¿•'-m č
MLADIKA
IZHAJA DESETKRAT V LETU 1980 LETO XXIII. - ŠTEV. 9
Poštnina plačana v gotovini ■ Skupina ill/70
KAZALO
Osimo 1975-1980 .	.	.	.	117
Saša Martelanc: Koncert za
Čedermaca.............118
Milena Merlak: Drevesu leta odpadajo dnevi	.	.	.	118
Alfredo Battisti: Bodite tudi
Slovenci!..............119
Vladimir Kos: Mamine besede; Litanije za razbite
praznike..............121
Zlatka Lokatos: Očka, vrni
se!...................122
Pod črto: Z odprtimi očmi v prihodnost; Nova revija	122
Aleksij Pregare: Iz predilnice ........................125
Paralelke »A« in »B«	.	.	.	126
Vladimir Kos: O, Neustvar-jena Oseba; Sonata vetra »Rob planine«	....	127
Antena....................128
Anka: »Notranje romanje«
mladine ...................130
Staro in novo.............131
Ivo Jevnikar: Razpravljanje o naši najnovejši zgodovini ........................132
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura — Andrej Kokot: Kamen molka; Marko Kravos: Tretje
oko.....................133
Ocene.....................135
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Za smeh
Priloga: Pavle Merku: Slovenski priimki na zahodni meji (str. 29-32)
Zunanja oprema:	Jasna	Merku
Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189
Poštni tekoči račun 11/7019 »Mladika« - Trst
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze ita-IJ) lijanskega periodičnega
tiska)
tisk »graphart«, trst, rossetti 14
pi s ma p S smopisma p S s map
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
Z NAŠIH ŠOL
»Kontrolka« je dobro znana našim dijakom in šolnikom, manj pa seveda tistim, ki niso v neposrednem stiku s šolsko-pedagoško prakso. V bistvu gre za neke vrste pismeno skušnjo, ki nadomesti ustno izpraševanje. Pišejo jo vsi dijaki istočasno, to se pravi, da se profesor v eni sami uri, ali pa še manj, lahko prepriča o znanju celotnega razreda in se reši dostikrat mučnega izpraševanja, vendar si naloži tudi delo za dom. Tudi dijaki sami imajo kontrolko radi, saj se izognejo psihološkemu pritisku osebnega izpraševanja in lahko skrijejo svojo večkrat očitno nezmožnost izražanja v spodobni slovenščini. Sploh se na šoli opaža neko popuščanje, kar zadeva jezik, saj se dijakom dovoljuje narečna izgovarjava in neprecizno izražanje z zelo primitivnim besednim zakladom. Pretirano poseganje po »kontrolki« utegne v tem smislu pomeniti samo potuho za omalo-važevalni odnos do materinščine. Vprašanje pa je seveda, če nam slovenščina še kaj pomeni.
PRIMORSKI BIOGRAFSKI
LEKSIKON
Širi se glas, da letos s knjižnim darom Goriške Mohorjeve družbe ne bomo prejeli Primorskega slovenskega biografskega leksikona. Če je to res, se bojim, da je s to hvalevredno in pomembno pobudo konec. Škoda. Leksikon, ki bo morda izšel kasneje (ali bo izšel?), ne bo v redni zbirki. Naklada bo zato padla, zmanjšalo se
bo zanimanje itd. Zdi se mi, da je po smrti dr. Rudolfa Kiineca postal leksikon sirota. Ali je res, da je gradivo za nadaljnji zvezek že pripravljeno? Če je tako, kje so potem težave, da letos leksikon ne izide? Kar zadeva knjižno prilogo h koledarju, bi letos imel tudi kaj pripomntii. Namreč to, da je zamejska ustvarjalnost popolnoma prezrta. Pri tolikih zamejskih avtorjih ali res ni mogoče dobiti teksta za eno leposlovno delo na leto?! Lahko bi to bila zbirka črtic, novel, dnevnik, povest, spomini. Vem, da je težko pripraviti knjižno zbirko in koledar za vsako leto, toda včasih je treba odpreti oči, razgledati se in poizvedovati, treba pa je predvsem delati načrtno. Za leksikon na primer vem, da v Gorici primanjkuje sodelavcev, medtem ko jih je v Trstu nekaj več. Ali je res, »da leksikon ne sme iz Gorice«? Pomeni to, da ga je treba tiskati v Gorici ali kaj drugega? Morda pa vse skupaj hromi nesmiselna in neupravičena ozkosrčnost in ljubosumnost.
(Podpis)
SLIKA NA PLATNICI: Ob odkritju plošče na pročelju župne cerkve v Ple-stiščih je govoril Giordano Micheliz-za, ki se je hvaležno spomnil vseh duhovnikov, ki so v preteklosti delovali v Plestiščih. Ob govorniku stoji nadškof Battisti, ki je spominsko ploščo blagoslovil. O dogodku preberite poročilo na notranjih straneh te številke.
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
Posamezna številka Mladike stane 700 lir. Celoletna naročnina za Italijo 6.500 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 150 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali enakovreden znesek v tuji valuti).
OSIMO 1975-1980
Meddržavni dogovor med Italijo in Jugoslavijo, podpisan 10. novembra 1975, bi služil in tudi terjal temeljito obravnavo. Osimski sporazum, ki so ga pred petimi leti in ga danes še vedno označujejo kot zgodovinski dokument in zgled miroljubnega reševanja medsebojne problematike vreden splošnega posnemanja, bi bil moral tudi rešiti problem zakonske zaščite slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Dokončno je Osimo uredil mejno vprašanje, to je res in glede tega ga pozdravljamo, odprl je možnost širšega sodelovanja na gospodarskem področju, in tudi to je hvalevredno, vendar pa je tudi predvidel prosto industrijsko cono na Krasu, ki bi bila pomenila smrtni udarec za našo skupnost. Nismo škodoželjni, vendar se nam zdi dobro in pozitivno, da ta cona do sedaj ni bila u-resničena in trdno upamo, da ne bo niti v prihodnje. O tem nas prepričujejo tudi stališča, do katerih so se postopoma in počasi vendarle prikopale vse politične stranke na Tržaškem, nazadnje tudi KPI in to nas pomirja; žalostno pa je, da moramo ugotavljati, kako ostajajo na o-kopih proste industrijske cone samo SKGZ in njej sorodne organizacije ter Primorski dnevnik. Mi smo coni od vsega začetka nasprotovali in naše stališče je dobilo nič koliko potrditev: v tem vidimo dokaze, da smo pravilno gledali v prihodnost in da smo zares brez kateregakoli stranskega ali zakulisnega interesa nastopali zares v korist naše celovite skupnosti in tudi v korist naroda v matični domovini.
Bolj negativno je, kar se ni zgodilo: trdno smo bili uverjeni, da bo Osimo prinesel v kratkem času globalno zaščito za našo manjšino in to naše upanje je živelo v svetih zagotovilih bolj ali manj pristojnih krogov na obeh straneh meje, da tokrat gre zares. Kakor nas je do neke meje ta dokončnost bolela, pa nam je vendarle vlivala tudi prepričanje in upanje, da bomo vsi Slovenci v Italiji uživali v kratkem v polni meri enake pravice. V tem smo se zmotili in žal nam je, da smo še enkrat nasedli, vendar pa pri zadevi mi nismo imeli nobene odgovornosti.
Posebna vladna komisija zaključuje svoje napore — potem ko je večkrat raztegnila svoje delo preko določenih rokov — v znamenju popolnoma nasprotujočih si stališč in z obeti nekega zaščitnega zakona, ki bo — kljub deklarirani globalnosti — vendar ločeval Slovence na več kategorij različne stopnje zaščite.
Deželni svet je z zgovorno gesto onemogočil, da bi stekla brez ovir razprava o zakonski zaščiti manjšin in jezikovnih skupnosti v naši deželi. Pri tem so se znašle složne naslednje stranke: Krščanska demokracija, Italijanska socialistična stranka, Italijanska socialdemokratska stranka, Italijanska republikanska stranka, Lista za Trst in Italijansko socialno gibanje ... V Rimu pa so skoro istočasno podeljevali »zlate Osime« . . . Spričo vsega tega bi vsaka temeljita razprava bila odveč . ..
SAŠA MARTELANC
Koncert za Čedermaca
»Bili so duhovniki in zgledni državljani, ki so v temnih časih, kadar sta hila beseda in pisava sumljiva, s kristjansko ljubeznijo in pravim pogumom branili vrednote, tradicije in jezik svojih ljudi«.
Tako se glasi možato preprost izraz hvaležnosti, vklesan na plošči oh vhodu cerkve v Ple-stiščih. Nad posvetilom so imena sedmih duhovnikov, ki so bili vsi doma iz te majhne vasi v Beneški Sloveniji. Dvoje teh imen je šlo v slovensko zgodovino tudi po literarnem ovinku: Antonio Cuffolo in Giuseppe Cramaro sta povezano utelešena v Bevkovem liku kaplana Martina Čedermaca. Ostali so širši javnosti morda manj znani, a so bili iz enakega slovenskega in krščanskega testa, kot jih je tudi sicer Benečija imela že veliko in jih ima še.
Slovesnost, ki je hila 12. oktobra letos oh odkritju plošče, je bila tako preprosta, da sta zares lahko nemoteno izstopala dva edina, kot kamen trdna elementa: resnobnost in spoštljivost. Blagoslovitev, nekaj priložnostnih besed na stopnišču, potem pa zvonjenje v sijajnem visokem zvoniku čez cesto.
Videmski nadškof Battisti, ki je bil častni gost, je še pred tem daroval službo božjo, med njo pa je imel pridigo, ki je zdaj že dokument. Pozval je vaščane, naj ohranijo svojo slovensko identiteto kot kulturno in duhovno dragocenost. Njegove poštene, pogumne in modre besede so oh spominu na neke ne tako zelo oddaljene grozljive kontraste naravnost žarele pod oboki od potresa razmajane cerkvice. Težko, če je imel go-
vornik že kdaj pred seboj tako zamaknjene oči in tako hvaležno odprta srca.
Kasneje, popoldne, sem še enkrat opazoval te obraze. Bilo je med nastopom zbora iz Podgo-re, ko se je cerkev začasno spremenila v koncertno dvorano in je prišla na vrsto pesem Oj, boži-me. Starka v črni ruti se je zastrmela nekam v daljave in je pričela rahlo pregibati ustnice kot pri molitvi. Pela je; tiho, da bi ne motila pevce pred oltarjem. Na njenem obrazu ni bilo ne žalosti ne veselja, le neka svetloba je šla čezenj, svetloba iz duše, ki pozna veliko, veliko stvari.
Če so v cerkvi bila čustva kot v tihi začaranosti, pa so zunaj naravnost eksplodirala v vrhu zvonika. Tistega zvonjenja najbrž ne bo pozabil nihče od navzočih. Iz lin so zaplavali nad Plesti-šči in njihovo hribovito okolico pravi kriki veselja, ki prihaja kot sprostitev po dolgi stiski. Živo si začutil, da ne zvoni samo danes ta hip, marveč da sega ta bronasta glasba tudi nekam v preteklost in tudi nekam v prihodnost. Kembelj je v čudni, nori sreči trkal bolj na srca kot na kovino: hotel je spominjati, spodbujati, obljubljati, vabiti, rotiti. Preigral je, hlastno pomešane, vse partiture od navčka do plata zvona. Izšepetal, izvriskal in izkričal je v svoji bronasti govorici vse, kar je kdaj bilo mehkega in težkega na duši ljudem in rodovom pod njim.
Ne vem, kam se izgubljajo glasovi običajnih zvonov, vem pa za one v Plestiščih: šli so naravnost v srca in bodo tam brneli kot spomin na visoki koncert za kaplana Martina Čedermaca in za njegovo, našo domovino.
MILENA MERLAK
Drevesu leta odpadajo dnevi
Na obeh straneh pokopališkega zidu, na neograjeni strani sredi življenja in na ograjeni strani sredi grobov, drevesu leta odpadajo dnevi, živozelena srčika v listih nezadržno rumeni in rjavi.
Na Vse svete, na vseh vernih duš dan, bi bil jesenski veter že preveč mrzel, če nas ne bi ogreval spomin na ljubljene mrtve, če ne bi naše umrljivo življenje vdihavalo sija
večnosti,
si prižigalo sveče sanj o onostranski sreči, se z belo krizantemo dotikalo črne prsti.
Jev nas še dovolj duhovne budnosti, da lahko zaslišimo mir, ki vlada med mrtvimi? Žalni kolobar negotove bodočnosti obdaja našo materinsko Zemljo.
Jev nas še dovolj človečanske pogumnosti,
da bodo pred njo umolknili tisti,
ki med nami, živimi, stalno netijo prepir?
BODITE TUDI SLOVENCI!
Nadškof Alfredo Battisti
Objavljamo skoraj v celoti govor, ki ga je imel videmski nadškof Alfredo BATTISTI v župni cerkvi sv. Ivana Krstnika v PLESTIŠČIH v Beneški Sloveniji v nedeljo, 12. oktobra, ob blagoslovitvi križevega pota, ki je bil po obnovitvi cerkve, poškodovane po potresu, ponovno postavljen na svoje prejšnje mesto. Isto jutro je nadškof blagoslovil tudi kamnito ploščo, ki je bila vzidana na pročelje cerkve v spomin sedmih duhovnikov iz Plestišč. Govor objavljamo zaradi izredno pogumnih in tehtnih misli in pozornosti, ki jih je škof posvetil mali župnijski skupnosti v beneški vasici. Ob tem moramo tudi dodati, da ni to prvič, ko se je videmski nadškof tako širokosrčno odprl vernikom slovenske narodne skupnosti v Benečiji. Nadškof je seveda govoril v italijanščini.
Predragi bratje, pozdravljam vas samo z dvema besedama, ki ju poznam v vašem jeziku: »Hvaljen Jezus!« Rad bi znal vaš jezik. Prišel sem iz Padove in sem se znašel v deželi, kjer se povečini govori furlansko, in naredil sem vse, da bi se naučil ta jezik. Ko sem šel za nekaj tednov obiskat Furlane v Argentino — vrnil sem se prejšnjo soboto — oni niso znali italijansko, jaz nisem znal špansko in sem moral pridigati furlansko. Zame je bilo ganljivo videti, kako so ti ljudje po tolikih letih emigracije ohranili še navezanost na svoj jezik, ki ga prenašajo od očeta na sina.
Ko sem se naučil furlanščine, sem sklenil, da se naučim nekoliko tudi slovenščine, ker imam del škofije, ki govori slovensko. Ko se tako srečujem z raznimi skupinami, naj bi vsaj kaka beseda, ki jo škof zna, dokazovala, da vas z ljubeznijo prepoznavam, da cenim tisti del prebivalstva, ki je po rodu, po izvoru slovensko, kakor vi.
Prva misel je pozdrav vam vsem. Pozdravljam predragega don Arduina. Ko mi je don Angelo Specogna razodel, da ne bo več mogel bivati med vami in tu pričevati Kristusa in njegov evangelij, me je stisnilo pri srcu in sem rekel: »Koga bom zdaj našel, da bo šel tja pričevat Kristusa pastirja, v tisto predrago skupnost iz Plestišč? Malo jih je, a so mi dragi.« In božja previdnost je utrnila iskro v srcu duhovnika, ki se je vračal iz Švice, kjer si je nabral izkušenj v neki zadrugi, tako da je prinašal s seboj upa-
nje na preporod in možnost za sodelovanje pri obnovi. Leta mi je rekel: »Ali je kak oddaljen, zapuščen kraj, kjer bi lahko opravljal svoje poslanstvo?« Ne morete si predstavljati, kako me je razveselil, ko ml je rekel: »Jaz grem rad tja, v Plestišča.« Hvala, don Arduino. Veliko pomeni, da imamo duhovnike, ki ne želijo samo v velike vasi ali mesta, ampak ti rečejo: Kristus je prišel oznanjat božje kraljestvo predvsem ubogim, zadnjim. Ne zadnjim po dostojanstvu, ampak zadnjim po položaju, ki pa so najbogatejši, polni vrlin in vrednot. Velika reč je, če duhovnik izbere to. Poleg tega mu stoji ob strani drug duhovnik, ki živi v Tipam že toliko let in se mu tudi zahvaljujem. Zakaj mislil sem, da bo po tolikem času želel vsaj kako zamenjavo, pa sem slišal, da bi mu prizadejal hudo rano, ko bi ga premestil iz Tipane. Rekel je: »Jaz hočem ostati tu s svojim ljudstvom.« Hvala.
PLESTIŠČA NE SMEJO UMRETI
Kaj hočem še reči? Želim vam povedati, da sem prišel na srečanje z vami, ker ste globoko vraščeni v vrednote vere, zgodovine in kulture. Kar pobožalo me je pri srcu, ko mi je prej v zakristiji rekel don Arduino: »Glejte, ta vas noče umreti. Morda je bilo v preteklosti slišati ljudi, ki so pravili: le kaj boste tam v Plestiščih! Danes ne! Danes čutijo, da Plestišča ne smejo umreti, ne smejo usahniti.« In doda! je: »Štirje otroci so zdaj tu; enega bomo danes tudi krstili.« To je znamenje življenja, ki se nadaljuje. Zakaj, vidite, ko umrje vas, kot je tale, ne ugasne samo materialna prisotnost ljudi, ampak ugasnejo določena kultura, določena civilizacija, določena zgodovina, določeno bogastvo. Ko je šlo za obnovo Furlanije, se je videmska Cerkev zbrala na zboru kristjanov in je čutila potrebo, da opozori deželne, državne in pokrajinske oblasti na nujnost, da se rešijo gorske vasi, da se stori vse, da ne bodo ljudje prisiljeni emigrirati, čeprav v notranjost države, ampak da je treba prinesti v te doline možnost za delo. Ni namreč delavec, človek, tisti, ki mora iskati kapital; kapital mora iskati delo, se pomakniti tja, kjer so ljudje, ki so z družinami navezani na svojo zemljo in ki ne smejo biti na noben način izkoreninjeni. K sreči hoče Furlanija ohraniti v glavnem srednjo industrijo, ne veliko, ki naredi iz ljudi same stroje. Upam, da je to v resnici politika naše dežele, politika naše pokrajine: da ostanejo ljudje v vaseh, da imajo možnosti za delo dovolj blizu, tako da lahko pridejo do delovnega mesta in da se potem lahko vračajo v svoje hiše, v svoje družine, v svoje okolje.
Končno sem zadovoljen, da se srečam s skupnostjo, ki raste iz slovenske kulture. Zelo se bojim, da bi se Slovenci, ker jih je malo in ker so v manjšini, čutili manjvredne in da bi rekli: nima smisla ohranjati naš jezik, nima smisla ohranjati našo kulturo, nima smisla ohranjati naše vezi, naša izročila. Ne! Bodite Italijani, bodite Furlani, a bodite tudi Slovenci. Saj se je tudi Gospod hotel učlovečiti in torej ni zatajil ničesar tega, kar je človeško vrednega. Tudi vi torej, utelešeni skozi stoletja tu na tej zemlji, pričajte in utelešajte svojo vero, svojo pobožnost še naprej v svojem jeziku, v svoji kulturi, v svojem izročilu, v lastnem pojmovanju žitja, v vaši zgodovini, ki je polna vrednot. Škof vam prihaja danes zjutraj zagotavljat, da spoštuje vse to, in vam pravi: ohranite vse to, zakaj Furlanija je imela skozi stoletja srečo, da je bila prizorišče križanja med tremi civilizacijami: italsko, nemško in slovensko. Vesel sem, da se te tri civilizacije, te tri duše, ki so bogastvo nekega ljudstva, ohranijo, da ne umre nobena. Nasprotno: 20. avgusta sem bil na obisku pri novem ljubljanskem nadškofu in sva rekla: tu mora naša Cerkev postati stičišče Evrope, ki mora biti Evropa narodov in civilizacij. Zato se morajo naše tri škofije, Ljubljana, Videm in po možnosti Celovec, povezati. Izbrali smo svetišče na Višarjah. Po možnosti bomo prihodnje leto pripravili veliko romanje iz celovške, videmske in ljubljanske škofije, da dokažemo, da hočemo premostiti vse pregrade. Meje ne smejo biti okopi, ampak morajo biti odprta vrata, saj je tudi Gospod podrl vse pregrade in je hotel, da v Njem človeštvo postane eno. Cerkev je ena. In mi kristjani smo na svetu zato, da hodimo pred Njim in ga napovedujemo. Če so bile v preteklosti zgodovinske razmere take, da so narodi bili sovražniki drug drugemu, morajo v novi Evropi biti vsi prijatelji. In vi ste lahko v resnici kvas te zveze narodov v notranjosti naše škofije, ki naznanja prihodnost Evrope.
Spoštovanje: to vam prinašam in izrekam v današnjem jutru. Torej skupaj s predragim don Arduinom delajte, da bo vaša vas živela v prihodnosti. Imejte pogum tudi ustvarjati nova življenja. Otroci so znamenje, da ima Bog še vedno rad človeštvo. Ne bojte se torej ustvarjati pogoje, da se bo tu življenje nadaljevalo. Želim si, da bi don Arduino imel veselje s prinašanjem otrok h krstnemu kamnu, kakor trpi z vami, ko mora pospremljati brate na pokopališče.
Toda škof ne prihaja oznanjat samo človeški napredek te vaše vasice, te vaše kulture, te vaše etnične stvarnosti. Prišel vas je tudi bodrit, da ohranite vero, vero, ki je bila živa v tej vasi. Mi se danes spominjamo don Antonia Cuf-fola, toda istočasno sem opazil, da ste se hoteli na spominski plošči te cerkve spomniti sedmih duhovnikov. Vaša skupnost, ki je dala Cerkvi in Gospodu sedem duhovnikov, je imela bogato vero, močno, trdno vero, zakaj duhovniški poklici so najvišji izraz vere nekega naroda, nekega ljudstva. Že nekaj časa žal — tudi zato ker se je zmanjšalo število otrok — duhovniških poklicev ni. Toda jaz zaupam, da se bo to spremenilo. In danes je vera znova potrjena v tej skupnosti z zakramentalno gesto: z birmo treh mladih.
Tu je nadškof Battisti poimensko imenoval vse tri birmance, dekle in dva fanta, ki so pred skupnostjo izbrali »svoj krst« — kot je dejal nadškof. Spregovoril je o pomenu sv. birme, ki pomeni zavestno krščansko življenjsko izbiro. Spomnil je ponovno na izbiro sedmih domačinov duhovnikov, ki so v preteklosti izbrali duhovniški poklic in katerih imena so danes vklesana v kamen na pročelju plestiške cerkve. Zaključil je z besedami, ki jih je posvetil družini. Dejal je:
Vidite, Cerkev ne sestavljajo samo papež, škof, župnik. Cerkev smo mi vsi. Cerkev moramo graditi vsi skupaj. V
Videmski nadškof A. Battisti med množico vaščanov iz Ple-stišč pozorno posluša pevce iz Laz, ki so pod spominsko ploščo zapeli »Cuffolovo« pesem Nad zvezdami.
Rimu se danes papež srečuje z družinami vseh Cerkva na svetu. Odpotovali so tudi iz Vidma včeraj zjutraj. Odhajajo, da bi se povezali s papežem, ki se s škofi sinode loteva problema družine. Družina je celica družbe in tudi celica Cerkve, je Cerkev v malem. Želel bi, da bi pomagali graditi Cerkev z ustvarjanjem globoko vernih družin. Tu v Furlaniji je tradicija trdne, zveste družine. V Argentini so mi škofje in vsi duhovniki, ki sem jih srečal, pa tudi civilne oblasti, hvalili trdnost družine. Furlani so ponesli v svet predvsem to veliko vrednoto: družino, ki je ohranila dragocenost vere in izročila te drage zemlje.
OČE IN MATI PRVA VZGOJITELJA VERE
V družini je treba vzgajati k vernosti: to je prvi veliki način graditve Cerkve. Starši bi ne smeli prepuščati le duhovnikom naloge krščanskega nauka; čutiti bi morali, da jim duhovnik pomaga, ne pa, da jih v celoti nadomešča. Prvi veliki učitelj vere je oče, prva učiteljica vere je mati. V preteklosti sta bila vedno oče in mati vzgojitelja vere pri otrocih. Navsezadnje naj duhovnik v cerkvi uči še toliko krščanskega nauka: če pa oče in mati v družini tega ne dopolnjujeta, če se ne strinjata s tem, kar uči duhovnik, pride otrokova vera v krizo. Oče in mati sta živa katekizma, zakaj v družini doživljamo velike dogodke življenja: rojstvo otrcka, problem dela, včasih trpljenje v bolezni, brezposelnost, smrt. Od tega, kako oče in mati doživljata te dogodL ke, kakšno predstavo o življenju imata, kako občutita Boga, onostranstvo, življenje — od tega je odvisna otrokova vera. Torej kaj vas prosi škof v tem, ko vam reče »pomagajte mi«? Pomagajte mi graditi družine: tako bogate, tako polne vere in prepojene z vero, z vstajenjem Kristusa, s tem, kar Cerkev uči, da bomo ustvarjali bodoča pokolenja v veri. In pomagajte mi tudi v ostalem: vidite, da duhovniki primanjkujejo. Laiki morajo prevzeti v Cerkvi svojo vlogo pri graditvi verske skupnosti. In sredstev je veliko: učiti krščanski nauk v družini, učiti krščanski nauk morda tudi zunaj družine; kaka mati nima možnosti, da bi učila doma, zato ji lahko kdo pomaga in s tem pomaga duhovniku. Potem pri poživijanju liturgije. Zahvaljujem se zboru, ki poje danes tu. Zahvaljujem se vam zato, ker pojete slovensko. Tudi don Arduino mi je rekel, da je zadovoljen, da pojete v svojem jeziku, tako da je nedeljska liturgija živa, doživeta, tako da porečejo ljudje: »Kako lepo je biti prisoten pri tej maši! Od nje odhajaš poln, prenovljen!« Prežet tudi s pesmijo, zato da lepše živiš potem še ves teden.
Končno bi rekel, da mi pomagajte tudi pri načrtu ljubezni, pri načrtu človeškega napredka. Pomagajte vsi: če je kak starček osamljen, naj ne bo zapuščen. Tako bo v tej vasi vzklilo upanje na preporod, na vstajenje. To je vas, ki noče umreti, ampak hoče ponovno zacveteti. Tudi to je krščansko delo, človeški napredek, pričevanje evangelija, zakaj ni mogoče živeti evangelija, če ugasne upanje v ljudeh.
To vam je imel povedati škof. Polagamo roke na te tri mlade s prošnjo vsemogočnemu Duhu. A prosimo tudi vse prisotne, da ponovno doživijo svojo birmo, da potrdijo svoj krst z željo, da bi v tej dragi zemlji kot Italijani, kot Furlani, kot Slovenci pogumno, trdno pričevali svojo vero. Tako boste izročili prihodnjim rodovom dediščino zgodovine, kulture in vere vaše velike preteklosti.
VLADIMIR KOS
MAMINE BESEDE
Spominu drage pokojne mame mojega prijatelja preč. g. Vilija Žerjala
Glej, vse bogastvo jesenskega jutra, vse to svetlikanje skrinje srebrne pa reko,
veje oranž, ki zore ocl poljuba sonca, ko z nočne tovarne se vrne, pa smreko
vse preustvarim v slovenske glasove, polne spoznanja dotikov in vonja in diha,
v dobre, očiščene, sveže valove, da bo ta svet od živečega zvona zanihal.
V	vsaki človeški besedi je duša.
V	mame besedah pa jutro svetlika se v nežnost.
Z žarki globine na obli izkustva — obla se z oblo v vesoljstva premika razsežnost.
LITANIJE ZA RAZBITE PRAZNIKE
Včasih use lepe stvari postanejo zvezde v daljavi in zemlja, ta zemlja je ena sama utrujenost.
Daj, da takrat se še bolj naslonim Nate, Gospod!
Včasih še dobre stvari se skrijejo v afriški travi; z obzorja razlega se divje-krasnih zveri prostost.
Daj, da takrat se še bolj naslonim Nate, Gospod!
Včasih resnice luči
se skrčijo v azijski lavi
in kriki potresa
se vzpno na svoda podrti most.
Daj, da takrat se zares nasmehnem Vate, moj Bog!
ZLATKA LOKATOS
|\| ve no la
Očka, vrni se!
Na pručki pod obokom stare hiše v Smrekarjevi ulici sedi suhljata deklica. Upognjena v dve gubi si podpira glavo z drobnimi dlanmi. Plitva gubica sredi čela jo dela zelo resno, slamnati kitki ji sramežljivo visita izpod ušes. Z velikimi sinjimi očmi otožno strmi nekam daleč čez ulico.
Nežen prijateljičin glas jo predrami iz otopelosti:
»Anči, kaj lahko prisedem?«
»Hmm,« zamomlja Anči in ji molče naredi prostor.
»Koga pa čakaš?«
»Nikogar, kar tako!«
Kako je danes Joži sitna, saj dobro ve, da sem sama, se tiho huduje Anči. Po daljšem premišljevanju se odloči in v eni sapi izpove svojo bol:
»Očka je nekam šel, že tri mesece ga ni, ne vem, kje bi lahko bil, po vsem mestu sem ga že iskala.«
»Mogoče je pa šel v Ameriko«, ji učeno pomaga Joži. Anči zamahne z roko in po dolgem molku vseeno reče:
»Mama mi je rekla, da smo se ločili!«
»Kaj je to — ločili?« vpraša Joži živahno.
»Očki nekam izginejo, ni jih več!« Ob teh besedah se ji nabere topla mokrota v očeh. Obrne
se k zidu ter se z narejeno pozornostjo popolnoma posveti bilki v špranji.
Joži začuti, da nekaj ni prav, zato reče, samo da bi pretrgala morečo tišino:
»Anči, glej tistega tam doli!«
Anči pogleda za Jožinim prstom, otre si še nerojeno solzo, si zasenči oči, da bi bolje videla migajočo senco moža, in zevaje gleda, gleda. Nenadoma se ji telo usloči, sunkovito vstane, oči ji v sreči zasijejo. Komaj slišno dahne:
»Oh, saj to je, to je moj očka!« in že mu steče v objem. V toplem zatišju objema se solze pritajeno spuste po Ančinem upadlem licu ter se druga za drugo vpijejo v umazani predpasnik. A očkov glas in njegove božajoče roke ji dajo moč, da se nasmehne.
»Ne joči, Anči! Glej, kaj sem ti prinesel!«
»Oh, tortice!« zavzdihneta deklici enoglasno.
»Vse lahko pojesta, tačas pa grem jaz pogledat, če se je mama vrnila.« Anči hoče nekaj reči, a čudoviti vonj slaščic jo popolnoma prevzame.
»To je bil moj ata, veš!« vzdihne Anči vzhičeno.
Joži pogleda v tla in molče prikima.
»Tudi tvoj oče mi je zelo všeč,« hitro doda, zavedajoč se, da je zadnji stavek izzvenel neka.m bahavo — in ji potisne v roko mehko slaščico.
pod črto - pod črto
Z odprtimi očmi
Tržaški škof Bellomi je bil spet med nami, kar je nov dokaz, če je še bil sploh potreben, njegove zavzetosti za reševanje problemov in težav slovenske Cerkve na Tržaškem. O vsem je govoril zelo odkrito in hvaležni mu moramo biti, da je postavil prst na najbolj boleče rane naše skupnosti, njegova beseda pa je prerasla v krik bolečine in obsodbe, ko se je dotaknil ločenosti in razprtosti v naši skupnosti, ki s tem ne kaže, da bi
v prihodnost...
hotela prerasti v pravo božje ljudstvo. (Nekateri dogodki zgolj organizacijskega značaja, ki so tudi razburili del naše javnosti, pa dajejo misliti na razprtije tudi med duhovščino, kar bi brez težav rešili, če bi le bili pripravljeni pomeniti se; tudi njim je bil namenjen škofov glasni opomin za večjo »caritas«)-
Škof Bellomi je na večeru (20. oktobra), ki so ga priredili Društvo slovenskih izobražencev in slovenski pa-
storalni delavci, nanizal uvodoma nekaj misli o duhovstvu laika, nakar sta slovensko problematiko predstavila Dušan Jakomin in prof. Aldo Štefančič. Škof je potem govoril o načelnih pogledih na našo problematiko, nato pa o konkretnih vprašanjih. Tako se je na primer dotaknil problema du-hovskih poklicev in se vprašal, koliko časa še bomo lahko računali na pomoč iz Slovenije? Pri tem je poudaril, da je skupnost brez duhovnikov dokaz sterilnosti in skleroze, priznal pa je, da manjka okolje, da bi seme lahko vzklilo tudi iz naše sredine.
S polnimi usti se Anči ponovno zazre tja daleč čez ulico. Kako je danes sončno, pomisli, kot da bi šele tedaj opazila, da sonce sploh sije.
Srečni in že s kar stokajočima trebuščkoma se pričneta deklici razigrano loviti po ulici — kot rožnata metulja v prvem, toplem marčnem jutru.
»Oo, Joži, mami sem pozabila povedati, kakšne dobre tortice je prinesel očka!« zakliče Anči prijateljici, vsa upehana, z zardelimi lici in s sledjo svežega vetriča v laseh. »Takoj se vrnem!«
»Mama, mama!« navdušeno kliče po hodniku, a ko odpre kuhinjska vrata, ji ostale besede obtiče v grlu. Z nemirnimi očmi bega po kuhinji in s strahom išče, išče.
»Kje je očka?« vpraša mrzlično.
Mamino pojasnilo: ni ga več, prišel je in odšel, ji potrdi zlo slutnjo. Prikrit strah v srcu se močno razplamti. V glavi ji boleče pozvanja: odšel je — prišel je — odšel je ... Tedaj se ji približa mama; začuti hčerkino tesnobo, nekaj besed v zagovor in pojasnilo ji namerava reči, a se ne more odločiti; v svoj ali možev prid? Neprijetno ji postane, tedaj se spomni na novost in hitro reče:
»Veš, Anči, jutri se preselimo — čisto na konec Smrekarjeve idice. Tam bo lepše, v miru bomo, nihče ne bo razgrajal.«
»Ja, ja, ampak kam je šel očka?« vpraša Anči nestrpno ter namerno presliši mamine besede.
»Ne vem, nekam pač!« odgovori mama vsa razburjena, »odšel je, toda denar bo moral dajati, pa če gre na konec sveta! Jaz bom šla pojutrišnjem delat. Moja plača in otroške doklade bodo že zadostovali. O, preživele bomo, preživele!«
Preživele, preselile, čudne besede odmevajo v Ančini glavi, ne dojame jih, samo eno žgočo
misel ziblje v naročju: odšel je, odšel je. Zopet ji prekrije topel pajčolan oči, ozre se po mami, ona je mirna, vso svojo pozornost posveča enolončnici na štedilniku. Z dolgimi požirki potlači solze, mnogo požirkov mora napraviti, preden ji uspe zaustaviti val solz, ki bi izdcde bolečino.
Naslednji dan čaka Ančico zanimivo opravilo — selitev v novo stanovanje. Novo stanovanje pa ni novo, marveč staro in temačno, samo v zadnjo sobo sije sonce skozi veliko okno, s katerega se vidi na trg, na strehe nižjih hiš in skozi pisano steklo cerkvenega okna prav na Marijin oltar.
Z vso vnemo pomaga deklica prenašati ropotijo. Mama je vesela, da je hčerka mirno sprejela očetov odhod in da ji ne dela nepotrebnih skrbi. A ne opazi, s kakšno muko potiska Anči žgočo bol vase, da bi bila čimbolj skrita in nevidna.
Jutranje sonce posije s toplimi žarki v Anči-ne oči ter sili vanje, da se deklica zbudi. Vsa prestrašena se ozre okrog sebe, prazna in neznana soba jo zmede.
»Kje je mama? In sestra? Sinoči sta bili poleg mene, morda sta že vstali,« zbegano pomisli. Z nekim neprijetnim občutkom steče k vratom, pritisne na kljuko — a vrata ostanejo zaprta. S paničnim strahom kliče mamo, a nihče se ne oglasi. Počasi sprevidi, da so jo zaklenili; ker je mama pač šla v službo, sestra pa v šolo. Vsa nemočna se sesede k vratom. Neznosen občutek prevaranosti in žalosti jo obcla, ko spozna, da mora ostati v sobi, dokler ne pride mama, in da ji ne preostane drugega. Po ihtavem, neplodnem premišljevanju se vda. Usede se na okensko polico. Radovedno opazuje pod seboj žene,
- pod črto - pod črto
O mladini je dejal, da se zdaj vrača, sicer pa je potreben resen vzgojni načrt in organizacija! Glavno pozornost je seveda posveti! pastoralnemu središču, novi ustanovi, o kateri smo že toliko govorili, pa malo ali nič konkretnega storili. Škof je dosegel, da se je zadeva vendarle premaknila in središče je zdaj stvarnost. Škof Bellomi je poudarii pomen nove ustanove za vso skupnost in dejal, da bo središče treba graditi počasi, od znotraj, da bo lahko rasilo po potrebah in možnostih. To središče, ki bo gost Marijinega doma
v ulici Risorta, bo imelo iste funkcije kot samostojna župnija za slovenske vernike, ki so zdaj razkropljeni, obenem pa bo koordiniralo delo in dajalo nove pobude v naši skupnosti. Vendar pa delo po drugih župnijah ne
Zdi se, da je vprašanje nove kulturno literarne revije v Sloveniji eno izmed najbolj občutenih vprašanj med slovenskimi kulturniki v zadnjih mesecih. Začelo se je z objavo pisma, ki
sme zaspati! je dejal škof. Središče bo vsekakor poskus, preizkušnja naše sposobnosti in naše skupne volje za kvalitetnejše in učinkovitejše delovanje ter za dejansko preosnovo in vsestransko rast naše skupnosti.
ga je večja skupina literatov in publicistov naslovila z zahtevo, da se omogoči izhajanje nove revije, na pristojne oblasti, ki pa so zadevo predale »javni razpravi«. O potrebnosti nove
NOVA REVIJA
ki hite mimo s polnimi torbami živil. Tudi možem se zelo mudi. Otrok pa ni, v šoli so. Tudi Joži je v šoli, se spomni Anči prijateljice in še bolj se zave svoje osamljenosti. Ulični živžav jo začne dolgočasiti, tako rada bi s kom poklepetala, a še opazi je ne nihče.
»Če bi skočila tu dol na ulico, bi si verjetno zlomila nogo, ja, ja, pa tudi roko in morda tudi glavo!« meri Anči po svoje višino zidu.
»Ne, ne,« ugotovi, »bolje, da se grem igrat.«
A ni ji kaj prida do igranja. Usede se na tla in tuhta, tuhta. Tedaj zasliši frfotajoč šum.
»O, golobček?!« se presenečeno začudi in hitro doda:
»Si prišel jest mojo malico, kaj?« veselo ugotovi. Hvaležno pogleda kruh in sladkor na okenski polici, saj je prav to privabilo živega golobčka. Golobček pikne v sredico, enkrat, dvakra+, v tretje se pa krajček zavali na tla. Ptič se ustraši in odleti. Anči steče k oknu. Na bližnji strehi zagleda boječega golobčka. Sepetaje ga prijazno nagovori: »Golobček, vrni se. Glej, natrosim ti sredice in se umaknem, da boš lahko brez skrbi jedel; jaz bom pa sedela na postelji, da te ne bo strah.«
Po daljšem obotavljanju in s kimanjem z glavo v levo in desno se ptiček ojunači in se vrne h kruhu na Ančino okensko polico.
»Tudi jaz bi bila rada golobček,« govori Anči sama sebi, negibna na postelji; »ko začutiš nevarnost, razprostreš peruti in že si na drugi strani ulice, na varnem. In iz sobe bi lahko odletela kar skozi okno na prostost. Jaz pa nimam druge izbire, kot da sedim in čakam, da me odklenejo.
Anči se z golobčkovo pomočjo kmalu privadi samote, samo lička postajajo z dneva v dan bolj bleda in upadla.
Mrzlega, deževnega popoldneva se vrne An-čina mama iz službe, vsa jezna odklene vrata:
»Tako ne bo šlo več naprej, Anči, jaz sem zelo huda in jezna nate. Sosede se jezijo, pravijo, da mečeš mleko v prahu skozi okno — tistega od Rdečega križa, in da se preveč sklanjaš čezenj! Umazala si mi ves parket in tudi posteljnino!« Mamin pogled je tako predirljiv in mrzel, da jo strese po vsem telesu. Po krajšem premisleku mama še doda:
»Okno bom morala zabiti, ne vidim drugega izhoda, saj me nič ne ubogaš!«
»Bom ubogala, bom!«
»Ne verjamem!« reče odločno mama, »bolj mirna bom, če bo okno zaprto!«
Golobček ne bo mogel skozi zaprto okno, prešine Anči, a ve, da ni vredno ugovarjati, saj kar reče mama, drži kot pribito. Samo oči dobe brezbarven lesk ter se zazro nekam v prazno.
Zelo grenek, dolgočasen in neskončno dolg je bil naslednji dan. Golobček ni vedel, da je okno zaprto. Obletaval ga je in se zaletaval vanj, ni mogel razumeti, da je steklo med njim in kruhom. Tudi proč ni hotel, saj mu vendar Anči daje kruha!
»Ne morem gledati, ne morem!« šepeta deklica, skrita pod odejo z zatisnjenimi ušesi. »Tako hudo mi je! Kje si, očka? Tako žalostna sem. Zakaj smo se ločili?! Meni gre sedaj vse narobe: zjutraj sem zaklenjena, ker mama dela, nima časa zame. Tako same smo. Obljubim, da bom postala spet pridna, če se vrneš, in mami ne bo treba v službo in jaz ne bom več zaklenjena; in to okno boš odprl, da bo lahko golobček spet jedel kruh. Vrni, vrni se, očka!«
Iskrena in trpka je Ančina molitev, posvečena očku. Toda roteče prošnje ni slišal nihče, razen odeje.
pod črto - pod črto
revije ter o utemeljitvah, ki so jih zapisali prosilci, se je tako razvila dokaj polemična razprava, ki še traja. Članke in pisma lahko beremo v časopisih in revijah. Zelo oster je bil na primer Jože Javoršek v ljubljanskem Nedeljskem dnevniku. Pa tudi uredniku Milanu Medenu sta morala obširno odgovarjati dva pobudnika revije, ker je vso zadevo osebno zabelil z napadi in podtikanji na vse strani, ki pač niso tako uglašene, kot bi sam želel. Pri tem je čutil tudi potrebo, da se izjavi o »drugorazrednosti vernega občana« ter o Perkovem predavanju v Dragi '80. Njegovo mnenje se glasi: »Zato
pa je toliko manj umestno, da se o slednjem v propagandistične namene izrekajo oponentska zborovanja, kot je, denimo, Draga pri Trstu skupaj s svojo galerijo jeznih mož ter vojnih zločincev.« (Nedeljski dnevnik, 12. oktobra 1980, str. 6] Tako, da vemo kdo smo tisti, ki se udeležujemo študijskih dni ...
Časopisi so tudi objavili vest, da je na delu posebna delovna skupina, ki pripravlja novembrsko sejo Sveta za kulturo pri Republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Seja bo posvečena vprašanju revij na Slovenskem.
Ob vsem tem razpravljanju in svobodnem polemiziranju bi človek rekel, da se je na kulturnem področju uveljavil v Sloveniji širok pluralizem. Ostaja pa premisa: o svobodi izražanja in tiska, ki se je hoče posiužili skupina državljanov — pa naj bodo tako ali drugače usmerjeni —, naj teoretično odloča v javni razpravi kar vsa Slovenija, praktično pa na koncu politični organ. Ko pa se enkrat ugotovi, da je nekdo vreden, da se posluži svoje pravice do izražanja, itak še imenujejo družbenopolitične organizacije svoje ljudi, da sedijo v kakem »družbenem svetu« revije.
DVESTOSEDEMNAJST
vstopi
z mastno kapo
narahlo potisnjeno čez desno uho
brezbrižno pregane časopis
(v konici štrlijo osmrtnice)
vtakne ga v žep kot v predal pozabljenja
deseta pred polnočjo je
kartonček zaškrta v reži ure:
on postane zdaj številka 217
za kapoja — na delovnem razporedu
v igračah svojih otrok
med dolgovi v trgovini z jestvinami
DVESTOSEDEMNAJST
LETNI ČASI — POMLAD
vso zimo brezdanjo zimo je ljubosumno skrival v prsih bel oblak lep oblak kot dojenček bel
svoje in otrok pomladno hrepenenje je tlačil vanj oblak bel oblak
obletavajo ga skorbutasti vrabčki
packajo izpušni plini
vsak bolj črn je njegov oblak
zvončki trobentice vijolice
ga obkrožijo s pogrebnim molkom
in zajokajo nad megličnim crkavanjem
omahne oblak omahne
kot cunjasta jetika pred pomladnimi sokovi
rosni otrok porine ročico v njegov o umazano dlan
in ga zaupljivo pogleda:
ata mi kupiš zeleni čik-gum?
LETNI ČASI — JESEN I
mrtvo listje
v srebrnkasti megli
psička ki se valja po oljnati rosi
usta lesena od pletenega razočaranja
od daleč leni klepet kuharic v menzi
v obratih
bati bati
brezimne sledi stopal v smolnati brozgi množica v jesenskem očesu vrtinca
tudi ti v njem sam kot suho drevo kot razsoljen kip
obletavajo te zadnje lastovke
ALEKSIJ PREGARC
Iz predilnice
LETNI ČASI — ZIMA
ves svet je bil gozd
poznojesensko omamljen gozd
tudi fabrika je bila gozd
nastlan s preperelimi listi ravnodušnosti
odet s tkivom džungelskih pravil
nagnilo je na zimo
nenadno so izpod trhlega ždenja pognali rdeči sadeži sindikalne jeseni: stare srage so morale iz vagončkov -natovorili smo jih s sadjem negotovosti povzpeli se na vrh tovora in podivjali ob zmagi
vlak je drvel mimo vseh postaj križevega pota delavca IKS
po malem je stresel s sebe ves tovor
zadnja postaja je bila zasnežena
poslednji vzgib valovanja je izstopil:
bil je en sam človek
bil je vijak bil je orumenel list
imel je daleč do doma
pot je šla strmo navkreber po jasah
mimo gosje vrste opuščenih bunkerjev —
ostal je sam s seboj
a ne sprt in razklan:
bil je namreč zaljubljen
(kot snežinke v oblake in v svoj gozd)
vse je dehtelo po večnocvetoči roži v prsnem
duplu
tiščalo ga je od sreče ljubil je vse
strmine jase vijuge vijake dolgi rdeči vlak jeseni in vse 1KSE v oddelku
vendar je vsaka pot peljala k njej od nje pa v tiho zasneženo večnost
Paralelke »A« in »B«
Pravimo in prisegamo, da nam je slovenska šola sveta stvar in da jo moramo varovati kot punčico lastnega očesa, saj je v vsakem smislu naša bodočnost. Res pa je, da se za šolo kot skupnost zelo malo zanimamo in to na vseh ravneh, tako na kulturno-politični kot na pedagoški in sindikalni, saj ta problematika zelo bledo odmeva v naših sredstvih obveščanja. Še največ hrupa pa povzročajo občasne in ponavljajoče se prekinitve pouka zaradi pomanjkljivega ogrevanja ali poplav ob nalivih ter morda ob manj pomembnih polemikah dostikrat osebnega značaja. Velik krik pa smo, resnici na ljubo, zagnali ob vprašanju slovenskega šolskega okraja, vendar pri stvari nismo bili enotni, postavili smo ga pre-splošno in ob očitnem nepoznanju celotne problematike. Istočasno pa pozabljamo na primer na vprašanja slovenskih šolskih učbenikov in tekstov, na večkrat pomanjkljivo narodnostno vzgojo naših dijakov, na svobodnejše urejanje številnih organizacijskih problemov, ki se pojavljajo pogostoma in ki bi jih lahko bolje reševali z malo poguma in sodelovanja. Sicer je že res, da morajo ostati strokovna vprašanja omejena na okolje, ki te probleme pozna in je zanje usposobljeno, so pa tudi stvari, ki zaslužijo in terjajo pozornost širše javnosti, ker mečejo čudno luč na našo šolo in jo omejujejo. Tokrat mislimo na čudne kriterije razdeljevanja dijakov po paralelkah na naših višjih srednjih šolah: dijake iz mestnega okolja vključujejo v »A« razrede, tiste iz okolice in podeželja pa v »B« razrede. Tega v preteklosti ni bilo in mislimo, da je tako bilo popolnoma prav, kot si upamo trditi, da je sedanje ločevanje škodljivo. Zakaj, naj pojasnita mnenji šolnika in psihologa.
Mnenje šolnika
Ob polemikah, ali je prav, da ob formiranju paralelk razmestijo dijake glede na izbrani jezik (ali celo na jezik, katerega so se bili prisiljeni učiti na nižji srednji šoli, ker na šoli pač ni bilo mogoče izbirati med dvema jezikoma), skušam kot profesor najti čim pravičnejšo in u-streznejšo rešitev. Namreč takšno, ki bi omogočala ustvarjanje vsestransko razgibanih, pestrih in socialno in psihološko čim bolj večplastnih razredov. Zato sem odločno proti tej obstoječi nasilni delitvi, pri kateri se kaj rado zgodi, da imaš v enem razredu samo dijake s podeželja in oddaljenih delavskih predmestij, vozače itd., v paralelki, navadno v razredu angleščine pa o-
troke iz mestnega središča, povečini iz družin izobražencev, trgovcev, podjetnikov itd. Dijake bi bilo treba načrtno premešati tako glede na sposobnosti kot glede na socialno pripadnost in še druge dejavnike, tako da bi dobili dve uravnovešeni in enakovredni razredni enoti. Ni res, da bi to ne bilo izvedljivo, dovolj je, da je urnik urejen tako, da ob urah tujega jezika gre del posameznega razreda v učilnico angleščine, del pa v učilnico nemščine. Ce na šoli za to ni prostora, je morda mogoče alternirati, tako da bi za učilnico posojali fizikalni kabinet, risalnico ali kak drug primeren prostor. Prav tako bi bilo treba najti neko rešitev tudi na nižjih srednjih šolah, da bi dijaki lahko izbirali med dvema jezikoma in da bi ne reševali problema tako kot danes, da pač vse, ki so vprašali angleščino, potlačijo v isto paralelko in tako nastane razred genijev (ali obratno).	Solnik
Mnenje psihologa
Že nekaj let ne sledim naši nižje in višje-srednješolski problematiki, zato mi je ta problem toliko bolj nerazumljiv. Naj takoj dodam, da mi na prvi pogled vzbuja prava srednjeveško-mračna občutja. Da bi danes naša šola aplicirala ta stereotipni in zastareli tip selekcije, mi ne gre v glavo. Spominjam se, da smo bili okoličani na šentjakobski šoli priviligirani in smo zato zasedli jutranjo izmeno; da so imeli tedaj naši profesorji razumevanje za našo povojno italijanščino, ipd. Tega se prav dobro spominjam, pa še toliko drugih, lepih spominov — tudi osebnih imam, ki bi jih sedaj raje pustil ob strani. Tudi zato mi je ta problem nerazumljiv.
Znano mi je tudi, da imajo na srednji šoli sv. Cirila in Metoda angleščino in nemščino; in v ta zavod zahajajo »meščani«! Kljub temu zgleda, da naša šola deli višješolce na A in na B skupine kljub temu, da imajo istočasno angleščino in nemščino.
Mislim, da zahtevajo vsi ti problemi določeno poglobitev, kar bom v slednjem poskušal.
Acl 1) Glede na število dijakov je vsaka šola prisiljena razdeliti svojo populacijo v A, B, C, C, D, ... razrede. Problem kriterija je vedno problem, navadno je arbitraren ali praktičnega značaja. Zato ne gre le za jezik; smisel grupacije naj bi bil psihološko-pedagoškega značaja. O-trok pride iz osnovne šole, kjer je imel le eno učiteljico, v srednjo, kjer naj bi razrednik, ki poučuje več predmetov, nekako nadaljeval uči-
teljevo vlogo in tako pomagal otrokom pri njihovih začetnih problemih adaptacije na nov šolski sistem. Pri tem ne smemo zanemarjati tudi problema grupacije predmetov, ki jih poučuje isti profesor.
Nekaj podobnega velja tudi za višjo srednjo šolo. Da se temu osnovnemu kriteriju dodaja — po možnosti — še praktičnega, nas ne sme čuditi, toliko bolj, ker ni točnih in jasnih določenih kriterijev. Važno je, da ne pride do pred-njačenja kriterija praktičnosti pred pedagoškim. Če pa se na naši šoli pozablja na sociološki kriterij, to pa je zelo žalostno. Spomnimo se le na Finžgarjeve težave prilagajanja na mestno življenje. Res, da je primera nepopolna, saj to je njena narava, vendar bi bili zelo daleč od resnice, če bi mislili, da okoliški otroci ne trčijo v določene težave v našem mestu. Le da so te težave z razliko od preteklosti manjše in laže premostljive. To pa ne pomeni, da bi morali ta kriterij opustiti, če hočemo, da bodo naši otroci jutri uspešno vzdržali mestni pritisk, ki skuša manipulirati naše podeželje, kolikor ga je še sploh ostalo.
Ad 2) Mesto izbira angleščino, podeželje nemščino. To se mi zdi zelo zanimivo. Škoda, da mi ni znano, če se je s tem problemom že kdo u-kvarjal. Mislim, da bi bilo zelo zanimivo poglobiti motive izbire jezika. Je to izbira staršev? Kakšen odnos ima šola do te izbire: jo sprejema pasivno, jo podpira, ji pride prav in zakaj ali pa jo bojkotira in zakaj? Tu se odpira cel kup vprašanj in problemov. Vtis imam, da ni slučajno in niti enostavno vprašanje. Tudi zato ne, ker so danes meje med podeželjem in mestom zelo nejasne. Imamo na pr. ljudi, ki zahajajo v naše vasi le na nočni počitek. So to mestni ali podeželski ljudje?
Z druge strani imam vtis, da sta danes angleščina in nemščina v konkurenčnem odnosu. Tržišče zahteva oba jezika; sami pa bi radi poznali čim več jezikov.
Kljub vsemu temu ostane odprto vprašanje, zakaj mesto izbira angleščino, podeželje pa nemščino.
Ad 3) Zadovoljen sem, da šola ne more stoodstotno uveljaviti kriterija separacije in je zato prisiljena imeti istočasno angleščino in nemščino. Mislim, da je skrajni čas, da nehamo s podobnimi stereotipi in cla ne ločujemo otrok glede na okolje, jezik ali spol (telovadba). Saj živimo, delamo in spimo skupaj v vsakdanjem življenju ne glede na spol, okolje, jezik vero, raso ... Na žalost pa so tudi dejavniki, ki nas proti naši volji ločujejo. Na to mislijo drugi, ki gotovo niso naši prijatelji. Le-ti nas skušajo manipulirati, ustvariti v nas umetne razlike, razprtije, sovraštvo in obup.
Ali hočemo že v naši šoli ustvarjati prve kali takšnega obupnega življenja? Prepričan sem, da ne!
Danilo Sedmak
VLADIMIR KOS
Dve pesmi
O, Neustvorjeno Osebo!
Kako vesel sem, da lahko Te kličem »Ti« —-tako kot rečem Svetemu Očetu »Ti
izvirnega imena.«
Prav to je pesem Jezusu:
»Moj Bog si Ti, ki zdaj si Sin človeka.«
V	neba poletje riž polja že valovi,
se ptic koncert razlega.
Drvarjeve sekire krik
med bambusi do hiš oblakov sega.
Prostori zelene
in čas je zlati mlin;
z žlebov kaplja nedelja.
Vesel sem, veš, ker Ti zaupam »Ti«, o, Neustvarjena Oseba!
Glej, beli riž,
ki star kanal ga z blatom hrani,
stoji
in sonce
sreba.
Sonato vetrn »Rob planine«
Za to ni treba s praznikom v polkrogu glasov in čustev sedeti, prisluškovati, slutiti, da je onkraj sebe ogromen svet,
ves odprt za potrpežljiv napor.
Slonečim k durim v smer planine gozdov bo veter igral na klavir šumenj med drevesi, veter ritem s plesi letečih ptic, veter dih melodij razsežnosti.
V	njih veje vrisk svobode, nežno veje čez prvi ton, kot srce,
s harmonijo: v tem je svoboda.
V	svoji sreči spomnite se z menoj vseh nedolžnih v živalskih hlevih ječ.
enaainiiteBiiiiantenaiiiniteDTiiiantenaiiiniteffTiiian
SLAVISTIČNI KONGRES
V	NOVI GORICI
Na Slavističnem zborovanju v Novi Gorici (zborovanja so vsako leto v kakem drugem mestu) je letos predaval tudi profesor — slavist iz Trsta, član našega uredniškega odbora. Prof. Zora Tavčar je namreč imela v Novi Gorici predavanje z naslovom Mesto slovenske knjige med mladimi na Tržaškem in Goriškem. Predavanje je zbudilo precejšnje zanimanje in bo objavljeno v slovenskem tisku.
»GALEBI« IN »MAVRICA«
Ansambel Galebi in tercet Mavrica z Opčin sta oktobra opravila pettedensko turnejo po Severni Ameriki. O njihovem uspešnem potovanju izhaja v Katoliškem glasu zanimiv podlistek.
ŠESTDESETLETNICA
KOROŠKEGA PLEBISCITA
V	petek, 10. oktobra, je poteklo 60 let od usodnega plebiscita na Koroškem, ki je za vedno odtrgal to zibelko slovenstva od matičnega slovenskega telesa. Ta nesrečni zgodovinski dogodek ni samo dokončno zapečatil usodo Koroške, ampak je pomenil tudi začetek dolgoletnega preganjanja Slovencev v tej deželi, preganjanja in zapostavljanja, ki še vedno traja. Uradnih proslav ob 60-letnlci priključitve Koroške k Avstriji se Slovenci niso udeležili. Od njih se je distancirala tudi koroška Cerkev.
STANKO SKVARČA —
ZLATOMAŠNIK V
V	cerkvi presvetega Srca v San Martinu (Argentina), je sredi poletja slavil svojo zlato mašo župnik Stanko Skvarča, doma z Vrhnike, že dolgo bivajoč v Argentini.
ANDREJ KOŠIČ
V	goriški galeriji »II Torchio« je v drugi polovici oktobra razstavljal olja majhnega formata, za katera je lani prejel drugo nagrado »Matita d'oro«, slikar Andrej Košič.
JOSIP VIDMAR — 85-LETNIK
Sredi oktobra je v Ljubljani nadvse slovesno praznoval 85-letnico rojstva akademik Josip Vidmar, »arbiter« slovenske kulture vseh 35 povojnih let. Josip Vidmar je prav gotovo izredna osebnost v slovenski kulturi, dokončna sodba o njegovem delu pa kljub bleščečim proslavam še ni bila izrečena.
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO
V	ARGENTINI
28. junija je bil redni občni zbor Slovenskega planinskega društva v Argentini. Sprejet je bil nov pravilnik, s katerim je društvo postalo osebnost, za predsednika pa je bil izvoljen Din-ko Bertoncelj.
f MARIJA BRATUŽEVA
V	Kanadi je v prvi polovici oktobra umrla gospa Marija Bratuž, mati i-gralke Bogdane in sopranistke Damijane Bratuž. Pokojnica je bila zelo znana v Gorici, kjer sta z možem Rudi-'em do odhoda v Ameriko vodila zn~ no Bratuževo kavarno v Mameliievi ulici.
SPOMENIK ANDREJU BUDALU
V	Novi Gorici so v nedeljo, 12. oktobra, odkrili spomenik dr. Andreju Budalu, slovenskemu rojaku doma iz Štandreža pri Gorici. Andrej Budal je vse svoje življenje posvetil književnosti, saj je že med obema vojnama veliko prevajal. Po vojni se je povečini posvetil literarni kritiki in esejistiki.
ŽUPNIK VILJEM ŽERJAL —
SREBRNOMAŠNIK
Na Opčinah pri Trstu je v začetku oktobra slavil svojo srebrno mašo župnik Viljem Žerjal. Opensko župnijo upravlja zelo vestno že dvanajst let. Poleg tega poučuje tudi verouk na višji srednji šoli v Trstu. Gospodu župniku iskreno čestitamo in mu želimo mnogo zdravja in moči pri dušno-pastirskem delu.
ŠTEFAN BEMBI
Na mednarodnem tekmovanju harmonikarjev na Dunaju je Tržačan Štefan Bembi (doma iz Rojana) prejel v veliki mednarodni konkurenci prvo nagrado. Star je komaj petnajst let, zato je tekmoval v skupini juniores.
ŠOLA »FRAN ERJAVEC«
V	ŠTANDREŽU
V	nedeljo, 19. oktobra, je bila v Štandrežu prisrčna slovesnost ob poimenovanju šole po pisatelju in naravoslovcu Franu Erjavcu. Na prireditvi je imela slavnostni govor prof. Lojzka Bratuž. Ob tem naj omenimo tudi, da je izšla dragocena brošura s podatki o štandreški šoli od začetkov do današnjih dni.
Začetek sezone DSI
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu je s prvim ponedeljkom v oktobru začelo svojo letošnjo kulturno sezono. Zdi se, da so ponedeljkovi večeri tega društva postali tako rekoč nenadomestljivi, saj pomenijo ne samo osebno bogatenje ob razpravah iz žive in aktualne slovenske problematike, ampak tudi priložnost za prisrčno srečanje s prijatelji in znanci. DSI je skratka postalo živo središče kulturnega življenja in družabno zbirališče Slovencev v Trstu. Kdor se ponedeljkovih večerov navadi, jih težko pogreša. Zato se odbor društva potrudi, da prav noben ponedeljkov večer ne odpade. V oktobru jih je torej bilo četvero, toliko kot ponedeljkov.
6.	oktobra je bila okrogla miza o dogodkih na Poljskem, pri kateri so sodelovali Stojan Spetič, Sergij Pahor in Jože Pirjevec. 13. oktobra je bil na vrsti pogovor o Dragi 80 s predlogi za Drago 81. 20. oktobra je večer pripravil škofijski pastoralni urad: na sporedu je bilo srečanje s škofom L. Bellomijem. Zadnji ponedeljek v oktobru pa je bil posvečen turneji ansambla Galebi in terceta Mavrica po Severni Ameriki. Potovanje so nam prikazali v sliki in besedi.
NOV MARIBORSKI ŠKOF
ŽIVAHNA DEJAVNOST S K K
Poročali smo že o začetku sezone Slovenskega kulturnega kluba, ki je ob koncu septembra pripravil zanimivo ekskurzijo v Kostanjevico na Krki. Redna dejavnost tega društva se poslej odvija redno vsako soboto. Iz kulturnega programa naj zabeležimo samo predavanje Iva Jevnikarja o potovanju po Ameriki (z diapozitivi) in prireditev, posvečeno 90-letnici rojstva in 10-letnici smrti pisatelja Fran'
četa Bevka. Prva je bila v soboto, 18. oktobra, druga pa 25. oktobra.
SKK razvija v teku vse zimske sezone redno dejavnost ob sobotah med 19. in 21. uro. Na sestanke vabijo predvsem dijake in mladino.
OBČNI ZBOR SMREKKa
Mladinsko društvo SMREKK v Gorici je sredi oktobra imelo občni zbor, na katerem so za predsednika potrdili Gorana Rustjo.
Sredi novembra je iz Rima prišla nepričakovana vest o imenovanju novega mariborskega škofa. Naslednik škofa Maksimilijana Držečnika je dr. teologije Franc KRAMBERGER, ravna telj Slomškovega dijaškega semeniša in njegov ekonom od leta 1976. Škof Kramberger je najmlajši med slovenskimi škofi, saj se je rodil v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah 7. oktobra leta 1936. Novi škof bo posvečen na zadnjo adventno nedeljo, v grb pa si je izbral geslo »Fiat voluntas tua«.
Novega imenovanja se veselimo tudi zamejski Slovenci in novemu slovenskemu škofu iskreno čestitamo!
Dr. FRAN ZVVITTER — 75-LETNIK
Zgodovinar akademik dr. Fran Zwit-ter je pred kratkim slavil svoj 75. rojstni dan. Leta 1969 je nastopil v Dragi s predavanjem o prelomnih razdobjih v zgodovini Slovencev v XX. stoletju.
PRAZNOVANJE SV. BENEDIKTA
V	ŠTIVANU
V	Štivanu pri Trstu je bila v nedeljo, 19. oktobra, slovesnost v počastitev 1500-letnice rojstva sv. Benedikta. Somaševali so koprski škof Jenko, ki je imel tudi priložnostni govor, tržaški škof Bellomi in goriški škof Cocolin.
Kraški kal - pojav, ki v današnjem zmehaniziranem in zabetoniranem svetu izginja. To je posnetek iz arhiva. Kdo ve, če v resnici še obstaja?
STOLPEC MLADIH
„Notranje romanje” mladine
Zamejski Slovenec, ki deluje v naših mladinskih kulturnoprosvetnili, športnih organizacijah ali pri skavtih, je včasih kar preobložen z delom. Zaradi pomanjkanja ljudi ga društva naravnost vsrkajo vase, povsod je potreben. Dela naokrog je toliko, da mu včasih zmanjkuje energije in časa za izpopolnjevanje in bogatenje lastne osebnosti.
Prav z namenom, da bi se duhovno obogatili, smo se letos odločili za mladinsko romanje v Taize, majhno francosko vasico v Burgundiji severno od Liona, blizu mesta Macon. Sredi nekoliko gričevnate pokrajine se v tej vasici zbira skozi vse leto na tisoče mladih vseh narodnosti različnih krščanskih veroizpovedi. S pomočjo skupnih molitev in razgovorov skušajo nekateri poglobiti, drugi pa celo najti vero.
Ob koncu avgusta smo se torej odpeljali z avtobusom, ki nam ga je preskrbela slovenska tržaška Duhovska zveza. Bilo nas je petdeset mladih večinoma iz Trsta, pa tudi nekaj z Goriške in Slovenije. Spremljali so nas trije duhovni vodje: Franc Vončina, Tone Bedenčič in Marjan Markežič.
Dvodnevna vožnja nas je peljala skozi Aosto, Courmayeur, preko predora pri Mt. Blancu, do Chamonixa, ob Ženevskem jezeru in preko Ženeve in Clunyja. Niti najmanj nas ni dolgočasila: še pogovoriti se nismo utegnili vsi med seboj, niti prepeti vseh poznanih pesmi.
V Taizeju samem smo ostali le tri dni, a dovolj, da smo dojeli pomen teh srečanj in tudi
sami vsaj začeli »notranje romanje« — pojem, ki so ga patri večkrat poudarjali in ki pomeni poglabljanje vase in iskanje osebnega srečanja z Bogom.
Naj lepše taizejske doživetje so skupne molitve, ki hočejo prisotnim pomagati, da se potope v svojo notranjost. Trikrat na dan se je o-glasilo pritrkovanje zvonov in od vseh strani se je začela zgrinjati ogromna množica mladih, ki so hiteli v skupno cerkev sprave. Že sam pogled nanje je bila edinstvena izkušnja, ki nam je v naših farah ni dano doživeti.
Notranjost velike, skoraj popolnoma zasedene cerkve, človeka kar sili k zbranosti: tla so pokrita s tapisonom, oltar s križem je nadvse preprost, stolov ni. Vsak se lahko ustavi kjerkoli, sede ali pa kleči — izbere si pač držo, v kateri najlaže moli. Nihče se ne ozira po sosedih, vsi so zbrani in resni. Najprej se oglasijo veličastni akordi orgel. Nato vstopijo v vrsti belo oblečeni menihi in se ustavijo sredi cerkve. Njim na čelu je nekoliko starejši pater, njihov prior in ustanovitelj taizejske skupnosti — pater Roger. Izredno miren in dober pogled ter izrazite poteze obraza odkrivajo veličino njegove osebnosti. Njegova naj večja skrb in prizadevanje veljata temu, da bi kristjani pozabili na to, kar nas loči. Da bi zaživeli v spravi in se skupno borili za boljši in pravičnejši svet, za bratstvo med ljudmi in narodi.
Nato se tisočglava množica zatopi v popoln molk in molitev. Čutiti je veliko zbranost vseh,
Skupina mladih, ki je avgusta obiskala Taize. O tem govori tudi poročilo, ki ga je napisala Anka.
vsakega posameznika. Vmes berejo patri odlomke iz sv. pisma. Poljak, pater Marek, je prebral odlomek tudi v slovenščini. Naravnost pretresljivo je mogočno petje psalmov v latinščini. Vsi prisotni pojejo večglasno, občuteno, intonirano. Skratka, pri teh skupnih molitvah, pa tudi, ko smo posamezno prihajali v cerkev, smo razumeli, kaj pomenijo besede iz taizejskega PISMA VSEM OBČESTVOM: »Čeprav Boga ne spoznaš vedno, išči pota, da ga srečaš v dolgih obdobjih molka, ko se na videz nič ne dogaja. V tišini trmasti obup mine, iz nje izvira ustvarjalna moč. Nič se v tebi ne zgodi brez te avanture: da Ga najdeš v osebnnem srečanju. Tega ne more nihče narediti namesto tebe. ... To pomeni, da se znaš zbrati in se vprašati o vsem, s čimer boš lahko gradil svojo osebnost. Tu je izvir, ki te vodi k skupnemu ustvarjanju ... Brez žive molitve ni skupnega ustvarjanja.«
V času, ki je bil določen za razgovore, smo se razdelili v manjše skupinice. Obravnavali smo različna vprašanja, predvsem pa smo se pogovarjali, kako nadaljevati Taize v naši zamejski slovenski skupnosti, kako preiti v »skupno ustvarjanje«. Dogovorili smo se za vrsto srečanj, h katerim so seveda vabljeni tudi tisti, ki se nam tokrat niso mogli pridružiti.
Posamezni menihi so se naši slovenski skupini večkrat pridružili in nas seznanjali s tai-zejskim življenjem in načrti. Prijetno smo bili presenečeni, ko smo videli, da se za nas Slovence zelo zanimajo. O Slovencih so imeli že dober vtis, ki so jim ga pustili prejšnji romarji.
Mesec dni pred nami je namreč med njimi preživelo teden dni kar dvesto študentov iz Slovenije. Skupaj z nami so patri načrtovali vožnjo v Rim, kjer bo letos po božiču vseevropsko srečanje. Pogovore smo vsak večer zaključili s slovensko mašo. Ker smo tudi sami pri njej sodelovali, je bila res nekakšen višek in suma doživetij in spoznanj celega dne.
Še eno pozitivno in važno vlogo je odigralo romanje: da je udeležence zbližalo na človeški ravni. K temu je gotovo pripomoglo veselo in prisrčno vzdušje, ki vlada v Taizeju. Pri delitvi obrokov hrane, na primer, dežurna skupina dela ob petju veselih pesmi. Pred vhodom v »jedilnico« na prostem je izobešen listek z napisom v različnih jezikih: »Prosimo, bodite veseli!« Na listkih oglasne deske iščejo prevoz mladi na vse konce sveta. Nikoli ne bomo pozabili večerov, ko smo se med šotori zbrali okrog kitare tržaškega Marjančka in prepevali. Kmalu so se nam pridružili še sosedje Angleži, Nemci, Španci, Francozi ... Z zanimanjem so nas poslušali; spirituale, ki so jih tudi oni poznali, pa smo peli vsak v svojem jeziku. Spet je glasba zbliževala ljudi, ki se med seboj niso mogli sporazumevati z besedo. Točno opolnoči pa je tudi k naši skupini pristopil fant — v rokah je imel lepenko z napisom SILENCE - RUHE - SILENZIO - tišina!
V Trst smo se vrnili z optimizmom v srcu, z zaupanjem, da nam bo uspelo taizejsko doživetje prenesti in nadaljevati v našem vsakodnevnem življenju v zamejstvu.
Anka
staro in novo O NARAVI IN ČLOVEKU staro in
če kdo ne verjame o našem vsakodnevnem zastrupljanju s SVINCEM, naj prisluhne zadnji novici: z natančnimi meritvami so določili količino svinca v kosteh sodobnega Amerikanca; in že nekaj stoletij umrlega Peruanca. V prvem je bilo svinca 500 krat več kot v drugem!
Strokovnjaki že dolgo sanjajo o tem, da bi z RAČUNALNIKOM neposredno govorili. In res bi bilo lepo, če bi se on nam prilagodil, ne mi njemu! Namesto da bi mu tipkali navodila, kar zahteva precej znanja in dela, bi mu enostavno zaupali svojega srca zelje ...
Da stvar ni nemogoča m vendarle daleč od uresničitve, priča naslednji podatek. Računalnik,
katerega (pasivni) besedni zaklad znaša 1000 besed, je registriral 30 sekund trajajoči stavek in ga napisal na zaslon šele po 100-minutnem razvozlavanju.
Tudi v napakah postaja računalnik vse bolj človeški. Stavek: »Al.though the invention has been described« je zgrešeno razumel, kot bi zgrešeno razumel dijak pri angleškem nareku, takole: »Ali of the inventions has been described« .
In računalnikova naslednja storitev? Da nam bo bral misli. Če smo čisto odkriti, si tega od njega ne želimo.
Prva posoda vsebuje liter VINA, druga posoda liter VODE. Iz prve odlijemo osminko v drugo. Dobro premešamo, nakar od-
lijemo v obratni smeri osminko mešanice iz druge posode v prvo.
Pri obeh točenjih odstopi prva posoda drugi neko količino vina (ne sicer celo osminko, ker del vina dobi prva posoda nazaj). Istočasno odda druga posoda prvi neko količino vode (spet ne celo osminko, saj se je ta voda nahajala v mešanici).
Vprašanje: katera od obeh količin je večja? Ali še drugače: je prva poseda dala več vina ali prejela več vode?
Odgovor: enako.
Če bi namesto osminke pretočili (v obeh smereh) katerokoli drugo, količino, npr. kavino žličko, bi se odgovor spet glasil: e-nako vina v eni smeri kot vode v drugi
IVO JEVNIKAR
Razpravljanje
P
©roenll®

o naši novejši
zgodovini
20. in 21. oktobra sta filozofski fakulteti tržaške in ljubljanske univerze priredili zasedanje zgodovinarjev, ki so razpravljali o Političnih in družbenih vprašanjih v Julijski krajini v letih 1920/1930. Sodelovali so predstavniki nekaterih raziskovalnih inštitutov, tako da se lahko reče, da gre za nadaljevanje izmenjave stališč in informacij, ki se je pokazalo pred kakim letom na simpoziju o Henriku Tumi in njegovim času. Pozneje so v Ljubljani natisnili predavanja tako v slovenščini kot v italijanščini, kar mislijo storiti tudi v tem primeru. Žal se italijanska širša javnost bolj malo seznanja z izsledki takih srečanj, čeprav se mlajši italijanski zgodovinarji, predvsem v okviru Deželnega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji - Julijski krajini, vse bolj posvečajo novejši zgodovini in slovenski problematiki v njej.
Seminar, ki je bil delno v Trstu in delno v Kopru, je torej vidno opozoril na napredek na italijanski strani. Pojavil se je tudi referat, sestavljen na podlagi izključno slovenskih virov. Širi se torej tudi poznavanje slovenščine, kar bi bilo sicer za zgodovinarja, ki se ukvarja z našim področjem, čisto naravno, vendar ne v Trstu ... Kljub temu je treba povedati, da se predvsem raziskovalci omenjenega tržaškega inštituta zelo zanašajo na podatke iz tiska, kar je ob pomanjkanju drugih virov (intervjuji še živečih, spomini, arhivi ipd.), lahko večkrat nevarno. To se je pokazalo že pri dveh zvezkih o fašizmu in nacionalizmu po drugi svetovni vojni v Furlaniji - Julijski krajini, ki so ju sestavili sodelavci tega inštituta. Včasih je pri njih občutiti tudi močan vpliv ideologije, ki podatke ureja nekoliko po svoje. Vsekakor bi morali Slovenci v zamejstvu veliko bolj slediti delu italijanskih zgodovinarjev, ki obravnavajo našo preteklost. Ustvarja se namreč zgodovina, ki bo nekoč prodrla tudi v učbenike na šolah. Dialog z italijanskimi zgodovinarji v naših krajih ne bi smel teči le v smeri Trst - Ljubljana, temveč bi moral zajeti predvsem tukajšnje raziskovalce preteklosti.
Ker smo že pri tem, bo morda koristno omeniti nekaj novejših publikacij, ki skorajda niso imele odmeva v slovenskem tisku. Diana De Rosa je lani izdala pri tržaški založbi CLUET knjigo o delavskem gibanju ob začetku stoletja v Trstu ter urbanističnih vprašanjih (Sviluppo della citta e movimento operaio tra la fine dell'Ottocento e il principio del Novecento a Trieste). Založba Del Bianco iz Vidma je izdala več knjig. Tržačan Raoul Pupo je na podlagi De Gasperijevega arhiva opisal diplomatski boj za Trst z italijanske strani (La rifondazione della politics este-ra italiana: la questione giuliana - 1944-46. Linee interpretative.). Ponatisnila je Schiffrerjevo delo Le origini dell'ir-redentismo triestino. Lani je natisnila tudi delo tržaškega zgodovinarja Giorgia Negrellija, ki skuša odpravljati iz zgodovine to, kar imenuje »mit liberalno-nacionalnega Trsta« (Al di qua del mito. Diritto storico e difesa nazionale nel-
l’autonomia del la Trieste asburgica). Nova je tudi knjiga o KPI in italijanski vzhodni meji (Pallante: II Partito comunista italiano e la questione nazionale nel Friuli-Venezia Giulia. [1941-1945].). Videmska založba ARIES je poslala na trg študijo o tržaški Cerkvi in nacionalnem vprašanju v zadnjem razdobju Avstro-Ogrske (Giampaolo Valdevit: Chie-sa e lotte nazionali: tl caso di Trieste (1850-1919). Sam deželni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji - Julijski krajini je založil raziskavo o istrskih beguncih, ki je sicer sprožila polemiko v Primorskem dnevniku (C. Columni, L. Ferrari, G. Nassisi, G. Trani: Storia di un esodo. Istria 1945-56.). Skupno s Furlanskim inštitutom za zgodovino osvobodilnega gibanja iz Vidma je tržaški inštitut lani izdal priročnik o deželni sodobni zgodovini (Storia regiona-le contemporánea. Guida alia ricerca.), ki ima tudi posebno poglavje o tržaških Slovencih (M. Cattaruzza: Naziona-litá a confronto: italiani e sloveni a Trieste negli ultimi decenni del periodo asburgico.). Oba inštituta tudi izdajata svoji glasili. V Trstu izhaja štirikrat na leto Qualestoria, v Vidmu pa približno enkrat letno zbornik Storia contemporánea in Friuli. Za preučevalce narodnoosvobodilne vojne v Furlaniji in nekdanji Julijski krajini je dalje zanimiva bibliografija, ki jo je pod vodstvom prof. E. ColIottija uredila v dveh zvezkih Silva Bon Gherardi (La Resistenza nel Friuli e nella Venezia Giulia).
Na srečanju zgodovinarjev v Trstu in Kopru je prišla na dan tudi nujnost, da se navežejo tesnejši stiki z zgodovinarji s Hrvaške. V zasebnih razgovorih je na primer hrvaški raziskovalec opozoril, da je hrvaška zgodovinska veda že pred časom nesporno ugotovila, da na primer Gortan sploh ni bil v skupini, ki je demonstrativno streljala in po nesreči ubila nekega hrvaškega kmeta ob volitvah leta 1929 v Istri. Pod obtožbo umora je bil Gortan ustreljen in slovenski zgodovinarji še danes pišejo, da je bil dejansko, čeprav nehote, kriv nenamernega uboja.
Srečanje je pokazalo, da je med slovenskimi zgodovinarji v teku skorajda »rehabilitacija« narodnjakov iz kroga Edinosti in krščansko socialne skupine na Goriškem med obema vojnama. Iz ideoloških razlogov so te politike proglašali in jih nekateri (tudi vidni javni delavci na Tržaškem) še proglašajo ali za oportuniste ali za nacionaliste. Slišati je bilo tudi korigiranje Kardeljevih tez o tem zgodovinskem obdobju. Kritično je bilo dalje osvetljeno stališče KPI do manjšinskega vprašanja v prvih letih po prvi svetovni vojni, tja do Kolaričevih izjav o bazoviških junakih. Z italijanske strani je bila posvečena precejšnja pozornost delu slovenskih primorskih duhovnikov. Vse to seveda ne pomeni, da so vse teze, ki so prišle na dan, za vse sprejemljive, kažejo pa večji čut za zgodovinsko objektivnost. Kljub temu je bilo slišati še kak glas, ki je osebno tolmačil odnose med Slovenci in Italijani v Trstu v preteklosti, kar je zbudilo tudi polemike.
Andrej Kokot: Kamen molka
Koroški pesnik Andrej Kokot iz Zgornje vasi pri Kosta-njah nad Vrbskim jezerom se je kot dvajsetleten pridružil današnjim koroškim pesnikom in se brez prave šolske izobrazbe povzdignil zelo visoko. V zadnjih desetih letih je izdal sedem pesniških zbirk, kar je za koroške razmere veliko: Zemlja molči (1969), Ura vesti (1970), Pesniški list (1972), Čujte, zvonovi pojo (1972), Onemelo jutro (1974), Nekje pa pesmi pojo (1976) in zadnja Kamen molka, ki je izšla 1979 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani, Vmes je izdal nemško pesniško zbirko Die Totgeglaubten (1978 — tisti, o katerih so mislili, da so mrtvi). (Glej Mladiko 1973, 119-121; 1975, 56.)
V	središču vseh Kokotovih pesmi je današnja koroška stvarnost, koroški Slovenec, ki so ga močnejši sodržavljani obsodili na narodno smrt, na asimilacijo, toda ta koroški človek noče umreti, toda s svojo zavednostjo neprestano zadeva na neprijazno, zasramovalno in nasilno večino, vendar pa vztraja v svoji zvestobi izročilom in materini besedi. Zato so vse Kokotove pesmi tragične, baladne, ena sama elegija ali žalostinka.
V	novi zirki Kamen molka je 46 pesmi, ki so sicer razdeljene v pet ciklov, vendar med njimi ni bistvene razlike razen šestih pesmi za ženo. Prof. Matjaž Kmecl, ki je napisal knjigi spremno besedo, pravi na kratko o zbirki: »Od obzorja do obzorja te pesniške zbirke ni enega samega nasmeha, ene vesele, nagle kretnje. Celo upor, celo klic k življenju, celo protesti so opremljeni z žalnimi trakovi vnaprejšnje resignacije.«
V	koroški stvarnosti si že ob rojstvu obsojen, »smrt te že pred rojstvom omami«, »deviško nebo je preklano / z nožem lačnih hijen«, duša je zakleta, »pogum je ustavil svoje nihalo«. Pesnik stopa v samoto zime tja, »kjer poti ni več naprej«, »mrtvo sonce v slepo okno sije«. Naposled ostaneš sam, truden, brez besed, z otopelo bolečino:
»Vendar misliš:
Tako je prav za našo stvar!
In bolečina,
ki teži tvoja trudna pleča, več ne skeli.
Konec svoj
sprejemaš kot dolžnost in greš v svojo smer.
V brezvestju izginja tvoja smer.«
Že vnaprej ve, da ne bo uspel, ker so njegovi nasprotniki brez vesti, toda zavest dolžnosti, da ostane zvest svojemu narodu, je močnejša od smrti.
Drugi del se začenja z bridko pesmijo Pred moja usta: »Pred moja usta so zavalili kamen ponižanja in vanj vklesali molk.
Pred moj dom
so položili mojo ubito besedo in jo zasuli s cvetjem veselja.«
Kako naj poje, ko šele čaka dan, ko nima doma, zavetja? Na njegovo dušo so zavalili »vesoljno noč / vse prekletstvo / naših dni«. Zdaj je pesnik riba, »vklesana v kamen molka«. Zemlja, ki ga nosi, je posejana s peskom, »potemnelim od laži«. Resnica je mrtva in tudi pesnik je mrtev. Rad bi končal brezupni boj, njegov krik »se je ubil v steni niča«, vendar pa je vznemiril tiste, ki so ga pognali »v puščo molka«. Na oknu skritih upov je pognal »cvet ledenih rož«. Na videz je pomlad tako lepa, toda ob robu teh dni »se bela žena sprehaja« In pušča za sabo črno sled. Črne ptice že čakajo, da razgrabijo »tihe ostanke / končanega boja«.
V	sredo zbirke je dal Kokot šest Pesmi za ženo, ki so nežne in tople, saj mu je žena »sonce in maj«, veselje, mirni dom, toda tudi v njun dom vdirata pelin in kaktusov cvet.
V	zadnjih dveh ciklih se žalost nadaljuje, saj so žolč, jeza, potrpljenje prerasli meje dovoljenega, kdo ve, koliko zmore »sloj odpisanih«. »Prekaljeni« se bodo uprli, ker se je brezup razrasel v pogum. Dvojezični napisi padajo, »kdaj bomo mi?« Vse vasi bi morale dobiti dvojezične napise, ker so med vojno vsi trpeli in krvaveli, toda napisi morajo »vzkliti v ljudeh«. Včasih se v nastavljene pasti ne ujame plen, ampak »ptica noči«. Tema že napoveduje svoj čas. Iz nemih ust »zeva praznina teme«, vendar se v zenice strahu vrača veselje.
Proti koncu postaja mračna podoba še temnejša: mrtva zvezda žari, zlogi tihih krikov niso ozeleneli, žalost je ostala zakopana, laži in poteptane resnice se vrtijo:
»Iz skrinje skritih upov se črn dim vali, poln žgočih strupov.
Le kdo to igro besov ukroti?!«
Vasi preplavljajo tujci, njihov glas »razdira zavetje zvestobe« in pesnik tuli »v nemi gozd rojakov«. Sodnike prosi, naj mu povedo, kdaj se izteče njegov dan, »da razdam ves strup in vso dobroto«.
Iz teh motivov in vsebine je očitno, kako je pesnik prizadet ob krivicah, ki se godijo njegovim rojakom. Rad bi jim pomagal, rad bi spremenil razmere, toda njegove besede so prešibke, nasprotniki preglasni In preveč nasilni, strah je prevzel vse, da so »nemi gozd«. Le v dveh pesmih je skušal spregovoriti malo krepkeje, uporabil je besedo »upor«, vendar ni prišla do Izraza.
Pesnik je uporabil zelo stvaren jezik, saj ni ukrasnih pridevkov za tako veliko žalost. Verzi so navadno kratki, ritem neenoten, nekam počasen, svečan, kakor se spodobi za žalostinko. Vendar pa je pogosto obdržal rimo in kitice. Matjaž Kmecl piše: »Skoraj ni slovenskega pesnika, pri katerem bi se elegičnost sveta kazala v tako neizprosni, dosledni, črni podobi.«
Marko Kravos: Tretje oko
Tržaški pesnik Marko Kravos je prišel v desetih letih do četrte pesniške zbirke. Leta 1969 so izšle Pesmi, 1972 Trikotno jadro, 1976 v Pesniškem listu Obute in bose in 1979 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani Tretje oko. O prejšnjih zbirkah sem poročal v Mladiki 1972, 118-19; 1976, 143.
Nova zbirka prinaša 41 pesmi na 104 straneh, pesmi pa so razdeljene v tri cikle: Jaz o tem, Biografija s kredo in Tretje oko. Spremno besedo v knjigo je napisal Taras Kermauner, ki je postavil Kravosa v sodobni slovenski pesniški prostor in razložil pomen novih pesmi.
Zbirka je velik premik na dosedanji Kravosovi pesniški poti, o čemer priča zlasti prvi cikel, ki zajema nad polovico pesmi. Pesnik se je zamislil v današnji svet in v današnjega človeka, ki je zgubil smisel za vse vrednote, vse je relativno in tudi beseda je izgubila svoj pomen. Beseda ni več občevalno sredstvo med ljudmi, brez smisla je, mrtva, daleč od vrednosti In pomena, ki ga sestavljajo njene črke. O tem poje že prva pesem Beseda ni konj:
»To je jasno, beseda ni konj.
Človek eno reče,
misli na drugo,
pa se sliši čisto drugače.
Dam besedo, častna beseda, naj me strela udari, če ni res.
Če morda ni, nisem jaz kriv, kaj me boste za besedo prijemali, kje imate dokaze, kje je kaj napisano?
To so samo besede, na besede ne dam nič ...»
Sodobni človek lahko obljubi karkoli, če se ne more drugače izmotati iz položaja, toda ob prv-i priliki se začne izmikati, obračati besede, da bi mu ne bilo treba biti odgovoren, da bi ne bilo treba kaj tvegati. Pesnik gleda sebe in modernega človeka, ki ne zna ali noče zavzeti jasnega stališča, ki nima značaja in je zato razčlovečen, nemoralen, pusti, da ga drugi obračajo po vetru kakor vetrnico. Proti temu protestira z ironijo, posmehuje se sebi in drugim, zaveda pa se, da stvari ni mogoče spremeniti, svet gre po svoji poti, ki mu jo je začrtala potrošniška miselnost. Tudi kar je jasno, očitno, se lahko Izkaže za drugačno, »ja« je morda samo preoblečeni »ne« [Ja ali ne). »Jaz imam rad mir«, zato ne prevzamem nobenih odgovornosti, »jaz o tem ne vem, / me ni bilo zraven«, sicer se nič ne bojim, »samo pameti in previdnosti je treba«. [Jaz o tem).
Taras Kermauner je zapisal o tej pesmi: »Jaz o tem je klasična pesem: diagnoza dandanašnjika. Vsak v svojo luknjo, se pravi, da je še zmerom v njem zavest, kaj je prav in kaj ne, kaj je opustil, kje je pokleknil, v čem je slabič. Kadar je ta zavest ostra, je humor grenak. Tedaj je še komaj mogoče živeti v milem samorazumevanju. Pobalinsko simpatični prizvok pesmice je pod kožo krut.«
Čeprav je človek razčlovečen, se mora vsak dan skrbno umivati in čistiti, samo tako ne bo povzročal »socialnih nemirov«. To pa je seveda nevarno in današnji prilagodljivi človek si kaj takega noče in ne more privoščiti.
V	pesmi Leva desna se rahlo posmehne levičarjem, ki več govorijo, kot delajo. Kermauner pravi, da je pri njih »ropotanje z besedami, torej znotrajbesedna revolucija ali, z drugimi besedami, blebetanje, ki pa se predstavlja za volčje ujedanje in tvegan izziv«.
V	Zamejski žalostni je šel Kravos najdalje in se posmehuje sentimentalnemu in žalostnemu zamejskemu slovenstvu, ki toži in besediči, ne upa si pa odločno nastopiti in postati iz objekta subjekt. Upira se mu, da nekateri to izrabljajo. V Slovenski lipi pa obračunava z ljudmi, ki izrabljajo narodne svetinje v svoje koristi. Humor se na koncu spreminja v robat posmeh: »Zdaj vsako prase iz človekoljubja raste.«
»Najtrši del na človeku je glava« in laže zvabi čarodej izpod klobuka belega zajca kakor »zares odprto glavo«. Pod klobukom ni odkritih ljudi »in brez klobuka tudi prav malo«. V to vrsto spada tudi Cunja, v kateri pesnik resignirano sklepa: »Zakaj bi človek / ne smel biti cunja?«
Prazno, Vrata, Statistično vzeto so besedne igre, ki le potrjujejo, kako je beseda zgubila svoj pomen. Tudi v Variacijah o pikah je dosti duhovitega igranja z besedami, ki pa le povedo, da je zadnja pika smrt, največja pa svet.
Sobota je edini dan, ko pozabiš na enolične delovne dneve »in se odpelješ na veselje«. Le da je sobota tako daleč — pride »vsakih sedem let«.
V	drugem ciklu se razočaranje nad ljudmi in življenjem nadaljuje. Nič se ne da spremeniti: »Če rečem lep dan, bel dan, / zdrav dan, se stvari za las premaknejo?« Važen je prijateljski stik roke, ker »roka roko ogreje«. Zgolj funkcioniranje vodi v norost, da ne veš več, kako ti je ime. Bolj sl »družbeno marljiv kot živ«. Niti svojega telesa ne pozna; življenje je nekaj povprečnega, ker nikoli ne veš, kaj se dogaja. S kredo si riše pot in življenje, a se na koncu sesede vase; prileti golob in ga posrka. Včasih je bilo na svetu sto barv, danes je vse le temno ali svetlo in z ostrimi robovi. Vse je vedno drugače, tudi z dekletom se ni mogoče pogovoriti. Čevlji ga sami nosijo po svetu, mora z njimi in delati, kar hočejo.
V	tretjem oddelku je deset drobnih ljubezenskih pesmi, ki se povsem ločijo od prejšnjih pesmi, vendar tudi tukaj ni možno človeško občevanje, sklenejo pa se z besedo »mir«.
Kravosova zbirka Tretje oko je podoba današnjega sveta, večine današnjih ljudi, Kermauner pravi »srednjesloj-skih« ljudi, torej malomeščanov, vendar pa kaže, da je število večje, da smo v njem vsi (razen izjem). Podoba je siva in mračna, pesnik jo podaja tako, kakor jo vidi. Zaveda se, da sveta ne more spremeniti, vendar pa proti temu protestira z edinim možnim sredstvom: z ironijo, posmehom, včasih s sarkazmom, vedno pa z osebno prizadetostjo. Uporablja izbrane in ljudske izraze, včasih se pesem spremeni v popevko, na splošno pa je zbirka sveža in duhovita.
Martin Jevniliar
eneoeeimeoceneooeinieoceneooeimeocene
Nemška študija o Cankarjevih pripovednih delih
Nemška slavistka, prevajalka in pedagoginja doktor Hilde Bergner je pred kratkim objavila v Hohenstadtu na Bavarskem 200 strani obsegajočo nemško znanstveno knjigo o pomembnem slovenskem pisatelju Ivanu Cankarju. Gre za ponatis doktorske disertacije, ki jo je pozitivno branila na slavističnem oddelku dunajske univerze pri profesorjih dr. Gunterju Wytrzen-su in dr. Josipu Hammu. Pri prodoru v težaven, razvejan in za tujca skrivnosten Cankarjev literarni svet sta avtorici z nasvetom in strokovno pomočjo pomagala pokojni nemški slavist profesor Schmaus, a tudi znani slovenski literarni zgodovinar profesor Anton Slodnjak.
Hilde Bergner se je pri svoji razpravi o dveh poglavitnih Cankarjevih pripovednih delih oprla na nekatere dosežke moderne literarnozgodovinske misli, zlasti na temeljna dela slovenskega in svetovnega formalizma in strukturalizma. Predvsem je sledila tistim vidnim gibalnim silnicam, ki so Rusu Borisu Eichenbaumu pomagali razčleniti zgradbo Gogoljevega »PLAŠČA«, upoštevala pa je tudi literarne teorije Romana Jakobsona, Jana Mu-karovskega, Reneja VVelleka in drugih.
Pričujoči literarno - teoretični okvir je avtorico spodbudil k zelo zanimivim strukturalnim analizam, ki s pomočjo natančnih osvetlitev Cankarjevih dokaj svojevrstnih jezikovnih značilnosti, besednih sklopov, nenavadnega jezikovnega ritmičnega načina, posebnega uporabljanja barv, smisla za atmosfero dela osvetle značaj Cankarjevih junakov, a tudi zgradbo, namen in pomen Cankarjevih del kot takih.
Hilde Bergner je zelo poglobljeno razčlenila Cankarjev roman »NA KLANCU« o žalostni usodi glavne junakinje Francke in turobni brezizhodnosti »klanca siromakov« in zanimivo povest »HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA« o križevem potu brezpravnega slovenskega hlapca. Romanu »NA KLANCU« pripisuje avtorica večjo estetsko in idejno moč — v smislu suverene vključitve v najboljše tedanjih centralnih evropskih literatur.
»HLAPEC JERNEJ« pa ostaja sicer zanimivo in v okviru slovenske nacionalne literature upoštevanja vredno delo, ki pa zaradi tendenčne linearnosti ne dosega duhovne večploskovno-sti odločilnih evropskih literarnih del. Najbolj zanimivi so tisti deli avtoričine znanstvene razprave, v katerih pristopa na svoj neslovenski način k nekaterim temeljnim problemom Cankarjevega literarnega pisanja. Prav razpon med slovenskim patriotičnim pristopom do Cankarja in trezno strukturalno analizo, napisano z odmaknjenega opazovališča emocionalno neprizadetega Ne-Slovenca, je tisto, kar dela znanstveni prispevek Hilde Bergner tudi za Slovenca najbolj zanimiv.
Doktor Hilde Bergner se je rodila
Pirandello: Človek,
Vsaj na prvi pogled je letošnji repertoar Stalnega slovenskega gledališča v Trstu svež in zanimiv, s primerno uravnovešenestjo med modernejšimi in starejšimi avtorji, med klasiko in sodobnim gledališkim iskanjem, med domačim in tujim, med znanim in še neznanim, skratka, vsak utegne najti nekaj zase in za svoj okus. Seveda na oko, saj ne moremo vedeti, kaj se skriva za imeni neznanih avtorjev in ali lahko pri režiserjih-gostih pričakujemo kakšno presenečenje, kakšno domiselno uprizoritev znanih avtorjev. Obetamo si torej vsaj — zanimivo gledališko sezono.
Vajeni smo, da je prva premiera med najboljšim, kar gledališče tisto leto ponuja, prav tako običajno začenjamo z delom večje angažiranosti ali večje miselne teže. Letos bi bilo morda vabljiveje ob začetku sezone sesti v parter, ko bi si obetali Moliera. Pirandello, si rečeš, poln obetov, a letošnjo komedijo bi bil lahko podpisal tudi kak pisec vaudevillov. Lahko da bi bila zaživela v kakem italijanskem teatrčku ob podpori nekaj prirojene spakljivosti in tiste bleščeče italijan-
leta 1936 v Schweinfurtu ob Maini. Slovansko in romansko jezikoslovje je študirala na univerzah v Ljubljani, na Dunaju, v Munchnu in Frankfurtu na Maini. Med drugim je za svetovno znano zbirko pravljic založbe Eugen Diederichs v Düsseldorfu in Kölnu prevedla več slovenskih in tudi drugih slovanskih pravljic in legend. Bila je sodelavka »Kindlerjevega literarnega leksikona«, v katerem je predstavila najznačilnejše slovenske avtorje, za založbo Bläschke v Darmstadtu je prevedla slovenske »pripovedi o nevihtah« Leva Detele v nemščino, objavljala pa je tudi v dnevniku »Stuttgarter Zeitung«. Sedaj poučuje v Co-burgu.
Lev Detela
GLEDALIŠČE
zverina in čednost
ske teatraličnosti, ki zna celo NIČ obleči v videz leska. Naš temperament (in tako tudi naši igralci) pa skuša temu ljubkemu niču iskati neka globlja ozadja, neke podpomene — in se tako rekoč mrtvici, da bi za vsem vendarle našel tisto, — česar ni! Bolj i-ščejo, dlje so od cilja. Recimo prizadevni Silvij Kobal s svojim poštenim slovenskim obrazom in s kretnjo klasičnega slovenskega profesorja, tako da mu res ne gre verjeti, da bi bil tak falot, še manj pa, da bi bilo tisto o-troče njegovo maslo. Podobna pošte-njačina je bil Adrijan Rustja, kateremu sta rutina in prirojeni dar pomagala brezobličnemu liku vdihniti nekaj pristnosti. Lidija Kozlovičeva je bila vse prej kot urezana za vlogo kapitanove žene, saj je, tako vsa iskrivo ženska, le težko zakrivala svoje čare. Ah, vse tiste nepotrebne muke, kako postati čimbolj tisto, kar nisi. Res ji je napravil slabo uslugo, kdor ji je namenil vlogo, tako v nasprotju z njeno igralsko naravo.
Rodoškovi, Miliču in Bogatcu, se pravi ilustrativnim osebam v komediji je Pirandello s svojim prirojenim gle-
dališkim čutom vendarle dal neko obstojnost, nekaj teatrskega življenja, zato prav osvežujejo vsak s svojo dokaj vživeto malo kreacijo. Med statisti ali obrobnimi postavami je prijeten In gledališko prav živ mali Press-burger, zelo slovenska pa sta spet o-ba študenta, prisrčno naša, na velikem odru morda preveč izpostavljena, saj ju luč In prostor iz statistov porivata med igralce, temu pa še nista dorasla.
Najbliže je bistvu te komedije Anton Petje, ki pravzaprav rešuje komedijski blesk In tempo predstave. S svojo radoživo sproščenostjo »brez o-zadij« pravzaprav igra lastno igro v igri, v katero se tu pa tam (zlasti v drugem delu ¡grej temperamentno vključi tudi Kobal, tako da uživamo predvsem njun solo ali njun duet. Zanimivo podobo samosvoje postrežnice je ustvarila Bogdana Bratuževa.
Vendar kljub vsem pripombam ta predstava po zaslugi režije Marija Uršiča — kljub šibkosti teksta In nam V
V petek, 24. oktobra, je za koncertno sezono GM kot prvi nastopil Mladinski pevski zbor iz Maribora pod vodstvom Branka Rajšterja. Kaj lahko rečemo o tem prvem koncertu? Vsekakor, da je bil prav dober začetek sezone. Mariborski MPZ je pokazal precej številnemu občinstvu vse svoje kvalitete, od tehnične pripravljenosti, preko zlltosti in kristalnih solističnih glasov do muzikalnostl in utemeljenega interpretiranja skladb različnih dob. To je seveda v glavnem zasluga dirigenta. Mislim, da smo tako 24. oktobra poslušali zelo lep koncert vokalne glasbe, prav gotovo pa najlepšega leta 1980 v okviru GM. To je še toliko bolj pomembno, ker je MPZ •— razen pri eni pesmi — premagal »handicap« neaku-stične dvorane, kar ni uspelo nekaterim izkušenim ansamblom. Med posameznimi pesmimi bi omenil predvsem Ebnovo »suito« Catonis Mora-lia zaradi skoraj ekspresionistične izrazitosti, dalje Tajčevlčevo Vojspojte (čeprav nam jo servira malodane
tujemu sporočilu komedije — teče gladko, neutrujajoče, zabavno; da se gledati. Morda bi ob ustreznejši zasedbi vodilne ženske vloge in še nekaj drugih opravljenih pomanjkljivostim predstava tudi v celoti širše zadihala. V drugi polovici je vsekakor temperamentnejša, bolj razigrana. Gotovo ima velik delež pri všečnosti te komedije Imenitna scena: linearna, duhovita, z domiselnimi prostorskimi rešitvami, svetla, vedra, estetska. (Marjan Kravos). Podobno velja za oblačila: domiselno in ustrezno. (Marija Vidau). Pri celotni predstavi je razočaral predvsem Pirandello. Zaman je bil napor režiserja in igralcev, da bi ga zaigrali kot Pirandella, zakaj avtor tu svojega imena ne zasluži. In prav v tem njihovem brezupnem trudu je edini ključ k razumevanju te po svoje Igrive in mestoma bleščeče, drugod pa ohlapne in bolj v tragično kot v komično nagibajoče se postavitve te komedije v SSG.
Zora Tavčar
KONCERTI
vsak zbor, ki pride iz Jugoslavije), in pa seveda Kodalyja, kjer je zbor dosegel morda svoj višek. V drugem delu jo je akustika pri Hoffmanno-vem valčku zaigrala mladim mariborskim pevkam, saj smo imeli vtis, da so solistke z desne strani premalo slišale sicer zelo dovršeno klavirsko spremljavo prof. Nevenke Hohianc. Zaključek z odlomki Iz Brittenovega biserčka A ceremony of Carols in dodatek z rezijansko narodno pa sta bila spet na najvišjem nivoju.
Letošnji program GM bo vsekakor zelo zanimiv, saj bomo lahko slišali vrsto novih ansamblov, solistov in dirigentov, tako Iz matične domovine kot iz drugih evropskih dežel. Želeti bi bilo, da bi občinstvo še bolj obiskovalo naše koncerte in sploh vso tržaško koncertno dejavnost. To velja predvsem za mlade poslušalce. Koncert naj postane prav tako kot gledališče obvezna točka človeka, ki mu je pri srcu kultura.
Tomaž Simčič
IX. LITERARNI NATEČAJ »MLADIKE«
1.	Revija Mladika razpisuje nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi poljubne vsebine.
2.	Rokopis je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih s priporočeno pošiljko na naslov MLADIKA, ul. Donizetti 3, 34133 TRST, do 31. decembra 1980. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v spremnem pismu, opremljenem z istim geslom ali šifro.
3.	Ocenjevalno komisijo sestavljajo : univ. prof. in kritik Martin Jevnikar, odgovorni u-rednik revije Marij Maver, pisatelj Alojz Rebula, pesnik Albert Miklavec in pesnica Ljubka Šorli - Bratuževa. Mnenje komisije je dokončno.
4.	Na razpolago so sledeče nagrade:
za črtico ali novelo:
prva nagrada	100.000	lir
druga nagrada	50.000	lir
tretja nagrada	30.000	lir
za ciklus pesmi:		
prva nagrada	50.000	lir
druga nagrada	30.000	lir
tretja nagrada	20.000	lir
5. Izid natečaja,	ki je odprt	
vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešernovem dnevu na javni prireditvi in po časopisju ter bo sporočen z osebnim pismom nagrajencem.
Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1981. Objavljena bodo lahko tudi druga dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
Začetek sezone Glasbene matice
narodna in univerzitetna knjižnica
č 67
II 117 9801980
Agencija za pomirjenje živcev
RAZGLAS IZ LJUBLJANE Jaz,
MILAN MEDEN, špecijalist za šah in Cerkev, po milosti VIŠJIH
glavni urednik NEDELJSKEGA DNEVNIKA, popoldnevnika v Ljubljani,
glasom oznake, ki sem jo dal v istem časopisu 9. oktobra 1980, da je namreč DRAGA »zbirališče jeznih mož in vojnih zločincev«, razglašam za jezne može in vojne zločince, poleg vseh ostalih, še naslednje udeležence dosedanjih DRAG, žive ali mrtve:
dr. Janeza Janžekoviča (1966) dr. Romana Tominca (1967) dr. Sama Pahorja (1967) dr. Draga Legišo (1967) dr. Janka Pleterskega (1968) dr. Vekoslava Grmiča (1968) dr. Vladimira Klemenčiča (1968) dr. Rada Bednarika (1968)
Boga Samsa (1968)
Izidorja Predana (1968) dr. Frana Zvvitterja (1969) dr. Jožeta Goričarja (1970)
Cirila Zlobca (1970) prof. Tomaža Pavšiča (1970) dr. Maksa Miklavčiča (1970) prof. Edvarda Kocbeka (1970) dr. Jurija Zalokarja (1971) dr. Gorazda Kušeja (1971) dr. Vladimira Murka (1971) dr. Lojzeta Šuštarja (1972) prof. Janka Messnerja (1973) dr. Ivana Hribernika (1973) dr. Antona Trstenjaka (1973) dr. Bratka Krefta (1974)
Boga Samsa (ponovno jeznega in zločinca) (1974) prof. Sama Pahorja (ponovno jeznega in zločinca) (1974) dr. Draga Legišo (ponovno jeznega in zločinca)
Frančka Križnika (1976)
Vinka Ošlaka (1977)
dr. Franceta Bučarja (1978)
Stojana Spetiča (1978) prof. Franceta Vodnika (1979) dr. Franca Perka (1980)
Dodatek: za NAMERNE jezne može in vojne zločince, ki so bili že na poti v DRAGO, pa so se zadnji hip neprepričljivo premislili, razglašam:
prof. Frana Južniča dr. Boga Grafenauerja Josipa Vidmarja (vsi 1972)
Z lastnoročnim podpisom in udarjeno z lastnim pečatom MILan strokovnjak za šah in Cerkev MEDEN, Nedeljski dnevnik,
Ljubljana
PISMO IGRALCA KRALJA IZ LJUBLJANE Priznam, da sem jaz, priznani in priljubljeni gledališki igralec Boris Kralj, na Srečanjih ljubljanske TV (televizije) začel svoj pogovor s soigralko Svetelovo z besedama »Porca M ...«
Razburjanje slovenskih verskih krogov je ne samo odveč, ampak kaže samo, kako neiztrebljive so korenine slovenskega klerikalizma.
1)	S prvo besedo — P. —, ki je italijanska, sem hotel prispevati k nadaljnji poglobitvi dobrososedskih odnosov z Italijo in duha Osima;
2)	z drugo besedo — M. —, ki je cerkvena, sem hotel poudariti nedrugorazrednost slovenskih vernikov v naši družbi.
Z umetniškim pozdravom Boris Kralj
MEDNARODNI PROGRAM SKGZ Potem ko je Slovenska kulturno-gospodarska zveza, predstavnica vseh tržaških Slovencev ne glede na spol, raso, vero, prepričanje in neprepričanje, v imenu teh Slovencev in pod vodstvom Borisa Raceta obiskala SR Bosno in Hercegovino in imela tam razgovore na najvišji ravni in izposlovala za slovenske zamejske potrebe vagon češpelj, namerava obiskati tudi ostale jugoslovanske republike. Tržaški Slovenci pričakujejo posebno velikih rezultatov v duhu Osima in njegove okolice od obiska SR Makedonije, kakšen vagon češpelj s prikolico pa od obiska avtonomne pokrajine Kosova in Metohije. Zato se ČUKU zdi umestno, da bi SKGZ razširila svoj program v mednarodno razsežnost. Vojna med Iranom in Irakom ji na primer nudi možnost, da s svojim posredovanjem pribori Slovencem kakšno pošiljko dateljnov. Na drugem koncu sveta pa bi lahko pomagala z vzpostavitvijo miru v Salvadorju (ČUK v svoji naprednosti ne bo pisal »San«). S svojimi bogatimi izkušnjami (UAIS, SIAU, NSZ) bi morda lahko prispevala k raz-čiščenju položaja na Poljskem, svetovala Lechu VValeši, naj ne počenja nečesa proti vetru itd.
za
in
voljoiosm
Ob prazniku 1. maja ima direktor govor in zdaj pa zdaj priporoča ljudem, naj berejo Karla Maya. Sekretar mu počepne, da mora reči Karla Marxa. Ko ga opozori že četrtič, se direktor razjezi: »Kaj me motiš? Ali praznujemo prvi maj ali prvi marks?« * * *
Dva hribolazca sta zagledala na velikem kamnu napis: Tisti, ki me o-brne, bo srečen.
Radovedna sta začela odkopavati. Kakšna muka! Na drugi strani sta našla napis: O, hvala, v tej legi se bolje počutim!
»Halo! Je tam številka 316-768?«
»Ja, železniška postaja. Želite?«
»Nič, nič, samo tole številko sem našel v žepu, pa sem bil radoveden, čigava je.«
* * *
»Si pregledala gume, Mojca?«
»Sem. Vse štiri so na svojem mestu, nobena ne manjka.«
* * *
»Zakaj sta se ločila?«
»Zato, ker se nisem strinjala z njegovo trim-stezo: skakal je namreč čez plot!«
MLADIKA	č) predviden naj bo stalen pro-
	štor za aktualen fotografski
razpisuje natečaj za zunanjo o-	posnetek.
premo prihodnjega letnika revi-	Nagrada, ki znaša 100.000 lir,
je. Pri izdelavi predlogov so av-	je ena sama in nedeljiva.
torji prosti, upoštevati morajo	Komisijo sestavlja uredniški
le sledeče pogoje:	odbor.
a) sedanji format revije ostane	Osnutke je treba poslati v
isti (20x28 cm);	zaprti kuverti, opremljeni samo
b) ime MLADIKA naj bo po	s šifro ali geslom, na naslov
možnosti tik pod zgornjim	Mladika, Donizettijeva 3, Trst,
robom;	do 15. decembra letos.
c) platnica naj bo v dveh bar-	Podatki o avtorju naj bodo v
vah, od katerih je ena črna	posebni kuverti, opremljeni z
in stalna;	istim geslom kakor osnutek.
Počitniški dom »Pri sestrah«
vas vabi na Belopeška jezera
Naslov: 33010 BELA PEČ - FUSINE V. R. via Laghi 1 Telefon 0428/61027 - 059/695791
Od obrtniških izkušenj	POSEBNI POPUSTI !!!
v trgovinsko dejavnost	OBIŠČITE NAS !!!
Itag S ■ _ N v	TRST
JKoVhŠjC	Prodajalna:
	ul. S. Cilino, 38
Anton Koršič	telefon 54390
° Serijsko pohištvo	Dom in delavnica:
• Pohištvo po meri	ul. Damiano Chiesa, 91
Preureditve	telefon 571326
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisujeta
VI. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1980. Izid ho javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Predstave prijavljenih amaterskih odrov bo ocenjevala komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije.
Mnenje komisije je dokončno in nepreklicno.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PRO-SETE, Gorica, víale XX Setiembre 85.
Listnica uprave
Uprava MLADIKE je odprta ob ponedeljkih od 19. do 20. ure, ob četrtkih od 10. do 12. ure ter ob sobotah od 19. do 20. ure.
Priporočamo, da pravočasno sporočate spremembe naslovov, če je naslov, na katerega prejemate revijo, zgrešen ali nepopoln. To lahko storite pismeno ali po telefonu. Če prejemate dvojnike, vrnite poštarju nezaželeni izvod. Za to pozornost se zahvaljujemo!
Podporno naročnino so nakazali :
Družina KORŠIČ iz Gorice, Lojze HLEDE iz Šieverjana, Marija MIJOT iz Trsta, Bogomila ŠVAB iz Trsta.
Za tiskovni sklad Mladike sta darovali: gospa Štoka 20.000 Lir, Draga Pahor 1.500 Lir.
V spomin na pok. Marija Pertot darujejo Cvelbarjevi 20.000 Lir, v isti namen NN 10.000 Lir.
Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo!
CENA 700,- LIR