124                                „DOM IN SVETT 1889, štev. 6.
videč, da nese Francek Krželj zajca, pravega zajca z lova domov.
»Kje si ga pihnil?«
»Danes se pa postaviš!«
»Presneto si mož!«
Taki in enaki klici so se culi od gostilne sem. A Francek se je malo menil zanje — tiho in možko je šel dalje. — Četrt ure potem, ko sta se ločila od njega gospod učitelj in študent, dospel je do doma.
»To je bilo, Barba, to . . .« hitel je, razprtavši svoje stvari.
»Beži, beži, neumnost!«
»Nič neumnost, Barba, čast, čast . . .«
A Barba se je malo menila zanj in za njegovo čast.
Pri kraju smo. Večer tistega dne je napočil. In hvala Bogu, da je prišel, saj ga je pozdravil Francek Krželj danes petkrat srečneje, nego sicer. Takoj, ko je zazvonilo »zdravo Marija« ulegel se je truden in spehan k počitku. In zgodovina pravi, da je počival izvrstno ter sladko snival — o srečnem lovu.
Domača zemlja.
z zemlje rodne tja čez ocean ^l^Ponese skoro vojne roj močan Oklopnica v neznane tja tujine; Komu pa v daljnih tleh mogila zine, In koga mili domovinski svet Vesel sprejame v varno krilo spet, — Zastrto je v bodočnosti temine.
To misli nem in sklone se do tal, Do tal zavitih v prt cvetličja zal, Solzan na zemlji cvetni prt odgrne, Iž nje pak si prsti nagrebe črne, Vloži jo v nedrije, pa govori: »Domača zemlja, ti telo mi krij, Če v tvoj naročaj sin se več ne vrne!<
In motno gleda pred-se mlad vojnik.
Osamljen, nepazeč na jok in klik. —
Ta zemlja krije sestre vse in brate,
Sorodnike, roditelje mu zlate,
Ki spe v objemu smrtnega miru.
A on v naročje tujemu svetli
In morda v grob spe zemlje nepoznate!
In prapor zavihra, udari strel, Mornar je bela jadra že razpel, In čas dospel je britkega slovesa! Solza potok prodre vsem iz očesa, Vojniku mlademu le je suho: Na tujem s svojci združi mu telo Domača zemlja, dušo pak nebesa!
4>
A. M.
Slutnja.
p*
Šgfora jutranja napoči, jlf^Slovo jemlje mlad junak, Jok se glasen čuje v koči, Hitri zunaj pa korak.
Oh, kako srce mu bije, Ko hiti na boj krvav! Mlada žena roke vije: Vrne-li se mož jej zdrav?
In prižge svetilno malo Pod podobo Deve te, Kteri se je darovalo, Tolikrat že nje srce.
Pred-njo pade na kolena, Roke sklenene drži, Da se spolni želja njena, Moli, v solzah se topi: