UČITELJSKI
LIST
GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“.
z ha ja L, 10 in ‘JO. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Sežani na Krasu, hrvatski na naslov: Vinko Šepič, nadučite j u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane L 24.— Upravništvo v Trstu, ulica Molin grande 16, 1. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
Štev. 7
V Trstu, dne I. marca 1922.
Leto III.
E PUR SI MUOVE!
Izobraževalna akcija «Zveze» napreduje. Dvoje ali troje sestankov smo imeli doslej, ne da bi si bili napravili prej podroben načrt, ne da bi si zarisali pot. Je pač tako: človek vidi, kam mora in če je njegovo hotenje dovolj trdno, če je njegova vztrajnost dovolj žilava, ga ne bo ustavila nikaka ovira, kadar bo šel za cilji.
Misel o izobraževalni akciji ni nova: počitniški izobraževalni tečaj, nameravan v poletju 1920, bi bil že z delom zastavil, ko bi ne prišla reakcija in preprečila vsako kretnjo, vsak svoboden dih. Z reakcijo seveda potreba ni umrla. Med učiteljstvom je bilo mož, ki so živo čutili, kje smo najšibkejši, kje ima stan svoje ranljivo mesto. Če nam liberalna šola ni oskrbela socialnega spoznanja, ki ga vsak višji poklic nujno rabi in brez katerega smo v javnosti kakor brez tal in v življenju brez umevanja najenostavnejših dnevnih vprašanj, je pa organizacija poklicana, da zapre to nevarno vrzel ali da vsaj prične z delom, ki ni nič manj važno kakor vsa strokovna priprava učitelja za uspešno poučevanje. Vsi reformatorji šolstva zadnjih treh desetletij trdijo to in vsi načrti, ki hočejo izboljšati učiteljišča kot semenišče ljudskošolskega učiteljskega naraščaja, zahtevajo tudi pouk v sociologiji, moderni vedi, ki doslej pri nas še ni mogla dp mesta, ki jej gre radi njene izredne važnosti.
Povsem naravno, da se je misel o sociološki naobrazbi učiteljstva pri lanskem delegacijskem zborovanju v Vipavi zopet prebila na vrh. Tov. Tavčar jo je sprožil in četudi ni onega dne navidez našla odmeva, je pa dejansko zmagala in danes imamo gibanje, ki ne kaže le, da živimo, temveč tudi že poraja sadove. Nič ne de, če še ni vse gibanje dovolj jasno in sistematično, če ga nekateri mlajši tovariši ne umejo in vpošte-vajo kakor bi bilo želeti, nič ne de, če predvsem teritorialno ni pravega reda v našem sa-inoizobraževalnem delu: vsako vrenje je spočetka kalno in se šele polagoma izčisti! Za začetek je bila potrebna neznatna skupina — kjerkoli —, ki je prepričana o nujnosti in ki zaorje brazdo in to skupino imamo! Že to je velika
pridobitev! Vidimo pa tudi v voloskem in idrijskem okraju isto stremljenje, vsaj v nastavkih in drugi okraji bodo mcrali slediti, predvsem Gorica in Postojna. Tako postaja izobraževalno delo osrednje vprašanje naše organizacije, zato ne pretiravamo, če trdimo, da bo razvoj «Zveze» zelo odvisen od rešitve tega vprašanja. Zvezina društva potrebujejo pomladka, ki ga moramo pripraviti s sistematično izobrazbo učiteljskega naraščaja v vseh onih stvareh, ki jih srečamo na vsak korak v javnem življenju. Kakor so si Angleži v glasoviti «Fabian - Society» vzgojili vrsto znamenitih mož, da so prevzeli važna mesta v državi, mora tudi naša organizacija zdramiti in vsposobiti darcvite ljudi, da ne bodo le delavni organizatorji v stanovskem krogu, ampak tudi krepke, aktivne postavke v vsej naši javnosti. Bolj kakor kdaj prej smo sami sebi prepuščeni, zato pa toliko lažje pokažemo, koliko sil je v nas, koliko si upamo ustvariti iz svojih lastnih moči! Dve leti obstoja ima «Zve-7a» za seboj in reči moramo, da ju nismo zavrgli, dasi nista bili rožnati. Pogled nazaj nas krepi, ko zremo v prihodnost. «Zveza» pluje v mirnejših vodah in tak čas je pripraven za smo-treno izobraževalno delo, ki mora polagoma globlje in globlje.
Kaj in kako bo izobraževalna akcija razvila, to je predvsem vprašanje onega, ki jo vodi. Gotovo je, da bo šla preko predsodkov, ker ni umetna cvetka, temveč organsko raste iz živih, dejanskih potreb. Lahko trdimo, da se mora koncentrirati okrog problemov, ki se najostreje režejo v naš čas in v usodo človeka, borečega se za svoje dostojanstvo v mrtvem močviriu nenravnega materializma in v sponah njegovega legitimnega deteta, kapitalistične države. O teh problemih ima učiteljstvo, žal, premalo znani a, ker so nam jih namenoma zakrivali in so tudi danes še sile na delu, da nam resnico vsaj potvarjajo, če je že ne morejo zasenčiti. Zato moramo zaveso sami odgrniti ter si ogledati dejstva, kakršna so, kkljub vsem skrbnim, poklicanim in nepoklicanim varuhom. Idej namreč nevednost ne ustavlja, kaj šele, da bi jih zatrla! Ideje rastejo z rodovi in če ima kdo nalogo, da se ž njimi seznani, smo to mi, učitelji!
NIKOLA ZEC:
ŠKOLA RADA
Cesto se čuje spominjati «radna škola» ili «škola rada», pa hajde da u kratkim potezima očrtamo zahtjeve radne pedagogije i njene moderne škole, koja sve to više pr en tima maha u kulturnih naroda.
Pcgrješno je mišljenje, da radna škola propagira ručni rad, kako bi se to možda po imenu njezinom dalo naslutiti. Istina, i ručni rad zagc-vara ona u piotpunoj mjeri, ali je njeno područje rada mnogo sire. Traži rad, djelovanje na svakom području. Moderna radna pedagogija bazira se na psihologiju, te u njoj traži i nalazi oslonac svojim zahtjevima. Pedagogija bez psihološke baze promašena je znanost, zato se moderni pedagozi u uzgoju osvrču sve to više na psihologiju. Nekoji od njih idu i predaleko, pa im pedagogija i nije drugo, no primijenjcna psihologija.
U obučavanju valja slijediti tok prirode; drugim riječima, treba oponašati psihičko djelovanje čovjeka koje se očituje u nekom poslu, bilo duševnom bilo tjelesnom. Ne slijede li se u obuci ti psihički momenti, radi se protuprirodno, i uspjeha ne če biti. Kako se danas obučava, nije moguče dači do pozitivnih i trajnih rezultata, jer se u obuci premalo obaziremo na psihičke procese.
Pitajmo se: što znači nešto naučiti, i kada di-jete nešto nauči i znade? Znat če nešto onda, kada to bude moglo da bez muke upotrebljava kao svoje vlastito; kad neki pojam bude u nje-govoj duši potpuno srasao s ostalom njegovom svijesti, tada če se moči kazati, da to zaista znade. Može li netko bez potežkoče i kada mu se prohtije reproducirati stanovite spoznaje, znak je da mu je znanje solidno. Idemo li za korak dalje, morat čemo ustvrditi, da je samo ono znanje pravo znanje, kojim se možemo u svakom času da poslužimo. Spoznaje i pojmovi koji kao mrtav materijal leže u spremištu naše duše, samo nas tište, sapinju i štetno djeluju na tvornu našu snagu. Zato je bolje i manje znati, ali to neka bude svestrano i temeljito. Veča se pomnja ima posvetiti dubini nego širini. Površno znanje nije znanje, več balast, koji negativno djeluje.
Što se ima činiti, da znanje bude temeljito? Nastojati se mora da pojmovi budu potpuni, jasni, ideje nepomučene, sadržaj svijesti nena-trunjen maglovitošču. Dva su momenta važna, koji o torne odlučuju:
Kod podavanja znanja bdjeti je oko toga, da materija koja se podaje, djeluje na što više csjetila uzgajanika, ■ jer če tako i pojam biti potpuniji. Utjecaj, što ga predmet na nas izvodi, neka dijete proživi. Na smiješnom neka se na-smije, na tužnom neka mu srce zaplače. U od-redjenom momentu pružajmo mu samo jednu stvar, ali neka ju promctn sa svih strana; neka
uoči dobre i loše osobine njezine, uzroke joj i posljedice, sastav, oblik, vrijednost, uopče sve što se na njoj zamijetiti dade. Dogadjaje zbiljske i iz priča, sve neka u duši svojoj pročuti, proživi, ocijeni. I um i mašta i srce neka rade. Dijete neka ne bude samo aperceptivno1, jer če tako raditi samo spoznajna strana njegove svijesti, a ne sastoji se uzgoj samo u njegovanju spoznaje, več i čuvstva i volje. Priča o milo-srdnom Samaritancu upučena je k srcu. Ukratko: podano gradivo neka djeluje svestrano, sa svim svojim obilježjima, i po mogučnosti na sve elemente svijesti: na spoznajp, čuvstvo i volju.
2. Drugi je zahtjev, da apercepovane spoznaje ne ostaju u svijesti neuporabive, nego da se u djelo privedu. Tu se, eto, susrečemo1 sa zahtjevima radne pedagogije i škole rada. Obuka je svoj konačni cilj postigla istom onda, kada uz-gajanik može svoje znanje da dobro upotrebi. Psihološki je pako dokazano, da se do potpuno jasnih spoznaja dolazi samo uporabom istih. Nije dovoljno ni samo nutarnje ponavljanje ili vjež-banje, nego je potrebno baš aktivno djelovanje. Motorni živci moraju stupiti u akciju. Svojim radom pomažu nekako u duši utrti putove, i poslije izvršenog djela stvar nam biva mnogo jasnija. Gibanja motornih živaca uopče olakšaju shvačanje i utuvljivanje nečesa. Promatrajmo samo dijete kad uči pjesmu naizust: ili hoda, ili maše glavom, ili taktira rukom, ili se gega na stolici. Kad bi mu se zabranilo svako i najmanje micanje, uvjeren sam da bi mnogo kaisinije na-učio pjesmu. Ovu su činjenicu spoznali pedagozi, pa su rad, čin, djelovanje istakli kao važno obukovno sredstvo. Sve se nastoji u djelo okre-nuti. Ima i takovih, koji i na torne polju pretje-ruju, pa se našao pedagog, koji je objesio klu-pu, i na nju metnuo djake, da se ziblju i u isto vrijeme memoriraju gramatička pravila. Ako i jest malo smiješno, opet nije neispravno. Fakat jest, da čin ima veliku obukovnu vrijednost. Ne smijemo dalje zaboraviti ni t.0', da je čin produkt volje; nukamo li nekoga na čin, na djelo, obra-zujemo njegovu volju, a to je konačni cilj uz-goja. Jaka volja, upučena na dobro, jest naš ideal. Škola rada dakle ima i tu dobru stranu, da obrazuje volju. Ima još jednu osobitu prednost: ne dozvoljava da se mladež trpa mrtvim znanjem, nego traži razvijanje sposobnosti, kao prvi uvjet svakoga napretka; obava neplodni pedagoški materijalizam, a zagovara moderni formalizam.
Svaka metodička jedinica imala bi da završi primjenom, dakle nekim činom, jer to i mora da bude cilj obuke. Gomilanje znanja bez primjene od male je vrijednosti. Više vrijedi agilan čo-vjek, tvaralački duh i tvorna snaga, nego ne znam kaki «živi leksikon« bukvalnog teoretskog znanja.
Rekosmo da svaki predmet pruža gradiva za rad. To stoji. Kod jezikoslovne obuke neka mladež vježba tvornu svoju snagu u sastavljanju
opisa prirode, nekoga lica, dogadjaja, požara, sjetve .. . Kod povjesne obuke neka na temelju nekog čina kombinira posljedice njegove, ili po činima nekog lica neka konstruira njegov karakter. U zemljopisu neka stvara analogije, po klimatskim i fižičkim odnosima tla neka zaključuje na život i kulturu čovjeka. Gdjegod se da de. neka se pravi crtež, slika, relief modeliranje u pastilinu i glini, črtanje štapičem u pijesku. Štogod je moguče, treba izvesti i u cijeloisti iz-raditi. Duh mladeži neka nije pasivan, recep-tivan, nego aktivan. Cjelokupna obuka ima da poprimi karakter zajedničkoga rada, a ne pukog predavanja. Radom razvijaju se interesi, radom se jača volja, stvaranjem obrazuje čovjek sama sebe. Radeči se i griješi, ali griješeči se najbolje uči. Najtrajnije, najsolidnije je ono znanje, do koga smo vlastitim radom i istraživanjem došli. Upravo radom i uspjehom raste u čovjeku volja i ljubav za daljnji rad i nove uspjehe. Rad razvija sve sile u čovjeku, samoradinost je konačni cilj zdrave obuke. Rad uščuva duh i tijelo bodrim, rad je nerazdruživo vezan uz napredak, rad je nosilec sreče; rad čini čovjeka samosvjesnim, jer okušav svoju snagu, ne treba mu biti ovisnim
OSNOVNI PRINCIPI ENOTNE DELOVNE ŠOLE
Skrb za ostale — to je prva skrb demokratične šole, kajti zaostalost v najpretežni večini ne izvira od nedostajanja prirodnih sposobnosti, ampak iz slabejših razmer domačega življenja. Celo v buržuaz-ni Ameriki so ocenili to zadevo toliko po zasluženju, da nastavljajo za pouk v posebnih, zaostalim učencem! namenjenih razredih samo najizvežbanejše najizkušenejše, najbolje plačane in najuglednejše uči-telje.
Tudi če se nam ne posreči takoj zadostiti potrebam izrednonadarjenih, ampak v nobenem slučaju naj ne ostanejo zaostali brez posebnih prizadevanj šole.
Ustanovitev posebnih razredov za malouspevajoče je obvezna pri vsaki količkaj pravilno Urejeni šoli.
Ne smemo zaključiti, četudi sumarnega opisa pouka, ki naj bi zadoščal našim načelnim zahtevam v šoli, če nismo opozorili še na dva neobhodno potrebna pogoja njenega razvoja: šola bodi posvetna in skupna za oba spola.
Argumentirati ta dva zahtevka nima tukaj zmi-sla. Omenimo samo neodložno potrebo široke propagande teh principov med prebivalstvom. Tu zadene nova šola na odpor zelo razširjenih in vsled tega navidezno izrecno demokratičnih predsodkov; tu ni mogoče doseči ničesar s silo, med tem ko se ne dajo skoro1 našteti vsi slabi rezultati konfesionalne šole. Osvoboditev šole od vpliva cerkve ni samo važno ampak nam prihaja naravnost kot bistven zaključek njene splošne osvoboditve od državne za-sužnjenosti, v kateri je služila kot sadežnik nravnih izrodkov, ki sp jih nazivali: blagotvorce sužnjev.
Skupni pouk je dal povsod, kjer je uveden, najboljših uspehov. «Dandanes ne dokazujejo več, pravi Uippl. — da deklice ne morejo izvršiti onih del in tako uspešno, kakor dečki; vsakdanja skušnja je
0	drugima. Radeči najbolje se preživljava neka stvar, a proživljajuči najbolje se pamti i uči.
Od malih nogu navikajmo mladež na duševni rad, jer tako najbolje obrazujemo formalno njene sposobnosti. Škola, u kojoj učenici samo slu-šaju i primaju, a sami ne stvaraju, ne če polu-čiti valjana uspjeha ni uz najboijeg učitelja -predavača. Nastavnik neka samo rukovodi mladež, a duh njezin nek je trajno budan i agilan. Več sitna dječica kod zorne obuke neka što više rade. Na šk. šetnjama nek se ponese vrp-ca, lopatica, čekič, pa gdje se samo može, tu neka se mjeri, dube, struže, promatra tlo, žilice, tražedi svemu uzrok i povod. Na području cijele obuke, u svim predmetima, potrebno je radom stkati znanje i znanje okretati u rad. Škola mora da prestane stvarati pasivne ljude receptivna značaja.
Škola rada i radna pedagogija bazirana je čvrstoj osnovici, jakim dokazima i zdravoj psi-hološkoj pretpostavci, pa joj zato i predstoji li-jep razvoj u budučncisti. Istinsko je, prirodna
1	vidljivih rezultata. Zato je zgodno opazio znameniti jedan pedagog: «Škola budučnosti bit če škola rada, ili uopče ne če biti nista pametno.»
dokazala nasprotno; sedaj se trudijo dokazati, da delajo to v škodo svojega zdravja.
To dokazati pa je nemogoče: saj so umstvene sposobnosti in fizične moči zelo različne tudi pri dečkih. Vprašanje o neenakosti sil součencev se reši le polom individualizacije pouka, pri tem pridejo upoštevane tudi posebnosti spoloV. Napredna pedagogika zahteva posvetiti posebno zanimanje na vzgojne funkcije šole, ki so jih v poslednjem času žrtvovali pouku, razum sc stavili na prvo mesto, pozabljali so pa na vzgojo značaja, na razvitje volje.
V tem povratku h pedagogičnemu voluntarizmu je mnogo resnice. Obenem se je začela pojavljati tudi druga tendenca: od individualizma, od skrbi 'za to, kako bi najbolje oborožili gojenca za bodočo kariero, za življenjsko konkurenco (pri čemer se je posebne odlikovala napredna buržoazna razmeroma svobodna šola) prehajajo k idealom razvitja načela solidarnosti in družabnosti pri naraščaju.
Zal pa, da so resnični vzroki, ki ležijo v osnovi teh poskusov, skrajno antipatični. Neposredno se vežejo z imperialistično fazo kapitalističnega razvoja, s kultom vojne države in ž njeno naravno potrebo: vcepiti otrokom z dosedaj nepojmljivo silo čuvstvo discipline in božje udanosti državnemu Mo-lohu. Prav to nazivajo dandanes meščansko vzgojo i.i njeno glavno svetišče je z raznimi frazami pobarvan šovinizem.
Buržoazni svet se ziba med dvema, tečajema: med individualizmom, ki ga zahteva svet zasebne lastnine in konkurence, in med vernopodanstvom, kar ne znači drugega kot ugonobitev osebnosti po hierarhični, vojno-obrtni mašini države.
V resnici je eno huje od drugega. Mi ne pozabljamo, kakor že povedano, prava osebnosti na sVPje-obrazno razvitje. Nimamo! povoda je prikrajševati* zavajati in vlivati v nasilne forme: Trdnost socialistične družbe ne obstoja v kazarnskem enoličju, tudi
ne v umetnem dresiranju niti ne v religiozni ali estetični prevari, ampak v realni solidarnosti interesov.
Evo! radi tega nam je dostopno načelo najglobc-kejšega edinstva pri maksimalni raznoličnosti. Vsekakor pa, dasi moramo priznati visoko mesto pri pouku individualizirajoči metodi, vendar najvzviše-nejša naloga vzgoje se izraža v ustvaritvi šolskega kolektiva, ki ga veže radostno in trdno tovarištvo, ki vceplja v dušo otroka, razvijajoč scodgovcr na nagnenja v njem, široko družabnost, sposobnost realno, z vsem srcem čutiti se kot solidarni del velike celote. Prostovoljna disciplina, duh vzajemnosti, zduženo delo, samouprava na načelih popolne enakosti, zborno' načelo povsod, kjer le mogoče, raznolični delovni akti, stremljenje k občemu, složnemu uspehu, — evo principe, ki nam vzporedno s proučevanjem prošlega in sedanjega človeška pri svitu naučnega socializma, ustvarijo onega občana, ki ga pc trebujemo in katerega nam nikoli ne vzgoji buržoazna šola, ki ume vzgajati le egoiste ali koštrune. Smoter šole po buržoaznih predstavah je zopern, pa vendar vsaj nekatere metode, katerih se poslužujejo pri tem najboljši bužoazni pedagogi, zaslužijo pozornosti. Resnično, razumen in skušen pedagog ni mogel ne opaziti, da na vsa tri vprašanja: kako vzgojiti voljo, kako sformirati značaj kako razviti duh solidarnosti — je le en odgovor z eno magično besedo: z delom.
Je naravno, da ni mogoče drugače razviti volje, kakor če razvijamo raznolično smotreno aktivnost. A to dosežemo le, če uredimo pravilno poučevanje dela, s katerim je treba v danem slučaju združiti tudi igro in šport. Kake poteze značaja si moramo naj-bolj želeti? — Vztrajnost, ljubezen do dela, duh solidarnosti i. t. d.
Vse te poteze značaja izvirajo po kategoričnem pričevanju oseb, ki uporabljajo pedagogično delo kot vzgojno metodo, popolnoma naravno iz delovnega vzgajanja. Slednjič, v kolikor mi pod delovno vzgojo nikakor ne razumevamo izučenja individualnega, rokodelskega dela, ampak spoznavanje delovnih procesov pri kolektivnem delu fabričnega tipa, v kolikor zanašamo v šolo samo ono veliko, kolektivira-ječo silo, ki je spajala in skovala edinstvo sodobnega proletarjata. Socialistična šola je dolžna v vzgojnem pogledu razviti, v vso širino delovno načelo, ki se z nekakim strahom v skaženi obliki uvaja po napredni buržoazni pedagogiki.
Pa če je delovni princip še tako važen za vzgojo volje, značaja in solidarnosti — blagotvorni uspehi v teh ozirih se dajo doseči le pri pravilno urejenem šolskem bitju in žitju. Sem spada predvsem bratsko, ljubeznipolno, enako obnašanje učiteljev napram učencem. Že iz tega sledi, da nobena strogost, nobeno kaznovanje si ne more najti mesta v obnovljeni šoli. Med vprašanji, ki so se stavila v Ameriki učiteljskemu kandidatu pri izpitu, se nahaja tudi to: «Čutite li v sebi moč brez kaznovanja vzdrževati disciplino v razredu?» To vprašanje si mora zastaviti vsak učitelj v obnovljeni šoli. Kakor je dokazala skušnja amerikanske in norveške šole, primerno veselo in pozorno delo dobesedno uničuje v razredu vse one incidente, ki silijo v nasprotnem slučaju učitelja posluževati se disciplinarnih sredstev. — (‘Znajte zainteresirati otroke» — evo edino pravilo šolske discipline.
Učitelj se mora poglobiti v interese učencev ne pa držati se napram njim kot njihov načelnik, kot kako posebno bitje, dolgočasno in razmišljajoče, prav nič sorodno duši otroka, mora znati nastopati kot
starejši otrok med njimi, kot starejši brat v družini, razne starosti, kakoršna se kaže šola.
Otroci se morajo udeleževati vsega šolskega življenja. Radi tega se morajo posluževati prava na samoupravo in izkazovati stalno aktivno vzajemnost. Ker se pripravljajo postati občani države, morajo čim preje čutiti se občane svoje šole.>
Šolsko samoupravo učencev lahko razdelimo na tri rubrike.
Prvič, udeležba učencev v vodilnih šolskih sove-tih, po pravilih, omenjenih v priloženih določilih o enotni šoli.
Drugič, ta samouprava, — je čisto skupinska uprava učencev. Tu je treba izogniti se onemu, kar je v naivečji meri zagrešila amerikanska šola — postavili na podlagi volilnega prava svoje vrste male tirančke ali neodstavne oligarhe; in zlo se le še poveča, če določajo tako oligarhijo učitelji.
Razred, ali kakoršno sibodi drugo skupino učencev mora upravljati vsa masa. Radi tega se ustanovi kolikor mogoče večje število službenih mest; obveznosti se razpredelijo na nekoliko točk, počen-ši z izvedencem v sporih, ki nastajajo pri igri, s sodnikom, predstavnikom razreda pred učiteljem, in končavši z oskrbnikom razredne deske, čistote razrednih podov, reda v bufetu s posodo i. t. d. i. t. d.
Ta cpravila ne smejo biti dolgega roka. Otroci jih morajo vršiti eden dan do dveh tednov, premena mora iti pc vrsti ali žrebu. Modra atenska demokracija je vpeljala iz nevšečnosti volilnih intrig in pritiska pseudodemokratičnih elementov ta načela celo pri tragično resnem delu državne administracije. Tu so seveda mogla povzročiti mnogo škode. Kar šepa tiče samouprave učencev, ki zadeva le mala vprašanja njih bitja in žitja, nadkriljujejo dobre strani teh uredb daleč njih pogreške.
Tretjič, učencem se mora prepustiti popolna svoboda pri organizaciji raznih društev, stalnih in začasnih. Naj si ustanavljajo naučne krožke, redakcije listov, politične klube, društva za ustroj razstav, za šport, za organizacijo plesov, predstav, zborov, orkestrov i. t. d.
Tu je želeti, da sodelujejo učitelji bratsko in pod enakimi pogoji z učenci v teh društvih. Med temi društvi ima in mora imeti šolska zadruga neocenljiv vzgojevalen in poučen pomen.
S temi, splošnimi črtami je opredeljeno notranjo šolsko življenje.
Obče mnenje' učencev mora biti dovolj silno in v slučaju potrebe se mora pojaviti v obliki gotove obče obsodbe kršiteljev onega realnega in svobodnega, a kljub temu trdnega reda, h kateremu šola stremi.
Kar se tiče šolske administracije, se nahajajo odnosna pravila v priloženih določbah o enotni šoli.
Tu objasnjena slika šole ni toliko idealna, kolikor je vsaj popolnoma zadovoljiva in z našega stališča se jo lahko takoj udejstvi.
Namen te deklaracije je trotom ustanovitve občega tipa šole, ki nam mora biti v prvi vrsti pri srcu — združiti v tem edinem smotru vse do gotove meje razhajajoče se načrte, ki so opredeljeni v starejših dekretih in novih, ki so sedaj v prvič objavljeni in obvezni s pričetkom novega šolskega leta.
Realna izpolnitev tu označenih načrtov je odvisna v veliki meri od dveh pogojev: prvič od sredstev, s katerimi država razpolaga, drugič od mere pripravljenosti učiteljskega osobja.
(Dalje prih.)
G I A C O M O LEOPARDI
Priobčila P. L.
V začetku 19. stoletja sta stopila v italijanski kn:iževnosti na pozorišče dva moža — velikana po duhu, ki sta s svojimi idejami, deli in vplivi povzročila velikanski in važen preobrat, čegar globoko začrtani sledovi so se neizbrisno utisnili vsem duševnim proizvodom onega časa. Obadva sta spoznala s svojim genialnim duhom živo potrebo po novih smernicah v umetnosti, predvsem v literaturi. Oba st: zahrepenela po boljših idejah, kakor jih je rodilo prejšnje stoletje. Zahotelo se jima je novih slovstvenih oblik, bližajočih se bolj realnemu značaju, a ohranjajoč kljubtemu umetniški značaj in lepoto. Poskušala sta izobraziti in izpopolniti jezik, ki naj bi bil antičen in moderen obenem, naslanjajoč se pr: tem na živi ljudski jezik, zajemajoč iz živega vira ljudske govorice. Obadva sebi in drugim natančna in stroga kritika, spoznala sta z mojstrskim očesom hibe in nedostatke v tedanjem slovstvenem delovanju. Postavila sta si isti vzvišeii cilj — preporod zboljšanje itali;'anskega slovstva in sta ga tudi dosegla, dasiravno sta v ta namen ubrala različna pota. Bila sta to Alessandro Manzcni — oče italijanske romantike in Giacomo Leopardi, otožni pesnik bolečine — ohranitelj bajk in klasičnih poganskih oblik, ki jih je pa mojstersko prilagodil modernim zahtevam časa in o njih izražal to, kar je njegov gemaini duh izluščil jz kaosa čuvstev in želja človeških. Pustimo za enkrat pisatelja nesmrtnih «Zaročencev» in oglejmo si nekoliko natančneje življenje in delovanje otožnega globoko čutečega Giacomo Leopar-dija..
Rodil se je Giacomo Leopardi v Recanati, neznatnem mestecu v Markah 1. 1798. Njegov oče grof Mo-naldo Leopardi’je bil plemič starega kova, ves navdušen za obstoječi državni in družabni red in strog nasprotnik revolucije. Prvorojenec Giacomo se je telesno in duševno prerano razvil. Prve početke vzgoje mladega Giacoma sta po navadi v tedanjih plemiških rodbinah vodila dva duhovnika. Toda kmalu js učenec prekašal svoja učitelja. Dobo od 13. do 17. leta je preživel ukaželjni mladenič v bogati očetovi knjižnici. Učil se je predvsem grščine in proučeval stare grške in latinske klasike. Na ta način je postal kmalu izvrsten filolog. Obogatil si je sicer duha in razum, a si pokvaril zdravje za vse svoje življenje. Vsled neprestanega sedenja, vsi id nedostajanja gibanja na prostem je že od rojstva šibki in bolehni mladenič zaostal v rasti, ostal suh, slaboten in nekoliko grbast, napaka, ki mu je grenila že itak bedno življenje do groba. Oče ga je sicer ljubil, a se ni brigal za sinovo zdravje, imajoč pred očmi samo misel, da postane njegov sin slaven učenjak. Giaccmova mali Adelaida pa je bila stroga in trda žena. Materinske ljubezni in nežnih čuvstev bi zastonj iskali pri njej, ki ni imela druge skrbi in drugega cilja, nego prištediti in priskopariti nazaj bogastvo, ki ga je imela rodbina Leopardi nekdaj. Nikdar ni bila nežna napram svojim otrokom. Trda, resna in stroga je vladala samovlastno kakor tiran moža, ctrcke in ostalo družino. Kaj čuda torej, da je mladi Giacomo, prišedši v leta, ko se zbudi v o-troški duši tisoč nejasnih želj in hrepenenj, čutil v svoji mehki in vzprejemljivi notranjosti kliti in poganjati one čuvstvo globoke in trpke otožnosti, h kojemu, se pridružuje še živo, neutešljivo hrepenenje po slavi.
Že v tej dobi samotnega študija v očetovi knjižnici je začel mladi Giacomo pesniti in pisateljevati. Sprva je prevajal latinske in grške klasike in pisal razne jezikoslovne in kritične razprave. Že
1.	1812, torej 14 leten deček, je spisal tragedijo v treh dejanjih «Pompej v Egiptu» — občudovanja vredno — ne sicer kot umotvor toda z ozirom na mladost pisateljevo. In že 2 leti pozneje kritično razpravo «0 ljudskih napakah antičnih narodova. V tej razpravi opisuje najbolj razširjena praznoverja starih narodov, primerjajoč jih s krščanstvom, ki je tedaj še živo plamtelo v njegovi duši.
Proti koncu istega leta ga je pričela mučiti prva ljubezen. Zagledal se je bil v sestrično svojega očeta, ki je bivala par tednov v očetovi hiši. Toda, boječ kot je bil, si ni upal razkriti svojih čuvstev o-beževani deklici, Le v pesmi je izlival svojo bol. Tej prvi ljubezni podobne so bile vse njegove poznejše ljubezni. Zagledal se je v preproste kmečke deklice, ki jih je videl skozi okno knjižnice in jih opeval pod raznimi izmišljenimi imeni kakor Silvia, Neri-na etc.
Oče mladega Giacoma, ki bi se bil na vsak način rad sclnčii v slavi svojega sina, je poslal najboljši tedanji milanski reviji «Lo Spetltatore» nekaj sinovih prestav iz Homerja in Virgila in dve odi v grškem jeziku, klasično lepi in dovršeni po vsebini in obliki, ki sta vzbudili splošno zanimanje. Giordani, sotrudnik te revije — je prigovarjal mlademu, nadarjenemu pesniku, naj posveti vse svoje moči italijanskemu slovstvu L. 1878 ga je tudi osebno obiskal in mu živo in vneto prigovarjal naj uporabi svoje mlade, nadebudne meči domovini v korist in naj pesnikuje in pisateljuje v italijanskem jeziku. Sad tega prijateljskega občevanja ni izostal. V istem letu je objavil Leopardi v «Spettatore» dve krasni pesmi v italijanskem jeziku: All'Italia» in «Sopra in menu-mento di Dante a Firenze». Z objavo teh pesmi se začenja Leopardijeva pesniška slava. — Preveč svobodni polet misli, mlačnost v verskem oziru in nešteti dvomi, ki so razjedali dušo mladega pesnika, vse to je globoko žalilo pesnikovega očeta in bilo poleg gmotnih težkoč glavni vzrok, da ni izpolnil svojemu sinu najglobokejše in najsrčnejše želje, da mu ni dovolil prestopiti ozkih mej Retanatija in se o-gledati po Italiji. Ubogi mladenič je poskusil skrivaj ubežati tem ozkim razmeram, ki so mu tlačile in morile srce in duha. A pazljivi oče je načrt zasledil in ga preprečil. Šele leta 1822 se mu je izpolnila ta želja, Ves srečen in upov poln je prestopil prvič meje svojega rojstnega kraja in obrnil svoj korak proii večnemu mestu Rimu, Toda razočaran in pobit s~ je zopet vrnil v Recanati, kjer se je z vso dušo zopet posvetil literaturi, zbral je vse svoje pesmi in jih izdal v Bologni 1. 1824. toda kmalu se je zopet naveličal samote. Zbudil se je v njem nemirni duh in želja po novih vtisih, novih doživljajih. Z gmotno podporo svojih milanskih prijateljev in književnikov je preživel 2 leti deloma v Milanu, deloma v Bologni in vedno marljivo delal kjub neprestanemu bolehanju. Iz tega časa izvira «mučeništvo svetih očakov■> «Razlaga Petrarcovih rim» in italijanska «Krestcma-rija;>. — Prvo delo te vrste v italijanski književnosti. Bivajoč v Pizi je spoznal tudi Manzonija, čigar «Prc-messi Sposi» so ravno takrat izšli in vzbudili vsesplošno zanimanje in priznanje, dasiravno tudi ni ne-acstajalo nasprotnikom.
I.eopardiju so tedaj zopet pošla sredstva in kazalo je, da se bo moral vrniti v Recanato. Njegovi
nemški prijatelji so mu sicer ponujali mesto; klasičnega filologa v Bernu ali Berlinu. Toda dasiravno ga je mikala za tedanje njegove razmere sijajna plača, vendar je ponudbo odklonil, ker se ni mogel ločiti od domovine in ker se je bal, da tamkajšnje ostro podnebje ne bo ugajalo njegovemu rahlemu zdravju. Vrni! se je tedaj v Recanati telesno in duševno popolnoma potrt, brez vsake iskrice upanja, da se še kdaj vrne med svet. In zopet so mu priskočili na pomoč prijatelji iz Florenze. Zbrali so zanj denarja pod pretvezo, da hočejo prirediti novo izdajo njegovih del. Tako vidimo Leopardija 1. 1830. zopet v Florenci, kako marljivo prireja pesmi za novo izdajo, katero posveti svojim «Toskanskim prijateljem*.
Ko so mu pošla tudi ta sredstva, se mu je koneč-no posrečilo priboriti si od svoje rodbine mal mesečni prispevek, ki ga je užival do smrti. V istem 1. 1830 je sklenil tesno prijateljstvo z neapolitanskim literatom Ranieri-jem, ki je bival tedaj v Florenci. Videč, kako ubogemu Leopardiju ugašajo življenjske sile, ga vzame plemeniti prijatelj 1. 1833 s seboj v Neapelj v trdni nadi, da tamkajšnje solnčno in milo podnebje Leopardija telesno in duševno pokrepča Pesnikove moči so v tlej dobi že tako oslabele, da ni mogel več sam pisati; s težavo je narekoval izlive še vedno svežega duha in dobri Ranieri je skrbno pisal in hranil te zadnje izlive genialne pesnikove duše. Iz te dobe izvirajo nekatere lirične pesmi, njegovi «Pensieri».
Pojemajoči Leopardi je hotel prirediti skupno izdajo vseh svojih del. A v Neapelju se je temu uprla vlada in tudi načrt, da bi tiskali Leopardijeva dela v Parizu, se je izjalovil. Tako tudi ta zadnji žarek sreče ni prodrl skozi oblake pasprotstva na smrtno posteljo pojemajočega pesnika. L. 1837. mu je usmiljena in dobrotna smrt, kojo je v življenju v svojih pesmih klical z najslajšimi imeni, pretrgala nit življenja. Ker je ravno tedaj v Neapolju razsajala kolera, je Ranieri le s težavo otel prijateljevo truplo, da ga niso vrgli v skupni grob. V temni noči so prepeljali truplo iz mesta v vasico Fuorigrotta in ga tam pri cerkvici pokopali.
Če smo se vsaj nekoliko vživeli v to bedno, brezmejno nesrečno življenje pesnikovo, bomo lahko razumeli globoko bol, ki veje iz vseh njegovih del. Telesno pokvarjen, skrajno šibkega zdravja, skoraj vedno v pomanjkanju živeč, z dušo občutljivo in globoko nežno, kakor jo Bog podari samo svojim izvoljenim — umetnikom, mladost brez ljubezni in veselja, samotna in pusta mladost, brezčutna trdost materina, strogi nazori očetovi, izguba vere, mnogi duševni boji, ozke meje recanatske ječe, brezuspešno hrepenenje po ženski ljubavi — vsi ti momenti so pač najprimernejša in najrodovitnejša tla, kjer lahko vzkali in bohotno uspeva trpka otožnost — melanholija.	(Dalje.)
IZ ORGANIZACIJE.
Vodstvo «Zveze» poziva sporazumno z «Delega-zicne Magistrale Isontina* vsa društva Gor.-Gradiščanske, naj pri pomladanskih letošnjih zborovanjih sprejmejo resolucije, naslovljene na vlado:
1.	da se nemudoma sestavi deželni šolski svet,
2.	da se uvede redno poslovanje okrajnih šolskih svetov, kjer jih še ni ali so zanemarjeni in
3.	da se takoj razpišejo mesta učiteljev(ic), kjer so prosta.
Resolucije naj se pošljejo v dveh izvodih na naslov:	Delegazione Magistrale Isontina, Gorica,
Ljudska in meščanska šola — Kapucinska ulica,
Učiteljsko društvo za Trst in okolico sklicuje v nedeljo dne 12. marca svoj redni občni zbor v ljudski šoli pri sv. Ivanu s sledečim dnevnim redom:: 1) Predsednikov pozdrav; 2) tajnikovo poročilo; 3) blagajniško poročilo; 4) volitev odbora; 5) volitev delegatov za prihodnje zvezino zborovanje; 6) razno.
Predsednik.
Učiteljsko društvo za polit. kot. Volosko-Opatija
obdržavat če dne 2. marca 1922. u pučkoj školi u Matuljima svoju glavnu skupštinu sa sledečim dnevnim redom:	1. Otvorenje skupštine i priopčenja
predsjedništva; 2. Čitanje i odobrenje zapisnika zadnje skupštine; 3. Izvešče o stanju blagajne na koncu god. 1921., te izvešče revizora i odobrenje računa;
4.	Historijski razvitak škole. Predavanje V. Pajaliča;
5.	Strukovna organizacija i njezin značaj. Predavanje I. Antončiča; 6. Eventualija. Najtopleje se pre-poruča svoj gg. kolegicama i kolegama, da svakako prisustvuju ovoj skupštini radi njene važnosti.
Odbor.
Poziv. Člani učiteljskega društva za sežanski okraj, ki so prejeli Ročni zapisnik za 1. 1922, se pozivajo, da čim prej pošljejo znesek 3 L 50 st. na naslov tovarišice Ane Macarolove, društvene blagajničarke v Sežani.
Učit. druš. za idrijski okraj je imelo svoj redni mesečni sestanek dne 29. januarja v običajnih prostorih s sledečim dnevnim redom:
1.	Poročilo predsednice.
2.	Društvena podpora za Zvezin pevski zbor.
3.	Referat tov. L. Kosove: Ellen Kžy — nekaj njenih nazorov iz «Otroškega stoletja*.
4.	Slučajnosti.
Tov. predsednica je pozdravila navzoče in kon-štatirala, da manjka tretjina članstva. Nedelja popoldne je res neprimeren čas za zborovanje, pa ni bilo možno najti boljšega v tem presnetem predpu-stu. Prosi tovarišice, naj ne omalovažujejo teh naših sestankov, ker dve važni zaslugi imajo vendarle: vzbujajo našo stanovsko zavednost in so nam v podbudo k samoizobrazbi, ki je edina rešitev iz duševne zaostalosti, katero pospešujejo tesne razmere našega od sveta tako oddaljenega mesteca. Le neprestana lastna delavnost nas bo obdržala v stiku z duhom časa. Zato je začelo naše društvo prirejati tedenske neobvezne sestanke, takozvane »preje*, pri katerih se čitajo poljudno-znanstvena in beletristična dela. Da bi se pridružili tudi mi izobraževalni akciji tov. Hreščaka, smo segli najprej po Gosarjevi brošuri, poleg nje se je čital tudi Cankarjev zbornik in Umetnikova trilogija. Dosedaj so se vršile tri preje in so bile prav dobro obiskane.
2)	Sklene se, da se pošlje Zvezinemu pevskemu zboru 50 L, kateri znesek je v razmerju s skromnim številom društvenikov.
3)	Tov. L. Kosova je obrazložila pedagoška načela velike švedske individualistike, zlasti nam je podala njene misli iz poglavij: «Otroška pravica izvoliti si svoje starše*, «Vzgoja» in »Bodoča šola*. Za njen trud so se ji poslušalci iskreno zahvalili.
4)	Sklene se, da se naroči na Njivo, Nove zapiske in Prerod. Prihodnje zborovanje se vrši 4. marca ob 9!4 v navadnih prostorih.
ŠOLSKE VESTI.
Iz književnega pregleda nemškega pedagoškega lista. Richard Rothe. Kindertumliches Zeichnen. Deutsch. Verlag f. Jugend u Volk Wien. Cena 240 K. 250 strani, bogato ilustriranih.
V tej'knjigi podaja R. Rothe.prvič popolni psihološki sestav otroškega izražanja na grafičnem polju. Dosedanja literatura je le konštatirala posamezne razvojne stopnje, on odkriva sistem in formulira postave, po katerih postane otroško izražanje. «Sistem o ploskovnosti», «Vera v popolnost* nam razložijo, kar je bilo dosedaj v otroški risbi še nejasnega. Pokaže nam pot k popravi učenčevih risb in k sistematičnemu opazovanju narave. Zanimive so njegove predvaje za opazovanje slik in predlogi k umetniški vzgoji, ki je rnnogokje zavožena.
Nazadnje podaja pisatelj razdelitev učne snovi v -ročnih delih* po tednih — za 1. 2. 3. 4. in 5. šolsko leto.
Lehrmeister Bucherei. Verlag Hachmeister u. Thal. Leipzig je izdala 6 novih knjižic, v katerih daje He-
lena Goldbaurn voditeljica tečaja za matere in vzgojiteljice na Dunaju, dragocene nasvete, ki seznanjajo matere z duševnim življenjem otrok in jih navajajo k opazovanju njihovega duševnega razvoja.
Naslovi so: Št. 503 — 504: Di Mutter als Lehrmei-sterin ihres Kindes. — 228: Papierarbeiten. -— 307: Kartonarbeiten. — 569: Allerlei aus Ziindholzschach-teln. — 585: Was sollen unsere kleinen schenken. — 598: Spiel u. Lied in der Kinderstube.
M. B.
Pomota. V «Ročnem zapisniku* je v imeniku učiteljstva sežanskega okraja pri rojstni letnici tovarišice Ljudmile Rebek v Komnu tiskovna pomota Stati bi moralo 1991, kar s tem popravljamo. Napaka je tudi v podatkih o tov. Hermini Wilfer, ki je nameščena v Sežani in ne v Lokvi.
Er. cor. V šesti številki Uč. lista str. 42, 2. kolona 23. vrsta od zgoraj je popraviti pasus «in tudi ne o novi komisiji* v «in tudi ne v novi komisiji*, ker je sicer skvarjen smisel.
KNJIŽEVNOST IN UMETNOST
France Bevk: Pesmi: Najtežje bredem skozi dela tistih avtorjev, o katerih vem, da zavestno pripadajo kaki «šoli» ali struji. Kar je v znanosti upravičeno in deloma celo potrebno, to je navadno pri umetnosti odveč: rubriciranje. Ima pa strujarstvo v umetnosti še drugo senčno stran: kdor se proglaša za zastavonošo ali navdušenega pripadnika gotove sekte, ta je navadno najmanj umetnik. In imeti posla s takimi ljudmi je težko.
Ali pripada Bevk kakšni literarni struji? Ofici-jelno menda nobeni. Po letih in izkustvih je bržčas prezrel, da bi se zapisoval časovnemu izrodkarstvu. Je pa Bevk iz literarnega kolena Dominsvetovcev, in sicer iz Izidor Cankarjeve skupine Lovrenčič-Majcen-Velikonja. V tekstu iste revije kakor trojica je rasel in dorasel. Tak stoji danes pred nami.
Tudi Bevk je imel in preživel dobo svojega Sturm und Dranga. Najelementarnejše je tičal v njej med leti vojne. Bili so takrat časi, ko sem bral Bevkove proizvode, pa sem se vprašal pri sebi: Kam gre tvoja literarna pot, prijatelj? Ih si nisem vedel odgovora, Bevkova produkcija je bila v tistih časih kot naraščajoča voda: odpovsod pritoki, struga neenakomerno izkopana, tok deroč, neugnan, divji. Potem je prišlo iztreznenje. Bevk se je otresal kaotičnosti, ostrgal je s sebe tujo navlako in se je pojavil pred bravci svoj, soliden. Za takega nam ga razodevajo «Pesmi», ki o njih pišem.
Že naslov knjige sam nam razodene, da oče verzov, v njej objavljenih, ne hlasta po zunanjem lišpu. Ponižno, skromno nam podaja kar je napisal v raznih etapah svojega pesniškega razvoja; deloma napisal, deloma ustvaril. Kajti ni vse enake vrednosti, kar je natisnjeno v «Pesmih». So med njimi take, ki jim nihče ne more odrekati umetniškega prizadevanja in pesniške cene. Sem štejem zlasti: Otrok posluša (str. 18), Pred viharjem (27), Bolest (31), Zapuščena (37), Molk (41), V noči (45), Roža Marija (46), Verz (50), Jasnina (53), Zimska silhueta (55), Prvi hip ljubezni (57) ter zaključno Prebujenje (60). — V ostalih pesmih obdeluje Bevk motive rodne grude (Jutra v Brdih, Tolminska pomlad), vojne sujete (Na maršu, Motiv itd.) ter momente
ljubezni. Da, skoraj bi dejal, da knjiga organično začne šele v III. delu, tam, kjer se vrstijo pesmi o ljubavi. Vse drugo napravlja name vtis nekake na-vrženosti in dodatka.
Bevk je pristna pesniška natura, in sicer tem bolj umetniška, čim bolj se v literarni produkciji brzda. Vreden je zategadelj, da se o njem govori in piše, predvsem pa, da se ga spoznava naravnost iz njegovih del. Zato prijazno priporočam njegovo knjigo vsakomur, ki mu je do spoznavanja in spoznanja naše literature, posebno domače, primorske. Bevka samega bo vsakdo najbolj našel v pesmi «Verz»: «Nemiren sem, ko voda, ki šumi, razbit ko slap, ki v brezdno moč prši in sam si šteje kaplje bolečine, ki padajo vse dni, vse dni . . .»
Knjiga stane vezana, opremljena z risbami slikarja F. Kralja L 4’50 in se razprodaja v Trstu pri Štoki in Traniju, v Gorici pa v knjigarni Kat. Tisk. Društva.	Stano Kosovel.
Izšla sta knjigi: Fran Levstik, in Fran Erjavec, izbrani spisi za mladino, ki ju je izdala Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Knjigi sta priredila tovariša Fran Erjavec in Pavel Flere, ilustracije so od Antona Koželja in Franceta Podrekarja. Deli sta zelo lepo opremljeni in delata čast tiskarni. —
Uprava «N, Roda* naznanja vsem šolam tolminskega okraja, da je naročil okr. šolski svet v Tolminu- za vsako šolo v okraju po en izvod «N. Rod i*. Ker je prišlo pa poročilo prepozno za februarsko številko, dobijo vse šole prvi dve številki skupno z marčno. —
Delegacijsko zborovanje «Zveze» se bo vršilo v prvi tretjini julija in to radi želj, izraženih Zvezinemu predsedstvu od raznih strani. O Binkoštih sta namreč le dva dneva prosta, vsled česar bi zborovanje pod pritiskom časa preveč trpelo.
Predsedstvo opozarja društva, naj pri pomladnih zborovanjih volijo delegate po običajnem sorazmerju. Kakor se je povdarilo že na kongresu v Vipavi, naj se ne volijo več delegati, ki se vzlic izvolitvi niso udeležili lanskega delegacijskega zborovanja in tudi ne taki, ki bi letos prevzete dolžnosti ne izvršili. Važna mesta v organizaciji naj prevzamejo vestni ljudje, da gremo naprej in navzgor.
STATISTIKA NAROČNIKOV NA „NOVI ROD“.
GORIŠKI OKRAJ
IME ŠOLE	Štev. razredov.	Štev. otrok.	Štev. naročnikov za 1 1922.	V odstotkih °o	Povprečno na vsako učno moč
Št. Maver (Pevma)		?	P			
Miren		3	314	40	127	10
Murovci		?	p	—		
Opatjeselo		2	107	—		
Orehovje (Bilje)		p	p	—		
Osek - Vitovlje		3	145	26	18	9
Otlica . .			2	172	5	3-5	2
Ozeljan		2	20;)	34	17	17
ot. Peter		2	285	—		.. . .
Pevma		2	151	—		
Plave		1	92	10	10-8	10
Podgora		2	161	20	8-6	14
Podlaka		p	v	—		
Podsabotin		1	103	13	13	13
[ Prvačina		3	231	22	10	7
Ravne (Grgar)		l	70	—		
Ravnica (Solkan)		l	75	—		
Renče		 .	3	317	73	23	24
Rihemberg		4	413	50	124	12
Ročinj		2 .	150	7	4-7	3
Rupa (Miren)				—		
Solkan 		4	390	50	13	13
Sovodnje		2	154	18	11-6	9
Skrilje		1	104			
Srednje - Kambreško .	...	1	p	. 1		1
Šeberljak (Kanal)		1	55	2	3-6	2
Šempas		2	204	15	8	7
Šmarje p. Štanjel		. 2	179	5	3	O
Štandrež			3	322	58	20	19
Tevče	 		1	46	—		
Št. Tomaž (Sv. Križ)		1	90	3	3-3	* 3
Tribuša Gor		1	72	• 3	43	3
Trnovo 		1	121	—		
Vedrijan		1	154	—		
Vipolže		1	113	3	2-6	3
Višnjevik 		1	133	—		
Voglari (Trnovo)		p	p	—		
Vogrsko		2	233	—		
Vrata (Čepovan)		?		.....		
Vrh pri Kanalu		1	35	—		
Vrh (Rubije)	 ...	1	41	—		
Vrtojba		3	304	36	11-8	12
Vrtovin	* . . .	1	72		•		
Zalošče	 		2	110	23	20-9	11
Zapotok		1	62	—		
Žablje-Velike		1	74			
35 šol na Goriškem ni naročilo nobenega izvoda „Novega Roda"! Ker je prav lahko mogoče, da so še naročilna pisma marsikatere šole izgubila, bomo izpregovorili besede, ki nam silijo v pero, šele, ko zaključimo to statistiko.
(Dalje.)