IZ SONČNE ZAMBIJE Leto 14 - Št. 2 - Lusaka, 1. oktobra 1982. Dragi prijatelji! MISIJONSKO DELO JE KOT MOZAIK. SESTAVLJENO JE IZ KEŠTEVILTIIH DROBCEV IN MNOGO BARV. TU IN TAM SE V NJEM ZABLESTE BARVE ,r ELIKIH ŽRTEV ALI ZMAGOSLAVNEGA VESELJA. TODA OSNOV¬ NI TON MU DAJEJO UMERJENE BARVE VSAKDANJEGA DELA. VSE SKUIAJ PA POVEZUJE CEMENT MOLITVE. NAŠE IN VAŠE. OB LETOŠNJI MISIJONSKI NE¬ DELJI VAS ISKRENO PROSIMO: NE DOFUSTITE, DA SE MISIJONSKI MOZAIK ZRUŠI ZARADI POMANJ¬ KANJA CEMENTA. VAŠI ZAMBIJCI vrata cerkve v Chifubu, kjer Miha Drevenšek. V lesorezih^ duhovnost in afriško izroči¬ lo lepo zlivata v eno. Šest ''navadnih *m e s e c e v Tokrat vam ne moremo naznaniti nobenega no¬ vega prihoda. Tudi zapustil nas v preteklih mesecih ni nihče. Le Janez Mlakar je odšel na zasluženi oddih in se vrne kmalu potem, ko boste prebrali tele vrstice. Zato se je pa Kristina Mlakar že vrnila in spet pridno poučuje na materski gimnaziji. Tudi huda bolezen ni pograbila nikogar; le Radka Ru- deža je malarija precej zdelala in je moral na okrevanje v drugi del dežele. Lahko pa vam sporočimo, da kljub velikim razdaljam, ki nas ločijo in dejstvu, da pravih počitnic skoraj ne poznamo, od časa do časa pridemo skupaj. Junija meseca je četvorica (Grošelj, Mujdrica, Rovtar, Rozman) obiskala Barico Rous v Čilongi. Ni bil najbolj primeren čas, ker je Bariča tiste dni nadzorovala izpite medicinskih sester. Vseeno pa smo bili pri¬ jazno sprejeti in smo se lepo po domače po¬ menili. Avgusta meseca pa je Bariča prišla na obisk v Lusako in Katondwe. V Katondwe je šla z njo tudi Kristina, vzeli sta pa tudi Joška Wesgerberja . hrvaškega misijonarja, profesorja v semenišču Mpima. Pozneje je trdil, da je v dolini lažje dihal. Kmalu potem smo organizirali iz LuSake še "poslovni izlet" v Ndolo, kjer smo obiskali dva minorita: Miha Drevenška in Ernesta Benka. Ogledali smo si razširjeno cerkev, v katero je Miha vložil toliko truda, potem pa nakupili poln avto knjig in nabožnih predmetov,^ki jih v Lusaki ni dobiti. Na vseh teh srečanjih smo se tudi fotografirali,^da se vsaj vidimo na slikah, če je že drugače bolj težko. Spalna bolezen,- ošpice, žulji in ša kaj Področje Čilonge je obdano s prostranimi živalskimi parki. Zato je pri nas precej spalne bolezni, ki jo prenašajo divje živali. Ker so misijonske bolnišnice na glasu, da imajo boljše osebje in več zdravil, priha¬ jajo k nam bolniki od blizu in daleč. Z na¬ mi sodelujejo tudi skupina iz Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), ki išče novo zdravilo proti spalni bolezni. Sedanje zdravljenje z arzenom je precej dolgotrajno in tvegano. Letos smo imeli precej bolnikov iz kraja Nobwolyo, ki leži v gornjem delu doline , Luangwe in tik ob živalskem parku. Hoteli smo se spopasti z bolen^ijo na mestu samem. Zato smo v bolnišnici organizirali posebno zdravstveno ekspedicijo v ta kraj. Pa smo šli: en zdravnik SZO, en zdravnik iz bolniš¬ nice, laborantka, jaz, bolničar-domačin, pa še bele miši, katerim smo vcepljali kri morebitnih bolnikov. Od Čilonge do Nobwolyo je 150 km. Id je šest ur vožnje s terenskim vozilom. Najprej smo se ustavili pri edini ambulanti v pod¬ ročju, za katero skrbi en sam bolničar. Fotem smo šli pa pozdravit poglavarja, ki nam je dovolil, da obiščemo in zdravstveno pregledamo njegove ljudi. Hoteli smo najprej v vas, odkoder je prišlo največ bolnikov, obolelih za spalno boleznijo. Pa nam pravi, da je to v drugem poglavarstvu in da moramo nazaj po poti, odkoder smo bili prišli. Sploh pa je bilo prepozno za vrnitev. Tako smo ostali pri njem, obiskovali njegove vasi, delili zdravila in potem prenočili. Drugo jutro se nam je pridružil poglavarjev vodiš. Morali smo zgodaj na pot: najprej dve uri z vozilom, potem pa še 16 km peš. Vodič je menil, da bo treba za pot dva dni, en dan tja, en dan nazaj - in samo moški, ženske ne bi zmogle. Pa je dobil odgovor: V enem dnevu tja in nazaj - in ql/§a ekipa. Vodiš se je vdal. Vseeno pa ga je premagala skušnjava, da nas je je namesto naravnost k bolnikom odpeljal najprej v svojo vas, kjer je bil^ doma. Tam baje še niso videli belca, kaj še¬ le belko. Za tolažbo nas je potem založil s kasawo, hraniljivo korenino, ki ima dosti škroba in vode. Preskrbel je tudi čolnarje, ki so nas prepeljali preko dveh rek. Ob dveh popoldne smo le prišli v dolgo iska¬ no vas. Tam smo zvedeli, da nam je vodič odmeril kar dve uri več hoje, kot je bilo potrebno. Potem-smo se lotili dela. Poleg spalne bolezni so letos po vasi razsajale tudi ošpice. 4-5 otrok je v tem kraju umrlo in še nihče ni bil cepljen proti ošpicam. Z obiska v Čilongi. Od leve na desno: Jože Grošelj, Janez Mujdrica, Bariča Rous in Jože Rovtar. Vaščani so nas hoteli pogostiti, pa ni bilo časa za to. Morali smo na pot, da se pred mrakom dospemo do vozila. Zadnjo reko s ! :.o prebredli, ko se je spuščal mrak. Deset mi - -nut pozneje je ne bi mogli vec: zambijska noč pade zelo hitro, reke so polne krokodilov. Bariča Rous PRVI VTISI Z NOVEGA MISIJONA Sredi meseca maja so me predstojniki posla¬ li v Ibengo, podeželski misijon ndolske škofije. Premestitev me ni niti presenetila niti vznejevoljila. Srce me je vedno vleklo na deželo. Tukaj v Ibengi se počutim misijonarja v pravem pomenu besede. Prve dni v tednu pre¬ živim s sobrati na misijonu. Ibenga se je petdesetih letih svojega obstoja razvila v važno misijonsko središče. Poleg župnije je tu še gimnazija z internatom za petsto de¬ klet, lepo urejena bolnišnica, gobavsko na¬ selje ter šola za slepe in invalidne otroke. Ibenga je priljubljena tudi kot kraj duhov¬ nih vaj in srečanj. Ta mesec, n.pr., se je tod zbralo petsto članov Frančiškove dru¬ žine Tretjeredcev. Večino ibengških ustanov vodijo sestre različnih redov. Za konec tedna pa grem na podružnice. Za¬ enkrat imam na skrbi kar osemnajst postaj in vsako obiščem vsaj enkrat na mesec. Raj- večja težava, ki se z njo kar naprej sreču¬ jem, so jeziki. Za sed.aj so mi dali fanta, _ Z obiska v Ndoli. Od leve na desno: Jože Grošelj, Ernest Benko, Kristina Mlakar, Miha Drevenšek in Stanko Rozman. ki gre vedno z menoj od postaje do postaje in mi vse prevaja’. Kako je takšna pastorala pomanjkljiva si lahko vsakdo predstavlja. Upam, da ne bo vedno tako, saj bom verjetna že v novembru šel na tečaj čibembščine v Ilondolo na severu dežele. Vendar pa se že zdaj počasi vživijam v svet afriškega človeka. Rad imam vaške dru¬ žabne večere of ognju, ko si pripovedujejo zgodbe, vmes pa zapojejo in zaplešejo. Posebno doživetje pa je obhajanje Evharisti¬ je. V petjuj ploskanju in različnih gibih telesa izražajo svoje veselje. Nekateri hu- hovniki so mnenja, da je takšna maša preveč bučna in da v njej ni prostora za osebno molitev. Meni pa je zaenkrat všeč. Kapele, kjer mašujem, so res revne, grajene iz bla¬ ta ali bambusovih palic. Vendar, ko se zbe- ro ljudje k bogoslužju, takrat ti prostori oživijo. Važni so ljudje in ne toliko pro¬ stor, kjer se zbiramo. Če bo v prihodnosti kakšna možnost, bomo kapele polepšali. Takšno je življenje v Ibengi: veselo in pestro. Lep pozdrav, p. Ernest Benko Iz fare Svetega Kizita Letos februarja je moj indijski sobrat Emmanuel odšel na počitnice. Mislila sva, da samo za štiri mesece. la se je izkazalo, da je odšel iz župnije za vedno. Ko se je junija vrnil, so mu predstojniki odkazali župnikovo mesto v Materu, mene pa pustili samega pri Sveten Kižitu in Lilandi. V Kater- ski hiši, kjer oba živiva, nama dela družbo poljski pater Froh, ki je te dni obhajal šestdesetletnico redovniškega življenja. Vsi trije skupaj imame na skrbi skoraj četrtino lusaškega prebivalstva, to je, sko¬ raj dvesto tisoč. duš. Cerkev Svetega Andreja v Lilandi je dogra¬ jena. Notranjščino smo uredili na splošno zadovoljstvo. Manjkajo ji le še električne luči. Ljudje imajo posebno radi tri velike oljnate slike: Jezusa Vsevladarja ter živ¬ ljenje in Kučeništvo Svetega Andreja. Na¬ slikal jih je lusaški slikar 1 eter Kaibwe, vse stroške pa je s svojimi prihranki pokri¬ la Bariča Rous. Te dni farani urejajo okolje cerkve, zidarji pa grade veroučne učilnice, ki so zelo potrebne. Pogled na cerkev Svetega Andreja v iiilandi. Kočna ograja je nujno zlo našega časa. Kaj še? 0 Svetem Rešnjem 'Telesu smo imeli mogočno procesijo od Svetega Andreja do Svetega Kizita. Ljudje so bili zelo navdu¬ šeni in vsa cesta je bila dobesedno posuta s cvetjem. Avgusta in septembra smo imeli slovesnosti prvega obhajila (8C fantov in deklet), birme (150 birmancev) in krsta odraslih (tokrat samo žene, tiste, ki so za Veliko noč padle na izpitu). Seveda tudi drugega dela ne manjka: Pred birmo smo prepleskali prezbiterij župnij¬ ske cerkve, farani pa kopljejo jamo za no¬ vo greznico. Načrtujemo tečaj za opismenje¬ vanje odraslih. Šolanje otrok pa bo veliko pridobilo z novo šolo, ki jo je vlada od¬ prla te dni. To je četrta osnovna šola v fari, rabili pa bi jih vsaj deset. Prva rav¬ nateljica šole je ugledna laična voditelji¬ ca, ki bo, upam, velika pridobitev tudi za farno življenje. Ob istem času je ravna¬ teljstvo sosednje šole prevzela zelo spo¬ sobna sestra- domačinka. Tudi na drugih šolah katoličani zavzemajo pomembne položa¬ je. Vse to kaže, da krščanski vpliv v šolah še ni mrtev. Ljudstvo pomni, kdo mu je dal prve šole. Jože Grošelj LOVCI MA LEVA Razdalje med kontinenti so postale majhne. Vendar jih skrbno merimo z merilom dolarja. Gospod Jože Avsenik in gospod Miro Rak sta izmerila razdaljo med Torontom in Lusako avgusta meseca. Lani smo se menili o tem o - bisku. A da bi res prišla! Poleg razdalje so tu zastrašujoče novice: Poizkus prevrata v Keniji, gverilska vojna v Angoli, v Mozam¬ biku in Namibiji. V Zimbabwe ni nič kaj var¬ no za turiste. Toda kljub temu sta se ojuna¬ čila. S sabo sta sicer prinesla puške, a to le za lov. Imela sta skrite upe, da bosta kaj ustrelila. Na musa se čaka po štirinajst dni! Lev je padel že tretji dan. Sledile so zebre, bivol in antilope... Še jaz sem zadnji dan pomeril na antilopo. Na safari smo spoznali Afriko z edinstvenega zornega kota in to skozi okno kampa SICfrlFULA, ki leži onkraj narodnega parka Kafue. Obiskovalca ^ta nam prinesla del Toronta, tistega slovenskega Toronta, ki je bil moj dom med štiriletnim študijem teologije. In slovensko 'smo govorili v Centralni Afriki, kolikor se je pač dalo. Ban pred njunim od¬ hodom so jimanaši farani pripravili "veselico" in jima odkrili svojo dušo s pesmijo, plesom in nagovori. Miro in Jože sta v njih videla sproščene ljudi, ki so zadovoljni kljub rev¬ ščini. Čudila sta se, kako da se ljudje bore Za Veliki Šmaren sta pristala na letališču v Torontu. Slike, ki sta jih posnela in lov¬ ske trofeje ju bodo spominjale na obisk pri nas. Upam, da jih bosta pokazala tudi misi¬ jonskim prijateljem in v Lovskem vestniku kaj napisala o njunih afriških doživetjih. Stanko Rozman Umetnost zidarstva vedno prav pride. Tako mislijo tudi ministrantje iz Numbwe, ki pridno pomagajo, pri postavitvi vaške cer¬ kvice v Mulendemi. malo nauče sadjarstva in vrtnarjenja, ko sta videla na našem vrtu, kako vse uspeva. losku šal sem jima razločiti, da ljudje trpijo za¬ radi bolezni, posebno za malarijo, tene je letos vsaj štirikrat zgrabila in takrat ni¬ sem bil za nobeno rabo. Peljal sem ju v Nan- gomo, kjer smo zgradili cerkev in kjer pla¬ niramo gradnjo bolnišnice. Le zdravi ljudje lahko delajo, se uče in poslušajo Veselo Oznanilo. Hotel sem jima pokazati Bakreni pas in Vik¬ torijine slapove. A njiju je bolj zanimalo, kako žive preprosti ljudje. Zelo sta občudo¬ vala cerkev sv.Andreja v Lilandi; a iz blata narejena cerkev v Muleniemi je na njiju na¬ redila poseben vtis. Seveda nista proti raz¬ voju! Obljubila sta nam pomoč pri nabavi zvona. Listič izdajajo: Slovenski zambijski misijonarji Naslov Vizito Cath, Church P,O.Box 908/» Matero '-‘usaka, Zambia Printed at the Baptist Press- -lusaka