Bogo Sajovic
Humoreska
Ondan sem kupoval v neki ljubljanski trgovini. Kupiti sem moral gumijsto cev. Zavil sem torej v neko veleblagovnico s tehničnim blagom.
Ker je v veleblagovnicah sistem samopostrežbe in ker naši vrli prodajalci to zelo dobro vedo, sem torej sam brskal po policah in nazadnje našel konec črne gumijaste cevi. Dolga je bila približno šest metrov, jaz pa sem potreboval vsega kakš-nih sedemdeset centimetrov. Torej sem končno poiskal še prodajalca in kmalu sem ga tudi našel. Povprašal sem ga po ceni. Mož se je zagledal v nekakšne knjige, potem pa neje-verno vrgel glavo vznak. Pričakoval sem besno številko, kajti danes tistega, kar iščeš, ni, če pa je, je tako salamensko drago, da se ti zmeša v glavi.
»To je čudno,« je rekel prodajalec, »deset dinarjev kilo-gram.«
»In koliko je težak ves ta konec?« sem vprašal.
Vrgel je cev na tehtnico. Štirideset dkg je imela. Prav nejevoljno mi je rekel, da stane štiri dinarje.
»Potem bom kupil vse,« sem rekel.
Dal mi je cev in je bil še kar naprej nejevoljen. Očitno bi jo kupil sam, če bi se spomnil in brskal po starih zalogah, Tako pa sem mu jo speljal izpred nosa.
No, kot sem rekel, sem potreboval le kakšnih sedemdeset-ic cm te cevi, ampak če je tako poceni, zakaj pa ne bi vzel vse. Div tako mi zdaj ta cev, oziroma ostanek visi doma, drugače pa bi visela pri prodajalcu, ali pa pri kom drugem, kajti toliko časa že živimo v naši nenehno razvijajoči se družbi, da dobro vemo, da je greh, če ne kupiš stvari, ki je poceni, pa če jo potrebuješ ali ne.
No, v drugih potrošniških družbah kupujejo tudi stvari, ki jih ljudje ne potrebujejo, ampak ti kupci vsaj mislijo, da določeno stvar potrebujejo. Jaz in mnogi moji sonarodnjaki z menoj pa dobro vemo, da določene stvari, ki je poceni, nik-dar ne bomo potrebovali, pa jo vseeno kupimo, kar se iz-plača.