Na kri
Težave, ki grozijo «ničiti monolitno oblast sedanjega komunističnega režima v domovilni izhajajo iz prvotnega načrtovanja komunistične partije, ki je po Stalinovih vzorcih skušala uvesti v Jugoslaviji nov družbeni red s tem, da je najprej masovno likvidirala vso politično o-pozicijo, uničila samostojnega kmeta s prisilno kolektivizacijo, prekrojila industrijo po nauku Marxa, in uvedla tako imenovano diktaturo proletariata. Zdaj spozpavajo, da se to ni obneslo in, morajo žeti, kar so sejali. Kljub temu pa se še vedno trdno oklepajo socialistične formule, ki se je izkazala kot neposrečena. Gelo kitajski komunisti so prišli do tega spoznanja in pričeli z radikalnimi spremembami v svojem gospodarstvu.
Jugoslovanski komunizem stoji danes na križpotju. Samo dve možnosti ima: Ali pospešiti evolucijski proces gospodarske in politične demokratizacije (kar bi pomenilo smrt komunizmu), ali pa se vrniti k stalinistični diktaturi prvih povojnih
let — če ima partija še toliko privržencev, da bi to lahko izvedla.
Vsekakor obstaja nevarnost, da Jugoslavija lepega dne postane drugi Libanon, kot so se tam že nekateri izrazili. Kakšen ibi bil rezultat, si .pa vsi, ki smo .komunÜstjÄip ..revolucijo preživeli, lahko predstavljamo. Vprašanje naspane, kaj bi od razvalin ostalo, in kako bi se reševala bodočnost jugoslovanskih narodov?
Vse to leži v prihodnosti, ki ni preveč rožnata in gotovo v sebi hrani nove preizkušnje za naš porod, ki je v svoji zgodovini veliko pretrpel in bil zaradi sypje majhnosti vseskozi zapostavljen in porivan v kot. Morda pa prihaja čas demokratičnih Slovencev. V tej veri moramo živeti, v tem upanju delati in skrbeti, da bo narod imel dovolj zdravih sil, da bo z novo močjo zaživel in nastopil svojo pot v svobodni, demokratični in združeni Sloveniji, domu vseh Slovencev, ko bo ta čas napočil.
Otmar Mauser (A. D. 7.1. 86)
Le-ta mi županil ne bo...
Pod tem naslovom so Književni listi, kulturna priloga ljubljanskega Dela dne 20. februarja letos priobčili pismo Janeza Menarta, enega najboljših slovenskih povojnih pesnikov. V njem nastopa odločno in neustrašeno proti namenu Srbov, da bi postal predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije velikosrbski šovinist Miodrag Bulatovič, o katerem vemo, da je zmerjal Slovence z „arijci" in se kljub večdesetletnem življenju v Ljubljani ni hotel naučiti slovenščine. Menart poleg drugega navaja intervju, ki ga je z Bu-latovičem imel leta 1982 Anton Rupnik. Takega „jugoslovanstva" še ni bilo slišati! Berimo:
Najprej samo nekaj kar počez izbranih „ocvirkov". Pobudniki jezikovnega razsodišča so po njegovem „provincijski romantiki" in „arijci" (razsodišče je takrat vodil dr. Matjaž Kmecl). Skrb za čistost jezika je po njegovem „v glavnem reakcionarna", ne glede na to, za kateri jezik gre. „Jezik je zla usoda vsakega naroda." „Bil bi srečen, če bi lahko pisal v kakšnem večjem jeziku." (S tem je mislil ne v srbskem).
No, to so splošne floskule, ki pa vendar izražajo neko svojevrstno mentaliteto, na kateri temeljijo mnogi nadaljnji odgovori.
Na vprašanje Ali je, denimo, tvor-!no za naše sožitje, da kakšen tajnik kakšne krajevne skupnosti v Sloveniji govori s strankami srbohrvaško? Ali ne bi imeli pravico pričakovati, da se tisti, ki živijo dolga leta med nami — tako kot tudi vi — naučijo slovensko? — odgovarja: „Meni to sploh ni pomembno. Meni je pomembno to, ali se kaj zmenimo, dogovorimo: kako pa kdo govori, to mi je nebistveno. Vsako govorjenje o jeziku je neumno govorjenje."
Zato pa o jeziku v nadaljnjem razpreda takole:
....Te reči je življenje vendar
rešilo. Tistim Slovencem, ki so zdaj začeli z akcijo za jezik, pa bi zastavil vprašanje: zakaj niso začeli s takšno akcijo na dan osvoboditve leta 1945? Zakaj so čakali na osemdeseta leta? Danes je za vse tako imenovane jezike prepozno."
Prav ste slišali, „tako imenovane"; to je za slovenščino, albanščino, madžarščino, makedonščino itd.,, kajti v odgovoru na naslednje vprašanje mož misel nadaljuje: „Vprašanje jezika, enakopravnosti jezikov naj bi se torej reševalo leta ,1945, ne pa danes, ko mora braniti integriteto države!"
Leta 1945 da, zdaj ne. Braniti integriteto države? Z jezikovnim zatiranjem drugih? Kakšna nevarna miselna zmešnjava! A pustimo to in se osredotočimo na bistvo; in pri tem je glavno spoznanje, da je jezik, ki mora braniti integriteto države, seveda znan in določen ; Bulatovič namreč v nadaljnjem odgovarja: „hočemo ali nočemo, mi... vendarle govorimo en jezik...
...kateri jezik?
Jugoslovanski.
Ali ni to unitarizem?
Ne.
Kateri pa je potem jugoslovanski jezik?
Jugoslovanski jezik je jugoslovanski jezik, jezik, ki izraža jugoslovanski način mišljenja.
Tovariš Bulatovič, midva sva oba Slovana. V naši jugoslovanski skupnosti pa živi cela vrsta narodnosti, ki sploh ne spadajo v slovansko jezikovno skupino. Kakšen jezik naj bi potem oni govorili?
Oni bi najprej morali misliti po jugoslovansko, jezik pa bi potem prišel kot logični rezultat...
.. .kateri jezik naj bi torej govorili naši Albanci, Madžari, Italijani.
Če bi oni obvladali jugoslovansko kulturno tehnologijo, ne bi 'meii iredente. Misliti bi morali po jugoslovansko, vse drugo bi prišlo samo od sebe. Na Kosovu ne bi nastala iredenta, če bi več znali jugoslovanski jezik. Danes pa otroci ne zna. jo ali nočejo reči „dobar dan".
(Kljub prejšnjemu namernemu meštranju s pojmom „jugoslovanski jezik“, je v tem odgovoru jasno povedal, da je jugoslovanski jezik zanj srbohrvaščina.)
'Koliko pa je po vašem mnenju tistih vaših srbsko govorečih rojakov na Kosovu, ki so se naučili albanščine?
Kot slišim, polno.
Slišijo pa se ravno obratne trditve.
Nisem jih štel. Na statistike nič ne dam.
Ali ni samo po sebi umevno, da se sosed nauči jezika svojega sose-da, če živita skupaj, posebej še v eni državi? Ali ni ravno tako dolžnost Srbov, da se naučijo albanskega jezika kot obratno?
Jugoslovanski jezik moramo razumeti pri tem figurativno n kot politični fenomen.
Ampak med jeziki ne poznamo nobene figuralike; ali je jezik angleški, francoski, nemški, slovenski...
...ali pa jugoslovanski. Ponavljam: če nekdo misli po jugoslovan-
O, le pusti ti Zdravljico, moj Slovenac, in se uči le še Gorski vjenac
Slovenščino v slovenskih šolah pa učijo kar. učitelji jz drugih jugoslovanskih republik
Leta 1984 so v jugoslovanskem delu Sl.qyejiije precej burkala narodnostne duhove tako imenovana „skupna programska jedra“. Šlo je jza to, da bi naj imeli v vseh šolah v Jugoslaviji enak učni načrt tudi za predmete kot so: zgodovina, književnost, jezik itd. Na srečo do uresničitve tega „koseski je vskega“ načrta ni prišlo. Saj če bi prišlo, bi se Slovenci morali veliko bolj zanimati za književnost Srbov, Črnogorcev in drugiih kakor za svojo lastno. V tistih časih ostrih polemik je tudi nastala krilatica, ki smo jo postavili v naslov in ki j'e krožila po Sloveniji.
Če bi se uresničila „skupna jedra“ tudi v književnosti, zgodovini in drugih narodnostnih strokah, bi bil to dokončen začetek pogreba slovenstva v Jugoslaviji.
Kljub temu pa imamo nekaj težav, ki so zelo podobne zgoraj opisani.
Ob vse večjem priseljevanju pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov v Slovenijo, se je, razumljivo, sem priselilo tudi precej učiteljev. In zdaj smo pred največjim
sko, 'bo tudi lahko govoril jugoslovansko. Sploh pa je zelo veliko vprašanje, kaj je to sploh materin jezik. ...
In tako naprej' v tem stilu. Ustavimo ;se samo še pri zadnjem vprašanj u.
absurdom: Ne le, da ti bratski učitelji niso bili do sebe toliko samokritični in bi se zavedali, da če ne znajo (dovolj) slovenščine, pač ne morejo učiti tega predmeta, kjerkoli, kaj šele v Sloveniji. Ne le to, marveč so take učitelje šole zaposlile. To je bila narodnostna izdaja prvega razreda! Ravnatelje osnovnih in srednjih šol, ki zaposlujejo Srbe in Hrvate kot učitelje slovenščine na slovenskih osnovnih in srednjih šolah pač res ne moremo imenovati drugače kot narodne izdajalce.
Pa teh primerov ni bilo tako malo; bilo jih je kar nekaj: zlasti v Ljubljani, Mariboru in ob slovenski obali.
Reči so tekle nekaj let čisto tiho in ne da bi o tem širša javnost kaj slutila. Začelo pa je škripati, ko so se otroci sedmih, osmih let pričeli pritoževati staršem, da učiteljice ne razumejo, ker govori mešanico srbohrvaščine in slovenščine ali pa kar srbohrvaščino. In nekateri „dobri starši“ so bili tiho, drugi manj „dobri“ pa so šli v šolo in zahtevali, da njihove otroke učijo slovenski učitelji, oziroma vsaj taki, ki brezhibno obvladajo slovenščino.
Seveda zadeva ni ostala le na tej ravni, marveč so tudi „zlobni časnikarji“ pričeli reg raziskovati in javnost seznanjati s to težavo. Ravnatelji v šolah pa časnikarjem niso bili preveč naklonjeni, hoteli so vso
reč čimbolj utišati. Zato se je, po pričakovanju, zgodilo prav narobe : zadeva je dobila pravo ime: narodna izdaja!
Saj je bilo skoraj ganljivo poslušati in brati izjave prizadetih učiteljic in učiteljev. Ena teh učiteljic se je časnikarju v mikrofon celo zjokala, češ da ona pošteno opravlja šVoj' poklič im da jo otroci, vsaj za silo, gotovo razumejo. Ravnateljica šole, kjer je ta učiteljica poučevala, (zdaj k sreči ne poučuje več) pa je časnikarja preprosto nagnala. Drugi učitelji - Slovenci, zlasti pa starši prizadetih otrok, so vendarle dovolj povedali, da je podoba sta-nj'a kolikor toliko jasna in objektivna.
Prizori v šoli so bili zelo podobni tistim v času italijanskega fašizma v slovenskem Primorju: O tistih časih je starejši znanec iz Postojne pripovedoval, kako jim je u-čiteljica v šoli ukazala, naj pišejo. Ker je italijanska beseda za pisanj’e zelo podobna slovenskem skrivanju, so se otroci, namesto pisanja lotili skrivanja.
Ker je bila zdaj zmešnjava s srbohrvaškimi učitelji zelo podobna tisti z italijanskimi, so se starši na mnogih šolah končno začeli organizirano upirati takemu učenju svojih potomcev. Marsikje so že uspe-
li.	Kljub vsej žalosti torej : „Eppur’ si mouve“...
Hotimir
Kako pa se vi sami nacionalno o-predeljujete?
Jaz sem iz črne gore, sem Srb, pripadapi temu narodu, ker so Črnogorci pripadniki srbskega ne pa ilirskega ali celo grškega naroda —: mi nismo nacija zase zunaj srbskega okvira •—- itd.
Kljub pozerskim slaboumnostim, kot so „jugoslovanska kulturna tehnologija“ ali „figurativno“ razumevanje jezik, je iz navedenih Bula-tovičevih odgovorov razvidno, da gre za človeka, ki razmišlja v nasprotju s temeljnimi členi jugoslovanske ustave ; . za človeka, ki je ideološko nasilen do vseh manjših jugoslovanskih narodov in do narodnosti; in ne nazadnje, da je žaljiv do narodnih čustev slovenskih ljudi, med katerimi se je nastanil.
Zato je tako mene, kot še marsikoga, začudilo, da je prav ta človek postal predsednik srbskega društva in to kmalu potem, ko je začel sejati mednacionalne zdrahe.
Zdaj pa je glavno, da preprečimo to nesprejemljivo kandidaturo, ki bi bila žalitev za slovensko pisateljsko društvo in slovenski narodni ponos, v enaki meri pa v posmeh tudi nekaterim drugim pisateljskim društvom in etničnim skupinam; ne nazadnje tudi igrbski in hrvatski, saj kandidat v svojem intervjuju med drugim omalovažujoče pravi, da bi bil srečen, 2e bi lahko pisal v kakšnem večjem jeziku.
Za konec naj povem še tole: nedostojnih gostov Bulatovičeve sorte v Sloveniji ne maramo; ne maramo namreč, da nas kdo v obraz žali. Smo pač narod s svojim ozemljem, svojo narodno identiteto in svojim jezikom, ki nam je nadvse drag. In iz te ljubezni izvira tudi ta protest.
P. S. Skoraj bi bi] pozabil povedati: Kar se mene tiče, je gotovo vsaj to, da Miodrag Bulatovič ne bo nikdar moj pisateljski predsednik; tako iz Zveze pisateljev Jugoslavije kot iz Društva slovenskih pisateljev bom izstopil tisti hip, ko bi bil on izvoljen. Prepričan sem, da bi tako storila še cela vrsta mojih stanovskih kolegov.
Janez Menart
Opomini
FAZ, 30. decembra 1985 — Priredila Pavlina Dobovškova
Komunistična partija Jugoslavije je imenovala komisijo, ki je pod vodstvom Hrvata Vrhovca izdelala smernice, kako naj' bi se izboljšal politični sistem v državi. Ljudstvo naj bi imelo ta dokument na razpolago in o njem tudi svobodno razpravljalo. Da se pa „sovražniki vseh vrst“ ob tem ne bi okoristili, je partija predlagala, da se ta dokument na gotovih področjih sploh ne bi obravnaval. Ta predlog je seveda naletel na veliko ogorčenje.
Družina v ZDA
Severnoameriški senator demokratske stranke in bivši profesor za politične vede na univerzi Harvard je napisal zanimivo knjigo „Družina m narod“, v kateri dokazuje, kako važna je zdrava družina za rast naroda. V omenjeni knjigi pride do zanimivih zaključkov, kot npr.:
Nikdar še ni toliko severnoameriških državljanov živelo z dohodki, ki spadajo pod mejo, katero je vlada nakazala kot „linijo revežev“. Vsaj eden od štirih otrok v predšolski dobi živi pod to mejo.
Če se razmere ne bodo spremenile, bo čez 10 let večina mladine, stare 17 let, izhajala iz razdrtih družin.
Že sedaj se rodi več kot polovico otrok mladoletnih mater izven zakona. Leta 1984 je bilo 61% vseh severnoameriških žena označenih kot revne. Procent nezakonskih rojstev in število zločinov je najvišji med vsemi zapadnimi državami.
Senator s skrbjo zasleduje razvoj ameriške družine in opozarja, da je zadnji čas, da se osvestijo nevarnosti, ki jim preti, a ne samo ameriškemu narodu, temveg vsej zapadni civilizaciji.
Javno nezadovoljstvo se pa tudi kaže, kako oblasti izbirajo nove člane za centralno vlado, ki se bo morala letos zamenjati. Potem, ko je vodstvo odklonilo nekaj predlaganih osebnosti, so za bodočega ministrskega predsednika enostavno kar določili Bosanca hrvaškega porekla Branka Mikuliča. Mikulič je dogmatik in nepopustljiv in bo kot tak verjetno imel težave s Slovenci. A tudi Srbi bi bili bolj zadovoljni, ko bi namesto Mikuliča bila za tako važno mesto imenovana manj osporavana osebnost.
Ob koncu leta so inozemski časnikarji opazili v Jugoslaviji še nikdar zaznavano dvoličnost: še nikdar niso časopisi objavljali takšne kritike — tako o gospodarstvu, kakor o političnem stanju v državi, kakor v preteklem letu. Pa tudi tako močnih klicev po zatrtju, kakor se slišijo sedaj :— še ni bilo.
Policija je dobro organizirana, a ne nastopa enako v vseh republikah. Tako se npr. na srbskem podeželju osebe, ki niso pristaši režima, naenkrat znajdejo za nekaj dni v ječi zaradi domnevne „sovražne propagande“. V Bosni odkrijejo naenkrat celice petih do desetih „zarotnikov“, pri katerih najdejo nacionalistično propagando. Pri Hrvatih so pozorni na katoliško duhovščino in pa na katoliške laične aktiviste.
Zanimivo je, da v Sloveniji trenutno ni vidno zaznavati represije. Verjetno je temu vzrok, ker Slovenijo že dosti napadajo dogmatiki drugih republik. Tu pa tam pronic-nejo včasih na dan prosovjetske tendence. Tako npr. je hrvaški ideolog Šuvar ostro napadel zagrebški mladinski radio, ki je prenašal razgovor s slovenskim publicistom Staničem. Ta naj bi med to oddajo „žalil“ sovjetsko vodstvo. Gotovi dogmatični krogi pa označujejo nekatere inozemske časnikarje in dopisnike kot Göbbelsove učence ali pa celo kot agente politične emigracije.
Miklavževa darila
ili
Tone Mizerit
OVL3EN3A V ARGENTINI
Tržaški slovenski pisatelj zelo pomembnega imena Alojz Rebula je objavil pri celovški Mohorjevi družbi knjigo Oblaki Michigana, ameriški dnevnik o svoji poti v Baragovo deželo na ameriškem kontinentu. Pričujoče vrstice nočejo biti nikakršna ocena ali celo kritika tega sijajno napisanega literarnega dela; temveč le pojasnilo in dopolnilo tistih mest v knjigi, kjer pisatelj o-menja — kakor jo sam imenuje — „Kocbekovo afero“.
Da bo ta afera, ki je mnogo več kot to, dobila vsestransko osvetlitev od strani tistih, ki so komunistično revolucijo na Slovenskem sami doživljali prav v njenem središču in so bili tačas že v zrelih letih, se zdi primerno o Kocbekovi a-feri kaj več reči.
Rebula piše, kako so slovenski komunisti dočakali drugo svetovno vojno tako rekoč zasuti z darovi od „Miklavža zgodovine“ (pp. 51-53). In našteva darove: partija v ilegali, zato politično neobremenjena čistih rok in „moralno preč>ščena“ : totalen dar je bila tuja okupacija. Hitler je spustil komuniste v lovišče zgodovine. Brez okupacije bi bila partija pri nas zmogla največ kakšno stavko. To zgodovinsko popolnoma drži!
Mnogo manj, če sploh, drži tretji navedeni dar Miklavža zgodovine — papeška enciklika Divini Redempto. ris (1937). Pisatelj se sprašuje, ali ne bi bilo brez nje deset tisoč Slovencev še živih... (pokol domobrancev). Blokirala da je katoliško fronto v nezgodovinskem antikomunizmu in predestinirala slovenski u-radni (škof Rožman!) katolicizem za ■ protirevolucijo. Toda posledice tega Miklavževega daru so zelo sporne! Odgovoriti je treba na vprašanje: ali je podeželje prijelo za samoobrambo pred partizanskim nasiljem zaradi papeške enciklike ali zato, da z orožjem brani življenje in imetje? Zgodovina pripoveduje, da so partizani začeli revolucijo z umori, požigi in ropi eno leto preden je bila spočeta prva vaška straža. U-radna Cerkev je dolgo molčala, o-glasila se je šele, ko so se miroljubni poskusi ustavitve tega usodnega razvoja v revolucijo dokončno izjalovili. Ne papeška okrožnica, marveč dejanski življenjski '.n eksistenčni imperativ je spočel slovensko protirevolucijo.
Da je šla smrt Antona Korošca komunistom v račun, je resnica, ker je v usodnem obdobju zgodovine o-mahnil v smrt vodilni politični um. Koliko pa bi bil živ Korošec znal ali mogel razmejiti področje enci-
klike in območje politike, je tvegana zadeva. Kot rečeno, saj ni šlo za stanje v deželi — kot ga avtor imenuje antikomunistično histerijo, ampak za dejanske nasilne in krvave začetke marksistične revolucije, kar je narod bridko okusil na lastni koži. Kaj bi bil Korošec v resnici napravil, je brezpomembno ugibanje, tudi tisto o omejitvi kolaboracije na katoliški strani in s tem rešitve „nekaj divizij slovenskih fantov“. V obtožbi kolaboracije je skrita puščica namerjena — ne proti krvavi brutalnosti komunističnega vodstva revolucije, marveč proti navidezno zgrešenemu vodstvu oboroženega protikomunističnega odpora. Povojnega masivnega pokola domobrancev je po tej verziji kriva papeška enciklika, antikomunistična histerija v Sloveniji, navidezno sodelovanje z okupatorjem, torej vse drugo, samo ne krvavo partijsko nasilje nad narodom. Takšno prikazovanje zgodovine je treba v imenu resnice odkloniti.
(Sicer pa pisatelj sam ob kasnejših razmišljanjih o Kocbeku prizna, da „je njegova (Kocbekova) politična usoda žal do pičice potrdila encikliko Divini Redemptoris iz 1937.“ (p. 140)
Ko ,§e že govori o darovih Miklavža zgodovine slovenskim komunistom, bi kazalo v knjigi naštete darove dopolniti z onimi, ki so jih komunisti prejeli med revolucijo. Kaj' pa z darovi Winstona Churchilla, ki je partizane v Jugoslaviji bogato zalagal z vsemi mogočimi potrebščinami, v prvi vrsti z modernim orožjem? Brez Churchilla-Miklavža bi revolucija klavrno propadla, o tej zgodovinski resnici čivkajo vrabci na strehi.
Ali pa z darom kapitulacije italijanske vojske septembra 1943, s katere orožjem so se bogato okoristili zlasti slovenski komunisti. Zgodovina pove, da je Turjak padel pod napadom težkega italijanskega topništva, ki so ga imeli v rokah italijanski topničarji. Prav tako Grčarice, z vsemi groznimi posledicami v obeh primerih. Ali ni bil to vehk Miklavž v prilog „narodne osvoboditve“, ko so Italijani, naši zgodovinski neprijatelji, „osvobajali“ Slovenijo?
Brez dvoma največji dar Miklavža zgodovine slovenskim komunistom je bi] Edvard Kocbek sam s svojimi krščanskimi socialisti. Nesporna je resnica, da bi brez sodelovanja le-teh komunistična revolucija na bila uspela v Sloveniji. Komunisti so z vsemi tako imenovanimi svobodomisleci vred bili prešibki in
Opazovanje političnega življenja in njega poznejši opis je v veliki meri odvisen, tako od „bistrega vonja“, kakor od okusa. Zato se večkrat srečamo s pretiravanjem kake novice, bombastičnimi komentatorji o določenih dogodkih, medtem ko drugi, morda bolj važni, ostajajo v ozadju. Pisec teh vrstic bi morda moral prositi bralce za zamero, ker je razpletanje dogodkov le morda preveč urejeno po tem osebnem „okusu“ in „vonju“. A to je v časnikarskem opravilu večkrat neizbežno. Po čem naj se sicer ravna? In tako se bomo danes, med obiskom perujskega predsednika in aretacijo (oz. predajo) bivšega ministra Lopez Rega, odločili še za tretji pogled: spremembe v Iintransigentni stranki.
BARČICA NA LEVO PLAVA
Zakaj skoraj neznatna konvencija v Bahia Blanca zadobiva tolikšen pomen? Ker se je tam verjetno odločila bodoča usoda argentinske levice. Dolgo časa smo že zasledovali, in tudi v teh vrsticah o-menili, da se Alendejevi intransigenti nagibajo vedno bolj na levo.
ideološko preveč osamljeni, da bi bili mogli brez aktivnega sodelovanja katoliškega tabora ustanoviti OF kot vsenarodno gibanje. In revoluciji pripomoči do zmage.
Zakaj so se Kocbek in njegova skupina pridružili komunistom? Rebula odgovori po resnici: Kocbek je od partije pričakoval regeneracijo sveta, jaz pa bi dodal: in zlasti regeneracijo katolištva, kajti on ni bil toleranten do Cerkve. Regeneracijo je pričakoval od strani komunizma, ki „ima izrecno v načrtu likvidacijo večnega Regeneratorja.“ S to izjavo zadene Rebula žebelj na glavico in jo dopolni z' ugotovitvijo, da „je Kocbeka mogoče spodnesti z vidika časnih kategorij,“ (t. j. politične akcije za prevzem oblasti ■—■ moja op.). Prav v tem pa je bi] ves smisel revolucije, ne pa v Kocbekovem „neizpodmakljivem u-metniškem jedru“, ki ga med nami malokdo osporava.
Tragična figura idealnega reformatorja in regeneratorja, ki je pahnil svoj narod v neznansko gorje, sam pa končal osamljen in zavržen od onih, ki jim je pomagal do zmage.
L. P.
Za boljše razumevanje, nekoliko zgodovine.
Ko je po „osvobodilni“ revoluciji, ki je strmoglavila Perona leta 1955 prišlo do razkola radikalne stranke, (po eni strani Frondizi, po drugi Balbin) in pozneje med Froindizijem in Peronom, je Frondizijeve radikale v provinci Buenos Aires (ključni za vsak volilni izid) vodil dr. Oscar Alende. Dokler je trajala Frotndizi-jeva vlada (od 58 do 62, ko so ga strmoglavili), je dr. Alende bil guverner province Buenos Aires, izvedel precej dobro vlado, in pognal v ječo marsikaterega komunista.
Potem je prišlo do novega razkola: Frondizi je ustanovil „desarro-llizem“, Alende pa intransigentno stranko. Oba sta pričela propadati spričo utrditve peronizma, in pozneje spričo porasta radikalizma pod vodstvom Alfonsina. Alende je najbolj uspel v „revolucionarni fronti“ v povezavi z levimi demokristjani in komunisti. A dotlej smo ga še vedno mogli dati v „zmerno levico“.
Po nastopu zadnje radikalne vlade, zlasti pa po zadnjih parlamentarnih volitvah, je opaziti hitro polzenje v skrajne leve vode. Pred časom je vrsta pristašev intransigent-ne zapustila njene vrste in se vrnila v radikalizem, zaradi „marksistične infiltracije“. Zatem je večje krilo stranke pričelo poudarjati tezo „starega radikalnega debla“ (viejo tronco radical), a njihov položaj je bil vedno težje branljiv, spričo navala mladih članov, vedno bolj pripravljenih sprejeti skrajno levičarska ge-sla.
Tako pridemo do konvencije v Bahia Blanca, ki sicer ni postavila novih programatičnih točk, a je postavila na krmilo stranke v provinci predstavnike te nove levice. Alende se v diskusije ni spustil. Se je bal lastnega poraza? Soglaša s to novo strujo? Se pri zadnjih volitvah je odklonil vsako sodelovanje s komunisti. Bo sedaj spremenil stališče?
Prav lahko se zgodi, da bo novo vodstvo intransigentov v provinci, vplivalo tudi na vsedržavne avto-titete stranke. V tem primeru lahko rečemo, da smo priče rojstva nove levice, ideološko izredno prepojene z marksizmom, ki je danes že tretja politična moč v Argentini, in na katero se bo treba v bodoče s pozornostjo ozirati. Ni govora, da bi KP odstopila od svoje identitete, a volilne povezave med intransigenti, komunisti, celo trockisti (se že je zgodilo) in tkirn. „revolucionarnim
RUDOLF SMERSU	(2)
LONDONSKI DNEVNIK DR. S. CANKARJA
12.	avgusta je imel Cankar v Rimu sestanek z dr. Mihom Krekom, dr. Ivanom Ahčinom, Ivanom Avsene-kom in dr. Jankom Kraljem z Goriškega. Na predlog, ki ga je Cankar sporočil, da naj bi se domobranci pridružili partizanskim vojaškim silam, so imenovani odgovorili: „Partizanstvo je komunizem in je glavno zlo, naj večji sovražnik. Nismo krivi sedanjega stanja (dr. Krek). Slovenija se bo borila proti partizanom, naj se zgodi karkoli (dr. Ahčin). Mi branimo svoje življenje (Avsenek). Vse ljudstvo je proti partizanom, in domobranci so po haaški konvenciji dovoljena institucija (dr. Kralj).“
Cankar je po tem sestanku zapisal: „Nisem si mogel misliti, da so tako globoko v izdaji in isem politično opravil z njimi za vedno. Za lastno stranko jim ni, ker so sprejeli Rupnikov fašistični program.“
15.	avgusta. Razgovor Cankarja s Titom v Bariju. Dogovorila sta se za zaseben razgovor, ki sta ga imela 18. avgustu na Visu. Tedaj je Tito izjavil Cankarju: „Jaz nočem komunizma. Tudi Rusija ga noče. Povem vam, da so mi Rusi odsvetovali, da bi delal komunistične eksperimente. Napak bi bilo, če bi ponovili revolucijo 1917. Rusija je medtem veliko storila, da se omogoči miren socialni razvoj v ostalih državah. Vedite, da je to čista resnica; časi so preresni, da bi mogel govoriti neresnico. Ko sem videl vse
trpljenje in požrtvovalno borbo našega naroda, se je v meni vse bolj in bolj razvijal nacionalist. Jaz bom poskusil napraviti iz Jugoslavije veliko, ne geografsko, pač pa politično veliko državo.“ Nato je Tito Cankarja prosil, da naj ne gre iz jugoslovanske vlade. Zvečer istega dne je dal Cakar partizanskim časnikarjem ostro izjavo proti domobrancem. — Tudi je vprašal Kardelja, kdaj bodo zopet potegnili komunistični program iz žepa. Kardelj je odgovoril, da ga niso spravili v žep, a da se je po ruskih izkušnjah vse spremenilo.
19. avgusta. Cankar je napisal pismo škofu dr. Rožmanu, ki. ga bo Kardelj odnesel v Slovenijo. Pismo se v bistvenih točkah glasi : „Gospod škof in dragi prijatelji! Mislim, da sem Ti zaradi svojega interesa za Slovenijo in za Tvoje lastno delo dolžan sporočiti nekaj stvari.
1)	Partizanstvo ni komunizem, čeprav so v njem tudi komunisti. Rusija sama ne želi komunističnih eksperimentov in hoče okoli sebe prijateljskih, ne boljševiških držav. Z zmago partizanstva, ki se mi zdi gotova, ne bo pri nas komunistične revolucije, pač pa bo to začetek globljih socialnih reform. Zasebna lastnina ne bo odpravljena, svoboda bogočastja bo ostala, politična svoboda duhovščine bo pa nujno tem bolj omejena, čim bolj se izpostavlja za napačno politično smer.
2)	Slovensko domobranstvo je narodna in cerkvena škoda, ki se bo komaj dala popraviti. Ko zagovorniki domobranstva v Italiji (Krek, Ahčin, Avsenek, Kralj — opomba pisca) pripovedujejo, da so v srcu z zavezniki, se jim ti posmehujejo.
3)	Edini smisel te vojske za Slovence je v tem, da se z njo odpira možnost, da se slovenska zemlja o-svobodi in združi. Domobranci ta cilj ovirajo, ko so stopili v Hitlerjevo službo in proti zaveznikom.
Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejša politična napaka na Slovenskem popravi, in Te prosim, da storiš, kar moreš. Jaz sem govoril pred dnevi v Rimu s Krekom, Ahčinom, Avsenekom, Kraljem in sem se čudil njihovi slepoti in usodni zagrizenosti. Snoj in Kuhar v Londonu vidita stvari bolje in sta istih misli z mano.
Jaz pojdem jutri zopet v London, in ko boš bral, da sem izstopil iz vlade, vedi, da tega nisem storil zato, ker se ne strinjam z njeno politiko. Njena smer je prava, toda za moje mesto v njej ni več razloga, odkar so mi tisti možje v Rimu izjavili, da ne morejo pretrgati svoje zveze s Hitlerjem.
Ne vrzi tega pisma v koš pozabe in božja modrost bodi s Teboj in Tvojimi bodočimi ukrepi.
Vdani
Izidor Cankar."
25.	avgusta. Snoj je odšel v Slovenijo.
5. septembra. Cankarja je obiskal Gregory od BBC in se dogovoril o govorih za Slovenijo v zvezi z akcijo proti domobrancem.
7.	septembra. Govori o Sloveniji se začenjajo jutri. Tukajšnji zunanji urad je sporočil radiju, naj bodo nagovori glede domobrancev umirjeni, a v smislu znane britanske politike. (Dr. Kuhar je imel tri govore: 8., 10. in 11. septembra — o-pomba pisca.)
27. septembra. Prišlo je obvestilo, da je Snoj srečno prišel v Slovenijo. Cankar je šel k šubašiču in podal ostavko na svoje mesto ministra za prosveto.
3.	oktobra. Snoj je, kakor je poročala Svobodna Jugoslavija, izdal v Sloveniji oklic, da naj vsi Slovenci preidejo v Osvobodilno fronto.
7.	oktobra. Cankarjeva ostavka je bila sprejeta in ukaz podpisan. Cankar misli, da bi bilo najbolje iti na Vis in se tam dati porabiti v delu za nove meje države.
9.	oktobra. Cankar je ministrstvo prosvete izročil dr. Dragu Marušiču.
12.	oktobra. Obupna pisma od Gabrovška iz New Yorka in Kreka iz Rima ; oba se hočeta boriti proti komunizmu t. j. proti partizanom do konca.
21.	oktobra. Pravijo, da je Kardelj objavil v moskovskem komunističnem listu zelo dober članek, v katerem pravi, da je trditev, da se bo po vojni vpeljal v Jugoslaviji komunizem, natolcevanje.
7.	novembra, šubašič je sporočil, da je vse dogovorjeno (med Stalinom in Churchillom glede Jugoslavije). Najprej kralj imenuje regent-ski svet, ki mu bo prisegel. Svet imenuje vlado, ki bo obstajala iz 28 članov, med njimi po en minister za
peronizmom“ lahko postane bolj1 nevarna radikalni vladi (im. narodu), kot pa izgleda na prvi pogled.
OJ, LfE NAPREJ...
Alan Garcia je prišel v Buenos Aires. Logičen in dolgo napovedan obisk. Lahko bi rekli, da je mnogo vzporednih črt med to levičarsko vlado v Peruju iin argentinskimi radikali. Čeprav je precej taktičnih razlik, zlasti v nastopanju proti gverili (kar beli glavo perujskemu voditelju) ter nastopanje v zadevi zunanjega dolga.
Srečanje v Buenos Airesu je bilo, kot se običajno dogaja v teh primerih. Mnogo medsebojnih hvalospevov, pokloni na levo in desno (ljubimkanje z radikali in peronisti), a konkretnih rezultatov bolj malo. Čeprav je Alfonsiinova vlada lahko o-značena za levičarsko, je treba priznati, da je v prvi vrsti realistična. In zaenkrat ne bo storila ničesar, kar bi preveč razhudilo Washington. V tej točki radikali me bodo tkali vrvi, na katero bi se potem morali sami obesiti.
Konkretno : Alan Garcia v Buenos Airesu ni uspel v treh zadevah: ni prišlo do soglasja za ustanovitev „kluba dolžnikov“, ni uspel v pristanku za organizacijo „latinskoameriškega obrambnega pakta“ (ideja je nastala še za časa Malvimske vojne), ni uspel v pristanku na latinskoameriški denarni fond. Torej: gremo naprej — a po drugačni poti.
DOKLER JE ŽIVLJENJA KEJ
Lopez Rega se je predstavil v Miami policijskim oblastem, in s tem sprožil vrsto domnev, ugibanj in tudi sodnih postopkov. V Argentini je novica padla kot strela z jasnega neba. Vlada se je tresla, ker se boji nove blamaže kot v primeru Guglielminetija.
Pa izgleda, kot sodijo opazovalci, in kot trdi sam advokat pobeglega ministra, da je sklenil predati se o-blasiem, ker je težko bolan. Tako-rekoč vsled komplikacij sladkorne bolezni domala nima več dolgo časa pred seboj. Govori se o mesecih, morda celo tednih, če pa je to res, se od sveta poslavlja en del polpretekle argentinske zgodovine, človek, ki je globoko zarezal črto v življenje države od leta 1970, pa dokler ga, malo pred strmoglavljenjem Peronove vdove, vojaške oblasti niso pregnale. Tožijo ga poneverbe državnih fondov, ustvaritve teroristične organizacije trojne A, itd., itd. Kot v mnogih drugih primerih bo verjetno velik del resnice ostal za vedno zakrit pod kopreno dogodkov, trdovratnega molka in skrivljene vesti. Če seveda ni vse le teater.
Slovenijo, Hrvaško, črno goro, Bosno, Srbijo, Makedonijo. Zagotavlja se svoboda tiska, govora, veroizpovedi, zasebne lastnine in demokratske volitve.
22.	novembra. Danes je dr. Kuhar prejel pismo polkovnika Vauhnika iz Švice. V pismu pravi: bati se je, da Rusi prodro do Dunaja, s čimer bi se podrle zadnje kombinacije, ki dajejo neke nade. Kombinacija je dvojna: 1) Beneševa srednjeevropska zveza držav pod češkim vodstvom, kateri bi pripadala Slovenija in Hrvatska kot samostojni državi;
2)	temu bi nasprotovali Rusi, zato mogoča samo razširjena Avstrija s Trstom, morda z Otonom Habsburškim na čelu. Vauhnik je že prejel „sugestije od merodajnih ljudi“ (t. j'. Angležev), da bi se Slovenija vključila kot samostojna država v večjo meddržavno kombinacijo, kakršno bodo pač Angleži in Amerikanci našli za najbolj koristno. V tem smislu so bili tudi poslani memorandumi zaveznikom iin Vatikanu. Slovenska delegacija v Rimu (Avsenek, Kralj, Ahčin, Žebot) je že tudi v tem smislu začela delati.
23.	novembra. Kuhar prejel od Vauhnika novo pismo, naslovljeno na jezuita p. Prešerna in na Slovensko delegacijo v Rimu. — Cankar pravi, da je sedaj razumljiva reakcija one četvorice v Rimu na njegove predloge; tedaj so bili že globoko v razdiranju Jugoslavije. Ves svet hoče Jugoslavijo, nekaj domobranskih organizatorjev v Rimu je ne bo podrlo.
17.	decembra. Kapetan Kem, - poveljnik kraljeve mornarice, je pre-
^ rrtttr NOVICE IZ SLOVENIJE
ZREÖE — Tovarna brusov Comet se je v razmeroma kratkem času znala uveljaviti v svetu. Zaposluje 900 oseb in je postavila tovarno tudi na Malti.
SLOVENJI GRADEC — Proti Jedrskemu odlagališču so se izjavili v tej občini. V ta namen so ustanovili poseben odbor, ki naj posreduje njihovo stališče republiškim organom, katerim očitajo neodgovorno ravnanje.
LJUBLJANA — Prešernova pesmarica je naslov zbirki, ki sta jo pripravila Jože Fürst in Tomaž Faganel. V njej je zbranih 17 del za mešani zbor, 16 za moški in 10 za ženski zbor, v katerih je besedilo Prešernovo, pesem pa. skladateljev. Nekateri so uporabili isto besedilo: Zdravica, na primer, ima 12 različic. Ni pa pesmarica popolna, saj je do zdaj znanih 62 skladateljev, ki so ustvarjali na podlagi Prešernovih poezij.
MARIBOR — TAM, začenja letos nov srednjeročni program. Eden izmed ciljev je narediti v letošnjem letu 10.000 vozil in 10.500 motorjev, zgraditi livarno aluminija in kupiti novo opremo v višini 4. milijonov dinarjev.
ČRNOMELJ — Gozdovi bolehajo in
v njih so najbolj prizadeti bresti, jelke in kostanji, že 8000 ha je prizadetih. Kot „zdravilo" mislijo na spremenitev sestave gozdov, vendar so ravno jelke in kostanji zelo iskani.
LJUBLJANA — Tuje valute so v lanskem letu precej poskočile. Najbolj je dinar izgubil vrednost nasproti nizozemskemu guldenu: 88,4%; za njim stopajo druge valute evropskih držav. Ameriški dolar pa je bil dražji za 46,8% (1 dolar = 310 din).
GORNJI PETROVCI — Divji prašiči so se zadnja leta zelo razširili po Prekmurju. Kljub visokemu letnemu odstrelu jih je vedno več. Posebno veliko jih prihaja z madžarskega ozemlja in uničujejo obdelana polja. Leta 1984 so jih ustrelili čez tristo, lani še več. Lovci so zadovoljni s poslom, manj pa s poravnavo kmetom za škodo, ki jo ti utrpijo.
LJUBLJANA — V Tokiu bodo slovenska podjetja Intertrade, Iskra Co-skupno predstavništvo za Japonsko, Ju-mmerce in Ljubljanska banka odprle žno Korejo in Taiwan. Z njim upajo povečati zunanjo trgovino z daljno Azijo.
LJUBLJANA — Podražitve so odprle leto 1986: sredi januarja so se podražile nafte (liter navadne stane
151 din, super 162 in dizel 132, kar v povprečju pomeni 15% poviška) in cigarete (marlboro 380, kent 330, chesterfield 280, filter 57 105, morava pa 92 din, kar je za 17% več kot prej).
KOPER — Odlagališče odpadkov
začasno pripravili v opuščenem kamnolomu na Debelem rtiču. Vsak dan se nabere 150 kub. metrov nestisnjenih smeti; te bodo tu odlagali do 40. junija, ko mislijo urediti tak prostor v Stari Salari.
VELENJE — Gospodinskih aparatov je lani Gorenje izdelal čez 2,6 milijona. Od teh jih je skoraj polovica šla na tuje. Za letos načrtujejo približno ravno toliko.
TOLMIN — Vodo in elektriko hkrati si bodo • zagotovili s hidroelektrarno na Zadlaščici. Zajetje bo pri izviru reke pod Tolminskimi Ravnami, od koder bodo črpali vodo za nov tolminski vodovod, z elektrarno bo pa povezano s tri kilometre dolgim tlačnim vodovodom.
UMRLI SO od 14. do 21. januarja 86:
LJUBLJANA — Rozalija Korenčič roj. Prosenik; Rihard Aplenc; Angela Svetek roj. Virant; Vida Kremžar; Jože Mahkovec; Alojz Medved; Jožefa Vrhovec roj. Kraljič, 86; Anton Hudolin; Marjan Mušič; Jože Švigelj; Edvard Ronko; Skender Bročič; Lado Ko-, sta; Oton Križan; Jožefa Kastelic roj. Mostar, 85; Jože Bargoč, 84; Karla Šuligoj roj. Globokar; Marija Bračko roj. Ornik; Martin Bajc; Ciril Pavlič; Jože Granda, 64; Metka Dacar roj. Klem-bas; Minka Rodič, 83; Marija Bubnič; Krista Kelvišar roj. Eržen; Anton Pešec; Mania Mestek roj. Vidic; Štefan Huzjan; Edvard Oister; Jože Furlan; Milan Bergant; Minka Smole roj. Ferlič, 99; Jože Jakša; prof. Miroslav Črnivec, st.; prof. Ljubomira Javornik.
RAZNI KRAJI — Maks Oštir, Velenje; Franc Markun, Kranj; Francka Matkovič roj. Ipavec, 83, Kranj; Ivan Markič, Ihap; Francka Godnov roj. Jakopič, Tržič; Milka Kličko roj. Šte-blaj, Hrovača; Jože Furlan, Podraga; Ivan šepetavec, Artiče; Anton Gajdoš, Sevnica; Alojz Jankovec (Jerebov ata), Polhov Gradec; Zlata Drobnič roj. Ju-rajevčič, 66, Metlika; Ivan Markič, I-han; Štefanija Ban roj. Arko, Hrovača; Ivan Čampa, 96, Šentjernej; Slavko Jemec, Katarija; Dragan Perenčevič, Ajdovščina; Alojz Stakolič, Solkan; Francka Povhe, Trška gora; Janez Govekar, Naklo; Jožefa Kocjan, Žirije pri Sežani; dr. Marijan Erman, Chicago, ZDA; prim. dr. Rudolf čik, Celje; Jože Godina, biseromašnik, 88, Gradec; Marija Blagotinšek roj. Ferlin, Laško; Božidar Strauss, 76, Ruše; Janez Tršar, Gorenji Logatec; Ana Župan vd. Žigon, Koper; Pepca Zupanc, Armeško; Stanislav Osenk, Domžale; Emerik Herlec, 83, Kranj; Maks Modic, Celje; Milka Gabrijelčič, Solkan; Jožef Ko-smina, 88, Barje; Stana Podkubovšek roj. Pavlin, Loče. .
S SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
'ta "
Rojstvo: V družini Martina Jere-tina in ge. Monike roj. Rant se je 7. marca rodil sinček, ki bo pri krstu dobil ime Ignacij Jože. Srečni družini naše čestitke!
Krsta: Krščena je bila v Bariločah Marija Nataša Grohar, hčerka Marjana in ge. Veronike roj. Razinger. Za botra sta 'bila Milena Razinger in Marko Grohar. Krstil je g. Igor Grohar. Čestitamo !
Dne 15. marca je bil krščen v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi Matija Friderik Haramboure, sin Hektorja in Marije roj. žitnik. Botrovala sta Hugo Vazquez in ga. Monika Mar bel Noseti. Krstil je g. Marko Cukja-ti CM. čestitamo!
Umrli so: v prometni nesreči 11-letni Gabrijel Zarnik; Terezija Jerebič roj. Kovač iz Hurlinghama in Franc Zorko iz Martin Coronada ter Franc Košir iz San Justa in Silverij Barle iz Ciudad Evita. Naj počivajo v miru!
Novi župnik: Dne 2. marca je bil nastavljen za župnika v cerkvi San Caye-tano v Ciudad “Evita” pater Franc Burja OFM.
Nova diplomanta: 14. marca je končala študije na CONSUDBC Alenka Magister in dobila naslov profesorice zemljepisa.
Na U.A.D.E. pa, je končal študije g. Marko Breznikar in dobil naslov „A-nalista de Informatica“.
Obema čestitamo!
BUDEM©!
ZAČETEK
SREDNJEŠOLSKEGA TEČAJA
V soboto 15. marca se je pričel v Slovenski hiši Srednješolski tečaj, katerega ravnateljica je letos dr. Katica Cukjati. Po popravnih in sprejemnih izpitih ter vpisovanju je dr. Alojzij Starc daroval pričetno šolsko mašo v spomin msgr. Antona Oreharja, ki je bil profesor verouka na tečaju od vsega početka. Redni pouk se prične po veliki noči dne 5.. aprila.
[MEIN]G2>@l!(8l
NASTOP SLOVENSKEGA PEVSKEGA ZBORA V MENDOZI
Za letošinje narodno praznovanje trgatve v Mendozi (Vendimia) je vodstvo prireditve pripravilo večdnevni širši program. Glavna prireditev z volitvijo kraljice (Reina de la Vendimia) je določena za sobotni večer (1. marca) v vélikem amfiteatru v globeli za Cerro de la Gloria. V okviru praznovanja je pa Direkcija za kulturo občiine Mendoza (Direceión de Cultura de la Mu-nicipalidad de Mendoza) pripravila
folklorne večerne prireditve, na katerih naj bi sodelovale posamezne mendoške emigrantske skupine. In tako je bil povabljen k sodelovanju tudi naš Slovenski pevski zbor. Nastopil je v sredo, 26. februarja na stalnem odrskem prizorišču v parku Independencia sredi mesta.
Poslušalci so posedli po prizidkih parkovnih gredic, po stopnišču, ki vodi k jezercu pred odrom, in p° travi.
Zbor je nastopil v narodnih nošah. Vodil ga je sedanji pevovodja lic. Marko Bajuk ml. Zapeli so sedem pesmi: St. Premrl — Zdravica (dr. Fr. Prešeren) ; B. Ipavec — Slovenska dežela; M. Bajuk — Gor čez izaro (koroška narodna) ; E. Adamič — Da b’ biva liepa ura (koroška narodna); D. Jenko — Lipa; M. Bajuk — Meglica (nar.) ; in p. A. Hribar — Mlatiči.
Pevci so se — kot jih že poznamo — ubrano, enotno im disciplinirano podrejali v interpretaciji zborovodji. Ni pa zvočnost zbora mogla priti do vse veljave v njegovi polnosti zaradi manj primerno nameščenih mikrofonov.
iSlovenska skupnost se je dostojno predstavila številni navzoči publiki.
Bb.
@ß)®0IL®©0-0E
PATAGONSKO GORNIŠTVO V POLETJU 1985-86
Letošnja patagonska planinska sezona je prinesla povsem izredne dosežke. Zaslužila bi torej obširnejše in natančno poročilo, a ker vseh podatkov še nimam, bomo le približno zabeležili najpomembnejše novice.
Izreden napredek evropskega gorništva je letos močno odjeknil v predelu Južnih And, kjer so se izvedle ture, ki so se še pred nekaj leti smatrale za povsem nemogoče. Največji plezalski dogodki bi bili predvsem trije:
1)	Solo vzpon Švicarja Marka Pe-drinija na Cerro Torre. Ta plezalec je potem še dvakrat dosegel isti vrh v družbi italijanskega filmskega operaterja. Napravil je torej v dveh tednih tri vzpone na nekoč povsem nedosegljivi Cerro Torre.
2)	Italijanska smer preko severozahodne stene Pier Giorgia. Ta stena je vrsto let veljala za enega največjih izzivov za ekstremne naveze. No, letos so takoj za Italijani preplezali isto smer tudi Švicarji.
3)	Slovenska smer na Cerro Torre po vzhodni steni. Nesporno največje alpinistično dejanje v omenjenem pogorju. Izredno tehnično in plezalsko
Darovali so
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: Maks Nose, Ramos Mejia A 10; N. N., Buenos Aires, A 5;
N.	N., Olivos, A 10; Stefanie Jože, Tortuguitas, A 5 v spomin pok. prelata Aleša Zechnerja iz Celovca; Miha Novak, El Palomar, A 5; Matevž Potočnik, Ciudadela, A 3; dr. Teodoro Vovk Maurin, Venezuela, 40 dolarjev.
Vsem darovalcem iskrena hvala.
Uprava Svobodne Slovenije
dovršena tisoč metrov visoka ravna črta na goro, ki slovi kot eden najtežjih in najzahtevnejših vrhov sveta.
Poleg teh velikih in izrednih vzponov bi omenil hitro še nekatere druge, zahtevne in prav tako kvalitetne.
Bariloški fantič 16-ih let, Sebastiàn de La Cruz, znan kot izredno nadarjen mladi plezalec, je v družbi Gabriela Ruiza preplezal argentinsko smer (varianta prvega, francoskega vzpona) na Fitz Roy.
Prav tako so dosegli vrh Fitz Roya trije Slovenci, ki so začrtali novo smer vzporedno s francosko in argentinsko v izredno kratkem času. Dosegli so vrh v neurju in sestopili v nevihti. Isti trije fantje (Biščak, Lenarčič in Fabjan) so plezali tudi Torre po običajni Maestri j evi smeri in se sestali na vrhu z onimi šestimi plezalci, ki so zmogli novo smer po vzhodni steni Torreja (Knez, Jeglič, Karo, Podgornik, Kozjek, Fistra vec).
Slednjič omenim italijansko odpravo, ki je potegnila novo smer v severni steni Fitz Roya, in drugo, ki je začrtala novo smer v Pico Poincenot. Pa še tri druge ekspedicije, ki so tudi zmogle Cerro Torre (švicarska, francoska in španska). Ta vrh je torej v enem poletju doživel več obiska kot v vsej svoji alpinistični zgddovini, započeti leta 1960.
Ob teh pomembnih poročilih z argentinskega juga z veseljem dodamo, da se je tudi Slovensko planinsko društvo v Bariločah uspešno gibalo. Dinko Bertoncelj je prevzel pobudo in vodil tri skupine slovenskih planincev na težje bariloške vrhove. Tako je peljal svoja dva sinova na katedralski Torre Principal potem pa ista dva fanta pa še Marjana Mavriča, Moniko Kambičevo in Borisa Kambiča na najvišji vrh Tronadorja. Ob koncu februarja se je isti skupini priključil France Bergant pa so jo mahnili na Lanin in brez težav dospeli na vrh, kjer je ob lepem in mirnem vremenu Bergant brez težav maševal.
Nekaj drugih plezarij (npr. Torre Norte na Lópezu) in številni izleti (koča Pod Skalco, Freyeva koča, Laguna Negra, Cerro Negro, koča Otto Meiling, itd.) pa prečenja (Paso de las Nubes, Frey-Jakob-Pampa Linda) in taborjenja mladine so združili v planinskih podvigih slovenske planince iz Bariloč in Buenos Airesa.
t	VA
pričan — iz opažanja v Bariju —, da prihaja komunistična diktatura, in smatra Cankarja za naivnega. Vse vodijo komisarji, komam danti si ne upajo niti govorit1:, kaj šele odločati. — Dr. Kralj, goriški klerikalni vodja in dr. Brezigar sta bila v Bariju in poiskala Kerna ter govorila v znanem opozicionalnem duhu. Po njuinem bodo domobranci počakali, da pridejo zavezniki v Slovenijo.
18.	decembra. Cankar je na obisku pri Groju poslušal litanije pritožb na komunistični kurz v Jugoslaviji. Po mnenju Grola im drugih se je sedaj treba trdno držati Anglije, vplivati nanjo v protikomunističnem smislu in čakati, da se Britanija in Rusija razideti: kakor čakajo desničarski Poljaki, kakor grški rojalisti, kakor očetje naših do^-mobrancev.
4.	februarja. Kralj je ponudil kot regente Simoviča, Šuteja, Serneca; pričakuje se, da bo Tito te sprejel in da pojde nato vlada takoj domov.
12.	februarja. Seja vlade s kraljem, kjer je bilo sklenjeno, da gre vlada domov, da izvrši sporazum, ki sta ga sklenila Šubašič in Tito.
Londonski dnevnik dr. Izidorja Cankarja je z zapisom z dne 12. februarja končan. Izdajatelj dnevnika, Lojze Gostiša, pa je poleg dnevnika objavil še:
1)	Neodposlano brzojavko dr. Mihu Kreku v Rim.
2)	Izjavo dr. Izidorja Cankarja na Visu ž dne 19. avgusta 1944, v kateri vabi vse tiste Slovence med domobranci, ki so dostopni za prepri-
čevanje, da prestopijo v borbene vrste partizanov.
3)	Pismo ljubljanskemu škofu dr. Gregorju Rožmanu.
4)	Zapis pogovora dr. Izidorja Cankarja z Robertom Cranbornom.
5)	Odstopna izjava ministra dr. Izidorja Cankarja.
6)	Brzojavka dr. Izidorja Cankarja Josipu Brozu Titu.
Dnevnik dr. Izidorja Cankarja je vsekakor zgodovinski dokument o zadnjih mesecih jugoslovanske vlade v Londonu. Iz tega dnevnika je jasno razvidno, da si Cankar ni u-stvaril prave in resnične slike o partizanstvu v Sloveniji, da ni zaupal v zdravo duhovno moč slovenskega naroda in zato tudi ni mogel razumeti splošnega slovenskega odpora zoper partizanstvo, ki ga je ustanovila in vodila komunistična partija, in da je do konca verjel Titovim izjavam, da noče komunizma, in da tega tudi nočejo Sovjeti.
Pa tudi to je razvidno iz tega dnevnika, da so bili slovenski politični zastopniki v Rimu z dr. Krekom na čelu in tudi zastopniki drugod (msgr. Franc Gabrovšek v Združenih državah Amerike), ki jih Cankar imenuje „domobranske organizatorje“, o dl o črno do konca proti partizanstvu in se odobravali boj slovenskih protikomunističnih borcev v Vaških stražah, pri četnikih in zlasti v Slovenskem domobranstvu. Tudi škof dr. Gregorij1 Rožman je neomajno do konca — kljub Cankarjevim opominom —! odklanjal komunistično partizanstvo.
K o n e e
Hvala za vse
Po filmski uspešnici „Roots“ (Korenine), ki je pri milijonih Sever-notameričanov povzročila psihozo iskanja pripadnosti, je tudi zajtela mojega sina Staneta in njegovo družino. Z velikim hrepenjenjem si je želel obiskati svoj rojstni kraj in soradstvo v Argentini, kar se mu je uresničilo letos. V imenu sina Staneta in vnuka Jeremija in svojem lastnem se čutim dolžnega zahvale bratu Stanetu in Rezki, sestri Mari Zabukovec in Franciju, dalje mojemu nečaku Stanku Jemcu in ženi Franki za vso oskrbo, ki so jo nam nudili za časa našega bivanja v Argentini.
Hvaležni smo Martinu Boštjančiču in njegovi družini, enako Jožetu Požesu in družini za večkratna povabila na družinska srečanja z asadom, kar nam bo ostalo v trajnem spominu. Dolžni smo tudi zahvalo in hvaležnost Mojci in Ivu Majhnu za vse izlete po Argentini in možnost idiličnega letovanja v Mi-ramaru. Hvala Lojzetu Grbcu in O-blakovim, da smo si ogledali tovarne, ki so tudi za ameriške ali ka-nadske pojme pravi vzor delavnosti in uspeha. Kot Slovenec in bivši poslovnež sem tudi jaz ponosen na vaš uspeh, kar vam želim tudi za v bodočnost.
Poslavljati se je težko, še posebno, ko je to po vsej verjetnosti zadnje slovo od sorodnikov in prijateljev v Argentini posebno še, ker ne bom tu dočakal praznovanja 88
rojstnega leta naše mame. Draga mama, o btej priliki ti želim, da hi v miru, krepostno in vdana Bogu prenašala nadloge let, ki ti jih je Gospod še namenil. Še enkrat ti hvala za vse, kar si storila za nas vse, in še posebno zame.
Žetel bi prisostvovati zakonski zvezi prijateljice Beti Boštjančič, zato vama že zdaj želim obilo sreče.
Od mnogih znancev in prijateljev ise nisem mogel osebno posloviti ; naj velja ta objava v nadomestilo. Vsem pa še enkrat hvala za prijateljski sprejem.
Frank Jemec, London, Ontario ; Kanada
Goriška in Primorska
Na zadnji seji tajnikov šestih večinskih strank deželne večine, ki se je vršila v Vidmu, so obravnavali zanimiva vprašanja. Osrednja tematika se je razvijala v okviru problematike o posegih za obmejna področja. Deželni tajnik SSk je ob prisotnosti številnih parlamentarcev vladne večine spet načel vprašanje zaščitnega zakona za slovensko manjšino, saj je jasno, da tudi ta problem spada v obmejno politiko.
Pred dnevi se je zaključila v italijanski poslanski zbornici razprava o izbiri verouka v državnih šolah. Demokratična in pametna rešitev tega vprašanja je pomembne važnosti tudi za Slovence živeče v Italiji. Vse stranke razen DC so izrekle svoje pomisleke nad sporazumom o poučevanju kato-
Pisma naročnikov
Cenjeni gospod urednik
Svobodne Slovenije!
S precejšnjo zamudo sem prejel Svobodno Slovenijo od 16. januarja t. 1. in čital zanimiv članek dr. Petra Urbanca MIR NA GROBOVIH.
Spomnil sem se na leto 1960 — 15 let in ne 40 let po 1945 ! Obiskal sem ogromna bojna polja iz prve iin druge svetovne vojne na obeh straneh nemško-francoske meje. Povsod so ogromna pokopališča, kjer so pokopani, ločeni po narodnosti, francoski, angleški, ameriški, kanadski, belgijski, italijanski in nemški vojaki. Presunila me je akcija SPRAVA NA GROBOVIH.
Nemška mladina je poslavila ta-boiršča ob pokopališčih svojih bivših nasprotnikov, francoska pa ob nemških pokopališčih, in so uporabili poletne počitnice, da so čistili parcele svojih bivšiih stoletnih nasprotnikov.
Njihovo geslo je bilo: Nikdar več vojne!
Lepo Vas pozdravljam Dorjan Heller Auckland, Nova Zelandija
■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■•■■■■■•■■■■■■■■■■■■•«■■a«
liškega verouka v državnih šolah. V okviru sedanjega sporazuma med Italijansko republiko in sv. sedežem država zagotavlja pouk verouka. Dijaki ali njihovi starši se na vprašanje šolskih oblasti smejo poslužiti te pravice, „ne da bi njihova izbira mogla povzročiti kakršne koli diskriminacije“.
OBVCSTILfì
NEDELJA, 23. marca:
V	Zavetišču dr. Gregorija Rožmana ob 11.30 blagoslov butaric in oljk, sv. maša ter skupno kosilo.
V	Slovenskem domu v Carapachayu sv. maša, nato skupno družinsko kosilo.
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 9.30 blagoslov oljk in butaric, procesija in sv. maša.
Na Pristavi v Castelarju ob 16 tombola.
VELIKI ČETRTEK, 27. marca:
V	slovenski cerkvi Marije Pomagäj
ob 19. uri slovesno opravilo velikega četrtka.
VELIKI PETEK, 28. marca:
V	slovenski cerkvi Marije Pömagäj
ob 19. uri bogoslužje velikega petka.
VELIKA SOBOTA, 29. marea:
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ob 22. uri velikonočna vigilija.
ČETRTEK, 3. aprila:
Sestanek Zveze mater in žena v Slovenski hiši ob 17. Govoril bo dr. Alojzij Starc.
SOBOTA, 5. aprila:
Začetek rednega pouka Slovenskega srednješolskega tečaja v slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 6. aprila:
SLOVENSKI DAN v San Justo. SOBOTA,! 12. aprila:
Začetek Visokošolskega tečaja oh 16
v Slovenski hiši.
Nedelja, i3. aprila:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
tombola.
SOBOTA, 19. aprila:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15.
NEDELJA, 20. aprila:
Tombola na vrtu Slomškovega doma.
' Sestri Andreja in Marjeta Dolinar
bosta razstavljali svoje oljnate slike v okviru buenosaireške občine v Centro Cultural Gral. San Martin, Sarmiento 1561, visoko pritličje, salon “B”. Otvoritev bo v ponedeljek, 24. marca ob 19. Razstava bo odprta vsak dan do 31. marca od 9 do 22.
PORAVNAJTE NAROČNINO SVOBODNE SLOVENIJE!
NE ČAKAJTE OPOMINOV, KI POVZROČAJO STROSKE VAM, UPRAVI PA NEPOTREBNO DELO.
	Srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka v Slovenski hiši sporoča Zedinjeni Sloveniji in tudi vsem Domovom ter organizacijam in staršem šolski umik za leto 1986: April : 5. in 19.; maj: 3-, 17. in 24.; junij: 7., 14., 28.; julij: 12.; avgust: 2., (9. profesorska seja in sestanek s starši), 23. in 30.; september: 13. in 27.; oktober: 4. im 18.; november; 8., 15. sklepna seja in 22. zaključna prireditev. Prosimo vse, da te datume upoštevajo ! Ravnateljstvo
	
	$ ... ' . . A Odšla je h GoSpodu po plačilo v 83. letu starosti, góspa i,i , , .. ) „ ; i Terezija Jerebič roj. Kovač ' \ ' ',Vi ' •• - 5 ' - • v . ■ ...» > Njeno telo čaka vstajenja na pokopališču Paiblo Podestà. Milena, hčerka Stanko, sin z družinaiha. Buenos Aires, 17. marca 1986
	
	f Vsem znancem in prijateljem sporočamo, da je 5. marca v starosti 92 let mimo v Bogu Zaspala naša dobra mama, babica, prababica, sestra in tašča, gospa Neža Glavan roj, Mavec K zadnjem počitku smo jo spremili naslednji dan na pokopališče Villegas, San Justo. Lepo se zahvaljujemo žpk. Jožetu Škerbcu za duhovno oskrbo pokojne, pogrebno sv. mašo in pogrebne obrede; obenem žpk. Gregoriju Zitzmannu, ki je pri tem sodeloval; dr. Alojziju Starcu za molitve na domu, dr. Filipu Žaklju in dr. Francu Gnidovcu za obiske v bolezni. Iskrena zahvala vsem, ki so mašo mamo obiskovali, kropili in jo spremljali na zadnji poti. Vsem jo priporočamo v molitev in blag spomin! Žalujoči: hčerke Polona, Mara, Tinca; zeta Anton Beltran, Pavle Novak; vnuki in pravnukinja; brat Matevž in sestra Ančka z družinama ter ostalo sorodstvo.' Villa Madero, Lomas del Mirador, Strahomer, Ig pri Ljubljani.
Slovenski dan
DAN SLOVENSKE SKUPNOSTI V ARGENTINI 6. APRILA 1986
Na predvečer nastop rojakov iz Mendoze z igro “MAGDENA ŽRTEV”. V nedeljo v Našem domu v San Justo mogočna manifestacija slovenstva s sodelovanjem osmilh slovenskih Domov.
Vabi Zedinjena Slovenija

FRAN MILČINSKI
(6)
Ptički brez gnezda
„Učičajte se no, gospa!“ je rekel mojster in prekinil delo. „Tončka vzameva s kmetov k sebi. Star je deset let, šole na kmetih so slabe, v Ljubljani se bo vendar navzel malo več učenosti in manir, da bo potem laže sedel tu pri meni na stolu.“
Pirčeva je polagala deske v postelj-njak. „Skrajni čas je, da ga vzameva zopet k sebi. Tak je že postal — verjamete, gospa? — teti, ki je zdaj pri njej, pravi mama, meni pa teta. In še jokal se je, žaba, da ne gre in ne gre v Ljubljano; teta, moja sestra, mu je pa pomagala: „Pusti mi ga, deset let sem zanj skrbela, če ga do zdaj nisi pogrešala, ga zdaj tudi ne boš!‘ — Nič ne rečem, saj ga ima res rada. Toda na koncu koncev je le najin sin in ne njen — ali naj vse žive dni gnoj kida in krave pase?“
Čevljar je pritrdil: „Midva sva mestna, fant je tudi mesten, zato spada v mesto in ne med kmete.“
„Saj ga nisva dala rada iz hiše,“ je nadaljevala mojstrica, „toda kaj sva hotela: v tovarno sem hodila, ali jo naj pustim zaradi otroka in zgubim pokojnino? Zdaj sem dosegla leta, zdaj sem izpregla, imam pokojnino — dobri so tolarčki! — zdaj ga lahko komandirava doma.“
„Taka novica! Kdaj pa pride?“ „Pojutrišnjem, v nedeljo. Sam grem ponj“, se je oglasil mojster. „Ženi. ga teta nemara niti ne bi dala.“
„Ti — pa da ne boš hud z njim!“ ga je opomnila žena.
„Pojedel ga bom!“ jo je šaljivo zavrnil mojster. „Ubogati mora, pa bova prijatelja. — Peter, kam pa spet zijaš?“
Peter je zavpil „av!“, še preden ga je mojster ujel za uho; drugega odgovora ni dal, le z večjo vnemo se je spet posvetil delu.
„Kaj sem hotela reči...“ je povzela besedo Jerajeva. „Ne, sem rekla, to moram, da vam povem, kaj se mi je sanjalo. Kaj takega še ne!“
V dokaz popolne pozornosti sta Pirčeva dva prekinila vsak svoje delo in se obrnila k Jerajevi.
„Tako je bilo,“ je pravila Jerajeva, „kakor da še nisem poročena in sva šli vkupe z mano po mestu, eno nogo so imeli boso, eno pa v velikanski rdeči copati. Mama, sem rekla, kakšni pa ste, pojdite, kupite si čevlje! — Kako, so rekli, ko nimam več kakor sedemdeset krajcarjev! — Pa se že znaj-deva pred vežo, kjer je stara babura — tisti zeljarici Bončarici je bila podobna — prodajala razno obutel. Mama, sem rekla, kupite si no čevlje, dvajset krajcarjev imam, pa jih dam zraven! — Ženska naju vidi pa privleče izpod stojnice en edini čižem, zelen je bil, pri prstih zakrivljen navzgor in s kraguljčkom — ali je mogoče, da se človeku kaj takega sanja? — in je rekla: Zato ker ste vi, je rekla, tale
čižem vam dam za petdeset soldov. — Pa so ga kupili mama. — Kaj pravite k temu?“
„Sedemdeset, dvajset, petdeset,“ je ugibal mojster, „prepametne se mi zde številke, prelepo razdeljene — take nerade pridejo.“
„Kamor jih stavite,“ je ugovarjala Jerajeva, „če so števiike nerodne, jih je treba staviti na Line, tam prihajajo bolj čudne... Tako živo se mi je sanjalo, mož mi je rekel: Naj se pes obesi, kar cel goldinar stavi! — Nekaj tisočakov bi se prileglo... Mojster, halo! Korajža velja!“
„Desetico bi tvegal../.“ je rekel mojster, „kar nič mi niso všeč te številke.“
„Desetico? Ali vas ni sram. gospod Pirc? Manj ko goldinar pa res ne vzamem.“
„Desetica je dovolj,“ je možu pritrjevala Pirčeva.
„O, gospod Pirc!“ je pihala Jerajeva mojstru na dušo, „zdaj se skaže, ali ima moja beseda pri vas kaj veljave ali nič. Pomislite, moje so sanje, moje! Kar je manj ko goldinar, je razžalitev. Gospod Pirc — kavalir!“
Gospod Pirc z rumeno brado je bil premagan, le zaradi žene se je še malo opletal. „Ej,“ je slednjič izjavil, „naj pa bo. Če zadeneva, žena, si pa kar postaviva hišico.“ Okoli lastne hiše se jima je pletel smisel življenja, zanjo sta delala in varčevala.
Jerajeva je dobila v roko denar za loterijo in zdaj je bila pot prosta za drug razgovor.
Stemnilo se je bilo, Peter je nažgal petrolejko in jo postavil na Čevljarsko
PRODAM LEPO HIŠO
ESLOVENIA LIBRE
v Munro
Dnevna soba, obednica, dve spalnici, kuhinja, kopalnica, soba s teraso, vrt, garaža z galerijo, telefon.	Cena: 35.000 dolarjev.
760-3693
V Slovenskem donni v Carapachayu
bo na cvetno nedeljo 23. t. in. sv. maša za pòk. msgr. A. O-rebar j a in nàto skupno družinsko kosilo.
Vsakoletna tombola z bogatimi dobitki, bo V Carapachayu v nedeljo 13. aprila.
j V naselju blizu PRISTAVE na prodaj
6S	' 9
j CHALET S TELEFONOM
■	S
: , :
Informacije T. E. 629-9174. j
Fundador: MILOŠ STARE MDACCION Y ADMIN1STRACIOH:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 69-9508
Glavni urednik;
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. line Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Naročnina Svobodne 81ov«*ije za L IMS:
Za Argentino A 24, pri pošiljanju po potati A 25; Združ. države in Kanada pri pošiljanja z letalsko pošto 69 USA doL; obmejne države Argentine 53 USA doL; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 46 USA dol.
TALLERES GRAFIC06 "VILKO” S XL., ESTÀ-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AĐUB -T. E. 362-7215
Počitniški dom dr. Rudolfa Hanželiča v maj globlji žalosti sporoča, da je odšel po plačilo k Najvišjemu njegov prvi častni član
msgr, Anton Orehov,
ki je od ustanovitve Počitniškega doma skozi vsa leta vedno in zvesto obiskoval ta dom in ki je po smrti dr. Hanželiča prevzel duhvomo vodstvo mladinske kolonije.
Vsemogočni naj mu nakloni obilno plačilo za veliko delo, ki ga je opravil za nas.
Počitniški dom dr. Rudolfa Hanželiča
Svoji k svojim!
Zakaj bi svoje prihranke nalagali drugod, ko pa vam SLO G A nudi iste ali večje obresti, brez stroškov, brez omejitev, pa še lepe socialne podpore od A 100.- do A 500.-?
Zakaj bi kupovali predmetu za dom in druge, reči na obroke, kjer vam računajo zelo visoke obresti, ko pa v SLOGI lahko dobite mmogo cenejše in ugodnejše posojilo? Pomislite in odločite te!
KREDITNA ZADRUGA IN MUTUAL SLOGA
Že več ko 30 let v službi slovenskega človeka v Argentini. Glavna pisarna: Bmé. Mitre 97 - Ramos Mejia - Tel. 658-6574 in 654-6438. Podružnice: San Martin - Slovenski dom; Slovenska vas, Lands - Hladnikov dom; Castelar-Morón - Slovenska Pri stava.
Tudi vam se izplača delati z nami! Za informacije smo vam na uslugo osebno ali po telefonu.
V SLOGI JE MOč!
mizico — zunaj se je razlegalo Nan-čino hudovanje.
„Ali jo slišite?“ je rekla Jerajeva in popisala burni prizor med Nančo, njeno sestro in Stankom.
„O mlaju je vsakikrat bolj huda,“ je pripomnila Pirčeva. ,,Saj se nad mano tudi nosi.“
„Sem slišala.. Kaj pa ji ni prav?“ „Oštela sem jo zaradi las, zakaj si jih pošteno ne očeše — vkup se ji drže kakor gnezdo. Pa mi je zamerila dobre nauke in zdaj zabavlja zoper hrano. Sem že vajena tega. Ni prijetno, jima kuhati in streči, Nanči in staremu, ki skoraj ne pusti človeka blizu — rajši danes neham ko jutri, če bi se človeku ne smilila...“
„Nanča je otročja, hudobna je pa tudi,“ je razložil mojster. „Potrebna je, da jo spet enkrat obišče rajni gospod Anton in jo malo postraši.“ Pomežiknil je Jerajevi.
„Nikar!“ je rekla, Pirčeva. „Saj reva ne more za to, kakršna je.“
Jerajeva pa je odgovorila: „Naredimo.“ Vzdihnila je in se poslovila.
Tisto noč je res strašilo pri Nanči. Komaj je bila ugasnila luč in dobro zatisnila oči, jo je zbudilo skrivnostno prasketanje po oknu, kakor bi ga kdo ometal, in trikrat je udarilo po šipi. Nanči je postalo vroče in mraz, zaječala je pobožen vzdih, skrila se pod odejo in pričela vzbujati kes, kolikor ga je znala. V svojem strahu in pod odejo ni niti čula, kako se je po končanem spominu zaprlo okno pri Jerajevih.
In drugi dan je bila zelo prijazna in pohlevna in hrana pri Pirčevih ji je zopet dišala.
MALI OGLASI
Arhitekti
arh. Marija Bavec — Belgrano 123 —
17.	nad. ‘,5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned. sreda, petek od 16 do
19.
Gospodarstvo
Ca var o van j a M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127
Kreditna zadruga SLOGA — Bmé, Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Zemljišče (270 m2) v Slovenski vasi.
Informacije: Lovro Jan ali T. E. 766-6376 v soboto in nedeljo.
Pod zaglavjem MALI OGLASI nudimo slovenskim podjetnikom, trgovcem, profesionalcem in drugim, da lahko dalj časa in poceni oglasu, jejo v našem listu.
Cena največ štirih vrstic A 2 za
enkratno objavo, za ves mesec — 4 številke — A 6.
/