UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun ( Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418. SLOVENCEV GLASILO BENEŠKIH NAROČNINA : Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za Inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir Leto XI. — Štev. 25 (202) UDINE, 16. - 30. SEPTEMBRA 1959 Izhaja vsakih 15 dni Skoraj ni jugoslovanskega velesejma (fiera), na katerem ne bi bile udeležene Številne italijanske trgovske in industrijske firme in imprese. Na tehničnem velesejmu, ki je bil konec avgusta v Beogradu od 23. avgusta do 2. septembra je bilo zastopanih zelo velikih italijanskih Podjetij tako na pr. Fiat, Wender, Olivetti, Ignis, Giustina, Mingatti, Marioni, Rambaudi, officine meccaniche iz Turi-ha, SICMAT za hidraulične prese tudi iz Turina, SIMA - industrie macchine accessori iz Milana, REMA officine costruzioni meccaniche iz Trsta, Rosacometta, stroji za izdelovanje betonskih cevi in toliko drugih industrijskih imprez iz Gornje Italije, največ iz Turina in Milana. Sedaj, je na vrsti tradicionalni velesejem v Zagrebu. Na tem je bilo vsako leto veliko število industrijskih podjetij 'z severne Italije in tudi letos bo italijanska industrija častno zastopana na Zagrebškem velesejmu. Konstatirali smo, da se velikih jugoslovanskih velesejmov udeležuje italijanska industrija ne samo iz velikih industrijskih mest kot sta Turin in Milan, smpak tudi iz manjših italijanskih mest kot na pr. iz Brescie, Vicenze, Vercel-Uja in drugih mest, ki niso večja od Vidma. Manjša mesta razstavljajo na jugoslovanskih velesejmih najrazličnejše Srtikle lahke industrije. čudi nas, da se industrija videmske Province skoraj ne pojavlja na jugoslo-vanskih velesejmih. In vendar ima furlanska industrija vse polno artiklov, ki bi našli kupce na jugoslovanskih tržiščih. Ni ravno potrebno, da bi šla industrija iz videmske province na velike velesejme v sosednji državi, ker bi se lahko udeležila tudi manjših velesejmov in razstav, kjer je tuje konkurence malo. V sosednji republiki Sloveniji bi bilo dobro, da bi se udeležila Furlanija razstav gospodarskega značaja na ljubljanskem gospodarskem razstavišču kot na pr. razstav za amabalažo, za motorje, za tekstilne artikle, za vinsko razstavo s svojimi stiskalnicami in raznimi aparati za filtriranje vina, za destilacijo in podobno. Veliko zanimanje bi vzbudilo furlansko blago na vsakoletnem »Gorenjskem tednu« v Kranju, kjer je na razpolago precej finančnih sredstev, dalje razstava v Mariboru, ki je center bogato industrializirane in kmečke pokrajine štajerske to je vzhodnega dela Slo- venije. Kaj bi vse napravile izlagale in seveda prodajale industrije drugih italijanskih provinc, ako bi imele tako u-godno pozicijo ob meji kot jo ima Furlanija. Poznamo okus sosednje republike, vemo, da raznih artiklov, ki jih delamo v naši provinci, nimajo v Sloveniji, in vseeno ne znamo iti na njihove male provincialne sejme in gospodarske razstave, ne znamo prodati svojega blaga, kot ga znajo druge province. Imamo med seboj ljudi, ki znajo slovenski jezik, kar bi še bolj olajšalo ekonomske kontakte med Furlanijo in Slovenijo. V malem osebnem obmejnem prometu po videmskem sporazumu in v malem blagovnem prometu smo se že delno u-peljali na slovenski trg. V Sloveniji vedo, da se dobi v Vidmu bolj poceni blago kot pa v drugih italijanskih mestih ob meji. Ne znamo pa napraviti korake še dalje, da bi reklamirali naše blago, da bi ga razstavljali na vseh bližnjih gospodarskih razstavah Slovenije in bližnje Hrvatske. študirati moramo njihove potrebe in začeti s produkcijo takšnih artiklov, ki bi gotovo šli v prodajo v obeh sosednjih jugoslovanskih republikah. Economia e pregiudizi Mi v Furlaniji vidimo le svoje težave, ki so velike, svojo mizerijo ki je ne moremo več skrivati, svojo ekonomsko krizo, ki nam dela sive lase in zato v svojih skrbeh ne vidimo, da tudi pri naših sosedih na Tržaškem in Goriškem ne cvetejo samo rožice, ampak tudi pečen-ce in osat. Na Goriškem so se začeli tresti stebri glavne industrije. Posebno težave so z industrijo IRI, ki je podpirana in finan- ••iiiiii lin m im n 1111111 n ii 11 mi immilli mn liiiiiiiiiiiiiiiiinin m 11111111111111111111111 ii 1111111 ■ Želimo skupne italijansko - slovenske kulturne manifestacije pri nas Mesto Koper poznamo v videmski pro-vinči predvsem po njegovi radijski po-staji. že vsa zadnja leta je le redka fa-Milija pri nas, ki ne bi poslušala italijanskih pesmi koprskega radia. Pred leti so se posebno italijanski na-®ionalistični listi v Vidmu in v drugih Cehtrih Veneta jezili, ker so vsa Furlanija in tudi druge province poslušale ra-(lio Koper zaradi njegovih emisij italijanskih kanconet. To so bili še časi, ko J® bilo ozračje zastrupljeno z nacionalističnim sovraštvom. Sedaj smo pa na ®°ti prijateljstva med narodi prišli ta-daleč, da je italijanska televizija iz Titana skupaj z jugoslovansko organizira na glavnem trgu v Kopru priredi-*ev italijanske lahke glasbe, na kateri 80 nastopali znani italijanski pevci Artu-10 Testa, Maria Pariš, Ana D’Amico, fausto Cigliano in drugi. Orkester 32 Muzikantov iz Trsta je vodil tržaški di-r%ent Guido Cergoli. Posamezne točke Mograma sta napovedovala znana italijanska napovedovalka Emmi Danieli in SI°Venski pisatelj ter napovedovalec ljubljanske televizije Saša Vuga. Publika na tej radijsko-televizijski Medstavi italijanskih pesmic je bila v VeUki večini slovenska, ker so prišli po-številni Slovenci iz Ljubljane, iz rnjev bivše cone B in s Tržaškega. Pokušala je koncert skoro polnoštevilno Tfa italijanska narodna manjšina na °Prskem, številni Italijani s Tržaškega M drugih obmejnih krajev. Koncert dne 25. VIII. 1959 ni bil prva Mtuma prireditev na Koprskem, pač je bil prvi skupni nastop Italijanov Slovencev, ki so vsak s svoje strani 1 tisočglavo množico Slovencev in ^a'ijanov. Do veljave je prišlo popolno-enakopravno prizadevanje obeh nalil °V Sl0venci s0 v dMnejnem kraju na , avnem trgu poslušali z navdušenjem ^'Uiijan.sko pesmi in Italijani so uživali ujasovni organizaciji kulturne manife-M)iit'„ za katero so se potrudili sloven-tehniki in slovenski napovedovalec. jU še to: Italijanska in slovenska božica z obeh strani meje je bila, po- «•iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiriiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii ii iii!i!iiiiiiiiiniiii iiiiiiiiiiriiiiiiiiiiririiiiiiiiMiiiiii mitii1»1! M'imni Posnemajmo druge v splošnem protestu cirana od države, od governa. Najprej so se pokazale težave s tovarno SAFOG v Gorici ,ki dela metalurške izdelke; razne majhne fabrike v goriški provinci so tudi odpuščale delavce. V velikih kan-tierih CRDA v Monfalcone so pomalem že dve leti odpuščali predvsem starejše delavce. Sedaj so pa kratkomalo inkor-porirali veliko fabriko OMFA v drugo in odpustili čez 1.000 delavcev. Začeli so protestirati delavci v sindikatih in so se ustrašili po vrsti vsi politični krogi go-riške province. Krščanska demokracija na Goriškem je pa sedaj takšna kot pri nas v Furlaniji. Posamezni poglavarji se med seboj kregajo, partija nič ne dela in se boji celo, da bi preveč nadlegovala Rim s poročili in protesti o težkem ekonomskem stanju. Situacija je bila in je še na Goriškem tako težka, da sta se ogenj in voda združila, da so enotno nastopile vse goriške partije od skrajno čem parne do skrajno desne strani. Skupno so nastopili komunisti in missini, socialisti in liberalci, socialdemokrati in še druge stranke, le demokristjanov ni bilo zraven. Demokristijanski parlamentarci so se šele takrat zganili, ko so vse ostale partije potegnile za sabo mišljenje vse javnosti na Goriškem. polnoma v sporazumu z lokalnimi oblastmi, ki so prireditev materialno in moralno podprle. Misel, da bi kdo prepovedal prireditev na glavnem trgu, se je vsem zdela smešna kljub bližini tržaške Piazza Unita, kjer so oblasti še pred kratkim postopale drugače. Upamo, da tudi na Tržaškem teče čas naprej in da bodo tudi tam določene prepovedi postale zastarele, anahronistične. V videmski provinci je prišla skupna prireditev kulturnih manifestacij samo do Čedada z nastopom s ovenskega vokalnega okteta. Čakamo, da se bo vršila kakšna slovenska kulturna manifestacija tudi v Vidmu, kot smo že imeli nastope avstrijskih umetniških skupin s Koroške. Prepričani smo tudi, da bodo v duhu prijateljstva med sosednjimi narodi omogočile oblasti, da bodo lahko naši priprosti ljudje v Furlanski Sloveniji imeli tudi oni priliko požeti še na kulturnem polju sadove prijateljstva in prisostvovati slovenski kulturni prireditvi pod podobno patronažo lokalnih oblasti kot se je dogodilo 25. avgusta v Kopru. Tudi v špetru, sv. Lenartu, v Ravenci, Brdu, Tajpani in drugih krajih naše dežele naj bi se ljudje zbrali na kulturnih manifestacijah, kjer bi se vrstile italijanske, slovenske in furlanske pesmi, plesali furlanski, rezijanski in slovenski folklorni plesi recitiralo po italijanski, slovenski in furlanski. Vsaka narodnost bi pokazala kaj zna. Poklicati bi lahko še slovenske in nemške Korošce iz Avstrije, tako da bi v videmski provinci dali zgled tolerance nasproti raznim narodnostim, ki žive od Livenze do Drave, Save in Soče. Kulturna svoboda in širina privlečejo s seboj še druge vrline in koristi bolj materialnega značaja. Kulturni, politični in ekonomski krogi Furlanije morajo iti iz sedanje ožine, sedanje omejenosti, ki jih duši ekonomsko, kulturno pa odriva v manjvreden provincializem. Odprimo vrata vsem tokovom strpnosti in medsebojnega razumevanja med narodi ! Mi v Furlaniji, ki smo preveč obzirni do Rima, ki se bojimo vsakega malo bolj glasnega, protesta, bi se lahko marsikaj naučili od Goričanov in od drugih italijanskih provinc. Na Goriškem se niso bali proglasiti splošen štrajk v provinci, na Goriškem se posamezne partije niso bale stopiti skupaj neglede na ideološke razlike in pustiti ob strani neaktivno demokrščansko partijo. S takšnim postopanjem političnih krogov v Furlaniji ne bomo dosti dosegli, ker po drugih provincah, ki so v manjši krizi kot mi, in seveda tudi nekaj dosežejo. Pri na9 se pa naši furlanski demokrščan-ski parlamentarci nekaj motajo po mi-nisterstvih in dobivajo neke obljube, ki končajo v žornalih in ne pridejo dalje. Na Goriškem imajo rotacijski fond skupaj s Trstom z nad 46 milijardami za investicije v industriji in drugih javnih delih, imajo v Gorici svojo cono franco s kontingenti za sladkor, bencin in druge stvari. Na Goriškem nimajo nobene cone montanje z mizemo Kamijo, z mizemo dolino Fella, s še bolj mizemo Rezijo, Valle Celina s šodrom in puščavo po terski dolini in s praznimi vasmi po nadiških dolinah. Pri njih se samo zapirajo fabrike, pri nas pa jih v narve-čjem delu province sploh ni. Prav imajo, da kričijo, da štrajkajo, da vsi skupaj nastopajo. Vsaj si ne bodo mogli očitati, da niso vsega ukrenili, da niso dovolj močno klicali na pomoč. Pri nas je pa monopol demokrščanske partije postal premočan, tako da so njihove se- Da quattro numeri un settimanale tipicamente borghese, che si stampa a Milano, si interessa dei fatti di casa nostra con una «Inchiesta nel Friuli e nella Venezia Giulia». Di questo interesse noi ci sentiremmo fortemente lusingati se le puntate dell’inchiesta non rivelassero un confessato nazionalismo, una aprioristica opposizione ai principi del regionalismo, una non velata avversione a quella resistenza dalla quale sono nate le attuali costituzioni dell’Italia e della Jugoslavia. L’autore degli articoli, oltre a deprecare il fatto che a Udine i capi delle due associazioni partigiane Osoppo e Garibaldi si stringono la mano, oltre a dispiacersi che il Consiglio Comunale abbia deciso di costruire un monumento alla resistenza, irride all’eroismo dei partigiani, definendo solo parzialmente veri i loro meriti, e si dichiara solidale con i missini. Di fronte ad atteggiamenti del genere noi preferiamo che del Friuli, della Venezia Giulia si continui a tacere; è meglio che gli italiani della penisola continuino ad immaginare Udine in mezzo ai boschi piuttosto che vengano malamente, erroneamente informati da individui che ieri furono al servizio dei tedeschi e dei fascisti, nei vari uffici di informazioni del cosi detto Littorale Adriatico, di brutta memoria. Con questi ultimi noi non vogliamo polemizzare; ad essi noi non abbiamo nulla da dire. Vogliamo invece parlare con gli uomini di buona volontà, che abitano dentro e fuori della nostra regione. Mentre individui di ben chiara fisionomia politica tendono turbare i rapporti esistenti tra Italia ed Jugoslavia, noi ci preoccupiamo di mostrare come tra i due paesi ci sia in atto uno sforzo di avvicinamento, ci sia un tentativo quanto mai lodevole di dimenticare il passato per risolvere il problema di intese, utili ad ambedue le parti, sul terreno economico, le correnti vive dell’opinione pubblica sono ormai compenetrate dall’idea che il buon vicinato, l’accordo, la comprensione reciproca tra due paesi confinanti sono utili a tutti. A tutto ciò pensavamo in questi giorni visitando la fiera di Zagabria e constatando come il padiglione italiano fosse il più grande di tutti gli altri. E il nostro pensiero era confortato dalle informazioni dei notevolissimi progressi realizati in questi ultimi tempi, dagli scambi commerciali tra Italia ed Jugoslavia. Nel luglio scorso infatti è stato firmato un nuovo accordo economico tra i due paesi confinanti: l’Italia, entro il 1961, fornirà alla Jugoslavia attrezzature industriali per l’ammontare di cinquanta milioni di dollari. Il pagamento rateale, favorevole alla nascente industria iugoslava, non è sfavorevole nemmeno agli italiani in quanto, già presenti sul mercato di Belgrado, di Zagabria, di Lubiana, avranno la possibilità di allontanare la concorrenza di produttori d’altri paesi. I grossi gruppi industriali della Monte- kreterije, njihovi poglavarji, njihovi parlamentarci postali apatični in med seboj skregani. Mi furlanski Slovenci moramo skupaj z vso gente di montagna od čemparnega do desnega brega Taljamenta, v Karniji in vserod iti s tistimi, ki protestirajo proti sedanjemu imobilizmu v ekonomiji, proti sedanjemu propadanju. Pokazati moramo, da smo se nekaj naučili od dela v emigraciji po Sviceri, Franciji, Belgiji in drugod, da se ne pustimo voditi za nos. Pokazati moramo, da še ni greh, če nismo za sedanje politične kroge v governu, ki nič ne naredijo. Delati moramo tako kot na Goriškem in v drugih provincah naše Italije, kjer vedo, da boš le s silo dobil pomoč in rešitev iz krize. Otresimo od sebe strah, da se moramo držati za krilo demokrščanske mačehe, matrinje. Pokažimo, da smo politično odrasli, poiščimo zaveznike med stotisoči enakih revežev v furlanski montanji. Le združeni Furlani in Slovenci bomo nekaj dosegli. catini, della Fiat, della Olivetti, della Ansaldo hanno ben capito la situazione: la vicina repubblica è un utile sbocco per le iniziative economiche italiane nel campo metallurgico, chimico, tessile. E non vale dire che, cosi facendo, gli Italiani contribuiranno a far nascere una industria jugoslava in concorrenza con la loro: le economie dei due paesi resteranno sempre, in linea di massima, complementari e, del resto, più gli jugoslavi si svilupperanno industrialmente, più avranno bisogno e capacità di comprare impianti nuovi; quanto meglio si svilupperà l’economia jugoslava, tanto più si alzerà il tenore di vita dei popoli della vicina repubblica che potranno acquistare sul mercato italiano quegli elettrodomestici che già notevole diffusione hanno nella penisola, quelle automobili, quei moto-scot-ters, quelle radio che le fabbriche italiane molte volte non rescono a collocare in utile vendita. Ma a Zagabria, differentemente dall’anno scorso, inutilmente abbiamo cercato uno stand friulano, se nel padiglione italiano non mancano gli espositori triestini, quelli friulani brillano invece per la loro totale assenza. E l’assenza non è casuale: mentre i grossi gruppi finanziari della penisola pensano giustamente di fare i loro affari penetrando nei mercati di Belgrado, di Zagabria, di Lubiana, le industrie friulane non si sforzano assolutamente di trovare, al di là del confine, mercati di sbocco. Perchè? Pensiamo che la ragione di ciò debba essere ricercata sul terreno della politica. Le autorità delle nostre provincie, i responsabili del partito di maggioranza, che tanto peso hanno sulla propaganda politica e sulla stampa, si preoccupano di alimentare il pregiudizio antislavo, o per lo meno di mantenerlo vivo. Bisogna che gli elettori friulani continuino a pensare che, al di fuori della democrazia cristiana, c’è il caos, che ogni altro metodo di governo è incapace di risolvere problemi amministrativi, politici, di elevazione delle masse; ecco perchè non ci si preoccupa di favorire i rapporti tra friulani e sloveni; ecco perchè, anzi, ci si preoccupa di tenere i friulani all’oscuro della costante marcia dei popoli della nuova Jugoslavia sulle strade del benessere e del progresso. E’ in vigore, per i responsabili democristiani del Friuli, la possibilità di mantenere i loro posti di direzione politica; ed a questa fine essi sono più che disposti al sacrificio di concreti, reali interessi del popolo friulano. Ecco perchè la stampa dà rilievo così notevole ad ogni iniziativa di fratellanza tra gli abitanti del Friuli e della Carinzia, mentre fa ogni sforzo perchè dimenticati non vadano presunti contrasti tra friulani e sloveni. In questa nostra terra di confine, che dovrebbe servire come punto di incontro tra l’Italia e la Jugoslavia, ci si preoccupa invece di moltiplicare quelle manifestazioni patriottiche che hanno per scopo (anche se fortunatamente non ci riescono!) di fanatizzare in senso nazionalistico i buoni friulani. La propaganda nazionalistica della stampa quotidiana, cosidetta indipendente, ha addirittura diffuso un certo disagio in molti cittadini italiani di lingua slovena e li ha portati quasi a vergognarsi della loro parlata. Guai, pensano i dirigenti politici udinesi, se le brave popolazioni delle valli del Natisone e del Torre si accorgono che, a poche decine di chilometri da loro, i loro lratelli di lingua conoscono un benessere che non hanno mai conosciuto e lavorano con passione e fiducia in mi progresso futuro ancora più grande. Bisogna che il montanaro delle nostre valli si vergogni della sua lingua; bisogna che ignori il generoso sforzo di elevazione dei suoi fratelli di lingua: altrimenti chi potrebbe garantire agli uomini della D.C. quella maggioranza cui essi aspirano anche per domani? PRAPOTNO TATOVI VDRLI V KOMUN Pretekli tjedan so dno nuoč vdrli tatovi u sedež komuna. Ker niso mogli od-prjeti vrat od komunskih oficihov, so poskusili srečo v mjedihovem ambulato-rju. Tle so odnesli vse klješče za drjet zobe in takuó napravili mjedihu dr. En-ricu Rinaldiju precej škode. Sada kar-a-binerji iščejo te nezaželjene goste. ČEDAD NESREČA NE POČIVA Petljetni Ivan Kljuk iz Kosce pri Sv. SOVODNJE Lenartu se je v hiši igraj s flobertom in ta je ustrjelu. Kroglica mu je ranila oko in zatuò so ga muorali pejati v špitau Rino Medveš iz štupce je med igranjem padu in se pretouku čelo nad očesom. Ozdravu bo v 15. dneh. Devetletni Pavel Gošnjak iz Matajurja je padu in dobil pretres možganu. Ozdravu bo v treh tjednih, če ne nastopijo komplikacije. Feliks Medveš iz špetra si je pri prometni nesreči prebil zgornjo ustnico in močno udaru v čelo. Ozdravu bo v 15. dneh. Jožef Terliker iz Sv. Lenarta je padu iz kamjona, kar je nakladu opeko. Udaru se je v hrbet in zatuò so ga muorli preča pejati v špitau. Zlo hudo se je ponesrečila tud 11 Ijet-na Anita Miceli iz Rezije. Deklica se je igrala na debelem tubu od električne centrale in padla kajšnih pet mètru globoko v vodo. Par padcu je Aniti počila lobanja in zatuò je njeno stanje zlo resno. Usjem ponesrečencem želimo, da bi preča ozdravili. Naj se izboljšajo prometne zveze No, vendar bojo ljetos končal z asfaltiranjem cjeste, ki iz Tarpeča peje v So-vodnje, kjer je sedež komuna. Provincialna administracija je že dala denar, ki kor za tisto djelo an tud pjesak je že parpravjen. Sada čakamo, de bo impre-za, ki je preuzela djelo, parpejala še ma-kine in bitum. Takuò bo v kratkem skuoz vso našo dolino do Sovodenj vodila dobra cjesta in nam ne bo korlo več požirat oblake prahu, ki so se do sada dvigali za vsakim automobilom. Treba pa bi bluò v našem komunu nar-dit še dosti dosti djel in zatuo bi radi opuomnil komunske in provincialne oblasti, de se skarbi premalo za vasi, ki leže v brjegu. Po eni strani asfaltirajo cjesto, za cjeste pa, ki iz Sovodenj vodijo v Matajur, Lozac, Trčmun, Mašera in čeplatišče, ni niti lopate pjeska, da bi jih posuli. Daž, ki v naših krajih po-gostoma pada, je razril cjeste takuò močnuo, da so podobne prešušenim ho-dournikom. Še prav posebno je razrita cjesta, ki peje v Matajur in tuo je prava škoda, zaki semle zlo radi zahajajo u poljetnih in jesenskih mjescih turisti, ker iz te vasi je krasen razgled po vsej * hi itiiiiiiiiiii!! Ml m IIIII1IIIIIIII i mn I umil Ulili Hlinili,,,,,,, 11, |,,,,,,,,,, „|, iimm,,,,,,,,,, m,mn furlanski nižini in tud dobar ajar je tle, ker parhaja iz vrhov okuoliških gora. Matajur je pa tud najbuj visoko ležeča vas v Nadiški dolini (950 m). Če ne bojo cjeste preča postrojil se turist, ki je enkrat paršu v vas, ne bo več varnu, ker je škoda vozila. še nek drug važen problem bi muorli rešit par nas: avtobus, ki vozi iz čeda-daj do čeplatišč, naj bi vozu do Livka. Ljudje iz Livka gravitirajo v našo dolino, a kadar čejo iti v Čedad na trg muo-rajo v Kobarid, da tam stopijo na avtobus, ki dvakrat na dan vozi v Čedad. Avtobus, ki vozi iz Čedada v čeplatišče, bi prav lahko podaljšal linijo za tistih malo kilometru, da bi paršu do Livka. S tjem bi postal tud obmejni blok v Po-lavi pri čeplatiščih buj važen, skuoz katjerega hodi že sada nimar dosti ljudi. Ne smemo pa tud pozabit, da je Livek zlo važen kraj, ker so tam izredno dobra smučišča. Pred uojsko so vsi avtobusi in avtomobili vozil skuoz našo dolino, ker je cjesta na drugem kraju, čeglih je dobro uzdarževana, preveč strma. Korlo bi zatuò, de bi se komunski poglavarji pobrigali tud za rješit tole vprašanje. TAJPANA Zdi se pa, da nekatjerim, ki sede na Za podvig živinoreje Pred nekaj dnevi so pred notarjem v Nemah ustanovili konzorcij za naredit s pomočjo kontributa od stata nov zadružni hlev v Viskorši. Vseh skupaj je zaenkrat 7 članov in hlev bo naret v Gornjem Koncu in sicer ob križišču, kjer se odcepi cesta proti Sv. Trojici. V tem zadružnem hlevu, kdjkor računajo, bi morali rediti kakih 60 krav. Država bi morala na podlagi zakona o pomoči gorskim krajem priti na prot s kakimi 12. milijoni lir. Ta iniciativa je zarjes vredna pohvale, ker bomo tako mogli videti končno tudi v naših vaseh kaj pomeni delati zadružno. Upamo tudi, da bodo Viskorša-ne posnemale tudi druge vasi in se združile v konzorcije, ker samo na ta način bomo mogli rešiti našo živinorejo, kateri preti danes propad. Kakor vemo, ni pri nas nikakega vira entrat, če izključimo seno, katerega prodajajo naši ljudje vsako leto desetine taužentov q kmetom furlanske nižine, če se splača furlanskim kmetom rediti živino s senom, ki ga morajo kupiti v naših krajih, toliko bolj bi se splačalo našim kmetom, ki imajo živinski fuotar na licu mesta. Pred nekaj desetletji je bila za našega kmeta živina pravo bogastvo. Takrat so v našem komunu redili okoli 2.000 glav goveje živine. Zadnja leta pa, na veliko žalost, se hlevi spraznujejo, saj je število glav padlo pod polovico in ljudem ni več mar za živinorejo, raje se izseljujejo v estero, zaki delo doma je preveč težavno in premalo rentabilno. Senožeti in njive so preveč razkosane, državna pomoč je bila do danes neznatna, dajatve (tasse), ki jih morajo plačevati vsako leto, so previsoke in zato je življenje na domačih tleh za več kot kakšnega onemogočeno. Prav zaradi teh težkoč je skoraj neizogibno potrebno, da se ljudje združijo v konzorcije in da zadružno redijo živino. Seveda bo morala pri tem priti na pomoč država (stato) in to takoj, brez zavlačevanja. Pobudniki za konstrukcijo zadružnega hleva v Viskorši pričakujejo kontribut od stata še letos in upamo, da ga bodo dobili. Naši ljudje se namreč zelo hitro naveličajo čakanja, ne marajo obeč, ker s temi se nikamor ne pride, in če reč ne bo hitro rešena zaradi eventuelnega zavlačevanja od strani kompetentnih oblasti, bodo tudi tisti, ki imajo danes vso dobro voljo za vstopiti v konzorcij odšli v -svet, ker je treba jesti vsak dan. Pametno bi bilo, da bi naredili tudi Brežanji svoj zadružni hlev in za to delo bi bil naj lepši kraj v Bonah. Če ne bi bila posest te gorske planote tako zdrobljena, bi tukaj lahko redili več sto glav živine. Kraj je zelo primeren za živinorejo, ker bi lahko tudi pasli šest mesecev na leto. V Bonah je zelo dosti sena in kakor lahko vidimo na lastne oči, ga zadnja leta zgnije za dobre dve tretjini, ker ni ljudi pri hiši, da bi ga pospravili in tistim, ki so, ne pride v glavo ideja, kakršna je prišla Viskorša,-nom. Organi, ki skrbijo za podvig kmetijstva (agricoltura) in živinoreje, bi ne smeli dopustiti, da se tako zanemarjajo naši kraji. V prvi vrsti bi moral pa komun propagirati med ljudstvom kakšni zakoni o pomoči gorskim krajem so v veljavi in v ta namen organizirati konference, kakršne delajo po drugih krajih naše province. (Gino Pascoli) komunu, ni ušeč, de se naši ljudje preveč bratijo s sosedi. Pa bojo tud ti muorli odnehat, zaki drugo Ijeto bojo nove komunske votacjoni in ljudje bojo znal zbrat tajšne može, ki bojo djelali za nimar buojše parjateljske raporte z našimi, sosedi. Casi so se spremenili in zatuò u našem komunu ne sme bit več prastora za ljudi, ki skušajo kaliti mjer-no vzdušje v naših krajih. A. Cencič SV. LENART SLOVENOV SMRTI IN POROKE Umrla sta Alojz Hvalica - Zukerju iz Sv. Lenarta v starosti 78 ljet in Anton Zanini iz Škratovega, star 62 ljet. Poročila se je naša vaščanka Franka Droli z oficirjem Piero Benati in učiteljica Rukin Pia iz Hrastovja z Jožefom Pavletičem iz Kozice. 'iiiiiiiiiiijiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiriiiiijriiiiiiiiiiiiiiiijiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiijiiiiiiiuiijiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiii.ijiii,',! n n i nn 11111111 n 11 iin 11 m n m 11111 u 111111111111111111111 m 11111111111111 Gli interventi statali in favore dei territori montani d) opere di difesa delle acque, di provvista e utilizzazione agricola di esse, le cabine di trasformazione e le linee fisse o mobili di distribuzione dell’energia e-lettrica per usi agricoli dell’interno comprensorio o di una parte notevole di esso ; e) le opere stradali, edilizie e di altra natura se siano di interesse comune del comprensorio o di una parte notevole di esso; f) la riunione in più appezzamenti, anche se appartenenti a proprietari diversi, in convenienti unità fondiarie (commassazione) ; g) le opere intese al miglioramento di pascoli montani ; h) le teleferiche, compresi i fili a sbalzo ; i) le opere di ricerca e di utilizzazione delle acque a scopo irriguo e potabile, quando siano di interesse comune al comprensorio o ad una notevole parte di esso. Nel comprensorio di bonifica montana sono opere di competenza statale, ma eseguibili con il contributo massimo del 50%, la: a) costruzione di cabine di trasformar zione e di linee di distribuzione di energia elettrica per usi artigianali; b) costruzione di linee e di impianti telefonici ad uso dei centri rurali. Nel «comprensorio di bonifica montana» sono di competenza privata, ma assumono carattere di obbligatorietà quelle opere non eseguibili in un dato fondo se non subordinatamente ad altre da eseguirsi nei fondi finitimi, possono essere dichiarate «di interesse comune». Quando il proprietario non adempie agli obblighi della trasformazione, e ne faccia richiesta il «consorzio di bonifica montana», si può (v. art. 24) dar luogo alla espropriazione totale o parziale del fondo. Le opere pubbliche o private da eseguirsi nei territori montani, in quanto necessarie ai fini della legge (v. art. 21) sono dichiarate di pubblica utilità ed urgenti ed indifferibili a tutti gli effetti di legge. I lavori di competenza statale saranno eseguiti, di regola, col mezzo della concessione amministrativa (v. art. 25) che verrà riservata con preferenza al consorzio dei proprietari dei terreni da sistemare o al proprietario o ai proprietari, anche se riuniti in società, della maggior parte dei terreni. Alla manutenzione delle opere (v. art. 27) provvede il Ministero dell’Agricoltu-ra e delle Foreste se si tratti di opere di sistemazione idraulico-forestale consistenti in rimboschimenti, rinsaldamenti e opere idrauliche connesse. Alla manutenzione delle altre opere provvedono le Amministrazioni dello Stato o gli Enti che vi sono normalmente tenuti a termini delle disposizioni regolatrici delle varie categorie di opere. I CONSORZI PER LA GESTIONE TECNICA DEI BENI SILVO-PARTORALI Il problema delle autonomie comunali, tanto dibattuto e tanto discusso, trova nelle «condotte forestali» una prima attuazione. Le disposizioni che regolano la costituzione di queste «condotte», non sono nuove, e la legge 25 luglio 1952 n. 991 si richiama in materia al D.L. 30 dicembre 1923 n. 3267; osserveremo però che BRDO Proti koncu tega meseca bodo začeli s kanalizacijo vode, ki teče skozi vas Ter. Ta kanal bodo potem pokrili in po njem bo šla cesta čez vas do cerkve. To delo bo delal delavni kantir, ki ga bo vodil »Corpo Forestale dello Stato« in bo oku-panih 20 delavcev za par mesecev. Cesto, ki vedi iz Cežirjev v Njivico, bodo asfaltirali šele drugo leto. Denar ki je bil že dan za nardit to delo, je bil porabljen za pomagat krajem, ki so u-tarpel lansko leto zavoj poplav veliko škodo. Makine, ki so variale v Zavrhu, so spet utihnile. Zlomil se je svjedar in sedaj se na vso moč trudijo, da bi ga nadomestili z novim, kar pa ni tako lahko. Ljudem zato vsak dan bolj upada upanje, da bi bil pod zemjo petrolej in so se že uživeli v to, da bo njihovo življenje moralo potekati še naprej v mizarji. Povedati moramo še to, da so vse ribe v vodi Krnahti uničene. Ko so popravljali vrtalne makine v Zavrhu, so spustili v jamo eno tono (deset kvintalu) kloridične kisline (acido cloridrico) in ta se je porazgubila v vodo Krnahto. Taka velika kvantiteta hudega strupa je seveda uničila vse ribe in bo moralo sedaj preteči več let, da se bodo spet zaredile. Upamo, da se bodo zainteresirani komuni pritožili pri E.N.I. (Ente Nazionale Idrocarburi), da jim bo ta plačal velikansko škodo. Seveda se je treba pritožiti, ker drugače bo E.N.I. molčal, ker njemu ni mar, če je bilo naše vodno bogastvo uničeno. Ljudje naj vedo, da je E.N.I. bogata državna ustanova, saj gradi cela naselja, kamor hodijo njeni uslužbenci na počitnice v poletnih mesecih. Zainteresirani komuni so Brdo, Tipana in Neme. Ti trije komuni naj torej hitro uza-mejo potrebne ukrepe, da jutri ne bo prepozno. DREKA V LOMBAJU, TRINKIH IN OBENIJAH TELEFON Zvjedali smo, de bojo v kratkem na-pejali telefon tud v Lombaj, Trinke in Obenije. Vse stroške za tisto djelo bo krila država. REZIJA Iz Liščec vodi pot na prelaz Krnico, ki pa je popolnoma zapuščena in človek skoraj ne mere hoditi p e njej, kaj šele da bi vozil. Zgrajena je bila za časa prve svetovne vojne, ker je takrat služila vojnim namenom zaradi meje, ki je potekala v tisti bližini. Po končani vojni pa seveda ni služila več tem namenom in zato so jo zapustili. Ce bi se ta pot, ki je danes tako zapuščena in služi le za planšarje, ki imajo na Krnici svojo živino, nekoliko razširila in popravila, bi prav lahko služila tudi prebivalcem Učje. Učja namreč nima nobene cestne zveze ki bi vodila v Rezijo, kjer imajo svoj komunski sedež. Tudi za podvig turizma bi mnogo pripomogla dobra cesta. Na Krnici so lepi pašniki in marsikak ta- j rist bi rad odšel v ta idilični kotiček, če bi tja vodila dobra pot. PODBONESEC SMRTNA NESREČA PAR DJELU Vso okuolco je zlo pretresla novica, da se je smrtno ponesreču 44 ljetni Anton Batistič iz Kala. Mož je šu v gozd na djelo in je tam padu kajšnih tri metre globoko u potok. Njek domačin ga je ušafu, ko je ležu z obrazom v vodi. Mjedih je konstatiral, de je bil Batistič šobit mrtev, ko je padu v potok, ker si je par padcu poškodovu glavo. Mara Samsa - umrla Po dolgotrajni bolezni je umrla na Golniku znana tržaška borka za narodnostne pravice — Mara Samsa Mara Samsa se je rodila v Trstu leta 19C6, končala v Tolminu učiteljišče in učila na Primorskem. Kmalu je bila prisiljena s Primorskega pobegniti v Jugoslavijo. Ko je Jugoslavijo okupiral okupator, se je takoj pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju, bila je internirana v Gonarsu, na Rabu, potem pa je ilegalno delala v Trstu vse do osvoboditve. Po vojni srečamo Maro kot novinarko pri Primorskem dnevniku. Pozneje kot učiteljico, pisateljico in ustanoviteljico mladinske revije »Galeb«. SV. PETER SLOVENOV DOM ONEMOGLIH BOJO RAZŠIRLI esse sono rese di attualità dai vasti compiti, loro aperti, dagli Istituti prima descritti, e che ne è messo in evidenza il loro carattere di obbligatorietà. Questo decreto prevede tre modi per la gestione tecnica dei patrimoni silvo-pastorali dei comuni: la costituzione di aziende speciali (una specie di azienda municipalizzata) ; la gestione in economia; la gestione diretta a cura dello Stato. .11 primo modo è da escludersi per il momento in Friuli, mentre è da auspicare la attuazione del secondo, nella forma di consorzio per un’unica direzione tecnica. Le amministrazioni degli Enti, per lo più, a motivo delle scarse conoscenze della «tecnica forestale» sorto tratte ad una errata valutazione delle condizioni di inefficeinza della gestione dei loro patrimoni silvo-pastorali e non avvertono la urgenza di por questa su un piano di razionalità in analogia a quanto si fa per qualsiasi patrimonio d’altra natura agrario o industriale. E’ cosi che pochi Comuni hanno compilato il piano economico e anche quelli che lo possiedono non si sono curati di esigerne lìaggiomamento da parte dei tecnici che accedono nei boschi per progettare ed eseguire degli interventi, per cui, la citata relazione al Senato, poteva lamentare «l’attuale stato di abbandono in cui sono lasciati questi beni». Questo perchè manca agli amministratori comunali un loro strumento «tecnico» che li consigli e li aiuti nella loro attività amministrativa, con qnella tempestività e, sopratutto, continuità necessarie per occuparsi seriamente di una entità colturale nella quale le operazioni si svolgono a intercorrenze pluriennali. Fine Nimar večja je potrjeba po prastorih, ki bi uzeli pod strjeho stare in onemogle ljudi in zatuo je administracija doma sklenila, da bo dala zidat še en paviljon. Stroški za tisto djelo bojo znašali tri in pol milijone lir in jih bo krila administracija doma sama. Dom onemoglih obstoja v Špetru že 30 ljet in so ga pred ljeti dobro uredil, takuò da je sada prav moderno urejen. Tu preživljajo zadnja Ijeta svojega življenja ne le samo domačini, ampak tud starčki in starkice iz drugih provinc. SMRTNA NESREČA NA DJELU V MILANU Ves naš komun je zlo pretresla novica iz Cantù pri Milanu, da se je tam smrtno ponesrečil pri delu 48 letni Mario Noacco iz Tiapane. Mario je biu zidar an kar je podiral zid neke hiše ga je zasulo skupno z drugimi delavci. Prepeljali so ga šobit u tamkajšni spital, a je še tisto noč umrl. Pokopali so e a na domačem pokopališču u Tipani. ODPRAVILI SO KARNET ZA MOTORNA VOZILA Imetniki prepustnic lahko prekoračijo mejo med Italijo in Jugoslavijo brez kar-neta za motorno vozilo. Ob prehodu meje dobi lastnik vozila posebno knjižico, hi velja 3 mesece in dopušča 12 prehodov meje, to je isto število kot jih dovoljuje prepustnica. Knjižica je brezplačna. Ta novost je razveselila vse jugoslovanske ih italijanske državljane v obmejnem pasu, ki bodo sedaj lahko prihranili najmanj 10.000 lir na leto. Vesfi iz Gorice VPISOVANJE DIJAKOV V NI2JO SREDNJO IN STROKOVNO SOLO V nižjo srednjo šolo (gimnazijo) in v strokovno šolo v Gorici se je vpisovanje že pričelo in se zaključi 25. septembra. Za vpis v nižjo srednjo šolo je treba izpolniti vpisno polo, ki jo da tajništvo, ter plačati v tajništvu 800 lir (za 6°*' sko spričevalo, kolek na spričevalu, zavarovanje pri telovadbi in izletu, šolski Kino in še drugo); razen tega je treba plačati na pošti: 700 lir za vpis v I. razred, 550 lir za vpis v II. ali III. razred-Poštne položnice se dobijo na tajništvu. Za vpis v srtokovno šolo je treba tudi izpolniti vpisno polo ter plačati v tajništvu 600 lir (za spričevalo, zavarovanj® pri telovadbi in izletu, šolski kino ih drogo). ■/sa potrebna pojasnila daje tajništvo. \ , /////ZZž/ » « • BISERNI JUBILEJ V KREDU PRI KOBARIDU Naš rojak ložel Sosič -biseromašnik V lepo nedeljo 9. avgusta 1959 je v Kredu slovesno zapel biserno mašo duhovni starosta č. g. Jožef Jusič, ko je v 86. letu starosti dopolnil že diamantno 60. leto mašništva. Krejčani so za ta častitljivi praznik obnovili in olepšali cerkev in vse pripravili za dostojni sprejem visokega jubilanta. Vsi domačini, vsi sosedje so velikodušno prispevali k priprosti, a prisrčni proslavi. Od vseh strani, od blizu in daleč, tudi iz Slovenske Benečije o smrti opravljajo spominske žalne svečanosti: vzamejo 20 vrčev medu, včasih tudi več ali manj. in jih poneso na grič, kjer je zbrana družina umrlega. Potem jedo in pijejo, nakar se razidejo.« O veri starih Slovanov in Antov nas obvešča Prokopij takole: »Verujejo v enega boga, moža bliska, stvarnika vsega in edinega gospoda ter mu darujejo govedo in druge daritvene živali. Usode niti ne poznajo ne, nikdar, da bi ji priznavali kak vpliv na človeka. Caste tudi reke in nimfe ter nekatera druga božanstva. Vsem tem tudi večkrat darujejo in si dajejo pri teh daritvah vedeževati.« Pavel V smrt je omahnil Pavel Golia, pesnik, dramatik, prevajalec in publicist, mož, s čigar imenom je neločljivo povezana gledališka zgodovina med dvema vojnama. Pavel Golia se je rodil 10. aprila 1887 v Trebnjem. Bil je najprej častnik, prišel v prvi svetovni vojni na rusko jronto, postal dobrovoljec, nato pa živel nekaj časa v Moskvi, kjer se je seznanil s Hudo-žestveniki. Januarja 1919 se je vrnil Pavel Golia v Ljubljano. Kmalu po prihodu je prevzel položaj dramaturga ljubljanske Drame, hkrati pa opravljal tudi posle direktorja. Njegova pot gledališkega organizatorja in režiserja ga je vodila tudi v Osijek in Beograd, nato pa se je vrnil v začetku sezone 1925-1926 v Ljubljano. Pod njegovim vodstvom je prišlo v ljubljanskem dramskem gledališču do razvoja, ki so ga gledališki zgodovinarji označili kot evropeizacijo gledališke umetnosti, razvoja, za katerega so lile značilne vrhunske umetniške stvaritve na igralskem, scenografskem in režiserskem področju. Na čelu Drame je bil Pavel Golia nepretrgoma do začetka decembra 1943, ko je bil razrešen z ukazom riše j a okupacijske pokrajine uprave«. Po osvoboditvi je bil do konca leta 1946, ko je šel v pokoj in poslej živel kot svoboden književnik, upravnik SNG. Pokojni Pavel Golia je objavil pesniške zbirke »Pesmi o zlatolaskah« (1921), ■»Večerna pesmarica« (1921), »Pesmi« (1936), leta 1952 pa so izšle njegove »Izbrane pesmi«. Kar zadeva igre za mladino, je bil Golia pionir na tem področju in velik mojster. Napisal je sedem mladinskih iger, mimo tega pa tudi več dram in komedij. SREZNEVSKIJ : 3. Gli Sfavi del Friuli (Frjuljskie Slavjane). 17-19 f. L’agricoltura è in condizioni pietose. Ci seno pochi campi ed anche quelli sassosi e non buoni ; seppure lavorati assai non danno che poco prodotto ed insufficiente a sostentare la popolazione. Essi seminano principalmente frumentone (fromentin) e patate (kartju-fle, krompir), poi un pò di frumento, avena, fagioli, fave, verdure e lino (ljin). Fanno i solchi delia semina tanto bene che paiono aiuole di giardini, a mano coll’aiuto della pala e della zappa dopata, motyka); non c’è infatti Un solo aratro, nè un solo cavallo e neanche un solo bue in tutta la valle. Non ci sono frutteti (vàrti) : tanto anche se ci fossero la frutta più bella toccherebbe al prete in ogni modo. I vigneti (grazdòvnjiki > danno dell’uva abbastanza buona, ma poca da nota in calce dice: la Produzione dell’uva è impedita dal fatto che la valle essendo esposta poco al sole, trovandosi all’ombra dei Musi per parte della giornata, non la fa maturare). La caccia è scarsa: talvolta prendono la lepre, ma l’uccisio-he di un capriolo è sagra per tutti nella valle ( nota in «alce : un tempo abitava l’orso ma ora non più ; della caccia all’orso si raccontano ancora appassionanti storie). L’allevamento del bestiame è assai povero: felici Ùùei contadini che possono dire di possedere 10-15 pecore c capre, un maiale ed una o due vacche. Il toro è proprietà in comune di più famiglie. Qualcuno tiene le api (becùle), ma con queste non campa, La stoffa ( pràt ) è bianca, nera e colorata, il panno (sukno) è per lo più bianco e fatto abbastanza bene, la tela (tjumazàt) è grigia: tutto ciò i Resiani si tessono da soli, come anche si fabbricano le stoviglie ed il resto. C’è dappertutto attività, ma poco reddito a questa attività. L’alimento principale è la polenta. Ogni mattina ed cgni sera la cuociono : un pezzo di polenta - e - sale con un po di formaggio (svr), oppure frittata con pane ed un bicchier di vino ... ed il Resiano è soddisfatto. Carne e brodo di carne (la b’rzoljia - Rostbraten), sono i piatti per le feste soltanto. La natura ha così bene insegnato al Resiano la moderazione che anche quando egli riceve un salario 2 volte e 3 volte superiore all’ordinario, egli si attiene alla polenta alla frittata ed al vino e sorride di gioia se gli avviene di poter tagliare un pezzo di carne. La polenta ed il pan bianco < hijebčič ) s’usano qui come nel resto dell’Italia Settentrionale, ma non piaciono a chi non s’è abituato. I Resiani conoscono anche la vodka e la chiamano žganje, usano la birra (pivo) ed il sidro ( start ), ma possono abbondare solo con l’ultimo. Gli uomini vestono alla furlana ed alla tedesca : un giacchettino (kobonj) sopra il gilè (pet), stretti calzoni (hlače), scarpe (skornice) o stivaletti (črivje) o zoccoli (cokiine), ed il cappello (klobuk) o berretto (berèta) — ecco tutto l’uomo vestito. Le donne indossano sulla corta camiciola (srak’ca) un corpetto ( pet ) coi bottoni. Ancora sopra, un nero giacchino senza maniche (tjumazàt). stretto al petto e scendente a pieghe giù sulle ginocchia. Alla, vita portano un chino senza maniche (tjumazàt), stretto al petto e scen- oppure bianco (pètja), molto bene annodato ccn lungo nodo sopra un lato, cosicché le estremità pendono e la fronte rimane per metà coperta, mentre l’orecchio destro e la nuca restano scoperti. Calzano le calze bianche ( sku-foni) e scarpe (črivje). Col tempo inclemente gettano la «suknja» sulla «tjumažata». La «suknja» è di panno colorato ed ha le maniche. Alcune portano anche un fazzolettino di seta sul petto, ma questo non è un indumento del costume tradizionale. Agli orecchi portano gli orecchini (retjìni). L’anello lo portano soltanto le spose e chiamano «parstan». Intrecciano i capelli a corona sulla nuca. Nel passato la sposa s’adornava per le nozze con una corona di velluto verde intrecciata di fili d’oro (vjinc); ad essa veniva agganciato un velo (petjina) di mussolina lungo e largo da poter avvolgere come un mantello, ma non l’usano più. I Resiani sono tutti romano-cattolici e assai religiosi. Oltre alla chiesa dell’Assunzione ci sono altre 4 chiese negli altri principali villaggi. L’autorità del sacerdote si fa oltremodo sentire. Tutti lo chiamano «Il nostro Signore» (Naš Gospod ) ed ogni sua parola stimano legge. II 1. maggio, giorno della santificazione della chiesa parrocchiale dell’Assunzione è giorno di sagra per i Resiani (Màynik). Nel passato si celebrava questa festa con gran preparativi, ma un pò alla volta, istruiti dal prete ad astenersi dai festeggiamenti, che anzi vengano da lui proibiti in quella occasione, non si fanno più nè danze nè musica nè canti. Negli altri 4 villaggi festeggiano i giorni di S. Giorgio, S. Floriano, S. Vito e S. Carlo. Particolarmente venerati sono S. Giorgio e S. Vito. Vi fanno balli e canti, ma al l’insaputa del prete. Quelle festività essi aspettano con impazienza. Antica- Sadje v dobro klet Letos je sadna letina dovolj dobra. Zato je toliko bolj važno, da čim več sadja oberemo in ga spravimo za zimo. Za spravljanje sadja pa je potrebna dobra klet. Preden bomo zložili sadje v klet, jo bomo temeljito pospravili in prebelili z apnom in žveplom. Apno bo pobralo vso odvisno vlago, žveplo pa bo preprečevalo gnitje. Ko bo sadje zloženo v kleti, pa bomo poskrbeli za pravilno temperaturo in pravilno vlažno klet. Ce je klet preveč vlažna, začne sadno tkivo prehitro razkrajati, če pa je klet presuha, se sadje preveč osuši. Najprimernejša temperatura je 4“ C. Prav tako kot toplota škoduje sadju tudi mraz. Zorenje sadja pospešuje tudi svetloba zato mora biti klet mračna. V zelo temni kleti p>a rade rastejo gobe, ki povzročajo bolezen tudi na sadju. Nazadnje ne smemo pozabiti, da je za življenje potreben tudi zrak. Zato moramo klet večkrat prezračiti. če bomo med zimo pazili na vse to, kar smo omenili in da v kleti ne bo mrčesa, niti ne prepiha in če vanjo ne bo vdiral mrzel zrak, bomo imeli res idealno skladišče za naše sadje in ne bo se itreba bati, da bi nam okrog novega leta sadje propadlo. E E l 0 m Žlahtna gniloba grozdja Kakor vse gnilobe povzročajo plesnob-ne glivice, tako tudi žlahtno gnilobo povzroča glivica iz vrste Botrytis. Ta se pojavlja zlasti pri nekaterih belih grozdnih vrstah, ki jih spremeni v polni zrelosti v žlahtno stanje. Od navadne surove gnilobe se razlikuje v tem, da po-žlahtni sok jagode. V začetnem stanju zorenja to vrsto glivice ni lahko opaziti s prostim očesom. Pri višji stopnji zrelosti pa jo lahko opražimo na enem ali drugem mestu grozdne jagode v obliki mišjesive plesne črte okrog površine grozdne jagode. Polagoma pa se plesen razširi na ves grozd. Po tej glivici napadene jagode odmirajo. Pri tem dobe rjavkasto barvo in postajajo Iz dneva v dan Odbira semenskega krompirja 3. Pregledujemo in zaznamujemo s paličicami, ko zrastejo 20 cm visoko, tiste rastline, ki so: 1. bujne, normalne in močno razvite; 2. ene in iste vrste; ki so torej po obliki listov in stebel, po barvi cvetja in p» drugih lastnostih izenačene; 3. popolnoma zdrave in brez vsakih bolezenskih znakov; 4. enake glede na vrsto in bujnost, na čas cvetenja ter zdravja. Glavni vidiki, po katerih opazujemo in zaznamujemo krompirjeve rastline, so vrstni znaki in odpornost proti boleznim. Obrati moramo na njivi sortno enotne in res dobre, zdrave krompirjeve rastline za seme. Zdrave rastline imajo močno rast, enakomerno zeleno ali temnozeleno barvo listov in stebel ter srednje debele, zdrave gomolje. Bolne rastline pa so zaostale v rasti, listi so bledozeleni do svetlorumene barve, povečani, oveli zaviti ali nakodrani; pridelek je nizek, gomolji drobni in dostikrat že mehki in nagniti. Če bolezni ne zapazimo pri prvem pogledu, jo bomo pa gotovo ugotovili pri drugem ali tretjem pregledu. Drugič pregledujemo navadno 10 dni po prvem pregledu, zato, da izločimo vse po prvem pregledu obolele rastline. S tretjim in morda še s četrtim pregledom pa kontroliramo drugi ali tretji pregled. Takoj odstranimo paličice z obolelih rastlin, da se ne bi gomolji izpod obolelih rastlin pri izkopavanju pomešali z zdravimi gomolji. Odbiramo pa krompir še nadalje pri izkopavanju krompirja tako, da vse zaznamovane zdrave rastline jeseni vsako posebej prej izkopljemo, kakor ostali krompir; gomolje vsake rastline preštejemo in ocenimo njih zdravje in še, če se ujema oblika, barva, koža, barva mesa itd. z opisom vrste. Od semena izločimo pri izkopu vse gomolje izpod rastlin. 1. ki jih je napadla kakršna koli bolezen; 2. ki imajo na gomoljih značilne znake druge vrste; 3. ki imajo povprečno število gomoljev. Pri tem smo lahko različno strogi, kar je odvisno od potreb po semenskem krompirju. Kdor je bolj natanečn, bo ugotavljal poleg števila tudi še težo gomoljev, ki je merodajnejša za ocenjevanje semenske vrednosti. Za seme določene gomolje lahko pomešamo in spravimo v suho, čisto in zračno klet, kjer se da temperatura uravnati na 3 do 4 stopinje , Lahko pa trdimo, da v naših kleteh večinoma ne moremo dobro ohraniti semenskega krompirja. Da se nam bo pa krompir za seme ohranil do saditve res zdrav, ga moramo hraniti v suhih in zračnih prostorih, nikakor pa ne v popolnoma temnih. Vlaga in pomanjkanje zraka povzročata plesen in prezgodnje kaljenje. Najbolje hranimo semenski krompir na policah ali pa v lesenih zabojih, ki merijo 60 X 40 X 10 cm. Ti zaboji morajo imeti na vseh štirih vogalih po 10 cm visoke podstavke, tako da lahko položimo po več zabojev drugega vrh drugega. Na policah ali v zabojih naj bodo očesa na krompirju obrnjena navzgor, tako nam ne bodo zrasli beli dolgi poganjki, ki izčrpavajo moč semena temveč bo dobil krompir kratke, zelene in močne poganjke. Mesec dni pred saditvijo naj bo shramba popolnoma razsvetljena. Toplota v shrambi naj ne bo pod 10 in ne nad 15 stopinj C. Da krompir ne ovene, ga večkrat poškropimo z vodo. Pred in med saditvijo moramo s krompirjem ravnati previdno, da se ne poškodujejo kali. Na ta način pripravljeno seme bo dozorelo 15 do 20 dni prej kakor seme, ki ga pripravi- bolj trhle, vedno raje se ločijo od peclja. Tako napadene jagode zgubijo mnogo vode, zato se pri lepem sončnem vremenu rade nagubajo in postanejo podobne rozinam. Kakor te jagode hitro izgubijo vodo in ovenejo, tako tudi hitro zopet vpijajo vlago in že pri nekoliko vlažnem vremenu zopet nabreknejo. Pri močni rosi, megli ali dežju pa se napijejo celo toliko vode, da začno pokati. Razpokane žlahtnognile jagode močan dež včasih tako izpere, da ostanejo na trsu samo še prazne, trhle jagodne lupinice. Zaradi tega je te vrste požlahtnje-vanje grozdja umestno le v zanesljivo ugodnih letinah, kakor je n. pr. letos in še to le pod določenimi pogoji. Za tako žlahtnenje so torej primerne samo de-belokožne bele, zlasti pa rane sorte, kakor je n. pr. Bouvierjeva ranina, med poznimi sortami pa rizling in muškatni silvanec. Iz teh vrst grozdja se dajo na ta način napravici najdražjp«, izbrana desertna vina, kakor je ri. pr. v Franciji in jugozahodni Nemčiji renski rizling. Poudariti moram, da grozdje s tanko, nežno kožico ni primerno za tak način požlahtnjevanja. Zaradi nežne kožice grozdni sok pri gnitju kaj lahko izteče. Predvsem je za razvoj te vrste gnilobe potrebno, da je ves čas od začetka zorenja pa do trgatve lepo, suho vreme. Z močno roso in meglo, ki nastopa v jeseni, dobi namreč glivica toliko vlage, da ji je omogočen ugoden razvoj. V slabih vinskih letinah, ko grozdje le slabo dozoreva in ima malo sladkorja, naravni razvoj žlahtne gnilobe pri nas ni mogoč. Rdeče vrste grozdja niso primerne za žlahtno gnilobo. Kajti glivica Botrytis uniči grozdno barvilo, čreslovino, ki jo grozdje vsebuje, pa spreminja v grenko snov. Nikakor ni priporočljivo, da. se pri žlahtnenju s trgatvijo le predolgo odlaša. Pri tej vrsti žlahtnenja včasih izpade tudi do 30% pridelka. Zato je treba dobro preudariti, če odtehta dobljena kvaliteta to nemajhno izgubo. Kakšna naj bo delovna obleka kmečke šene V vsakem poklicu je treba imeti primemo obleko, le v kmetijstvu imajo še to staro navado, da ponosijo pri delu vse stare obleke. Kroj in blago pa le redkokdaj odgovarjata praktičnim zahtevam dela. In prav raznolikosti dela kmečke žene v hiši, hlevu in na polju pa zahtevajo obleko, ki nekaj vzdrži in v kateri se lahko neovirano giblje, če pa pri tem v taki primerni obleki še dobro izgleda, gotovo ni v njeno škodo! Vsaka žena ve iz izkušnje, kako zamudno in drago pride popravljanje in čiščenje obleke, ki ne odgovarja različnim vrstam dela, katero mora opravljati. Pa ne samo to, človek se počuti v niepriklad-ni obleki slabo; v obleki pa, ki je iz močnega blaga, ki jo je lahko prati in likati, pa se počuti bolj sproščenega in udobneje. Kako naj bi izgledala praktična obleka kmečke žene in kmečkih deklet? Po kakšnih načelih naj bi bila narejena, da bo res smotrna? Predvsem je treba misliti, da nosimo delovno obleko šest dni v tednu. Obleka naj bo torej narejena po praktičnih, higienskih in estetskih načelih. Važno je, da obleka ne ovira pri sklanjanju, klečanju, sedenju in sterno šele ob času saditve, ter si bomo lahko oskrbeli semenski krompir z nadpovprečno vrednostjo. Konec. zanju. Rokavi in krilo naj bodo prikladno široki. Pri delovni obleki naj odpadejo vsi okraski, ker se taki obleki ne podajo in ker povzročajo pri pranju in likanju samo nepotrebno zamudo časa. Praktični so le veliki gumbi in zadrge. Slačenje in oblačenje talke delovne obleke, ki je predvsem praktična, je enostavno in nezamudno. Pri nakupovanju blaga za delovne obleke glejte predvsem na barve in vzorce. Blago naj bo tako, da ne obledi na soncu in obdrži tudi pri pranju prvotno barvo; biti mora močno in gladko. Blago-vi morajo odgovarjati zahtevam higiene, biti morajo torej propustni za zrak in imeti morajo lastnost, da vsrkavajo pot ter, da se jih umazanija ne prijemlje. Najbolj prijetno bodo izgledate jasne, ne prežive barve ter enostavni, ne preveliki vzorci. Čemu naj bi kmečka žena ne izgledala pri svojih opravilih vsak čas čista in negovana? Zato je treba samo malo premisliti in si napraviti določen načrt pa bo z dobro voljo v tem pogledu marsikaj narejenega. Obleka, krila, bluze, hlače in predpasniki, ki odgovarjajo zahtevam dela, doprinesejo mnogo k olajšanju mno-gostranskega dela kmečke žene. Končno pa» se ženska v prikladni obleki veliko bolje počuti in je vse drugačne volje, če ve, da ji obleka pristoja. Garje pri prašičih povzroča posebna vrsta grinj, ki prebivajo v zgornjem sloju kože. V koži vrta samica kanaJčke in vajnje polaga jajčeca. Po 6 do 12 dneh se iz jajčec izležejo ličinke, iz teh pa. odrasle grinje —• samci in samice. Razvoj od jajčeca do spolno zrele grinje traja 2 do 3 tedne. V koži žive grinje 3 do 6 tednov. Grinje se hranijo z živimi celicami in z medceličnim sokom. Povzročajo; močno srbenje. Čim višja je toplota kože in okolice, tem živahnejše je gibanje grinj in izločanje strupenih snovi. Temu ustrezno naraste tudi srbenje.. Grinje lahko žive pod ugodnimi pogoji tudi po 2 do 3 tedne izven nosilca, to je-v špranjah in na tleh. Bolezenske spremembe se pojavijo na različnih mestih telesa. Najraje na glavi, okrog oči, na uhljih, na nosu, po o-končinah, hrbtu, na notranji strani beder in na spodnjem delu trebuha. Na obolelem mestu je koža svetlordeča in za nekoliko debelejša. Na njej se pojavijo kakor proso drobni mehurčki, napolnjeni z bistro tekočino. Kasneje mehurčki počijo in se prekrijejo z luskinicami in s krasticami. Sčasoma postanejo kra-stice sive in čmorjave. Takšne spremembe je opaziti večinoma na hrbtu živali, pa tudi drugod po koži. Zaradi hudega srbenja, ki ga povzročajo grinje, se prašiči čohajo ob različne predmete. Tako se pojavijo na koži kraste, včasih pa tudi večje rane. Garjavost se prenaša neposredno s svinje na svinjo, ali pa posredno s steljo, z okuženimi predmeti in obleko ljudi, ki imajo opraviti s svinjami. Največkrat pa prenašajo garje okuženi merjasci na pri-puščeno svinjo. Danes uspešno zdravimo prašičje garje z 0,06% gamacidom, Gamacid je rumenkasta, bistra tekočina, ,'ostrega vonja. V prodaji je 10 do 20% raztopina. Dobi se jo v vsaki lekarni. Raztopino gamacida pripravimo tako, da na 99 delov vode dodamo 1 del gamacida. Na primer vzamemo 10 litrov vode in dodamo 1 del gamacida. To dobro premešamo. (To razmerje velja, če je gamacid 10 odstoten). S to tekočino lahko prašiča okopamo ali poškropimo s sadno brizgalko. Pri kopanju zamašimo pujski rilček in ga potopimo v kad. Tudi odrasle prašiče lahko kopamo, vendar je to tehnično težje izvedljivo. Z brizgalko dobro poškropimo celega prašiča. Ne pozabimo na notranjo stran uhljev, kajti če tam garje ostanejo, je ves trud zaman. Preden pričnemo s škropljenjem prašičev, dobro očistimo svinjak: vso steljo znosimo na gnojišče, pod pa pomedemo in poribamo. Nato pa »poškropimo z raztopino gamacida stene, pod, korito in ograjo svinjaka. Ko je delo končano, posteljemo svinjak s čisto steljo. Prašiči se po končanem brizganju še nekaj časa čohajo, nakar se umirijo in zaspijo. Svinje okopamo ali škropimo trikrat v presledku 10 do 14 dni. Ce smo škropljenje pravilno izvršili, smo garje zatrli. Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 mente il giorno di S. Giorgio erano usi portare in processione l’immagine di S. Giorgio, tutta ornata di nastri e fiori, per tutti i paesi della valle. Da Bjela, sede della chiesa del Santo, portavano l’immagine fino a Gniva e la deponevano in un campo, poi si assidevano al alcuni tavoli preparati in precedenza e tutti mangiavano e bevevano. Quindi l’immagine veniva accompagnata a Stol-vizza (Solbica) e poi a Oseacco (Osean), i cui abitanti dovevano dar da bere vino a tutti. A Stolvizza, dopo che l’immagine veniva deposta in chiesa, tutti andavano a mangiare e bere, ed a danzare e cantare fino al calar della sera. Poi al lume delle torce, la processione ritornava a Bjela. A Bjela la festa continuava fra vino, canti e balli, fino a mezzanotte. Ma al rintocco delle 12 tutti cessavano ed intonavano il sacro canto di S. Giorgio; quindi si ritiravano alle loro case. Il giorno di S. Vito (15 giugno) si verificava qualcosa di analogo; fra l’altro intrecciavano corone di giunchi (tarpvtyka). Ma adesso tutte queste feste sono proibite e nella memoria rimane soltanto la gioiosa immagine di celebrazioni tradizionali e la nostalgia ed il rimpianto di quei piaceri frustrati. Alla vigilia di S. Giovanni si fanno ancora sui monti i falò ( kresi ) e la gioventù và vedere i fuochi ed a discorrere ; ma nessuno sa nè le formule rituali, nè i canti e le danze di S. Giovanni. Per Natale (Vinahtu, Božič) si fanno ancora le carole natalizie (koljida), ma senza più il rituale tradizionale. Gli altri rituali di nascita, matrimonio e morte sono pure scomparsi ed è soltanto rimasta la preparazione della bianca focaccia (pogača). I preti piano piano hanno fatto scordare quasi tutte le canzoni antiche del popolo resiano, colla proibizione di cantarle, cosicché si nota la contraddizione di ascoltar la gente del popolo cantare canti friulani. I brani rimasti degli antichi canti resiani assomigliano stranamente alle canzoni ritualistiche della Russia meridionale, per la melodia. Gli strumenti musicali sono il «gusli» (oslje), assomigliante alla cetra. Un tempo avevano anche la zampogna ( dùdy ) : una sola è rimasta oggi ; l’ha un povero vecchio di Oseacco. La «Resianka» è una danza originalissima e bellissima. I ballerini si dispongono a 10 passi gli uni dagli altri, di fronte — ragazzi da una parte e ragazze dall’altra; quelli colle mani ai fianchi e fronte altera, queste colle braccia conserte e fronte timidamente abbassata. Una fila s’avvicina all’altra per 3 volte ed alla terza volta si formano le coppie in girotondo. Poi si cambia la formazione in tal modo da far sì che ogni coppia stringa le mani delle coppie ai suoi fianchi in un bell’intreccio. In circolo danzando vanno prima a destra poi a sinistra. Quindi si staccano a coppie e procedono in fila cantando la canzone tutti insieme. I ragazzi si dividono ancora dalle ragazze ed ancora di nuovo le due file si mettono di fronte a distanza di 10 passi — ma così si è ritornati da principio e la danza ricomincia di nuovo ... e di nuovo... al travolgente ritmo ed incessante. I sacerdoti naturalmente hanno distrutto le superstizioni. Ma con le superstizioni essi hanno distrutto molto di buono che c’era. Tutto ciò che di pagano ed antico viveva nel popolo è stato cancellato fin dalla memoria. Solo fra i vecchi c’è rimasto ancora qualcosa, ma essi stessi si sforzano di non ricordare. Fra l’altro quella parte buona della superstizione antica ch’era la scienza medica tramandata è pure andata distrutta, è scomparsa ... ed i «capellani» (it. nel testo) prendono su di sè la responsabilità delle guarigioni con maggiore e superstiziosa ignoranza della tradizione antica stessa. GLI SLOVENI «E dove andrete dopo?» — mi chiese il buon sacerdote di Resia, mentre stavamo seduti sulla panca di pietra davanti alla canonica ed ammiravamo le vette di quel massiccio imponente che s’erge sull’opposto versante, quello a sud, della valle di Resia. — «Vorrei andare a visitare gli «Slovegni», risposi, in Carinzia m’ hanno detto che ci sono degli Slavi nel Friuli». — ((Come no, ma sicuro che ci sono. Guardi — ed il vecchietto mi indicò il Monte Musi — lassù a destra della montagna c’è quel sentiero, vede, che si snoda fra quel verde, vicino a quel boschetto ; poi là più in alto, fra le rocce ; e lassù avanti in mezzo alla neve. Ebbene, percorrendo quel sentiero, un Resiano in 3 ore arriva fra quegli «Slove-gni». Ma a questa epoca dell’anno è un passaggio pericoloso per la neve che lo ricopre, e per le frane che potrebbero averlo interrotto. Ma se Lei farà un detour potrà arrivare ugualmente al versante opposto del Musi». — E più tardi mi disse anche che lui aveva sì sentito parlare di quegli «Slovegni», ma che personalmente non li conosceva perchè non era mai stato in mezzo a loro. — «Ma ci vada, ci vada, mi ripeteva, vada da loro che sono da tutti abbandonati; proprio come se non esistessero davvero». ) Il 30 aprile 1841 partii dalla valle di Resia, prendendo la stessa via donde ero arrivato. A Resiutta però svoltai a sinistra in direzione di Cividcle, ma avendo l’intenzione di penetrare fra i monti tutte le volte che l’opportunità si fosse presentata di fare esplorazione. Al calar della notte arrivai a Tarcento. (Continua)