v zamejstvu ter narodnosti v SR Sloveniji. - Dvojezičnost - individualne in družbene razsežnosU. Lj. 1984, 27-31. Klinar, Stanislav: Popravki k VeUkemu sloven-sko-angleškemu slovarju. Lj., Društvo znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije 1984. 73 str. Strojep. avtograf. Kraut, Bojan: Gostota - prostorninska masa. -Strojniški vestnik 30 (1984), 94-95. - O »količini«. - Prav tam, 32. - Še o »teži«. - Prav tam, 95. - Tekočina - kapljevina - fluid. - Prav tam, 156. Križaj-Ortar, Martina: O posamostaljenju po-vedka prisojevalne zveze. - SR 32 (1984), 277-288. - O samostalniškem prilastku v imenovalniku. -JiS 30 (1984/85), 82-85. - Soglasniška nasprotja v slovenskem knjižnem jeziku v skladu s Trubeckojevo teorijo. - SR 32 (1984), 93-105. Kunst-Gnamuš, Olga: Tvorjenje in razumevanje povedi - poskus pragmatične razčlembe. - JiS 30 (1984/85), 10-19. Lencek, Rado L.: Poskus gramatične analize pesniškega teksta: Joža Lovrenčič: Jug v okviru. -Language and literary theory. In honor of Ladislav Matejka. Ann Arbor, Dept of Slavic Lang, and Lit 1984, 77-82. (Papers in Slavic philology. 5) Lipovec, Albinca: Borisu Urbančiču ob sedemdesetletnici, - JiS 29 (1983/84), 130-131. Logar, Tine: Slovenski dialekti - temeljni vir za rekonstrukcijo razvoja slovenskega jezika. - JiS 29 (1983/84), 285-288. - Srednještajersko narečje. - Med Bočem in Bo-horjem. Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah 1984, 169-172. M. V.: Slovenščina v cerkvah Beneške Slovenije. Poskusi po Cianovem obisku v Beogradu. - Trin-kov koledar 1984, 110-115. Merku, Pavle: Antropotoponimi sloveni sul Carso. - Est Europa (Udine) 1 (1984), 125-137. - Imena naših krajev. - Mladika 28 (1984), št 2/3-10. Ricmanje, Boljunec, Gabrovec, Zgonik, Dolina, Glinščica, Slovenski toponimi v Trstu. - Patronimici in -ič a Trieste nel basso medioevo. - Linguisüca 24 (1984), 275-282. - Vzdevki in priimki. - Jadranski koledar 1984, 79-82. v srednjeveškem Trstu. Micklesen, Lew R.: Suprasegmental signals in the Dalmatin Bible. - Slovene studies (New York) 6 (1984), 153-163. Moder, Janko: Materinščina. - Rodna gruda 31 (1984), št 1-12. Müller, Jakob: Slovnica krajevnih imen grosupeljske občine. - Zbornik občine Grosuplje 13 (1984), 123-131. Murko, Vladimir: Nekaj podatkov o nekdanji vlogi slovenščine. - Glas Korotana 9 (1984), 53-60. Nartnik, Vlado: Poskus nove delitve samostal-niških zaimkov. - JiS 29 (1983/84), 260-265. - Slovniška delitev samostalnikov. - Slavia (Praga) 53 (1984), 160-163. Novak, France: Pomenske značilnosti besednega zaklada slovenskih protestantskih piscev. -Seminar slov. jezika, lit in kulture 20 (1984), 285-304. - Stavčna tipologija v Dalmatinovi Gmajn pred-guvori čez vso sveto biblio. - JiS 29 (1983/84), 183-187. Novak, Vilko: Dalmatin in jezik prekmurskih pisateljev. - JiS 29 (1983/84), 188-195. - Slovenci v Porabju - del nas. - Stopinje 1984, 32-38. o položaju slovenščine v Porabju. Novšak, France: Slovanska ura za pozabljivce. -Glasnik SM 8 (1984), 131-138. Jezikovni brus. Ogris, Tomaž: Dvojezičnost in naša kultura. -Koroški koledar 1984, 39-50. Ondruš, Simon: Slovensko dežela, slovaško čah in madžarsko vidék. - SR 32 (1984), 11-17. Orešnik, Janez: Slovenske breznaglasnice se vedejo predvsem kot prokliUke. - JiS 29 (1983/84), 129. 65 Orožen, Martina: Dalmatinov Register - prvi si-nonimni slovarček slovenskega knjižnega jezika. - JiS 29 (1983/84), 196-201. - Razvojne smernice v besedišču Dalmatinovega in Japljevega prevoda Biblije (1584-1784-1791). - Seminar slov. jezika, lit. in kult. 20 (1984), 249-274. Pahor, Samo: Raba osebnega imena v okviru individualnih in družbenih razsežnosti dvojezič-nosti. - Dvojezičnost - individualne in družbene razsežnosti. Lj. 1984, 155-159. Na Tržaškem. Palkovič, Konstantin: Slovenščina na Univerzi Komenskega v Bratislavi. - JiS 29 (1983/84), 306-308. Patemost, Joseph: A sociolinguistic tug oi war between Slovene and Serbo-Croatian in Slovenia today. - Slovene studies (New York) 6 (1984), 227-242. Paulin, Andrej: O metalurškem strokovnem izrazoslovju - predlog za slovenski metalurški slovar. Nadaljevanje XXIV-XXVI, črke V-Ž, str. 385-444. - Rudarsko-metalurški zbornik 31 (1984), št 1-4, priloga. Petrov-Slodnjak, Maria: Zum endungslosen Infinitiv in der regionalen Schriftsprache des slowenischen Prekmurje und den übrigen südslawischen Sprachen. - Die slawischen Sprachen (Salzburg) 7 (1984), 65-66. Ob istoimenskem članku v Klagenfurter Beiträge zur Sprachwissenschaft 9 (1983), 1-27, in ob članku V. Novaka v JiS 30 (1984/851, 263-265, Pirnat, Marta: Tvorbena naglasoslovna tonem-ska teorija ob samostalniških izpeljankah s šibkimi priponskimi obrazili. - SR 32 (1984), 257-275. PL: Pokažimo več zanimanja za ohranitev avtohtonih imen. - Slovenski vestnik 39 (1984), št 39, 8. Na slovenskem Koroškem. Pogorelec, Breda: K vprašanju bilingvizma in diglosije iz slovenske izkušnje. - NRazgl 33 (1984), 707, Isto v; Dvojezičnost - individuahie in družbene razsežnosti. Lj. 1984, 67-73. - Skladnja pri Dalmatinu in Bohoriču. - Seminar slov. jezika, lit in kulture 20 (1984), 223-248. - Štiristo let Bohoričeve slovnice. - JiS 29 (1983/84), 210-216. - Vprašanje jezika znanosti. - Terminologija v znanosU. Lj. 1984, 231-232. Pohl, Heinz Dieter: Kärntner Bergnamen II (5). -Österreichische Namenforschung (Wien) 12 (1984), Nr 1, 25-47. Priestly, Tom S,: O popolni izgubi srednjega spola v selščini: raznodobna rekonstrukcija, - SR 32 (1984), 357-372, Puhar, Jože: »Zavmjenec«, - Strojniški vestnik 30 (1984), 156, Rajh, Bernard: Severovzhodna Slovenija pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika do konca prve polovice 19, stoletja, - Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 20 (1984), 38-49. Isto v: Jugoslavenski seminar za strane slaviste 33/34. Zadar 1984, 273-290. - Vzhodnoštajerske slovnice iz prve polovice 19, stoletja, - Časopis za zgodovino in narodopisje n, v, 20 (1984), 299-309, Rajhman, Jože: Jezikovni pomen Dalmatinove Biblije. - Znamenje 14 (1984), 286-290. Ramovš, Mirko; Izraz »kolo« v slovenskem ljudskem izročilu. - Rodna gruda 31 (1984), št 8/9,1. Renko, Srečko: Adam Bohorič, prvi slovenski slovničar, v svojem in današnjem času. - Est Europa (Udine) 1 (1984), 39-49. Ruttar, Rihard: Dvojezičnost v Benečiji - obogatitev ah ovira? - Dvojezičnost - individualne in družbene razsežnosti. Lj, 1984, 119-124, Schellander, Anton: Glagolski vid v luči sodobnih teoretskih razmišljanj in kali njegovega za-pažanja v Bohoričevi slovnici. - SR 32 (1984), 223-230. Schiavi Fachin, Silvana: Quale bilinguismo per gli Sloveni della provincia di Udine? - Est Europa (Udine) 1 (1984), 151-172. Skubic, Mitja: Elementi hnguistici latini e romanzi nella lingua dei primi giornalisti sloveni. Slovenski narod, 1868. - Est Europa (Udine) 1 (1984), 57-66. - Romanski jezikovni vplivi v tržaški knjižni slovenščini. Jezik Borisa Pahorja. - Linguistica 24 (1984), 315-334. Skubic, Vinko: »Izum«. - Strojniški vestnik 30 (1984), 95, Slovar psihiatričnih izrazov, (Prispevek Medicinskemu terminološkemu slovarju.) Ur. Lev Milčinski. Lj., Univ. psihiatrična klinika 1984. 174 str. Slovenska medicinska beseda. XV. jubilejni me-morialni sestanek profesorja Janeza Plečnika Lj, 66! 1984. 2 dela (808 stx.). (Medicinski razgledi 23, 1984, supl. 8) Vsebuje 72 prispevkov. ^ Smolik, Marijan: Zlati jubilej slovenskega obred-nika. Slovenščina v obrednikih IV. - Bogoslovni vestnik 44 (1984), 97-115. Snoj, Marko: Kaj se skriva v besedi volkodlak? -JiS 29 (1983/84), 123-126. Sršen, Janez: Publicistična slovenščina pod vplivom srbohrvaščine. - NRazgl 33 (1984), 486-488. Šašel, Jaroslav: H krajevnima imenoma Emona in Ljubljana. - Linguisüca 24 (1984), 251-253. Savli, Andrej: Analiza izkušenj iz terminološkega dela za področje šolstva pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika. - Terminologija v znanosti. Lj. 1984, 233-236. Šivic-Dular, Alenka: Od kod priimek Tulščak? -SR 32 (1984), 289-291. Štrukelj, Inka: Diglosija in govorno prilagajanje. - Dvojezičnost - individualne in družbene razsežnosti. Lj. 1984, 87-96. z analizo rabe jezika pri slov. srednješolski mladini v Trstu. Šuštar, P.: Iz večjezičnega varilskega besednjaka »splošni izrazi«. - Varilna tehnika 33 (1984), 89. Š[uštar], P.: V varilstvu so roboti postali stvarnost. Kaj je prav za prav robot?. - Varilna tehnika 33 (1984), 61. ToUefson, James W.: Slovenia from the perspective of language planning theory. - Slovene studies (New York) 6 (1984), 243-246. Toporišič, Jože: Bohoričeve Zimske urice. Ob 400-letnici slovenske slovnice. - Mohorjev koledar 1984, 75-78. - Enakopravnost slovenščine v Jugoslaviji kot teorija in praksa. - NRazgl 33 (1984), 655-656. Isto v; Sveske (Institut za proučavanje nacionalnih odnosa, Sarajevo) 1984, br. 5/6, 171-176. - Intervju z dr. Jožetom Toporišičem. - Valj 6 (1984), št 8, 4-5. - O Trubarjevi pisavi, pravorečju in pravopisu. -JiS 29 (1983/84), 226-232. - Oblikoslovje v Bohoričevih Zimskih uricah. -Seminar slov. jezika, Ut. in kulture 20 (1984), 189-223. - Prečrkovanje lastnih imen. - JiS 29 (1983/84), 314-316. Ob: A. Lipovec, Prečrkovanje lastnih imen. Jis 1982/83, 53-54. - Prva slovenska skladnja. - SR 32 (1984), 159-181 Bohoričeve Arcticae horulae. - Slovenska slovnica Pregledana in razširjena izd. Maribor, Obzorja 1984. 739 str. - The social situation of the Slovene literary language in 1584 and 1984. - Slovene studies (New York) 6 (1984), 247-258. - Theorie und Praxis der slowenischen Literatursprache in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts. - Zeitschrift für Slawistik 29 (1984) 883-891. Torelli, Niko: Prispevek k terminologiji skorje. -Gozdarski vestnik 42 (1984), sti". 64-69. Turk, Zdravko: Še enkrat lubje - skorja - ličje. -Gozdarski vestnik 42 (1984), 165-166. Uršič, Lojze: Iz življenja domačega govora. - Obzornik 32 (1984), 560-564, 813-818. Krško-muljavski govor. j Vargazon, Bogomil: Stališča in pomisleki ob predlogih urednikov nove izdaje Cerničevega Zdravstvenega besednjaka. - Zdravstveni vestnik 53 (1984), 657-658. Venossi, Salvatore: Slovenščina v štirijezičnem okolju. - Dvojezičnost - individualne in družbene razsežnosti. Lj. 1984, 99-101. v Kanalski dolini. Zdovc, Pavel: Še o nekem regionalizmu v zamejskem koroškem časnikarskem jeziku. Pripomba k sklanjatvi ženskih osebnih imen tipa Mojci, Urši, Fani. - Koroško mladje 1984, št 55. 54-57. Vidovič-Miha, Ada: Struktura glagolskih tvor-jenk v Trubarjevi Cerkovni ordningi. - SR 32 (1984), 245-256. - Tipološke lastnosti besedotvorne skladnje. -Seminar slov. jezika, hterature in kulture 20 (1984), 305-319. Zdovc, Pavel: Beležka o nekem primeru jezikovne interference na Koroškem. - Koroško mladje 1984, št 56, 63-64. Odsotnost srednjega spola pri nemško govorečem informantu. - Težave z neko ustanovo? O variantnosti pri lastnem (občnem) imenu karitas v zamejskem koroškem časnikarskem jeziku. - Prav tam, 58-62. Žitnik, Janja: Pregled slovenskih terminoloških prizadevanj na področju prava, tehnike, medicine, veterine, naravoslovja in umetnosti. - Terminologija v znanosti. Lj. 1984, 151-160. 67 LITERARNA ZGODOVINA Bartolié, Zvonimir: Nekateri vidiki hrvatsko-slo-venskih zvez v protestantski dobi. - Dialogi 20 (1984), št 1, 62-63. Benhart, František: Bralnica in druge neprimernosti. Maribor, Obzorja; Koper, Lipa 1984. 255 str. (Razpotja. 37) - Bralnica '83. - Sodobnost 32 (1984), 411-417, 557-565. - Zaresnost neresnosti. Pogled na slovensko prozo in poezijo zadnjih let. - Sodobnost 32 (1984), 80-92. Bernik, France: Mediteranska motivika v slovenski poeziji. - Primorska srečanja 8 (1984), 124-127. Bogataj-Gradišnik, Katarina: Odmevi sentimentalnega romana na Slovenskem. - V: Bogataj-Gradišnik, K.: Sentimentalni roman. Lj., DZS 1984, 98-155. (Literarni leksikon. 25) - Vzorec »Nove Heloize« v mladoslovenskem pripovedništvu. - Primerjalna književnost 7 (1984), št. 2, 1-13. Bonazza, Sergio: Considerazioni sulla presenza e sulla ricezione di Dante nella cultura slovena. -Dante i slavenski svijet. Zagreb, JAZU 1984, del 1, 39-47. Bor, Matej: Na pragu nove slovenske literature. - Borec 36 (1984), 479-483. Prva objava v Setvi 1942. - Avtorjevo pismo Mariji Stanonik ha str. 483-484. Borowiec-Fiuto, Aleksandra: Povojna književ-nozgodovinska slovenistika na Poljskem. - SR 32 (1984), 115-122. Cesar, Emil: Boj brez puške. Lj., Borec 1984. 259 str. Cesar, Ivan: Antun Barac o slovenskoj književnosti. - Barčev zbornik. Zagreb, Zavod za znanost o književnosti 1984, 193-201. Frau, Giovanni: Una versione slovena della pa- ' rabola del figliuol prodigo. - Est Europa (Udine) 1 (1984), 79-85. Glavan, Mihael: Izvirna slovenika iz 16. stoletja v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. -JiS 29 (1983/84), 233-236. Goljevšček, Alenka: Bratstvo-teror v mitskih prvinah slovenske ljudske pesmi. - Most 69/70 (1984), 26-51. Vzporedno slovensko besedilo in prevod v italijanščino. Hergold, Ivanka: Slovenski pisatelj v Italiji. NRazgl 33 (1984), 41-42. Hladnik, Miran: Slovenski romani o luterancih. - Seminar slov. jezika, lit. in kulture 20 (1984), 155-167. Hribar, Tine: Sodobna slovenska poezija V-IX. -Nova revija 3 (1984), 2282-2295, 2473-2487, 2719-2733, 2947-2961, 3212-3218. Idrizovič, Muris: Slovenska književnost za otroke in mladino. Prev. Ana Vuga-Vogel in Herman Vogel. - V: Idrizovič, Muris: Otroška in mladinska književnost v Jugoslaviji I. Maribor, Obzorja 1984, 185-355. Inkret, Andrej: O slovenski dramatiki. - NRazgI 33 (1984), 200-201. Janež, Stanko: Zapiski o rodni pokrajini. Poskus socialne in kulturne podobe Notranjske. - Obzornik 32 (1984), 54-62, 141-148, 205-218, 285-292, 369-377, 453-460, 544-554. Zaključeno. Jevnikar, Martin: Zamejska in zdomska literatu--ra. - Mladika 28 (1984), 56-58, 78-79, 98, 116-118, 13&-140, 161-162. Kermauner, Taras: Naša sodobna književnost in njena tradicija. - NRazgI 33 (1984), 681-682. Kerševan, Marko: Protestantizem in slovenska ljudska religioznost v 16. stoletju. - 2000 (1984), št. 27/28, 61-70. Klopčič, Mile: Pričevanja o poeziji NOB. - Sodobnost 32 (1984), 465-472. Kmecl, Matjaž: Protestantizem v slovenski klasični meščanski pripovedi. - Seminar slov. jezika, lit in kulture 20 (1984), 123-136. - Sodobna slovenska književnost na avstrijskem Koroškem. - Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. Lj., Komunist; Celovec, Drava 1984, 154-167. Koruza, Jože: Cerkvene pesmi in pesmarice slovenskih protestantov. - V: Dalmatin, Jurij: Ta celi catehismus, eni psakni, inu teh vekshih godov stare inu nove kershanske pejsni. Faksimile. Lj., MK 1984, 307-336. - Pomen protestantizma za nastanek in razvoj slovenske književnosti. - Seminar slov. jezika, lit in kulture 20 (1984), 103-121. - Kulturni stiki med Tiibingenom in Ljubljano v XVL stoletju. - JiS 30 (1984/85), 1-9. Kos, Janko: Evropski pesniški vplivi v Pisanicah. -JiS 29 (1983/84), 237-242. 681 - Evropski vplivi v dramatiki slovenske moderne.-Primerjalna književnost 7 (1984), št. 1, 1-12. - Evropski vplivi v romanopisju slovenske modeme. - SR 32 (1984), 75-92. - Moderna misao i slovenačka književnost. Prev. Tatjana Popov, Miljanka Vitezovič, Marija Mit-rovič. Beograd, Rad 1984. 382 str. Prevod dela: Moderna misel in slovenska književnost Kumer, Zmaga: Balada o rokovnjaču Matjonu. -Traditiones 13 (1984), 35-47, - Slovenska ljudska pesem na Koroškem. - Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. Lj., Komunist, Celovec, Drava 1984, 148-153. - Zgodovinske osebnosti in zgodovinska resničnost v pripovednih pesmih. (Ob nekaterih primerih iz južnoslovanskega izročila.) - Makedonski folklor (Skopje) 17 (1984), br. 33, 19-25. Kuzmič, Mihael: Sveto pismo med južnimi Slovani. (Ob 400 letnici Dalmatinovega prevoda Biblije.) - Znamenje 14 (1984), 294-309. Str, 295-300; Slovenski prevodi. Lah, Andrijan: Slovenski potopis. (Po sledeh razstave v Slovanski knjižnici.) - JiS 29 (1983/84), 163-171. Legiša, Lino: Kalobški rokopis. - Med Bočem in Bohorjem. Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah 1984, 726-728. Lencek, Rado L.: A paradigm of Slavic national evolution: Bible-grammar - poet. - Slovene studies (New York) 6 (1984), 57-71. Mahnič, Joža: Bled in književnost. - Kronika 32 (1984), 172-182. Matičetov, Milko: Folklorne drobtine iz Svetja (Svetine) - 9. XI. 1947. - Traditiones 13 (1984), 156-158. - Pesmi o Marku (knezu, kraljeviču ...) na Slovenskem. - Traditiones 13 (1984), 49-58. - »Poslušaj me no malo«. Rezijanska sveta pesem (iz 16. stoletja?). - Trinkov koledar 1984, 123-134. - Prezrta objava 9 ziljskih pesmi z vtisi 1.1. Srez-nevskega ob reju pod lipo, zbijanju soda ipd. - SR 32 (1984), 337-355. Merku, Pavle: Gli Sloveni e il Carso Isontino. - Il Carso Isontino tra Gorizia e Monfalcone. Trieste, Unt 1984, 219-234. Vsebuje; La letteratura 11 canto popolare Nemec, Krešimir: Antun Barac i slovenska književnost. - Barčev zbornik. Zagreb, Zavod za znanost o književnosti 1984, 203-210. Okrogla miza o mladi slovenski literaturi. Sodelovali so: Denis Poniž [idr.]. - Mentor 5 (1984), št. 8, 1-12. Paletti, Silvana: Samoobrambne besede, navade in verovanja v Reziji. - Traditiones 13 (1984), 139-143. Paternu, Boris: Problem realizma i modernizma u poslijeratnoj slovenačkoj lirici (1945-1980). - Izraz (Sarajevo) 29 (1984), br. 9, 137-156. - Protestantism and the emergence of Slovene literature. - Slovene studies (New York) 6 (1984), 73-91. - Temelji poetike slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941-1945. - Kultura i nauka u narodnooslobodilačkom ratu i revoluciji. Radevi sa naučnoga skupa Struga, 7.-9. oktobar 1981, Skopje 1984, 219-227 Pirjevec, Jože: Echi della vittoria di Sobieski in Slovenia. - Est Europa (Udine) 1 (1984), 93-101. v književnosti. Pogačnik, Jože: Recepcija Dantea u slovensko) književnosti. - Dante i slavenski svijeL Zagreb 1984, d. 2, 491-505. - Slovenačka dečja književnost. Sa slovenačkog preveo autor. Novi Sad, »Čirpanov« - »Dnevnik« 1984. 110 str (Detinjstvo. 71) - Slovenački konstruktivizam. - Odjek (Sarajevo) 27 (1984), br 5, 10-11. Poniž, Denis: Utrinek ob sodobni slovenski poeziji. - Mentor 5 (1984), šL 4, 1-4. Pretnar, Tone: Jan Kasprowicz pri Slovencih. -SR 32 (1984), 107-112. - Pierwszy przeklad z literatury polskiej na j^zyk stoweriski w éwietle procesu historyczno-Uterackiego. - Slavia (Praha) 53 (1984), 340-348. M. Kuralta prevod arije Bogustawskega. - Slovenski verz. - Stowiahska metryka porów-nawcza. II. Organizacja sktadniowa. Wroclaw [etc.], Oss. & PAN 1984, 133-145. Rajhman, Jože: Luter in Slovenci - Bogoslovni vestnik 44 (1984), 21-29. - Slovenska reformacija v evropskem duhovnem previranju. - Znamenje 14 (1984), 395-402. Smolej, Viktor: Med ugovori in odgovori. - JiS 30 (1984/85), 52-56, 85-88. Se nadaljuje. - Razno gradivo in popravki. 691 - Nesrečna nočna pot zaradi stave (Ad Traditio-nes 5-6, 329 s.). - Traditiones 13 (1984), 200-201. Srečanje slovenskih pesnikov, 2., Kranj 1982: Odgovornost poezije? Kranj, Osrednja knjižnica občine Kranj 1984. 84 str. Sodelovali so France Forstnerič, Vladimir Gajšelc, Ervin Fritz, Niko Grafenauer, Tine Hribar, Taras Kermauner, Denis Poniž, Tone Pretnar, Dimitrij Rupel, Samo Simčič, Jože Snoj, Ivo Svetina, Bojan Štih. Stanonik, Marija: Slovstvena folklora v domačem okolju. - Mentor 5 (1984), št. 8, 35-42. Stanovnik, Majda: Slovene poets on their voca-tion. - Le livre slovene 22 (1984), No 2/3, 51/60. Stara božična pesem. - Trinkov koledar 1984, 103-105. Obj. ljudska pesem v faksimilu in prepisu. Täufer, Veno: Sedanji trenutek slovenske poezije ali Strinjam se z vami, tovariš Platon. - Nova revija 3 (1984), 2694-2704. Terseglav, Marko: Pesmi o okupaciji Bosne 1878 v ustnem izročilu Slovencev in Hrvatov. - Makedonski folklor (Skopje) 17 (1984), br. 33, 93-100. Vasic, Marjeta: Eksistencializem na Slovenskem. - V: Vasic, M.: Eksistencializem in literatura. Lj., DZS 1984, 66-140. (Literarni leksikon. 24) - Eksistencializem v mišljenju »Revije 57« in »Perspektiv«. - Primerjalna književnost 7 ( 1984), št. 2, 14-23. Vodušek, Valens: Tridelni osmerec v slovenskih in drugih slovanskih ljudskih pesmih. - Traditiones 13 (1984), 7-34, Vokač, Zlata; Nekateri novi vplivi v slovenski književnosti na začetku 20. stoletja. - Jugoslavenski seminar za strane slaviste 33/34. Zadar 1984, 323-338. Zadravec, Franc; Impresionizem in dramatika. -JiS 29 (1983/84), 149-154, - Kontakti - nekontakti med slovenskim in srbskim simbolizmom. SR 32 (1984), 1-9. Zlobec, Jaša: Kratka sapa skupinske zavesti. -Problemi 22 (1984), št. 5, 17-21, o kranjskem srečanju pesnikov 1984. ADAMIČ LOUIS Adamič, France; Srečanje z ljubljansko levico. -Slovenski koledar 1984, 185-188. - Stiki Juša Kozaka in Louisa Adamiča. - Zbornik občine Grosuplje 13 (1984), 98-108. Glavan, Mihael; Adamičeva zapuščina v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani - Prav tam, 109-113, Mahnič, Joža: Oton Župančič in Louis Adamič, - Prav tam, 85-98, Stanonik, Marija; Louis Adamič in slovenska slovstvena folklora, - Slovenski koledar 1984, 174-175, AŠKERC ANTON Aškerc, Anton; Pesmi, Izbr,, ured, in spremno besedo napis. Janez Menart, Lj„ CZ 1984, 274 str. Str. 244-262: Spremne besede. Cenda, Marija: Anton Aškerc sulle rive dell'Adriatico. - Est Europa (Udine) 1 (1984), 205-209. Pretnar, Tone: Aškerčev Primož Trubar: problem junaka, problem verza. - Seminar slov. jezika, lit in kulture 20 (1984), 137-153. BALANTIČ FRANCE Balantič, France; Muževna stebhka, Izbr, in ured, Mitja Mejak, Spremne opombe napis, Franček Bohanec, Lj„ DZS 1984, 162 str. Str. 123-137: Mitja Mejak, Lirika Franceta Balantiča, str. 138-162: Franček Bohanec, Spremne opombe. Debeljak, Aleš; Metamorfoze. - Problemi 22 (1984), št. 9/11, 123-131. Kermauner, Taras; Poželjivo telo očiščujoči sa-mozažig. - Nova revija 3 (1984), 2457-2472. Papež, France; Poezija Franceta Balantiča. - Celovški zvon 2 (1984), 43-48. Pibernik, France; Prelomni čas Franceta Balantiča (Iz gradiva za njegov življenjepis 1940-41.) -Celovški zvon 2 (1984), 49-52. BARTOL VLADIMIR Bajt, Drago; Bartolov Alamut. - V; Bartol, Vladimir; Alamut Maribor, Obzorja; Koper, Lipa 1984, 453-499, BEVK FRANCE Bevk, France; France Bevk, Izbor, spremna beseda in opombe Martina Šircelj, Lj,, MK 1984,3 knj, (218, 228, 256 str,) Ozbrana mladinska beseda) Knj, 1, str. 202-211: Martina Sircelj, Beseda o pisatelju in njegovem delu. BOR MATEJ Bohanec, Franček: Borova novelistika. - Sodobnost 32 (1984), 945-950. 70 BR v AR ANDREJ ^ Kramberger, Marijan; Poezija koterotika robustnosti. - V; Brvar, A.; Skrčka čez palico. Lj., CZ 1984, 87-101. BUDAL ANDREJ Rupel, Aldo; Družbeno-politični spisi Andreja Budala. - Primorska srečanja 8 (1984), 229-235. CAJNKAR STANKO Dolenc, Jože; Med Ptujem, Ljubljano in Košano. - Glasnik Slov. duhovniškega društva 8 (1984), 75-89. Korespondenca med Stankom Cajnkarjem in Franom S. Finž-garjem 1941-1945. - Med Stično in Košano. Iz dopisovanja med Ksaverjem Meškom in Stankom Cajnkarjem. -Prav tam, 177-185. CANKAR IVAN Zadravec, Franc; Cankarjeva ocena slovenskega protestantizma. - Seminar slov. jezika, Mt. in kulture 20 (1984), 8&-102. CIGLER JANEZ Pogačnik, Jože; Prva slovenska povest. - V; Cig-ler. J.; Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. Lj., MK 1984, 179-218. ČUK MARIJ Kolšek, Peter; O pesništvu Marija Čuka - V; Čuk, M.; Igra v matu. Trst, ZTT 1984, 43-52. DALMATIN JURIJ Peklaj, Marijan; Dalmatinova Biblija in izročilo. -Bogoslovni vestnik 44 (1984), 279-291. - Ob 400-letnici Dalmatinove Bibhje. - Cerkev v sedanjem svetu 18 (1984), 3-4. - Sveto pismo, izročilo in cerkev v pregovorih Jurija Dalmatina v Bibliji 1584. Inavguralna disertacija Lj., Samozaložba 1984. 384 str. Pogačnik, Jože; Veliki kod slovenskega jezika in književnosti. - JiS 29 (1983/84), 202-209. Rajhman, Jože; Jurij Dalmatin and his Bible in the hght of literary history and theology. - Slovene studies (New York) 6 (1984), 113-125. - Jurij Dalmatin in njegova Biblija v luči literar-nozgodovinskih in teoloških dognanj. - Glasnik Slov. duhovniškega društva 14 (1984), 97-108. - Pomen Dalmatinove Biblije v slovenskem protestantizma - Znamenje 14 (1984), 110-119. - Pomen Kreljevega Christlich bedencken in Dalmatinove De catholica et cathohcis disputa-tio za razvoj slovenske reformacije. - Znamenje 14 (1984), 495-501. - Trubarjev vpliv na Dalmatinovo ustvarjalnost. -JiS 29 (1983/84), 217-218. Smolik, Marijan; Dalmatinova pesmarica 1584. -JiS 29 (1983/84), 219-225. FATUR BOGOMIL Fatur, Bogomil; Predstavljamo primorske strokovnjake. Bogomil Fatur - pesnik, esejist in prevajalec. - Primorska srečanja 8 (1984), 286-288. Pogovor je pripravil Silvo Fatur. FILIPČIČ Emu Bajt, Drago; Filipčičeva Altamira - Gled. list SNG drama 1984/85, upr. 2, 23-24. Kermauner, Taras; Zadnja stopnja ludizma? (Ob Filipčičevi drami File-baron Münchhausen.) -Problemi 22 (1984), št 9/11, 112-122. Novak, Boris A.; Smrtonosna igra. - Gled. list SNG drama 1984/85, upr. 2, 6-8. Altamira. FILIPIČ FRANCE Kermauner, Taras; [France Filipič izdaja za svojo petdesetletnico ...] - V; Filipič, F.; Večna igra. Maribor, Obzorja 1984, 80-104. FINŽGAR FRAN ŠALEŠKI Finžgar, Fran Šaleški; Zbrano delo. Šesta knjiga. Kmečke zgodbe in povesti. Besedilo pripr. in opombe napis. Jože Šifrer.) Lj., DZS 1984.577 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 141) Glej tudi pri Cajnkar, Stankol GLAZER JANKO Novak, Vilko; Srečanja s pesniki in pisatelji. 8. Janko Glazer. - Mohorjev koledar 1984, 132-134. GOVEKAR FRAN Glogovič, Mario; Pisma Frana Govekara Rikardu Kataliniču Jeretovu 1932-1949. (Dodatak; Pisma Minke i Milene Govekar.) - SR 32 (1984), 126-140. GRADNIK ALOJZ Bajt, Drago; Prevodilac Alojz Gradnik. - Detinj-stvo (Novi Sad) 10 (1984), br. 1/2, 81-83. Gradnik, Alojz; Zbrano delo. Prva knjiga. Padajoče zvezde 1916. Mladostiie pesmi (1896-1916). Nezbrane pesmi (1917-1923). Besedilo pripr. in opombe napis. Miran Hladnik in Tone Pretnar. Lj., DZS 1984. 345 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 143) Hladnik, Miran, Tone Pretnar; Alojz Gradnik na straneh Planinskega vestnika - Planinski vestnik 84 (1984), 261-262. S prvo objavo pesmi »Smučarska«. 71 - Gradnikov sonet Očetov sence in zbirka Večni studenci. - JiS 29 (1983/84), 312-313. Novak, Vilko: Srečanja s pesniki in pisatelji. 7. Alojz Gradnik. - Mohorjev koledar 1984, 131-135. Rode, Matej: Dve Zmajeve pesme u prevodu Alojza Gradnika. - Detinjstvo (Novi Sad) 10 (1984), št. 1/2, 98-100. GREGORČIČ SIMON Gregorčič, Simon: Poezija. Izbor France Vurnik. Prevod Milorad Živančevič. Novi Sad, Matica srpska 1984. 161 str. (Slovenačka književnost 5) Str. 5-41: Jože Pogačnik, Pesništvo realnog idealizma; str. 153-160: France Dobrovoljc, Simon Gregorčič HACE MATEVŽ Kavčič, Vladimir: Obisk pri Matevžu Hacetu. Spomini na sodobnike. (Iz dnevnika: 30. V. 1975.) -Prešernov koledar 1984, 153-156. JALEN JANEZ Šifrer, Jože: Janez Jalen in njegova Ograd. - V: Jalen, J.: Ograd. Celje, Moh. družba 1984, 309-322. Novak, Vilko: Srečanja s pesniki in pisatelji. 9. Janez Jalen. - Mohorjev koledar 1984, 134-135. JANČAR DRAGO Glušič, Helga: Jančarjev roman Galjot - Seminar slov. jezika, lit in kulture 20 (1984), 179-185. Inkret, Andrej: Tujci, disidenti in bolniki. - V: Jančar, D.: Galjot Lj., MK 1984, 403-439. - Zapiski na robu Jančarjevih novel. - Sodobnost 32 (1984), 799-809. JANUŠ GUSTAV Handke, Peter: Gegenreden und Rühmen. Rede anlässlich der Verleihimg des Petrarca-Preises an Gustav Januš. - Slovenski vestnik 39 (1984), št 26, 6. JARNIK URBAN Prune, Erik: Urban Jamik - 200 let rojstva. - Celovški zvon 2 (1984), št 5, 9-18. - Urban Jamik. - V spomin Urbana Jamika (1784-1844). Celovec, Lj., Maribor, Sadjarsko društvo Slovenije 1984, 7-20. JESENOVEC FRANCE Orožen, Božena: France Jesenovec (1906-1984). -JiS 30 (1984/85), 51. JEVNIKAR MARTIN Petaros, Robert: Martin Jevnikar - sedemdesetletnik. - Est Europa (Udine) 1 (1984), 11-13. JURČIČ JOSIP Barbaric, Štefan: Josip Jurčič kot pripovednik in politični publicist. - Jugoslavenski seminar za strane slaviste 33/34. Zadar 1984, 139-157 - Jurčičeva odločitev za časnikarstvo. - Zbomik občine Grosuplje 13 (1984), 75-84. Jurčič, Josip: Povesti. Izbor Štefan Barbaric. Prevod Božidar B. Bagola, Milorad Živančevič, Goj-ko Janjuševič. Novi Sad, Matica srpska 1984. 369 str. (Slovenačka književnost 4) Str. 7-27: Stefan Barbaric. Josip Jurčič, str. 363-368: France Dobrovoljc, Bio-bibliografski podaci. - Zbrano delo. Enajsta knjiga. Politični članki 2. del. Pisma. Dodatek. Ured. in upombe napis. Janez Logar. V Lj., DZS 1984. 489 str (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 140) KERMAUNER TARAS Predan, Vasja: Sreča in gnus ali Taras par lui meme. - V: Kermauner, T.: Sreča in gnus ali kako kritično razumeti nastanek osebnosti. Lj., MK 1984, 543-550. KERSNIK JANKO Kersnik, Janko: Zbrano delo. Šesta knjiga. Pisma. Dodatek. Besedilo pripr. in opombe napis. France Bernik. Lj., DZS 1984. 594 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 142) Paternu, Boris: Kersnikovo mesto v razvoju slovenskega romana. - V: Kersnik, Janko: Cikla-men in Agitator. Lj., MK 1984, 339-392. KIDRIČ BORIS Glušič, Helga: Boris Kidrič: »Resnična kultura mora biti globoko človečanska«. - Borec 36 (1984), 267-269, Zadravec, Franc: Boris Kidrič in (literama) umetnost - Borec 36 (1984), 261-266. KIDRIČ FRANCE Dolinar, Darko: Dr. France Kidrič. - Med Bočem in Bohorjem. Šentjur pri Celju; Šmarje pri Jelšah 1984, 737-740. KLEČ MILAN Glavar, Janko: Grobnica Milana Kleca. - Problemi 22 (1984), št 5, 92-101. KLOPČIČ MILE Kreft, Bratko: Mile Klopčič. In memoriam. -NRazgl 33 (1984), 202. - Neposredna poetičnost Klopčičeve poezije. -Borec 36 (1984), 384-385. Zadravec, Franc: Mile Klopčič, Plamteči okovi. Lj., DZS 1984. 24 str Priloga faksimllirani izdaji. 72 KMECL MATJAŽ Kmecl, Matjaž: Intervju Sodobnosti: Matjaž KmecL - Sodobnost 32 (1984), 977-984. Spraševal Ciril Zlobec. KOCBEK EDVARD Capuder, Andrej: Edvard Kocbek - pesnik jaza. - Celovški zvon 2 (1984), šL 5, 70-77. Inkret Andrej: Pričevanje o brezumni slasti in o zadnji grozt (Kocbekove štiri partizanske novele) - V: Kocbek, E.: Strah in pogum. Lj., MK 1984, 341-393. Isto v: Problemi 22 (1984), št 8, 69-88. - Skica za življenjepis Edvarda Kocbeka, - Prav tam, 394-409, Jenšterle, Marko: Edvard Kocbek in njegov krog. V sporu na slovenski knjižni levici. - Nova revija 3 (1984), 3648-3654. Poniž, Denis: Besede o Edvardu Kocbeku. -NRazgl 33 (1984), 712. Rožanc, Marjan: Esej o neobljudenosti Slovenije, o zalezovanju Edvarda Kocbeka in o evropskem Slovencu. (Iz knjige esejev in legend »Evropa«). - Problemi 22 (1984), št 8, 55-68. Štuhec, Igor: Kje je Kocbekov dnevnik? - Nova revija 3 (1984), 2633-2634. KOPRIVEC IGNAC Mate, Miha: Pot ne pelje v dolino (Ignac Kopri-vec). - Borec 36 (1984), 78-90. KOSOVEL SREČKO AnUč, Ivo: Kosovel 1984. - Sodobnost 32 (1984), 1171-1188. Brazzoduro, Gino: Kosovel, our contemporary. A constructivist reading of »Integrals«. - Le livre slovene 22 (1984), No 2/3, 61-69. Kravos, Marko: Kosovel: ustvarjalna mnogoterost / identifikacija mladosti. - Sodobnost 32 (1984), 991-995. Kreft, Bratko: Kosovel v času. - NRazgl 33 ( 1984), 680. Poniž, Denis: Srečko Kosovel in Ljubljana. S simpozija ob osemdesedetnici pesnikovega rojstva. - NRazgl 33 (1984), 551-552. Rode, Matej: Srečko Kosovel in prevajanje. - JiS 30 (1984/85), 72-74. Slana, Miroslav-Miros: Pesnik slovenskega Krasa. - Rodna gruda 31 (1984), šL 2, 16-17. Vrečko, Janez: Kosovelov eksperiment: fantas-Učnost, realnost, materiah. - Sodobnost 32 (1984), 995-1008. Zadravec, Franc: Srečko Kosovel o pesniku in umetništvu (1920-1924). - JiS 30 (1984/85), 65-71. Zlobec, Ciril: »Današnje« branje Kosovela. (Poskus kulturnopolitičnega eseja.) - Sodobnost 32 (1984), 985-990. - The Carst of Kosovel and Spacal. - Le livre slovene 22 (1984), No 2/3, 70-72. KOZAK JUS Mušič, Janez: Razmišljanje ob pisateljskem opusu Juša Kozaka in o njegovih pogledih na besedno umetnost. - V: Kozak, J.: Šentpeter. Lj., MK 1984, 473-511. Glej tudi pri Adamič, Louis! KRANJEC MIŠKO Kreft Bratko: Ob smrti Miška Kranjca. - Prešernov koledar 1984, 37-39. Mušič, Janez: Resnica v umetnosti mora odsevati vse življenjske odtenke, vse barvne prelive, svedobo in senco. - V: Kranjec, Miško: Grlice. Lj., MK 1984, 351-357. Plenum kulturnih delavcev Osvobodilne fronte. 11. sklic, Radenci, Velika Poiana, Murska Sobota, Lendava, Ljutomer: Miško Kranjec. Lj., Plenum kulturnih delavcev OF 1984. 87 str. Vsebuje mdr,: Miroslav Kokelj, Slovenstvo prekmurskih pisateljev; Franc Zadravec, Kranjčeva pripovedna proza in njeno mesto v slovenski literaturi; Jaro Dolar, Kranjčev feljton v »Edinosti«; Boris Paternu, Od Prešerna do Kranjca, Štefan Barbarič, Odblesk staroprekmurske patriarhalnosti v Kranjčevem pripovedništvu; Marjan Dolgan, Od pregledne zgodovine do skrivnostnega življenja; Tone Peršak, Miško Kranjec - dramatik; Franc Sebjanič, Miško Kranjec v madžarščini; Matej Rode, Prevajalska veda in Miško Kranjec, Martina Orožen. Dialektizmi v Kranjčevem romanu Strici so mi povedali, Polanšek, Valentin: Miško Kranjec (1908-1983), - Koroški koledar 1984, 148-149, Zadravec, Franc: Ob noveli Smehljaj, - Prešernov koledar 1984, 52-53. KREU SEBASTIJAN Glej tudi pri Dalmatin, Jurij! KRISTAN ETBIN Kaferle, Louis: Ob tridesetletnici smrti pisatelja Etbina Kristana, - Slovenski koledar 1984, 165-169. KUHEL MIRKO G. Petrič, Jerneja: Mirko G. Kuhel - književnik in prevajalec. - Slovenski koledar 1984, 176-180. 73 LESKOVEC ANTON Leskovec, Anton: Jurij Plevnar. Kraljična Haris. Dva bregova Izbr. in spremno besedo napis. Bojan Stih.) Lj., MK 1984. 226 str. (Kondor. 222) Str. 207-225: Bojan Stili, O avtorju in njegovem delu. LEVSTIK FRAN Preložnik, Mira: Levstik - čebelar! - Proteus 47 (1984), 70-71. LINHART ANTON TOMAŽ Fikfak, Jurij: Elementi za branje Linhartove Županove Micke in Richterjeve Die Feldmiihle. -SR 32(1984), 19-36. Zupančič, Mirko: Anton Tomaž Linhart v besedi in sUki. Besedilo je napis, in slike izbr. Mirko Zupančič. Lj., MK 1984. 28 str. (Obrazi) LIPUŠ FLORIJAN Blajs, Jože: Primerjava objavljenih odlomkov in dokončna verzija Lipuševega romana »Zmote dijaka Tjaža«. - Koroško mladje 1984, št 55, 58-66. LOKAR DANILO Ljubic, Milan: Burja pred tišino - portret Danila Lokarja. - Dialogi 20 (1984), št 2, 64-67, št 3, 73-74. MAGAJNA BOGOMIR Vremščica. Glasilo učencev OŠ dr. Bogomira Magajne Divača. Ob 80-letnici rojstva pisatelja Bogomira Magajne. Gradivo zbrali in besedilo napisali učenci literarnozgodovinskega krožka pod mentorstvom Jožice Planine. Divača 1984. 16 str. MAJAR-ZILJSKI MATIJA Janschitz, Heidi: Novo k biografiji Matija Majar- ja-Ziljskega - Koroško mladje 1984, št 54,69-81. MEDVED ANTON Cesar, Emil: Pozabljeni slovenski pesnik Anton Medved. - Obzornik 32 (1984), 378-384. MEMON VLADIMIR Strehovec, Janez: Strniša in Memon. (Ob zbirkah Vesolje in Flamenko na sodu smodnika) -Sodobnost 32 (1984), 196-201. MENART JANEZ Strojan, Marjan: Parizina. Dva prevoda. - Primerjala književnost 7 (1984), št 1, 23-38. Prešernov in Menartov prevod. MERMOUA ACE Kolšek, Peter: O pesništvu Aceta Mermolje. - V: Mermolja A.: Igra v matu. Trst, ZTT 1984, 39-51. MESSNER JANKO Rotar, Janez: Dokumentarnost Messnerjeve hterature. - NRazgl 33 (1984), 106. MEŠKO KSAVER Jurač, Jožko: Ksaver Meško - koroški martrnik v prvi in drugi svetovni vojni. - Obzornik 32 (1984), 554-556. Glej tudi pri Cajnkar, Stanko! MIKELN MILOŠ Mikeln, Miloš: Intervju Sodobnosti: Miloš Mi-keln. - Sodobnost 32 (1984), 741-754. Spraševal Jože Horvat MINATTI IVAN Minatti, Ivan: Prisluškujem tišini v sebi. Skupaj z avtorjem pesmi izbr., ured. in spremno besedo napis. Kajetan Kovic. Lj., MK 1984. 229 str. Str. 195-213: Kajetan Kovic, Pesnik in čaSi str. 219-224: Fjrancej Djobrovoljcj, Bio in bibliografija MODER JANKO Gantar, Kajetan: Ob sedemdesetletnici Janka Modra. - JiS 29 (1983/84), 309-310. MOLE VOJESLAV Lewanski, Riccardo Casimiro: Iter polonicum di Vojeslav Mole. - Est Europa (Udine) 1 (1984), 103-105. MOŠKR1Č JOŽE Dolgan, Milan: Rdeče rože Jožeta Moškriča -Borec 36 (1984), 710-729. Moškrič, Jože: Rdeče cvetje slovenske dramatike. Ured. Milan Dolgan. Lj., Borec 1984. 334 str. Str 259-333: Milan Dolgan, Jože Moškrič in njegova dramatiki MRAK IVAN Gajšek Vladimir: Beseda o dramah Ivana Mraka. - V: Mrak, L: Sinovi starega Rimljana. Življenje - karneval. Rimbaud - Verlaine. Maribor, Obzorja 1984, 103-117. MRZEL LUDVIK Janež, Stanko: Ludvik Mrzel. Prispevki za oris življenja in dela. Četrto nadaljevanje. - Obzornik 32 (1984), 648-659. Nadaljevanje iz prejšnjega letnika. - Ludvik Mrzel-Frigid in mladi Penklub 1929-1934. Peto [do) sedmo nadaljevanje. - Obzornik 32 (1984), 727-735, 800-813, 895-900. MURN-ALEKSANDROV JOSIP Mum-Aleksandrov, Josip, Dragotin Kette: Pesmi. Izbor Dušan Pirjevec, Niko Grafenauer. Prevod Milorad Živančevič. Novi Sad, Matica srpska 1984. 361 str. (Slovenačka književnost 9) Str. 9-41: Dušan Pirievec, Uvod u tumačenje Murnove poezije; str 255-294: Niko Grafenauer, Pesništvo DragoUna Ketea NOVAČAN ANTON Novačan, Pepuša: Čudno naključje in spomini na pisatelja Antona Novačana - Obrazi 14 (1984), 114-122. 74 NOVAK BORIS A. Berger, Aleš: Lepotije besed, razkošje tišine. - V: Novak, Boris A.: Kronanje. Lj., MK 1984, 77-84. NOVAK VILKO Barbarič, Štefan: Ob petinsedemdesetletnici profesorja Vilka Novaka. - Stopinje 1984, 25-29. NOVY LILI Bizjak, Helena: Spominu Lili Novy. - Primorska srečanja 8 (1984), 321-322. z objavo pesmi »Gorica« in »Trst«. Javoršek, Jože: Lili Novy. Lj., Partizanska knjiga 1984. 186 str. (Znameniti Slovenci) PARTUIČ TONE Partljič Tone: Brez počitka in samozadovoljstva. - Rodna gruda 31 (1984), št. 2, 12-13. Spraševala Jagoda Vigele, Peršak, Tone: Zapiski o sodobni slovenski dramatiki XIV. Tone Partljič: Moj ata, socialistični kulak. - Sodobnost 32 (1984), 93-97. PODBEVŠEK ANTON Vrečko, Janez: Anton Podbevšek in slovenska zgodovinska avantgarda Spominu Marjana Mušiča - Nova revija 3 (1984), 2446-2455, 2750-2759. PREGEU IVAN Dolgan, Marjan: Literarna upodobitev reformacije pri Ivanu Preglju. - Seminar slov. jezika, lit in kulture 20 (1984), 169-177. Kermauner, Taras: Pregljev pogled v človeka. (FragmenU.) - 2000 (1984), št. 27/28, 87-120. Marušič, Branko: Nekaj pripomb k Pregljevi podobi zdravnika dr. Antona Muznika. - Est Eu-ropa (Udine) 1 (1984), 107-112. Pregljev zbornik. Predavanja z znanstvenega simpozija, ki je potekal 27. 10. 1983 ob stoletnici pisateljevega rojstva Zbral in ured. Joža Mahnič. V Lj., Slovenska matica 1984. 167 str. Vsebuje: Joža Mahnič, Nekaj misli za uvod; Frane Jerman, Ivan Pregelj in tomistična estetika; Franc Zadravec, Ekspresionizem in Pregljeva proza; Emilijan Cevc, Ivan Pregelj in likovna umetnost; Janez Dolenc, Tolminske folklorne sestavine v Pregljevih dehh; Bogo Gralenauer, Pregljevi zgodovinski tolminski romani in zgodovinska resničnost; Marjan Dolgan, Kompozicija Pregljevih romanov; Janez Dolenc, Tohninski lokalizmi pri Preglju; Helga Glušič, Pregljeva novela Matkova Tina; Joža Mahnič, Dušeslovno-umetnostna razčlenitev Plebanusa Joannesa; Her-mina Jug-Kranjec: Poetika in semantika Pregljevega Bogovca Jerneja; Denis Poniž: Romaneskni elementi v Pregljevem Maistru Antonu; Tone Peršak, Idejna in formalna izhodišča Pregljeve dramaturgije; Jože Koruza, Pregljeve dramatske groteske; Miran Hladnik, Pregljeva mohorjanska literatura; Tone Pretnar, O verzu Pregljeve »Romantike«. PREŠEREN FRANCE Kermauner, Taras: Sodobna poezija - Prešernova poezija - Nova revija 3 (1984), 2705-2715, Kos, Janko: Prešeren in razsvetljenstvo, - Sodobnost 32 (1984), 113-118, Krakar, Lojze: France Prešeren i njegova Ijubav-na poezija. - Jugoslavenski seminar za strane slaviste 33/34. Zadar 1984, 107-121. Nartnik, Vlado: Od Povodnega moža do Turjaške Rozamunde. - JiS 30 (1984/85), 29-31. Slodnjak, Anton France Prešeren. Ured., uvod in opombe napis. France Bernik. Lj., Slovenska matica 1984. 328 str. Str, 5-10: France Bernik, Anton Slodnjak o Prešernu. Wraber, Tone: France Prešeren in naravoslovje. - Proteus 46 (1984), 234-235. Glej tudi pri Menart, Janezi PREŽIHOV VORANC Aleksič, Vuk: Obrada novele »Boj na prožderi-ni« Prežiha Voranca. (Strukturni pristup noveli: dogadaj, motivi, likovi, kompozicija i idejni smi-sao.) - Književnost i jezik (Beograd) 31 (1984), 160-169. Pešut, Petar: Prežihov Voranc - proleterski pisa-tel za deca. - Literaturen zbor 30 (1984), br. 6, 59-65. Zagorski, Cvetko: Prežihov Voranc in slovenstvo. - Znamenje 14 (1984), 76-78. PRIBAC BERT Jurak, Mirko: Pesniško ustvarjanje slovenskih izseljencev v Avstraliji. - Slovenski koledar 1984, 199-201. Predvsem o Bertu Pribacu. REBOLJ TOMO Rebolj Tomo: Pogovor s pisateljem Tomom Reboljem. - Celovški zvon 2 (1984), št. 5, 59-65. Spraševal Pavel Bračko. REBULA ALOJZ Capuder, Andrej: Neznano drevo Alojza Rebule. - Celovški zvon 2 (1984), št 4, 51-58. Pogačnik, Jože: Pisatelj Alojz Rebula. - Glasnik Slovenske matice 8 (1984), 72-81. ROŽANC MARJAN Kermauner, Taras: Resnica izpod tople grede, -Nova revija 3 (1984), 3655-3670, O Rožančevih dramah Suvbe (1962) in Topla greda (1964). RUPEL DIMITRIJ Kermauner, Taras: Je res, kar je res? (Odlomek iz razprave o drami Job.) - V: Rupel, D.: Pošljite za naslovnikom. Job. Maribor, Obzorja 1984, 153-169, 75 SLODNJAK ANTON Novak, Vilko: Antonu Slodnjaku v spomin in slovo. - Mohorjev koledar 1984, 116-117. SLOMŠEK ANTON MARTIN Grmič, Vekoslav: A. M. Slomšek - zvesti sin svojega naroda - Med Bočem in Bohorjem. Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah 1984, 173-180. SMOLE DOMINIK Borovnik, Silvija: Groteska v dramah Dominika Smoleta - JiS 29 (1983/84), 243-255, 295-306. SNOJ JOŽE Grafenauer, Niko: Ko bo očka majhen. - V: Snoj, J.: Pesmi za punčke in pobe. Lj., MK 1984, 137-145. STRNIŠA GREGOR Glej pri Memon, Vladimir! ŠKAFAR IVAN Barbarič, Stefan: Ivan Škafar kot raziskovalec prekmurskega slovstva - JiS 29 (1983/84), 266-268. ŠTREKEU KAREL Terseglav, Marko: Štrekljeva zbirka ljudskih pesmi ob prelomu stoletja. - Etnološka tribina (Zagreb) 6/7 (1984), 117-125. ŠUSTER-DRABOSNJAK ANDREJ Fikfak, Jurij: Drabosnjakovi igri Izgubljeni sin in Pasijon v besedilih, uprizoritvah in poročilih. -Folklorni teater u balkanskim zemljama. Beograd, SANU 1984, 191-197. TÄUFER VENO Täufer, Veno: Pogovor z Venom Tauferjem. -Nova revija 3 (1984), 2991-3018. Spraševal Tine Hribar. TRINKO IVAN Brecelj, Marijan: Trinkovo sodelovanje pri zborniku »Dante«. - Trinkov koledar 1984, 73-76. Ferluga-Petronio, Fedora: Ivan Trinko, poeta e scrittore della Slavia Veneta. Padova, Centro studi Europa orientale 1984.109 str. (Collana dei studi sull'Europa orientale. 24) Jevnikar, Martin: Ivan Trinko pokrajinski svetovalec v Vidmu 1902-1923. - Acta ecclesiastica Sloveniae 6 (1984), 91-136. - Ivan Trinko pokrajinski svetovalec v Vidmu. 11. del. Trinkov koledar 1984, 41-54. Nadaljevanje iz Trinkovega koledarja 1983, poljudna različica prejšnje enote. Petaros, Robert: Ivan Trinko: Samogovor poljskega pregnanca. - Est Europa (Udine) 1 (1984), 211-214. Prva objava pesmi iz 1.1883. s komentarjem, na str. 215-220 prevoda v italijanščino in poljščino Jolante Kowalske Durazzano. Plahuta, Slavica: Kako je Ivan Trinko počastil 100-letnico rojstva pesnika Simona Gregorčiča. - Trinkov koledar 1984, 70-73. Z objavo Trinkove pesmi Simonu Gregorčiču v spominsko knjigo. Trinko in duhovnik Anton Pavša. - Prav tam, 115-122. Obj. 2 pismi A. Pavša Trinku iz 1. 1886. Trinko in škof Nogara. - Prav tam, 32-40. Obj. 2 pismi Nogara Trinku in pismo Trinka Nogaru o slovenskem jeziku v cerkvi. TRUBAR PRIMOŽ Glej tudi pri Dalmatin, Jurij! VAUAVEC MATIJA Kuzmič, Mihael: Še en (kratek) zapisek o Valjav-cu. - JiS 29 (1983/84), 282-283. Stanonik, Marija: Matija Valjavec kot slovstveni folklorist - Etnološka tribina (Zagreb) 6/7 (1984), 107-115. VANDOT JOSIP Lesar, Ladislav: Kekec je imel dobrega očeta. -Rodna gruda 31 (1984), št 5, 41-42. Ob stoletnici rojstva J. Vandota VODNIK FRANCE Capuder, Andrej: France Vodnik - osemdeset-letnik. - Celovški zvon 2 (1984), št 2, 53-56. VODNIK VALENTIN Kladnik, Darinka: Prvi slovenski časopis. - Rodna gruda 31 (1984), št 4, 26-28. ZAGORIČNIK FRANCI Poniž, Denis: Dve knjigi poezije Francija Zago-ričnika - Nova revija 3 (1984), 2613-2617. Sveder. Kriterij znamenja ZIDAR PAVLE Peršak, Tone: Raznolikost istega? Zidarjeva proza 1983/1984, - Sodobnost 32 (1984), 810-815, 951-958, 1067-1071. ZLOBEC CIRIL Bressan, Amaldo: Ciril Zlobec. Poskus obmejnega portreta. - Sodobnost 32 (1984), 816-831. ZUPAN VITOMIL Berger, Aleš: Na poti skozi čas in za seboj. - V: Zupan, V.: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov). Lj., MK 1984, 543-563. Del objavljen v NRazgl 33 (1984), 77-78. 76 Kowalska, Urszula: Janusova obraza zgodovine. - Prav tam, 543-563. Zupan, Vitomil: »The comedy of Zupan's flesh«. - Le livre slovene 22 (1984), No 2/3, 16-26. Intervju. Spraševala Manca Košir. ŽABKAR J02E Gregorič, Jože: Lojze Jože Žabkar. - Mohorjev koledar 1984, 122-123. ŽABOT VLADO Žabot, Vlado: Intervju Sodobnosti: Vlado Žabot - Sodobnost 32 (1984), 297-302. Spraševal F. Lainšček Feri. ŽUPANČIČ OTON Capuder, Andrej: Bergson in Župančič. Župančič po Samogovorih. - Primerjalna književnost 7 (1984), št 1, 13-22. Ludvik, Dušan: »Dvojna obleka« v Župančičevi Dumi. - Traditiones 13 (1984), 199-200. Mahnič, Joža: Župančičev esej o slovenstvu in njega odmevL - SR 32 (1984), 303-316. Župančič, Oton: Zbrano delo. Deveta knjiga. Kulturno politični članki, govori in izjave. Neobjavljeni spisi. Dostavki. Ured. Joža Mahnič in Josip Vidmar. Besedilo pripr. in opombe napis. Joža Mahnič. Lj., DZS 1984. 407 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 144). Glej tudi pri Adamič, Louis! ANTOLOGIJE Autori resiani. Reziä, Reziä, a ti con scale dobré. [Ured.] Bruno Petris. Udine, Grillo 1984. 125 sU. Vzporedno besedilo v rezijanskem narečju in prevod v italijanščino Efemera meavejnicie. (Din Urica slovena). Antologie ?i traducere de Petru Cirdu. Pref^tä de Gheorghe Tomozei. Bucuresti, Editura Univers 1984. 101 Str. Str. 5-9: Slovenindu-i pe sloveni. Iz skrivnih predalov. Iz literarnega natečaja ob 130-letnici Mohorjeve družbe v Celovcu. Izbor Vincenc Gotthardt Celovec, Mohorjeva založba 1984. 141 str. Koroška slovenska poezija = Carinthian Slove-nian poetry. Izdala Feliks J. Bister, Herbert Kuhner. Celovec, Mohorjeva, Columbus, Oh., Slavica 1984. 216 str. Vzporedno slov, besedilo in prevod v angl - Str. 10-19: Feliks J. Bister, Uvod; str. 190-211: Biobibliografije. Lirika otpora. Izbor i redakcija Jože Pogačnik. Prevod Milorad Živančevič. Novi Sad, Matica srpska 1984. 209 str. (Slovenska književnost. 23) Str. 5-39: Jože Pogačnik, Pesništvo pobune i otpora; str. 165-205: France Dobrovoljc, Bio-bibliograiski podaci. Mlada slovenečka poezija. Izbor Marjan Pun-gartnik. Prepev Kiro Gerasimov. Skopje, Književna mladina na Makedonija 1984. 37 str. (Biblioteka Mlada Struga) Vzporedno slov. besedilo in prevod v makedonščino. Pesmi dolenjske dežele. Izbr. in ured. Janez Menart. Novo mesto. Dolenjski list 1984. 414 str. (Dolenjska knjiga) Str, 3-8: Janez Menart, Uvod; str, 347-353: Janez Menart, Spremna beseda Slovenački esej. Izbor Denis Poniž, Prevod Goj-ko Janjuševič, Novi Sad, Matica srpska 1984, 414 str, (Slovenačka književnost, 29) Str, 7-31: Denis Poniž, O istoriji i savremenosti slovenačkog eseja, str. 361-413: France Dobovoljc, Bio-bibliogralski podaci. Slovenske pravljice iz Porabja, Zbral in zapisal: Karel Krajcar. Budimpešta, Založba učbenikov 1984. 121 str. Sodobna slovenska poezija. [Ured.] Tine Hribar. Maribor, Obzorja 1984. 286 str. (Znamenja 77) Str. 173-283: Tine Hribar, Sodobna slovenska poezija. Trst v slovenski poeziji, Izbr,, ured, in uvodni esej napis, France Bernik, Trst, ZTT, Koper, Lipa 1984, 140 str. Str 5-13: France Bernik, Trst v slovenski poeziji, Trubar in njegovi. Izbor tekstov slovenskih protestantskih piscev. Sestavil Jože Pogačnik. V Lj., CZ 1984. 217 str. Str. 215-218: Jože Pogačnik, Spremna beseda. METODIKA Cuderman, Vinko: O konstruktivni kritiki. In še enkrat: kako poučevati književnost - JiS 30 (1984/85), 88-91. Cvetek-Russi, Ljudmila: Nekaj metodičnih smernic za učenje slovenščine italijansko govorečih. - JiS 29 (1983/84), 132-134. Fatur, Silvo: Res: kako poučevati književnost ali o konstruktivnosti nekega početja - JiS 29 (1983/84), 269-274. Ob: Vinko Cuderman, kako poučevati književnost, str. 30-39, Glavan, Mihael, Vera Gregorač, Marija Kolar: Slovenski jezik in književnost Učbenik za 1. in 2. letnik skrajšanih programov. Maribor, Obzorja 1984. 381 str. (Srednje izobraževanje. Skrajšani programi.) 77 Golob, Berta: O povezovanju spoznavanja narave in slovenskega jezika v 4. razredu. - Vzgoja in izobraževanje 15 (1984), št. 6, 31-32. Obj. pod skupnim nasl.; Uresničevanje programa življenja in dela osnovne šole. - Sporočanje v Ptičjem logu ob povedih, tiskarskem škratu in slogu. Lj., MK 1984. [28] str. (Pio-nirjeva knjižnica) Jan, Zoltan: V zagovor in za pogovor. - JiS 29 (1983/84), 275-277. Ob učbeniku Književnost I Silva Faturja Književnost 4. Učbenik so napis. Franček Boha-nec, Peter Kolšek, Rajko Korošec, Tine Logar. Redaktor Franček Bohanec. Maribor, Obzorja 1984. 229 str. (Srednje izobraževanje) Kolar, Marija: Umetnostno besedilo in oblikovanje učenčevih jezikovnih zmožnosti v dvojezičnem vzgojno-izobraževalnem procesu. - Dvojezičnost - individualne in družbene razsežnosti. Lj. 1984, 267-273. Kimst-Gnamuš, Olga: Miselne dejavnosti pri jezikovnem pouku. - Sodobna pedagogika 35 (1984), 113-122. - Slovenski jezik, 4. razred. - Vzgoja in izobraževanje 15 (1984), št. 3, 16-23. Obj. pod skupnim nasl: Uresničevanje programa življenja in dela osnovne žole. - Slovenski jezik v šoli - temeljno družbeno vprašanje. Slovenščina kot učni predmet glede na družbene in politične razsežnosti. - Prosvetni delavec 35 (1984), št. 5, 3. - Spoznavni proces pri (jezikovnem) pouku. -Sodobna pedagogika 35 (1984), 264-278. Malle, Avguštin: Razvojni problemi dvojezičnega šolstva na Koroškem. - Dvojezičnost - individualne in družbene razsežnosti. Lj. 1984, 155-164. Markič, Milena O slovenskem jeziku v vzgoji in izobraževanju za Slovence v Porabju (LR Madžarska). (Informativni prispevek.) - Prav tam, 185-187 Mesesnel, Jelica: Slovenski dopolnilni pouk in dvojezičnost: analiza stanja. - Prav tam, 189-203. Ogris, Tomaž: Izobrazba v drugem deželnem jeziku. - Vzgoja in izobraževanje 15 (1984), št 4, 36^0. Potrata, Majda: Književnost o NOB in revoluciji v slovenskih berilih in programih obveznega branja v usmerjenem izobraževanju. - JiS 30 (1984/85), 56-62. Pretnar, Tone: Kaj hočemo s poukom književnosti. - JiS 29 (1983/84), 155-162. Slabe, Vika: Jezikovni pouk v 5. razredu osnovne šole.-Vzgoja in izobraževanje 15 (1984), št 4, 56-61. Obj. pod skupnim nasl: Uresničevanje programa življenja in dela osnovne šole. Smiselnost mentorskega dela je treba vedno znova preverjati. Sodelovah so: Berta Golob [idr]. - Mentor 5 (1984), št 5, 1-8. Tomšič, Marjan: Biti odprt za ustvarjalne impulze otrok. Pogovor z Marjanom Tomšičem o osnovnošolskem literarnem mentorstvu. - Mentor 5 (1984), št 3, 15-19. Zrimšek, Ivo: Prenovljeni učni načrt za slovenski jezik v 5. razredu osnovne šole. - Vzgoja in izobraževanje 15 (1984), št 4, 48-55. Obj. pod skupnim nasl.: Uresničevanje programa življenja in dela osnovne šole. - Slovenski jezik, 4. razred. - Prav tam, št 3, 24-26. Obj. pod skupnim nasl.: Uresničevanje programa življenja in dela osnovne šole. Žagar, Franc: Pogovor. (Poskusna lekcija za 5. razred osnovne šole.) - Prav tam, št. 4, 61-63. Obj. pod skupnim nasl.: Uresničevanje programa življenja in dela osnovne šole. - Tvomik in trpnik. (Poskusna lekcija za višje razrede osnovne šole.) - JiS 29 (1983/84), št 4, 135-139. DODATEK ZA LETO 1983 IN 1982 JEZIKOSLOVJE Baš, Angelos: K slovenskemu imenju za etnologijo (1843-1857). - Traditiones 10-12 (1981-1983), 153-164 Becker, Lee A., Christina Y. Bethin: On the historical development and synchronic nature of the Slovene prosodie system. - International journal of Slavic linguistics and poetics (Colimi-bus. Oh.) 27 (1983), 63-79. Dular, Janez: Napovedljivost vezave iz morfem-ske sestave glagolov. - SR 31 (1983), 281-287. Gjurin, Velemir: Ob Glasbilih in izvajalcih. - SR 31 (1983), 289-318. Glasbeni terminološki slovar. Glasbila in izvajalci. Poskusni snopič. Lj., SAZU ZRC 1983. - Odgovor Redakcijske komisije Glasbenega terminološkega slovarja (Ivan Klemenčič, Zmaga Kumer, Jože Sivec) v Muzikološkem zborniku 20 (1984), 115-119. 781 Globevnik, Darja: Modalités verbales du subjonctif a la lumiere d'une analyse contrastive fonctionelle dans les langues française et slovene. - Linguistica 23 (1983), 5-52. Janko, Anton: Goethes Faust in slowenischen Übersetzungen. - Simpozijum o J. V. Geteu. Novi Sad 1983,77-95. (Radovi Instituta za strane jezike i književnosti) Ludvik, Dušan: Rezijanska muja - grdina (Pojav in etimologija) - Traditiones 10-12 (1981-1983), 105-111. Miklič, Tjaša: L'opposizione italiana perietto vs imperfetto e l'opposizione slovena dovršnost vs nedovršnost nella verbalizzazione delle azioni passate. - Linguistica 23 (1983), 53-123. Orožen, Martina: Dialektizmi v Kranjčevem romanu Strici so mi povedah. - SR 31 (1983), 375-390. Stermole, David F.: On enclitics in Carinthian Slovenian and Jakobson's typology. - Wiener slawistischer Almanach 12 (1983), 261-274. Sivic-Dular, Alenka Slovensko in srbohrvaško šišmiš 'netopir'. (Poskus rekonstrukcije bslov. onomatopejskega korena si(k)s - 'rezati; trgati'.) -SR 31 (1983), 431-435. Toporišič, Jože: Teorija in praksa slovenskega knjižnega jezika v drugi polovici 19. stoletja -SR 31 (1983), 437-456. Vidovič-Muha, Ada: Zloženke s pomenom lastnosti organizma. - SR 31 (1983), 359-374. LITERARNA ZGODOVINA Cevc, Emilijan: Motivna izhodišča ljudske pesmi »Sveta kri sejana«. - Traditiones 10-12 (1981-1983), 95-104. - Nekaj glos ob drugi knjigi »Slovenskih ljudskih pesmi«. - Prav tam, 219-231. Gregorič, Jože: Sveta zdravnika Kozma in Damjan na Slovenskem II. - Prav tam, 245-262. Matičetov, Milko: »Te dve ste rozeanski«. Cafov zapis 1844. - Prav tam, 233-243. Zapis dveh rezijanskih ljudskih pesmi. - »Ti dilaš po kalvinsken«. Sled iz časov reformacije v rezijanski kateheUčni pesmi. - Prav tam, 269-271. Stanonik, Marija: O razmerju do slovstvene folklore med slovenskim narodnoosvobodilnim gibanjem 1941-1945. - Prav tam, 201-208. - Otroška slovstvena folklora. - Prav tam, 85-94. Šmitek, Zmago: Neevropski motivi in vplivi v slovenskem ljudskem izročilu. - Primerjalna književnost 6 (1983), št 2, 31-44. AŠKERC ANTON Mahnič, Joža: Župančičevo razmerje do Aškerca - SR 31 (1983), 341-358. BOR MATEJ Novak, Vlado: Vladimir Pavšič - Matej Bor svojemu profesorju Josipu Napotniku. - Celjski zbornik 1982-1983, 157-163. CAF OROSLAV Kumer, Zmaga: Cafova zbirka slovenskih ljudskih pesmi. - Traditiones 10-12 (1981-1983), 145-151. CANKAR IVAN Bernik, France: Slogovne tendence Cankarjeve črtice. - SR 31 (1983), 269-279. DEV JANEZ DAMASCEN Koruza, Jože: Devova oda na udomačenega ptiča - SR 31 (1983), 319-327. HAUSMANN FANY Rainer, Meta: Fany Hausmannova - prva slovenska pesnica. - Savinjski zbornik 5 (1983), 373. KERSNIK JANKO Paternu, Boris: Kersnikovo mesto v razvoju slovenskega romana - SR 31 (1983), 391-411. KOPITAR JERNEJ Pogačnik, Jože: Kopitarove inicijative u ukrajinskem narodnom preporodu. - Zbornik za slavis-tiku (Novi Sad) 24 (1983), 33-42. LEVSTIK FRAN Pretnar, Tone: Četrti Levstikov program iz leta 1858? - SR 31 (1983), 425-429. MAJCEN STANKO Zadravec, Franc: Ekspresionistične sestavine Majcnove dramatike. - SR 31 (1983), 457-479. MURKO VLADIMIR Barbarič, Štefan: Murko i Kombol. Dva pristupa proučavanju reformacije i protureformacije. -Zbornik o Mihovilu Kombolu. Zadar 1983, 75-83. MURN JOSIP Stojanovič, Bojana: Modernizam u Urici Josipa Murna. - Književna istorija (Beograd) 16 (1983), br. 61, 31-54. 79 PREŽIHOV VORANC Koruza, Jože: O Prežihovem Vorancu in njegovih Solzicah. - V: Prežihov Voranc, Solzice. Lj. 1983, 121-127. Pogačnik, Jože: Prežihova tematizacija dela in ljubezni. (Branje novele Ljubezen na odoru.) - SR 31 (1983), 413-423. PRIJATELJ IVAN Barbarič, Štefan: Agustich Imre és Prijatel c. lap-janak szlovéniai visszhangja. - Hungarológiai Kozlemények (Novi Sad) 1982, 295-302. SLODNJAK ANTON Barbarič, Štefan: Anton Slodnjak. (1899-1983). -SR 31 (1983), 481-483. Nemec, Krešimir: Prof dr. Anton Slodnjak (1899-1983). - Radovi Zavoda za slavensku filologiju (Zagreb) 18 (1983), 117-119, Pogačnik, Jože: In memoriam: Anton Slodnjak (1899-1983). - Zbomik za slavistiku (Novi Sad) 25 (1983), 175-180. ŠUSTER-DRABOSNJAK ANDREJ Fikfak, Jurij: Drabosnjakov Pasijon: primerjava med dvema oblikama postavitve (1982-1983 in ca 1900-1933).-TradiUones 10-12 (1981-1983), 75-84. TRUBAR PRIMOŽ Rotar, Janez: Rad Primoža Trubara na glagolj-skim i čirilskim knjigama. - Književna istorija (Beograd) 15 (1983), br. 60, 503-526. Marko Kranjec s sodelovanjem Alenke Logar-Pleško Filozofska fakulteta v Ljubljani PRAKTIČEN PRIMER FILMSKEGA LEKTORIRANJA Že nekaj let pri nastajanju večine slovenskih filmov sodeluje tudi lektor, in zdi se, da je i govor v filmu končno postal enakovreden vizualnim izraznim sredstvom. Poklic filmske- i ga lektorja je dokaj nov (starejši filmi so imeli jezikovne svetovalce le za narečja) in o spe- ] cifičnostih njegovega dela je zelo malo napisanega. Pričujoči sestavek skuša na konkret- \ nem primeru pokazati, kakšno je lektorjevo delo pri nastajanju filma. Jeseni 1984 sem kot lektorica prisostvovala snemanju televizijske nadaljevanke Internat, ; katere scenarist in režiser je Talal Hadi. Zgodba je avtobiografska in pripoveduje o Arab- \ cu (avtor), ki pride v Slovenijo študirat Ob študiju se zaposli v internatu kot nočni vzgojitelj. Tu se sreča z najrazličnejšimi življenjskimi usodami, ki mu pomagajo spoznavati svojo in tujo človeško dušo. Pred začetkom snemanja sem z glavnimi igralci (profesionalci in tako imenovanimi na-turščiki), z vsakim posebej, »prebrala« snemalno knjigo, kar je pomenilo popravljanje dialogov v smislu režiserjevih zahtev (zamenjavabesed s stališča jezikovne zvrsti, spremem- i ba besednega in stavčnega reda, črtanje nekaterih povedi, besed) in določitev glasovne : podobe dialogov. Pri tem je bilo največ dela z glavno osebo, Majidom [mažid], ki jo igra \ alžirski študent Z režiserjem scenaristom smo se domenili, da bo Majid govoril, kot pač i zna, ker tako ali tako igra samega sebe oz. avtorja filma. Neslovenski prizvok njegove go-; vorice naj bi pripomogel k avtentičnosti zgodbe. Kljub temu mu je bilo treba nekatere be- \ sede, besedne zveze, zlasti pa frazeologeme pojasniti, poleg tega pa poiskati zanj lahko \ izgovorljive besede (brez sičnikov, šumevcev, h-ja). Določila sem mu tudi tiste besedne 80! naglase in stavčne poudarke, ki bi vplivali na pomen oz. razumljivost Profesionalci, ki so seveda gledališki igralci, so imeli nekaj težav s preskokom v nižjo jezikovno zvrst, saj se odrski govor običajno suče v obsegu knjižnega jezika, filmski govor pa raje posega v neknjižne zvrsti. Amaterje je bilo treba opozarjati predvsem na razločno, neprivatno iz-reko. Ena od značilnosti filmskega lektoriranja - ki pa je hkrati tudi ovira - je ponovno spre- : minjanje dialogov na snemalnem mestu. Določene akcije, in s tem tudi besede, se namreč na snemanju izkažejo za neprimerne, odvečne in tega vnaprej verjetno res ni mogoče predvideti. V takem primeru režiser, asistent in lektor na hitro spremenijo nekaj besed, dodajo/odvzamejo stavek, scenograf popravi kakšen detajl na sceni, snemalec premakne kamero itd. To je tako rekoč v naravi dela samega, saj je snemanje filma delo, ki najbrž v večji meri kot katero drugo dopušča in včasih celo zahteva improvizacijo. Obseg im-provizacijskega prostora pa je odvisen od režiserja. Za lektorja je vsekakor boljše, če je ta prostor ožji, saj gre sicer veliko predhodnih lektorskih priprav v nič, poleg tega pa so j hipne odločitve pogosto nedomišljene. j Za ponazoritev sem izbrala kratko sekvenco (3 kadri) iz prvega dela nadaljevanke. Naj- j prej navajam prvotni zapis iz snemalne knjige, skupaj z didaskalijami. i \. Prvotni zapis 7. DVORIŠČE - po kosilu ext - dan 21. TO* Dvorišče je precej prazno. Gojenci prihajajo in odhajajo. j Gruča kadi in se med pogovorom šali in zafrkava. Navaden vsakdanji »promet«. Z okna učilnice se zajedljivo oglasi Štrikana. ŠTRIKANA: No, no, gospoda moja, kaj nimate nič bolj pametnega za delat? 1. GOJENEC; Saj smo komaj pojedU! Po pravilniku nam j pripada pol ure za prebavo ...! j Med gojenci smeh. ' ŠTRIKANA: Kdo je to rekel? Gojenci pritajijo smeh, nekdo zine; 2. GOJENEC; j Jaz že ne! i 22. AM' i Majid s fotoaparatom pride na dvorišče. i MAJID: j Pojdite, no, fantje! Ne se zezat! Gremo! | ¦ TO, AM, SR - te oznake pomenijo vrsto izrezov filmske slike ali L i. plan: total, américain, srednji plan. 81 23. SR- Gruča se razhaja v stavbo. Majid odhaja. Štrikana besno zaloputne z oknom. Iz gruče se sHši komentar: 3. GOJENEC: Potem bodo pa spet rekli, da mi razbijamo ...! Na individualnih bralnih vajah smo »popravili« besedilo, kar je pomenilo dvoje: narediti dialoge bolj govorljive in izbrati na osnovi filmske zgodbe in junakovih karaktemih značilnosti jezikovno zvrst Oboje je bilo treba prilagoditi govornim zmožnostim in zahtevam govorca igralca. Štrikana (vedno je oblečena v pletenine) je glavna vzgojiteljica, ki pa začasno (ker je prava upravnica zbolela) prevzame vlogo upravnice internata. Uživa v tem, da ima oblast da je »ta glavna«, zato uporablja v pogovoru z gojenci največkrat višjo jezikovno zvrst (splošnopogovorni jezik, obogaten s prevzetimi besedami). Celo z zborno izreko se potrudi, ko sprejema predstavnike oblasti (pedagoški svet). Kadar se razburi in kadar je sama s podrejeno vzgojiteljico, se sprosti v psihofizičnem in s tem tudi v jezikovnem smislu. Na dan pride njena vsesplošna nezadovoljnost njena bolestna ambicioznost skrivno popivanje, branje pogrošnih romanov... Takrat govori pokrajinsko obarvan pogovorni jezik (ljubljanščino). Strikano igra profesionalna igralka. Gojenci so tipični predstavniki sodobnih najstnikov. Govorijo sleng. Nasploh so bili pri gojencih potrebni popravki v smeri višje jezikovne zvrsti - deloma zaradi razumljivosti, deloma iz prepričanja, da je filmski govor, kljub posnemanju resničnosti, vendarle umetnostni govor V navedeni sekvenci sleng sicer ni izrazito opazen, ker govorijo gojenci s Štrikano vendarle drugače kot med seboj. Gojence igrajo večinoma učenci ljubljanskih srednjih šol, delno študentje AGRFT. Majid je arabski študent ki si v internatu služi kruh kot nočni vzgojitelj. S svojim posluhom za mlade ljudi daleč prekaša Štrikano, zato je med gojenci zelo priljubljen. Govori, kot se je pač naučil na tečaju slovenščine in v stikih s Slovenci. Zlasti opazna je neslovenska stavčna intonacija in stiskanje vokalov. Majida igra neigralec. 2. Prvi popravki besedila in določitev izreke (ob prisotnosti in upoštevanju pripomb igralcev) - v oklepaju so zapisane samo besede, ki se ne izgovarjajo zborno. ŠTRIKANA: No no gospoda! A nimate nič bolj pametnega počet? [nač, bal] 1. GOJENEC Saj smo komaj pojedli! Po pravilniku nam pripada pol ure za prebavo, [sej, komi pojedi, prpada] ŠTRIKANA: Kdo je to rekel? [reku] 2. GOJENEC: Jaz že ne! 82 MAJID: Dajte no, fantje! Ne se zezat! Gremo! [dejte] 3. GOJENEC: Pol bojo pa spet rekli, da mi razbijamo .. J [reklj 3. Drugi popravki na snemanju - režiser iz praktičnih razlogov tik pred snemanjem razgradi sekvenco na kadre malo drugače, kot je napisano v snemalni knjigi: 1. kader: 1. replika Strlkane: 2. kader: 1. gojenec, Štrikana, 2. gojenec; 3. kader: Majid, 3. gojenec. Kader Število ponovitev Vzroki za ponavljanje 1. prvič - nepravilno usmerjen igralkin pogled - prečisto izgovorjen i v besedi nič - potreben je popravek frizure in ličila - Strikana nima ure, ki jo po navadi nosi drugič - neustrezna interpretacija začetnega dela replike No no gospoda - pretih govor - v kadru je opaziti senco palice, na kateri je mikrofon tretjič - neustrezna mimika 2. prvič - neprimerno vzdušje med gojenci - zborna izreka 1. gojenca - nepravilna (antikadenčna) intonacija vprašanja: Kdo je to reku? drugič - hrup vlaka, ki pelje mimo snemalnega mesta - nerazumljivost, deloma zaradi vlaka, deloma zaradi pretirano malomarne izreke 1. in 2. gojenca tretjič - neprimerno vzdušje med gojenci - nejasen izgovor 1. stavka 1. gojenca 3. prvič pretiho Majidovo govorjenje - režiser predlaga namesto besede fantje izraz golobčki in namesto zezat izraz fiecat: Dejte no, golobčki! Ne se fiecat! drugič - Majid se zmoti pri besedi tiecat (težave s h-jem), noče zamenjati besede, se bo potrudil - 3. gojenec poudari v svoji rephki nepravo besedo: Pol bojo pa spet reki, da mi razbijamo.. .1 - ugotovijo, da mora imeti Majid odpeto majico, ker se kader navezuje na prejšnjega, v katerem je imel majico odpeto tretjič - režiser ugotovi praznino v kadru, zato doda Jadrana, ki zaželi Majidu: Pa dobr se imej! Igralec, ki igra Jadrana z mojo vednostjo spremeni stavek v Pa dobr se prezrač! - režiserjev asistent ugotovi, da so gojenci glede na topel filmski letni čas preveč oblečeni in da bi bile barve njihovih oblačil lahko svetlejše četrtič - že na začetku močno zalaja pes v soseščini, lajanje se vleče skozi ves kader - prostorsko napačno srečanje Majida in Jadrana - popravek zornega kota kamere petič - nerazločnost 3. gojenca - napačen izgovor 3. gojenca: rekli, namesto reki - neustrezen tempo posameznih akcij 83 šestič - neustrezno gibanje statistov gojencev - pretiha Majidova replika - preveč slišni Majidovi koraki sedmič - slabša svetloba, ker se bliža večer, čakanje, da dodatno osvedijo sceno osmič - malomarna Jadranova izreka, zato nerazumljivost - prehiter Jadranov odhod iz kadra Snemanje te sekvence je torej oviralo več vrst motenj, ki pa so bolj ali manj prisotne na vsakem snemanju: režiser (nov domislek - mizanscenski, besedilni, novi napotki snemalcu), igralci (neustrezne kretnje, mimika, govor), ton (vlak, pes, pretiha izreka, nerazloč-nost), luč (preslaba osvetlitev), garderoba (neustrezna oblačila, barvna neuglašenost, zapeta/odpeta oblačila, dodatki - ogrlice, ure), maska (popravek ličila, frizure), lektor (izreka). Režiser je imel možnost takojšnjega preverjanja slike, saj so snemah z elektronsko kamero, ki omogoča sprotno gledanje na monitorju. To je bila prednost v primerjavi z običajnim snemanjem, kjer je napake mogoče videti šele na prvi projekciji - tonske oz. govorne pa še kasneje. Tonsko snemanje je potekalo tako kot običajno (mikrofon na palici, mikrofon skrit v igralčevi obleki), torej sem ton oz. govor lahko preverjala šele, ko je bil kader posnet Prej sem namreč morala biti v bližini igralcev, da sem jim sproti popravljala napake. Treba se je bilo pač zanesti na lastna ušesa in na tonskega mojstra. Zlasti težko je bilo npr. nadzorovati govor, kadar so gojenci govorili drug čez drugega, še posebej zato, ker jim je bila dovoljena improvizacija. Snemanje lahko prekine samo režiser, torej se mora lektor, pa tudi drugi sodelavci, prilagoditi temu pravilu. V navedeni sekvenci so bile ponavljanju vzok tudi druge napake, ne samo govorne. Če se zgodi le govorna napaka, sicer pa je posnetek v redu, je odvisna ponovitev predvsem od režiserjevega občutka za jezik. Seveda mora prej lektor oceniti napako, saj je le-ta včasih zanemarljiva. Lektor mora poleg tega oceniti tudi primernost ponavljanja glede na snemalno ozračje (število predhodnih ponavljanj, počutje igralca itd.). Kaj hitro se namreč zgodi, da novi posnetek prinese sicer popravek jezikovne napake, vendar skupaj z njim še vrsto novih napak (lahko spet govornih, lahko pa drugačnih). Filmsko snemanje je skupinsko delo, ki zahteva od posameznih delavcev določeno stopnjo prilagajanja. Lektor dostikrat težko žrtvuje jezikovno napako za »lep« posnetek, vendar ga način dela v to prisih. Zato je še tohko pomembnejše, da zna hitro presoditi in odločiti, pa seveda tudi vztrajati pri svoji zahtevi, če se mu to zdi potrebno. Iz opisanega je najbrž razvidno, da mora filmski lektor svoje delo prilagoditi posebnostim filmske umetnosti, kar seveda pomeni, da ne sme poznati samo svoje stroke, marveč tudi zakonitosti filma. Katja Podbevšek . AGRFT v Ljubljani 84 MODERNA MISEL IN SLOVENSKA KNJIŽEVNOST Janko Kos: Moderna nfiisel in slovenska književnost, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1983, 389 str. Pred nami je Icnjiga Icrajših in daljšiii razprav, študij in esejev profesorja primerjalne književnosti Janka Kosa, s katerimi se dopolnjuje njegova predavateljska in znanstvena fiziognomija. V knjigi zbrana besedila so namreč nastajala kot bolj ali manj ažurni odmevi na najrazličnejše literarne, umetnostne in kulturne probleme; Kos je tako prisoten v naši esejistiki, kulturni publicistiki in umetnost-nokritični polemiki že ves čas od začetka petdesetih let Besedila, zbrana v pričujoči knjigi, so sicer novejšega datuma (najstarejše, Slovenci in dialektika, datira v leto 1968), vendar je njihova narava prav to, kar smo poudarili na začetku; živ, neposreden, kritičen in prizadet odziv na pojave v slovenski kulturi in umetnosti Nič novega ne bomo zapisali, če ugotovimo, da je slovenska kultura predvsem v šestdesetih letih doživela odločilen obrat in hkrati pomembno pluralizacijo teoretičnih pogledov in praktičnih, umetniških realizacij. Ta mnogoobrazna odprtost, polemična naravnanost posameznih literarnih smeri, šol in skupin druge proti drugi, nenehno oplajanje literature, kulture in tudi socialnega življenja z najrazličnejšimi vphvi, temeljne in temeljite polemike o različnih vprašanjih nacionalnega bivanja in ne nazadnje tudi izidi posameznih knjig so sprožali v avtorju knjige nenavadno močne, poglobljene in temeljite vzgibe, katerih rezultat so pričujoča besedila. Na prvi pogled bralca bega raznovrstnost in prepletenost tem; sklop o dialektiki in humanizmu, o sodobnem slovenskem pripovedništvu (in znotraj njega esej o dramatiki Primoža Kozaka, pravzaprav o njegovi Sodobni trilogiji), esej o vprašanju mimetičnosti sodobne umetnosti, sklop o avantgar-dizmu, modernizmu in postmodernizmu, sklop o Heideggerju, ienomenologiji in Pirjevčevem razumevanju modernega evropskega romana, esej o Vidmarjevem razumevanju (estetske), lepote in zaključni spis o problemih (objektivne) kritike o slovenski kritiški zavesti. Priznati je treba, da je to izjemno širok diapazon, ki z majhnimi, zanemarljivimi odstopanji zajema praktično vsa res temeljna vprašanja, ki so se jih dotaknili sodobna slovenska Uteratura, literarna veda, filozoflja in še posebej kritično in esejistično pisanje. Tako je prvi vtis branja (kljub množici različnih tem) vendarle tudi, če ne predvsem sintetičen; pred nami se razgrinjajo temeljna polja, ki so relevantna tudi za čas, ki ga pravkar doživljamo. Zdi se, da manjka (če ne upoštevamo eseja o Kozakovi dramatiki) predvsem Kosovo razmerje do sodobne slovenske dramatike, saj sta področji lirike in proze vendarle obdelani do tiste sintetične sodbe, ki dovoljuje celosten in notranje strnjen pregled sodobne slovenske literature skozi reprezentativna imena ali smeri. Pa vendar se zdi, da je knjiga, ne glede na to, da so bili vsi eseji že natisnjeni po revijah ali prebrani ob drugih priložnostih, pomembnejša zaradi nečesa drugega. Postavlja namreč prepotreben most med »čisto« teorijo literarne vede, filozofije umetnosti in estetiko ter tisto nemalokrat hudo poljubno in neobvezno publicistiko za vsakdanjo rabo, ki je v slovenski literaturi naredila že veliko škode. Ko-sovi eseji in razprave namreč postavljajo alternativo; na eni strani uporabljajo strog in premišljen ter utemeljen znanstveni aparat, metodologijo in terminologijo, na drugi strani pa skušajo odgovoriti na vprašanja, ki ne morejo čakati na »zgodovinske« odgovore. Tako, uporabljajoč znane, vendar premalo uporabljane postopke, odkriva nezadostnost površne publicistike in razumevanja literature ter hkrati opozarja na enostransko kritiško zavest, ki seveda ne vrednoti skladno s celotnim vrednostnim (in pojmovnim) sistemom, marveč se zateka v približnosU in poljubnosti, govori pa zgolj o tistem, kar ji je blizu in kar pozna ter na podlagi tega razvija vrednostni sistem, s katerim ocenjuje vse po vrsti. Priznati moramo, da se je Janko Kos v Modemi misli in slovenski književnosti lotil vrste vprašanj, o katerih vse pramalo govorimo ali pa je zanje značilno, da jih je (kot npr. vprašanja o avantgardi modemizmu in postmodernizmu) sprožilo prav Kosovo razmišljanje. Tudi sklop o humanizmu in literaturi na Slovenskem je izjemno poučen in hkrati odpira nova vprašanja, saj njegova temeljna ugotovitev in spoznanje, da je namreč humanizem nekaj globljega, kot so antropocentrizem, antropotei- m zem in antroposubjektivizem (ki jih različne ideologije, pač glede na trenutne potrebe, umeščajo na mesto humanizma in jim tudi dajejo take oznake), hkrati pa je humanizem tudi »trajnejša sila človeškega obstanka, njegovih funkcij in struktur« (Književnost in humanizem). S temi ugotovitvami Kos bistveno premika naše gledišče o humanizmu; na eni strani zavrača miselnost o humanistični naravi in poslanstvu hterature, ki jo je pri nas razvil posebej kritični in socialni realizem, na drugi pa kritično zavrača »antihumanistično« stališče smeri od eksistencializma do fenomenologije, saj ugotavlja v teh filozofijah prav to, globinsko in avtentično podstat, ki živi mimo in globlje kot ideološke opredelitve. Podobne ugotovitve veljajo tudi za Kosovo razmišljanje o današnjem položaju humanizma oz. o njegovi krizi ali že kar o zatonu. Ugotavlja, da seveda ni v krizi humanizem, marveč določene teorije, ki postavljajo v bolj ali manj težiščno točko svojega vedenja različne poglede na humanizem. Temelj humanizma - »skupno človeško bistvo« (Poglavje o humanizmu) - je pač nekaj, kar ni podvrženo premenam, kakor jih slikajo in razumejo teorije, ki govorijo o humanizmu na afirmativen ali kritičen način. Podobne mish bi lahko zapisali tudi za uvodni spis - Slovenci in dialektika - ki je nastal kot odmev na knjigo Vojana Rusa Dialektika človeka, mish in sveta (1967); v spisu ne ugotavlja samo izvirnih pomanjkljivosti in konservativnega pristopa avtorja k vprašanju o dialektiki, marveč osvetljuje tudi razmerje Slovencev do dialektike, ki so jo, kot meni Kos, začeU spoznavati šele v njenem razkroju ali v času, ko je bila že močno načeta in problematizirana, njeno dvatisočletno »dialektično« razvitje od Zenona Eleatskega, Sokrata, Platona in Aristotela pa nam ni prezentno oz. nenehno uhaja iz dosega naše zavesti. V teh uvodnih, če ne kar načelnih esejih, ki korespondirajo s sklopom spisov o avantgardi in modernizmu, odpira Kos izjemno strogo, natančno, konsekventno razumevanje temeljnih pojavov, na katerih počiva marsikatera sodobna literama šola in ki so prav gotovo spodbudile marsikateri literarni oz. estetski obrat v sodobni slovenski Uteraturi. Toda njegova »Arhimedova točka« včasih megli nekaj, kar je za tovrstno pisanje morda odločilnega pomena: avtor se sicer jasno in smiselno odloča za logične in smiselne rešitve, še posebej tam, kjer dejstva ponujajo razhčne ali celo diametralne poglede na stvar(i), vendar je včasih težko razbrati, kaj je njegovo osebno razmerje do vprašanj, ki ga verjetno prizadevajo ne le kot znanstvenika, marveč tudi kot soobhkovalca moderne slovenske kulturne in estetske mish. Resda so včasih vprašanja sama zapletena in polna protislovnosti, da niso dovolj teoretično podprta z veljavnimi dokazi, ki bi imeh že zgodovinsko vrednost, da mora marsikdaj dobesedno orati ledino (kar je značilno za vso slovensko hteramo vedo od Antona Ocvirka dalje), pa vendar bi si želeli več tistega osebnega žara in prizadetosti, ki bi vdihnil spisom notranjo dinamiko, katere posledica bi bila lažja berljivost. Prav ob uvodnih spisih (ki bi jim prišteli še spise o mime-tičnosti, Heideggerju in sodobni kritiški zavesti) se postavlja vprašanje, v kakšni meri je za slovensko literamoteoretično misel blokada prav odsotnost temeljnih teoretičnih del, v katerih bi bila sintetično križana diahroni in sinhroni princip. Če bi namreč imeli taka dela, potem bi marsikatero vprašanje in marsikatera razprava potekala na povsem drugačen način, argumentacija o splošnem in posebnem se ne bi nenehno križala z zgodovinskimi in teoretičnimi opazkami o posameznih fazah problema. Zato se zdi, da so mnogo bolj funkcionalni - tu mislimo predvsem za komunikativno odprtost k bralcu - eseji o avantgardi, modernizmu in postmodernizmu, o treh sklopih Uterarnoteoretičnih in estetskih problemov, ki živo zadevajo ne le čas, v katerem so se pojavih, marveč preprosto obvladujejo vso evropsko umetnostno misel tega stoletja, s poganjki pa segajo globoko v prejšnje stoletje. Še posebej pomembna se mi zdita eseja Avantgarda in Slovenci (prvič natisnjen v Sodobnosti 1980) in Težave s postmodernizmom (prav tako Sodobnost, 1982). Prvi esej (ali morda kar študija) namreč skuša umestiti dolga desetletja sporno, še bolj pa zamolčano slovensko hterarno ustvarjalnost v določene zgodovinske koordinate, kar je piscu vsekakor omogočilo tudi dokaj močno in notranje strnjeno neoavantgardno gibanje okoU skupin OHO, Katalog, 441-442 ui Nomenklatura, seveda pa tudi vsi individualni napori, ki jih ni moč uvrstiti pod katero od skupinskih oznak. V svojem prvem spisu skuša poiskati vzroke za relativno in dejansko zavrtost tako historičnih kot tudi neoavantgar-dnih gibanj, ki jo vidi predvsem v dejstvu, da je čas od dvajsetih let tega stoletja pa do danes pomenil šele trganje slovenske literature od izjemno močnih in profiliranih tradicij, zaradi česar so manjkali vsi tisti bistveni elementi, ki tvorijo zaledje avantgard, to je od čisto materialnih možnosti do socialnih strat ki s svojim zanimanjem omogočajo avantgardam njihovo notranje razvitje in slednjič tudi ukinitev ali transformacijo v nekaj novega. Teže se je strinjati s tistimi Kosovimi domnevami, ki trdijo, da so bile neoavantgarde prav tako kot dmgi hterarni pojavi v zamudi glede na evropska in ameriška dogajanja »vsaj za deset let in več«, kar seveda le deloma ustreza resnici, ker so bila nekatera avantgardna gibanja v Ameriki, recimo 86 Fluxus Movement, beatniška poezija, off-off-Broadway vendarle naravnana povsem drugam, kot recimo literarno-scensko prizadevanje, happeningi in zunanji projekti skupine OHO, pa tudi v dogajanjih znotraj konkretne in vizualne poezije lahko sledimo le določenim vzporednicam; v marsičem pa je šel slovenski razvoj povsem avtohtono in novo pot Zdi se tudi, da mora sleherna analiza (literarnih) avantgard upoštevati socialne in politične razmere, v katerih nastaja avantgarda, saj s svojo (zunanjo) izzivalnostjo dosti prej trči na posamezne konvencije in prepovedi kot pa druga, vase in v svoje notranje probleme zastrta literarna gibanja. Prav tako zanimiv in diskutabilen je esej Težave s postmodemizmom, ki sicer zaradi povsem jasnih ugotovitev, da vlada v pomenskem polju te oznake precejšnja, morda kar nerazrešljiva zmeda; nekaterim pomeni »postmodemizem« dogajanje od preloma stoletja dalje, drugim prvo desetletje našega stoletja, spet tretjim čas po 1960. Hkrati se termin pojavlja kot zbirni pojem edi kot dokaj ozka literamoteoretična oznaka, pa preprosta opozicija »modemizmu«. Drugače pojmujejo izraz v Ameriki in spet drugače v Evropi, kar vse vodi do sldepa, da je sam izraz »postmodemizem«, kot vsi na novo skovani in uporabljani izrazi skrajno nezanesljiv in s tem uporaben samo do določene mere, opisno in pojasnjevalno. Hkrati poskuša Kos slovenski postmodemizem umestiti v čas po 1970, kot izrazite slovenske postmoderniste vidi dramatika Rudija Šeliga in Petra Božiča, pesnika Borisa A. Novaka in prozaista Branka Gradišnika. Pri tem Kos ugotavlja; »Težava registriranja in identificiranja postmodemizma v sodobni evropski literaturi je seveda predvsem ta; kako razločevati med literaturo, ki je zgolj tradicionalna, in to, ki sprejema tradicijo skozi hiter modernističnega izkustva in zato zasluži ime postmodemizma. Morda bo takšno razločevanje celo zmeraj manj mogoče, ker se oboje - tradicionalnost in postmodemizem - nehote prepleta, spaja in do nerazpoznavnosti zamenjuje, kar pa je najbrž ena od zakonitih posebnosti današnjega literarnega razvoja.« Prav ta ugotovitev opozarja na dejstvo, da se v publicistiki in kritiki postmodemizem uporablja za povsem različne literame pojave, tudi za take, ki seveda nimajo ničesar opraviti s postmodemizmom. Tako Kosove ugotovitve in ugovori bistrijo kalne vode vsakršnih poimenovanj, ki jih kritiki nekritično uporabljajo v pomanjkanju trdnejših in razvidnejših kritiških sistemov. Tem vprašanjem je posvečen tudi zaključni spis iz Modeme misU in slovenske književnosti z naslovom Problem objektivne kritike v današnji literarni situaciji. Kos svoje razmišljanje naslanja na znana Levstikova spisa Napake slovenskega pisanja in Objektivna kritika, saj ugotavlja, daje »Levstik princip kritike razglasil za osrednjo gonilno silo dmžbenega življenja na vseh njegovih ravneh - od politične do kulturne, jezikovne in literame«. Princip objektivne in neobjektivne, pravične in krivične (pravzaprav nepristranske in pristranske ali enostranske) kritike velja tudi danes, v današnji literami situaciji. Kos vidi nevarnost za izginotje objektivne kritike predvsem v kritikovi osebni navezanosti na določen tip hterature ( kar je ob množici literarnih smeri in pojavov še toliko laže), v intelektualni zmoti, ki precenjuje posamezna merila in jim pripisuje obči pomen, to pa je povezano s problemom absolutnih in relativnih vrednot. Literarna situacija danes je taka, da noben element v literamem delu nima in ne more imeti absolutne vrednosti Toda odsotnost absolutnih vrednot v literarnih dehh ne pomeni da »relativne« vrednote niso v določenih razmerjih. Prav ta razmerja določajo »trajnost« in »učinkovitost« posameznih literarnih del, seveda spet glede na druga literarna dela. Žal Kos ne odgovori na vprašanje, ki se ponuja kar samo od sebe; obe vrsti »neobjektivne« kritike, tista, ki sodi pristransko zaradi močne avtorjeve inklinacije k določeni literami skupini šoli, gibanju ah dogajanju, in ona, ki prevrednoti določene marginalne vrednote v kardinalne, »spregledata« določene vrednote; zanimivo bi bilo vedeti kako ta »spregled« učinkuje v daljši časovni perspektivi, kaj pomeni za samo usodo hterarnega dela. Tak primer je prav gotovo sodobna kritika Kocbekovih novel Strah in pogum, Zupanove Stvari Jurija Trajbasa, Zajčeve pesniške zbirke Požgana trava, Ša-lamunovega Pokra, posameznih edicij skupine OHO in ne nazadnje tudi izjemno širok in ne vedno povsem razločen diapazon mnenj in kritiških sodb o Kosovelovih Integralih. Kosovo razmišljanje o objektivni in neobjektivni kritiki njenem vpUvu na hteraturo in odzivih na socialni svet odpira še eno pomensko polje. Refleksivno namreč opozarja na dejstvo, da je kritika pri nas, ne glede na oblike ali prostore pojavljanja, močno zapostavljena, brez ustreznega metodološkega aparata, prepuščena naključju in poljubnosti, zaradi česar je njen realni pomen dosti manjši, kot bi v resnici lahko bil. Zato seveda tudi ne more biti »sodba« v Levstikovem pomenu in razumevanju temeljne razsežnosti kritike, čeprav je to danes lahko samo ena od sestavin kritike. Zdi se, prav zaradi množice različnih Uterarnih pojavov, da mora kritika vzdrževati tudi pojasnjevalno ali razlagalno raven. Kot most med bralcem in literarnim delom označuje in razlaga prav tista mesta, ki jih U- 87 terarna dela, pisana na podlagi sodobnih poetik, zamegljujejo ali so brez določenega »vedenja« in »znanja« tako rekoč nepreberljiva. Moderna misel in slovenska književnost je torej tiste vrste esejistično in literamoteoretično delo, ki bo učinkovalo s svojimi pogledi in ugotovitvami v daljši časovni perspektivi. Še enkrat je treba poudariti, da govori o UsUh nevralgičnih točkah slovenske hterature, umetnosti, estetike, filozofije in kulture, ki se vedno znova rišejo v našo zavest v vsej svoji globini in pomembnosti. Kosov prispevek pri razreševanju teh vprašanj je opazen in pomemben, zaradi jasnega pojmovnega aparata in logičnega razvitja problemov pa tudi primer učinkovitega tovrstnega pisanja ki ga na Slovenskem v zadnjem času močno pogrešamo. Denis Poniž Ljubljana ZBRANO DELO JANKA KERSNIKA Pred nami je končno zbrana celotna Kersnikova besedna ustvarjalnost Zadnjo knjigo je pripravil j France Bemik, ki je z objavo pisem zaokrožil pisateljevo umetniško, politično in človeško podobo.' j Kersnikovo Zbrano delo je posebej zanimivo iz dveh razlogov: v svoji prvi izdaji^ je bilo vzročno de- i janje za vrsto kasnejših avtorjev, pri delu so se izmenjali štirje uredniki, vsi vidni literarnoznanstveni \ delavci, zadnja dva pa tudi glavna urednika celotnega projekta Zbranih del slovenskih pesnikov in \ pisateljev. Zato nas ob kratki predstavitvi zadnje knjige tudi širše zanima izbor besed/l, uporaba znan- j stveno-kritičnega aparata in uredniške odločitve o jezikovni podobi besedil. i 1. Vsebinska zasnova zbranih del (ob Kersniku). Za začetek načrtnega izdajanja zbranih del sloven- i skih književnikov imamo lahko Klasje z domačega polja (1866), ki je sicer prineslo le Prešerna v Lev- j stikovi redakciji in s Stritarjevim uvodom, vendar pa je za vselej utemeljilo potrebo, da se zbere in ; ponatisne vse, kar so napisali naši najboljši pesniki in pisatelji. Znano je, da so Stritar, Jurčič in Lev- i stik hoteli to uresničiti predvsem zato, da bi ovrgli zgodovinsko laž, da je mogoče vso dotedanjo slo- ¦ vensko literaturo prinesti v žepnem robcu.^ Že v svojem prvem naznanilu so izrekli tudi svoje po- i glede na zajemanje besedil: » ... zbrana oziroma izbrana dela obenem z življenjepisi, portreti in kri- i tičnimi ocenami.«* V nadaljevanju tudi povedo, katere pisatelje bodo izdali, česar pa, kot vemo, niso ; mogh uresničiti. Čez slabi dve desetletji se zbrana dela nadaljujejo (npr. Jurčičeva 1882-1892), »a vse to je nosilo na : sebi pečat slučajnosti. Nedostajalo /.../ je enotnosti v vsebini in obliki, zaokroženosti, popolnosti, kri-; tičnozgodovinske opreme in - cenenosti.«' V tej Prijateljevi kritični oznaki je zajeto njegovo in ured- | niško delo drugih, saj je pred letom 1917 izšlo že precej zbranih del pomembnejših ustvarjalcev, npr. Levstika, Jurčiča, Gregorčiča, Stritarja, Trdine, Tavčarja. Ko se Prijatelj zavzema za zaokroženost in popolnost, žal še ne pove natančneje, ah mu gre za izbor najboljšega in najzanimivejšega pri določenem avtorju ali za njegovo celotno delo. Bolj pozoren je pri avtorjih, ko se ravna po »čistoumetni- j škem« kriteriju. O ureditvi naših klasikov Prijatelj spet izčrpneje piše že čez nekaj mesecev v Zvo- j nu.' Sedaj se še natančneje izraža o zbranih delih. Izhodišče mu je Levčev (Fran Leveč) program za i ' Janko Kersnik Zbrano delo, šesta knjiga Pisma/Dodatek Besedilo pripravil In opombe napisal France Bernik. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1984. ' Janka Kersnika Zbrani spisi. Uredil Vladimir Leveč (od 3. knjige dalje Ivan Prijatelj]. V Ljubljani. Založil L Schwentner, 1900-1914 ' Primerjaj: Ivan Prijatelj: O izdaji naših klasikov, NaSa knjiga, priloga k Ljubljanskemu zvonu, št 2, 191?. ' Prav tam, str. 5. ' Prav tam, str. 6. ' Ivan Prijatelj: O ureditvi naših klasikov. Naša knjiga, priloga k Ljubljanskemu zvonu, št 3, 1917. 88 izdajo Jurčiča, Ici daje točnejše izjave tudi o tem, Icaj sodi v zbrano delo. Prijatelj poudarja, da je treba j upoštevati vse izvirno leposlovje, študije, če ni njihov predmet prespecialen, kritične spise (ti se mu i zdijo celo posebej pomembni, ker izražajo literame nazore), politične članke in korespondenco (pri i tej obširno zavrača ugovore, da gre za zasebne stvari). Iz pregledanega jasno sledi, da terja, da se v i zbranih delih ponatiskujejo celotni opusi avtorjev, ki so predvsem umetniško dovolj močni in zna- : čilni, da jih lahko uvrstimo med slovenske klasike. In kako so to načelo uresničili uredniki Kersnikovega dela? Prvi, Vladimir Leveč, je Kersnikove le- ; poslovne pripovedne spise zelo samovoljno razporejal, ne da bi družil tiste, ki se tako po slogu kakor ; po idejnosti in zgradbi med seboj dopolnjujejo in si tudi ne nasprotujejo po datumih nastanka.' Iz- ; dajanje je nadaljeval Ivan Prijatelj, ki je popolnoma neznanstveno, celo nepoznavalsko ponatisko-vanje Kersnikovih daljših leposlovnih spisov preusmeril v skladu z Levčevimi (Fran Leveč) oziroma lastnimi pogledi, kakor jih je natančneje formuliral že po dokončanem delu.' Glede obsega (izbora) se je odločil, po mnenju Antona Ocvirka gre za prvi tak pristop, da zajame v zbrano delo vse, kar je Kersnik ustvarit Pri tem je nekaj časa omahoval, kakor pravi sam: »Priznati moram, da sem dokaj časa preudarjal, aU bi izpustil poUtične podUstke /.../, a /.../ se mi je zdelo, da sem naravnost dolžan našemu sedanjemu in bodočemu pokolenju, ki bo hotelo imeti o slovenskih znamenitejših možeh popolno in vsestransko sodbo,«' predstaviti celoto. Nikjer pa ni Prijatelj spregovoril o tem, zakaj ni objavil tudi Kersnikovih pisem. Tako tudi njegova predstavitev Kersnika ni popolna in ne v celoti usklajena z njegovim programom za izdajanje zbranih del. j Anton Ocvirk je leta 1946 začel izdajati zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (s tem \ letom se šele začenja tudi štetje) in se med prvimi klasiki lotil prav Kersnika ter ga razmeroma hitro i izdal v petih knjigah (1947-1953). Novemu uredniku se je zdelo bistveno, da »ohranimo pri sestavi i zbranih spisov neokrnjeno črto pisateljevega razvoja. Zato je tudi nujno, da razporedimo množico i drobnih, časovno razmetanih del v skladne celote.«'" Torej tudi Ocvirk ni za suho kronologijo, kadar i le-ta že sama ne izraža razvojne rasti ah k njej vsaj kaj prispeva, zato povezuje zlasti drobne spise, : ki so nastali v razhčnih časih, a so tematske in slogovne celote. Za vzor takega druženja daje Pri- \ jateljevo skupino novel Kmetske slike. Ocvirku se je zdelo potrebno, da v dodatku posebej obrazloži i svoje odločitve o obsegu in značaju zbranega dela ter o ureditvi opomb. Poudarja tudi da njegova \ izdaja prinaša celotno Kersnikovo delo in pisma. Prvi del je uresničil, saj se mu je izmuznilo le nekaj ; drobiža, pisem pa mu ni uspelo izdati, čeprav jih je dolgo pripravljal, tako da je preteklo dobrih tri- : deset let, da smo jih dobili v šesti knjigi, seveda že z novim urednikom Francetom Bernikom. Četrti urednik je objavil še tiste Kersnikove drobnarije, ki jih prejšnji še niso imeli v evidenci, prvič : pa 350 pisateljevih pisem. S tem dejanjem je Kersnikov opus popoln. Pisma so po vsebini literama ; (obravnavajo hterarna vprašanja), literarno-zasebna in čisto zasebna. Prvi dve skupini sta pomemb- j nejši za umevanje Kersnikovega pisateljskega razvoja in njegovega pogleda na svet, vsebujeta pa f tudi veliko informacij, zanimivih za raziskovanje naše kulturne in poUtične zgodovine, zato so ob- i javljena vsa in v celoti. Naslovljena so na Stritarja, predvsem pa na Frana Levca in Marico Nadliš-kovo, nekaj tudi na Franja Zbašnika in Antonijo Lavrenčičevo. Posebno ZEmimiva, mestoma tudi očarljiva, so pisma Marici Nadliškovi, v katerih se vznemirljivo (Kersnik je bil tedaj že poročen in : družbeno ugleden človek) prepletajo ljubezenska čustva in razglabljanja o slovstvenih vprašanjih, i Pri zadnji skupini čisto intimnih pisem, namenjenih svojemu dekletu in kasnejši ženi, se je urednik j upravičeno odločil za strog izbor (29 objav od skupno 294 pisem). Ta so v izvirniku vsa nemška (kakor tudi tista materi in očetu). Zlasti zgodnejša izražajo pristno in stabilno ljubezensko čustvo, po vsebini in oblikovanosti sporočil pa so stereotipna, tako da objavljeni izbor popolnoma ustrezno predstavlja Kersnika kot zaročenca, snubca in zakonskega moža Tudi z vidika preučevanja družabnega ; in zasebnega pisanja v 19. stoletju krnitev ne pomeni kakšne tehtnejše izgube. 2. Znanstveno-kiitične izdaje zbranih del Pri izdajanju zbranih del slovenskih klasikov je bilo že od vsega začetka temeljno vprašanje, aU je treba umetnostna in neumetnostna besedila komentirati in kako to opraviti. Najprej so spet tu Stritar, Jurčič in Levstik. Ti v svojem naznanilu pravijo, da bodo ' Janka Kersnika zbrani spisi, zvezek I-III. Uredil Vladimir Leveč. V Ljubljani. Založil L Schwentner, 1900-1904. « Članka iz opomb št 3 in št 6. ' Janka Kersnika zbrani spisi, zvezek V, str. 353. Janko Kersnik: Zbrano delo, prva knjiga (druga izdaja). Uredil in opombe napisal Anton Ocvirk. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1965. Pripombe k izdaji, str. 285. 89 v Klasju izdajali najboljša dela »slovenskih pisateljev z dodanimi kritičnimi uvodi, življenjepisntmi črticami in kamnotiskanimi podobami. /.../ Za prihodnje snopiče je razen življenjepisov, podob posameznih slovenskih pisateljev in kritične cenitve njihovih spisov, namenjen izbir iz del, ki jih je nekohko raztresenih po raznih časopisih in knjigah, nekohko pa še nikjer natisnjenih.«" Že prvi uredniki so torej dvakrat poudarih kritičnost Po teh smernicah je izšlo precej zbranih del (boljši primeri so zlasti Levčeve /Fran/ in Prijateljeve izdaje), preden je o znanstveno-kritičnem pristopu natančneje spregovoril Ivan Prijatelj. Zapisal je dve slabo usklajeni izjavi. Najprej pravi, da naj ne bi bila zbrana dela kritične izdaje, opremljene z znanstvenim aparatom, ki zanima samo hterarne zgodovinarje. Za to naj poskrbi znanstveni zavod, kadar bo seveda nastal.'^ Nekohko naprej pa v istem članku pravi precej drugače; »S tem pa nikakor nočem reči, da naj poda nova izdaja naših klasikov samsamcat in gol tekst, tako kakor so ponavadi doslej izhajali »Zbrani spisi« raznih naših piscev. /.../ Zatorej mora završevati vsakega klasika poljudna ocena in obširen ter temeljito osnovan življenjepis, vložen v okvir dobe in njenih duševnih stanj. Prirejajo naj izdaje samo strokovnjaki, hterarni zgodovinarji, ki naj opremljajo vsak zvezek s primernim uvodom in potrebnimi opazkami, razjasnjujočimi spise dotičnega zvezka«" Še v istem letu ponovno piše o tem vprašanju. Tokrat že dodaja, da je potreben »tolmač«, s čimer razume komentar k besedilom, ki ga je uvedel že Fran Leveč pri Levstiku. Pravi, da ga je treba še razširiti, posamezni zvezki pa naj bodo opremljeni tudi z literarnozgodovinskimi in kritičnimi uvodi. Pri tem se sklicuje na na tak način vzorno urejene nemške, ruske in češke izdaje klasikov. Prijateljeva praktična izvedba 5. in 6. knjige Kersnikovega zbranega dela je znanstveno-kritična Že ko se je z Vladunirjem Levcem dogovarjal za nadaljevanje projekta, je nameraval dodati besedilom tudi komentarje in »opremo zadnjega zvezka z biografskoestetičnim esejem, ki naj bi obsegal kake štiri tiskovne pole.«" V resnici je nastala obsežna monografska študija Janko Kersnik njega delo in doba Znanstvena monografija, ki poleg obravnavanega avtorja zelo široko razčlenjuje drugo polovico 19. stoletja na Slovenskem, po obsegu, globini in metodi močno odstopa od esejev, kakršni se sicer pojavljajo v zbranih delih. Taka, kakršna je, pravzaprav ne sodi več v ta okvir, zato pa še tembolj potrjuje, da je Prijatelj v resnici utemeljitelj znanstveno-kritičnega pristopa pri izdajanju zbranih del." Naslednji uredniki v tem pogledu ne prinašajo nič bistveno novega. V uvodu so najprej opisani viri in njihova provenienca, v opombah k umetnostnim besedilom so analizirane pobude za nastanek del in njihova geneza, razhčice in objave, odzivi na objave, včasih tudi krajše estetske in idejne analize ter literamozgodovinski podatki. Pri neumetnostnih besedilih so poleg podatkov o nastanku in objavah običajni tudi kulturnozgodovinski podatki in opozorila 3. Jezikovna podoba Kersnikoviti zbraniti del. Oba prva urednika sta besedila tudi jezikovno popravljala Prijatelj v opombah tega sicer ne omenja, pač pa pozneje, ko govori splošno o izdajanju zbranih del: »Jezikovna obUka tekstov naj bo koUkor mogoče enotna in današnja, da ne moti užitka in ne bega naše nestalne pisave. Jezikoslovec in tekstni kritik naj hodita nazaj k prvotiskom in rokopisom.«" Bolj poglobljeno se je z jezikovnimi vprašanji ubadal Ocvirk. Preden je predstavil svoj odnos do jezikovne podob« starejših besedil, je kritično ovrednotil delo prejšnjih urednikov. Pri tem ugotavlja, da sta premalo pazila na posebnosti Kersnikovega sloga. V vnemi, da bi jezik približala sočasnemu bralcu, sta z zamenjavo besed ah njihovih oblik večkrat zabrisala izvirni stavčni ritem in tako nasilno posegla v pisateljev slog. Poleg tega so njuni popravki nedosledno izvedeni. V tej svoji oceni se Ocvirk sklicuje na Breznikova stališča kot jih je le-ta razložil v člankih o izdajah naših pripovednikov. Breznikovo izvirno mnenje o jeziku v zbranih delih je bilo v osnovi takole: »Mi smo zoper po- " Klasje z domačega polja. Slovenski glasnik, IX. tečaj. Celovec, 1866, št 4, str. 155. " Verjetno je mislil na slovensko univerzo in slovensko znanstveno društvo. " Članek iz opombe št 6, str. 7. I« Ivan Prijatelj: V Zatišju, Veda, 1915, str. 43. " Janka Kersnika zbrani spisi, zvezek VI, sešitek 1. Janko Kersnik njega delo in doba Leta mladosti in učenja V Ljubljani. Založil L Schwentner, 1910,255 str. Sešitek 11 in III. Novelist in politik. V Ljubljani. Založil L Schwentner, 1914, 642 str. V rokopisni zbirki NUK je ohranjen Prijateljev vezan izvod vseh treh delov z eksUbrisom in mnogimi rokopisnimi dopolnili in popravki. " Članek iz opombe št 3, str. 7. 90 sebno popravljanje, ker se z njim ničesar ne doseže. Ali bo zato starejši spis občinstvu naših dni popolnoma ugajal, če mu popravim nekaj posameznih besed in stavkov ali odstavkov? Kdor bi hotel dati občinstvu nemotenega užitka, bi moral povest ali novelo, ki je bila pisana pred več kakor petdesetimi leti, čisto nanovo predelati in preliti, prav kakor se star zvon nanovo prelije, da lepo poje. S posameznimi stavki se tako delo ne da rešiti. Ker pa je izdajatelju taka poprava nemogoča, se mu tudi ni mogoče ozirati na take bravce, ki iščejo v starejših piscih samo estetičnega užitka /.../ Pisatelj naj se ohrani bistveno tak, kakršen je, in naj bo namenjen takim krogom, ki imajo smisel tudi še za kak drug okus, kot je slučajno danes v modi. S tem pa seveda ni rečeno, da bi se ne smele prevzeti nebistvene izpremembe, kakor npr. izpremenitev pravopisa ter posameznih besed, izrazov ali stavkov, v kolikor bi se s tem ne pretrgala organska zveza ostalih delov v stavku in odstavku.«" Ocvirku je očitno posebej ustrezala zadnja Breznikova misel, saj jo skoraj nespremenjeno vključuje v svojo: »V celoti res ni mogoče ohraniti Kersnikove pisave, zlasti ne v pogledu pravopisa in nekaterih oblik, to pa še ne pomeni da bi se smeli dotakniti živega toka njegove dikcije.' * Kljub nekaterim skupnim stališčem, je premik od Prijatelja k Ocvirku očiten. Vladimirju Levcu in Ivanu Prijatelju je bila pomembnejša jezikovna dostopnost sočasnemu bralcu, Antonu Ocvirku pa avtentični izbor jezikovnih sredstev in umetniškega sloga. Jezikovno popravljanje je vendarle v obeh primerih (obakrat gre za znanstveno-kritične izdaje) neustrezno, saj mu ni mogoče videti konca, ker se jezik zaradi svoje družbene narave nenehno spreminja in razvija Poleg tega taka popravljena (neavtentična) besedila ne dopuščajo raziskav časovne zvrstnosti in časovnih stilov. Dodati pa je treba, da je Ocvirk z besedih ravnal zelo previdno, ko se je odločil, da bodi vse tisto, »karkoh je bilo iz tega ah drugega razloga predrugačeno v območju besednega gradiva - takšni primeri so redki- /.../ v opombah posebej navedeno.«" France Bernik se ni dotikal niti sloga pisem niti njihovega pravopisa, čeprav je v slednjem dosti omahovanj in nedoslednosti. Pri tem je tako dosleden, da pušča tudi dvojnice, čeprav se pojavljajo v istem časovnem obdobju in celo v istem pismu. Svoje stališče utemeljuje takole: »Verodostojna, nespremenjena jezikovna podoba Kersnikovih pisem pa ima za raziskovalca to prednost, da kaže izrazito dinamiko /mišljeno je postopno opuščanje starejših obUkoslovnUi podob besed in uvajanje mlajših, npr. vže, uže, že/, kar je posebej vidno v pisateljevem obsežnem, skoraj vse življenje trajajočem dopisovanju z Levcem.«^" Isto načelo velja tudi za nemška pisma v izvirniku, medtem ko so njihovi prevodi objavljeni v današnji knjižni slovenščini V prevodih siliti se s tistočasno slovenščino seveda ne bi imelo nobenega smisla. Ker pri odločanju za natis v jezikovno izvirni podobi urednik ne navaja nobenih izjem, domnevamo, da ta načela ne veljajo le za pisma kot posebno jezikovno obhko sporočanja, temveč tudi za umetnostno in publicistično funkcijsko zvrst (poezijo, članke). To se da tudi dokazati, saj Bernik objavlja tudi razUčico Kersnikove pesmi Imel je hčerko stari knez ter nekaj člankov, dopisov in hterarnega drobiža, kar je pač Ocvirk prezrl ah ni vedel, da je Kersnikovo. Pregled tega nepisemskega gradiva kaže upoštevanje istih načel. Zadnji urednik je v jezikovnem pogledu napravil premik k popolnemu upoštevanju izvirne jezikovne podobe Kersnikovih besedil 4. Posebnosti šeste Imjige. Urejanje in komentiranje pisem je prav posebno zahtevno in nehvaležno delo, ki ne dopušča celovitejših literamoestetskih in Uteramozgodovinskih analiz, zahteva pa zelo veliko natančnega in dolgotrajnega iskanja in zbiranja gradiva, preverjanja podatkov, brskanja po arhivih ustanov in zasebnikov ter minucioznega tehtanja vrednosti informacij. V tem primeru je imel urednik še dodatne težave, ker je del gradiva prevzel od prejšnjega urednika in moral znova preverjati izvirnike in prepise. Pri težko čitljivi rokopisni gotici je moral iskati še dodatno pomoč. Obsežno delo je kljub temu opravil razmeroma hitro, predvsem pa natančno. Komentarji so izčrpni, toda ne preobsežni. Poudarjajo zlasti tisto, kar je pomembno za literarno vedo. V tem pogledu se razlikujejo od Prijateljevih, ki se pogosto odmikajo od avtorja in besedil in posegajo v oznako splošnejših družbenih razmer Kersnikovega časa. V uvodnem delu opomb Bernik najprej pojasnjuje nastanek in ureditev knjige. Pri tem je prehod iz prvega odstavka v drugega nerodno oblikovan, tako da se " Anton Breznik: Dr. Janez Mencinger, Izbrani spisi. Dom in svet 25, 1912, str 115. " BesedUo iz opombe šL 10, str. 287. " Prav tam, str. 290. " Knjiga iz opombe št 1, str. 380. 91 bere, kot da ta knjiga prinaša tudi dramsko besedilo Berite Novice in pripovedni spis Znojilčevega Marka božja pot ter precej korespondence s Kersnikom, kar pa ne drži.^' Pri pismih je vedno zelo težko ugotoviti, kohko jih je avtor v resnici napisal, zato uredniki navadno na podlagi različnih podatkov postavljajo domneve o resničnem številu in možnostih, kje bi jih še bilo mogoče najti. V Ber-nikovih opombah taka razmišljanja manjkajo. Posebno dragoceno pri tej izdaji pisem pa je to, da se je urednik potrudil poiskati vse izvirnike in se nikoh ni zanesel na kasnejše prepise. Kersnikovo zbrano delo, zaključeno s šesto knjigo, strokovno in praktičnouporabno bogatijo obsežni Pregledi (41 strani), ki jih je pripravila Majda Clemenz (sodelovala je že s prejšnjim urednikom). Ti vsebujejo: kronološki seznam Kersnikovih pisem (tega je pripravil France Bernik), kazalo osebnih imen, celotno kazalo Kersnikovih del in popis Kersnikovih psevdonimov in šifer. Brez vsega tega zbrano delo vsekakor ne bi bilo popolno. Mihael Glavan Narodna ui univerzitetna knjižnica v Ljubljani SIMPOZIJ OB ŠTIRISTOLETNICI REFORMACIJE PRI JUŽNIH SLOVANIH V CHICAGU Na čikaški univerzi je Society for Slovene Studies priredilo 24. marca 1984 mednarodni simpozij »Štiristo let južnoslovanske protestantske reformacije (1584-1984)«. Glasilo društva Slovene Studies je v št 1/2 1984 objavilo nekaj referatov s tega simpozija (258 str.), med katerimi nekateri govorijo tudi o Slovencih. Iz Slovenije so predavali: Boris Paternu: Protestantizem in vznik slovenskega slovstva, Jože Pogačnik: Kulturni pomen protestantske reformacije za nastanek južnoslovanskih narodov, Jože Rajhman: Jurij Dalmatin in njegova Biblija v luči slovstvene zgodovine in teologije, Jože Toporišič: Družbeni položaj slovenskega jezika 1584 in 1984. Od Slovencev, ki živijo v ZDA, so govorili J. Velikonja, T. Hočevar, C. Rogel, R. Lenček, 1. Ožbalt, J. Paternost delno o zgodovinskih, delno o sodobnih vprašanjih slovenske zgodovine, kulture in jezika. Referirali pa so tudi številni drugi, nekateri tudi o slovenskih predmetih. Tako se dotika Slovencev referat S. Bonazza o glagohci, L. Mic-klesen govori o akcentskih znakih v Dalmatinovi Bibliji, T. Priestley o slovenskih protestantih na Koroškem, o čemer je že dokaj napisanega, I. Ožbalt (po kroniki župnika Alojza Zupanca) o »evange-linih« (evangeličanih) v Žužemberku, J. Tollefson pa razmišlja o Sloveniji s perspektive teorije o jezikovnem planiranju. Med referati o slovenskih predmetih nas najbolj zanima K. Konopatzkega Kruegerja: A Wuidisch Protestant Community in Betlehem, Pennsylvania - Slovenska protestantska skupnost v Betlehemu. V tej zvezi bi nas zanimalo tudi, o čem govori v programu navedeni, a ne objavljeni referat M. L. Ko-vacsa: Slovenski luterani na Madžarskem. Ker dandanes takih ni, je verjetno govoril o prekmurskih evangeličanih. Konopatzky Krueger z michiganske univerze piše sicer z vehko prizadevnostjo s pomočjo več informatorjev, vendar žal znanstveno nesprejemljivo. V uvodu pove, da so po 1876 prihajali v ZDA tudi Slovenci, vendar v naslednjem dosledno imenuje Slovence iz Prekmurja - kar večkrat jasno pove, da izvirajo od tod - »Winds«, češ da se sami tako imenujejo. Kajpada v angleščini in pod vplivom svojih madžarskih hi madžaronskOi luteranskih duhovnikov, saj navaja po Harvard-ski enciklopediji, da se sami imenujejo Slovenci ah Slovenje. Netočno je, da je bila »Slovenija v času velike emigracije provinca avstroogrskega imperija«. Šele pozneje pove, da so prekmurski Slovenci prišli iz ogrskega dela države, ne pove pa, da so prišli v Ameriko tudi katoUški prekmurski Slovenci in da imajo prav v Betlehemu močno slovensko župnijo. Vsaj zelo vprašljive so avtorjeve - pač po nekritičnih informatorjih posnete - oznake, po katerih se ti Slovenci tako v Prekmurju (I) kot v Ameriki razUkujejo 1. po svoji »separatistični« etnični zavesti. Prav tam, sU-. 279. 92 2. po različnem dialektu in 3. da je med njimi večje število evangeličanov-luteranov. Drži le zadnje. Avtor sicer govori obširneje o ogrski nadvladi in njenih posledicah, vendar se sklicuje le na luteran-skega župnika SUeglerja, češ da uporabljajo naziv »Winds« zato, ker »se čutijo superiome nad Južnimi Slovani«, kar ni znanstvena utemeljitev. Avtor o narodnostnem razvoju prekmurskih Slovencev v domovini nima pojma. Zato tudi poudarja razlikovanje njihovega narečja od »standardne slovenščine«, ker ne pozna drugih slovenskih narečij vsaj teoretično glede njihovega razmerja do knjižne slovenščine. Nepravibia je trditev, čeprav po Harvardski enciklopediji, da so ameriški Prekmurci ustanovili list, v svojem narečju 1921 (ne pove njegovega imena), ko so jih imeh od 1916 več. Nesorazmerno in ne- i potrebno glede na predmet govori avtor na celi strani o luteranstvu v Prekmurju, in to zelo nebist-' vene stvari, saj niti z besedo ne omeni njih slovstvenega dela - še več: ko obširno govori o delovanju. pastorjev v Betlehemu, objavlja na treh straneh sUke naslovnic tiskov, ki jih je izdal SUegler, kot da pred tem ni bilo nič tiskanega v prekmurščini, tudi prevod Luthrovega Malega katekizma ne, ki ga je že 1715 prevedel Franc Temlin. Avtor še obširno navaja primere v prekmurščini iz prevedene madžarske igre in obrtniških napisov, i Opisuje razvoj luleranske župnije s statističnimi podatki in dosledno do konca vztraja pri izrazu ^ »Windish« v vseh zvezah. Če je slavist, bi bil moral zavzeti bolj stvarno stališče, ker je zdaj njegovo poročanje zelo pomanjkljivo, posebno v zborniku, katerega spisi so na znanstveni ravni. Vilko Novak Ljubljana' BIBLIOGRAFIJA J U G O S LO V E N S K E LINGVISTIČKE RUSISTIKE Bibliografija s tem naslovom je izšla pri Matici srbski v Novem Sadu leta 1984 in obsega 247 strani. * Sestavil jo je dr. Predrag Piper, profesor novosadske filozofske fakultete. Glavni urednik je prof. dr. ; Vitomir Vuletič. Bibliografija zajema obdobje od leta 1945 do 1975. Kot pove že sam naslov, gre v našem primeru za jezikoslovne prispevke o ruskem jeziku, ki so bili natisnjeni na ozemlju Jugoslavije, > za dela jugoslovanskih rusistov, objavljena v tujini, in dela tujih rusistov, objavljena pri nas. V Bib- i liografiji je največ enot posvečeno slovnicam, slovarjem in učbenikom ruskega jezika. Temu je bil i vzrok množično učenje ruščine po letu 1945. Po vojni se je izšolalo veUko strokovnjakov, ki dajejo tej Bibliografiji največjo težo. Nastalo je veliko strokovnih razprav, člankov, učbenikov, priročnikov, ' slovarjev in različnih monografij. Ruski jezik se sedaj poučuje na številnih jugoslovanskih univerzah, i Poučevanje tega jezika je vezano s kulturno tradicijo jugoslovanskih narodov. Največ bibliografskih 4 enot je nastalo na ozemlju SR Srbije in SR Hrvatske, delež bibliografskih enot slovenskih jeziko- ¦ slovcev pa tudi ni tako majhen, pri tem je treha odmisliti bibliografske enote iz metodike ruskega je-' zika, ki jih v SR Sloveniji praktično ni. Bibliografija kaže, da so v Sloveniji najbolj ustvarjalni slavisti ^ - rusisti dr. Rajko Nahtigal, dr. Franc Jakopin, dr. France Bezlaj idr. I Bibliografija ima dva veUka dela: Teoretična in deskriptivna lingvistika in Uporabna lingvistika Prvi ^ del npr. vključuje zapise: Ruski jezik: Zgodovina ruskega jezika in Sodobni ruski jezik. Rusisti so ob- j ravnavali naslednje tematske enote: gramatiko, fonetiko in fonologijo, morfologijo, besedotvorje, sin-, takso, akcentologijo, intonacijo, leksikologijo, frazeologijo, leksikograhjo - tu naj omenim dvojezične i slovarje, kot npr.: rusko-albanski, rusko-makedonski in makedonsko-ruski rusko-slovenski in slo- : vensko-ruski, rusko-srbohrvaški itd. Izšlo je tudi nekaj večjezičnih slovarjev. Precej številne so eno-' te, ki prikazujejo prikaze najrazličnejših leksikografskih del. Jugoslovanski rusisti so pisali tudi o sti-! Ustiki ruskega jezika, verzifikaciji, jezikovni normi in knjižnem jeziku. DotakniU so se tudi dialek-' tologije in pravopisa i Uporabno hngvistiko predstavlja večje število enot pod naslovom Metodika pouka ruskega jezika. \ Tu so navedeni domala vsi pisci učbenikov (iz albanskega, madžarskega, makedonskega, romunske- 5 933 ga, slovenskega, srbskohrvaškega jezikovnega območja), sestavljava krestomatij, lektir za učenje jezika in metodološka literatura V poglavju Splošno najdemo npr. zapise enot o kulturi in civilizaciji ZSSR pri pouku ruskega jezika, o petju in poslušanju glasbe pri pouku ruskega jezika o ruski književnosti, sistemu izobraževanja na osnovnih, srednjih in visokih šolah. Več jugoslovanskih rusistov je obravnavalo tudi vprašanja avdiovizualnih sredstev pri pouku ruskega jezika (vloga televizije, filma, diafiknov, magnetofona itd.). Rusisti v Jugoslaviji tudi niso zanemarjali praktičnih in teoretičnih vprašanj prevajanja iz ruskega jezika in v ruski jezik. Na koncu te po vsebini del bogate rasistične bibliografije je poglavje Registri. Kronološki register obsega npr. v letu 1945 le 16 enot, v letu 1972 pa že 152 enot Sledita Imenski register (v cirilici in latinici) in Register naslovov (v cirilici in latinici). Obravnavana Bibliografija je lep dokaz o tem, kohko se posamezne naše republike uveljavljajo v raziskovanju mskega jezika. Medtem ko velja za Slovenijo, da se z rusistiko ukvarjajo v glavnem univerzitetni učitelji, pa tega ne moremo reči za dmge repubUke. Na Hrvaškem in v Srbiji, deloma velja to tudi za Vojvodino ui Bosno, je preučevanje mskega jezika zavzelo širše dimenzije: od univerzitetnega učitelja navzdol do učitelja v osnovni šoh. Če una npr. Slovenija dva ali tri učitelje raziskovalce ruskega jezika »večjega formata«, je v drugem jugoslovanskem prostoru le-teh neprimerno več. Želimo si, da bi izdali Novosadčani še bibliografske zapise za zadnje desetletje. Že s tem, kar so na-rediU, pa so dokazali, da je njihova fakulteta, čeprav stara komaj tohko kot mariborska pedagoška akademija (25 let), resna in vsega spoštovanja vredna raziskovahia ustanova Zato ji moramo ob tem - za jugoslovansko msistiko pomembnem dogodku - iskreno čestitati. Jurij Rojs Pedagoška akademija v Mariboru PO PREKMURŠČINI NI TREBA PABERKOVATI (V odgovor V. Novaku) V JiS XXX, 1984/85, št 7-8 je V. Novak pod naslovom »Neodgovorno paberkovanje po prekmurščini« pretresel tri moje objave, ki vključujejo samo ah tudi prekmursko gradivo. K njegovi kritiki želim povedati naslednje: Prekmurščina še zdaleč ni tako raziskana, da bi mogU po njej samo še paberkovati. Kot živ dialekt bo omogočila tudi prihodnjim slovenistom dovolj tem za raziskovanje. Tudi v pisnih virih ni treba ničesar iznajti, temveč le videti to, kar vsebujejo. Da v člankih ni mogoče podati dokumentacije tako izčrpno kot v monografiji, je znano, zato bo kratkim prispevkom sledila Ker je moj prvi materni jezik prleško narečje, mi sosednja prekmurščina nikoli ni bila tuja Madžarščine sicer aktivno ne obvladam, toda študij finougristike mi je dal tisto osnovo, ki sem jo za dosedanje ukvarjanje z madžarizmi potrebovala Nisem ne absolventka ne sodelavka ljubljanske slovenistike ui za prekmurske teme nisem unela nikoh ne učitelja ne sobesednika, zato so moji uspehi in netispehi le osebno moji, ne kolektivno slovenski. Sicer pa je bilo doslej mogoče slišati na Novakovo kritiko tako od avstrijskih kakor tudi od slovenskih in madžarskih slavistov negativne odmeve. I. Članek o madžarskih izposojenkah v prekmurskem slovstvu (1978) je bil moj prvi jezikoslovni spis, zato si kljub vsemu štejem v čast, da mu je V. Novak, ki se že pol stoletja ukvarja s prekmurščuio, 94 posvetil tolikšno pozornost. Zakaj šele sedem let po izidu? Ali je res pričakoval, da bom temo pustila vnemar? O kvaliteti spisa pa so poleg Prekmurcev gotovo poklicani soditi tudi madžarski slavisti, predvsem prof. Läszlö Hadrovics, ki je članek rad sprejel, in komisija Madžarske akademije znanosti, ki ga je odobrila za tisk v Studia Slavica Prvotno sem hotela obdelati le prekmurske rokopise - v naivnem pričakovanju, da mi jih bodo lastniki posodili - toda po večkratnem moledovanju sem dobila le dva. Hočeš - nočeš sem pritegnila v razpravo tiste tiske, o katerih je pričakovati, da so bih ljudskemu jeziku najbližji. Zavestno nisem pritegnila svetopisemskih tekstov, ki so na višji stilni ravni in v večji meri osebni dosežek prevajalca. Po raznih temah sem izpisala tudi starejše in najstarejše slovstvo. Da sta bih Gabrovi pesmarici osnovno gradivo, ki sem ga širila z nadaljnjimi rokopisi in tiski, torej ni protislovje, temveč stvar prizadevanja. »Novejša Uteratura« je izšla po oddaji mojega rokopisa v redakcijo časopisa Studia Slavica jeseni 1974, npr. Novakov Izbor iz prekmurskega slovstva šele 1976, Skafarjeva bibliografija 1978. (Sicer pa V. Novak celo pri ponovni izdaji svojih del ne upošteva nove hterature; glej JiS XXIX, 1951). Obravnavam madžarizme v pisanih - rokopisnih in tiskanih virih, ne v današnjem govorjenem prekmurskem narečju, ne glede na to, od kod so v prekmurščino prišli - prek kajkavščtne, po direktni poti ali po oboji. Na celi vrsti mest priznavam kajkavski vpliv, na straneh 297/298 sem izrazila le mnenje, da so prekmurski absolventi madžarskih šol (ki so veUkokrat delovali v madžarskem okolju) te izraze lahko sprejeU po direktni poti. Kar se religiozne terminologije tiče, je v veUki meri enaka v Prekmurju, pri kajkavcih, pri sedmograških Bolgarih in pri Romunih, ker so vsi živeU v sosedstvu in stalnem stiku z Madžari. Pomena tujk ne ilustrira njihovo število, temveč njihova frekvenca in funkcija, ki tudi ugotovUeni na omenjenem materialu povesta več kot spiski brez komentarja. Virov nisem skrila, saj jih je mogoče najti na str. 299-300. Navedeni niso kronološko, temveč po vsebini: rokopisne pesmarice, tiskane pesmarice, religiozni teksti, posvetno slovstvo. Za petje in pesmarice mi ni glavna avtoriteta R. Orel, saj poleg V. Novaka v glavnem citiram J. Drav-ca, ki je izšel pri SAZU. Nekatere stvari obrača V. Novak tako, da jih bralec mora sprejeti kot moje napake, saj samo mimogrede pove, da je to, kar kritizira, kritično zapisano že pri meni (264). Nenavzočnosti madžarizmov v Pleteršniku se ne »čudim« in v Fliszarju jih ne pričakujem še več, saj sem ravno njegov slovar kritično označila. Opomba naj bi olajšala delo bralcu. Komentar h glosarju je bilo treba omejiti. Dodatno informacijo vsebujejo poglavja k leksiki, semantiki idr., zato podajam tu le tiste besede, do katerih je V. Novak najbolj nezaupljiv: aldüvaü: Pomena "blagoslavljati' nisem pritegnila iz kajkavščine, temveč se najde med drugimi pomeni tudi v prekmurskih pesmaricah (kakor v starejši madžarščini). Primerjaj M. Barla, Krszcsanszke nove peszmene knige, str. 35: »Ocsa pun dobrotivnosti, Aldüj to novo leto!« Str. 446: »Aldüj domovino;« bd/riv je pogostnejša oblika v starejših knjigah in rokopisih (v večini virov pa najdemo obe obliki bätriv/bätriven); bolond ima pesmarica iz Nedelišča str. 25 in 62. A. Pavel pa v spisu Ungarn und die Slowenen str. 127 navaja še bolondüvati. Za diišgazda glej Predge str. 125 v pomenu 'bogataš': »Lazar je nej morgiivao, ka diiš-gazda njemi svojega stola drtinja nej dao;« citanje, Gabrova pesmarica 1826, str. 50, Unom, Gabrova pesmarica 1824, sti. 56, gyünga, Gabrova pesmarica 1826, str. 169; skozniivati ni »moja« beseda, temveč je zapisana kakor v Gabrovi pesmarici 1, str. 159, 161, 215, 216, tako tudi v Sijartovih Mrtvečnih pesmih sti. 173, 174. II. Naslov mojega drugega spisa je »O infinitivu brez končnice v prekmurskem pokrajinskem slovstvu«, ne v prekmurščini nasploh (kot pripiše V. Novak), kar je veUka razUka. Podatke imam iz naslednjih virov: Pesmarica iz Nedelišča (1632), str. 25, Mlajša prekmurska pesmarica (1756), 93, Sijar-tove Mrtvečne pesmi (1796), 3, Gabrova pesmarica I (1924), 26, 69, 192. Razen tega vsebuje to obliko še knjižica, ki sem jo naknadno dobila iz Madžarske. Manjka sicer naslovna stran, toda po vsebini je sklepati, da gre za Abecedar. Na strani 32 beremo: Ka šče dobi pokouro čineči človik po svestvi pokoure? Dobi šče človik po svestvi pokoure vekivečni kaštig odpuščenje. Trditev, da tega, česar danes V narečjih ni, v njih nikoli ni bilo, je nelingvistična. KoUko posebnosti Brižinskih spomenikov v slovenskih narečjih ni ohranjenih, pa nihče ne dvomi, da so nekoč obstajale. 95 Razen tega tema ni prekmurska, temveč južnoslovanska in balkanistična. Na tem področju V. N., če ne zaostajam z literaturo, nikoli ni delal. Sodim, da paralelna uporaba v eni in isti konstrukciji celo laika lahko prepriča, da gre tu za isti pojav, na primer v perifrast. futuru: bolg.: napravi štem, do Ste vreme sedmogr. bolg.: rodi sa šte Mesias shr.: ču ja poni vin na stolic, ulovi ga neče prekm. Vu miru ja hočo dolu leži i počiva, dardo ta šče postavi. Zgodovina marsikaterega jezika je rekonstruirana po navideznih napakah, ki pa niso nič drugega kot priče razvojnih teženj, ki se niso splošno uveljavile. Tudi v modernem bolg. knjižnem jeziku je kratki nedoločnik skrajno redek, medtem ko v tekstih sedmograških Bolgarov, ki so od 13. st. živeU izolirani, v perifrast futuru, v prohibitivu in za fiesedo 'morem' prevladuje nedoločnik brez končnice. Da V. N. v 25 izpisanih delih ni našel nedoločnika brez končnice, je razumljivo iz dveh vzrokov: 1. vsebujejo tiski z zahtevnejšo vsebino narečje na višji ravni, in to s korekcijo prevajalca ah avtorja; 2. lahko reagira na take oblike le bralec, ki nedoločnik brez končnice pozna kot element živega jezika ne kot napako. Kdor je pripravljen primerjati, temu ni treba za vsak podatek iskati druge razlage. Na strani 8 svoje objave sem navedla sedem sinonimičnih konstrukcij za Ostavte plaka! Ce bi plaka res bil genetiv besede plak, potem bi morah ta plah najti tudi v drugih zvezah. V resnici pa najdemo le: plakati, plakanje, joukati, jouč, plač/jaj/kiič. Plak poznamo v srbohrvaščini. in. Prav bi bilo, če bi V. Novak povedal, da sem v tretjem spisu obdelala prek 500 besed. Da je paščiti ob tipkanju pomotoma vpisan med -votostiivati in k^ziivati in da je nepravilno prepisan tudi en pomen za orsdg, sem redaktorja opozorila, preden je časopis šel v tisk, toda iz tehničnih vzrokov napak ni bilo mogoče popraviti, ker sem prepis dobila prepozno v pogled. V nemščini je razhka med Staal (država) in Stadt (mesto) v eni črki. Ali se Novak tega res ni zavedal? Sicer pa, kdo bi pripisoval V. Novaku krivdo za to, da so mu v Izboru (1976) natiskah pesma/ico namesto pesmarico (str. 38) in mer-tiiik namesto mertiik (str. 188). Zavedam se, da bi bilo germanizme treba ločiti na prleške in prekmurske. Čeprav je večina enakih, se deloma vsaj fonetično razUkujejo. Toda prvotne točne oznake so bile zaradi skupnega naslova ter preglednosti pri prepisovanju izpuščene. Vrsto besed je bilo treba izpustiti. Templom ni le enkrat omenjena beseda Najde se kakor v Abecedariumu tudi v Zobrisanem Slovenu str. 139, v Gabrovi pesmarici 11, str. 165 idr.; biškup/-op glej Predge str. 98, 125. Kniga molitvena str. 231. Za dročni sem ugotovila tri pomene sama na podlagi tekstov. Seveda v raznih zvezah, kako drugače; hamičen ni le 'zavisten', temveč je večpomenski glagol. Primerjaj Gabrovo pesmarico II, 72 in 67: »pravični i hamični«, »spobero te vnouge hamične«. O lat končnicah sem zapisala le to, da zunaj Prekmurja odpadejo, medtem ko jih prekmurščina v slovstvu obdrži. V virih najdemo -om/-um; v Abecedariumu (1725) tudi evangelium, v moHtvenikih 19. st pogosto -om, npr. v Novi Jezus moje poželenje (1875) str. 83 trikrat evangeliom! Priznavam dve svoji napaki: 1) da nisem postavila diakritičnih znakov. (Čudno, da me V. N. na to ni opozoril po izidu prve objave, saj mu gre samo za pravilnost pisanja o prekmurščinil). 2) Pomanjkljivosti v citiranju v prvem spisu, ki je nastal skoraj izključno na podlagi kopij (ne vedno popolnih), saj moj inštitut ni imel ne prekmurskih virov ne hterature o njih. Iz Novakovih del sem pogosto črpala dragocene informacije o prekmurščini. V pretresu mojih jezikoslovnih spisov pa se ni pokazal kot objektiven kritik. Marija Petrov-Slodnjak Univerza v Salzburgu 96 Prvi lektor za slovenslii jezili na univerzi v Bratislavi Šele po objavi članka o lektorjih za slovenski jezik na Slovaškem smo zvedeU za začetke uvajanja slovenskega jezika in književnosti na univerzi v Bratislavi. Med obema vojnama ni bilo lektorata na univerzi v Bratislavi, vendar je docent dr. Frank Woll-man v zimskem semestru šolskega leta 1924/25 na oddelku za slovanske tradicije in slovanske književosti predaval dve uri tedensko o slovenski književnosti, vodil je tudi seminar Branje in razlaga slovenske dramatike. Leta 1925 je Woll-man izdal knjigo o slovenski drami. Prvi lektorat je bil ustanovljen v Bratislavi šele med drugo svetovno vojno. Lektor je bil dr. Jožef Ambruš, asistent na oddelku za slovanske jezike in književnosti pri fllozofski fakulteti univerze Komenskega. Seminarske vaje iz slovenskega jezika so bile dvakrat tedensko v poletnem semestru šolskega leta 1938/39 in zimskem semestru šolskega leta 1939/40. Lektorat je bil ukinjen po Ambrušovem odhodu s fakultete. Jožef Ambruš se je rodil 22. septembra 1914 v Homom Badinu pri Krapini v srednji Slovaški. Maturiral je na gimnaziji v Trnavi na univerzi v Bratislavi je študiral slavistiko in klasično filolo-gijo in diplomiral leta 1939. Na podlagi kulturne pogodbe med slovanskimi univerzami je v poletnem semestru šol. leta 1934/35 študiral poloni-stiko v Krakovu in v poletnem semestru šol. leta 1936/37 je študiral na univerzi v Ljubljani slove-nistiko. V letih 1937/40 je bil asistent na univerzi v Bratislavi, do leta 1943 je bil uslužbenec v državni administraciji, še istega leta je bil imenovan za kulturnega referenta na konzulatu Republike Slovaške na Dunaju, kjer je bil lektor za češki in slovaški jezik. Po osvoboditvi je delal pri Družbi sv. Vojtecha v Trnavi, potem je bil urednik pri založbi za tehniško literaturo, od leta 1954 je bil strokovni sodelavec na Zavodu za slovaško književnost pri Slovaški akademiji znanosU. Nekaj časa je bil tudi knjižničar pri Družbi sv. Vojtecha. Od leta 1964 do upokojitve je bil znanstveni delavec pri Slovaški akademiji znanosti. Živi iri dela v Bratislavi. Svoje znanstveno delo je posvetil raziskovanju starejše slovaške književnosti, obdobju slova- škega preporoda in romantike (Šturova šola). Izdal je dela o poeziji Ludovita Štiira, o romantiku D. Marothiju, izdal je literarno delo in korespondenco Ludovita Štiira in Jana Hollega, korespondenco J. Škultetega z Jaroslavom Vlčkom in druga dela. Prevajal je iz poljščine in slovenščine. Pisal je tudi članke o književnostih obeh narodov. Iz slovenščine je prevedel in leta 1947 izdal pod psevdonimom Ivan GaUk roman Ivana Cankarja Na klancu (Na zavoze), pred tem je še objavil prevode Cankarjevih del Njena podoba (Jej obraz), Večerna moUtev (Večerna mohdba). Iz mojega življenja (Z mojho života, 1938). Pod psevdonimom J. Klas je objavil prevod Prešernove pesmi Pevcu (K basnikovit Napisal je članek Kaj nas povezuje s Slovenci (Co nas spaja so Slovin-cami, 1938). Po vojni je objavil študiji Aškerc in Slovaki (Aškerc a Slovaci, 1958) in Cankar pri Slovakih (Cankar u Slovakov, 1970). Ocenil je slovenske prevode Šturovega dela in prevode slovenskih del v slovaščino (Geraldini idr.). Za enciklopedijo Piramida je napisal gesla iz slovenske književnosti. V rokopisu je ostal prevod Cankarjevih črtic Moje življenje (Moj život) in Tujci (Cudzinci). Jožef Ambruš je goreč privrženec slovenskega naroda in njegove kulture, zato mu pripada častno mesto v zgodovini slovensko-slovaških kulturnih stikov. Konstantin Palkovič Univerza Komenskega v Bratislavi Prevedel: Andrej Rozman Vrednotenje znanja iz slovenskega jezika in književnosti Z velikim zanimanjem sem prebral članek Darinke Štolfa-Stojakovič (Preizkus znanja iz slovenskega jezika) v lanski četrti številki Jezika in slovstva Avtorica tega pomembnega članka v prvem delu objavlja analizo znanja učencev pri sprejemnem izpitu na srednji družboslovni šoli v Ljubljani, pri čemer na treh mestih poudarja, da so rezultati, ki so jih učenci dosegh pri preizkusu znanja iz slovenskega jezika, razmeroma zado- 97] voljivi. Ta njena ugotovitev je nedvomno utemeljena, če upoštevamo, da je pri testu iz skladnje, oblikoslovja, stilistike, pravopisa in literarne zgodovine večina učencev dosegla oceno prav dobro in da se je povprečna ocena v primerjavi z oceno v osnovni šoli znižala le za eno stopnjo (4,5 - 3,4), postane pa problematična v trenutku, ko upoštevamo tudi podatek, da je pri testu za oceno zadostno zadoščala že polovica možnih točk (26 od 50). Problematičen je namreč ocenjevalni kriterij, po katerem je tisti minimum, ki je potreben za nadaljnje uspešno učenje, že pri 50 % možnega obvladovanja snovi oziroma problematike. Pri tem ne gre za to, da tak kriterij ne bi bil primeren pri preizkusu znanja na sprejemnem izpitu, kjer je najpomembnejša naloga klasifikacija oziroma selekcija učencev, in so ga v obravnavanem primeru tudi popolnoma upravičeno uporabili, ampak za spoznanje, da na podlagi najnižjega še dopustnega kriterija nikakor ne moremo trditi, da gre za zadovoljivo znanje, še posebej, če upoštevamo, - da so učenci glede na celotno populacijo izbranci, saj gre za usmeritev z največjim številom ur družboslovnih predmetov in tujih jezikov, in da - učenci izhajajo iz ožjega in širšega območja Ljubljane, torej iz osnovnih šol, na katerih lahko z gotovostjo pričakujemo višji izobrazbeni standard kot na drugih šolah v Sloveniji, razen tega pa - je preizkus znanja obsegal tista osnovna znanja, na katerih gradi praktično ves jezikovni pouk v srednji šoli in ki bi se do neke mere lahko primerjala z osnovnimi računskimi operacijami v matematiki. Glede na omenjena tri dejstva bi bil za realno ovrednotenje znanja iz slovenskega jezika verjetno ustreznejši kriterij 3/4 (75 %) ali celo 4/5 (80 %), vsekakor pa pod 75 % možnih točk za oceno zadostno ne bi smeli iti. Ce gledamo na dosežene rezultate skozi ta kriterij, nikakor ne moremo biti zadovoljni. Po tričetrtinskem kriteriju bi bilo za oceno zadostno potrebnih 38 točk, kar ob podatku, da je povprečno število doseženih točk 36,2, pomeni, da bi bila po tem merilu skoraj polovica učencev ocenjena negativno, povprečna ocena pa bi bila okoh 2, kar je za 2,5 stopnje slabše kot v osnovni šoli. Ocene iz osnovne šole so torej občutno previsoke in ne kažejo dejanskega znanja, zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je pri drugih učencih znanje verjetno še veliko slabše. Taki rezultati žal ne omogočajo nadgrajevanja osnovnošolskega znanja v srednji šoli, ampak silijo srednješolske učitelje (ki to lahko naredijo ali pa tudi ne) v ponavljanje snovi iz osnovne šole, kar po eni strani jemlje že tako skopo odmerjen čas, po drugi pa je tudi Sizifovo delo, saj je nekatere avtomatizme, ki so se v zavesti učencev utr-jevaU dolga leta, izredno težko odpraviti. Tudi iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da je stanje dejansko takšno, kot ga prikazujejo testni rezultati. Učenci še kar dobro obvladajo določevanje stavčnih členov, medtem ko so jim besedne vrste že veliko težji oreh, da o pretvorbah niti ne govorimo. Vsekakor pa je tako pri slabših kot pri boljših učencih visoka korelacija med poznavanjem osnov skladnje in pravopisa kot tudi med znanjem iz jezika in književnosti. Zdi se mi, da je eden glavnih krivcev za tako stanje prenatrpan osnovnošolski učni načrt, ki ne dopušča zadostnega števila vaj, saj enostavno ni časa za ponavljanje in utrjevanje. Morda se tudi (že po učnem načrtu) preveč ločuje obravnava besednih vrst, stavčnih členov, zloženega stavka in pravopisa. Ko se obravnavajo stavčni členi, bi se vsaka stavčna analiza nujno morala navezovati na besedno anaUzo, ko se obravnavajo odvisniki, bi se vsaka analiza podredja nujno morala navezovati na pretvorbo odvisnika v stavčni člen in podredja v priredje, seveda hkrati z opozorilom na stavo vejice - le tako ima lahko učenec jasno predstavo o povezanosti in soodvisnosti jezikovnih elementov. Za utrjevanje in preverjanje znanja priporočam vezane oz. verižne naloge, ko učenec npr. najprej določi vrsto priredja (1), to priredje potem pretvori v podredje in določi vrsto odvisnika (2), le-tega pretvori v ustrezni stavčni člen (3), ki ga zloži priredno in podredno (4), v zadnjem stavku določi stavčne člene (5) in besedne vrste (6) ter nazadnje utemelji rabo vejice v vseh stavkih (7). Očitno je nekaj narobe tudi z ocenjevalnim kriterijem v osnovni šoli, saj so z večinoma odlično oceno ocenjeni učenci, katerih znanje je ob ustreznem kriteriju dejansko ovrednoteno za več kot dve stopnji nižje. Sprašujem se, ali ni tak kriterij posledica odprave osipa v osnovni šoh, saj neselekUvna osnovna šola s prilagoditvijo zahtevnosti povprečju (negativne ocene niso zaželene) dejansko omogoča sposobnejšim in prid-nejšim učencem brez večjih težav dosegati tudi najboljše ocene. Ali pa je vzrok v takšnem preverjanju znanja, ki predvsem upošteva sposobnost memoriranja in so lahko uspešni tudi manj sposobni učenci, ki pa se s pridnostjo vsega na- 98! učijo na pamet? Zadnja možnost se mi zdi upoštevanja vredna tudi glede na rezultate obravnavanega preizkusa znanja, saj ravno odlično izbrane testne naloge, ki razen sposobnosti memo-riranja zahtevajo tudi razumevanje in povezovanje, zelo lepo pokažejo, da gre pri vehkem številu učencev za neustrezne sposobnosti, kar pa je seveda posledica neustrezne socialne strukture učencev (distribucija glede na izobrazbo, interes in tudi materialne možnosti staršev). Pri očitno prenizkem ocenjevalnem kriteriju pri pouku slovenščine v osnovni šoli gre nazadnje za vprašanje, ah se pri pisnem preverjanju znanja zadovoljiti s polovičnim številom možnih točk za oceno zadostno ali pa postaviti višji kriterij, doseči slab rezultat, ponovno razložiti in utrditi snov ter še enkrat preveriti znanje. Se posebej, če gre za temeljna znanja, menim, da je drugi način primernejši. Kako pa je z vrednotenjem znanja na srednjih šolah? O ocenjevalnih kriterijih pri pouku slovenščine na srednji stopnji za zdaj še ne moremo argumentirano razpravljati, pač pa se bo celotna problematika pokazala ob prehodu abiturientov na univerzo, še posebej tam, kjer bodo obvezni sprejemni izpiti. Predlagam, da kriterij pri pouku slovenščine prilagodimo zahtevnosti programa Jasno je, da bi enako merilo na vseh programih in smereh predvsem pomenilo škodo za tiste učence, ki so sposobni dati od sebe dosti več od povprečja. Že glede na to, da je število negativnih ocen pri pismenih preizkusih znanja omejeno na največ eno tretjino, mora učitelj, ki uči v različno zahtevnih smereh, avtomatično prilagajati tudi kriterij, pri čemer je predvsem pri temeljnih znanjih bistveno, da je 50 % možnih točk za oceno zadostno osnova za zaostrovanje navzgor in ne za ublaževa-nje navzdol. Glede na to, da imamo bolj zahtevne (praviloma odličen uspeh v 0§) in manj zahtevne (prav dober uspeh) štiriletne ter bolj zahtevne (praviloma dober uspeh v OŠ) in manj zahtevne (zadosten uspeh) triletne smeri, predlagam naslednje okvirno prilagajanje kriterija pri ocenjevanju; 4a-80 = 4/5, 3a-68 = 2/3; 4b-75 = 3/4; 3b-50= 1/2. Seveda veljajo predlagani kriteriji predvsem za prvi letnik srednje šole (tu gre hkrati za razvrščanje po smereh in osnovno selekcijo), ko je treba temeljna znanja dokončno usvojiti, kasneje, ko je populacija učencev že razvrščena po različno zahtevnih smereh in ko se raven pouka prilagaja povprečju sposobnosti učencev, pa je dosledno vztrajanje pri tako različnih kriterijih lahko tudi problematično. Povzemam, da z znanjem slovenščine pri učencih, ki se že z vpisom v srednjo šolo odločajo za študij na družboslovnih oziroma jezikoslovnih smereh univerze (družboslovna usmeritev namreč niti v družboslovnem niti v jezikovnem programu ne daje zaključene poklicne izobrazbe, razen tega pa je socialna struktura učencev taka, da kaže na to, da bodo abiturienti te usmeritve praviloma nadaljevah študij na univerzi), nikakor ne moremo biti zadovoljni, saj le nekaj več kot polovično obvladovanje temeljnih osnovnošolskih znanj še ne omogoča uspešnega nadgrajevanja v srednji šoh. Glede na to, da je pri evalvaciji programov srednjega usmerjenega izobraževanja v prihodnje predvidena tudi uporaba testov znanja, predlagam, da v okviru stroke začnemo s poglobljeno kritično razpravo o vrednotenju znanja pri pouku slovenščine, pa tudi o tem, kako izboljšati obvladovanje izraznih možnosti in poznavanje zakonitosti slovenskega knjižnega jezika tako v osnovni kot tudi v srednji šoli. Zoran Božič Srednja družboslovna, ekonomska šola v Novi Gorici Tekmovanju za Cankarjevo priznanje na rob Tekmovanja za Cankarjevo priznanje potekajo že vrsto let in so nedvomno dragocena pridobitev, vendar nas vedno znova moti cela vrsta stvari; delo mentorjev ni dovolj vrednoteno; vedno znova smo nezadovoljni z izbrano temo; težko je motivirati učence za naporno delo; tekmovanja in nagrade niso dovolj privlačne v primerjavi z drugimi podobnimi tekmovanji in še bi lah-r ko naštevali. Omejili smo se le na tistih nekaj pomislekov, za katere se zdi, da jih ne bi bilo težko razrešiti, tako da bi bil možen vsaj korak naprej v razvoju tekmovanja, ki nedvomno pomeni dragocen instrument naše prakse. Videti je, da nas še najmanj moti nagrajevanje mentorjev, ker se učitelji zavedajo, kako pomembno je tekmovanje. Večinoma sodi to delo v okvir takšnega ah drugačnega krožka in je s tem vsaj simbohčno stimuUrano, čeprav nihče ne priznava učiteljeve študijske priprave. Večji problemi nastopajo zato, ker je mentor pri svojem delu še vedno osamljen. Imamo sicer obvezno in 991 dodatno študijsko literaturo, a navadno gradivo prejmemo prepozno. Imamo tudi primere analiz besedil, ki so objavljene v Mladini, vendar so te še kasnejše, pa tudi njihova uporabnost je dokaj skromna. Matematik je npr. v neprimerno boljšem položaju, anglist in romanist pa še celo, saj razpolagajo s celim spektrom metodičnih rešitev: tu so vzorci različnih nalog, različna učila, da ne govorimo o primerni, dijakom namenjeni literaturi. Če bi imeli na razpolago vsaj nekaj gradiva, bi bilo delo neprimerno lažje, dalo pa bi nam tudi novih spodbud za nova ustvarjalna iskanja. Ali ne bi bilo mogoče, da bi kdo zbral in objavil izvirne rešitve; ali se izkušeni kolegi ne bi ojunačili in ponudili svoje rešitve strokovni javnosti; ali ne bi bilo mogoče, da bi primerna delovna skupina pripravila npr. sekvence programiranega pouka, učne lističe, naloge in podobna pomagala ob vsakoletni temi? Vse bi bilo pozneje uporabno tudi pri »rednem« učno-vzgojnem delu. Če bi na tem področju ponudili vsaj nekaj praktičnih rešitev, bi bili mentorji nedvomno močno razbremenjeni, dobili bi tudi nove spodbude, pa tudi didaktika slovenskega jezika bi bila obogatena. Izredno občutljiva točka pri pripravi tekmovanja za Cankarjevo nagrado je prav gotovo izbira teme. To se bo v naslednjih letih nedvomno še bolj zaostrovalo, saj bo ostajalo vse manj primernih tem. Predvsem pa se ob tem pojavlja kot os-. rednji problem dostopnost hterature. Prav letošnji izbor (naj gre za leto 1984/85 ali pa za 1985/86) postaja zaradi nedostopnosti gradiva naravnost nemogoč. Če izvzamemo Sedmino, so vsa preostala dela - vključno s študijsko hteratu-ro - težko dostopna Na knjižnem trgu ni bilo mogoče ničesar kupiti in tako je ostalo na razpolago le tistih nekaj izvodov, s katerimi so razpolagale knjižnice. Podobna situacija se bo pojavila tudi ob prihodnjem tekmovanju, saj so bile najbolj primerne antologije zamejske književnosti objavljene že pred vrsto let Ali se bo tudi v šolskem letu 1985/86 dogajalo isto kot letos, ko je bilo zanimanje za tekmovanje večje kot odziv, ker preprosto ni bilo mogoče priti do gradiva? Tu smo si deloma pomagali tako, da je šolska knjižnica za tekmovalce kopirala spremne besede, javno knjižnico pa smo prosih, da je en izvod predpisane hterature izposojala le prezenčno. Pa vseeno nismo zadovoljni. Obsežnejših del tako ni mogoče razmnoževati zaradi stroškov, prezenčne izposoje pa ne morejo biti deležni vsi številni vozači. Zaradi tega je ostala vprašljiva realizacija vsaj dveh izmed temeljnih ciljev tekmovanja za Cankarjevo priznanje. Namesto da bi širili zanimanje za materinščino in za tekmovanje, namesto da bi animirali nove sodelavce, smo izgubljali celo tiste, ki bi bili pripravljeni sodelovati. Poleg tega smo zamudili priložnost, da bi naše tekmovalce oblikovaU v ljubitelje knjige: ti bi se morali počasi navaditi, da si bodo knjigo, ki jo bodo potrebovali, tudi kupili, tako da jo bodo imeli vsak čas pri roki. Predvsem pa bi se izognili neprijetnemu občutku, da postaja to tekmovanje eksklu-zivno, namenjeno le nekaterim izbrancem. Vsemu temu bi se verjetno dalo izogniti zelo preprosto, če bi izbirah temo tekmovanja vsaj za dve leU vnaprej. Tako bi odpadla tradicionalna časovna stiska za pripravo tekmovalcev, predvsem pa bi se lahko z založbami dogovorili za po; natis poglavitne literature. Zanimanje založnikov ali vsaj urednika Kondorja bi se prav gotovo dalo vzbuditi. Če bi namreč vsaka šola kupila samo deset izvodov knjige, bi bila že s subskrip-cijo zagotovljena prodaja vsaj polovice običajne naklade. Pri iskanju poti, da bi napravili tekmovanje za Cankarjevo priznanje bolj popularno, bi morali razmišljati vsaj v dveh smereh: nagrade bi morale biti privlačnejše, po drugi strani pa bi morali poiskati tudi nove, zanimivejše obUke preizkusa znanja. Veljalo bi spremeniti že »plakete«, ki jih prejme vsak udeleženec tekmovanja. Tudi za letošnje novo natisnjene ne morem reči, da so mi posebno všeč. Ali se ne bi dalo zbrati nekaj denarja in pripraviti poleg listine npr. še medaljo z likom Cankarja ali pa pečatnik s pisateljevim hkom, ki bi bil lahko tudi kot obtežilnik za papir? V poštev pride tudi kakšno knjižno znamenje, ovitek za knjige, peresnica, mapa ah kaj podobnega. Prav tako bi bih lahko kaj bolj domiselni pri nagradah za najuspešnejše tekmovalce. Že darilni knjižni bon je primernejši kot pa knjižno darilo, saj si nagrajenec sam izbere delo, lahko pa primakne še prihranek in pride tako do težko dostopne knjige. Na Tehniškem srednješolskem centru Branko Brelih smo letos nagradih najboljše učence z abonmaji za filmsko gledališče in za premierske gledališke predstave. Vsem udeležencem smo poklonili peresnice, svinčnike, šilčke, radirke itd., ki jih Ljubljanska banka podarja v okviru mladinskega varčevanja. Poleg tega so si ogledali še zanimivo predstavo, za katero ne moremo organizirati ogleda za vse razrede, morda bi lahko obiskali še kakšnega umetnika na njegovem domu ali v njegovem ateljeju, lahko bi se udeležili tudi nagradnega izleta najboljše oddelčne skupnosti na šoh. Dogovorih smo se tudi z uredništvom revije Primorska srečanja, da bodo vsi prejemali revijo brezplačno eno leto. Vse, izjemi sta le izlet in predstava, je bilo popolnoma brez- 100 plačno in ni šolo stalo niti dinarja. Verjetno bi se dalo domisliti še česa: brezplačno članstvo v javni knjižnici, dobiti nekaj vstopnic za koncerte in za prireditve glasbene mladine, takim učencem bi lahko priskrbeU proizvodno delo v knjižnici ali celo v založbi, lahko bi jim omogočili udeležbo na letni literarni šoh, ki jo organizira Zveza kulturnih organizacij Slovenije, in tako dalje. In končno bi bilo potrebno poiskati nove obUke tudi pri preizkusu znanja. Vsakoletno ponavljanje nalog objektivnega Upa postaja že mučno, posebno še zaradi zadreg pri oblikovanju nalog, ki navadno ne izčrpajo niti že znanih možnosti (naloge z izbiranjem, z urejanjem in rangiranjem odgovorov se na primer kaj redko pojavljajo). Verjetno bi se kot izhodišče za pisanje eseja lahko uporabilo tudi primeren literarni večer, gledališko ali filmsko upodobitev literarnega teksta. V našem šolskem centru smo prav zato organizirali tudi obisk Vladimira Kavčiča, ki je imel s tekmovalci zanimiv pogovor, srečanja pa so se udeležiU tudi tekmovalci drugih novogoriških srednjih šol. Vsekakor so bili vsi zelo zadovoljni in obogateni z izkustvom več, lahko so poiskali odgovor na vprašanja, ki so se jim pojavljala, oblikovali so si jasnejšo predstavo o ustvarjalcu itd. Poleg tega smo se odločili, da znanje tekmovalcev preverimo med sodelovanjem na kvizu. Oblikovali smo ekipe, pripravili nekaj preprostih tehničnih pripomočkov in v okviru kulturnega dne izvedli tudi dva kviza (za 2. in 3. stopnjo), čeprav nismo uporabljali računalnikov kot pri kvizih RTV Ljubljana. Izognih smo se jim predvsem zato, ker je monitorje težko opazovaU iz dvorane. Najbolj preprosto je bilo seveda sestaviU vprašanja, na katera so tekmovalci neposredno odgovarjali. Z njimi smo preverjali predvsem fakto-grafsko znanje tekmovalcev: poznavanje biogra-hje pisatelja, vedenje o pisateljevih delih. Drugi sklop vprašanj je posegel tudi na področje in-t:rpretacije del ter na prepoznavanje določenih stilnih in drugih izraznih sredstev. Da ne bi postalo tekmovanje monotono, smo ta Up nalog razdelili v dva dela in vključili tudi časovno omejitev. Pravico do odgovora je imela Usta ekipa, ki se je prva prijavila z vklopom lučke. Nato smo pripravili igrico »vishce«. Za vsako ekipo smo izbrali zanimivo misel iz obravnavanih del. Rešitev in »vislice« smo napisali na poster, vsako črko ter elemente »vislic« pa smo prekrili z lističem, ki smo ga odstranili ob pravilnem odgovoru oziroma ob napaki. Ker je bil poster dovolj veUk, so igro lahko spremljah tudi iz dvorane. Poleg tega smo pripravili tudi nekaj preizkusov s povezovanjem. Tekmovalci so ugotavljali, kateri junaki iz del so najbolj povezani med seboj. Na poster smo napisali imena junakov: Mojca, Job, Zvezda, Demosten, Gregor, Mečkač. Tekmovalci so morali ugotoviti, da spada Mojca h Gregorju, svojemu zaprtemu možu, ki ga zelo pogreša; Mečkač je zaljubljen v Zvezdo, zato spadata skupaj, Demosten je najbolj povezan s profesorjem Jobom, ki ga neprestano »zafrkava«. Natančnost branja smo ugotavljah tako, da so morali tekmovalci ugotoviti, iz katerega dela je prebrani odlomek. Poleg tega pa so morali pojasniti, kaj pomenijo nekatere manj znane besede (npr hubertus, kacadura, obujek itd.). Z nekaterimi teh vprašanj smo tudi poglabljali poznavanje zgodovine, saj smo spraševali o NaUačenu, Mladi Sloveniji itd. Vehko zanimanje je zbudila igrica Sestavi junaka. Tekmovalci so postavljali vprašanja in na podlagi odgovorov »da« oziroma »ne« so ugotovili za katerega junaka gre. Izvedbo kviza smo zaupali dijakom; popestrili smo ga s sistemom točkovanja, ki je nižje vrednotil tista vprašanja, pri katerih pravilnost odgovora ni bila odvisna predvsem od znanja Ob koncu naj bo še enkrat poudarjeno prepričanje, da idej in praktičnih rešitev v naši praksi ne manjka, potrebno bi bilo le malo poguma njihovih avtorjev, da bi jih kolegialno zaupali tudi drugim. Organizirati bi bilo potiebno pretok idej in tako dati našim prizadevanjem novih spodbud. Zoltan Jan Tehniški srednješolski center Branko Brelih v Novi Gorici NEKAJ NOVOSTI KNJIŽNICE ODDELKA ZA SLOVANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI Pogačnik, Jože; Slovenačka dečja književnost. - Novi Sad 1984. - Zborn I 158/71 Pojmovnik ruske avangarde. Zagreb 1984. - Lit hist II 3289 Problemy poetiki russkogo reahzma XIX veka Leningrad 1984. - Lit hist II 3295 Radešček, Rado; Slovenske ljudske vraže. Ljubljana 1984. - Ethn II 206 Skwarczyiiska, Stelania; Kierunki w badaniach literackich. Warszawa 1984. - Lit hist 11 3302 Stamač, Ante: Teorija metafore. 2. izd. Zagreb 1983. - Zborn I 105/3 Stepien, Marian: Polska lewica literacka. Warszawa 1985. - Lit hist I 1341 Šewc-Schuster, Hinc: Gramatika hornjoserbskeje reče. Budysin 1984. - Gram II 688/1 Toporov, Vladimir N.; Prusskij jazyk. Tom 4. Moskva 1984. - Lex 11 571 Udovičenko, Grigorij M.; Frazeologičnij slovnik ukrains'koi movi. Kiiv 1984. - Lex II 824 Višnjakova, Ol'ga V.; Paronimija v russkom jazyke. Moskva 1984. - Phil 1 561 Zlatoustova. L. V.; Akustičeskie harakteristiki frazovyh i slovesnyh udarenij v russkom jazyke. Praha 1978.-Br II 3739 Župančič, Oton; Zbrano delo. 9. knjiga. Ljubljana 1984. - Lit auct I! 1166/9