GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA DRUŠTVA Leto IV. 1963 St. 1 Turizem in folklora Marsikatera bridka je že padla drugod na račun folklore v turizmu. Zdaj smo tudi mi tako daleč. Z razvojem turizma doživlja folklora vstajenje posebne vrste. Stare pozabljene ali pa še žive funkcije folklore se do kraja spreminjajo. Kar je bilo včasih v organski zvezi z življenjem ljudstva, z njegovim verovanjem in delom, danes nima več miru v knjigah in muzejih. Turizem potegne vse na dan in hoče, da postane teater, spektakel — privlačnost za tujce in za domače goste ... Tega značilnega stremljenja naše dobe folklorist ne more zavreti. Večinoma je oji zadnji, ki ga prosijo za pomoč ali nasvet. Navadno opravijo brez njega. Vesel je, če si lahko pribori vsaj toliko veljave, da ne gredo kar mimo njega in da še kaj dado na njegovo mnenje. Vzdihovanje je tu brez haska. Realnost je neusmiljena. Turizem potrebuje folkloro, zato si jo vzame. Če je tako, bi bilo po mojem nespametno in neodgovorno, da bi folklorist stopil v kraj in se za nič ne menil. Nasprotno. Folklorist mora poiskati in ohraniti stik s turističnimi organizacijami, mora s svojim znanjem in avtoriteto poskrbeti, da tisto, kar se v okviru turističnih prireditev pojavlja kot »folklora«, ne bo spaka resnične folklore in posmeh našemu izročilu. Pri tem mora biti vsaj toliko dosleden in neizprosen tudi v zadnjih malenkostih kakor vsak povprečen gledališki režiser! Vsega priznanja je vredno, da imajo ljudje pri Turistični zvezi Slovenije zelo mnogo posluha za takšno stališče. Njenemu zgledu pa ne slede povsod po Sloveniji. Različni »bali«, »raji« in »ohceti« se pripravljajo večinoma brez sodelovanja folkloristov in so zato navadno tudi temu primerno (ne) zvesti resnični folklori. Posebno poglavje so noše. Tu se zde ljudem dovoljene najrazličnejše kombinacije iz najrazličnejših gledaliških garderob. Krivda je seveda tudi na naši strani. Koliko let pa je že tega, odkar ni moč dobiti nobenega priročnika o slovenskih ljudskih nošah? Ta, ki naj bi kdaj izšel, bi moral natančno upoštevati konkretne potrebe naših ljudi na deželi. Moral bi jim pomagati, da se bodo oblačili v noše pristnih oblik, čeprav si jih nanovo narede! Pri plesih se razmere menda boljšajo, niso pa še takšne, kakršne bi morale biti. Akademska folklorna skupina »France Marolt« z Marijo Šuštarjevo ima odločilne zasluge za napredek v tej smeri. Pri težnjah naših turističnih organizacij se pojavljajo včasih nepričakovani problemi. Tak problem postaja Ptuj. V Ptuju bi radi ustvarili karnevalsko tradicijo. Folklorno bogato zaledje jih navdaja z upravičeno samozavestjo. Folklorist se seveda stežka vda, da naj kurenti namesto po vesnicah okoli Ptuja skačejo po ptujskih ulicah, kjer nimajo ničesar iskati. Toda turizem in festival jih hočeta spraviti na en kraj in jih pokazati hkrati množici tujcev in domačinov. Bodi! Misel, da bi naj postal ptujski festival revija vseh šemskih običajev Slovenije, je že nekoliko drznejša. Povsem nesprejemljiva pa postane, če jo hočejo prirediti na pustno nedeljo. Kaj se namreč zgodi? Zgodilo se je pravzaprav že: Pripeljali so lavfarje iz Cerknega in borove gostiivanjčarje iz Prekmurja. To se pravi, da je na pustno nedeljo Cerkno ostalo brez svojih lavfarjev, Predanovci pa brez svojega gostiivanja (če ni bilo samo rekonstrukcija!). S folklornega stališča je to nedopustno in pomeni plenjenje našega podeželja. Če hoče katerikoli kraj organizirati takšno revijo, jo srne organizirati samo tako, da ne poseže v tradicionalno življenje drugih krajev. Saj je pri domačinih že tako dovolj škode — nastopi v maskah postajajo vir zaslužka! Iz Inštituta za slovensko narodopisje SAZU sem predlagal prirediteljem, naj organizirajo festival na nedeljo pred pustno nedeljo. Mogoče je bilo letos za to že prepozno. Folkloristi pač ne moremo odnehati od zahteve, da naj se brezobzirni posegi v ljudsko življenje ne dogajajo! Upam, da tiči' za vsem samo nepoučenost in da se bodo dale stvari pametno urediti. Take komplikacije in vse drugo, kar se pojavlja ob vstopu folklore v turizem, pa začenjajo terjati novo javno službo: varstvo našega ljudskega življenja, kakor imamo varstvo naših spomenikov v najširšem pomenu besede. O tem pa prihod- n^' Dr. Niko Kuret Pismo iz Moskve Med Prvo Čeremuškinsko ulico ■in ulico Hercena Na Prvi Ceremuškinski ulici, v južnem delu Moskve, že skoraj na periferiji same.ga mestnega jedra, se nahaja zgodovinski oddelek znanstvene akademije Sovjetske zveze. Y novi stavbi sredi docela nove moskovske mestne četrti imajo svoj krov arheološki inštitut, inštitut za zgodovino in etnografski inštitut, imenovan po znanem ruskem etnologu in antropologu Mikluho-Makla-ju. Iz tega inštituta, katerega drugi del je v Leningradu, izhaja tako rekoč vsa osrednja sovjetska etnološka dejavnost. Od tod pošiljajo šestkrat letno v svet znanstveno revijo Sovjetskaja etnografija. Tukaj pripravljajo, zajetne in pogostne zvezke serije Trudy Instituta etnografi! in zvezke s krajšimi znanstvenimi sestavki — Kratkie soob-ščenija. Od tod izvirajo obsežni deli izdaje Narody mira, ki po obsegu daleč presegajo vsa tovrstna svetovna dela in so, po besedah izdajateljev, v metodološkem pogledu popolna novost v svetovni etnološki literaturi. Na Prvi Čeremuškin-ski ulici sestavljajo etnične karte posameznih delov sveta (pred nedavnim je izšla tudi pregledna karta narodov sveta) in pripravljajo obsežne zgodovinsko-etnološke (isto-riko-etnografičeskie) atlante, ki zaenkrat zajemajo le posamezna področja Sovjetske zveze, a je v načrtu vsaj še podoben atlas za Slovane. Iz inštituta etnografije sovjetske znanstvene akademije je izšlo in izhaja še niz drugih znanstvenih in poljudnoznanstvenih knjižnih izdaj. Vse navedeno delo etnografskega inštituta opravlja za naše pojme pravcata armada etnoloških znanstvenih delavcev v relativno ugod-nih in celo odličnih delovnih pogojih. Delo inštituta je razdeljeno na posamezne regionalne in tematske oddelke in ekspedicijske skupine. Zgolj v ilustracijo naj bo navedeno, da je preučevanje etnološke problematike jugoslovanskih narodov poverjeno posebnemu znanstvenemu delavcu, ki se ukvarja skoraj izključno s tem problemom. Vsi oddelki in ekspedicijske skupine delajo po strogo začrtanih letnih delovnih načrtih, podrejenih dolgoročnejšim nalogam in smernicam celotnega inštituta. In te smernice in naloge sovjetske etnologije so razve- > v • v V * f c,/ jane in obsežne. Med tremi osnovnimi nalogami, ki si jih je inštitut v tekoči sedemletni persipektivi znanstvenega dela zadal, je na prvem mestu raziskovanje procesov spreminjanja v socialno-bitnem in Kulturnem pogledu med narodi Sovjetske zveze v času prehajanja iz socializma h komunizmu. V tej zvezi so v načrtu obsež.ne monografije o sodobni biti kolhoznega kmetstva, biti delavskega razreda, poti razvoja sovjetske družine, o oblikovanju materialističnega pogleda na svet in poteh 'zamiranja religiozno-bitnih prežitkov med narodi Sovjetske zveze. Druge temeljne naloge narekuje preučevanje sodobnih procesov postopne konsolidacije socialističnih nacij, raziskovanje poti nacionalnih oblik socialističnih kulturnih pojavov. Tudi za to področje so v načrtu obsežnejša sintetična dela. Tretje važno področje sovjetskega etnološkega dela zavzema problematika izvora človeka in človeških ras in vprašanje zgodovine ipredrazredne družbene formacije. Na vseh teh področjih so sovjetski etnologi aktivni, njihova dejavnost je v resnici velika. Obračun svojega dela polagajo sovjetski etnologi na vsakoletnih zasedanjih oddelka zgodovinskih ved sovjetske znanstvene akademije, posvečenih rezultatom etnoloških in arheoloških terenskih raziskav. Tako celotedensko posvetovanje vsezveznega značaja je bilo tudi letos konec marca in v začetku aprila v Moskvi. Tu so se zbrali poleg znanstvenih delavcev osrednjih znanstvenih institucij zastopniki podružničnih znanstvenih ustanov, člani raznih zgodovinsko-etno-grafskih inštitutov republiških akademij, muzejev itd. Zasedanja so bila plenarna in sekcijska. Problematika referatov je bila v dobršni meri posvečena sodobnim problemom. Številna predavanja so se nanašala na zelo poudarjeno raziskavo kulture in biti delavskega razreda. Med vidnimi etnološkimi temami sta bili npr. problematika družine in borba s prežitki religioznih naziranj. Čutiti je bilo tudi že priprave na 7. mednarodni kongres etnologov in antropologov, ki bo 1964. leta v Moskvi. Med trgom Manež in ulico Her-cena so stisnjene humanistične fakultete moskovske državne univerze M. V. Lomonosova. Tu je tudi zgodovinska fakulteta in v njenem okviru menda edini samostojni oddelek etnografije v Sovjetski zvezi. Etnografski oddelek zgodovinske fakultete je tako druga in poslednja čisto etnološka institucija v Moskvi, ki deluje v neprimerno skromnejših pogojih kot etnografski inštitut znanstvene akademije. Zavoljo edinstvenosti preseneča tudi relativno nizko število študentov oddelka, katerih delovne perspektive po končanem študiju so nedvomno ugodne. Študijski načrt fakultete je v svojih splošnih konturah v primeri z našim stanjem etnologiji naklonjen. Diplomanti etnografskega oddelka imajo zavoljo smotrnosti učnega načrta vso možnost zaposlitve tudi v pedagoški službi, slušatelji vse fakultete so dolžni poslušati predavanja iz osnov etnologije. Poleg regionalnih pregledov ljudske kulture etničnih skupin Sovjetske zveze in zamejstva ie na oddelku vrsta specialnih predavanj: folkloristike, zgodovine religij, zgodovine socialnih oblik do razredne družbenozgodovinske formacije do zgodovine materialne kulture, metodike terenskih etnoloških raziskav in etnološke hi-storiografije. Ob posebni akcentua-ciji dela etnografskega inštituta na problematiki sodobnih socialnih in kulturnih procesov pa preseneča pomanjkanje posebnih predavanj s tega področja v okviru etnografskega Oddelka zgodovinske fakultete. Prav konkretne raziskave najrazličnejših stvari kulture in biti pa so nujno terjale nenehno krepitev prizadevanj sovjetskih etnografov, rast njihovih znanstvenih ustanov in številčno večanje znanstvenih kadrov. Kolikor bo sovjetska etnologija obdržala in morda celo širila področje svojega zanimanja v smer različnih, recimo, zahodnoevropskih in ameriških posebnih sociologij, bodo vsi nerešeni znanstveni problemi s teh področij na sovjetskem ozemHu nujno šli na njen račun. Med Ceremuškami in ulico Hercena, v Moskvi', na prostranem ozemlju Sovjetske zveze je kakor povsod, kjer živijo ljudje, vrsta zanimivih in živih problemov. Vsi čakajo na svojo znanstveno interpretacijo. Številni med njimi pa so doslej z znanstvenega stališča še nenačeti. S. K. Kurentovanje v Ptuju 1962 Poseben odbor iz zastopnikov Zgodovinskega in Turističnega društva v Ptuju je 4. marca 1962 že tretjič organiziral v Ptuju kurentovanje s karnevalom. Davni ljudski običaji, ohranjeni v takem obsegu samo še v ptujski občini, so bili prestavljeni iz naravnega vaškega okolja in občestva (predvsem Markovci) na mestne ulice. S tem so kajpak deloma izgubili na magični prvobitnosti in pristnosti — kolikor bi na vasi sami dandanes sploh bilo mogoče še doseči tisto praelementarnost — na drugi strani pa so dobili več pobude za oživitev kot turistična atrakcija. Zgolj iz turistično propagandnih namenov so bili temeljnemu sporedu domačih narodopisnih skupin priključeni podobni običaji iz pustnega razdobja iz drugih krajev, laufarji iz Cerknega in prekmursko evangeličansko borovo gostiivanje. Za strogo etnografsko delo pa ima skupno predvajanje običajev iz raznih krajev le delno, primerjalno vrednost. Sprevod narodopisnih skupin se je razvijal po predvidenem sporedu, V organizacijskem pogledu bi morda kazalo oskrbeti boljšo vid- ljivost (oder za borovo gostiivanje?), zlasti pa ozvočenje, ker se pesmi in besedila v splošnem hrupu povsem izgubijo — slišali so jih le najbližji gledalci. Naravni potek dogajanj moti npr. tudi naročeno poziranje za fotografsko snemanje in drugo organizacijsko režijsko poseganje med nastopajoče. Leopold Stanek Nekaj o pratiki Besedo pratika, še danes pri Slovencih najbolj domače in razširjeno ime za kmečki koledar, je zapisal že Trubar v Hišni Postilli (izšla 1595 v Tiibingenu), kjer pravi na str. 1, 8, da se morejo zgoditi na soncu tudi taka znamenja, ki se ne morejo vedeti naprej, ter se zgode »inu semkaj prido super vso kunsht teh Pratik«, kar je Trubarjev domač prevod za Luthrovo »die unversehens und plötzlich daher fallen wider alle Mathematica«. H. Megi-ser pa je prvi slovarnik, ki je zapisal leta 1605 v Thesaurus Poly-glottus I, 526, pod iztočnico Pasti... Germ[anice] Calender Allmanach. Sclavon(ice = slovenski] pratica. Matija Kastelec je vzel v Navuk kristi-anski leta 1688 za četrtkov primer v poglavju »Nebu na semli po Boshv Voli« za ljudstvo najbolj znano prispodobo — pratiko (na str. 601—605). Rogerij (M. Kramer), ljudski pridigar iz prvih desetletij 18. stoletja, pa je večkrat govoril o pratikah in pratikarjih kot o rečeh, ki so vsakomur dobro znane. V pridigi na 25. dan velikega travna, tj. na dan sv. Urbana, mu je bila prav posebno v mislih »ta Crajoska Kmetoushka Prattica ... kir Urbana tega S. Papeška inu Martvrnika u’ podobi eni-ga grösda Kashe.« (Palmarium Em-pyreum, I, 1751, 454). Imena pratika, ki je bilo privzeto, vsekakor po grško-Iatinsko-nemški Practica, Practik, in ne po italijanski pratica (prattica), kakor je mislil Ž. Zois v pismu Vodniku dne 20. marca 1794, nimamo za poimenovanje koledarja, predvsem kmečkega in stoletnega, samo Slovenci. V raznih narečnih oblikah (Brattig) imajo pratiko npr. nemški Švicarji in Bavarci (Prattig, Pratti, Pratteng), Retoromani v Švici (pratga, pratti, pratcha; prva retoromanska »Nova Pratica«: Muster 1771), med Slovani pa jo poznajo tudi Lužiški Srbi (pro-tyka, protykaf itd.). Christoph Fro-schauer v Ziirichu je izdal že okrog leta 1519-20 knjižico, na osmih straneh z naslovom Der buren Pratica alweg werende. Čeprav so Hrvati že zelo zgodaj izdajali tudi kmečke koledarje po zgledu nemških in slovenskih hieroglifnih pratik, vendar imena pratika niso prevzeli, marveč so pisali le kalendarium, kalendar, mesečnik, dnevnik, kolendar, koledar itd. Mikavna izjema je pa npr. Primorska pratika ili tako zvani Novi rieöki kalendar za puk. Za pre-stupnu godinu 1896, ki jo je izdala Knjižara Hartman v Zagrebu. Jože Stabej K vprašalnici o podobarjih Naša tokratna vprašalnica se nekoliko loči od dosedanjih. Delno sega čez ožji narodopisni okvir m se približuje umetnostnozgodovinskemu, kajti rada bi zbrala gradivo za osvetlitev našega podobarstva, torej tiste likovno umetnostne ustvarjalnosti, ki je kot zvesta Pepelka spremljala umetnostno zorenje našega človeka. Vsi smo vedeli zanjo — toda kdo se je zmenil za to tiho sodelavko, ki ji ni žarela na čelu zvezda »visoke« umetnosti? Toda dokler ne bomo določili pravega mesta in značaja ljudski podobarski umetnosti, tudi v stilni ne bomo mogli razrešiti vseh prikritih volkov in poganjkov. Dobe, v katerih je imela umetnost najbolj obče-stven značaj, ko je bila najtesneje povezana z ljudstvom in ne samo z izbranimi posamezniki, so bile tudi v podobarskem ustvarjanju najbolj plodne, pa naj gre za samouške izdelke ali za delež obrtniško šolanih mojstrov (npr. v poznem srednjem voku, v 17. stoletju, v baročnem 18. stoletju pa tudi še v začetku 19. stoletja). Do razhajanja med obema slojema umetnosti je prišlo šele tedaj, ko se je stilna umetnost oddaljila od ljudstva in se zaprla v meščanske sobe; ker se je individualistično ogradila, je postajala ljudstvu tako po vsebinski kot formalni govorici vedno teže dojemljiva. Toda tudi tedaj je podob a r-stvo še ohranilo svoj pomen, saj je s svojo stilno konservativnostjo in navezanostjo na vzore preteklosti streglo preprostemu okusu, da, včasih kar preveč radodarno. V trenutku, ko se je konservativno odreklo vzporednemu koraku z razvojem, je zatonilo v sterilnost, ki je bila obsojena prej ali slej na izbiranje. Pri tem so ji izpodrezo-vale korenine še cenene reprodukcijske tehnike ne samo s svojo trgovsko konkurenco, ampak tudi s sladkobnimi vsebinskimi predlogami. Na pragu naših dni je veliki tok ljudskega podobarstva skoraj presahnil, le tu in tam se še blešče njegova jezerca — prav njihove globine pa bi radi s to vprašalnico ugotovili. » Z našimi vprašanji in z odgovori, za katere vas prosimo, bi radi zajeli tako ljudske samouške podo-narje kot obrtno izučene mojstre, ki jih še ne moremo uvrstiti v krog stilne umetnosti, čeprav so tudi za njen profil v mnogočem zelo pomembni. V najširšem obsegu pa bi jim po organizaciji in načinu njihovega dela smeli pridružiti celo nekatere oblikovavce. ki imajo že določeno mesto v našem umetnostnem spektru, npr. številne baroč-ne jkiparje, rezbarje 17. stoletja, družino Layerjev, Goetzlov, cerkljanskih Štravsov in pač tudi številne izmed srednjeveških mojstrov podobarskega ceha. Nekateri deli naše domovine so postali kar klasična žarišča podo- barske umetnosti. Taki so npr. škofjeloški okoliš, cerkljanski kot, zgornja Sarvinjska dolina, v kamnoseštvu posebno okolica Volčjega gradu pri Komnu, delno Pivka, medtem ko je na Gorenjskem privabljal kamnoseke »brezjanski zeleni kamen«. Prave meje med ljudsko in obrtniško podobarsko dejavnostjo niti ne moremo potegniti, saj gre za ustvarjalno plast, ki sega tako v smer ljudske kot stilne umetnosti. Prav zato pa je njen problem mikaven tako za narodo-pisca kakor za umetnostnega zgodovinarja; ob njem se njuno delo lahko plodno in kompleksno prepleta. Res pa je, da danes pod pojmom podobarstva (v ožjem smislu) razumemo predvsem tiste rezbarske in slikarske delavnice, ki so v zadnjih 150 letih nasledile tradicijo starejšega umetnostnega izročila in so v službi praktičnih potreb zdaj bolj. drugič manj kvalitetno znale družiti primarne ljudske oblikovne elemente s pridobitvami stilne umetnosti, čeprav niso bile vedno stilno napredne. Kljub svoji konservativnosti so vendarle v ponavljanju že preživelih form kajkrat ustvarile miljejsko zelo učinkovite vrednote, za katere bi bilo škoda, če bi zapadle v nepričevalno anonimnost. Njihovo mesto v upodabljajoči umetnosti bi lahko primerjali s položajem bukovniške ali organi-stovske pesmi med ljudsko, in umetno poezijo. Nesrečna usoda podobarjev pa je v tem, da so jih doslej narodopisci odrivali kot »ne več pristno ljudske«, umetnostni zgodovinarji pa kot »ne še prave« umetnike. Vsak pa si je od njihove peke prisvojil tisti kos kruha, ki mu je trenutno pač potešil lakoto. Narodopisju so hodile kaj prav panjske končnice, čeprav nimajo vedno »primitivnega« značaja, umetnostni zgodovinar pa je z njihovimi deli premoščal pomanjkanje kiparskih spomenikov med barokom in moderno. Če pa hočemo dobiti kar najbolj enovit pregled vsega podobarskega dela, si ob njem ne sinemo postavljati večjih pregrad. Podobarstvo moramo zajeti od njegovih ljudskih korenin do stilno obarvanih kreaöij, kajti končno gre pri tem vendarle za skupni utrip naše oblikovne volje. Ljudski okus se je bistril ob tem vrelcu nič manj kot ob dosežkih »visoke« umetnosti. Ob njem se je prebujala oblikovna domišljija po imenu neznanega ljudskega umetnika, obenem pa so ob njem zoreli in sanjali o velikih ciljih tudi mojstri, katerili nekateri so postali ponos naše umetnosti: Urbanija, Alojz Gangl, Berneker v kiparstvu, v slikarstvu pa Fortunat Bergant, brata Janez in Jurij Šubic in Ivan Grohar, če omenim le nekaj najvid-nejših. Iz plodnega podobarskega sloja je klil nov umetnostni razvoj. Mnogokrat so take delavnice združevale rezbarske in slikarske mojstre. Včasih pa je slikar zamišljal osnutke, na katere se je opiralo rezbarjevo dleto. Koliko tovrstnega delavniškega gradiva se še izmika našim očem ali celo proipada v ognju in na smetiščih! Grafični listi, risbe, modeli v glini in lesu itd. Iz Laverjeve kranjske delavnice so se preko Bradaškove rešile v naš čas in v javne zbirke Jelovškove in Kremserschmidtove skice in grafike, oltarne predloge Marka Layer-ja itd. Nekatere delavnice, npr. Tončičeva v Kamniku, so še poznale posebno tehniko ulite mase, ki je podedovana najbrž še iz srednjega voka in podobno. Prav tehnične »skrivnosti« teh delavnic segajo mnogokrat daleč v preteklost; če jih rešimo pozabe, bo to koristilo ne sanio umetnostni tehnologiji in konservatorstvu, ampak tudi umetnostni zgodovini. Brez deleža podobarskih delavnic bi bili prikrajšani za marsikatero značilno vrednoto naše kulturne fiziognomije. V tej plasti se je porajala motivika panjskih končnic in slikanega pohištva; njeni mojstri Tistim, ki so to ali ono izmed naših prejšnjih oprašalnic že izpolnili, pa ne odposlali: še zmerom je čas, vsak odgovor bomo hvaležno sprejeli. Naša raziskaoanja se namreč ne ustavijo. Dragocene podatke, ki jih je še mogoče zbrati v naših dneh, smo dolžni ohraniti zanamcem, pa čeprav le kot arhioalno gradivo. so slikali freske na stene cerkva in kmečkih hiš; oltarji in skrinje, igrače in svetniške figure, preslice in modli za pecivo so nastajali pod rokami izurjenih rezbarjev. Ali naj res vse to bogastvo oblik in vsebine izgubi svoj dokumentarni utrip in živi le še pod mrtvo številko muzejskega inventarja? Sekcija za zgodovino umetnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti si je že pred leti zadala nalogo, da podrobneje osvetli problem slovenskega podobarstva. Precej gradiva v zapisih in fotografi-jah .smo že nabrali po terenu in po literaturi, vendar je naša doseda,-nja žetev še zelo nepopolna. Zato se z vprašalnico obračamo na vas, da nam pomagate s podatki. Tudi najmanjši signal nam je lahko dragocen. Kolikor jo vprašalnica nepopolna. vas prosimo, da jo izpopolnite po svoji misli. Posebno bi nas razveselili tudi z event. fotografijami oli ranjenih del. Če pa živi v vašem kraju kakšen podobarski mojster, vas lepo prosimo. da mu to vprašalnico pokažete in ga naprosite, da bi nam sam poslal podatke o svojem delu, šolanju in življenju. Hvaležni vam bomo za vašo po- Ljudska pesem Tržaška okolica je že dolga desetletja izpostavljena vplivom, ki delujejo uničujoče na ljudsko pesem in vse, kar zanima etnografa. Kljub temu pa stanje ljudske pesmi ni tako kot bi bilo pričakovati. Po bližnjih vaseh in predmestjih so se ohranile številne prastare pesmi in izkazalo se je, da je tvornost ostala živa prav do zadnjih časov. Da je tako, morda še najbolj zgovorno dokazuje dejstvo, da sem lahko v treh vaseh posnel 24 pesmi, večji del daljših. Prednjačijo pesmi, ki jih pojo ali so jih peli ob mrliču; sledijo kolednice, okrogle, prigodnice, vojaške in druge. Največ, trinajst, jih je iz Križa, sedem s Katinare, ki jo lahko štejemo za tržaško predmestje, in štiri s Padrič. Ker so bile zbrane bolj priložnostno, ni mogoče izvajati iz številčne razporeditve nobenih sklepov. Na večjo starost kažejo po obliki in melodiji predvsem padriška kolednica »Dobro jutro, boh dej, gospodar in tudi gospodinja vi« ter kriški kolednici »Vam paruščam (privoščim), vaši gospodinji, vašmu gospodarju« in »Sveti trije kralji so iz Gabrijel prišpegali«. Najmiaj-ši pesmi pa sta iz druge polovice prejšnjega in iz tridesetih let našega stoletja. Prva je kriška »Veseli se uaštarica Ljana, ka mašina palja ladi«. Ta poje o južni železnici, ki je bila speljana do Trsta leta 1857. Druga je prav tako iz Križa in je po- izročilu nastala okoli leta 1935. Vsekakor pa je iz časa med obema vojskama, kar je razvidno že iz kratice FF iz prve vrstice. Po izjavi domačinov pomeni ta kratica italijansko državno železnico, ki ima svojo postajo prav na šouniku, Ker pa je kratica železnice FS (Ferrovie dello Stato), je možno, da FF pomeni italijansko vojsko, ki ima kratico FF. AA. (Forze Armate). Čeprav je ta pesem najmlajša od vseh, po obliki spominja na najstarejše, ker je vsak verz kitica zase in ima vsega le tri kitice. Ljudska pesem torej kljub bližini velikega mesta še ni izumrla in uspehi dosedanjega zbiranja kažejo. da smemo pričakovati še marsikaj. Doslej sem namreč snemal samo v treh krajih in še tam nisem v okolici Trsta posnel vsega, ker se pevci trenutno niso mogli vsega domisliti. Tako znajo v Križu še več pesmi, med katerimi utegne biti zanimiva zlasti »Marija z Madžarske je šla«. Pevka s Katinare zna tudi še kopico pesmi in pred nedavnim sem zvedel še za drugo pevko v bližnjem' Lonjerju. Potem pa ostane še kakih dvajset vasi, v katerih se bo gotovo našlo še kaj. Samo palior Pesem o skopuhu h En uharnik je zbuolu jan je Vetov bolan. :/ K njemu pride njegov prijätov, ta narbližnji, ta narbölj: O preljubi ti moj prijätov, kaj ležiš bolan? Ti hu6di jino nesi Marij devici uofar v dar! In uharnik se vzdigne, Marij devici "ofar nese, in uharnik se vzdigne, Marij devici uofar da. Drugič pride njegov prijätov, ta narbližnji, ta narbölj: O preljubi ti moj prijätov, kako s ti kmäli zdrav postav! Če m je glih Marija zdravje däüa, se m ga nej däla zauastönj. Sej sam ji le’po plačov, sam dav stu dnärcu jan dve'stu kru6n! Na tistem pfleti en bev goDobček iz preljubih svetih nebJa hudiča....!« Takoj za tem pa se je nasmehnil in vedeli smo: stvar bo pomagal spraviti v red. Ljudske noše Zanimiva je serija poštnih znamk z ljudskimi nošami Jugoslavije. Slovenijo zastopa znamka z žensko belokranjsko in kostelsko nošo ter dvema moškima belokranjskima, v vrednosti 100 dinarjev. Moška noša je posneta po neki ponesrečeni sliki belokranjske ljudske noše, ki jo je prinesel pred nekaj leti »Gostinski vestnik«. Tam nosi moški hrvaško torbo na žen- Eno samo veliko napako je imel: pri delu, dolžnostih in obveznostih ni poznal mere. Zaman smo ga često prosili: »Odložite, tovariš ravnatelj, preveč si nalagate!« Naslednje jutro je (bil spet prvi v muzeju dn po kosilu se je spet vrnil v svojo delovno sobo. Tako je šlo do lanske jeseni. Ko pa se je po štirinajstih dneh vrnil s terena, kamor je šel. da bi dopolnil, kar je zaradi zdravstvenih preiskav zamudil poleti, je bil že hudo bolan. Njegovi zadnji fotoposnetki pa potrjujejo, da pri delu res ni poznal ovir. Z dolenjskim oračem je šel na polje. Vendar je to pot prinesel svoje poslednje terenske zapise. Potem ni mogel več prihajati v muzej tako redno kot prej, zato pa je tem vestneje zapisoval, kaj vse je treba še urediti. Nazadnje smo ga na poti v muzej in domov spremljali, toda .prihajal je, dokler ga ni bolezen trdo priklenila na posteljo. Iz tistih poslednjih dni, ki jih je naš ravnatelj prebil z namii, nam bo ostala za vselej v spominu njegova velika bolečina ob smrti prijatelja in sošolca dr. Škerlja, s katero pa se je — ne da bi to pokazal — prav gotovo družila tudi strahotna slutnja. Čeprav je večkrat mirno dejal: »Kaj hočete, na vse sem pripravljen«, čeprav so mu moči vidno pešale in končno zdravniki niso več dajali upanja, pa nihče, ki je pobliže poznal dr. Borisa Orla, ni mogel verjeti, da zaključuje svoje poslednje delovno in življenjsko obdobje. Ko smo se 8. februarja zbrali na Žalah, se nam je zdelo vse, kar se je dogajalo tam. silno kruto in krivično. Toda grobarji so hiteli z delom; močil jih je dež. Vse, kar so med delom govorili, je bilo: »Tale je bil pa gotovo zdravnik« — in »Izgleda« v odgovor. Da, tudi zdravnik bi ibil dober, sem pomislila, nikoli ni nikomur odrekel pomoči. Potem je grob. visoko obložen s cvetjem, počasi objemala noč — sij nad mestom pa je oznanjal vrvež in življenje. p garf na znamkah skem pasu, kar ni pravilno. Tudi obe ženski noši sta izumetničeni. Kdaj bomo vendar dobili zbirko slovenskih ljudskih noš. ki jih naš turizem nujno potrebuje? Prav bi bilo. da Ibi izšla čimprej Šantlova zbirka slovenskih ljudskih noš, kajti Kirinove Slovenske noše ne zadostujejo in imajo več bistvenih napak. Ali res ni založbe, ki bi to založila? B. R. Bravcem se opravičujemo, da se je ia številka tako zamudila. Uprava lista se je znašla o finančnih težavah, čeprav plačujemo samo tiskarske in poštne stroške, ose uredniško ■in sotrudniško delo pa je brezplačno. Da bi mogel Glasnik odslej nemoteno izhajati, smo se že obrnili po pomoč k našim etnografskim ustanovam, zdaj pa prosimo še braoce. da nam po svojih močeh pomagajo. Čeprav neradi, smo se odločili zvišati naročnino na 100 din letno, ali za 30 din za posamezni izvod. Člani Slovenskega etnografskega društoa in sodelavci, se praoi osi tisti, ki odgovarjajo na oprašalnice, pa bodo še naprej prejemali Glasnik brezplačno. Za tiste naročnike, ki bodo po našem mnenju zlahka odrinili stotak, smo priložili položnico, druge pa prosimo, naj bi naročnino nakazali na naš tekoči račun številka 600-14I3-775. — Za razumevanje in uvidevnost se vam vnaprej zahvaljujemo. Uredništvo in uprava Ljudska pesem in naša mladina Res je, da ljudska pesem ne živi pri mladini več takoi intenzivno kakor včasih, vendar tako obupno, kakor se zdi Janezu Dolencu, ni. Gotovo ljudska pesem ne more priti do izraza v trenutkih množičnega izživljanja (ekskurzije in pod.), zakaj v njej je še zmeraj za pevca toliko čustvene vsebine, da jo lahko zapoje le kot posameznik v družbi treh ali največ petih tovarišev in še to samo, če se najdejo »pravi«. Moderne mednarodne popevke se mladina dere brez slehernega občutka (ali pa karikira), naše pesmi pa res poje iz doživetja — ali pa jo pesem sama potegne v doživetje. Toda v mestih gotovo ne; po vaseh in zaselkih, ki jih na zemljevidu ni. mogoče le na »specialkah«, pa ta naša pesem še živi, živi v lepoti in doživetosti, da moraš strmeti. Saj tam je tudi edino zmerom živela, drugod je bila naučena in so jo umetno, načrtno vzdrževali. Res pa je je zmerom toliko manj, kolikor se pri nas podeželje nekako »izravnava« z mestnim načinom življenja. Marijan Fuchs »Glasnik« izdaja Slovensko etnografsko društvo — Urejuje uredniški odbor — Predstavnik izdajatelja in uredništva dr. Valens Vodušek — Uprasa in uredništvo: Ljubljana, Wolfova 8/II (Glasbeno-narodopisni inštitut) — Cena izvodu 30 din, letna naročnina 100 din; za poročevavce brezplačno — Natisnila tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani SEKCIJA ZA ZGODOVINO UMETNOSTI PRI SLOVENSKI AKADEMIJI ZNANOSTI IN UMETNOSTI Ljubljana, Novi trg 4 Vprašanja o ljudskih in obrtniških podobarjih Podatki veljajo za kraj (okoliš): Ime in priimek poročevavca: ..... Natančen naslov: ................ Datum: .......................... 1. Ali je v vašem kraju še živa podobarska dejavnost? Ali je v preteklosti bila, pa je izumrla? 2. Osebni podatki podobarjev, ki so ali še delujejo v vašem kraju. (Prosimo za podatke iz matičnih knjig, kronik, raznih drugih zapisov, po spominu. »Domače ime« podobarjeve hiše.) 3. Je (bil) podobar samouk? (Njegov glavni poklic.) Ali delavniško izučen (rezbar, slikar, kamnosek in tako dalje)? 4. Kje je dobil spodbudo za delo (družinska tradicija, vpliv okolja, med delom na tujem itd.) ? 5. Ali je stalno naseljen (z opremljeno delavnico) ? Ali je delal tudi »v šteri«? 6. Kdo je dela naročal (zasebniki, kmečki sosedje, cerkvena naročila)? Ali so dela namenjena le za ožjo okolico ali tudi za oddaljenejše kraje? 7. Iz kakšnega materiala so izdelki (les, kamen, glina, slike —■ v olju, tempera, na steklu, zidne slike itd.)? 8. Kdo je barval ali zlatil izdelane plastike (umetnik sam, vaški soboslikar, kdo drugi, »ki to bolje zna«) ? 9. Ohranjena dela (rezljana vrata, rezljano pohištvo, okviri, oltarni nastavki, posamezni svetniški kipi, razpela, jaslične figure, modli za pecivo in pod.; kipci iz gline; kamnoseško okrašeni portali, nagrobniki, klesana znamenja itd. Slikarska dela.). Dela, ki niso več ohranjena. (Prosimo na priloženem listu.) 10. Je imel podobar kakšne učence? (Po možnosti poimensko.) ii. Ali so o podobarju in njegovem delu znane kakšne anekdote? (Poseben list.) 12. Ali so njegovi zasnutki originalni ali se naslanjajo na tuje predloge? Ali morda obstajajo delavniške skice, grafike in podobno? So ohranjeni kakšni tehnični recepti? 13. Ali je bil podobar že omenjen v literaturi (posebno v lokalni, ki nam je teže dosegljiva)? 14. Ali je delavnica še ohranjena? In njen inventar? 15. Ali je v vašem okolišu kakšno »domače ime«, ki bi dopuščalo sklep, da je tam živel kakšen sicer že pozabljeni podobar? (Npr. »pri Malarju«, »pri Piltaverju« in pod.)