P a S n i k. O sočntji. Blago in usmiljeno serce do bližnjega je veliko vredno. Blago serce se z bližnjim raduje v veselji in sreci, in žaluje z njim v nesreči in žalosti. Delavna ljubezen do bližnjega je znamenje takega serca. Brez vse vrednosti je pa taka Ijubezen lako dolgo, dokler ni zavoljo Boga, ampak le zavoljo hvale, časti in dobičkarije. Kdo se še ni prepričal, otroskih blagih in usmiljenib serc? Vsaka lepa in dobra beseda se jih rada prime in jih zelo gano. Zato je pa učiteljeva sveta naloga, da skerbi, da si otroci blagih serc ne spridijo. Učitelj mora dobro vediti in vse poskušati, kar otroske serca bolj in bolj požlahtnuje; zraven naj pa vse odvrača, kar bi jitn vtegnilo aerca popačiti in neusmiljene in terdoserčne storiti. Skušnje uče, da si otroci svoje serca naj prej in naj ložeje pokvarijo: 1. če jim starši in učitelji ne branijo terpinčiti živali, ker je znano je, da kdor je do živali nensuiiljen, ni boljši do Ijudi; 2. ako so starši in učitelji sami neusmiljpni do otrok: kakor pride Ijubezen po ljubezni, tako pride npusmiljenost po npusniiljenosti; 3. ako otroci zahajajo v take dnižbe in kraje, kjer vidijo, da se z ljudmi ali z živalijo gerdo ravna, ali pa če le slišijo neusmiljeno besedovati. Xaj Iožeje in naj prej se pa otroci usmiljenja do bližnjega privadijo , ako jih starši in učitelji že v mladib letih k ljubezni in spoštovanji do bližnjega napeljujejo. Spominja naj jih učitelj večkrat, da imamo vsi brez razločka enega usmiljenega očeta v nebesih, da smo tedaj vsi bratje in sestre med sabo. Pove naj jim , da imamo vsi enega stvarnika in odrešenika, pa tudi vsi enega sodnika. Pove naj jim tudi, da je pri Bogu naslov, bogastvo in čast brez vse vrednosti, ampak da bo le tisti tam večje plačilo dosegel, kteri bo tukaj več dobrega storil itd. Pa tudi naj jim veekrat pove kako lepo in giuljivo povest iz sv. pisma, post. od u.smiljenega Samarijana, ali kako drugo tako prigodbo. Toda paziti mora učitelj, da ne bo kaj presilil, ker sila ni mila, in naj misli, da beseda gine, zgled pa rine. — Veliko Iožpje je za učitelja in za vsakega odgojnika to, kar smo ravno govorili, kakor pa, kar mislimo še kratko omeniti. Skušnja uči, da človek le prerad svojega bližnjega zavoljo sreče in veselja zavida in privoši le sebi, kar vidi dobrega pri bližnjemu. Kdo ne ve, da nevošljivost izvira večidel iz sainoljubja in sebičnosti! Ravno to je, kar mi mislimo, da je težavno, da učitelj učence navadi, da bližnjemu srečo privosčijo in mu niso nevošljivi. Za tega voljo naj bo: 1. učitelj do vseh učencev pravičen in enako prijazen. Varuje naj se, da ne bo nikoli kterega nevredno hvalil ali po krivem obdaril in kaznoval. 2. Pove naj jim, kako velik greh je nevošljivost, in kaj vse iz nje izhaja. Bolj ko zna učitelj to strašno strast in njene žalostne nasledke učencem popisovati, bolj jo bodo sovražili in se je ogibovali. 3. Da bodo pa otroci to toliko Iožeje in rajše storili, naj skerbe starši in učitelj, da bodo otroke pobožno gojili. Ako so otroci pobožni, radi po zgledu svojih sprednikov to strast zavoljo Boga že koj o začetku v sercu zatirajo. Ako pa oni to store, ne bodo svojemu bližnjemu sreče zavidali, ampak se z njim veselili in mu jo iz serca privosčili. Toda pazi naj učitelj, da bo vse to prav primerno obdeloval, ker otroci postanejo potem raje nekaki babjoverci ali togotneži, kakor pa možje pravega značaja, če jih učitelj o tem ni prav gojil. Govekar.