CESKA IN EU Ladislav CABADA' J^!^'!^!^!. aA/IA J / \'Ju\I ČIANHK RAZUMEVANJE NACIONALNE IN EVROPSKE IDENTITETE - PRIMER ČEŠKE REPUBLIKE Povzetek. Proces [Mvezoi atija ermpskih držav hi naslajanja enotne evmpske države ima vehko razhčnih možnosti. Kot osnova za oblikovanje fedemlne Evrope je bila izbrana Evropska unija, ki se iz ekonomske organizacije počasi spremin ja v organizacijo z atributi državnosti. Videz evrofh ske države je odvisen od tega, če bo Evropski uniji uspelo izpolniti osnovne predpostavke federalizacije • oblikovanje evivpske identitete in spoštovanje nacionalnih ter regionalnih identitet. Proces naslajanja skupne evropske identitete bo dolgotrajen in njegov uspeh je odvisen od dolgo/ttčne ekonomske in politične prosperitete Evivpske nnije oz. države. Ekonomski propad bi pomenil odpoved evropski tdentiteti in vrnitev evropskih državljanov k nacionalnim identitetam. Češka republika predstavlja primer majhne države, ki se zaveda nujnosti vstopa v Evivpsko unijo, vendar se njene politične elite niso sposobne dogovoriti o političnih prioritetah. Proevropska politika zato na Češkem stagnira, zagovorniki evropske politike pa so omejeni zam-d i velike koalicije -evivskeptikov'. Večina češke javnosti kljub realni politiki vlade podpim vstop v Evmpsko unijo. Ključne besede. Evropa, Evmpska unija, evropska identiteta. supranacionalnost. Republika Češka Uvod Evropa in evropska civilizacija je bila v.se do začetka 20. stoletja dominantna svetovna civilizacija, ki je precU.sem na jx)dlagi tehnološke razvitosti obvladovala svetovno politiko. Že sam izzid 1. svetovne vojne je pokazal, da .se je center svetovne moči preselil čez Atlantski ocean v Združene države, ki .so vojno zaključile kol jasen gosjiodarski zmagovalec. Na drugi strani je s spremembo političnega režima leta 1917 zaživela sovjetska Rusija, ki se je kasneje transformirala v .Sovjetsko zvezo kot evrazijsko velesilo. Emancipacija svetovne "periferije" je bila karakte-rizirana tudi z ekonomskim in vojaškim podvigom Japonske oz. celotne Azije. Ravno nasprotno pa je bila Evropa razcepljena v veliko število majhnih s;imostoj-nih držav, ki so tekmovale med .seboj (Coudenho\e-Kalergi. 1993). ' t)r. fjitti.\liw CMlHutn. tisisleiil iiii (»hlvlkii za fmlllolojiljo t-abiillelcza itriiilK-iie ivite Karluiv lliilivr-zc f fragi. Novonasiali clriižbeiio-politični red v mednarodnih odnosiii je bil potrjen uidi jX) drugi s\eto\'ni \ojni. Nova oblika mednarodnega sistema je bila povezana predvsem s tekmovanjem njed Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, oz. med t. i. prvim in ilrugim s\eioin, ki sta se jxjtegovala za jjridobitev tretjega sveta (Dahrendori, 1991). Kvropa je v tem sistemu postala le - vojaško šii)ek in v prvem desetletju po vojni tudi gospotlarsko odvi.sen - del prvega .sveta. Prvi svet je bil pogosto zaznanjovan kot "Zahod". Ta termin je imel poleg jasnega namiga na geografski položaj ilva različna pomena. Prvi je opisoval vojaško zavezništvo oblikovano proti So% jet.ski zvezi in njenim satelitom. Med temi državami je bilo tudi nekaj takšnih, ki .so .se strinjale le z nekaterimi zahodnimi vrednotami. Drugi pomen lx;.sede Zahod je nasprotno označeval skupek osnovnih civilizacijskih vrednot kot so .sv Ijahi nacionalno oznako. Tako so Evropejci svoje nasprotnike označevali kot Mavre, Saraccnf, Turke ali Tatare; muslimanski svei pa je govoril o Grkih, Rimljanih, Frankih ali Slovanih. Paradoksalna sprememba .se je zgodila šele po oblikovanju močnih evropskih nacionalnih držav - krščanski svet je na začetku 19- stoletja med muslimani označen kot Unipa (Lewis, 1995: 3.V31). Razumevanje Evrope kol trdnjave .se je nadalje\alo tudi po 1. s\'elovni vojni, ob redefiniciji zunanjega sovražnika. R. N. Coudenhove-Kalergi je svojo Pan-Evropo napisal predv.sem v strahu pred sovjetsko Rusijo. Njegowi Pan-Evropa je tako spet pojmovana kot obrambna zveza, ki naj bi rešila položaj Evrope v tekmi z zunanjim .svetom, predv.sem z ozemlji na .svoji vzhodni meji.^ Za zgoraj omenjenega avtorja obstajata .samo dve možno.sti zedinjene Evro|x.' - federalizacija Evrope ali zmaga Rusije v vojni z Evropo; meje Evrope predstavljajo Atlant.ski ocean, Sretlozemsko morje in meja Rusije oz. Sovjetske zveze.' Coudenhove-Kalergi razmišlja tudi o možnostih oblikovanja evrop.ske nacije. Temelj pred.suivlja kuliurna tradicija, predvsem krščanstvo. Kot primer nacije, ki sc je oblikovala na podlagi kulture, navaja Kitajce. Za\'rača pa n;icion;ilizem 19. sto letja in pozi\a vse Pan-Evropejce v Evropi, da bi iireprič;ili nacionaliste v svojih državah o kori.stnosti in neizogibnosti fedcraliz:icije Evrope in irtli, da bo n;i.sledn-ja vojna meti evropskimi nacijami Evrojjo pripeljala ixitl zunanjo natlvlatlo (Coutlenhove-Kalergi. 1993). c;oudenhove-Kalergi je torej zahie\ ;il postopno s|jre-memlx) Evro]>e v fetlerativno enoto, kateri bi se tiržavljani otipovetlali .s\oji nacionalnosti in sc na potllagi kulturne tratlicije spremenili v Evropejce. Evropa bi takt) tlelovala na enak način kol ameri.ški melting pot, v katerem bi se raztopile v.se evrop.ske nacije. Takšna kolektivna identiteta bi bila zgrajen;! pretiv.sem na čustvih. Prctlsia\ a, tla bo nasletlnja ••evrt)pska" vojna pomenila konec F.vro|x; ktit mednarodne velesile, se je po II. svetovni vojni tleloma uresničila. Del Evrope je za-.setlla Sovjetska z%eza, kar je jiomenilo jxiinik meje ruskega pan-rcgiona globoko na zahod. Z;!hodni tlel Evrope je bil pod nadzorom Združenih tiržav spre!iienjen v irtlnj;ivo, tokrat z;iradi grožnje velikoru.skega imperializma zavitega v komunistično itieologijo. Evropa je bila tako raztleljena meti Zahtxl in Vzhod; zahotini tlel Evrope .se jc razglasil z;i etiinega na.slednika. Hvrop;i je bila tako omejena le na geografski pojem. Do spremembe je pri.šlo šele po razpadu so\ jetskega bloka, ko se je |XMit>vno odjjda možnost za zedinjenje Evrope. Zahodni del kontinenta, ki je oblikoval precej razvilo gospotlar.sko iniegracijt), je za drža\c vzhotinega dela [jretlstavljal primer, kaieiemu .so .se hotele čimprej približali. Strokovnjaki .so že na začetku tle\ettlcseiih let opozairjali. tl;i ekotiomska integracija Zahotine Evrope ne pretl-st;ivlja zadostne osnove, na kateri bi bilo možno zgratliii evropsko itleniiieio. Evropska unija, ki se jc razglasila za etiino realno njožntist zetlinjenja E\ ropc. je ' Coiiileiilioiv Kftlerfit Je sivi razdelil im /kI Imii ivftlJ ki iitij bi lekninralc zirajo |>rimeri kot je naziv jjarlamenta tiržav Evropske imije Evropski parlament, čeprav omenjeni organ predstavlja samo manjšino evropskih tiržav in sploh ni reprezentativno evropsko telo." Tudi razvoj v vzliodnem delu Evrope je bil zelo zapleten. Metitem ko je zahodni del kontinenta pt^glabljal svojo integracijo, je bil vzhtxlni prizadet z valt)m dezintegracije in nacionalizm:i. Oba procesa sta vsekakt)r tesno ptnezana; tiržave vzhodne Evrope so izgubile svojo itlentiteto in se nenadoma zna.šle v vakuumu, ki bi ga nK)rala hitro zapolniti Evrop.ska imija. Velikt)krat .se zdi, tla bi stanje v nekaterih vzhotintjevropskih državah pomiril prav vstop v Evropsko unijo (Kučera, 1995:6); govorimo o tiržavah. ki so stabilizirale svojo nt)tranjepolitično situacijo in odnose s sosedi. Na žalost pa nekatere tiržave Evropske unije tlolgo ni.so hotele videti razlik med post-komunističnimi drž:ivami. Kot reakcija na "enoten" pogleti n:i \ zliotlnoevropske tiržave se je pt)j;ivil na-st:inek novih terminov, ki so .še bolj zameglili pogleti na Evropo. Države s stabiliziram) tlentokracijo so .se morale formaint) ločiti od .svojih nemirnih (vzJtotlnih) so.sedov - tako je nastal termin Srednjevzhodna Evropa. Omenjeni termin razumemo kot umetno oznako za vzhtjtinoevropske tlrža\e, ki - pretivsem zaratli "ekonomskega egoizm;!" zahodnoevropskih tiržav - Se ni.so [KJstale članice Evrojv ske luiije. Države Sretlnjevzhotlne Evrope so vključene v prvi val širitve, ki je bil pred kratkim relativiziran s strani Evrop.ske unije. Drugi termin, ki kaže na cepitev pojma Evrope, je Jugovzhodna Evropa. Termin, ki je bil oblikovan meti "kosovsko krizo", je nadomestil geografski termin Balk;m. Drža\ e te regije so bile prizatlete z močnim valom euiičnega sovraštva oz. nasilja, tako tla sc niso razvijale v smeri demokracije in ekonomske prosperitete z enako hitrostjo kot države Sretlnjevzhotlne Evrope. ZahotI je tleklariral svojo pripravljenost pomagati pri stabilizaciji Jugovzhodne Evrope, hkrati pa moramo omeniti, da .se regija spreminja v mednarodni protektorat, kar pomeni, da je njegova integracija v Evropsko unijo možna -šele v dolgoročnem obdobju (Cabatla in Ehl, 1999). V primeru, da Evropsk:i luiija res prevzame odgovornost za Jugf)vzhodno Evropo in jo v prihodnosti tutli absorbira, to pomeni pono\'en premik meje Evrope na vzhotl. Geopolitiki so namreč Balkan tradicionalno označevali kot mejno potlročje meti ev ropsko in evroazijsko p;uiregijo. ki sta si ga hoteli obe pan- • Uilitiii bi lunvMi iirimcrjtim z rojtiSL-o urutmiztKiju imemivdiio /tiliiMliiiK-mijisbii imiJa. TEORIJA IN PRAKSA let 37.1/20CX) regiji privojevati (Hnizcio, 1995: 71), kar l>i pomenilo selitev meje meil panregijami v Turčijo ali še dlje na jugovzhod. Federacija Evropa Sitpraiuic/oiitilna evropska država Evropska luiija se |X)časi transiormira v (zahodnolevropsko državo. Transformacija zahteva tako bistvene .spremembe, d:i si treniitno nihče ne upa trditi, ali bo uspešna oz. ne bo pomenila vrnitve Evropske iniije na nižjo integracijsko raven ali celo razpada Evrop.ske unije. V konfrontaciji z zgodovinskimi interesi in |>ovezava-mi posameznih držav Evrop.ske unije pomeni veliko nevarnost pretiv.sem ne.spo-razum v oblikovanju skupne zunanje, obrambne in varnostne politike. Naslednjo potencialn<3 nevarnost pa predstav ljajo nove države članice v smislu obremenitve proce.sa konsenzualnega sprejemanja odločitev (če bo le-ta .scved;i ohranjen). Poniemljno jc, tla evropska supranacionalna država pritlobi takšna poobla.stila, s katerimi lahko jamči svoj ki.sten pravni red ne glede na meje in intere.se tiržav, ki botitj ztiruženc v njenem okviru; evro])sk;i država mont n;imreč postati tiržava enotneg;i pr;iv;i (Kučem, 1995: 6). Menim, tla je neizogibna graditev fetlerainc Evro|je n:i tlrž;)vljanskcm principu. Za oblikovanje evrop.ske n;icionalno.sti na ničun posameznih nacij namreč manj-k;ita tlv;i ključn;i pogoj;i, ki bi zagotovila sprejetje evropske n;icion:ilnosti. Prvi |X)goj jc dolgoročni t)bstoj n;icionalne identifikacije, ki n;isprotujc "umetnemu" oblikovanju evrop.ske nacionaltuisti. Drugi pogt)j pa je ločev;uije evrop.ske nacionalnosti od tirugih nacionalnosti. Za izpolnitev slednjega manjk;i predv.sem skupni jezik, ki bi ga uporabljale ne .samo elite, temveč vsi tlrž;ivlj;ini evrop.ske tlrž:ive (Rizman, 1998: 23-24). Fcdcniln;! Evropa scvctla nc sme z;mem:irjati obstoj;i nacion:ilnih tlrž;iv poti svojim okriljem. Poleg obliktnanja supran:icif)nalnih institucij mora uvelj;iviti zelo pomemben pogoj fetier;iliz;tcije - oblikovanje potltlrž;ivnih enot, regij. Prvi korak v tej smeri jc bil storjen z oblikovanjem Odbtjra regij, ki siccr nima st;ttusa organa Evropske unije, ventlar bi v prihotlnosti lahko postal .se.stavni del institucitinalnc oblike Unije (Doležil, 1999: 69). Nev;irnost rcgion;iliz;icije temelji n:i tlejsivu, tl:i bi nek;iterc regije evropske države lahkt) začele težiti k oblikovanju lastne drž;ive (B;i.skija, K:it;ilonija itn.). Federalni princip evrop.ske države bi takšno emancipacijo omogočal, ventlar bi bila reakcija tutcionalnih držav najbrž negativna. Nekateri strokovnjaki trdijo, da bo oblikov;inje .supranacionainc evrop.ske tiržave j>re|>rečil obstoj transnacion:ilnih regij znt)tr;ij p;inevropske regije. Tako oblikov;tn;i Evropa naj ne bi bila usmcrjetui k celotni politični integntciji, marveč k delitvi na iran.sn;icionalne dele; pri tem lahko transnacion;ilni del prctlst;ivlja tudi n:icionalna država (Italija). Kot primer tr;uvsn;icion;ilnih regij .se t)mcnj;ijo britan-.ski otoki, .Skandinavija, Iberski polotok. Srednja Evropa, Balkan itn. Evropska drž;iva bi verjetno lahko obstajala tudi brez nekaterih obrobnih transnacionalnih regij (Balkan, Velika Britanija), odsotnost večine ostalih transnacionalnih regij pa bi verjetno |X)nienila konec ideje enotne Evrope. N;i podkigi teg;i l;ihko rečemo, da sc zdi zelo koristna čimprejšnja integracija držav Srednje Evrope v Evropsko unijo (Mnizdo, 1995: 81-85). Oblikovanje enotne evrop.ske tlržave tudi ne sme pomeniti pritisk velikih nacij na majhne (tlo takšnega pritiska bi lahkt) prihajalo prav znotraj transnacion:ilnih regij). V pf)gojih različne inienzivnt).sti ekonom.skega, pt)litičnega in kulturnega vpliva določenih nacij, bi bilo namreč zelo nevarno zavreči osnovne atribute nacionalnih tiržav, ker bi tt) \erjetnt) povzročilt) po.stopno ab.sf)rbcijo majhnih nacij s strani velikih. Takšno - seveda zelo dolgoročno - tlejstvo bi pt)menilo ravno na.sprotnt) oblikt) nastanka ent)tne nacionalnt).sti kot v primeru ameriškega iiielt-iiig poia (Jmcčk-A. 1999: l.?8). Največja nevarnost za letleralno Evropt) kajpada izhaja že iz njene lederalnosii. Zgotlovinska izkušnja namreč kaže, tla so večnacionalne letleracije - F.vropska unija je v tem trenutku konstituirana bolj kt)t kt)nrederacija - stabilne tlo tbločene mere. Do politične krize prihaja večinoma na podlagi ekonomskih težav, za katere določene konstitutivne enote nalagajo krivtio drugim. Umetna evrop.ska nacionalnost bi bila v takš/iem primeru verjetno precej hitro |X)zabljena in natlt)me.ščena z (državnim) nacionalizmom. Skratka, za evropsko državo jc nujna dolgoročna ekonomska uspešnost, ki bi omogočila tutli oblikovanje evrop.ske nacionalnosti. Evropske it/eiilllete Da ne bi ostali le pri umetnem terminu, mora biti oblikovanje cvrop.ske nacionalnosti |X)dprto s čustvent) pripatinostjt) piebivalcev evropske tiržavc. Za obliko vanje evro|)ske identitete namreč veljajo isti pogoji kot za oblikovanje nacionalnih identitet. Kot glavni pogoj lahko navedemo kolektivno zavest, ki je ix)vezana s čustvenim doživljanjem .skupne zgfxlovine, kulture, umetno.sti, tudi s skupnim trplje-njen» ali grehom. Razvoj omenjenih atributov nacionalne samoidentilikacije v enotni Evropi lahko pričakujemo šele čez relativno dolgo časovno obtiobje. Drugi pogoj je zelo tesno povezan s prvim. Oblikovanje evropske nacionalno.sti zahteva t. i. kolektivnt) iztisnenje. To pomeni bri.sanje v.seh spt)minov in zgo-dovin.skih izku.šenj, ki bi lahko ponovno prinesle prepire ali celo razcepittjv evrf)|> ske nacijc; tudi slednji pogoj zahtev-a precej časa, v katerem evropski tiržavljani "|X)zabijo" bivše - praktičnt) držiivljanskc - vojne in druge konflikte. V tem smislu lahko govorimo tutli o pripravljenosti otipuščati (Mertes, 1995: 27). Najbolj pomeben pogoj pa jc "neizpodbitna" želja evropskih državljanov delili si skupno prihodnost v smislu Renanove izjave, tla je življenje naroda vsakotl-ncvni plebiscit. Že prej smo omenili, tla je zgornja želja tesno povezana z ekonomskim uspehom evropske države. Ce bi se koncept, ki ga ol)likuje birokracija v Bru.slju, pokazal kot nefunkcionalen, bi to tlejstvo pretreslo tudi zaujjanje evropskih tiržavljanov v takšno tiržavo (Belien, 1995: .52). Evropske države so že sprejele itiejo Evro|).skc unije kot etlino realno, neuspeh Unije pa bi verjetno pomenil njen razpad na transnacionalne regije ali celo nacionalne tiržavc. Poti vplivom ideje evroj)ske države kot razširjene Evropske unije, .se bo torej oblikovala skupna evrt)pska (supra)nacionalnost in itleniiieta, ki vsekakt)r ni kvalitativno popolnoma primerljiva z nacionalnimi identitetami. Avtorji v tem .smislu govorijo o več evropskih itlemitciai>, ki se hoclo postopno uveljavljale. li\ ropske iclentileie .se botlo obliko\ale kot kombinacija insiiiiicionalne in politične identitete, ki jo predstavlja koncept F.vrop.ske iinije, ter različnih kiiltiirnih. etničnih in nacionalnih identitet (Žagar, 1998: .31). Razumljivo jc, da je trenutno nemogoče natančno ugotoviti, katera o razumeti kot nerealno; kakršnakoli težnja po omejitvi uporabe majhnih jezikov na institucionalni in drugih ravneh bi zagotovo pomenila odpor majhnih nacij. Evropsk:! identiteta bi sc lahko oblikoval;! podobno kot npr., zgotlo\'insko glctlatio, itientiteta švicarske nacije. .^vica, čepniv v tem trenutku ne participira v evropskih integricijskih procesih, prcdstavlj:i primer posebne oblike .supran:i-cion:ilne idciititetc, ki ni |x>vezana s sku|)nim jezikom, ampak s .skupno zgodovino in kulturnimi vrednotami - torej z atributi, ki jih poudaijamo. k;!dar teoretiziramo o evropski itietuiteti. Švicarski poutlarek na regionalno in (kon)fetlen!l-no politiko v tetn smislu lahkcj istovetimo z deklariranimi težnjami Evropske unije. Republika Če.ška Češka republika je tipičen primer majhne drž;tvc, ki deklarira nujnost intcgni-cije v Evrop.sko unijo, obenem pa sc med njenimi držitvijani in |X)litičnimi elitami poj;ivlja precej moč;m strah preti izgubti n;icionalne itientitetc v enottii Evropi. Definicija njene nacionalne itientitetc p;t ni popolnoma jasna, predv.scm zaratli razcepitve Češkoslovaške feclcnicije ob koncu leta 1992. Javnost in politične elite so sc namreč tlo leta 1992 popolnom;t istovetile s ' češkoslovaško" identiteto; v na.s-protju s slov;iškim, češki tlel fetleracije ni nikoli razmišlj;il o možnosti razccpitvc skupne države. Obstoj .samo.stojne Češke repul^like tako ni prine.sel bistvene spre-nieinl^e v poglecki na državo - prebivaki Če.ške republike razumejo Če.ško kot neposrednega naslednika biv.še federacije. Simbolično takšno stanje lahko opi.šemo na primerih državne zastave, himne, državnih praznikov." K takšnemu oi)čutku je verjetno prispevala tudi .selitev slova.ških kulturnih elit na Češko v času vladavine slova.škega (sremiera Vladimira Mečiarja: slova.ški jezik je prav zahvaljujoč tej eliti .še vedno zaznavan kot neke vrste "domači" jezik. Razcepitev Češkoslovaške bi lahko bila razumljena kot nasprotje integracijskih proce.sov v (Zahotini) Rvropi. Nesporazun) meti češkt) in sknaško pt)litičnt) elito, ki jc tiržavo pripeljal do razcepitve, v.sekakor ne more biti tlojeman kot metlna-cionalno .sovraštvt>. Nacionalni izbruhi .so bili v času cepitve prej izjema kot pravi-If), proces raztlružiive pa zelo miren, k;ir je nenavatino tutli za sicer stabilne zaht>tlne tiržave. Želja slov.iškega narotla pt> t)blikovanju samostojne tiržave in njegovi j^reobrazbi v nacijo je bila popolnoma legitimna, bila pa je tutli pomembna za prihotinjo evrop.sko integracijo (Paukovič, 1997: 88). Če.škoslovaška "kriza" je namreč pokazala, tl:( princip kon.senzualnega otiločanja ne funkcionira univerzalno. V lederaciji z tivema člantima je namreč zelo težko tloscči kon.senz in kar je paratlok.salno, veliko težje kot v večnacionalnih federacijah". Gletle na oblikovanje enotne evropske identitete lahko trtlimo. da bi bil proces identifikacije pt>samezni-ka z regif>nalnt). narodno, nacionaliu) ter supranacionalnt) evrtjp.sko itientiteto verjetno preveč zapleten, če ne bi pri.šlo tlo emancipacije narodov kol je .slt)va.ški. sltjvenski in o.st:ilih. Veriga - regionalna, nacionalna in evrop.ska itientiict;i - .se ztli v tem primeru optimalna. Trditev ptjmeni. tla bo vstop fetleracij v enotno I-vroiK) frtcževal tiblikovanje ev ropske itleniiteie . Češko nacionaint) klentiieto so torej leta 1992 "oblikovale" politične elite v strahu, da bi nesporazum s slovaškimi politiki lahko pomenil za.stoj transformacije in deniokratizacijc tiržave. Prvi, ki je pričel gtnorili o možno.sti .samostojne Češke republike, je bil veliki kritik slovaških zaviranj v federalnem parlamentu, pretlsetl-nik Državljanske deniokratske zveze (ODA) Jan Kalvotla: glavno vlogo v proce.su cepitve p;i sta otiigrala zmagovalca volitev, ki st) v v.sakem tlelu fetleracije ptMekale ločent) - Vaciav Klaus in Vladimir .Mečiar. Klau.sova Državljanska demokratska .stranka (ODS) je kasneje obvlatlovala politično prizorišče na Če.škem. ukvarj:ila pa se je pretiv.sen» z ekonomskimi aspekti transformacije. Poltižaj političnih .strank n;i Če.škem je tako močan, tla .se moranu) vedntj, ko govorimo o kakršnemkoli |X)litičnem problemu, ukvarjati predvsem s .stališči političnih strank. Tratlicionalna .strankarska država, ki .se je razvila med vojnama, je bila po letu 1989 videna kot vzor in ix)tem celt) "izboljšana". Politične .stranke vsekakor živijo v socialni izolaciji in ni.so spo.sobne formulirali političnih programov, njihove aktivnosti pa se pogosto končajt) v o.sebnih prepirih med politiki (Kune, 1999: 163-16 i). Zaratli pasivne javnosti in nerazvite civilne družlx% .so politične .stranke na Če.škem v.sekakor glavni politični in tiružbeni dejavnik. ■ Km I km tirim misli Čelu ie iviliio imislmijiijn JN. iiIiUiIht. lurvj (Um misliiiibti ČefLtisloitifbe iv/mb-UL'v f hm /9/.V 1)1111 luisltmkii ČeSke iv/iiihlike 11 jmmur iiiis/mimn iiimti zti Čvhv skoni/ iiuIh-iiv-gti Ciisltviivnii /iiiiiifiui. • Suniti iil> nilm niiieiiiniii /irlimr llvlRije. ki bi liiliku firiSIn ilo /HMlabnili h-iiif. RcioriOno so se vse pomembne politične stranke (z izjemo komunistov) vedno strinjale z nujnostjo hitrega vstopa Republike Češke v zvezo Nato in Evropsko unijo. Njihova dejanska politika pa v.sekakor ni bila preveč konsistentna in zadnja leta kažejo, da predvsem ODS in Klaus o.sebno ne vidita vstopa v Evropsko unijo kot svojo politično prioriteto. Klaus, ki je zaznamovan kot "evroskeptik", irdi, da obstaja velika razlika meti vrnitvijo v Evro|X) in vsto|5om Evropsko unijo. Istovetenje obeh procesov razume kot veliko |K)enostavljanje. Vrnite\' Češke repuljlike v Evropo je ptimenila le vrnitev v civilizacijski in kulturni kontekst, v katerem so Čehi živeli tlolga stf)letja. .Med komunizmom je bilo "član.st\o" Čehov v Evropi začasno prekinjeno, \entlar pa je s koncem komunističnega režima in hitro tran.s-lormacijo, vrnitev Čehov v Evrt)|X) že skoraj realizirana. Ravnt) na.sprt)tnti, Klaus vidi Evropsko unijo ktn .skupek zelo kt)nkretnih ptjliiičnih in ekonomskih sptj-razumov, ki zrcalijo realne intere.se in otlno.se v evropskem prtisttjru (Klau.s. 1999). Evrtjpska unija za Klausa tt)rej pt)meni ekt^nomsko unijo in niti ne razmi.šlja o evropski itleiuiteti. Ventlar pa tutli tiruge politične stranke niso sptisobne razmišljati in tlelinirati niti pozicije Češke republike v "novi" Evropi niti češke nacionalne identitete in nacionalnih intere.sov. Nekatere stranke imajo v .svojem nazivu namreč še \etlno be.setlo češkosloraška (krščanski tlemokrati, republikanci). V .sedmih letih .samostt)jne Češke republike ptjiitična elita ni bila spo.stjbna tlelinirati nacionalnih interesov, zatt) je pretistava, kaj sploh češka nacionalna identiteta je, zelo zamegljena (Novaček. 1998). Definicija nacionalne klentiiete je tako prepu.ščena ekstremističnim političnim strankam, predv.sem ktinuuiistom in republikancem. Konninistična stranka Češke in .Mt)rav.ske je etiina češka stranka, ki .se v celoti ne strinja s .spremembami po letu 1989. Kt)munisti zavračajo članstvo Češke repulv like v z\ezi Nato, tltjlgo so nastopali tutli proti možnt)sti vstopa Če.ške republike v Evropsko unijo. V zatlnjih me.secih izražajo rahlo potlj^oro tej možnosti, ventlar istočasno zahtevajo ukinitev .Maastrichtske in Amstertlamske pogotllx;. Komunistična stranka definira češko nacionalntj identiteto na tiveh temeljih - ekonomskem in političnem. Obe tlefiniciji pa sta vsekakor postavljeni negativno: v ekonomski tlimenziji na.stopajo komunisti proti vstopu tujega kapitala v češko ekonomiko in trtlijo, tla razprotlaja nacionalne intlustrije pomeni ktilonizacijo s strani Zahtida, pretivsem Ztiruženih držav in Nemčije. V politični tlimenziji pa na.stopajo pretlv.sem prt)ti Nemčiji. Pri tem pa zlorabljajo zg(xlovinski spomin starejših generacij in nerazrešeno v|>i-ašanjc sudetskih Nemcev. Druga ekstremistična .stranka - Republikanci' - je svoj (začasni) politični uspeh zgradila i^redv.sem na "za.ščiti" nacionalnih intere.sov. Ekstremno desničarska .stranka'" zahteva nevtralnost in nacionalno izolacijo Češke, kot glavnega sovražnika pa vidi Nemčijo. Republikanci podobno kot ktjmunisti trtlijo, tla v.sitip nemškega kapitala v češko gospoflarstvo |X)meni natlaljevanje vojne z ekonomskimi sretlst\ i. trenutno stanje Češke republike pa označujejo kot ekonomski protektorat. Češko nacionalno identiteto gradijo na rasni itieji - iz češke nacije .so lako izključeni imi-granti, Žklje in Romi. • /jlniiviije z/l ivj>iibliltlitične odločitve ni.so neposretlen otiraz njihove retorike. Do spremembe je tleloma prišlo šele po izrednih parlamentarnih vt)litvah, kt) jc bil .sklenjen "opozicij.ski sporazum" med tiržavljanskimi in .socialnimi tlemokrati in oblikovana neke vrste velika koalicija (Cabada, 1999; Kh'm;i, 1999). Omenjena kvazi-koalicija pomeni namreč zamrznitev političnih in ekonomskih sprememb in resno grt)žnjo hitremu vstopu Češke v Evropsko unijo, l ormalno m;injšin.ska vkitla soci;ilnih tleint)kr;itov ni spo.sobn;i uvclj;ivili pomembnih z;ikonov v ]5;iilamentu, kjer jc večino mandatov zasetlla desničarska opozicija. .Med če.škimi političnimi strank;imi n;imrcč ni sporazuma glede hitrega vstopa tlrž;tve v Evropsko unijo, na podhigi katcreg;i bi hihko uresničili spremembe, ki jih Unij:i z:ihtev;i. V stanju politične stagn;icije .se je pričel obliktjvati tretji pol češke politike -ptileg tlrž;ivljanskih in .socialnih tlemokrattw - ki tjmenja vstop v Evropsko unijo kot .svojo politično prioriteto. Gre za tako imcnov;ino tetrakoalicijo, v katert) .so .se povezale štiri stninkc - Unij;i .svobotle (US), Kr.ščansko tlemoknitska unija-Cesko-slov;iška ljudska strank;i (KDU-ČSL), Drž;ivljan,ska tlemokratska zvez:i (ODA) in neparlanicntarna Dcmokrat.sk;i unija (DEU)". .Majhne stranke, ki so imele občutek ogrožentjsti zanidi kvazi-koalicije obeh velikih strank, .so se organizacij.sko povez;i-le, čepr;iv še ni.so sklenile nik;ikršnc ko;ilicijske pogotibe, kot npr. n;i Sltivaškcm. Na Češkem je tako končno oblikov;m liberalni in proevropski politični blok, ventlar še nim;i tlovolj realne |xjlitične moči. Najmočnejši politični |X)I (gletle n;i izki parlamentarnih volitev) predstavlja s-ročno nima alternative, ventlar mora biti zgrajena na t)snovi nacionalnih tiržav, nikakor pa ne na osnovi fetleralizuicije ali unitarizacije. To pomeni, tla ODS nasprotuje oblikovanju enotne evropske itlentitete. Za .stranko moderna nacionalna država in nacionalni interes nista relikta etničnega nacionalizma, temveč legitimni politični kategoriji v |X)menu politično otiprte nacije; ne ob.staja nobena boljša in.stitucija za upnivljanje javnih zatlev kt)t je nacif)nalna država (Zahr;itlil. 1999). Politiki ODS ne vitlijo nobene evropske itientitele. tlopu.ščajo pa. tla .se bo v [jri-luxlnt>sti takšna identiteta mortla tudi oblikov:ila. ODS verjetno poskuša s poniočjt) nacionalistične reit^rike pritlobiti del bivših volivcev rejjublikan.ske .stnmke; meti pogtxsto uporabljenimi be.sethuni .so nacio nalna drž:iva. p;itriotizem, p.sevdo-Evrtjpa itn. Za pretlsednika Khiusa je Evrop.ska unija pretiv.sem rezultat lobiranja evrop.skih birokr atov. OD.S se |x)časi tr;uislormi-ra v tlesno jiolitično stranko, ki se je znašla n:i robu ekstremizma in .se tako bliža nekaterim zahodnoevropskim političnim stnuikam. Te politične stranke - npr. I I;iitlerjev;i Svobotinjaška strank;i v Avstriji ali uspešn;« evroskeptična stranka Ch. Pastjue - zavničajo idejo ravnotežj;i med n;icionalno in e\'rop.sko identiteto in poutlarjajo specifičen vpliv etnične identitete (Rizman, 1998). Tretji - proevrop.ski - pol češke politike predstavlja tetrakoalicija, ki opozarja n:i kritičnt) .stanje v odnosih meti Češko reinibliko in Evropsko unijo. Septembra 1999 .so politiki tetr;iko;ilicije n;iznanili spremembo naziv;i v Unijo z:i I-^ ropo. T;i povez;i-va, ki bi pomenila obliktjvanje resne koalicije, na koncu ni bila uresničena. Ptilitiki tetrakoalicije - zhtsti Unije svobode - trtlijo, da je obdobje nacion;ilnih drž:iv v Evropi zaključeno ter tla mora Če.ška republika aktivno sodelovati pri oblikt)vanju enotne Evroix: in evropske itlentitete. Na ta n:ičin tetrakoalicij;i pritlobiva podporo izobraženih .slojev češke tlružl>e in ima |X) razisk;ivah javnega mnenja trenutno najvišjo potlporo meti volivci. Češk;i politična arena se |x)stopom:i deli na dv;i pola. Na eni strani im;imt) ODS (predv.sent njeno finitlamentalno krilo oblikovano okoli V. Khiu.sa) in socialde-mokrat.sko .strankt) (pretivsem levo krilo združeno okoli pretisetinika vhide in stranke Milo.ša Zemana). Ta |x>l, ki je trenutno - predv.sem na in.stitucionalni ravni - močnejši, relativizira vlogt) Evropske unije in pričenja uix)r:ibljati nacionalno retoriko. Drugi pol pred.stavlj;t liberalna struja če.ške politike - tetrakoalicija, verjetno tutli libenilno krilo v ODS in notranja opozicija v .soci:iItleniokralski stranki. Noben txl omenjenih polov Se ni jasno formuliral, kaj je n;icionaln;i ali evropska identiteta. Pt)tl|5oro vsttopu v Evrt)psko unijo in oblikov;mju skupne evropske itlentitete izražajo tudi nekatere organizacije civilne družbe. Ena otl teh organiz:icij je inici;i-tiva Intpuls 99, ki kritizira političnt) stagnacijo v Češki republiki. Veliko vlogo v intelektualnih krogih igra še če.ška veja Pane\'ropske imije in ča.sopis Srednja Evropa, ki je že med komunizmom (v obliki samizdata) populariziral ideje enotne Evrope in evropske identitete. Razi-sk.ive k;ižejo, tla vstop v Evropsko unijo konst:intnt) pfxlpira večina češke tiružbe - okoli 60 otistotkov (Večernik, 1998: .319). Gletle r:izumev;mj;i češke nacio- nalne icleniilcie je javnost liberalna - Čeli se identificira z jezikom in predvsem občutkom pripadnosti čeSki naciji. Manj pomembno je državljanstvo oz. dolgotrajno prebivanje na če.škem ozemlju, zanemadjiv pa je otinos med OeStvom in rojstvom v Češki republiki oz. krščanstvom. Prav poseben pa je odnos češke družbe do .Sk)va.ške, ki je obravnavana kot kulturno najbližja država in |X)memben ekonomski ter politični partner. Podoben je tudi odnos do Nemčije, vendar jo polovica prebivalstva vidi kot ne\arnost (Večernik, 1998; 330). Z:inimi\o je |X)go-sto isio\'etenje Nemčije z Evropsko unijo. Zaključek Češk;i družb;i razume Evropsko unijo predvsem kot ekonomski raj, ki bo rešil \se ekonotiiske težave. Z;tup;inje v ekonotnsko moč Evropske unije je t;iko izrazito, d;i se podpora za v.stop Rei^ublike Če.ške v Unijo ni znutnjšaht, čepniv ni.so bile izpolnjene želje po liitri vključit\'i. Češka družb;i je v.sek;ikor tako p;isi\-n;i, d;i ni s|X)sobna prisiliti politične elite k procnrop.ski politiki. Oblikovanje institucij civilne družlx.', ki bi lahko n;Klome,šč;ile nespo.sobne politične elite, pa .se odvija prepočasi. Če.ška republika kol majhna država in Čehi kot m:ijhn;i n:icija pogosto izražajo strah pred \ stO|K>m v Evropsko unijo, ki naj bi biki oblikov;in;i kol evropsk;i fede-ntcija. T;i .stnih .se kaže predv.sem v odnosu nekaterih političnih strank in približno polovice <.lrž;ivlj;inov do Nemčije. Zgodovinski spomin češke nacionalne identitete jc v tem primeru veliko močnejši kot umetn;i klentifikiicija z evrop.sko identiteto. Za oblikovanje občutka evrop.ske identitete bo potrebno (ne samo) v če.ški družbi Se veliko č;is;i, predvsem p;i n:istop genentcij s pozitivno ev ropsko izkušnjo. LITERATLIRA Agh. Atilla (1999): liarly and .Maiure Con.sollthition in l-:ist Central l-urope; The Case of lCiiropeani/;iiion in Hiingary, V V. l)\-oy;ikov.i (iir). Success or Failure? Ten Years After 5. region:iln;i konferenca Srednjee\ ropskeg:i poiitolo.škega društv;i. Unttislava. januar, 3955. Pr;ih:i: Ce.ško |X)litolo.ško društvo in Slovuško politok)ško draštvo. Helien. Paul (1995): Posvatne kr:i\ y llvropske unie. Stfednf i:vrop;i. 49. 29-41. Cib;id;i, l.;idisl;iv (1999): Razvoj stninkarskcga sistema na Češkem. Teorija in praks;i. 2, 290-303. C;ibad;i. I.;idi.slav in Ivhl, Martin (1999): The Kosovo Crises and the R-rspectives of »;ilkans. Perspectives, Pr;iga, 13. D)Utlenho\e-Kalergi. Richard N. (1993): Paii-l-vropa. Praga: Panevropa. Dahrendorf, Ralf (1991): Cvaliy o revoluci v I'vrope, Pr;ig:i: l-KK. Doležil, Tom;i.š (1999): Vybranč as|X-kty ex ropske iioliticke integrate. Politologicky C;i.sopis, l,f>l-71). Hnizdo, Uofek (1995): Mezimirodni pcrs|x:ktivy politickych regionii. Pr;iga: Institut pro stfedoevropsktHi kulturu a i>olitiku. Jurečka, V:'icl;t\' (1999): česky rozniOr v e\'n)pskem prost|xsko iincgraci. Mlacl;i fronta in l-'rankfurior Allgcnicino Zcitung, 9. nowmbra, 13. Klinia. Miclial (1999): A llidtlcn .Silent Grand Coalition, V V. l)voWkov;i (ur.J, Sutccss or l"ailurc.> Ten Years After. 5. regionalna konferencija Sretlnjcevropskeg:! politoloiskega ilru.štva, Hr:itisl:iv;i, januar. 135-1'M. I'raga: Če.ško politolo.iko druStvo in .Slovaško polito-l().šk<) dru.Sivo. KuOera. Kuilolf (1995); Hiid'zva budoucnosti. Tyden, 44. Novak, .Miroslav (199. junij, 17-25. I.jubljana: Slovensko politološko društvo. Kupnik.Jac(|ues(1992):Jin:i l-vropa. Praga: Prostor Večernik. Jifi (ur) (1998): Zpniva o vyx-oji Ce.ske společnosii 1989-1998. Praga: Acadeniia. Zahradil, Jan (1999): .Stfizliv-y pohled na ro/.šifeni. Hospodiifskč novinv, 10. 6. 1999. Mitja (1998): Fvropski integracijski prolilol().ški dnex i Portorož, 5.-Cv junij. 27-33. I.jubljana: Slovensko politološko dru.štvo.