Čebelarstvo • Meter'^® Gozdarstvo Leto je naokoli • To smo mi • Malha smeha • Razširimo obzorja • Prgišče zgodovine GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D. Angelca Vrbnjak - jubilantka Listnica uredništva Mi Marta Krejan Pred leti sem si izpolnila eno res dolgoletno veliko željo, s katero je pa precej dela, če hočem, da ostane izpolnjena. Sem spada tudi tehnični pregled. Med potjo do mojstrov, ki dajo zeleno ali rdečo luč za tvoje vozilo, sem se znašla v gneči na cesti. Z motornim kolesom sem stala za enim avtomobilom, čakajoč, da se premaknemo, ko je avto pred mano začel voziti vzvratno. Šele ko je voznik začutil, da je v nekaj zadel, je ustavil, sama pa sem imela veliko srečo, da se mi je nekako uspelo izmakniti in je avto pobrusil le sprednje kolo moje izpolnjene želje. Voznik avtomobila ni niti vprašal, če je vse v redu ... Z nekoliko tresočimi nogami zaradi bližnjega srečanja s tujo pločevino sem se postavila v vrsto za pregled vozila. Za motorna kolesa je tam predvidena seveda druga "steza", torej imajo avtomobili prosto pot ne glede na to, ali si na vrsti pred njimi. In sem čakala. In čakala. Medtem so čez kanal peljali že najmanj trije avtomobili (z moškimi za volani), ki so bili na vrsti za mano. Resje, da se imam za nekoliko neopazno in precej prijazno tiho bitje, a prozorna pa le nisem, kar sem enemu od delavcev tudi povedala. Pa je zamomljal, da imajo "gužvo"... Odgovora na vprašanje, če imajo moški prednost, nisem slišala. Veselje zaradi izpolnjene želje je izgubilo precej barv tisti dan; kaj za vraga je z nami, da smo včasih tako brezbrižni? Se tistemu vozniku ni zdelo vredno stopiti iz avta in reči vsaj "oprosti"? In če so morda fantje v avtoservisni delavnici res imeli slab dan, mar jim odganjanje strank ne bo povzročilo še več slabših? Po tistem sem svoj "vozni park" namreč vozila na tehnične preglede drugam. Naneslo je, da sem čez nekaj let morala ponovno na isti avtoservis. Zaradi pričakovanega morebitnega ignoriranja sem imela v glavi sestavljen cel (prijazen) govor, ki bi moral v mojstrih vzbuditi vsaj malo slabe vesti, pa mi niso dali priložnosti, da ga zdrdram. Prijazni so bili in ustrežljivi, celo preveč za moj okus (nič slabega, seveda, le določenih stereotipov v zvezi z razlikami med spoloma ne maram). Zakaj tole dolgo razpredanje? O malenkostih, pravzaprav. Zato, ker že par prijaznih besed, včasih opravičilo, če je za to razlog, in kdaj pa kdaj samo nasmeh neverjetno močno vplivajo na nas, na naša dejanja in posledično na druge ljudi. Ne glede na to, ali gre za odnose znotraj domačih zidov, znotraj službenih zidov ali zunaj vseh zidov. Že res, da smo različni in se različno odzivamo, ampak, če dobro pomislite, se vam ne dogaja, da postanete ali slabe ali dobre volje zaradi tega, kako je nekdo komuniciral z vami? Ne glede na vsebino. Mar ni dejansko zelo pomembno, na kak način vam šef pove, da nečesa niste naredili dobro? Ali na kak način otroku pojasnite, da boste za tisti "šus" v redovalnici v vsakem primeru izvedeli... In da je tako ali tako njegov. Napisala sem, da razpredam o malenkostih. Res je, a če že zbodljaj z iglo tako zelo vpliva, da ga nikoli ne pozabimo in zaradi njega ravnamo drugače, kot bi sicer, kaj se zgodi, kadar jih dobimo po glavi z macolo? Začnemo tolči tudi sami? Hubert Dolinšek Naša Angelca Vrbnjak je letos praznovala častitljivi življenjski jubilej. Pri tem se moramo spomniti na njen pomemben prispevek k razvoju in poslovanju Gozdnega gospodarstva in kasneje Lesne Slovenj Gradec. Angelca seje kot mlada izobražena strokovnjakinja že z izkušnjami zaposlila v Gozdnem gospodarstvu. Prvo desetletje njenega dela je zaznamovala živahna investicijska dejavnost. Odgovorna je bila za računovodstvo in finance. To je bilo obdobje pospešene izgradnje gozdnih cest, ki so odpirale zaprta gozdna območja in povezovale kmetije z dolino. Gozdno gospodarstvo je investiralo v razvoj turistične dejavnosti predvsem na Pohorju, v Mežiški dolini pa je pomagalo pri obnovi kmetij in pri razvoju kmečkega turizma. Delo v državnih gozdovih smo pospešeno posodabljali. Uvedli smo motorne žage, sodobne žičnice, traktorje, prilagojene za delo v gozdu, in še drugo. V Otiškem Vrhu smo zgradili mehanizirano lesno skladišče in linijo za izdelavo tramičev. Za transport lesa iz gozda je Gozdno gospodarstvo kupilo deset sodobnih gozdarskih kamionov MAN s hidravličnimi dvigali. Pri vsem naštetem je Angelca skrbela za financiranje skupaj z bankami in drugimi denarnimi ustanovami. Velik finančni zalogaj za podjetje je bila izgradnja moderne tovarne ivernih plošč v Otiškem Vrhu skupaj z LIP Slovenj Gradec in Slovenijalesom. Po združitvi GG in LIP v Lesno je Angelca prevzela finančni sektor združenega podjetja, ki Nasmejana Angelca z Maričko Šume gaje kasneje preoblikovala v interno banko in jo vodila do razpada Lesne. Združeno podjetje je veliko vlagalo v razvoj tovarn v Pamečah, Radljah in na Prevaljah. Vsi finančni tokovi pri teh vlaganjih so tekli preko interne banke, ki jo je uspešno vodila Angelca. Angelca je v tem obdobju sodelovala tudi v različnih republiških, strokovnih in finančnih ustanovah, kjer je bila zelo cenjena sodelavka. S svojim večdesetletnim strokovnim delom na vodilnih položajih v podjetju in izven je naša Angelca pustila neizbrisen pečat. Kot sodelavka je bila vestna, vztrajna in odgovorna. Projekte, pri katerih je sodelovala, je vedno pripeljala do uspešnega konca. Sodelavci in prijatelji seji zahvaljujemo za prispevek k razvoju gozdarstva, lesne industrije in podeželja na Koroškem. Angelca je tudi moja prijateljica, bila je moja sodelavka in ne samo to, bila je tudi moja spoštovana soseda. S širokim nasmehom je znala blažiti napetosti, ki so se pri zahtevnih projektih občasno pojavljale med sodelavci. Naši prijateljici Angelci čestitamo za življenjski jubilej in ji želimo še veliko sreče in zadovoljstva do naslednjega jubileja. ES izjava o skladnosti za konstrukcijski les Redni pregled in notranja kontrola izvajanja postopkov za podaljšanje certifikata za razvrščanje masivnega lesa s pravokotnim prerezom v trdnostne razrede Drago Pogorevc V ponedeljek, 13.5.2013, smo imeli v Gozdnem gospodarstvu, d. d., na enoti Žaga v Šentjanžu redno letno kontrolo pooblaščenega organa ZAG Ljubljana glede izpolnjevanja vseh obveznosti, ki jih predpisuje tovrstna EU-direktiva. Pri pregledu proizvodnje in vseh dokumentov, iz katerih so razvidni in sledljivi vsi postopki certificiranja rezanega lesa, merilne opreme, internih formularjev in arhiva sta potek kontrole nadzirala še presojevalec Slovenske akreditacije (SA) dr. Jure Zupančič in Ulf Bellander s Švedske. Certifikacijsko službo Slovenije je predstavljala Tinkara Kopar, univ. dipl. inž. grad. Operativni del kontrole po certifikacijski shemi SR12 (SISTEN 14081-1:2006+A1:2011) je izvajal dr. Tomaž Pazlar iz ZAG Ljubljana. Sprememba standarda v letu 2011 je imela za posledico tudi spremembe Priročnika notranje kontrole proizvodnje, kamor smo morali vnesti vse novitete, ki se kažejo predvsem v novih oznakah na posameznem kosu oziroma zložaju razvrščenega lesa. Po tej spremembi moramo kot dodatek k fakturi priložiti tudi razširjeno oznako, iz katere je razvidna številka naročila in s tem tudi sledljivost CE izjave o skladnosti. To oznako mora imeti ves les, kije namenjen za nosilne gradbene konstrukcije in mostove. Komisija je sicer ugotovila nekaj pomanjkljivosti in neskladnosti, kijih moramo v predvidenem času odpraviti, še naprej pa nam dovoljuje uporabo in veljavnost certifikata (CE - predpisan zapis; glej desno o skladnosti notranje kontrole proizvodnje po certifikacijski shemi SR112. Do naslednjega rednega kontrolnega pregleda v letu 2014 moramo vsa v zapisniku navedena priporočila udejanjiti in jih vnesti v PNKP (priročnik notranje kontrole proizvodnje). Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d., je še vedno edino podjetje v Sloveniji, ki ima veljavni certifikat za konstrukcijski les s pravokotnim prerezom, razvrščen po trdnosti. C€ 1404 Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d. Vorantev trg 1, 2380 Slov. Gradec, SLO 10 1404-CPD-1593 EN 14081-1:2006+A1:2011 Masivni les s pravokotnim prečnim prerezom, razvrščen po trdnosti: SIST DIN 4074-1:2009 Drevesna vrsta: WPCA Dimenzija prečnega prereza:xx yy zz Številka naročila:xxxx xx Trdnostni razred C24 Odziv na ogenj D-s2,d0 Vsebnost nevarnih snovi NPD Glive Razred 4 Insekti NPD Termiti NPN Morski organizmi NPD Primer oznake na zložaju in kot dodatek razširjene oznake k fakturi za naročnika Informativni gozdarski storži v maju 2013 Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd. C*' ZG S OE SG Mesec maj ima ime po rimski boginji Maji. Bila je boginja pomladi in rodnosti. Slovensko ime za mesec maj je veliki traven. Je mesec cvetenja. Na Koroškem je v nižinskem delu sadno drevje cvetelo že na začetku maja. V tem času sem tako na Koroškem kot tudi v okolici Ljubljane na cvetovih sadnega in gozdnega drevja opazil zelo malo čebel. Čebelarji trdijo, da za zelo malo število naših plemenitih opraševalk ni krivo samo hladno vreme, temveč parazitska bolezen varoa, kije mnogim čebelarjem zdesetkala ali popolnoma uničila številne čebelje družine. Ali so čebelarji dobili pravo zdravilo za zdravljenje te bolezni, naj razglabljajo čebelarski strokovnjaki, čeprav so čebele in gozd med seboj zelo povezani. Raje se osredotočimo na vreme v letošnjem maju. Bilo je zelo muhasto in nič kaj prijetno. Popolnoma jasnih dni v koroški regiji skoraj ni bilo. Tudi dnevno so se izmenjavale vse oblike vremena. Prevladovalo je oblačno do delno oblačno vreme, dni brez padavin je bilo malo. Padavine so dodatno namočile tla. Prevladovale so lokalno različno kot nevihte, plohe ali rahlo rosenje. Letošnji ledeni možje in "uscana" Zofka so zaspali. V posameznih predelih Mežiške doline je 4. maja padala tudi toča, vendar ni bila tako uničujoča kot v Zgornji Savinjski dolini. Kot oreh in jajce debela toča je razbijala strehe, podivjali so tudi hudourniki. Prva polovica maja je bila toplejša od druge polovice. Na Koroškem so izmerili najnižje dnevne temperature v nižinah od 6 do 14 °C (2., 3.5.), najvišje pa od 9 (4.5.) do 27 °C (1.5.). V Šmartnem pri Slovenj Gradcu je bila zaradi zelo velike vlage v tleh temperatura tal v globini 10 centimetrov na negozdni površini med 10.9 (25.5.) in 15.8 °C (2.5.). Velika vlažnost tal je pripomogla k zelo bujnemu olista trov. Tudi v maju je pripomogla k boljši vitalnosti posameznih drevesnih vrst. Stalno spreminjanje vremena, še posebno Na ruševinah grada Grašin nad Muto velike dnevne temperaturne razlike, je upočasnilo razvoj podlubnikov. V postavljenih pasteh s feromonoma chalcoprax (privablja male smrekove lubadarje) in pheroprax (diši velikim smrekovim lubadarjem) seje več lubadarjev ujelo samo v začetku maja v nižinskih predelih, v višjih predelih nad 900 metrov so revirni gozdarji ZGS našli le posamezne žuželke. Razvoj podlubnikov je bil v maju upočasnjen. Kakšnih posebnih bolezni in poškodb po ujmah v OE Slovenj Gradec v maju gozdarji nismo opazili, opazne pa so bile sveže poškodbe po jelenjadi v Zgornji Mežiški dolini (Javorje), posamezne se pojavljajo tudi drugje po območju. Na njivah in travnikih se pojavljajo škode po divjih prašičih. Zanimivo je, da se zelo radi zadržujejo tudi v predelu Poljane v bližini Prevalj. Lovci in domačini so jim sledili na pobočjih Uršlje gore in na Navrškem vrhu, na Riflovem vrhu pri Prevaljah, kjer so letos na začetku maja zopet močno rojile ose zapredkarice, jih pa ni. V zemlji je še ostalo nekaj gosenic, ki so z intenzivno preobrazbo začele že konec aprila. V nižjih predelih je potekalo rojenje in parjenje že prvi teden v maju, v višjih do 17. maja. Lansko leto je ta proces potekal zadnje dni v aprilu. Zanimivo bo opazovanje dogajanj med krošnjami smrek, na katere so oz. naj bi splezale oplojene samice. V drugi polovici julija bodo po vsej verjetnosti opazni zapredki, v katerih bodo gosenice - ali pa ne. Močne poškodbe krošenj, ki so jih z objedanjem povzročile gosenice zapredkaric, so bile leta 2009. V letih 2010,2011 in 2012 kljub močnemu rojenju teh v krošnjah ni bilo. Ne samo na Riflovemu vrhu, tudi drugje v območju moramo gozdarji in lastniki gozdov biti v maju in kasneje pozorni na razvoj podlubnikov, da bomo pravočasno ukrepali pri sanaciji morebitnih žarišč. Zima z obilo snega je lastnikom gozdov in izvajalcem del v državnih gozdovih preprečila delo v gozdu vse do maja. Kmetje so še pred košnjo izkoristili čas za sečnjo in gojitvena dela v maju. Revirni gozdarji intenzivno izvajajo označitev drevja za posek, izvajali so kontrolo zaključenih sečišč, prevzemali gozdnogojitvene objekte sadnje, zaščite sadik in nege. Vodje krajevnih enot so nadzirali in prevzemali vzdrževalna dela na gozdnih prometnicah, za katera pa ni dovolj denarja. Denarja ni za pomoč pri odkazilu v državnih gozdovih, težave so tudi pri financiranju študentov in dijakov za pomoč pri popisu stalnih vzorčnih ploskev. Gozdarji ZGS načrtujemo sečnjo in gojitvena ter varstvena dela dolgoročno in kratkoročno v gozdnogospodarskih načrtih Okvirjen koreninski pletež po vetru podrte smreke koordinatorja za evropske pešpoti Gorazda Mlinška (gorazd.mlinsek@zgs.gov.si) ali Jožeta Praha, predsednika Komisije za evropske pešpoti RS (joze.prah@zgs.gov.si). Miha Krofel (desni) je predaval o zvereh lovcem Koroške lovske zveze (Podgorje, 14. 5.2013) Pohodniki pridejo po E6 od prelaza Radelj čez Bloško planoto v razprostranjene snežniške gozdove, kjer lahko srečamo medveda, risa in volka. Da ljudem zveri niso nevarne v naravnem okolju, smo se prepričali 14. maja 2013 v prostoru Gostilne Kovač v Podgorju pri Slovenj Gradcu. Koroška lovska zveza je povabila na Koroško strokovnjaka za zveri Miha Krofela. Kot raziskovalec sodeluje na projektih v zvezi z življenjem medvedov in risov v Sloveniji, ki jih izvajata Oddelek za biologijo in Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete ljubljanske univerze. Koroškim lovcem in ljubiteljem narave je slikovito predstavil rezultate raziskav. Maj je bil tudi gozdarsko izobraževalno in osveščevalno obarvan. Od 27. maja do 2. junija 2013 je bil teden gozdov. O aktivnostih v OE Slovenj Gradec lahko preberete v samostojnem prispevku te številke Viharnika. Maj je zanimiv za pohodnike, ki radi spoznavajo lepote naših krajev na raznih pohodniških in drugih tematskih poteh. Med pohodniške poti spada tudi evropska pešpot E6. E6 povezuje zanimive kraje od Baltika do Jadrana. Slovenski del E6 se začne na nekdanjem mejnem prehodu Radelj. Pot je speljana skozi lepe slovenske gozdove do Strunjana. Prijetna hoja pa ni odvisna samo od naravnih lepot, temveč tudi od urejenosti poti. Pot mora biti tudi dobro označena. Za evropske poti skrbijo poleg gozdarjev tudi markacisti posameznih planinskih društev, ki delujejo na območju, skozi katerega vodi evropska pešpot. Med njimi je tudi Borut Šmon, ki že tretje leto vzdržuje del E6 od Kop do Tomaške vasi. Zaradi spremembe lastništva, namembnosti prostora ali Markacist Borut Šmon na E 6 pri Peganu na Brdah posameznih gozdnogospodarskih enot in gozdnogojitvenih načrtih. Na osnovi preteklega gospodarjenja in popisa zdajšnjega stanja načrtujemo gospodarjenje v gozdovih za obdobje 10 in več let. Gozdarke in gozdarji odseka za gozdnogospodarsko načrtovanje ob pomoči drugih sodelavcev izvajajo popise in meritve v gozdovih gozdnogospodarske enote Radlje -desni breg (gozdovi na desnem bregu Drave - tudi pohorski del). Veljavnost novega gozdnogospodarskega načrta bo za obdobje 2014-2023. želje lastnika lahko pride do spremembe trase dela poti. To smo komisijsko uredili v maju vTomaški vasi. Evropske pešpoti so označene z markacijo in smerokazi rdeče in rumene barve, opisnimi tablami in tablico modre barve z znakom evropskih pešpoti. O dogajanjih na E6 v OE Slovenj Gradec obveščajte Teden gozdov 2013 -Gozdovi za vse Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd. %■ ZGS OE SG Slovenija je tretja najbolj gozdnata država v Evropi. Pestra in slikovita je zaradi različnih tipov gozdov. Gozd nas varuje, nam daje les, ki nas spremlja od zibelke do groba. Brez gozda bi bila Slovenija veliko erozijsko območje. Takšna je v preteklosti tudi bila. Bila je izsekana in zaradi nekontrolirane paše so bila strma pobočja razgaljena. Zaradi prepovedi golosekov in paše ter več kot pol stoletja intenzivnega strokovnega načrtnega sonaravnega gospodarjenja je danes Slovenija zelena oaza čistega zraka Prijava ekip na kviz 2013 v OŠ Muta in pitne vode. Gozd je namenjen vsem, ki znajo z njim in v njem živeti, upoštevati njegove zakonitosti. Treba ga je stalno opazovati in s pomočjo najrazličnejših oblik izobraževanja spoznavati. Gozdarska stroka s pomočjo poglabljanja znanja o gozdovih in prenašanja tega javnosti, z načrtnim in vestnim Sodelujoči gozdarji ZGS OE Slovenj Gradec po končanem kvizu na Muti gospodarjenjem z gozdovi in s sodelovanjem z najrazličnejšimi uporabniki gozdnega prostora usklajuje svoje in njihove interese. Gozdarji že več kot štirideset let organizirajo t. i. teden gozdov za širšo javnost. Je tradicionalni sklop prireditev slovenskih gozdarjev in gozdarstva. Vsako leto prirejajo najrazličnejše aktivnosti zadnji teden v maju. Letošnji teden gozdov je potekal od 27. maja do 2. junija. Številne prireditve, ki so jih organizirali gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije v sodelovanju z Gozdarskim inštitutom Slovenije, Biotehniško fakulteto in Zvezo gozdarskih društev Slovenije, so potekale v Ljubljani in po območnih enotah tudi pred uradnim začetkom tedna gozdov in po njem. Sporočilo letošnjega tedna gozdov je "Gozdovi za vse". Centralna enota ZGS je ob pomoči omenjenih stanovskih organizacij izvedla uvodno prireditev tedna gozdov 2013, dneve odprtih vrat ZGS in GIS, vodenje šolskih skupin po Dendrološkem vrtu pod Rožnikom, posvet "Prispevek gozdarstva k celostnemu gospodarjenju z vodami", okroglo mizo "Gozd in gorsko kolesarjenje" in znanstveno posvetovanje "Gozd in les". Zelo živahno je bilo tudi po območnih enotah. V OE Slovenj Gradec smo gozdarji izvedli prav vse načrtovane aktivnosti tedna gozdov. Osrednja prireditev je potekala 29. maja 2013 na Muti v organizaciji ZGS OE Slovenj Gradec. Gozdarji so ob pomoči Osnovne šole Muta, Občine Muta, Planinskega društva Bricnik - Muta in Kovačije Štruc za sedmošolce organizirali regijski kviz o poznavanju gozda. Uradni začetek s kulturnim programom muških osnovnošolcev in z žrebanjem ekip je bil v prostorih OŠ Muta. Na uradnem začetku so tekmovalce pozdravili ravnateljica OŠ Muta Anita Ambrož, župan Občine Muta Boris Kralj in tehnični direktor Kovačije Štruc Jože Žavcer. Tekmovanje v obliki kviza je potekalo po Gozdni učni poti Grašin. Ekipe sedmih koroških šol so preizkusile svoje znanje o gozdu pod nadzorom gozdarjev kontrolorjev na posameznih stojiščih. Kot zadnja seje na pot podala tudi ekipa učiteljic, ki so pripeljale učence na tekmovanje. Na kvizu so sodelovale ekipe OŠ Ribnica na Pohorju, OŠ Podgorje pri Slovenj Gradcu, OŠ Muta, OŠ Šentjanž pri Dravogradu, OŠ Koroški jeklarji Ravne na Koroškem, Prva OŠ Slovenj Gradec, OŠ Franja Goloba Prevalje in OŠ Mežica. Vsi tekmovalci so se zelo dobro odrezali, razlika v dobljenem številu točk ni bila velika. Najboljša je bila ekipa OŠ Franja Goloba Prevalje (Špela Močnik, Katarina Lodrant, Urška Retko), drugo mesto je zasedla ekipa OŠ Šentjanž pri Dravogradu (Aljaž Sešel, Žiga Kreft, Karin Kristan), tretje mesto je pripadlo učencem Koroških jeklarjev (Vid Kotnik, Andrej Mikulič, Katja Šapek). Na prvi točki kviza 2013 Viharnikjunij2013 - Kviz ni bil samo tekmovalno obarvan, učenci so si pod vodstvom radeljskih gozdark Jerneje Čoderl in Zdenke Jamnik ogledali razstavni prostor Kovačije Štruc, s pomočjo "zelenih" iger pa jim je bil gozd še dodatno približan. Obe gozdarki sta dobri gozdni pedagoginji. Letošnji kviz je odlično uspel, za kar se gozdarji zahvaljujemo omenjenim gostiteljem in soorganizatorjem. Hvala tudi sodelavcem gozdarjem! Živahno je bilo tudi 21. maja 2013 pri Centru šolskih in obšolskih dejavnosti v Domu Peca na Bregu nad Mežico. Avgust Kunc in Gorazd Mlinšek sva sodelovala pri izvedbi naravoslovnega dne za dijake srednje lesarske šole iz Maribora. Gozd in pomen gozda sva dijakom približala teoretično in praktično. Dijaki so spoznali gozd tudi s pomočjo dendrometrijskih meritev. V program letošnjega tedna gozdov smo uvrstili tudi terenske vaje študentov gozdarstva. 24. maja 2013 so imeli pod vodstvom prof. Jurija Diacija terenske vaje v Pahernikovih gozdovih študentje gozdarstva (BF, oddelek za gozdarstvo in obnovljive vire). V Grmovškovem domu pod Kopami jim je predstavil OE Slovenj Gradec in gospodarjenje z gozdom vodja ZGS OE Slovenj Gradec spec. Milan Tretjak, nadaljnjo uporabo oz. rabo lesa pa direktor GG Slovenj Gradec Silvo Pritržnik. O Pahernikovi ustanovi in gozdovih ter sonaravnem večnamenskem gospodarjenju jim je sredi Pahernikovih gozdov spregovoril Maks Sušek. Operativno so študentje seznanjali z gojenjem in varstvom gozdov pod vodstvom vodje KE Radlje Jerneje Čoderl, revirne gozdarke Zdenke Jamnik in sodelavcev. Gozd so spoznavali tudi pohodniki v organizaciji Turističnega društva Slovenj Gradec in ZGS KE Slovenj Gradec. 1. junija 2013 so izvedli pomladanski pohod po Gozdno turistični poti Plešivec. Pohod je potekal od gostilne Balek v Suhem dolu do Plešivčnikovega mlina, posamezniki pa so nadaljevali po GTP Plešivec. Teden gozdov 2013 je za nami, ostajajo pa prijetni spomini na srečanja z udeleženci na omenjenih in drugih aktivnostih v upanju, da pomanjkanje denarja ne bo preprečilo organizacije prireditev v tednu gozdov 2014! Invazivne rastline pri nas Boštjan Jurič Med zanimivimi tujerodnimi rastlinami, o katerih sem pisal v prejšnji številki, se najdejo tudi takšne, ki zaradi svoje prekomerne razširjenosti v naravi začnejo ogrožati gostiteljsko okolje. Rastline, ki jih prinesemo iz tujine -neredko v okrasne namene - včasih "pobegnejo" iz kontroliranega okolja in se preselijo v naravo.Te rastline se v novem okolju znajdejo nenadoma, ne da bi bilo prilagojeno nanje. Zato se lahko zgodi, da te nove rastline nimajo naravnih sovražnikov, ki bi omejevali njihovo čezmerno širjenje, in tako začnejo izpodrivati domače rastline. Takšne vrste imenujemo invazivne rastlinske vrste. Ena izmed trenutno najbolj problematičnih rastlin je japonski dresnik (Fallopia japonica). Z njegovim agresivnim razraščanjem se ne ukvarjamo le pri nas, temveč tudi drugod po svetu, saj je uvrščen med sto najbolj invazivnih rastlin na svetu. Japonski dresnik je grmičasta rastlina z votlim, kolenčastim steblom, ki vsako zimo odmre. Spomladi grm ponovno požene iz močno razraslih korenin. Dresnik je sicer rastlina, ki izvira iz vzhodne Azije, k nam pa so jo v 19. stol. prinesli kot okrasno grmičje. Kasneje so ga razširjali tudi za utrjevanje brežin in kot medonosno rastlino. Ker ima dresnik veliko sposobnost razmnoževanja, saj lahko nove rastline izrastejo iz majhnih delčkov stebla, ponekod tvori strnjene sestoje, ki so že uničili avtohtono rastje. Uničuje tudi infrastrukturo, saj so se njegove korenine sposobne preriniti skozi asfalt že ob najmanjši razpoki. Tudi na Koroškem najdemo številne sestoje te rastlinske vrste (npr. ob cesti Dravograd-Ravne in na nabrežjih rek). Velike probleme povzroča tudi pelinolistna ambrozija oz. pelinolistna žvrklja (Ambrosia artemisiifolia).To je enoletnica, ki ima izjemno sposobnost semenjenja. Njena številna semena lahko pod zemljo čakajo na ugoden trenutek tudi po več desetletij. Izvira iz Severne Amerike, k nam pa je prišla nenačrtno, s semeni, pomešanimi med žitom. Območje, gosto poraslo s pajesenom. Nevarna je zaradi alergenih reakcij, ki jih pozno poleti povzroča njen pelod, zarašča pa tudi neredno obdelovane njive in travnike, ki jih včasih povsem preraste. Od leta 2010 je zatiranje pelinolistne ambrozije pri nas določeno tudi z zakonom. Še ena, najbrž vsem poznana invazivna rastlina je veliki pajesen (Ailanthus altissima). Na prvi pogled je precej podoben octovcu, vendar se od njega loči predvsem po socvetju (octovec razvije zbite, temnordeče "storžke") in po vonju, saj imajo listi pajesena, če jih zmečkamo med prsti, izrazito neprijeten vonj. Pajesen izvira iz Kitajske, v Evropo so ga prinesli v 18. stol. in ga širili kot urbano okrasno drevo. Ponekod so ga sadili tudi za gojenje sviloprejk. Pri nas se je veliko uporabljal za pogozdovanje pustih kraških območij, kjer danes s strnjenimi sestoji ogroža avtohtone rastline. Veliki pajesen je zelo agresivna rastlina, ki na leto odvrže preko 300 tisoč dobro kaljivih semen, ki so povrh vsega še strupena, s čimer uničujejo konkurenčna semena. Sok pajesena ima strupen vpliv na kožo, privede pa lahko celo do vnetja srčne mišice. V Sloveniji je njegovo sajenje in razmnoževanje prepovedano. Kot vidimo, so lahko tujerodne rastlinske vrste tudi precej nevarne. V naslednji številki se bom posvetil še rastlinam, ki jih sicer smatramo za invazivne, vendar jih zaradi njihove uporabnosti načeloma ne preganjamo. Vir: http://www.tujerodne-vrste.info ALPA - četrta delavnica o ohranitvi Les in pohorskih planj arhitektura Ida Robnik Doc. mag. Tadej Glažar, Fakulteta za arhitekturo Ljubljana Udeleženci 4. delavnice za ohranitev pohorskih planj Četrta delavnica za oblikovanje kakovostnih izdelkov in turističnih storitev z območja pohorskih planj je bila 21. maja 2013 v zdraviliško termalnem kompleksu Zreče. Kraj ni bil izbran naključno, saj se Terme Zreče aktivno vključujejo v projekt, trenutno s produktom marmelade in ponudbo pohorskega lonca. Sestav udeležencev je bil podoben kot na predhodnih delavnicah: od prebivalcev, lastnikov zemljišč, organizacij, ki upravljajo s tem prostorom oziroma skrbijo zanj -gozdarjev, lovcev, čebelarjev - do raznih klubov in posameznikov, podjetnikov, obrtnikov, ki delujejo na tem območju in so kakorkoli vezani nanj in povezani z njim in njegovimi naravnimi danostmi. Da imajo vsi deležniki Pohorja velik interes za ohranitev planj z izkoriščanjem njenih danosti, je pokazal nabor produktov in turističnih storitev iz predhodnih delavnic. Med njimi je nanizanih ca. 120 produktov, 90 pridelkov in izdelkov, 45 storitev in ca. 20 doživljajskih možnosti. Nekateri so že našli svoje tržne poti, nekateri so v nastajanju, nekaj pa se jih je pojavilo kot idejne možnosti. Dobro obiskane delavnice so dokaz, da med deležniki obstaja velik interes po vzpostavitvi skupnih verig kakovostnih izdelkov in enotni ponudbi z morda enotno blagovno znamko. Na zadnji delavnici so udeleženci zasnovali osnove vzpostavitve verig za meso in suhomesnate izdelke, mleko in mlečne izdelke, zelišča in trave, predelavo sadja in gozdnih sadežev ter predelavo lesa. Za področje kakovostnih turističnih storitev pa so oblikovali idejo "S konjem po Pohorju". Po rekapitulaciji vseh idej in predlogov bo ALPA pripravila akcijske načrte oziroma smernice za storitve s Pohorja, "Kaj želimo na Pohorju do leta 2020". Delovne skupine, v ospredju skupina konjenikov, predstavnikov konjeniških klubov, društev in rančev, ki delujejo na območju Pohorja ali na njegovih obronkih Foto: Marta Krejan Izdelava načrta in makete lesene stanovanjske hiše je tradicionalna naloga, ki jo imamo na Fakulteti za arhitekturo v svojem programu, saj je pomembno, da se študentje v najzgodnejši fazi projektiranja seznanijo z materialom, ki je za Študenti Ren Kaligarič, Žan Kobal, Nadja Krašovec, Luka Kravanja, Leonard Krišto, Polonca Križmančič, Sandra Laknar, Klavdija Primerna je za štiričlansko družino. :j§ ■4 Gozno-lesna veriga Slovenijo strateški material in je od vseh gradbenih materialov edino naravno gradivo. Gre za leseno gradnjo, ki ima vrsto prednosti in v kateri se človek najbolje počuti zaradi naravnih lastnosti lesa. Študentke in študentje Fakultete za arhitekturo so letos oblikovali domove za različne uporabnike in v različnih tipologijah; od hiše za starejši par do hiše za štiričlansko družino in hiše za mladega poslovneža. Morali so pokazati, kako se da bivati v individualni prostostoječi hiši, hiši dvojčku ali vrstni hiši. Da naloga ne bi bila prelahka, so morali z oblikovnega stališča prikazati tudi stavbe z dvokapnico, enokapnico in ravno streho. Kvadrature domovanj so bile od 65 do 140 kvadratnih metrov. Na ta način smo zajeli najširši spekter situacij, s katerimi se srečujemo v projektantski praksi. Zasnove stavb poskušajo odgovarjati tako funkcionalnim potrebam kot estetski kvaliteti za okolje in uporabnika. V projektih se je zasledovalo bivanjsko kvaliteto, Študentka je Žanu Pritržniku, direktorju Lesoteke hiše, in profesorju Tadeju Glažarju podrobno predstavila "svojo" hišo. Lakner, Katarina Lampič, Katja Lavrin in Lesena hiša je lahko tudi okrogla. Monika Leban so izdelali zanimive makete hiš različnih velikosti in tipov. L|S0 “E TzKAhise Mi smo za les! naravno osvetlitev vseh prostorov, energetsko učinkovitost in racionalnost gradnje. Pred seboj imamo torej različne arhitekturne zasnove, ki poskušajo odgovarjati različnim bivanjskim slogom. Da bi poenotili različnost v obliki volumnov, smo izbrali enotno leseno fasado. Tlorisne zasnove odlikujeta fleksibilna zasnova in prilagoditev posameznemu uporabniku. Sodelovanje z Lesoteko in GG Slovenj Gradec je bilo konstruktivno, saj so študentje dobili neposreden vpogled v sistem sodobne lesene gradnje in tehnološko znanje ter osvojili osnove lesenih konstrukcij za individualno gradnjo. Delo v skupini je bilo zame prijetno ter navdihujoče, saj so študentje s svojo domišljijo pokazali, kako vidijo sodobno bivanje. Kemikova domačija pod Kremžarjevim vrhom Mirko Tovšak Kar nekaj kmetij na južnih predelih Pohorja nad Mislinjsko dolino skorajda dosega nadmorsko višino tisoč metrov. Ena takšnih je kmetija Breznik, ki jo domačini bolje poznajo kot Kemikovo domačijo. Travniki in pašniki so pri njih na izrazito strmih predelih, tako da strojna obdelava teh površin skorajda ni mogoča. Tako večino travniških površin med letom kar popasejo, seno, ki ga potrebujejo za zimsko oskrbo govedi, pa posušijo ročno. Pri Kemikovih sedaj gospodarita oče Vinko in mama Anica. Po vojni je kmetija, kjer so bili objekti v povsem razpadajočem stanju, ob agrarni reformi prešla v lastništvo Aničine mame. Njena matije takrat oskrbovala štiri rejence, na kmetiji pa je ostala Anica, ki si je kaj Oče Vinko, hčerka Mirjana in mama Anica kmalu našla svojo zaposlitev v Kolinski Slovenj Gradec, kjer je delala kot prodajalka. Sedaj je redno zaposlena v trgovski hiši Spar. Njen mož Vinko je bil doma na Močnikovi kmetiji nad Otiškim Vrhom in oko se mu je kaj kmalu prilepilo na brhko Anico iz sicer nekoliko oddaljene kmetije pod Kremžarico. Med njima se je vnela ljubezen, ki sta jo potrdila na poroki leta 1980. Po poroki so se začela leta preurejanja in obnove kmetije. Zgraditi sta morala novo stanovanjsko hišo, obnoviti hlev in ostale gospodarske objekte, poleg redne Kmetija Kemik s poti proti Kremžarici zaposlitve pa je morala mlada gospodinja vsakodnevno opravljati tudi vsa kmečka dela na kmetiji. Rodili so se jima štirje otroci, dve hčerki in dva sinova. Danes na domačiji poleg očeta in mame živita še dva otroka, od katerih naj bi najmlajši sin tudi prevzel gospodarjenje na kmetiji. Sedaj študira strojništvo, kar mu bo nedvomno v veliko pomoč pri vzdrževanju in oskrbi kmetijskih strojev. Na začetku, po prevzemu kmetije, ni bilo lahko, pravi oče Vinko, vendar sva z dobro voljo in ob velikem odrekanju vse zmogla. Kmalu je zrasla nova stanovanjska hiša, ki danes krasi pokrajino ob planinski poti, ki vodi na Kremžarjev vrh. Planinci, ki stopamo po markirani poti proti Kremžarici, se v poletnih mesecih vedno radi ozremo na čudovito negovano balkonsko cvetje, ki krasi Kemikovo hišo. Anica ima rada rože, zato tudi vlaga toliko truda in ljubezni v njihovo oskrbo, čudovito balkonsko cvetje pa je tako v ponos Kemikovim. Kemikovi pa poleg domače obdelujejo in vzdržujejo tudi Močnikovo kmetijo, kjer je bil rojen Vinko in kjer živi le še Vinkova ostarela mama. Tudi ta kmetija šteje med hribovske kmetije s težjimi pogoji obdelave, obe kmetiji skupaj pa obsegata 24 hektarov obdelovalnih površin in gozda. Kljub temu zaradi strmih terenov obe kmetiji ne zadoščata za preživetje vseh, ki so ekonomsko odvisni od gospodarjenja na teh domačijah. Zato ima Vinko registrirano V Kemikovem hlevu sta le še dve kravi. tudi dopolnilno dejavnost, poleg rednega kmetovanja se tako ukvarja s sečnjo in spravilom lesa ter zimskim vzdrževanjem gozdnih cest. Njihovo domačijo je leta 2002 doletela elementarna nesreča. Do tal jim je pogorel hlev za govejo živino. Ob veliki pomoči sosedov in drugih dobrih ljudi so kmalu zgradili nov hlev, čeprav takšnega števila goveje živine, kot so ga imeli pred požarom, nimajo več. Na sami Kemikovi domačiji imajo sedaj le še dve kravi in prašiča, da živali popasejo, oni pa pokosijo vse strme travniške površine. Pridelajo tudi nekaj krompirja. Se pa seveda ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo tudi na Močnikovi kmetiji. Pri starših živi še hčerka Mirjana, ki je sicer trenutno brez zaposlitve, vendar močno upa, da bo kmalu prišla do dela in tako tudi poskrbela za svojo socialno varnost. Ob koncu našega obiska nam je Vinko natrosil kar nekaj lepih misli o tem, kako Takole je videti Kemikova hiša v poletnih mesecih. smo zadnje čase postali razvajeni, z ničemer zadovoljni, da pa bi lahko ob večji pripravljenosti in z več volje na marsikateri kmetiji lepo število Slovencev poskrbelo za svojo socialno varnost. Pa o tem, kako malo zaupanja imamo v lastne sposobnosti in kako iščemo rešitve povsod drugod, le doma ne. In vzgled za to, kako se da preživeti tudi na najbolj odročnih predelih naše Slovenije, nam je lahko prav gotovo tudi Kemikov Vinko z ženo Anico. 10 Katastrski dohodek in druga vprašanja Srečanje s poslancema Državnega zbora Peter Cesar V nedeljo, 26. maja 2013, je bilo na kmetiji Bimer v Slovenj Gradcu organizirano srečanje članov Mestnega odbora SLS Slovenj Gradec povedala poslanec Jakob Presečnik ter poslanka Jasmina Opeč, ki sta v nadaljevanju odgovarjala tudi na vprašanja udeležencev srečanja. Med drugim nas je zanimalo tudi reševanje problematike v zvezi s predlogom spremenjenega obračunavanja katastrskega dohodka. Dobili smo pojasnilo, da se bodo predlagane spremembe po vsej verjetnosti začele uveljavljati postopoma, a šele v naslednjem letu, do takrat pa bo treba pripraviti temeljite analize in natančne izračune za posamezna zemljišča. Trenutno predlagane spremembe so namreč nesprejemljive in za marsikaterega kmeta pogubne, zato so poslanci SLS tudi zahtevali nujno sejo parlamentarnih odborov za kmetijstvo in finance. Po trenutnem vladnem predlogu bi se namreč katastrski dohodek za določene vrste rabe povečal tudi do 14-krat, kar bi posledično lahko pomenilo tudi opuščanje kmetijske dejavnosti, to pa je tako z vidika položaja kmetov kot z vidika samooskrbe izjemno slabo. Zato sta ponovna proučitev problematike in postopno uveljavljanje sprememb nujna. Po končanem uradnem delu smo preživeli prijetno nedeljsko popoldne v sproščenem vzdušju. Udeleženci srečanja in Regijskega odbora SLS Koroška. Srečanja so se udeležili tudi podpredsednica SLS in poslanka SLS v Državnem zboru RS Jasmina Opeč, poslanec SLS in predsednik Odbora DZ RS za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje Jakob Presečnik, sodelavka tajništva SLS Maja Ažman in član Nove generacije Tibor Voroš. Po uvodnem nagovoru predsednika MO SLS Slovenj Gradec in RO Koroška Petra Cesarja, ki sem izpostavil predvsem lokalno problematiko, s katero se soočamo v Slovenj Gradcu in na Koroškem, smo udeležencem srečanja prebrali tudi pismo, ki ga je poslal predsednik SLS Franc Bogovič. Nekaj besed o aktualni politični situaciji sta Poslanca v Državnem zboru Jasmina Opeč in Jakob Presečnik sta odgovarjala na vprašanja. Nadaljevanje na str. 12 Samooskrba -resnična potreba ali tržna priložnost? Peter Cesar Govoriti o samooskrbi je v zadnjih letih že vse preveč moderno. Mnogi žal to tematiko izkoriščajo za populistične namene. V Slovenj Gradcu smo organizirali že kar nekaj dogodkov na to temo, vse pa s ciljem, da bi posameznikom in skupinam predstavili pridelavo vrtnin kot tržno priložnost, kot dodatno dejavnost na kmetiji, kot možnost trajne zaposlitve ... Resnično želimo in se trudimo povečati delež samooskrbe v naši občini in regiji. Mestna občina Slovenj Gradec in Turistično društvo Slovenj Gradec sta v maju v prostorih MKC organizirala zanimivo predavanje dr. Matjaža Turinka, kije po prevzemu manjše kmetije pustil službo predavatelja na fakulteti in se popolnoma posvetil pridelavi in predelavi zelenjave. Predstavil nam je svoje delo na kmetiji in izzive, s katerimi se srečuje. Ponudil nam je odgovore na vprašanja, zakaj pridelati in predelati lastno ekološko zelenjavo in kako od tega tudi preživeti, kaj je partnersko kmetijstvo in kako v tem sodelovanju proizvajalca in potrošnika pripravljamo tedenske zelenjavne košarice. Dr.Turinek nam je prikazal tudi nekaj zelo uporabnih vrtnih orodij in pripomočkov, ki so primerni za tak način obdelave zemljišč in pridelave vrtnin, so cenovno dokaj ugodni, predvsem pa nam poenostavijo delo. Predavanje je bilo namenjeno navdušenim vrtičkarjem in tudi Dr. MatjažTurinek je predstavil svoje delo na kmetiji, izzive, s katerimi se srečuje, in predloge, kako izboljšati življenje z lokalno pridelavo hrane. kmetovalcem, ki bi pridelavo vrtnin lahko videli kot svojo tržno priložnost.Tak način lokalno pridelane hrane pa je tudi priložnost in posebnost v razvoju turizma. Dobra domača hrana, ki zadovoljuje potrebe lokalnega prebivalstva, lahko navdušuje tudi turiste in s tem ugodno vpliva na razvoj turistične dejavnosti, ima pozitiven vpliv na zdravje ljudi, zagotavlja možnost novih delovnih mest, zagotavlja lastno oskrbo, prenašanje teh znanj iz generacije v generacijo, gibanje in zadrževanje v naravnem okolju ... Med številnimi udeleženci (kljub lepemu vremenu se jih je v MKC-ju zbralo okrog sedemdeset) je bilo le nekaj kmetovalcev, vsi ostali pa vrtičkarji, ki želijo poskrbeti predvsem za oskrbo svojega gospodinjstva. Po končanem srečanju, nad katerim so bili poslušalci zelo navdušeni, je bila izražena želja po nadgradnji znanja, zato smo se že dogovorili, da dr. Turinka povabimo med nas še enkrat. Naslednje predavanje bo namenjeno predvsem vrtičkarjem -konkretnim vprašanjem in problemom, s katerimi se srečujejo. Predavanje bomo organizirali v marcu 2014. Kako obvarovati posamezne kulture pred boleznimi, škodljivci in pleveli Martina Cigler, dipl. inž. agr. Po neznačilno vročem aprilu nas je presenetilo, da imamo dokaj nizke temperature in obilne padavine v maju in juniju, kar je razlog, da sadje, poljščine, zelenjavo in vinsko trto, pa tudi okrasne rastline na prostem, napadajo najrazličnejše plesni, glivična obolenja in škodljivci, neverjetno hitro raste pa tudi plevel. Pa začnimo z nam najljubšo in najbolj opevano rožico oz. rastlino vinsko trto, ki jo ob prevlažnem vremenu najraje napadejo peronospora, črna gniloba in oidij.Te bolezni zatiramo s pripravki antracol (0,25 %) in dithane M-45 (0,3 %). S tema dvema pripravkoma navadno zatiramo črno gnilobo in peronospora, ko so mladice dolge 40 cm. Tik pred cvetenjem proti peronospori uporabimo pripravek ridomil MZ (0,3 %) in tilt 250 EC (0,01 %), proti oidiju pa uporabimo bayleton special (0,05 %). Škropiva lahko izberemo tudi iz kataloga dovoljenih sredstev za ekološko kmetijstvo ali pa se posvetujemo s fitofarmacevti. Jablane, ki so tudi na udaru, napadajo najraje škodljivci kaparji, pedici, listne uši ter jablanov cvetožer. Proti njim izvedemo predspomladansko gnojenje aprila, in sicer s folidol oljem (0,5 %), proti škrlupu pa uporabimo kupropin (0,5 %). Zlasti je pomembno, da redno škropimo tam, kjer je v prejšnjem letu bil pojav bolezni največji. Pa gremo na polje, kjer imajo naši kmetje najpogosteje koruzo. Seme lahko proti strunam, švedski mušici in pticam že ob setvi tretiramo s pripravkom mesurol FS 500 v količini 21/100 kg semena; mesurol ne zastrupi ptic, ampak jih samo odžene. Ko ima koruza 3-5 listov in ne več kot 7, se pojavi širokolistni in ozkolistni plevel, ki ga zatiramo s pripravki tarot 25 DF (50 g/ha) + banvel 480 (0,3 l/ha) + pinovit N (0,1 %). Maja in junija se v zemlji pojavi tudi hud škodljivec sovka, ki lahko močno zmanjša pridelek; proti njemu uporabimo pripravek karate (0,2 l/ha). Poslušalci so bili navdušeni nad predavanjem, zato bomo organizirali še eno, ki bo nadgradnja prvega. Potem so tu še krušna in krmna žita, ki jih prav tako radi napadejo razne plesni, rje in sneti ter tudi škodljivci, žitni strgači in žitne stenice. Seme žit je včasih že pred setvijo oz. ob nakupu tretirano, če pa ni, lahko (v ekološki pridelavi ne) proti snetem in rji uporabimo pripravek raxil 2 WS (150 g/100 kg semena). Konec aprila lahko pri rji, pepelovki in drugim boleznim uporabimo bayleton EC 125 (2l/ha), junija pa proti rji in ostalim boleznim uporabimo folicur BT (1 L/HA). Krompir nam bolj kot škodljivci v vlažnem vremenu napade krompirjeva plesen, zato bom omenila še nekaj pripravkov za njeno zatiranje. Ob močni začetni rasti krompirja ob pojavu krompirjeve plesni uporabimo pripravka antracol (2 kg/ha) in dithane M-45 (2 kg /ha). Ko pa ne želimo, da nam listje krompirja še naprej bujno raste, uporabimo bakrove pripravke, kakršna sta na primer kupropin (5 kg/ha) ali bordojska brozga. Tudi pri kapusnicah se zaradi pomanjkanja prostora ne bom ustavila pri škodljivcih, ampak bom navedla pripravke, ki utegnejo priti prav vtem vlažnem vremenu, in sicer proti različnim plesnim. Seme lahko proti golšavosti kapusnic pred setvijo razkužimo s pripravkom previcure - N (20 ml/1 kg L ' /J Kmetijstvo semen), če pa se golšavost vseeno pojavi, okužene rastline odstranimo in obvezno sežgemo. Po prvem znamenju bolezni, kot sta plesen in pegavost, tretiramo enkrat tedensko, dokler obstaja nevarnost oz. nam to omogoča karenca. Uporabimo pripravka dithane M-45 (0,2 %) ali captan (0,2 %). Pri boleznih fižola, kot sta fižolov ožig in fižolova rja, uporabimo dithane M-45 (0,2 %). Po potrebi škropljenje ponavljamo, v hujših primerih pa fižol škropimo tudi z baycorom (0,2 %). Seveda pa je najbolje, če se škropljenju izognemo, na voljo je namreč že veliko pripravkov, ki jih lahko uporabljajo tudi na ekoloških kmetijah, o čemer pa več v naslednji številki. Zavedati se moramo, kako pomembno je ohraniti zdravo okolje, zato ostankov škropiv ne zlivamo v vodo, odtoke ali v zemljo, temveč neporabljena škropiva vrnemo nazaj v zadrugo oz. trgovino, kjer smo jih kupili. Vir: Jurij Mamilovič, Škropilni koledar, ČZD Kmečki glas Oddaja Ljudje in zemlja na Koroškem Martina Cigler, dipl. inž. agr. Tretjega junijskega dne sem v lepem sončnem jutru odhitela na avtobusno postajo, kjer sem se srečala sTV-ekipo, s snemalci in novinarko Dragico Vojinuvič, ki ustvarja TV-oddajo Ljudje in zemlja. Popeljala sem jih na dom vsem dobro poznanega Martine in Janeza Juriča, kjer se Janez - Vančy ukvarja z gojenjem malih živali.Vančy seje razgovoril in pokazal lepe živali, še posebej je bil ponosen na kozo, ki je letos imela tri mladiče. Vančy ni zanimiv samo kot gojitelj malih živali, je namreč tudi pisatelj in predsednik Kulturno literarnega društva Beseda Dravograd. Ekipa je z zanimanjem prelistala njegovo knjigo V senci dedijeve hruške, v kateri najdemo zgodbe o kmečkem življenju in ljudeh. Vančy nas je lepo pogostil, predvsem pa je navdušil z domačim koroškim moštom. Pot nas je vodila dalje v Slovenj Gradec, kjer so posneli kratek prispevek o trgovini v lasti Spoturja in občine Slovenj Gradec, ki ponuja pridelke 35 koroških kmetov, prodajajo pa tudi pridelke iz ekološkega načina kmetovanja. Po poti čez Sele do Suhega vrha smo vsi uživali ob pogledu na čudovito naravo, nad kmetijo Ivana in Mojce Peneč na Suhem vrhu pa smo bili vsi čisto očarani. Kmetija je v prelepem okolju, prijazna živalim in vidi se, da gospodar in njegova družina živijo v sožitju z naravo. Zanimiva je tudi lepo obnovljena lesena stara hiša, v kateri je Ivanova družina živela, medtem ko so gradili novo. Ivan zelo rad poje in ima že dolgo svojo vokalno skupino Rute, ki se nam je pridružila na snemanju. V prelepi naravi so pesmi zvenele mehko, čeprav za nas Korošce pravijo, da smo robati ljudje.Tako smo bili skupaj skoraj do večera, ko smo se razšli z obljubo, da se ekipa oddaje na Koroško še zagotovo vrne. Oddaja Ljudje in zemlja pri Ivanu Pencu na Suhem vrhu Veterina Orjaški lisci Vančy Rejci vemo, kako je težko vzgojiti prave obarvane kunce za razstavo. Posebej to velja za orjaške lisce, ko poleg splošne fizične konstitucije šteje vsaka pika oz. lisa; ne sme jih imeti ne premalo ne preveč. Zato je pomembna že odbira mladičev v leglu. Če je le kaj prebirati... Lahko se primeri, da sta samec in samica izredno lepa, mladič pa včasih komaj kateri primeren za vzrejo za razstavo. Tako smo rejci res veseli, če nam "bajbika"- mama zajklja - postreže z leglom, v katerem so vsi kunci primerni za nadaljnjo rejo. Veliko bolj preprosto je pri enobarvnih kuncih, kjer je pač treba paziti le na fizično konstitucijo. No, malo pa že tudi še na obarvanost kožuščka. Orjaški lisec je po velikosti druga največja pasma kuncev, njegova idealna teža za razstave je najmanj 6 kilogramov. Večji je le še belgijski orjak, ki tehta od 7 kilogramov naprej. Orjaški lisec je bil Leglo, kakršnega si želi vsak rejec. vzgojen v Nemčiji, pri nas v Sloveniji pa ga redimo od leta 1916 in je močno razširjena vrsta kuncev. Otroci pa imajo običajno raje manjše pasme in rečejo, da so taki manjši bolj "lubani za pocartljat". To je že res, a za vse je treba resno skrbeti, saj jim je poleg cartljanja predvsem všeč reden obrok hrane. Želim vam veliko veselja s kunci, če jih že imate ali pa si boste omislili kakega. Najlepše je junija Janez Bauer Junij je za čebelarja res najlepši mesec. Narava je razdelila svoje darove po hribih in dolinah, vse cveti, raste in dehti. Naše čebelice si z zvrhano žlico postrežejo z naravnimi dobrinami. Od prvih jutranjih žarkov pa vse do mraka neutrudno letajo s cveta na cvet. Tako oprašujejo cvetoče rastline, v panje pa prinašajo sladko medičino. Junija so tudi naše čebele na višku razvoja. Ob obilni paši in donosu nektarja v panj matica neutrudno zalega. Plodna matica zaleže na dan tudi več kot 2000 jajčec. To pomeni, da se čez 21 dni, ko se čebele izvalijo, njihovo število poveča za več kot 2000 na dan. Seveda jih nekaj tudi umre, ampak panji so hitro polni čebel. V takšnem polnem AŽ panju je lahko tudi več kot 50.000 čebel. V nakladnem panju, ki ga lahko širimo, pa Točenje medu je to število čebel lahko še precej večje. Veliko čebel prinese v panj tudi veliko medičine.To medičino nato panjske čebele predelujejo, sušijo in zračijo. Dodajajo ji encime in aromatične snovi svojih žlez in počasi spreminjajo medičino v med. Ko je med zrel, ko ima torej manj kot 18 % vlage, ga shranijo v medišče in pokrijejo z voščenim pokrovčkom.Tako skladiščen med lahko počaka na hude zimske dni, ko bo zunaj bril mrzel veter in ne bo kje kakšne paše. Seveda, med je dober, je sladek, zato ga imamo radi tudi mi in naši otroci. Zato ga čebelam poberemo. Bi se reklo, da jim izpraznimo shrambo in kaščo. To zveni kruto, ampak ni, saj jim zimske zaloge nadomestimo s sladkorno raztopino, s katero se čebele preko zime lažje prehranjujejo. Tako smo zadovoljni vsi. Čebele, ki imajo kvalitetno hrano čez zimo, in čebelar, ki svojo posodo napolni s sladkim medom. To pobiranje medu čebelam imenujemo točenje medu. Za čebelarja in za celo njegovo družino je to pravi praznik. Pri točenju medu sodeluje cela družina. Tako je delo hitro in kvalitetno opravljeno in čebele se ne vznemirjajo preveč. Med lahko iztočimo iz satja samo takrat, ko je že dovolj zrel. Izkušen čebelar bo že na pogled ocenil, kdaj je medičina dovolj gosta in predelana. Sat z medom mora biti pokrit vsaj za dobro tretjino in med ne sme kapljati iz celic. Pomagamo si lahko tudi z refraktometrom, s katerim izmerimo količino vlage v medu. Pod 18 % je mora biti, da je med dober za uporabo. Vrhunske vrste medu ga imajo tudi samo 14% ali pa še manj. Pa pojdimo na točenje. Oče čebelar pobira polno satje iz medišča in otresa čebele v pripravljeno posodo. Te nato, ko pobere satje iz medišča, vrne v panj. Otroci odnesejo polne sate medu v točilnico, kjer se med v satju odpre s posebnimi vilicami, zaščiten je namreč z voščenimi pokrovci.Tako satje damo v točilo, ki ni nič drugega, kot pokonci postavljena centrifuga. Ob vrtenju točila se med iz satja izloči na stene in od tam steče na dno. Skozi pipo in cedila se pretoči v posodo in shrani v skladišče. Takšen med je zelo dober, najboljši je prvi. Vendar so že stari čebelarji rekli, da se mora med uležati, da dobi pravo aromo in kvaliteto. Med mora počivati dva meseca, dva tedna in dva dni, preden ga lahko natočimo v kozarce, ki jih opremimo z etiketo in ponudimo v prodajo. Točenje je videti zelo enostavno, sladko in zanimivo opravilo. In bi tudi bilo, če ne bi bilo vseh tistih čebeljih pikov, o katerih raje ne bi razlagal. Kdo pa bi pustil mirne duše, da mu izpraznijo shrambo in poberejo vse, kar je čez leto trudoma znosil domov? Zato je treba s čebelami ravnati spoštljivo in po pameti, tako da bodo zadovoljni čebele in čebelar. Sedaj pa hitro po kos kruha in na debelo ga namažimo s svežim medom. 150 let železnice na Koroškem Vančy Foto: Marta Krejan Naši železničarji so se že dalj časa pripravljali na veliko praznovanje pomembne obletnice - 150 let železnice na Koroškem. Natanko 1. junija 1863 je prvi vlak zapeljal po Koroški progi od Maribora do Celovca. Že ves teden zadnje dni maja so potekale slovesnosti, praznovanja koroških železničarjev, v petek, 31. maja, pa so se zbrali železničarji in ljubitelji železnic na železniški postaji Dravograd na osrednji slovesnosti, kije bila res svečana. Tega dne sta že dopoldne potekala postavitev spominskega obeležja na postaji na Prevaljah in odprtje cestnega krožišča. V Dravogradu so v cerkvi sv. Vida odprli filatelistično razstavo na temo železnice, kjer je Tadej Brate predstavil svojo novo knjigo Parne lokomotive. Pred poslopjem železniške postaje nas je pričakal majhen "vrtni vlak", ki je bil še posebna atrakcija in veselje za najmlajše. Iz lokomotive je puhalo in dišalo po vlakih kot nekoč. Otroci pa so se lahko še malo popeljali na vagončku, ki ga je vlekla parna lokomotivica in jo je upravljal ta pravi železničar, prometnik Janko Mikulič. V pestrem kulturnem programu je najprej zaigrala Železničarska godba na pihala Zmago Kotnik je z razstavo prikazal železnico skozi zgodovino. pod vodstvom dirigenta Franca Lipovška. Prisotne je nagovorila županja občine Dravograd Marijana Cigala. Poudarila je pomembnost železnice za Koroško in seveda za občino Dravograd, ki je prav z razvojem železnice pridobila na pomembnosti, saj je Dravograd predstavljal prometno križišče proge Maribor-Dravograd-Celovec.Tu seje odcepila savinjska proga za Celje in še ena proti Labotu v Avstriji. Sledil je folklorni nastop skupine Košuta iz Poljčan, potem pa je v imenu predstavnikov Slovenskih železnic „Vozimo že 150 let" Nadaljevanje na str. 16 Županja Dravograda Marijana Cigala je poudarila pomembnost železnice na Koroškem. spregovorila predstavnica uprave Jelka Šinkovec Funduk. Po končanem uradnem delu je sledilo še odprtje razstave "O zgodovini železnice na Koroškem", ki jo je pripravil domačin prometnik na postaji Dravograd Zmago Kotnik. Razstava je postavljena v prostorih hodnika in čakalnice postaje, odprli pa sta jo županja Marijana Cigala in Jelka Šinkovec Funduk. Razstava je res izvirno in zanimivo postavljena, predstavljeni so posamezni eksponati iz železničarske dejavnosti, dokumenti in seveda fotografije objektov, vozil in ljudi. Ob ogledu so mnogi že starejši in upokojeni železničarji vzklikali, ko so se prepoznali na posameznih fotografijah in zopet na novo tudi ob srečanju, se veseli rokovali in podoživljali spomine. Po ogledu so železničarji postregli s prigrizkom in kozarčkom. Mnogi so se še dolgo družili in obujali lepe spomine. Malo smo si v šali ob slovesu obljubili da se ob 200-letnici zopet srečamo, ko je bilo letos tako lepo. Nato pa smo se malo starejši zamislili in nostalgično dodali: "Mlajši morda pa res ..." Razstava je še vedno odprta za obiskovalce, zato sva se z Zmagom dogovorila, da vam jo na kratko predstaviva; morda vas zamika in si jo boste šli ogledat. Da so vedeli, s kakšno hitrostjo vleče vagone parna lokomotiva ... Parna lokomotivica 7 To smo mi 1 Prireditev je bila zanimiva tudi za najmlajše. Zmago mi je zaupal: "Že od svojega prihoda na Železnico podpiram prizadevanje za muzejsko dejavnost, še posebej na temo o železnici. Da pa bomo to našo železnico na Koroškem bolj celovito predstavili, smo si obljubili že lani v Vuzenici, kjer je bila manjša slovesnost ob odprtju proge Maribor-Vuzenica (150 let), kjer je izgradnja leta 1862 nekoliko zastala in je bila nato končana in povezana s Celovcem naslednje leto.Takrat sem že začel uresničevati idejo o zbiranju gradiva prav na to temo: 150 let Koroške proge. Zavedal sem se, da bo to obsežen zalogaj in veliko dela z zbiranjem gradiva. Mojo zamisel so vodilni na železnici podprli in mi tudi vsestransko pomagali. Ob tem prizadevanju sem se še bolje spoznal z velikimi železničarskimi entuziasti, ki so mi radi priskočili na pomoč. Posebej so mi pomagali še veliki zbiralec zgodovinskega gradiva o železnici Karel Rustja, Franc Mlinar iz Velenja, člani Društva ljubiteljev železnic in železniških eksponatov iz Celja in Železniški muzej SŽ Ljubljana. Velik doprinos in strokovno svetovanje so mi nudili tudi v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, predvsem Brigita Rajšter. Seveda sem uporabil tudi lastna zbrana gradiva. Rad bi se zahvalil vsem posameznikom, ki so mi zaupali slike iz svojih arhivov. Ker sem ravno pri besedi, bi se rad zahvalil za pomoč pri organizaciji razstave višjim strokovnim sodelavcem železnice in njihovi ekipi, s pomočjo katerih je bila celotna slovesnost omogočena, Občini Dravograd in županji Marijani Cigala, Koroškemu muzeju in vsem železniškim muzejem!" Malo sva še pokramljala o delu na železnici. Zmago je povedal: "Resje nekoliko upadel prevoz po železnici, vendar se zadnja leta ta trend umirja. Glede števila zaposlenih pa tako veš, kako je ... Način varovanja in upravljanja z varnostnimi napravami se je močno moderniziral in kot tak zahteva tudi manj fizične prisotnosti; prestavljanje kretnic, zapiranje zapornic in signalov se upravlja z osrednjega mesta prometnika." Čisto za konec mi je še Zmago zaupal, da letos praznuje 30 let dela na Železnici. Za lepi jubilej sem mu čestital v svojem imenu in v imenu Viharnika. Zaželel sem mu srečo ob opravljanju odgovornega dela, v zasebnem življenju pa veliko zdravja in lepih muzejskih eksponatov. Vsem železničarjem pa čestitke k njihovemu prazniku! Jubilejni koncert Okteta Mislinja Mirko Tovšak Oktet Mislinja je pred kratkim v veliki dvorani Lopan v Mislinji pripravil jubilejni koncert ob 25-letnici svojega delovanja. Zbor vseskozi vodi zborovodkinja Marija Gornjak, sodelujejo pa na domala vseh pomembnejših prireditvah v kraju in okolici. V zboru od samega začetka prepevajo Vinko in Drago Skarlovnik, Matjaž Krenker in Mirko Jeromel, pri petju pa jim pomaga tudi zborovodkinja Marija. Kasneje sta se zboru priključila še Tomaž Gornjak in Tomaž Verdnik, s tem pa je sestava zbora tudi kompletna. 25 let Okteta Mislinja V zboru je skoraj dvanajst let prepeval tudi Oto Vončina, ki je kasneje zaradi zdravstvenih razlogov sodelovanje prekinil. Za dolgoletno sodelovanje v zboru so mu na koncertu podelili posebno priznanje. Na jubilejnem koncertu so sodelovali še Petrovi tamburaši iz Šempetra, Oktet Dolič in Klapa Šentilj. S svojimi nastopi so dodobra ogreli polno dvorano ljubiteljev zborovskega petja. Vokalna skupina Rute pela za Slovence v Zadru Ida Robnik Vokalna skupina Rute, sekcija KUD Prevalje, je sodelovala na osrednji prireditvi narodnih manjšin mednarodnega dne kulturnih različnosti v soboto, 25. maja, v Zadru na Hrvaškem. Že osmo leto nacionalne manjšine v Zadru, poleg slovenske še albanska, bošnjaška, srbska, črnogorska, makedonska, italijanska in madžarska, skupaj s predstavniki zadrske županije organizirajo mednarodni dan kulturne različnosti s ciljem predstaviti pozitivni vpliv manjšin na družbena dogajanja v okolju, kjer živijo in delujejo, in to z visoko stopnjo zavedanja pomembnosti spoštovanja različnosti posamezne nacije. Mednarodni dan kulturne različnosti je že tradicionalni razlog, da se pripadniki narodnih manjšin predstavijo s svojimi značilnostmi, pesmimi, plesi, narodnimi nošami, tradicionalnimi jedmi itd. Slovenci v Zadru, organizirani v društvo Lipa Zadar, ki ga vodi naša rojakinja Darja Jusup (dekliško Rebernik) s Prevalj, je letos povabilo Vokalno skupino Rute s Prevalj, kije na prireditvi predstavila ljudske pesmi z območja Koroške, slovenske narodne in dve avtorski pesmi. Prireditev seje zaključila v druženju z rojaki ob bogati gastronomski ponudbi in pokušanju značilnih nacionalnih jedi posameznih nacij. Vokalna skupina Rute v Zadru Videospot skupine Stare sablje Martina Cigler 22. maja sem se pridružila že večini bralcev poznani skupini izvajalcev narodno zabavne glasbe. Starim sabljam iz Dravograda. Skupina v današnji zasedbi obstaja že 8 let, njihov vodja Alojz Rožič pa igra že od mladih let. Tudi ostali člani so že vse Tekmovanje GZ Mislinjske doline Franc Areh V mesecu maju so se na tekmovanju v športnih disciplinah pomerila prostovoljna gasilska društva v Gasilski zvezi Mislinjske doline. Na tekmovanju je sodelovalo preko življenje povezani z ljudsko in narodno zabavno glasbo. Tisto lepo sončno sredo so snemali videospot za svojo avtorsko pesem Na Košenjaku sem jo srečal. Posneli so nekaj lepih kadrov ob "grajski bajti" in gradu v Dravogradu. Njihovi spoti se vrtijo na skoraj vseh lokalnih TV-postajah po vsej Sloveniji. Skupina vabi že na 8. samostojni koncert Starih sabelj z gosti in na 14. srečanje Alojzov in Alojzij, ki bo 23. junija 2013 v cerkvici sv. Vida v Dravogradu od 15. ure dalje. Obeta se nam lep popoldan, zato vabljeni. sedemsto gasilcev, od najmlajših pa vse do starejših. Tekmovanje je potekalo pred gasilskim domom v Slovenj Gradcu. Pri pionirjih so slavili Legenčani, pri pionirkah pa ekipa iz Dovž. Prvo mesto je pri mladincih osvojila ekipa z Legna, pri mladinkah pa ekipa iz Golavabuke. Bolj razburljivo je bilo pri članih in članicah. Pri članih A so slavili gasilci iz Doliča, pri članih B pa gasilci iz Pameč-Trobelj. Članice A so pokal za prvo mesto odnesle v Dolič, najboljše pri ekipi B pa so bile članice z Legna. Pri starejših gasilcih so bili najboljši veterani iz Starega trga, najbolje pa so se izkazale veteranke iz Turiške vasi. Tekmovanje je potekalo v pravem gasilskem razpoloženju. Vsem nastopajočim iskrene čestitke za dosežene rezultate. Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d. Vorančev trg 1,2380 Slovenj Gradec telefon: 02 88 39 480 faks: 02 88 42 684 e-mail: viharnik@gg-sg.si Direktor: Silvo Pritržnik Glavna in odgovorna urednica: Marta Krejan, prof. Uredniški odbor: Marta Krejan, Ida Robnik, Danijela Zaveršnik, Saša Šuhel, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik Lektorica: Marta Krejan, prof. Fotografija na naslovnici: Razkošje v Kaštelu Foto: Klemen Cesar Oblikovanje in grafična priprava: Unigraf - Igor Senekovič, s. p., Prevalje Tisk: ZIP center, d. o. o., Ravne na Koroškem Na podlagi mnenja ministrstva za Informiranje z dne 30.1.1992 je Viharnik proizvod informativnega značaja (tč. tarifne številke 3). Najmlajši gasilke in gasilci Z uradnim odprtjem proslavili ponovno odprtje poplavljene H ute Anja Vajde Info točka Vuzenica je ponovno zaživela. To lahko zatrdimo z gotovostjo. Ponovno je pričela s svojim delovanjem že 8. aprila 2013, v soboto, 25. maja 2013, na dan mladosti, pa smo jo še uradno odprli z željo, da se poplave, ki so nas doletele v novembru prejšnje leto, nikoli več ne ponovijo. Ostaja grenak priokus, ampak zdaj, ko smo si kar dobro opomogli, skušamo optimistično nadaljevati zgodbe, ki smo jih začrtali že v septembru lani. Obetavna Ekipa v Huti napoved za veselo družabno in izobraževalno ter turistično usmerjeno dogajanje v Huti je zagotovo tudi dan, kateremu smo bili priča v soboto, 25. maja 2013. Začrtan je bil nekako takole: v okviru dneva mladosti bomo združili močiTIC Vuzenica in MKC Vuzenica. MKC bi naj pripravil že tradicionalne športne igre na igrišču in ustvarjalne delavnice za najmlajše, ekipa TlC-a pa bo poskrbela za večerno družabno dogajanje, ko se bomo zbrali vsi, ki se tudi sicer radi zbiramo v Huti, na uradnem ponovnem odprtju. Zaradi deževnega vremena so bili MKC-jevci prisiljeni prestaviti športno dogajanje, otroške delavnice pa so skozi celo dopoldne potekale v zimskem vrtu v Huti, kjer smo vse otroke zaradi Huta slvnostnega dne razvajali še z brezplačnim sladoledom. Zadovoljni so se posladkali in seveda ustvarjali pod budnim očesom MKC-jevih animatorjev. Veselo so risali, barvali, izdelovali okraske in nakit... Okoli 19. ure so se začeli zbirati že prvi gostje. Naše druženje je s svojimi priredbami ter nekaterimi avtorskimi skladbami popestrila simpatična 19-letna Ditka Čepin s Prevalj, ki nam je ob kitari veselo prepevala. Ditka, o kateri bo v prihodnje zagotovo še veliko slišati, se nam je zagotovo vtisnila v spomin s svojo uglasbitvijo poezije Ferija Lainščka. Družbo na odru ji je delal njen oče Gogo, ki je že prekaljeni glasbenik. Za pestro dogajanje je poskrbel tudi spretni barman Žan Oder, ki je pridno mešal takšne in drugačne koktajle. Prav lepo pa seje ujel tudi s celotnim Huta bar teamom, ki se je tokrat izkazal za zelo usklajenega in uigranega. Preživeli smo zelo prijeten miren večer ob dobri glasbi in v dobri družbi. Dobrega razpoloženja nam ni moglo pokvariti niti deževno vreme. Kot res pozitivna pridobitev se je izkazal tudi zimski vrt, ki je odlično služil svojemu namenu. Za dobro sodelovanje se zahvaljujemo ekipi MKC-ja in pa seveda posebej vsem vam, dragi naši gostje in obiskovalci. Brez vas ne bi bilo tako lepo. Hvala, ker ste z nami na vseh poteh, in hvala, ker nas pri našem delu podpirate. Obljubljamo, da se bomo trudili za vas. Lahko rečem, da smo za trenutek občutili utrip dneva mladosti, ki nas je v mislih ponesel tudi v preteklost, ko so bili še bolj prijazni časi. In ja, bilo je čutiti veliko dobre energije v smislu danes smo tukaj vsi za enega, eden za vse, ujeli smo vonj po složnosti in solidarnosti, ki je je bilo med ljudmi nekoč veliko več, kot je je čutiti dandanes. Info točka v Vuzenici je zaživela in živela bo tudi v prihodnje. V duhu pestrega dogajanja, ki smo ga začrtali že pred naravno katastrofo, je zdaj čas, da te vsebine tudi razvijemo in razširimo. Zelo se veselimo vseh turistov, ki nas bodo obiskali že to poletje. Prijazno vabljeni k nam na obisk vsak dan tudi vsi vi! Prijeten večer v prijetni družbi Tatjana Krejan Košan (levo) je Andreja Časa, župana MO Slovenj Gradec, povabila k stojnici, ki sojo pripravile starotrške gospodinje. Praznik četrtnih skupnosti Tatjana Krejan Košan Foto: Ida Robnik Četrtne skupnosti Mestne občine Slovenj Gradec Center, Polje, Štibuh, Legen-mesto in Stari trg-mesto so 8. junija letos na Trgu svobode v centru mesta že trinajsto leto zapored slavile svoj praznik. Ob tej priložnosti se sokrajanom podeljujejo priznanja za njihova vsestranska prizadevanja na različnih področjih. Letošnja priznanja Tatjana Krejan Košan in Andrej Čas, župan MO Slovenj Gradec četrtnih skupnosti so prejeli Jože Žvikart, mentorji programa PUM, Anamarija Jeromel, Darko Žugelj in Milena Žuželj. Naše letošnje praznovanje je spremljal izbor ČS, kjer pečejo najboljši študelj. Gospodinje iz vseh ČS so spekle sladke in slane štrudlje z različnimi nadevi in jih postavile na lepo okrašene stojnice. Izbor najboljšega štrudlja je bilo skupinsko tekmovanje za ČS. Z glasovnicami so obiskovalci imeli priložnost izbrati naj stojnico štrudljev. Zelo prepričljivo je zmagala četrtna skupnost Štibuh, na drugem mestu je bil Legen-mesto, na tretjem pa Center. Čestitke vsem! Največje zadovoljstvo organizatorjev pa je, da je bilo v mestu veliko navdušenih obiskovalcev prireditve. Pohod po Gozdno-turistični poti Plešivec Franc Areh Odbor SD za Koroško je v soboto, 25. maja 2013, organiziral pohod po plešivških poteh. Pohodniki so se zbrali v Suhem dolu pred gostilno Balek. Po pozdravnem govoru predsednika pokrajinskega odbora za Koroško Jureta Šumečnika, ki je orisal potek pohoda, Vsi zadovoljni kljub slabemu vremenu smo se odpravili na pot. Pohodnikom so se pridružili predsednik stranke Igor Lukšič, minister Dejan Židan in župan MO Slovenj Gradec Andrej Čas. Po naporni hoji po soteski Kaštela seje prilegla pogostitev pri Plešivškem mlinu. Pot seje nadaljevala proti Plešivcu in naprej proti Vernarici. Tam sta nas toplo sprejela Ivan Rupreht in primarij dr. Drago Plešivčnik, ki je orisal zgodovino krajev okoli Uršlje gore. Po zaključku v Suhem dolu so bili udeleženci kljub slabemu vremenu vsi zadovoljni in prepričani, da se drugo leto zopet srečajo. k I 21 Vihamikjunij2013 Pa smo šli. Obnova GTP Plešivec Spomladanski pohod Peter Cesar Foto: Klemen Cesar V lanskem novembru je neurje močno poškodovalo pot po soteski Kaštel do Plešivškega mlina. Pot je postala slabo prehodna, na nekaterih delih tudi že nevarna. Zaradi debele snežne odeje seje obnova poti zavlekla vse v drugo polovico meseca maja, ko je Zavod za gozdove, Krajevna enota Slovenj Gradec, pričel z urejanjem poti ter v nekaj dneh zagotovil varno prehodnost. Prvo soboto v mesecu juniju sta Turistično društvo Slovenj Gradec in Zavod za gozdove, KE Slovenj Gradec, pripravila tradicionalni spomladanski pohod do Plešivškega mlina, kije bil v letošnjem letu tudi eden od dogodkov tedna gozdov 2013 pod naslovom "Gozdovi za vse". Varna hoja po slikoviti soteski Kaštel do Plešivškega mlina je bila v tem, s padavinami bogatem obdobju še posebej zanimiva. Po krajšem druženju pri mlinu so nekateri nadaljevali pot proti Vernerici, ostali pa smo se še pred nevihto vrnili nazaj do Suhodolnika. Do Jakobove table Martina Cigler Foto: Gorazd Mlinšek Lep pomladni dan seje naredil, ko sem svojo desetletno hčerko Nejo vprašala, če želi iti z menoj malo peš naokoli po Svetem Križu. Navdušena je ugasnila TV in v nahrbtnik sva dali nekaj priboljškov ter pijačo. Že po desetih minutah hoje nama je postalo precej vroče, tako da sva odložili odvečna oblačila. Pri Urkovi lipi, do katere sva uživali v tišini, v ptičjem petju ter zelenju, sva naredili prvi odmor za pijačo. Pot naju je peljala mimo kmetije Bazovnik in Lagoje. Od križišča, kjer se levo zavije h kmetiji Lipovnik, sva pot nadaljevali naravnost proti Jakobovi tabli. Ob vedrem hčerinem čebljanju je pot do table minila kot blisk.Tam mimo vodi tudi steza, po kateri v približno pol ure dosežeš Šteharski vrh. Med potjo me je hčerka opozarjala na živali, ki jih je privabilo toplo sonce, videli sva jelena, poslušali trkanje žolne in petje cele palete ptic pevk, največ pa sva videli siničk. Jakobova tabla leži na približno na 850 metrih nadmorske višine, pot mimo nje pa se nadaljuje proti Strojni. Ko sva prišli na cilj, sva občudovali prve cvetlice na takrat še praznih poletnih pašnikih ter uživali v razgledu, saj se z vrha vidi vsa Koroška kot na dlani: vidiš vse od Kop pa do Olševe. Gledali sva lepo pokrajino in kovali načrte, po katerih koroških hribih naju bo ob lepem vremenu še zanesla pot. Kljub štirim kilometrom navkreber ni bila hčerka nič utrujena in je veselo raziskovala okolico. Odkrila je velikansko mravljišče in se zamotila z opazovanjem mravelj, ki so hitele vsaka k svojemu delu. Jaz pa sem uživala v občutku svobode in miru, ki so ga grobo prekinili motoristi. Vožnje z motornimi kolesi v naravi ne bi smeli dovoliti ne lovci ne policija, saj preplašijo vse živo, nemalokrat pa kakšno žival tudi povozijo. Upam, da bomo kmalu tudi pri nas imeli službo varuhov gozdne in gorske narave. Ko sva z Nejo pospravili zaloge iz nahrbtnika, sva se še malo sprehodili po okolici in občudovali zeleneči gozd ter uživali na soncu in zraku. Po poti nazaj sva se ustavili pri ruševinah ob cesti, kjer sva ugibali, koliko so stare in kako so v tej samoti živeli ljudje, ki jih že davno več ni. Pot nazaj nama je minila hitro, prišli sva zadovoljni in niti ne preveč utrujeni. Mislim, da bi vsi starši moral znati zvabiti otroke ven v naravo, stran od televizije in druge moderne tehnike. Jaz bom vsekakor to naredila še večkrat, saj imam pred očmi še vedno Nejin zadovoljen žareč obrazek. Paklenica Ivan Rus Če želiš iti v hribovje Velebita na območju Paklenice, moraš prej posvetiti marsikatero urico nabiranju kondicije. Paklenica je kraj za plezanje in tudi za hojo. Ime je dobila po smoli črnega bora, tako imenovani paklini, ki seje uporabljala za premazovanje ladij in čolnov pa tudi v narodni medicini. S Planinskim društvom Bricnik-Muta in Planinskim društvom Radlje smo med prvomajskimi prazniki odšli v pogorje Velebita. Prejšnji dve leti smo prepešačili Kraški rob od italijanske do hrvaške meje. Tudi Vipavsko dolino in njene obronke smo dodobra prečesali. Neznani kraj s čudnim imenom Paklenica je bil za nas pravi izziv. Z ženo sva temu podvigu posvetila veliko pozornosti. V okolici domačega kraja sva pred tem prehodila veliko poti. S Planinskim društvom Slovenj Gradec sva se udeležila pohoda po Meškovi poti od cerkve sv. Roka na Selah mimo gostilne Dular do cerkve sv. Neže na Vrhah in na povratku mimo gostilne Ott do izhodiščne točke na Selah. Ob drugi priliki smo prehodili učno pot na Rahtel in šli dalje do Grajske vasi in cerkve sv. Pankracija, od tam pa do cerkve sv. Radegunde v Starem trgu. Pot smo končali pri tovarni Nieros pri Slovenj Gradcu. Prehodila sva tudi pot od doma v Pamečah do sv. Ane na Anskem vrhu in nazaj. Tako sva si z ženo nabrala dosti moči za zahtevno pot v daljno Paklenico na Hrvaškem. Na to dolgo pot smo krenili zgodaj zjutraj 27. aprila z avtobusom podjetja Plamen iz Pameč. Planinci so vstopali na postajah od Gortine do Radelj ob Dravi. Čeprav so avtobusni sedeži na splošno udobni, se po urah nepremičnega sedenja spremenijo v mučne naprave, podobne tistim, s katerimi so nekoč izsiljevali priznanja. Ko bi lahko za trenutek izstopil iz avtobusa, bi sedel v hladno senco, spil kozarček piva in se oziral za mimoidočimi dekleti. Med vožnjo smo lahko na mnogih mestih videli razdejanja iz minule vojne. Na fasadah hiš v Karlovcu smo videli vdolbine, ki sojih povzročili izstrelki. Turist, ki potuje po Hrvaški, seveda ne sme neopazno mimo Plitvičkih jezer. Tam sem bil pred tem že dvakrat, a toliko vode, kot je je bilo tam sedaj, še nisem videl. Lesene poti so bile dvignjene, da obiskovalci ne bi hodili po vodi. Od mojega zadnjega obiska Plitvic seje tukaj marsikaj spremenilo, napredek je bil opazen. Po dvanajstih urah vožnje s prekinitvami smo prispeli v Stari grad. Do hotela Alan je bilo še nekaj minut vožnje. Po izdatni večerji smo imeli praznični večer, saj je bil 27. april. Planinke iz Radelj so prebrale nekaj pesmi Toneta Seliškarja, Franček pa je veselo raztegnil svoj meh. Naslednji dan smo se odpeljali na otok Pag, kjer smo se povzpeli na njegov najvišji vrh, Sveti Vid. Hoja ni bila pretežka. Istega dne smo se odpeljali v Zadar, kjer smo si ob nekoliko razburkanem morju ogledali morske orgle in poslušali njihove prečudovite zvoke. Z zanimanjem smo si ogledali tudi prostor, kjer je nameščena fotovoltaika -pozdrav soncu. Kar prehitro je minil dan. Naslednji dan smo odšli v Nacionalni park Paklenica, kjer smo občudovali očarljivo lepoto te mistične hrvaške soteske. Na razmeroma majhni površini 97 kvadratnih kilometrov se srečamo z izjemnim bogastvom geomorfoloških fenomenov, z raznolikostjo rastlinskega in živalskega sveta, z atraktivnimi krajinami in nedotaknjeno naravo. Pešačenje je edini način, da spoznaš Paklenico. Na območju Nacionalnega parka se prepletajo turistične steze in poti v skupni dolžini okrog 150 kilometrov, ki vodijo iz kanjona Velike Paklenice dojame Manita peč, od gozdarske koče Lugarnica in planinskega doma Paklenica do najvišjih velebitskih vrhov, kot so Vaganjski vrh (1758 m), Visošica (1619 m) in drugi. Skozi kanjon Velike Paklenice vodi s kamni tlakovana pot, stičišča pa so zalita z betonom. Pohodne poti so na obeh straneh opremljene s klini. Na začetku se je gnetlo alpinistov kot mravelj na mravljišču. Plezalci so bili večinoma Slovenci, med njimi jih je nekaj poznal naš vodnik Rudi. Podali smo se na pot in kar dobro napredovali, ker smo hodili v nepretrgani koloni. V njej sem hodil večinoma drugi, hitrost pa je diktiral vodnik Ivan. Na več mestih smo videli mline, ki sicer ne delujejo več, a se lepo ujemajo s pokrajino. Ne vem natančno, po kolikem času smo prispeli do planinskega doma Paklenica. Hiša je bila zaprta, tako da smo posedli zunaj nje na lepo urejene klopi in pili mrzlo vodo, ki nas je prijetno odžejala. Malico smo imeli iz nahrbtnika. Za dokaz, da smo bili na koči Paklenica, smo napravili planinsko sliko. Slikali smo se z zastavo P-laninskega društva Radlje. Pozneje je radeljski predsednik pozabil to zastavo na klopi. Zanjo bi lahko iztržili gajbo piva, vendar Sveti Vid na Pagu Nadaljevanje na str. 24 nismo znali mešetariti. Četrti dan izleta smo izbirali med dvema možnostma: bolj pripravljeni so šli na Anica kuk, tisti, ki smo čutili posledice prejšnjega dne, pa smo odšli v Malo Paklenico. Učna pot je lepo urejena, ob njej so postavljene table, ki opozarjajo na znamenitosti kraja. Čeprav je pritiskala vročina, nas je vodnikova žena uspešno pripeljala na začetek učne poti. Po večerji smo si nadeli na glavo baterijske svetilke, s katerimi smo odšli k "stolpu". Na čelu kolone je korakal zastavonoša s slovensko zastavo. Zelo lepo je bilo opazovati pohod lučk. Pri stražnem stolpu je naša pevka zapela prelepo pesem, Silva pa je prebrala Vorančevo črtico Prvi maj. Peti dan smo se podali na planoto Rujno. Kombi nas je popeljal od našega hotela do izhodišča gorske poti, od tam pa smo jo mahnili naprej peš. Za prevoz smo seveda morali odšteti nekaj kun. Naša pot seje sprva nekoliko spuščala, po nekako dvajsetih minutah hoje pa smo začeli gristi v strmino. Počasi smo se bližali višini, kjer je še ležal sneg. Po dveh urah smo prišli na planoto, kjer so cvetele narcise. Ni jih bilo toliko, kot jih najdeš na naši Golici, bile pa so le. Na tem kraju ni vode, zato smo je nosili nekoliko več s seboj. Prispeli smo do lepo urejene Marijine cerkvice. Posedli smo se po Koča Paklenica klopeh in se okrepčali, seveda vsak z zalogami iz svojega nahrbtnika. Svak Janez meje pogostil s pločevinko piva v zahvalo, ker sem vsak dan dvakrat skuhal pravo kavo. Ob povratku smo se razdelili v tri skupine. Naša skupina je šla druga na pot, to pa zato, da nam ne bi bilo treba predolgo čakati na kombi, ki ni mogel prepeljati vseh potnikov naenkrat. Upal sem, da se bom morda namakal v morju, pa sem zabredel vanj samo do kolen, ker je bila voda premrzla. Zadnji dan smo okoli devete ure zapustili hotel Alan in se preko Masleniškega mostu podali proti domu. Med potjo sem si na nekem počivališču kupil hleb sira iz mešanice kravjega in kozjega mleka. Še sedaj, po nekaj dneh ga uživam in si ob njem obujam spomin na prijetni izlet v Paklenico. Že se veselim naslednjega leta. Nekaj mi je prišlo na uho, in sicer, da bi se podali v Albanijo, kjer bi osvajali vrhove te, nam manj znane dežele. V gosteh pri planinskih prijateljih v Šumadiji Mirko Tovšak Planinci PD Mislinja so zadnje dni maja obiskali svoje pobratene planince iz Kragujevca. Z njimi so namreč pred dvema letoma sklenili listino o pobratenju in tako med sabo redno izmenjujejo obiske. Takšni obiski pa so tudi priložnost, da obiščemo nekatera pogorja ali vrhove na njihovem območju. Za letos smo se dogovorili, da jih bomo obiskali v času, ko njihovo društvo organizira svojo družabno prireditev "Slavo" pri njihovi planinski koči na Adžinih livadah. . % Lc Is. ’• ,> gP r j i I' 4 ■ . ■ „ Skupaj na vrhu Kablarja To praznovanje je bilo tudi priložnost, da smo obiskali še nekatere njihove vrhove v Šumadiji, zadnji dan obiska pa naj bi se priključili množičnemu pohodu šumadijskih planincev na planini Jelica pri Čačku. Žal nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno. Prvi dan smo imeli sicer lepo vreme, zato smo se povzpeli na enega izmed vrhov nad njihovim planinskim domom in se nato skupaj poveselili na "fešti" na Anžinih livadah. Zvečer smo se popeljali do planinskega doma pod Rudnikom z namenom, da naslednji dan opravimo vzpon na enega izmed vrhov tega pogorja. Žal je ta dan močno deževalo ob močnem vetru, zato se nismo odločili za vzpon, pač pa smo opravili nekaj ogledov turističnih znamenitosti v okolici Rudnika in se nato podali v Ovčar banjo.Tam smo prespali in se naslednji dan ob lepem vremenu podali na vrh Kablarja, si med potjo ogledali še nekaj turističnih znamenitosti in se nato pripravljali na množični pohod na planino Jelico. Žal nas je tudi zadnji dan zgodaj zjutraj presenetilo slabo vreme, zato smo se odločili, da se množičnega pohoda šumadijskih planincev ne bomo udeležili.Tako smo se že zjutraj odpravili domov, med potjo pa za dalj časa ustavili v Beogradu, kjer smo si ogledali nekaj turističnih znamenitosti nekdaj glavnega mesta skupne države Jugoslavije. Še najdlje smo se zadržali na Dedinju, saj so tam potekale osrednje slovesnosti praznovanja rojstva nekdanjega predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita. Kljub vsemu lahko ugotovimo, da je bilo tudi tokratno druženje s planinci iz Srbije prijetno, da smo se imeli lepo, še posebej ker znajo naši srbski prijatelji ob takih prilikah pokazati vso svojo gostoljubnost in nam zagotoviti zares prijetno bivanje v njihovem okolju. Kragujevškim planincem smo izročili spominsko darilo. Tematska pot okoli Dravograda Vančy Ferdinand Abraham, svetnik Občine Dravograd, med govorom. Na njegovi levi stoji vodja projekta Lidija Požgan. Od Viča preko Goriškega vrha, Ojstrice in Sv. Duha poteka nova tematska pot. Po pripovedovanju planinca Zdenka Kupčiča je pot dolga petnajst kilometrov in sto metrov, da jo v celoti prehodimo, pa porabimo približno šest ur. "Delo z markiranjem smo večinoma opravili bukvar Mirko Fajmut in midva s soprogo Marjano. Predhodno sem fotografiral vse zanimive lokacije, fotografije pa smo uporabili za poživitev informacijskih tabel," je povedal Zdenko. Odprtje poti je bilo zadnjo majsko nedeljo, 26. 5.2013. Slovesnost je bila na domačiji Škurlej pri Sv. Duhu. Tematsko pot bomo podrobneje predstavili v eni od prihodnjih številk Viharnika. Otroci otroškega vrtca Pameče na obisku pri Ivanu Rusu kratkohlačniki Vrtec na obisku Ivan Rus Obljuba dela dolg. Otroci otroškega vrtca Pameče so držali besedo in me obiskali. Lepa je bila podoba malčkov v odsevnih brezrokavnikih, ki jim jih je podaril "ABC Breznik". Najprej so si ogledali delavnico Rus-Medig, Gašperjeva mama jim je pokazala, kaj vse se tukaj izdeluje. Seveda so si ogledali tudi moj botanični vrt: spominčice, trobentice, mačehe, cvetočo travo in še kaj. Spodobilo seje, da gostitelj pogostim najmlajše prijatelje, ki sem jih spoznal v vrtcu ob kulturnem prazniku, zato so se posedli za mizo in grizljali kokice, hrustali slano pecivo in zraven pili sok. Vzgojiteljica Erika Breznik mi je podarila sliko, ki stajo narisali dve deklici iz vrtca. Ganjen sem bil do solz. Redko doživim tako prijetne trenutke. Otroški sliki, kako petelin Ivek varuje svojo putko in kako polži lezejo po steni, sta razstavljeni tudi v pameški šolski knjižnici. Obljubljam, da bom še sodeloval z otroškim vrtcem in tudi napisal kakšno zgodbo, ki jo bomo tam prebrali. Pod zcCcMm ({CoOutiom Salamijada 2013 Dino Katavič Nekvalitetna salama Tretja tradicionalna salamijada LD Slovenj Gradec je potekala 20. aprila 2013 na strelišču Žančani. Salame smo začeli zbirati dva dni pred salamijado. Prispelo je 35 salam lovskih tovarišev, lovskih prijateljev in kmetov, ki živijo na našem območju. Salame sta kot izkušena cenilca ocenjevala Franc Javornik in Jože Temnikar. Kako poteka samo ocenjevanje in kaj je pomembno za kvaliteto salame, nam bo razkril ocenjevalni list (vzorec, lastnik, kije skrit pod kodo, ocena - po pol točke) 1. Zunanji videz salame (do 2 točki) 2. Sestav prereza (do 3 točke) 3. Barva prereza (do 3 točke) 4. Tekstura (do 4 točke) 5. Vonj (do 3 točke) 6. Okus (do 5 točk) Opombe: npr. globoke gube, plesen, temen rob, suha, zatohel okus itn. Kakovostni razred: - zlata diploma 19-20 točk - srebrna diploma 18-18,99 točk - bronasta diploma 17-17,99 točk Rezultati: -16,5 točke 8 salam -17-17,99 točk 7 salam -18-18,99 točk 10 salam -18,5 točke 5 salam (Rok Pečnik, Miran Grobelnik, Jože Hajtnik, Srečko Zajamšek) -19 točk 3 salame (Dominik Štaleker, Darko Hlupič, Tone Ješovnik) -19,5 točke zmagovalna salama (Darko Hlupič) Strokovnjak Franc Javornik nas je seznanil z rezultati ocenjevanja, potem pa smo imeli možnost, da drug drugemu prenesemo lastne izkušnje o izdelovanju salam. Javornik je opozoril, kje je največ napak in kako se jim izogniti. V svojem nagovoru je poudaril, da je leto bilo izredno vlažno, kar je zahtevalo veliko pozornosti izdelovalca. Na splošno je bil z rezultati zadovoljen. Zaželel nam je veliko uspeha in nas povabil na srečanje v naslednjem letu. V imenu LD Slovenj Gradec sva se starešina Franjo Kuperti in prosvetarBino Katavič vsem zahvalila, saj so to druženje dvignili na nivo kulturnega dogodka v občini Slovenj Gradec. Ocenjevanje Tekme Lovske družine Slovenj Gradec Dino Katavič Za nami sta strelska tekma za pokal občine Slovenj Gradec in koroška liga v lovski kombinaciji za člane in veterane. Lovci so se pomerili v disciplini streljanja na glinaste golobe. Tekmi sta se odvijali v sproščenem vzdušju starih lovskih prijateljev, ki z orožjem ravnajo previdno in profesionalno. Tekmovalcem je bila na voljo malica, ki jo je priskrbela LD SG, in sicer sojo pripravili naši člani. Po tekmovanjih so se lovci zbrali in dobre volje in veselja ni zmanjkalo. Koroška liga je bila 27. aprila, tekma LD Slovenj Gradec za pokal mestne občine Slovenj Gradec pa 11. maja 2013. Pri nagradnem streljanju so se najbolje odrezali Grega Knežar s 43 točkami in Matjaž Lepen ter Tomaž Hain z 41. Vrstni red ekip je bil naslednji: 1. LD Podgorje, 2. LD Mislinja in 3. LD Libeliče. Pri članih je bil najboljši Peter Flis, drugi Peter Smrekar in tretji Miloš Zajamšek, pri veteranih pa so se fantje razvrstili takole: Sandi Štumpfl, Branko Možgan in Darko Štern. Zakaj niso slikani spredaj, se ve ... Pa še naboljši rezultati koroške lige v lovski kombinaciji za člane in veterane. Najboljši trije člani so bili Simon Ošlak iz LD Dolič s 77 točkami, Peter Smrekar iz LD Podgorje z 71 točkami in Matjaž Lepen iz LD Jamnica s 66 točkami. Tomaž Hain je bil najboljši veteran (96 točk), sledil mu je Sandi Štumpfl (78 točk), njemu pa Darko Štern (73 točk). To smo mi Leto je naokoli ZaCene strani Ekološki dan v Mežici Bile so prireditve Mežiškega poletja 2010, ko je Občina Mežica na pobudo Komisije za kmetijstvo s sodelovanjem Združenja ekoloških pridelovalcev in predelovalcev Deteljica organizirala posvet na temo Ekološko kmetovanje na industrijsko degradiranih območjih. Posvet je potekal v treh sklopih: "Kaj je ekološko kmetovanje?", "Zakaj ekološko kmetovanje?" in "Kako ekološko kmetovati na industrijsko degradiranih območjih?" Spregovorili smo o pravici in nujnosti ekološkega kmetovanja ter o potencialnih možnostih, ki jih ekološko kmetovanje prinaša slovenskim kmetom, še posebej kmetom na območjih gorskih kmetij, majhnim kmetom in tudi kmetom, katerih kmetije ležijo na industrijsko degradiranih območjih, kot je Mežiška dolina. V lanskem letu je Društvo Ajda Koroška (skupnost vrtičkarjev Mežica) pogumno in z ljubeznijo do narave organiziralo ekološki dan s tržnico in ekološko pridelano hrano s slovenskih kmetij, na tržnici pa so svoje pridelke ponujali tudi kmetje iz sosednje Avstrije. Letos vas vabimo v ponedeljek, 24. junija 2013, na eko dan z ekološko tržnico in eko dogodki, ki ga v sodelovanju z Občino Mežica, Turističnim društvom Mežica ter Združenjem ekoloških pridelovalcev in predelovalcev Deteljica v okviru prireditev Mežiško polletje 2013 organiziramo pred Narodnim domom. Sodelovali bodo: ekološki kmetje s svojo ponudbo. Društvo Ajda Koroška, Koronarni klub in Društvo diabetikov Mežiške doline, nekaj stojnic s certifikati domače obrti iz naravnih materialov, Oprema Ravne na Koroškem z eko avtom Čebelica ... Poskrbeli bomo tudi za kulturni program, s katerim nas bodo ves dan razveseljevali: Vrtec Mežica, Literarno kulturno društvo Beseda Dravograd, Mitja Šipek in posamezni domačini, vokalna skupina Rute in Ansambel Planinskega društva Dravograd, Stare sablje, Mežiški harmonikarji, OŠ Črna na Koroškem in OŠ Mežica s fotografijami fotonatečaja na temo Narava in človek, zaveznika Vljudno vas vabimo, da se nam pridružite! Ema Žagar 100 let Monike Rudolf Mag. Jože Marhl Visoki življenjski jubilej, stoti rojstni dan, je praznovala Monika Rudolf iz Ožbalta. Jubilantka je najstarejša občanka občine Podvelka in prva, kije v tej samostojni občini dosegla starost sto let. Srečno živi s sinom Brankom in je kljub spoštljivi starosti z zdravjem zadovoljna. Veliko bere, še brez očal, ter redno spremlja radijski in televizijski program. Že od mladosti rada poje in piše verze, zato je vsako voščilo njenim dragim napisano v verzih. Njen življenjski moto je: "Aktivno življenje, ker je vsako delo častno! Veselimo se svojega življenja, kakršno koli že je, tudi v bolezni in težkih trenutkih." Ob njenem življenjskem prazniku so jo obiskali in ji izrekli čestitke župan občine Podvelka Anton Kovše, predstavnik Vaške skupnosti Ožbalt Rupert Rauh in občinski svetnik Aleksander Golob. Župan Anton Kovše nazdravlja jubilantki Moniki Rudolf Leto je naokoli Prgišče zgodovine Angela Šumnik Vančy V Bukovju je praznovala lep jubilej, 95 let, naša sokrajanka Angela Šumnik. V imenu Občine Dravograd sva jo obiskala podžupan Jože Kladnik in domačin Janez Jurič, ki sva ji na dan njenega praznovanja izročila priložnostna darila. Drugi dan pa sojo obiskali in jo razveselili še domačini in sorodniki. Za veselje je še poskrbel ansambel Šempetrski šopek. S slavljenko Angelo smo se radi poveselili, saj je še vedno kljub svoji častitljivi starosti dobre volje, bistrega spomina in nasmejana. Zaželeli smo ji še veliko zdravih in veselih let! -C • r? ■§jS|* ji* > L k v mA * 'h , pflL 'j J ML A Naša Angela v družbi svojih najdražjih in Šempetrskega šopka Zgodbe s podstrešja Druga Marjan Čuješ Že kot vajenec sem občudoval gozdne šoferje, ki so prihajali na naše dvorišče z visoko naloženimi kamioni odpravljat manjše okvare, v sobotah pa na večje servise. Oh, kako sem si želel postati nekoč eden od njih. In ko sem prišel v ta kolektiv, se mi je želja tudi uresničila. V Črni sem se pridružil Ivanu Vavkanu, ki se gaje držal sloves najboljšega gozdarskega voznika. Njegove izkušnje so tudi meni zelo koristile. Ker sem moral opraviti izpit E kategorije za vožnjo priklopnikov, sem ga naredil še za avtobus. Saj se nisem zanesel, da bo služba, ki sem seje tako veselil, dolgo trajala. In res ni. Kmalu so se pojavile govorice, da gozdna gospodarstva ne bodo smela imeti svojih prevoznih kapacitet, ampak nas bodo prevzela in te usluge opravljala druga transportna podjetja v naši regiji. Takrat sta bila to sedanji Koratur s Prevalj in Avtoprevoz Dravograd. Mi mladi šoferji naj bi odšli s šleperji na evropske ceste, starejši pa nas bi zamenjali na naših mestih. Po naravi sem pesimist, zato sem tem govoricam nasedel in verjel. Že tako sem imel zelo malo časa za družino, sedaj pa naj bi vozil po Evropi in na Bližnji vzhod, doma pa pustil družino in nedograjeno hišo? Ne, to mi ni šlo v glavo! Vseeno sem dolgo okleval, ali naj sprejmem povabilo za delo na reševalni postaji na Ravnah, kjer so ravno takrat potrebovali še enega šoferja. Šele zagotovilo takratnega vodje na reševalni postaji, da je to varna in stalna služba, ki obstaja že trideset let, in dejstvo, da se potrebe še povečujejo, sta me prepričala, da sem to delo sprejel. Moram pa priznati, da meje malo navdajal tudi ponos, da sem bil med te cenjene šoferje izbran prav jaz. Vsake pesmi je enkrat konec in tako je bilo kmalu konec tudi službe na reševalni postaji, ki sem se je lotil z veliko predanostjo. Tisto leto (1965) je začela veljati jugoslovanska gospodarska reforma in na vrsti je bilo varčevanje na vseh področjih. Nekaj podobnega se dogaja tudi danes. To so takrat najbolj občutili bolniki, posledično pa tudi vse druge službe, vezane na državni proračun. Jaz, ki sem zadnji prišel, sem seveda prvi odšel. Le osem mesecev je trajala moja epizoda voznika reševalca. Nisem ostal brez dela, a razočaranje je Delovna ekipa ob zadružnem tovornjaku leta 1962 bilo veliko in sram meje bilo. Šokiralo me je, da seje šef reševalne postaje brez mene dogovoril za moje naslednje delovno mesto in mi je to sporočil šele zadnji dan. Zvečer po službi sem slekel beli plašč reševalca, naslednje jutro pa nadel delovno obleko za delo na Komunalnem podjetju na Ravnah.Takrat je veljalo prepričanje, da je komunalna služba zadnja postaja, kamor se odlagajo kadri, ki niso za drugo delo. Tudi sam sem bil prepričan, da je tako, dokler se nisem znašel med njimi. Postal sem vodja delavnice, Mirko Šverc iz Mislinje pa je skrbel za vozni park ter delo šoferjev, in to zelo uspešno, saj seje ta dejavnost pozneje razvila v močno podjetje Storitve. V tem podjetju in med temi delavci, ki so se ukvarjali z vodovodom, odplakami in smetmi, sem spoznal veliko boljših značajev kot med mnogimi bolj izobraženimi, ki sem jih sicer v življenju srečeval. Vkljub korektnemu sprejemu in dobrih odnosih tudi v tem kolektivu sem se na Ravnah radi vsega, kar se mi je zgodilo, počutil zelo nesrečno. Ko sem zbral dovolj poguma, sem se odpravil k svojemu bivšemu šefu Francu Vrbnjaku na Gozdno gospodarstvo in mu odkrito priznal svojo veliko napako, ki sem jo storil z odhodom iz tega podjetja, in pri sebi sklenil, da take napake ne bom več ponovil. Strpno meje poslušal, kot tudi takrat, ko sem šel k njemu po sporazumno odpoved in mu na svoje mesto v Črni predlagal Franca Drolca iz Mušenika, ki je dotlej vozil za GAP iz Maribora, ki pa je ravno tisti mesec prenehalo s prevozno dejavnostjo na Koroškem. Šef transporta Vrbnjak mi je obljubil, da ob prihodnji širitvi voznega parka ne bodo pozabili name. Besedo je držal in po šestih mesecih, preživetih na Komunalnem podjetju, sem bil z novim vozilom že med svojimi nekdanjimi sodelavci v Črni. Čeprav sem bil pripravljen na privoščljive opazke sodelavcev, ki so pri takih prestopih pričakovani, teh nisem doživel, zato sem se takrat zaklel, da od Gozdnega gospodarstva ne grem več, pa če me Prgišče zgodovine drugje plačajo z zlatom. "Tako, vidiš, draga Marička, da sem skoraj prelomil tisto zaobljubo, dano pred dvajsetimi leti.Toda sedaj sem zamenjal le TOZD, ne pa tudi podjetja, pa čeprav se je v tej zdravniški knjižici pojavil še en žig več." S temi besedami sem končal svoje pripovedovanje in verjel, da v iskrenost povedanega ni dvomila. Marička je bila vedno pozorna do svojih sodelavcev, in tudi ko smo bili že v pokoju, ni nikoli pozabila na čestitke ob rojstnih dnevih.Tudi najin zadnji pogovor je potekal na moj rojstni dan. Šele ko sva končala nenavadno dolg pogovor, kije bil še poln optimizma,je povedala, da kliče iz Ljubljane, kjer je bila na zdravljenju. Kmalu za tem je tam na veliko žalost vseh, ki smo jo poznali, tudi umrla. Zadnjih sedem let pred upokojitvijo sem služboval v Črni in lahko rečem, da so bila to zame zelo lepa leta. Tudi zaradi takih ljudi, kot je bila naša tajnica Marička in kot so vsi Črnjani, med katere se vedno rad vračam. Davna leta PGD Stari trg Franc Areh Prostovoljno gasilsko društvo Stari trg je bilo ustanovljeno 26. septembra 1926, ko se je zbralo 18 zavednih krajanov in so ustanovili društvo. Kljub težkim časom so leta 1927 zgradili prvi leseni gasilski dom in nabavili za tiste čase moderno motorno črpalko rosenbauver.Takrat še ni bilo avtomobilov, zato so se na požare prevažali s konjsko vprego. Za tiste čase je bilo to zelo napredno. Če je okoliški kmet oral ali bil s konji na delu, je moral takoj pohiteti v gasilski dom in napreči gasilski voz ter pohiteti na kraj požara. Seveda seje društvo z leti razvijalo, tako da je danes opremljeno z najnovejšo opremo in gasilsko tehniko, da lahko priskoči na pomoč ob vsaki nesreči, ki nas doleti. Leseni dom in prevzem gasilske črpalke leta 1927 Ob začetkih ustanovitve PGD Stari trg Spominjamo sejih Gladovna voda Od kod ime Gladovna voda, kdor ne pozna te, temu vzbujaš strah, a žejnim večno boš darilo, vse drugo spremeni se v prah. Studenček moj, se še spominjaš, ko prvič v dlan sem te ujel, bila takrat oba sva mlada, da skrit ostal boš, sem verjel. Ob tebi večkrat sem posedal, užil v spokoju gorski zrak, ko še pod bukvo si izviral, me večkrat tu ujel je mrak. In kakor mnogim tudi tebi je človek ranil tvoj izvir, takrat oba sva trepetala, ah, zbogom sreča, gozda mir. Nikoli več ne bo kot prej, še lunca zdaj drugače sveti, kot niso več prijatelji kar so bili pred leti. Zdaj vse redkeje jaz te vidim, studenček, veš, to je usoda, a v ustih je še vedno živ ta tvoj okus, Gladovna voda. Utihnile so grablje Zlatka Lampret Kompan, vodja ansambla Pred dvema mesecema je naš ansambel, Njivski kvintet, izgubil nam dragega člana, Franca Lemeža. Bojeval se je z boleznijo, toda zmagala je slednja. Za njim je ostala velika praznina, onemele so njegove grablje, ansambel pa je ostal brez svoje "maskote". Rodil se je pred petinšestdesetimi leti v Podkraju pri Velenju očetu Francu in materi Cilki (včasih se je reklo pri Jezerniku) kot prvorojeni sin. Ker se je za njim rodilo še pet otrok, se je moral Franc po osnovni šoli takoj zaposliti. Tako kot oče je tudi on šel v "jamo", kjer je ostal do upokojitve. Franc je k hiši je pripeljal kmečko dekle, Justiko, ki mu je rodilo štiri krepke otroke. Odrasli so in si ustvarili družine. Poleg zaposlitve v rudniku je Franc vsa leta skrbel za delo doma na kmetiji, pri čemer mu je bila v veliko pomoč ravno družina. V veliko zadovoljstvo pa mu je bil traktor, ki ga je spremljal večji del življenja. Ni bilo dneva, da ga ne bi bil vsaj vžgal, če že ni kaj vozil. Bil je veseljak in velik ljubitelj glasbe, tako velik, da si je v mladosti kupil harmoniko in potem še drugo. Harmoniko se je učil igrati v Cirkovcah. Od doma peš nositi harmoniko ni bilo lahko, zato je to učenje opustil in glasbilo prodal. Želja po znanju pa je bila tako velika, da je vkasnejših letih kupil frajtonarico v želji, da se bo vsaj hčerka naučila igrati nanjo. In seje, zelo dobro. Kdaj pa kdaj jo je tudi sam vzel v roke in nanjo malce zaigral. Prsti so bili zaradi težkega dela okorni in niso dobro ubogali. Ampak, malo je pa le znal... Franc je bil zelo spoštovan. Pa ne zaradi izobrazbe ali bogastva. Bilje poštenjak in načelen človek. Vsakomur je želel dobro, in če je le mogel, je vedno pomagal. V zadnjih letih mu je življenje lepšala glasba, saj je bil pomemben član ansambla Njivski kvintet. Nič na svetu ga ne bi moglo odvrniti od glasbe in zanj ni bilo pomembnejše stvari kot nastop ansambla, kjer je s svojo pojavo razvedril mnogo ljudi. Ko je izvedel za kakšen nastop, so se mu kar zaiskrile oči. Na nastopu je bil kot kakšen gledališki igralec. Znal je pritegniti pozornost. Četudi ni storil nič, samo da se je prikazal na odru, je zvabil smeh iz ljudi. Ko pa je začel poplesavati, igrati in peti ter juckati, so poslušalci ploskali in se mu smejali. S tem je dobil še večji zagon in je razveseljeval ljudi in nas člane ansambla. Kako zelo ga pogrešamo! Hvala ti, Franček, ker si bil tak, kot si bil, in si nam s svojim veseljem polnil dušo! SPOMIN Edmund Pohovnikar 25. 12.1937-29. 5. 2008 Ne mine ura, dan in noč, med nami vedno si navzoč, v naših srcih ti živiš, zato pot nas vodi tja, kjer tihi dom le rože zdaj krasijo in svečke ti v spomin gorijo. Žalujoči vsi tvoji "o Pavel Vogrin V teh naših zaselkih pohodnih poti res ne zmanjka. Kadar nas je takšno pešačenje zaneslo proti Mislinjskemu jarku, se je marskdo rad ustavil pri Zilčevi domačiji. Le za krajši čas, a prijetnemu pogovou s Pavlekom in Francko se ni bilo mogoče odreči. Zato nam je novica, da je v sončni aprilski nedelji doma umrl Pavel Vogrin, segla do srca. Čeprav je temu našemu dobremu znancu po operaciji kolka ponagajalo še srce, so ob njegovem optimizmu najbližji verjeli, da mu bo življenje odmerilo še najmanj osemdeseto poletje. Saj je vendarle previharil čase preizkušenj in garaškega dela ter verjel in tudi dočakal sončne čase. Na Zilčevi kmetiji, kjer se je Pavel rodil 24. junija 1934, je z njim odraščalo še šest sester. Z najstarejšo sta v zgodnjem otroštvu že pridno pasla krave. Do šole, ki jo je obiskoval v Mislinji, je pridno pešačil. Vojna leta so poskrbela, da se je prehitro zresnil. Kljub temu da je moral doma marsikaj postoriti, je po šolskih letih delal v kamnolomu. Po vojaščini v Požarovcu je Pavlek dobil delo na kmetijski zadrugi, pozneje pa je gozdno gospodarstvo z njim dobilo marljivega in preudrnega delavca. Družabni mladenič se je znal ozreti tudi po dekletih. So pa tiste neugasljive puščice ljubezni proti njemu poletele iz oči sosedove Francke. Seveda je bil plamen tako goreč, da je maja 1960 zagorelo še pri oltarju. Pavlek je bil presrečen, ko sta z ženo v dvoj e zmogla vse postoriti, pa še kovati načrte zakonske harmonije. V njej je rojstvo hčerke Mihele poskrbelo, da so skrbi njenih staršev za njeno prijetno otroštvo in rast porajale najlepša človeška čustva. Zato se je dober mož in oče tako veselo vračal iz službe. Dela pod domačo streho se je kar veselil. Ob mukanju v hlevu tudi na čebelarjenje ni pozabil. Zanemarjal ni želja in načrtov, da bi Zilčeva kmetija šla v korak s časom. Zato je bil med pobudniki napeljave električne energije, in čeprav si danes težko predstavljamo srečo tega razkošja za tiste čase, trenutka, ko je pri Zilcu zasvetila luč, Pavlek nikdar ni pozabil. Ko je na njihovem dvorišču zabrnel eden izmed prvih traktorjev, je bil lahko Pavel še enkrat ponosen. Čeprav so se začele pojavljati prve težave napornega dela, je zvestobo TOK-u prelomil šele zaradi invalidske upokojitve. Tudi prizadevnost, da bi zazvonili telefoni še na podeželju, je rodila sadove. Še enkrat je na Pavlekovem obrazu zasvetil pravi plamen veselja. Res so lahko leta njegovega življenja kar preveč pohitela. Pa mu je vsako pomenilo nekaj novega. Predvsem tista leta, ko je ob vnuku Mateju in vnukinji Mojci postal srečen dedek. Pa vsa tista, ko sta s Francko kar štirinajstkrat postala botra. Če omenim še obnovo hleva in vselitev v novo hišo leta 1990, potem dvoma, daje bilo življenje Pavla Vogrina ustvarjalno, res ne more biti. Najbrž sta prva in dvanajst let kasneje še druga operacija kolka zagrenili njegov vsakdan. A volje do življenja mu nič ni omajalo, zato je zmogel še lep čas kaj postoriti. Smrt v tej nedelji pa je Pavlekovo življenje vendarle prekinila prehitro. Marijan Križaj ZAHVALA Ob boleči izgubi dragega brata, moža, očeta in dedka Pavla Vogrina, po domače Zilčevga Pavla, iz Mislinje se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti, darovali cvetje, sveče in svete maše. Hvala vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem za sočustvovanje, pomoč in izrečena sožalja. Hvala gospodu župniku Tinetu Tajniku za opravljen pogrebni obred, govornici za besede slovesa in pevcem za zapeto žalostinko. Hvala strelskemu društvu Movžnar in pogrebni službi Jerneja Zaveršnika. Žalujoči: žena Francka, hčerka Mihaela z družino in sestre z družinami V SPOMIN A Julijana Zorko 5.12. 1919 - 27. 5. 2003 Vse poti vodijo domov. 27. maja 2013 je minilo deset let, odkar se je dokončno poslovila naša draga botra in teta. Za čas njenega življenja smo jo vsi imeli radi zaradi njene velike radodarnosti in ljubezni. Vedno znova se je vračala domov v svoj kraj, med svoje ljudi, ki jih je tako ljubila. Občutek pripadnosti, zakoreninjenosti in navezanosti je bil tako silen, močan in živ, da ni čudno, da se je ob svoji upokojitvi za vedno naselila pri sorodnikih v domačem kraju in še naprej pomagala drugim z veliko radodarnostjo, pogumom in odrekanjem. Zato jo še vedno spoštujemo in cenimo. V naših srcih živi in bo živela še naprej. Spoštujemo in cenimo spomin na našo drago pokojno teto Julijano in ji še naprej izkazujemo ljubezen ter prižigamo sveče na njenem grobu in sodelujmo pri svetih mašah. Janez in sorodstvo Razširimo obzorja j Poklicna matura iz kuharstva in strežbe Bernarda Klančnik V sredo, 5. junija 2013, so dijaki programa gastronomija na Srednji šoli Slovenj Gradec in Muta opravljali praktični del poklicne mature iz kuharstva pod mentorstvom Bernarde Klančnik in iz strežbe pod mentorstvom Dragomire Šavc. Za nalogo so morali pripraviti pogostitev - cocktailpaty. Njihova naloga je bila tudi izbrati jedi, napisati meni, izračunati hranilno in energijsko vrednost jedi ter pripraviti zahtevek za živila. Ker je bil to zelo svečan dogodek, so bili gostje njihovi starši, kar se za takšno svečanost tudi spodobi. Dijaki, bodoči šefi kuhinj, so pri opravljanju te naloge pokazali veliko znanja, ki so ga pridobili v petih letih šolanja, saj so bile jedi zares vrhunske in nekaj posebnega.Tokrat so se odločili, da bo rdeča nit pri jedeh pomladanska zelenjava, v jedi pa so vtkali tudi užitne cvetove. Jedi so izžarevale čar pomladi, saj so s cvetjem obogatili skoraj vsako. Za goste so pripravili tudi kulinarična darilca, kar se za takšen dogodek tudi spodobi. Vsakgost je odnesel domov lepo aranžirano stekleničko s sirupom iz akacije, bezga in mete. Med samo pogostitvijo so goste razvajali z mešanjem koktajlov. Pripravili so sedem različnih hladnih predjedi, sedem različnih toplih jedi in sedem različnih vrst sladic. Z vrhunskimi kulinaričnimi kreacijami so pokazali in dokazali, daje poklic kuharja in natakarja umetnost, saj je treba znati kombinirati barve, okuse in oblike in to nato pravilno postaviti na krožnik. Kaj je cocktail partyl Je vrsta pogostitve, ob kateri se gostje med sabo pogovarjajo in zbližujejo. Po navadi je pogostitev poslovne narave. Gostje so postreženi stoje, niso vezani na strogo predpisan bonton. Jedi in pijače ponuja strežno osebje od skupine do skupine. Vse jedi morajo biti pripravljene v velikosti grižljaja - lepo okrašene in z nabodalci skrbno spete, da si gost pri jemanju ne umaže rok ali celo obleke. Nekatere jedi morajo biti ponujene v kapsulah. oSsttf V ' Hr~ 1 l**'r > J jjgr i ij v l «i p • &f Zlatko Škrubej L9? SLUSNI APARAT Tajnica navidez prijazno pozdravi skoraj gluhega direktorja: Dobro jutro prašeč! Kje si hodil do zdaj, impotentnež blesavi? Direktor odvrne: Pri zdravniku sem bil. Dobil sem povsem nov slušni aparat... BREZ SEKSA Karla vprašajo na kongresu stranke DeSus: Vi veste, kateri ljudje se razmnožujejo brez seksa? - Pojma nimam, odvrne Karel - Penzionisti, dobi odgovor. NORMALNO Jure se zaplete v pogovor z župnikom: Moj sin je šel v mesto služit denar. Dobil je delo, s katerim bo zaslužil okoli štiristo evrov mesečno. Ali mislite, da bo s tem denarjem lahko živel kot dober kristjan? Župnik pomirja: Seveda, s tem denarjem mu kaj drugega tako ali tako ne bo preostalo. SKOPUŠKI OČE Jurček vpraša mamico: Ti je to obleko kupil oče? Mamica odvrne: Ni, sine. Če bi čakala tvojega očeta, še tebe ne bi imela. m FACEBOOK Tinček pride do očeta: A veš, da facebook menda poneumlja ljudi? Oče odgovori: OMG, WTF, LOL?! ZA VSAKO CENO Karel prijatelju za šankom postavi vprašanje: Zakaj mornarica raje rekrutira neplavalce kot plavalce? Prijatelj odvrne: Hm, ne vem. - Ker pač neplavalci dlje časa ostanejo na ladji in se za vsako ceno borijo. PRIVAJAJO SE Janez vpraša prijatelja: Le kako si mogel kupiti hišo tik ob železniški postaji? Od ropota še oči ne boste zatisnili! Prijatelj pojasni: Vem, a to bo trajalo kakšen mesec ali dva, dokler se ne privadimo. Ta čas bomo stanovali v hotelu. BO V REDU Karel stoji za šankom in naroči natakarju: Mrzlo laško, prosim. - Nimam, bo v redu, če vam da mrzli union? - Bo, če lahko plačam z denarjem od monopolija, odvrne Karel. NA TEKOČEM Pride Bojan v gostilno in vidi Iva pijanega, da komaj stoji. Vpraša ga: Ivo, zakaj pa toliko piješ? Ivo zažlobudra: Rad sem na tekočem, hik. ISTOSPOLNA DRUŽINA V šoli pri uri vpraša učitelj Mihca: Katera je bila prva istospolna družina na svetu? Mihec izstreli: Oče, sin in Sveti duh. Šparovni kotiček Na kateri strani ste? Bernarda Dretnik, samostojna premoženjska svetovalka Znašli smo se v situaciji, ko bogastvo elitnih posameznikov dosega nepredstavljive razsežnosti, beda podložnih ljudi pa iz dneva v dan dosega prag fizične tolerance. V svetu, kjer ima najbogatejša elita, ki predstavlja 1 % svetovnega prebivalstva v lasti približno 40 % svetovnih sredstev, in najbogatejših 10 % kar približno 85 % svetovnega bogastva, se poraja vprašanje, kako je sploh možno, da smo prišli do te točke. Je bogastvo teh posameznikov upravičeno, so prišli do bogastva po legalni poti, je vrednost tega bogastva sploh resnična...? Ali je možno, da znotraj elitnih krogov posameznikov obstaja "privilegirano znanje", ki najbogatejšim omogoča, da iz leta v leto postajajo bogatejši na račun srednjega sloja in revežev, s tem da sistematično grabijo sredstva na svoj račun in krepijo svojo neto vrednost? Je možno, da je to znanje več stoletij ostalo skrito pred "malim človekom"? Kdo ga poseduje? Kdo je sploh odkril večno skrivnost bogatenja na račun drugega? Ali gre tukaj res za Darvvinovo teorijo preživetja najmočnejših in najbolj prilagodljivih v igri za pridobitev materialnih dobrin? Je možno, da je vsaka svetovna velesila, ki je prerasla v imperij, posedovala omenjeno "privilegirano znanje"? Je mogoče, da je skozi zgodovino to znanje uspelo graditi in rušiti svetovne imperije? Je tovrstno znanje dovolj močno, da ustvari blaginjo tudi za "malega človeka"? Znanje, o katerem govorim, je posebno znanje bančništva in financ, ki ga omenjene elite skozi zgodovino uporabljajo za konsolidiranje moči in vpliva. Zgodovinski dogodki, o katerih beremo v šolskih učbenikih, naj bodo to propad rimskega imperija, zlom borze leta 1929, prva in druga svetovna vojna, padec Berlinskega zidu, razpad Sovjetske zveze, nastanek Evropske unije ali finančna kriza iz leta 2008 ... Alije možno, da so omenjeni dogodki samo zrcalna slika interesov finančnih elit, popolno uničenje in obubožanje "malega človeka", ali pa nekje obstaja načrt za izgradnjo in združitev celotne svetovne populacije v eno samo civilizacijo brez vojn, lakote in pomanjkanja? Tovrstno znanje zares obstaja, na svetu ni nič naključno, najpomembnejši dogodki, ki zaznamujejo naša življenja, so nekje daleč v ozadju skrbno načrtovani, zares obstaja načrt, ki je tako varovan, tako skrbno načrtovan, tako pomemben, da samo njegovo prikrivanje in izvajanje staneta več bilijonov dolarjev in prelivanje krvi. Spoznanje, sprejetje in nadaljnje raziskovanje teh dejstev nam omogočajo, da krizo, ki naj bi se uradno začela leta 2008, izkoristimo in pridobimo znanje in spretnosti, s katerimi se da kljub vsemu pesimizmu in obupu priti do več kot ugodnega življenja. Vendar pogled na svet ne bo nikoli več isti. Mnenja, za katera smo mislili, da so naša lastna, se bodo spremenila v trenutku, vzorec življenja, na katerega smo se v obdobju življenja navadili, bo postavljen na glavo, ideje, za katere smo mislili, da so lahko uspešne, se bodo naenkrat izkazale za nepomembne. Poslušamo in sledimo masovnim medijem ter "svetovno znanim" finančnim strokovnjakom, ki jim ni uspelo predvideti prav nobene krize zadnjih let. Za nami je obdobje največje kreditne ekspanzije, ki seje začelo po letu 1971, ko je svet dobil finančni sistem, ki do danes temelji na praznih obljubah in denarju brez kritja. Ugotavljamo, kdo in zakaj uporablja propagandne trike, s katerimi poskuša obdržati ceno plemenitih kovin na povodcu in s katerimi finančnimi instrumenti povzroča, da cene zlata in srebra večkrat brez pravega razloga padejo tudi do 30 %. Matematični algoritmi, ki dnevno manipulirajo s finančnimi trgi, se večkrat izdajo s tako imenovanimi flash crashi, od časa do časa pa kdo v trg preko terminskih pogodb, opcij in finančnih derivatov proda celotno letno proizvodnjo srebra in v roku nekaj sekund s tem povzroči prosti pad cene. Vprašanje, ki se poraja, je, kako je mogoče, da lahko nekaj finančnih institucij dnevno manipulira s trgi, in ali je sploh možno ob taki manipulaciji priti do dobička. Če poznate prijeme, s katerimi finančni kartel izkorišča naivnost in neznanje ljudi, potem ste eden izmed 5 % ljudi, katerih finančno stanje ne izgublja na vrednosti. Manipulacija, ki se dogaja na tem trgu in ki je imela pred kratkim tudi vpliv na ceno plemenitih kovin, je bila dodatna priložnost za 'cenejšo' zaščito premoženja. Dejstvo je, da so se vse prodaje dogajale na papirnem trgu, medtem, ko se na trgu fizičnega zlata in srebra dogajajo rekordni nakupi. Slednji so tako visoki, da jih lahko primerjamo z nakupi iz leta 2011, ko je bila cena najvišja. Thomas Sovvell (ameriški ekonomist): "Nikoli nisem razumel, zakaj bi bilo požrešno, če želim obdržati svoj denar; ne razumem pa tudi požrešnosti tistih, ki želijo moj denar." Menedžerka rešuje Hrčka Milena J. Cigler Mateja je sklicala hitro sejo zaradi finančnega stanja našega podjetja Hrček, d. o. o. "Premalo cvenka je od sortiranja in odvoza smeti, pasje avtošole in ostalega! Kaj storiti?" Pa seje spomnila Martina: "Ali nisi nekaj govorila o bifejčku za lastnike psov, da jim strežemo, tačas ko so psi na vožnji?" Aha, samo kje naj dobim punco za strežbo? Biti mora atraktivna, da jo bodo gledali in več popili!" je modrovala Mateja. "Mene daj, mene!" je kričala Dunja. "Ti si premajhna, lahko edino igraš klavir, tačas ko gostje jedo in pijejo." Zunaj se zasliši hrup, nekdo seje pripeljal. Stečem na kuhinjski balkon in koga zagledam! Nastjo! "Nastja, Nastja!" se razveselim in kmalu se vsi drenjamo na balkonu in jo pozdravljamo. Privlekla je ogromno prtljage, zato tečemo dol, da ji pomagamo nositi potovalke. "Kaj pa je notri?" nas zanima. "Vse boste pravočasno izvedeli!" nas miri Nastja, "Radovednost ni lepa čednost!" "Ali si se sprla s Francozom?" je zanimalo Martino. "Ko bi vedeli, kaj sem doživela z njim! "Kaaaaaj? Povej že!" smo bile radovedne. "Kot prvo: bil je poročen. Zato meje skril v neko kletno sobico. A to še ni vse. Zaposlil meje kot barsko plesalko." Odprla je eno od torb. "V teh cunjicah sem morala vsak večer plesati, zaslužek je pa on pobral! Komaj sem mu ušla!" je zaključila žalostno zgodbo. "Glavno, da si zdaj pri nas," je povzela Mateja, ki je Nastjino novo znanje hotela takoj izkoristiti za posel. "Naučila te bom kuhati! Stregla boš v bifeju! Mogoče boš pa še zaplesala, če bo razpoloženje pravo!" "A v teh cunjah?" je strogo vprašala Martina. "Odvisno od razpoloženja." Nastja je bila bolj "trda" za kuhanje in Mateja je včasih polne lonce njenih jedi vrgla na kompost. Potem ji je predlagala: "Znajdi se in skuhaj kaj francoskega!"Tisti dan smo bili brez kosila, ker je Nastja ves čas iskala polže s hišico po parceli. No, za večerjo smo pa že jedli polžjo juho. Nad juho je bila najbolj navdušena Dunja, zato jo je Nastja vzela za pomočnico. Nedeljski meni smo pripravile skupaj, ker je bilo napovedano odprtje bifeja. In res: v nedeljo smo odprle bife za lastnike psov in ostalo lačno in žejno populacijo. Mateja je Nastjo po celem telesu premazala z motornim oljem, da seje rjavo svetila, v oči ji je kanila nekaj kapljic domačega kisa, da so bile ves čas vlažne, in ji ukazala obleči prej omenjene cunjice.Tako "zrihtana" je bila res seksi in moški so se ves čas drenjali okoli nje. Nosila je pice in pijačo na pladnjih, dvignjenih nad glavo, in se ljubko smehljala, da so nekateri kar požirali slino od poželenja. Njen bivši fant, ki gaje zapustila, ko je odšla s Francozom, seje nalival za točilnim pultom s tavžentrožo, da se mu je že po bradi lepila, in je bil kmalu tako v rožicah, da bi se zaradi Nastje s komerkoli stepel. Ko je Nastja prinesla še torto s tisoč svečkami, so roke pijanih moških grabile po njenih oblinah in to je bilo dovolj! Njen bivši je zagrabil pladenj s torto in ga vrgel v "poželjivce", potem je pograbil še steklenico z ostankom tavžentrože in jo zlil po njih. Okrašeni s torto in lepljivi od tavžentrože so se vrgli nanj in vnel seje pretep. Mateja ni vedela, koga bi vlekla stran in si je pulila lase od jeze, Dunja seje pa smejala v kotu, od koder je opazovala dogajanje: "Kot v ameriških filmih!" Gosta megla Janez Švab Pred odhodom na "Gozdno", kot je Jože imenoval sedež Gozdne uprave v Črni, je še moral iz hleva odstraniti gnoj in edini kravi nanositi seno. Nekoliko seje mudil in bilje že pozen. Hitro je vzel kolo, sedel nanj in z veliko hitrostjo zdrvel proti Črni, čeprav je bila gosta megla. Pot iz Mlinarskega proti Črni je Jože zelo dobro poznal, tako da za vožnjo ta gosta megla ni bila ovira. Naenkrat hitrost ni bila več prava in vedno bolj ga je treslo. Obstal je in na glas zaklel: "Porkaduš, defekt imam! Hvala bogu, da imam v gozdarski torbi vedno lepilo in del stare zračnice za zakrpati morebitni defekt." To delo je terjalo kar nekaj napora in Jože je šel na rob ceste, pobral smrekovo vejo in od nje odlomil debelejši del. S količkom je stopil nazaj h kolesu, iz torbe vzel odkazilno kladivo in zabil tisto vejo, ki jo je prej odlomil, v meglo, ter nanjo obesil suknjič in klobuk. Zakrpal je zračnico, jo dal nazaj na kolo in to zmontiral nazaj. Sedel je na kolo, ko se je spomnil na suknjič in klobuk, še enkrat položil kolo na cesto in z v meglo zabitega količka vzel suknjič in si na glavo položil klobuk. Po nekaj desetih metrih vožnje je ugotovil, da je pozabil v meglo zabit kol, se obrnil in odkolesaril nazaj. Iz megle je zbil kol in pri sebi dejal: "Tako neodgovoren pa res ne smem biti, da bi pustil zabiti kol, kajti v tej megli se bi lahko vanj kdo zaletel." V Šentilju pri Velenju skupaj s partnerskim podjetjem Vopi projekti postavljamo leseno ostrešje gnojišča in hleva. Trenutno smo zaključili z obdelavo in montažo ostrešja na gnojišču v velikosti 330 m2. V naslednji številki Viharnika bomo že lahko objavili slike hleva, katerega ostrešje bo veliko kar 2200 m2 in na katerem bo vgrajenega več kot 300 m3 lesa. Če vas zanima kar koli v zvezi z leseno gradnjo, se oglasite pri nas ali pa vtipkajte spletni naslov www.lesoteka-hise.si. Mi smo za les! @M^KKo>fe0ODa ©§ (§[ Trudimo se, da lesu, ki zraste pri nas, dodamo kar največjo vrednost, pri čemer zaposlujemo ljudi, ki živijo in delajo pri nas. Približno polovico hlodovine pridobimo iz državnih gozdov, vsaj še enkrat toliko pa je odkupimo od gozdnih posestnikov. Prednosti, ki jih ima gozdni posestnik z oddajo svoje hlodovine GG Slovenj Gradec: - odkup hlodovine smreke, jelke, macesna, bora in bukve po pošteni ceni in plačilo v 30 dneh - odkup hlodovine vseh dolžin, debelin in kvalitete ter organiziran odvoz sortimentov - odkup lesa na panju in organizirana sečnja ter spravilo lesa - elektronski prevzem lesa na našem skladišču - izdelava poročila o pavšalnem nadomestilu za prodajo okroglega lesa za preteklo leto bonusi za dobavo hlodovinel Kontaktne osebe za odkup: Božo Vrhnjak, vodja odkupa, tel. 031 575 172; e-pošta bozo.vrhnjak@gg-sg.si Robert Uršej, odkupovalec, tel. 051 606 872; e-pošta robert.ursej@gg-sg.si Ivan Martini, odkupovalec, tel. 041 656 005 Prosimo, da z omenjenimi osebami navežete stik in radi se bodo oglasili pri vas in se z vami dogovorili o podrobnostih. Z oddajo hlodovine GG-ju Slovenj Gradec boste naredili veliko koristnega zase in z zagotovitvijo zaposlitve tudi za našo skupnost. jr.. ^ ‘ * f? y -j' GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D. it Jt