9
ZVEZA
IQ24VLETNIK1Q25
Novi Rod
izhaja prve dni vsakega šolskega meseca in stane na leto 10 L. Posamezne številke so po 1 L. — V inozemstvo 12 L. — Izdaja „Zveza slovanskih učiteljskih društev” v Trstu
Vsebina:
PRIJEZDIL JE SVETI JURIJ	...	.	Stran	133
Josip Ribičič: MEFISTOV IZUM,	III.	dej.	„	134
Ivan Zorec: PIŠČEK.............. „	137
Janko Samec: SOLNOE . . .	HO
ODKOD JE KAVČUK......................... „	141
Tone Seliškar: V MLINU..........................1-12
France Bevk: POLŽ............................... 143
P. L.: ZAKAJ IMA ZAJČEK TAKO DOL
OE UHLJE........................ „	145
Fran Žgur: URE.................. „	145
ZRNA............................ „	146
KOTIČKARJEM..................................... 148
Uredmk : Pahor Jože, Trst, ul. Udine, 35. III. — Uprava: Novi rod, S. Giovanni - Trieste (Casella postale.) — Uprava za Jugoslavijo: Marija Kmetova, Ljubljana, Bleivveisova cesta 21.
Tiska Tiskarna „Edinosti“ v Trstu.
NOVI
LETO V.
V TRSTU, junija 1925.
ŠT. 9.
Prijezdil je sveti Jurij in drevje je ozelenelo: topola ob cesti, lipa pri cerkvi, vrba ob	potoku, brest in hrast	na širokem polju.
Le črni	bor na	griču ni čakal svetega	Jurija, že davno je	bil	zbujen,
vso zimo je	zelenel.	Ko je jesen objela gozd in mu okradla listje,	je	ostal
bor sam na	svojem	skalnem vrhu in se ni	podal. Ko je prišla	zima	in so
drevesa ječala kakor bedni starci, je bor šumel in se bil z vetrovi in ni obupal. Otresal je sneg s svojih vrhov in zelenel sredi zametov. In ko bo prišlo poletje in bo drugo drevje povesilo veje pod težo solnčnega ognja, bo bor svež in lep in močan.
Kakor črni bor na griču rastite, dečki!
Črnemu boru ni treba vrta; perišče zemlje vrh skale mu zadošča, da vanjo zakoplje svoje noge. Ko so ga prvič prinesli v ono puščobo, ni vedel, ali bo pričakal naslednjega jutra. Ostal je živ. Kjer drugi umirajo, tam on kljubuje, kjer drugi sahnejo žeje, vztraja s kapljicami, ki jih je našel sredi skale. Črni bor ne potrebuje roke, ki bi ga držala kvišku; sam stoji in ne išče zavetja pred nevihtami. Leto in dan stoji v vročim in mrazu in vedno enako opravljen. Ko se drugi odevajo v pražnje, ko se ogrinjajo s cvetjem in vonjem, stoji med njimi skromen in živi s tem, kar mu dajo skalnata tla, njegovo borno bivališče.
Zato pa ima v sebi lepoto, ki je drugi nimajo. Kamor pride, tam živi. Drugi padajo, slabiči, njega, močnega, ne požge poletje in ne zadavi mraz. Upira se in se bije, silam se ne ukloni. Junak je, ker je zrasel na skali in ne na vrtu, sam, kakor so ga tam izročili trdim varuhom: peščeni zemlji, ledenim sapam in ognjenim zubljem.
Kakor črni bor na griču rastite, dečki, da boste sveži in močni in večno lepi!
Mefistov izum.
Mladinska igra v treh dejanjih po Tolstojevem motivu.
TRETJE DEJANJE.
Osebe prvega dejanja, PERO ter BARA.
V prestolni dvorani pekla, ielo dni pozneje.
VRAGI (skačejo okoli odprtine, mahajo s sulicami in pojo) :
Hohej, hohej	se derejo, cmerijo,	bo večno lako!
pekel se ogrej!	večnost merijo ;	Hohej, hohej,
Hojla, hojic	vpijo hudo!	pekel se ogrej!
duše gore,	Vedo, vedo:
DUŠE (nevidne, spremljajo pesem vragom žalostno m enakomerno): Joj, prejoj.
1. VRAG (od leve zadaj, zapoka z dolgim bičem):
Dovolj! Ali ste ob pamet? Po vratih pekla zbijajo nove duše, mudi se jim na gorko, v trumah stoje pred vrati, vi pa plešete tu, ko da ne bi bilo dela na vseh koncih in krajih! Lucifer že mrši obrvi. Vsak čas bo tu!
2. VRAG (iz vrste pojočih): Ne jezi se, prijateljček! Obhajali smo veliko
slavje. Tale del pekla smo pravkar napolnili — niti miš ne gre več noter. (Pogleda v odprtino): Le glej, kako se grešniki zvijajo, grizejo eden drugega, kolnejo in škripajo z zobmi.
VRAGI (poženejo in gledajo v odprtino.)
3. VRAG: Tista starka, ki je prišla pred letom dni med nas, je najbolj
zabavna. Vsako dušo, ki pride v njeno bližino, popraska, ali jo polije z žarečim oljem, ali vščipne z žarečimi kleščami.
4. VRAG: Pa vedno nekaj išče!
1. VRAG (vpije v odprtino). Hej, stara grešna duša ciganska — pridi bliže. BARA (se pokaže sredi odprtine, je vsa skuštrana in oči ji žare od zlobe): Kaj pa je? Ali je že tu? Po vsem peklu ga iščem, ne najdem ga.
1. VRAG: Koga iščeš?
BARA: Cigana Pero iščem, tistega, ki me je umoril s pijačo! Dajte mi ga, gospodine, dajte, srečo vam prinese, če mi ga daste.
VRAGI: Haha srečo prinese.
1. VRAG: Pa kaj boš s ciganom Perom?
BARA: Česala ga bom s tem le glavnikom (pokaže skrčene krempljaste prste), božala ga z žarečimi kleščami, umivala z vrelim oljem.
1. VRAG: No in kaj potem?
BARA: Nič več: on bo jokcal, jaz se mu bom smejala, tako bo obema krajši čas!
VRAGI: Haha------------
5.	VRAG (prestrašeno): Ministra gresta!
1. VRAG (zamahne z bičem proti Bari): Ajdi, stara!
VRAGI (suvajo vanjo s sulicami): Ajdi, ajdi!
BARA (izgine.)
1 VRAG (ministroma): Pokorno javljam: ta del pekla je poln, prepoln. Niti miš ne gre več vanj, duše se vale ena čez drugo, ena sama strnjena kepa trpečih duš!
SATAN: Že dobro! Idite! Zunaj vas čaka delo!
1.	VRAG (zavihti bič nad vragi): Ajdimo!
VRAGI: Na delo (odidejo skozi ozadje, držeč sulice pred se.)
DUŠE (v odprtini mrmrajoče in komaj slišno pojo svojo pesem.)
SATAN in ZLODEJ (stojita ob odprtini in gledata vanjo.)
SATAN: Poln! Mefisto je držal besedo!
ZLODEJ: Sedaj se pa le pripravi, Satan! To	se	bo	norčeval iz	tebe,	ko
pride!
SATAN: Kaj? Iz mene? Kaj me nisi ti venomer drezal in priganjal, naj ga dražim? Pa ko ga nisem hotel, ali ga nisi sam začel?
ZLODEJ: Jaz? Jaz Mefista dražil? Njega, ki sem ga vedno tako spoštoval? Še besedice nisem dejal!
SATAN: Tako? Kdo pa je hujskal Luciferja zoper Mefista, kaj?
ZLODEJ: No, kdo? Ti vendar, ti! In samo ti! Jaz sem bil tih ves čas!
SATAN: Ti tih? Lažnjivec! Jaz sem bil tih, pa	ne	ti!	Hujskal	si in prepiral
si se, pa mene ščipal, naj še jaz začnem, pa	nisem	hotel!
ZLODEJ: Jaz tebe? Ti mene, ti, budalo neumno!
SATAN (grozi s pestjo): Reci še enkrat, če se upaš!
ZLODEJ: Stokrat če hočeš! Budalo, teslo, glupec, kurja polt, zajčja kri.. . (Gre proti Satanu z dvignjeno pestjo)
LUCIFER (se prikaže ob prestolu, zamahne z roko): Mir!
SATAN in ZLODEJ (stečeta po stopnicah, se postavita desno in levo od Luciferja ter zatrobita s trobiloma, ki sta bili naslonjeni ob prestol.)
VRAGI (se zberejo, se postavijo v vrsto kakor v prvem dejanju ter se trikrat globoko priklonijo.)
LUCIFER (vstane): Hlapci pekla! Naše kraljestvo je spet vzcvetelo v svojem starem sijaju. Ni dolgo tega, komaj leto dni je minilo, ko smo gledali z žalostjo v srcu v praznoto pekla — komaj po tri duše na dan so pritrkale na naša vrata! A kako je danes? Naša peklenska žrela pogoltnejo toliko duš na dan, pa kaj na dan, na uro, vsako minuto, sekundo, in v tolikšni meri, da moramo paziti, da se požiralniki ne zamaše! Odkod ta izprememba, vas vprašam? Odgovorite, zvesti moji hlapci: Komu gre zahvala, komu slava?
Novi Rod
Letnik V.
SATAN in ZLODEJ (hitro): Luciferju, našemu kralju. Slava Luciferju!
VRAGI: Slava, slava, slava!
LUCIFER: Dobro! A komu še?
SATAN in ZLODEJ (kažeta vragom nase, a tako, da ju Lucifer ne vidi.)
PEKLENŠČEK: Ministroma Satanu in Zlodeju!
VRAGI: Slava, slava!
LUCIFER (poškili na ministra): No, to se mora šele izkazati! Ne, komu gre še večja hvala!
PEKLENŠČEK (se skrije za oder, da je viden v ospredje, a skrit pred Luciferjem, kaže vragom nase.)
J. VRAG (pokaže z bičem na Peklenščeka): Peklenščku!
VRAGI: Slava!
LUCIFER (jezno): Tepci! Pohodim vas kakor črve! Komu gre še zahvala, vprašam zadnjikrat!
SATAN in ZLODEJ: Grehu!
LUCIFER: Da, grehu! A kdo je pokazal greh ljudem, nemarna ministra?
—	No, kdo? (Vpije): Mefisto, Mefisto!
VRAGI: Mefisto! Slava Mefistu, zahvala Mefistu!
ZLODEJ (godrnjaje): To še ni gotovo!
SATAN (istotako): To še ni dokazano? Naj pride pred moje obličje, takoj! Da bo dokazal ter da bo gotovo! Kje tiči! Leto in dan sta že minila! Kje je? Privedite ga!
NEKAJ VRAGOV (odhiti v ozadje.)
SATAN: Ni ga! Bil bi že tu, če bi njemu šla zahvala!
ZLODEJ: Če bi bilo vse le njegovo delo, bi se že zdavnaj bahal pred nami!
.MEFISTO (zunaj): Sem že tu, sem že tu! (Vstopi in se prikloni): Evo me! Čujem, da me slavna ministrčka pogrešata! (Se jima prikloni): Pozdravljena, predraga moja! (Se prikloni Luciferju): Sluga ponižen!
LUCIFER (prijazno): Sedi k mojim nogam!! (Sede.)
MEFISTO (se vnovič prikloni): Če misliš, da sem to zaslužil — zahvaljen! (Gre po stopnjišču navzgor in sede na zadnjo stopnico k Luciferjevim nogam.)
LUCIFER: Smeš si izprositi milost!
MEFISTO: Hm! Hvala, zadostuje mi, da se senčim ob tvojih nogah. A veš kaj, da mi ne bo treba vedno gledati navzgor k ministroma, napravimo tako, da sedeta onadva k mojim nogam. Če ju ne gledam neprestano, sem nesrečen!
LUCIFER (ministroma): Sedita!
MEFISTO: (sedita nevoljno dve stopnici nižje kot Mefisto.)
MEFISTO: Le bliže k nogam, le bliže, da si ogrejem nogi ob vaših predragih telesih. Tako, da, tako!	(Dalje.)
Pišček.
a dvorišču trdnega kmeta je živela koklja. Imela je prav dosti piščet, glasnih, sitnih in nikoli sitih. Zanje je po ves dan brskala in iskala živeža v gnoju, smeteh in pesku.
O, to so bile težave, da nikoli tega. Sebi ni privoščila skoraj nobenega črva, nobenega zrna, le tiste cikajoče rumene in bele kepice je vabila in jim mašila lačne kljunčke. Z enim očesom je iskala in vabila, z drugim je rotila in pazila na vse strani in nakvišku, ali ji piščkov ne zalezuje izza plota zvita lesica, ali ne preži nanje izpod visokega neba bistrovidi kragulj.
Bilo jo je zgolj skrb, strah in ljubezen do cikajočih drobljančkov.
O, zaradi njih ni imela ne ene mirne ure ne.
Nobeno pišče pa ni bilo bolj glasno, sitno in nenasitno,	ko neko	prav
majhno, podagrasto in pohabljeno nebogljenče piščansko, — imelo je eno samo oko, eno samo kreljut, kljun in glas pa menda ko vsi drugi vkup.
In to revše je koklja imela najrajša.
Pišček je kljub svojim pohabam mislil, da ga ni lepšega na vsem dvorišču; bil je ponosnejši ko sam oče petelin, tisti veliki, lepi, zdravi junak z nabrušenimi ostrogami, z veliko rdečo rožo na glavi in s spreminjasto se svetlikajočim perjem; če je prišel do kakšne vode, se je ničemmo v njej ogledaval in se sam sebi zdel lep, prelep.
«0 ti —, pa sem res čeden!» se je naglas čudil.
Ker mu nihče ni pritrjeval, je bil hud, strašno hud na vse. Zadiral se je na svoje brate in s kokoši zmerjal vesele jarčke, ki so se še zmerom najraje menile le o svojih jarjih radostih in posebnostih.
Kar se ti je rekoč razščeperil še pred svojo materjo,	ki	je	drugače	že
ni več rad poslušal.
«Ti, mati,» je govoril prav priskutno, «tu mi ni več bitka ne Žitka.»
«Kaj ti ni —?» ga je koklja oponašala, da bi ga odvadila spakovanja.
«Živeti mi ni več tu, prezoprno mi je že to le dvorišče. Po svetu pojdem, da kaj vidim in skusim.»
«Glej ga no —! Kaj ti je vendar, otrok moj?» se je koklja ustrašila. «Odkod so ti take neumnosti?«
«Vem, kaj delam!» se je pišček šopiril. «Ne misli, da sem še zmerom neumno pišče,»
«Ne cveli mi starosti!« je otožno kokala, a v glasu ji je bilo več žalosti in strahu nego graje. «Še nihče našega rodu ni kaj takega storil, s potepin-stvom nam ne delaj sramote ti, ne zapuščaj kraja, kjer si se rodil, In kaj te žene od tod? Ali ti kaj manjka? Mar nimaš vsega zadosti, jesti in piti? Kje ti je še tako lep kurnik s pripravnimi gredami? Kaj misliš, da je drugod
še vse bolje? Kako bi živel brez bratov, ki te imajo vsi radi, — kako brez naših zvestih psov, ki te varujejo pred hudimi lesicami?»
Pa pišček se je šopiril, brusil svoje edino kreljutce in jaskal:
«Mati, to je vse res za tiste, ki se nikamor ne upajo.»
«Ampak, pišček moj, ne zameri, kaj ne čutiš, da si sirotek pohabljen? Kam boš z eno kreljutjo, z enim očesom in še podagrast? Kdor si išče sreče po svetu, mora imeti oči ko lesica, noge ko jelen in kreljuti ko orel.»
«Seveda, seveda!» se je posmehoval. «Če koklja izvali račke, se zmerom plaši, kadar se spustijo v vodo. Zdaj se bojiš pa zame.»
«Molči, molči, štramle štramlasto!»
«0, jaz», je kar dalje cikal, «jaz bom gledal z bistrostjo svojega uma, hodil z močjo svoje volje in letal s popolnostjo svoje spretnosti.»
Ko je koklja videla, da je vsaka pametna beseda res zaman, je začela sinu upornemu in nepokornemu dajati za pot modrih naukov.
«Naj te vodi in varuje sveti Jakob, zaščitnik popotnikov!»
Tako je rekla, dvignila nogo in še dolgo otožno kolcala.
Pišček je komaj še pogledal skrbno mater, brž odšvedral z šibko kre-ljutko in hripavo zakikirikal:
«Kikiriki!»
In je šel v neznani svet.
Bila ga je sama prevzetnost, sama domišljavost. Ošabno je škilil okoli sebe in se jezil, ker ni bilo nikogar, ki bi ga občudoval in zavidal; samo veter je pihljal in mu šopiril perje v repku in kreljutki.
Pa ti je prišel do struge izsušenega potoka, le po sredi je še curela majhna sled vode, pa še to je zajezilo nekaj posušenega listjiča.
«Prijatelj pišček, glej, kako sem slaba,» je vodica tožila. «Še to le zanikamo listjiče mi lehko zastavlja drobno pot. — Bodi tako dober, kavsni mi ga spoti!»
«Kaj neki misliš? Ali sem mar cestar, da bi ti popravljal pot?» je rekel in zaničljivo prestopicnil vodico.
«No, le počakaj —!» mu je zapretila.
O, pišček je šel kar dalje in se sam sebi zdel imeniten.
«Nekaj me že mora biti, če me je celo voda, ki se je vse boji, prosila pomoči,* je premišljal. «Ampak naj si le sama pomaga, če je res za kaj.» Stegnil je kreljut in našopiril rep, a vetra ni bilo, da bi mu pahljal perje.
«Pišček —,» je vetrc komaj še pojemal, «pomagaj mi! Vidiš, kako ms je vročina oslabila? In kakov junak sem bil! Hraste sem podiral, morje razburjal in bičal —! Ampak tile pasji dnevi so me spravili čisto na nič. Saj ne rečem, morda sem tudi sam kriv. Veš, božal sem rože, ki tako lepo dišijo, igral se z njimi in zadremal. Ko bi me zdaj ti vsaj za spoznanje skljunom in kreljutjo hotel privzdigniti s tal, pa bi precej prišel spet do prave sape in bi zavihral tja le gor do tistega le belega oblačka.»
«A tako je s teboj?» mu je pišček privoščil. «Včasih si bil bolj prešern in vihrn. Ali še pomniš, kako si silil vame, ko nisem še bil trden v hoji kako si me smešil z raznušavanjem mojega puha in perjiča?»
«0, igral sem se, hladil sem Le,» se je veter izgovarjal. «Zdaj mi pomagaj ti do belega oblačka, ki me čaka, da bi se na morje z menoj peljal po dež.»
«Kikiriki !» se je pišček nasmehnil in šel dalje.
«0, le stoj —!» je veter preteče vzdihnil.
Sredi širokega polja se je stežkoma sukljal nakvišku slaboten dim, pod njim je umiral majhen ogenj.
O, da si le prišel, dragi pišček,» se je ogenj oddehnil. «Glej, zdaj zdaj me bo konec, če mi brž ne priložiš nekaj bilk suhe trave.»
«1, kaj pa! Samo zato sem na svetu, da ,bi tebe stregel!»
. «Joj, brž priloži, pa te ne bom pozabil!«
»Kikiriki —! Kdo se te boji —!» se je pišček nasmehnil in preskočil umirajoči ogenj.
«No, še pomnil me boš —!»	je ogenj	od jeze	zažarel.
Pišček se zanj ni več menil.	Šel je svojo pot	in bil vesel	samega	sebe.
Hodi, kamor ga je volja, vse se	puli za	njegovo	pomoč, a	sam	nikogar	ne
potrebuje in se nič ne boji.
Prevzetnemu piščku res ni bilo nobene sile, lesice ni bilo nadenj, tudi kragulja ne. Morda zato ne, ker imajo hudobneži in neumneži včasih prav posebno srečo, vsaj zdi se tako,
Kar ti ga je srečal popotnik.
«0, sam Bog te je dal!» se je človek razveselil in brž ujel samotnega piščka.
Potepin piščanski je nejevoljno cikal in mu silil iz trdih rok, a ko je začutil na nogi vezi, je od strahu onemel.
Mož ga je položil k malhi na tla, prinesel z bližnjega studenca piskrc vode in iz grmovja suhega dračja, naglo zakuril in pristavil vodo.
Ko je voda zavrela, se je nasmehnil piščku:
«No, pišček, zdaj te bomo pa malo poparili in oskubili.«
«Milost ! O, milost, preljuba voda!» je pišček trepetal. «Saj si dobra, krotka in lepa, samo nikar me ne popari, lepo te prosim!»
«0 jehata —! Kaj nisi ti tisti pišček? Saj še pomniš,	kako	si	pomagal
ti meni?»
Tako je zakipela vrela voda in strašno poparila neusmiljenega prevzet-neža, a mož ga je naglo oskubil in pripravil na raženj.
«0 veter mogočni, brž brž pogasi ogenj, da me ne bo	spekel!»	je	pišče
ihtelo.
«1, kako bi ti pomagal, ko pa sem predolgo božal rože, se igral z njimi in zadremal, ti pa me nisi hotel dvigniti?»
\
In veter je popihal, da se je ogenj lepo razgorel.
«Ogenj predobri, prizanesi, ne speci me!» je pišček milo prosil. «Vir si vse svetlobe, brat zlatemu solncu in bratranec dragocenemu dijamantu,
—	usmili se me, saj vidiš, kako sem nesrečen.»
«Usmiljenja prosiš, ko sam nisi imel nobenega? je ogenj zacvrčal v hudi žerjavici, pa žarel v piščka, ga precvrl in prepekel do prazne njegove glave in izpridenega srca.
® © © ©
Janko Samec:	SolllCe.
Božje solnce, mlado solnce Brž razpnimo krilca bela, izza gor je skočilo;	da ga vanje ujamemo!
pa kot žoga, zlata žoga	Naša mama bo vesela,
se čez svet potočilo.	ko domov ga vzamemo.
Z njega zdaj, ko ni noči še, traček zlat odtržemo...
Trak bo svetil sredi hiše, solnce v noč spet vržemo!
© © © ©
M. Bambič : V NEVARNOSTI.
Od kod je kavčuk?
udi rastline imajo svoje sovražnike. Včasi so jim prav nevarni. Znano jc, kako izpije trtna uš brano trti že na korenikah. Če je žuželk mnogo, so pred njimi tudi velika drevesa v nevarnosti, posebno v gorkih krajih.
Vendar imajo rastline prav pogosto varstvo pred takimi sovražniki: trnje, debel lub, da, celo mravlje varhinje. Nekatera drevesa se branijo s posebnim strupenim sokom. Kakor hitro prebode žuželka lubad, priteče izpod njega strupen sok. Če ga žuželka zavžije, jo usmrti. Če je ne usmrti, jo pa priklene k deblu ali veji, ker je lepljiv. Tako ostane žuželka ujetnica in pogine brez hrane.
Sok, ki priteče iz rane rastline, se počasi strdi. Če bi se rastlina zibala, bi se ta strjeni sok prav lahko odkršil in bi nato odpadel. Rana bi pa ostala odprta in vanjo bi se naselile druge žuželke, glive, plesen in bi počasi usmrtile rastlino. Pa glej modrost stvarstva! Kar priteče iz rastline, se strdi, ali ostane vendar prožno in ne odpade.
Izmed rastlin, ki jih imamo pri nas in ki imajo mnogo takega soka, bi lahko imenovali figovo drevo. Njemu sorodna drevesa v gorkih deželah izločujejo mnogo takega soka.To so vedeli že Indijanci, pri katerih je našel Kolumb kroglice iz strjenega soka, ki je dobilo ime kavčuk ali gumi. Iz kavčuga so znali Mehikanci že pred štiristo leti izdelovati nepremočljiva ogrinjala.
Kakih sto let je kavčuk znan tudi pri nas. Najprej so v Evropi izdelovali iz njega plašče, kmalu pa so spoznali, da tudi plinov ne propušča (kakor večina tekočin). Ima pa gumi hudo napako: mehča se na toplem in strdi na mrazu. To napako je skušal odpraviti Amerikanec Goodyear (izgovori: Gudjir). Primešal je kavčuku raztopljenega žvepla. Deset let je delal poskuse, dokler se mu niso 1. 1844. posrečili.
Goodyear je imenoval svoj izum «vulkanizacijo» kavčuka. Ta izum je dobil velik pomen, saj se danes ne rabi drugačen kavčuk kot vulkaniziran. Poleg gumastih koles se izdeluje tisoč in tisoč reči iz vulkaniziranega gumija. Naj omenim med drugim le plošče za gramofon.
Podjetja, ki morajo imeti dosti kavčuka, kupujejo v toplih deželah kar cela zemljišča in jih zasajajo z drevjem, ki ima v sebi gumijev sok. V ta drevesa zarezujejo delavci in delavke globoke zareze, in v nekaterih urah se nabere sok ob vznožju debel v posebne posode. (Temu soku so rekli Indijanci «kauču».) Nabrana snov se potem znaša skupaj in stiska v posebnih stiskalnicah, da se hitro strdi. Strjena se potem reže v večje ali manjše kose in oddaja v tvornice in delavnice.
Omeniti je še, da uspevajo le v gorkih krajih drevesa, podobna našim figovim, ki dajajo ta prekoristni sok.
Tone Seliškar:
Klip, klop,	,.Dvigni ga v naročje, Minka!'
mladi mlinar žilo melje;	Klip, klop,
klip, klop,	dele bi poljubil mlinar,
sinček mali zrna šteje;	klip,	klop,
klip, klop,	mlin	ropoče:	„Skode vinar."
kdo pač zrna kdaj preštel je? Klip,	klop,
Klip, klop,	mlinar, mlinar že ne čuje,
mlinar gleda ženo, sinka,	klip,	klop,
klip, klop:	dete	svoje	poljubuje.
Klip, klop,
laski zlati so kot žito, klip, klop,
gosti bolj kot belo silo, klip, klop,
očka sta kot ajda črna, klip, klop,
zobki so blesteča zrna.
©©© ©
PRI POMENKU.
© © © ©
Polž.
olž je bil najskrivnostnejša žival za nas.
Poznali smo le tistega polža, ki je nosil roge, oči pa na dolgih pecljih, kot nosijo svetilke pri procesiji; tistega, ki je imel hišico na hrbtu. Slugarja, dolgega črnega polža, ki ni imel niti hišice niti rožičkov, nismo imeli za polža. Tudi malih polžkov, ki imajo hišico majhno kot gumbek pri srajčki, nismo marali.
Kadar je ko izmed nas zagledal polža, je plosknil z rokama in zaklical:
«Polž, polž!»
Vsi smo se zgrnili okrog njega, posedli smo, počenili, legli na trebuh in ga gledali kot največje čudo.
«Polž, polž pokaži roge!»
«Saj jih kaže.»
Polž se ni zmenil. Molče je šel svojo počasno pot dalje. Gotovo je razmišljal zgodbo — svojega očeta. Ta je nesel zdravila za svojo mater, plezal čez plot že več let, deveto leto h koncu je priplezal na vrh in padel nazaj na tla. «Naglica ni dobra*, je dejal in plezal znova devet let in še kateri dan.
Ni nam bilo po volji, če se ni zmenil za nas. Vzeli smo bilko in dobi! jih je po rožičku, prvič prav rahlo. Naglo je skril svoje oči, kot bi obrnil nogavico. Ne popolnoma. Počakal je, kaj bo. Bili smo mirni. Čez čas je zopet pogledal oprezno, počakal še malce in šel svojo pot.
Kaj pa potem?
Med nami se je vselej vnel prepir, ali naj ga dražimo, ali v miru pustimo. Dražili smo ga, saj mnogo ni zamudil, počasnež. Zdaj ni več poznal šale. Ko jih je drugič dobil, se je stisnil, da ni bilo nič več rožičkov, niti njega ne, sama hišica je ostala in polž v nji.
«Zdaj pa imaš», smo dejali temu, ki polža ni pustil v miru.
«Saj se bo zopet prikazal.»
«Mirni bodimo.«
Potuhnili smo se v travo, komaj dihali smo, toda govorili smo vseeno, pritajeno, počasi, naše oči so bile uprte v lupino.
«Kam gre polž?»
«V sejm. Krošnjo nese.»
«Kaj pa prodaja?»
«Bog ve. Nič ne pokaže.»
«Saj ima hišo, saj nima krošnje*.
«V hiši jo ima.»
«Saj ni prostora.»
«Če je za polža, bo še za krošnjo».
Prepirali smo se, če je v polževi hiši lema, ko ni oken in če polž vidi vseeno, dokler ni kdo izmed nas del prst na usta in pošepnil: pst!
Polž se	je	zganil.	Prikazalo se je	telo in	se	s simo zopet	oprijelo
zemlje, nato	so	zrastli	rožički, prikazale so se	oči... Polž	je	nadaljeval
svojo pot.
Tedaj smo bili neizmerno veseli. Zdaj se ga ni nihče več dotaknil. Le iz usmiljenja smo ga prestavili včasi par metrov dalje, da bi mu olajšali pot in prihranili pol dne. Toda polž je imel trdo nezaupljivo butico; ujezil se je nekaj časa in nato krenil nazaj. Oj zamera, kadar je storil kaj takega! Dejali smo mu, da je — čuk.
Gorje, če bi bil kdo polža zmastil. Neodpusten greh. Le prazne kaj žice smo nabirali	za	babico,	ki jih je dajala	kokošim.
Zato pa	smo vprašali babico:
«Zakaj nosi polž na rogeh oči?»
«Zakaj nosi hišico na hrbtu?»
Dve vprašanji.	«Kaj naj jaz	vse vem,» je dejala babica.
«Veste, veste»,	smo dejali in	še obljubili kajžic.
Babica je pričela: «Od tistega časa je mnogo mnogo dni, ko je Marija z Jezuščkom bežala, da ga niso vojaki umorili. Ko je bila v daljni deželi, se je storil večer, veter je bil in dež je padal. Niso imeli, kamor bi šli, ljudje so vse hiše zaprli in niso strehe dali. Sveta Družina je ugledala polževo hišico. Polž	je pogledal iz	nje in videl tri romarje: — «Kdo	ste	vi?»
<-Jaz sem Jožef, tu	je Marija in Jezus, njen sin; nimamo, kamor	bi	šli	med
nevihto in čez noč!» — Polž je dejal: «Da je hišica moja dovolj velika, šel bi iž nje in prostora vam dal.» Tisti hip je polževa hišica zrastla, imela prostora za štiri, da so v nji prenočili. Marija je vprašala polžka: «Kako se ti godi?» — «Slabo, preslabo,« je polž dejal. «Krošnjarim, ali mal sem in mehak, počasen pa tudi, preden ga vidim, že me kdo pohodi in kadar se vrnem, je hiša razbita — hudo je, hudo!» — Marija je dejala: «Bolje bo!» — In ko so zjutraj z zahvalo odšli, je bila hišica zopet majhna in polž jo je nesel s seboj, a oči so visele na dolgih rožičkih, da lahko vsakogar vidi in se mu ogne, počasnež, hišice pa nihče ne razbije, ko je od doma. ker jo nosi s seboj.»
© © ® ©
Kjer se prodaja pijača, se ne more prodajati kruh.
Za mladino, ki še 20 let nima, je vino škodljiva pokvara. (Slomšek).
Preje se jih tisoč napije smrti, kot eden žeje umrje. (Fileidank)'.
____________________ ....	.	t
Alkoholizem, to je naš sovražnik. (Jean B. Dumas). .
P. L :
Zakaj ima zajček tako dolge uhlje ?
va izgnanca, potrta in plaha, sta romala prva človeka iz raja v pusti, neznani svet. Klavrne in pobite so jima sledile živali. Silno se je zabliskalo in zagrmelo, ko je zadnja žival prestopila prag solnčnega raja in že so se z gromom in truščem zaprla rajska vrata. Tik njih se je pojavil mrk in resen angel, ki je z ognjenim mečem stražil vhod v sveti, vsled nepokorščine izgubljeni raj.
Preplašene vsled gromovitega treska in poka so se razpršile živali v vse štiri vetrove. Kraljevi in isilni lev je zbežal v puščave, okorni medved se je skril v najtemnejši gio<zd; za njim so bežali volk, lesica in druge zveri. Ribe so se umaknile v skrivnostne morske globine in drobni ptički so trepetaje poiskali zavetja v košatih drevesnih kronah. In zajček bo-jazljivček? Ta se je šele prestrašil. V silnih skokih je drvel preko' polja in se ob robu gozda zaril v obsežen kup listja, ki je čepel ob vznožju mogočnega hrasta. S tačicami se trdno' oklene hrastovih korenin in trepetaje čaka, kdaj pride oni mrki angel z ognjenim mečem in mu upihne to bedno življenje.
Edini pes ni zapustil nesrečnih izgnancev. Verno stopica za prvima človekoma. Prijazno miga z repkom in se radovedno1 ozira na vse strani. Ko dospejo« do roba gozda, kjer se je skrival plahi zajček, vidi pes, da se listje giblje. Radovedno pobrska po listju in njegovo bistro oko koj zapazi konce zajčkovih uhljev, ki so se nemirno premikali v listju. Krepko jih zagrabi in vleče in vleče na vse pretege, ker hoče na vsak način vedeti, kaj se skriva v listju. A zajček, ki misli, da ga vleče oni mrki angel iz varnega zavetja, 'Se še trdneje oklene korenin in v strahu in trepetu čaka, kaj bo. Naposled mu -opešajo moči in radovednež pes privleče iz listja cd strahu napol mrtvega zajčka na beli dan. Pa kakšnega! rako mu je nategnil nežna in kratka uhlja, da mu visita vsa krvava in nategnjena klavrno preko glave.
Od tedaj nosi zajček bojazljivček dolge uhlje in ni malo ponosen na ta svoj okrasek, ki si ga je pridobil sicer neprostovoljno, a s krvjo in
Kam bo neki palo ?
Na temno bo roko, na večnost globoko . . .
trpljenjem.
Iran Žgur :
V	majhni igrački majhni kovački Tika, tik, tikajo, čas nam odmikajo.
© © © © Ure.
V	veliki igrači, veliki kovači na čas, nakovalo vihtijo nihalo —
GULIVER IN LILIPUČANSKA VOJSKA.
Nekaj lel za »Robinsonom" je izšla na Angleškem (1. 1726) druga, islotako nenavadna knjiga: »Potovanje v razne neznane dele sveta". Pisatelj si je nadel ime: Lemuel Guliver. V resnici se je imenoval Jonatan Swift in je bil duhovnik v Dublinu. Zemlja .Liliput" mu je pa bila Angleška sama in je v knjigi bičal in smešil domače razmere.
Guliver v glavnem mestu.
Končno so Guliverju vendar dali prostost, toda pogojno, ter so mu dovolili, da si ogleda glavno mesto. Ljudstvu lili-puškemu so to naznanili s posebnim razglasom. Mesto j s bilo res veliko in obzidano okrog in okrog z zidom, visokim dva čevlja in pol ter širokim najmanj enajst palcev. Obzidje je imelo močne stolpe, po deset čevljev vsaksebi.
«Vstopil sem čez velika vzhodna vrata,» pripoveduje Guliver, «in sicer zelo previdno, ter sem šel po dveh glavnih ulicah. Da ne bi: pokvaril streh in žlebov z gubami obleke, sem oblekel kratek telovnik in sem se upogibal po-šev. Okna streh in gornjih delov hiš so bila tako nabita gledalcev, da nisem nlikdar na svojih potovanjih videl bolj obljudenih krajev. Dve glavni cesti sta
široki pet čevljev. Ulice in kotički, kamor pa nisem mogel stopiti, so meril', po 12 do 18 palcev. Mesto ima pol milijona prebivalcev. Sredi mesta je vladarjeva palača, obzidana okrog in okrog.®
«Kralj je zelo želel, da bi si ogledal s'ijaj njegove palače. Pa mi ni bilo mogoče stopiti čez ozidje, visoko kakih pet čevljev, da ga ne bi poškodoval.*
«Porabil sem tri dneve, da sem s svojim nožem porezal nekaj največjih dreves v kraljevem vrtu, oddaljenem nekaj sto metrov od mesta. Iz teh dreves sem naredil dva stola, visoka po pol metra :n tako močna, da sta držala mojo težo.»
«Ko je bf.lo ljudstvo drugič obveščeno, sem spet šel po mestu do palače ter sem nesel s seboj svoja stolčka, Stopil sem na prvega in položil druzega čez streho na sredo dvora ter prišel po njem pre-
vidno v notranjost. Toda ko sem stal, jc bilo vse globoko pod menoj. Zato sem moral leči na tla. Tako sem lahko gledal skozi okna kraljeve palače. Videl sem kraljico in njene strežnice. Njeno Veličanstvo Kraljica se mi je prijazno na-smehljala iz okna in mi je ponudila roko, da jo poljubim.®
Kmalu potem je Guliver zapazil, da sta v lilipučanski državi dve stranki, ki sta se ločevali po visokih in nizkih petah. Povrh pa so grozili z bližnjega otoka Blefusku, da bodo udrli v Liliput. To ni bila šala, zakaj Blefusku je druga velika država — velesila — na svetu. Do prepira je pa tako le prišlo:
Ded sedanjega kralja lilipučanskega je hotel nekdaj (ko je bil še otro.<) snesti jajce. Odprl pa ga je na debelem koncu in si je pri tem obrezal prst. Takratni kralj je radi nesreče izdal takoj strog ukaz, da se morajo jajca odpirati na ozkem koncu. Da bi tega ne bil napravil! Lilipučani so se hoteli držati starih navad ter so se raje začeli puntati, kakor da bi odpirali jajca na tanjšem koncu Pri tem jih je hujskal vladar velesile Blefusku, kjer so dobivali zavetje vsi Lil pučani, ki so zagovarjali prebijanje jajca na debelem kraju.
Guliver je takoj izjavil, da bo branil lilipučanskega kralja pred sovražniki. Zato je pobral Blefuščanom vse njih ladje. Lilipučanski kralj pa je bil zelo maščevalen in mu ni zadoščala ta mornarica. Hotel se je polastiti vse sovražne države in pokončati vsi tiste, ki so zagovarjali debelejšo skrajnost. Prot' temu pa je Guliver ugovarjal. Lilipučanski kralj se ni več zanesel nanj, Guliver je padel v nemilost, a je še o pravem času zvedel, da so ga obdolžili veleizdajstva. Rešil sc je s tem, da je ušel k Blefuskom, ki so ga prijazno sprejeli.
Guliver pri velikanih.
Čez nekaj časa se ja Guliver spet vozil po morju. Ko jim poide voda, pripeljejo h kraju in kapitan pošlje nekatere iskat vodo na suho. Blod li so okrog, a niso nčesar našli. Zato so se vrnili na breg. Toda joj! Ladja beži na vso moč po morju, zanjo pa brodi velikan, da bi jo zgrabil.
Guliver ni nič čakal, ampak je kar zbežal nazaj, odkoder je bil prišel.
Kmalu je videl, da je v tej deželi vse silno veliko. Trava je rastla dvajset čevljev visoko.
«Se bom pa lahko skril!» si je mislil Guliver in zavil v gost ječmen. Dolgo je hodil po njem, dokler ni naposled prišel do ograje.
«Kar skozi zlezemo!» si :e dejal.
A gorje! Po oni strani je korakal prav tak velikan, kakor ga je že videl pri morju. Visok je bil kakor zvonik in korake je delal po deset metrov.
Guliver naglo v ječmen, pa ni nič več pomagalo. Velikan je zakričal,krik je bil kakor grom. Hitro je prišlo sedem enakih, le da so imeli kose, velike za pet naših.
Najbrže ni nihče zapazil Guliverja, zakaj velikani so se napravili, da bi začeli kositi, in eden njih je stopil prav zraven Guliverja. Le malo je manjkalo, da ni stopil nanj in ga pomečkal s svojo veliko nogo. Takrat je Guliver od strahu zakričal, velikan pa je gledal okrog, kaj se oglaša. Naposled je velikan zagledal Guliverja. Prijel ga je previdno s palcem in kazalcem in vzdignil s tal. Mcrete si misliti, kako je bilo Guliverju neprijetno v velikanovi roki. Držal ga je kakih dvajset metrov od tal. Če bi se kaj branil in gibal, bi zdrknil izmed prstov v strašno globočino. Vse, L<ar si je Guliver upal napraviti, je bilo, da je dvignil oči proti nebu in sklenil roki, kakor da prosi. Menda se je velikanu zasmilil. Položil ga je v žep in nesel pokazat gospodarju, Ta ga je vzel in dal hčeri za igračo, pozneje ga je kazal radovednim velikanom za denar, dokler ga ni prodal kralju. Na kraljevem dvoru so mu naredili posebno škatljo, da so ga spravljali vanjo.
Ko pa je bil nekega dne spet v škat-lji, je priletela velika ptica in odnesla škatljo in Guliverja v kljunu proti morju. Tam ji je vse skupaj padlo v vodo. K sreči je to videl neki kapitan in rešil Guliverja v svojo ladjo.
Ko so se pa spet pripeljali na Angleško, se je Guliverju, ki je bil že vajen velikanom, zdelo vse majhno in neznatno:	hiše, drevesa, ljudje, živali in
drugo. Tako je začel počasi misliti, da se nahaja spet med pritlikavci v Lili-putu.
KOTICKARJEM
Boj med gozdnimi in domačimi živalimi.
Nekega dne je	srečal	pes	svojega	prijatelja mačka, ki	je bil	na	lovu poljskih
miši. Reče mu:	«Hej,	ljubi	mucek,	idi z
mano, grem v boj proti gozdnim tovarišem, divjemu prašiču,	volku	in medvedu.	Oni
dan so mi napovedali boj tu gori med lemi hrasti!»
Maček je bil takoj pripravljen iti.
Med potjo sta srečala petelina, ki je pasel svojo družino blizu samotne hišice.
«0, zdravo, petelinček!« ga ogovorita prišleca. «Idi z nama, da dobimo zmago v borbi s tremi krvoločnimi gozdnimi junaki!«
»Kikiriki, idimo!»
Napotijo se v strmi breg, ko so se prikazali na vrhu med drevjem trije sovražni nasprotniki. Ugledali so eden drugega. Ker je solnce močno pripekalo, se je svetilo petelinovo perje kakor svetle nabrušene ostrine. Ubogi psiček je dobil prejšnji dan brco pod nogo in je šepal, zato je bilo videti z griča doli, kakor bi kamenje pobiral. In maček, ta je šel ponosno po strmini navzgor, s povzdignjenim repom, tako da se je zdelo, kakor bi nesel kakšen kol na vojsko.
Ko gozdni vojščaki to zagledajo, se prestrašijo ter rečejo: Eden kamenje pobira že vso pot, ubogi mi; drugi nese same sablje, a tretji pa strašanski kol, pomagajmo si! Urno skoči volk na hrast, medved se skrije za grmovje, prašič pa se zarije v kup listja.
Ko prideio ti do vrhunca, ne vidijo nobenega več. Kar zagleda maček nekaj v listju. Misleč, da je miš, skoči urno in zagrabi za uho. Prašič plane pokoncu, maček skoči na drevo, volk pade od strahu, ker se je bal mačka, na tla ter si zlomi nogo. Pes pa skoči v grm. Kar se zakadi iz grma medved, pes za njim. Medved, preveč okoren, pade v jarek ter se ubije, le prašič je še precej srečno ušel v bližnji gozdič.
Nato so se vrnili zmagovalci prav ponosno proti domu.
Kalan K., Idrija Pravljica o štirih godcih.
Štirje godci so godili od vasi do vasi po gostilnah in se tako preživljali. Nekega ve-
čera so prišli do podrtega gradu. Mesec je obseval razpadle zidove in skozi okna so visele veje različnih dreves. Tedaj je rekel eden izmed godcev:	«Tovariši, napravimo
podoknico nekdanjim slavnim prebivalcem gradu». Ostali godci so bili zadovoljni s tem predlogom in vsi skupaj so zaigrali veselo poskočnico. Ko so pa doigrali, je stopil iz razvalin majhen, star možiček, se jim je zahvalil za podoknico in dal vsakemu orehovo vejico, rekoč: «Nesite te vejice vašim otrokom!»
Godci so vzeli vejice, toda med potjo so jih pometali v stran, zabavljajoč: «Kaj drugega naj bi nam bil raje dal starec! Čemu bodo otrokom te vejice, saj jih imajo doma dovolj*. Samo eden je vtaknil vejico v žep in jo doma dal otrokom. Drugo jutro so pa pritekli otroci k očetu in vsi iznenadeni so rekli: «Oče, zakaj si nam pa prinesel tako trde orehe, da jih še raztolči ne moremo, pa tako lepo rumeni so vsi? Takih orehov še nismo videli!« Godec je gledal začuden orehovo vejico, na kateri je viselo vse polno zlatih orehov. Hitel je k tovarišem ter jim pripovedoval ta čuden dogodek. Ko so to slišali ostali godci, so šli iskat svoje vejice, katere so pometali v stran. Iskali so ves dan po travi, vendar so se morali vrniti slednjič prazni in zlovoljni domov.
Kralj Teodora, Slivno pri Nabrežini.
Bridka šala.
Nekoč je prišel pivec, ki je bil zapil vse svoja imetje, pred gostilno in ondi meril z metrom gostilniška vrata ter govoril sam s sabo:	«Ne gre, pa
ne gre!» Mimoidočim, ki so ga vprašali, kaj počenja, je rekel: «Ta vrata so široka le poldrugi meter, a vendar so šli skozi ta vrata moj travnik, moj vinograd, moji konji in voli in nazadnje še hiša in vrt. — Sedaj pa še sam ne smam skozi; vedno me vržejo nazaj.» — Ker pivcu alkohol zmeša pamet, ne spozna pravočasno, da ga spravi pijančevanje na beraško palico.
REŠITEV UGANK' V 8. ŠTEVILKI
i. Demanl : k, kri, vrata, okolica, kegljišče, kralj Matjaž, vratarica, kmetija, vojna, val. z.
H. Uganke: 1. Današnji dan, 2. Dež, voda, >. Goba. 4. Lastovka, 5. Kadar stoji med vrati, 6. Cerkvenik, 7. Odmev, 8. Ključ, 9. Kostanj, 10. Dokler pride do srede, 11. Vlak, 12. Z ničemer, 15. Seno.
III. Računski uganki : Kavk je bilo 36.
9
2.	1000 = 999^ (mogoči so še drugi načini.)
Bark o vi j e:	Vitez Andrej in Antonija. — Dolina:
Slavec Krista, Lovriha Marija. — Lozice: Perfeta Perina. -— Novaki: Fiander Janko in Marica. — Opčine: Šonc Oskar. Rojan: Milavec Dušan. —- Sv. Jako b: Kariž Vladimira, Šorn Ljubomira, Granduč Slava, Runko Olivij, Potrata Pavla, Besednjak Alojzija, Godina Marta, Bidovec Marija, Tončka in Rudi, Lah Emilija, Obersnol Irma, Prah Valerija, Stcinberger Marija, Prah Ladislav, Kovačič Etbin, Turko Roman, Lipovec ■losipina, Kravos Nada, Barič Stefi, Piščanc Zora, Pertot Vlasta, Kerševan Olga, Reiter Berta, Savron Ljudmil, Gerbec Ernst, Nedoh Danilo, Deško Danila in Viktor, Gombač Zora in Ana, Pregare Vladimir, Pavletič Ana, Hrovatin Alojz, Šuligoj Josip, Skok Viktorija, Jerman Nerina, Jug Ana, Sluga Franc, Renar Vida, Mrak Lidija, Jerman Julij, Blažič R.,. Lozej Karl, Čermelj Viktorija, Švagelj Ada, Čehovin Franc, Spetič Maks, Tomažič Stanislav, Furlan Maks, Rydval Miroslav, Reiter Maksi, Cerkvenik Franc, Škerjanc Jordan, Pertot Aleksi), Cunja Lino, Štokelj Karl, Ban Josip, Babič Ivan, Pavletič Karmela, Skok Danica, Granduč Zora, Babič Karl. Vrbovo: Stevr.-berger Franc, Logar Anton. — Vrtojba:	IV.	razred.	—
Ledine: Mezek Matevž, Čadež Franc, Mohorič Fanika,
ZA KRATEK ČAS
I. Kelih.
(Zložil Corn Ferdinand, I.edine.)
a	a				1. reka na Poljskem
a	n	1 a	b	c	2. žensko krstno ime
č		d	d	d	3. trda stvar
€	e	e	c	e	4. star denar
e	g	g	i	i	5- mesto
- i	i	i	j	k	6. zver
k	k	k	>	m	7. moško krstno ime
m | n		n		n	8. šolska polrebščina
	°				9. voznikova beseda
		r			10. samoglasnik
		r			11. samoglasnik
		r			12. samoglasnik
	r	r	r		13. ljubi pošten človek
h	s	1	u	H	14. mlad otrok
II.	Posetnice.
(Anton Bajt, Trnovo pri Kobaridu)
Ir. Madnik-
An. Rcklar
Maks Onek
Povej poklic teh
oseb!
III.
Hiša '
.1
Po sredi navzdol čitaš ime in priimek pesnika.
Kako razdeliš Iri njive med štiri brate, da dobi v^ak enako velih kos ?
P	P | S	H
P T		E "e"
L	o |o	1
IV. Skrivnosten kvadrat.
(Maslo Pavel, Pasjak.)
Vsako katero črko združiš, da dobiš znani izrek ?
(Debeli P pride na začetek.)
WWvVWWWvVW
IV. Igra s številkami.
1X8+1=
12X8 + 2 =
123X8 + 3= .
1234X8+4 =
12345X8+5=
123456X8+6=
1234567X8+7=
12345678X8-1-8=
124456789X8+8=
Rešitve je poslati do 10. junija.
Izžrebam rešilec bo primerno nagrajen.