Smernice k sodelovanju s kmetijskimi referenti Z odlokom banske uprave je podana osnova za složno in sporazumno delo med sreskimi kmetijskimi referenti in učiteljstvom narodnih šol na kmetih. Navidezno je zadeva prav priprosta in le lokalno - gospodarskega značaja. Čitali smo že poročila v stanovskem in dnevnem časopisju o referatih in debatah, ki so se vršile o predmetu na zborovanjih sreskih učiteljskih društev. Iz teh je razvidno, da je akcija med javnostjo našla mnogo več odmeva in zanimanja, kakor je to običaj pri sličnih pojavih. Ker so dani vsi pogoji, je pričakovati, da bo sodelovanje učiteljstva s sreskimi kmetijskimi referenti doživelo močan razmah, ki bo zahteval od našega stanu mnogih žrtev na času in energiji, je pa potrebno, da se zadeva prouči tudi z vidika učiteljstva. Naloge kmetijskih strokovnjakov. Program dela kmetijskih strokovnjakov je sicer zelo obširen, raznolik z ozirom na krajevne prilike in potrebe, obsega pa v glavnem izboljšanje zemlje, naprednejše metode pri obdelovanju, intenzivno delo na semenogojstvu, selekcija rasnih pasem domačih živali in ustvarjenje sposobnega kmetijskega zadružništva, a tudi splošno poglobljenje kmetijske strokovne naobrazbe. Stremljenje kmetijskih strokovnjakov je v glavnem povsem realistično in to seveda upravičeno. Nesporno je namreč, da je neka gotova stopnja blagostanja pogoj in osnova vsakemu višjemu, etičnemu udejstvovanju in da mora tudi kmet imeti eksistenčni minimum, kajti onih, ki ga nimajo in onih, ki ga jedva dosezajo, ne bo nikoli mogoče pritegniti v vrste sodelavcev, saj so ti sloji običajno pasivni tudi v zadevah realnega napredka. Sodelovanje učiteljstva. Problem kmetstva je nedvomno star in je njegove početke iskati v oni dobi, ko jc poljedelstvo prenehalo biti edini poklic in so se iz kmetskega stanu oddvojili posamezniki in ustvarili nove poklice. Toda to ni za nas aktualno, Zanimati se moramo le za problem kmetstva, kakršen je sedaj in predvsem V naši državi. Pa tudi tu ne more učiteljstvo sodelovati pri celem kompleksu vprašanj, omejiti se nam je le na one, pri katerih je sodelovanje učitejstva mogoče, pri katerih je potrebno, in pri katerih je sodelovanje naša dolžnost. Tu je predvsem moment splošnega gospodarskega napredka. Tu naj imajo odločilno besedo strokovnjaki, njim na čelu sreski kmetijski referenti. V koliko bo tukaj mogoče teoreticno m praktično sodelovanje, se ne more določiti z nekim povprečnim merilom, ker je to za sedaj močno odvisno od strokovne sposobnosti posameznikov, za bodoče pa še bolj od tega, kako bodo učiteljišča usposabljala naš naraščaj za delo v vasi, ne samo umstveno, še bolj čuvstveno, da se učitelj na deželi fitbo smatral zapostavljenega, ampak enako vrednega, če že ne boljšega od tovanša v trgu ali mestu. Vsekakor pa že zamisel sodelovanja sama priznava, da se delo učiteljev na kmetsko-gospodarskem polju ne da podcenjcvati. Kljub sodelovanju učitcljstva pa ostane in mora ostati gospodarski napredek našega kmeta torišče kmetijskih strokovnjakov, ki so na njem odločujoči činitelji. lz tega bi sledilo, da bo učiteljstvo pri reševanju kmetskega in kmetijskega problema neznaten pomočnik. Temu pa ni tako. Poudaril sem, da je naše sodelovanje važno in naša dolznost. To pa ne samo onih, ki so na kmetih doma in so več ali manj teoretično ali v praksi proučili kmctsko-gospodarska vprašanja. Kmetska strokovna izobrazba ni namree vse. Ne posameznikov, ne narodov ne ocenjujemo samo po izobrazbi, temveč tudi po kulturi, in sicer po kulturi mnogo bolj, ker je izobrazba samo sredstvo za dosego smotra. Izobrazba se kaže na zunaj, je sicer lep lonec, a če se izobrazba ne druži s kulturo, je lonec pa5 _ prazen. Kadar pa gre za kulturna vprašanja. pa seveda brcz učiteljstva ne gre, saj če bi šlo brez nas, bi nam narod mirno lahko odrekel pravico do naziva — učitelji. Pri kulturni povzdigi naroda v splošnem in kmetskega življa posebej pa mora sodelovati vsak izmed nas, ker se to delo pricne že v I. razredu nižje narodne šole in se nadaljuje, dokler živi učitelj med narodom in narod okoli njega, pa naj si je aktiven ah upokojenec, naj živi pod Donačko goro, v Ljubljani ali Beogradu. Da se naš narod v gospodarskem napredku ne more meriti z narodi srednje in zapadne Evrope, je brez dvoma. V kulturnem oziru bi si tega ne upal trditi, kajti če tudi nismo povsem na isti višini izobrazbe, ima kultura našega naroda mnogo samoniklih dobrin, ki so jih tako zvani kulturni narodi žc davno izgubili. Vendar pa opazujemo v bitnosti nasega naroda nekatere negativne duševne pojave, ki so posledica sto- in stoletnega tlačanstva in katere bo treba prej ali slej izkoreniniti na ta način, da s primernim vplivanjem na duševnost oslabimo njihovo moč. Poleg šole in knjige imajo na dušo naroda posebno velik vpliv javna predavanja, najučinkovitejše med njimi so državne manifestacije. katerih pa se masa naroda na kmetih ne udeležuje, ker se vršijo običajno v prometnih centrih in ne morcjo priti v poštev kot glavni vzgojni faktor za širše plasti. O vzgojni vrednosti političnih shodov smo si takoj na jasnem, če le pomislimo na ton raznih govornikov iz dobe strankarskih bojev. Rav- no radi tega pa prihajajo gospodarska prcdavanja vedno bolj v poštev kot vzgojno sredstvo. Temu teoretičnemu razpravljanju bi se dalo ugovarjati. Da pa dokažem pravilnost izvajanj in osobito potrebo sinteze pouka in vzgoje tudi pri odraslih, prcidem rajše v podrobnosti. Pri tem pa se hočem v glavnem točno držati v onem okviru, ki je določen sodelovanju učiteljstva s sreskimi kmetijskimi referenti. Naš človek ima mnogo premalo samozavesti, zaupanja v samega sebe. Morda bo kmalu boljše, saj narodna šola z vsem poudarkom vzgaja naš narod k samoudejstvovanju, a za sedaj je nesamostojnost velika ovira tudi za gospodarski napredek kmeta. Samozavest ie izgubil naš človek v dobi tlačanstva. Če mu je tujec vzel samozavest, mu jo lahko in mu jo mora svoboda vrniti. Močni narodi imajo posebna gesla, s katerimi dvigajo zavednost in zaupanje v svojo bitnost posameznika in vsega naroda. Ti se sami imenujejo narod vitezov, oni narod gentkmenov, tretji so narod gospodov, četrti narod nuskaljene pravičnosti in neki celo narod tisočletne klasičnc kulture. In mi? Cankar nas imenuje narod siromakov, betežnikov in cmeravih otrok, Tavčarjeva gospoda ima vsa nemška imena, Jurčič dopušča, da govore slovenski le kmetje in grajske služkinje. $e cela gromovnik Aškerc v svoji navdušcni »Mi vstajamo« sicer silno zagrozi, na koncu pa stisne repek in se ponižno opraviči, češ, saj ni tako hudo: »Kaj naša bo osveta, napredek in prosveta.« So sicer ljudje, ki verujejo, da je ta ponižnost nam prirojena. To pa ni res. Saj slišimo odpadnikc, po katerih žilah se pretaka stoodstotna juovesti. »Vrtec«: Mislim, da bo vsak, ki bo vzel to knjižico v roke, to pravljico kar požiral, ne čital in na koncu dejal: »Škoda, da ni nič več«. »Mentor«: Bogomir Magajna se je uveljavil s svojo mikavno pravljico »Brkonja Čeljusnik, ki jo je lepo ilustriral B. Jakac.