V mrežah grr^Ha31 »Kako zlat otročiček! Gotovo ste zelo srečni.« »O, ja!« je odvrnila mati. Potem pa se je ozrla na moža, ki je spal na drugi postelji, in obraz se ji je nabral v bolestne gube. Alojzija je čez čas položila otroka k materi in se poslovila. Hiteti je morala, da ne bi zamudila vlaka. Spotoma je razmišljala o vsem, kar je ta dan videla in slišala. Najbolj jo je zanimala župnikova oseba. Brimerjala ga je s s. Benigno. Oba sta bila angela usmiljenja, svetniški duši. Nazadnje je začela razmišljati o Štefanu. Vprašala se je, ali je prav, da vse prepuščajo samo molitvi in božji pomoči? Uvidela je, da bo tudi drugače treba poskusiti. Bog je vendar zato dal človeku pamet, da bi jo rabil. Toda kaj storiti? Kelly je že vse poskusil, a zastonj. Napenjala je možgane, da bi našla kak izhod. Tri osebe so več vedele o umoru, kakor so bile izpovedale: Skanlon, Grenhut in Nina. Ko bi mogla izvleči iz njih kako priznanje. O Grenhutu je vnaprej vedela,.da ne bo hotel nič povedati, ker se boji kazni, ki bi ga zadela zaradi krive prisege. Preostaneta torej Skanlon in Nina. Preden je bilo pota konec, je že imela gotov načrt. Sklenila je, da bo najprej obiskala Kellyja in mu vse razložila, potem pa bo poskusila srečo pri Skanlonu in Nini. 22. Alojzija se je naslednjega dne podala h Kellyju. Šla je v palačo trgovske zbornice, ker je sedaj tam imel lepo pisarno. Ko je stopila, se je dvignila izza pisalnega stroja mlada tipkarica rjave polti. V Alojziji se je vzbudila ljubosumnost. »Z gospodom odvetnikom bi rada govorila.« »Gospod doktor je odsoten,« je odvrnila tipkarica. »Čez kaka dva tedna se bo vrnil.« »Kam je odšel?« »Oprostite, ne smem povedati, ker je tajnost.« Alojzija je odšla. Hitela je k Skanlonu. Tudi tam ni imela sreče. Skanlon je bil v prestolici na sejah parlamenta. Sprejela jo je bivša tovarišica. »O, kaka čast!« je vzkliknila hinavsko. »Kdo bi si mislil, da nas boste počastili z obiskom.« S prošnjo sem prišla,« je resno odvrnila Alojzija. »Rada bi vedela za naslov Nine Mateskas.« »Čemu vam bo njen naslov?« Alojzija se je za trenutek obotavljala, potem p? rekla: »Neko sporočilo imam za njo.« Tipkarica je odprla miznico in brskala med spisi. Ko je našla prvega, se je vsedla k stroju in natipkala Ninin naslov. »Hvala lepa!« je kratko dejala Alojzija in se poslovila. Dekletu je bilo nekam tesno pri srcu. Dosedaj ni imela sreče. Kai neki io čaka pri tretjem obisku. Roka se jl je tresla, ko je pozvonila pri vhodu Nininega stanovanja. Iz sobe je slišala ženski in otroški glas. Ko so se vrata odprla, je pred seboj eagledala Nino in fantka kakih desetih let. »Pojdi,« je rekla Nina fantu, »in glej, da boš prihodnjič boljše pripravljen, drugače bo ples.« Fantek je odhitel, Nina pa se je obrnila k Alojziji in jo povabila v sobo. Ponudila ji je stol, sama pa se je vsedla h klavirju. »S čim smem postreči?« je vprašala ljubeznivo. Alojzija je začudeno strmela vanjo. Ni si mogla predstaviti Nine v vlogi morilke in lažnivke. »O Štefanu Kmicic bi rada z vami govorila,« je brez uvoda začela. Nina je za trenutek otrpnila. Oči so se ji razširile in je nepremično strmela v Alojzijo. Alojzija je opazila Ninino zmedenost in jo je hotela izrabiti. Pretresljivo je začela govoriti o Štefanovi žalostni usodi. Opisala je njegovo trpljenje v ječi. Svoje pripovedovanje je zaključila z besedami: »Vi ga lahko rešite, če izjavite, da je nedolžen. Ali bi hoteli to storiti?« Nina se je med Alojzijinim govorom spet zbrala. Na vprašanje je mirno odgovorila: »Če je on nedolžen, kdo je potem izvršil umor?« Alojzija ji je močno zrla v oči in odgovorila: »Vi!« »Jaz?« je vprašala Nina tako začudeno, kakor da bi danes prvič slišala to sumnjo. Nato je primaknlla stol k Alojziji in z ostrim glasom rekla: »Jaz ne vem, kdo ste in kaj hočete, a vendar vam bom povedala svojo zgodbo. Štefan Kmicic je uničil moje življenje. Izrabil je mojo nedolžnost in nevednost, potem pa ubil moža, ki me je ljubil. Nazadnje pa je še mene obdolžil. Toda dobil je, kar je zaslužil. Ali veste, kaj mi je ta človek storil? Dve leti sem prebila zaradi njega v najbolj umazanem zaporu. V zaporu sem zbolela. Če se dr. Skanlon ne bi zavzel zame, bi sedaj že bila pod zemljo. On je izposloval, da so me poslali v bolnico. Po ozdravitvi sem prišla domov. Mati je rekla, da bi se preselili v kraj, kjer me nihče ne pozna. Nisem hotela, ker sem hoteia pokazati, da sem nedolžna in se ne bojim živeti med ljudmi, ki me poznajo. Toda ljudje so hudobni. Prezirajo in obsojajo me. Vkljub vsemu prizadevanju sem do sedaj mogla najti enega edinega učenca. AH veste, kaj to pomeni? Počasno smrt za me in mater. Uboga mati, koliko trpi! In glejte, vsega tega je kriv Štefan. Ce bi me on ne bil premotil, bi sedaj bila žena Kazimira Pavloniša. In vi ste se drznili priti sem s prošnjo, naj bi rešila tega človeka iz ječe? Iz tega nič ne bo! Sedaj bi ga rešila, potem bi pa nazadnje še mene ubil.« »Tega se vam ni treba bati. Čtefait ni človek, ki bi mogel koga umoriti.« »Ne? Ali ni umoril Kazdmira?« je skoraj divje zavpila Nina. »Ne!« je mirno odvmila Alojzija. »In tudi vas ne bo umoril in sicer tem manj, ker vas še vedno Ijubi.« (Dalje sledl)