MINKO MEDIČ ¦ ¦ Poljsko cvetje finček in Milena sta šla lepega poletnega jutra po pisanem polju. Držala sta se za roko, v drugi sta pa imela vsak svojo torbico iz dornačega platna in v njej svoje zvezke, Abeeednik in pe-resnico. Drobila sta korake in hitela veselega obraza mimo bogatili njiv in cvetočih travnikov v šolo. Zdajpazdaj izpusti Tinček roko svoje tovarišice in jo poboža po mehkih laseh, ki so se ji v dolgih kodrih sipali po ramenih. »Ti danes nimaš črevljev, Tinček, jaz pa ... Ali naj se tudi jaz sezujem?« »Zakaj pa? Ti nisi vajena hoditi bosa. Milena, nikar!« »Pa se bom vse eno! Saj nisem gosposka hči! Kolikokrat sem že bila bosa!« »Ruše so trde, Milena!« »Ne, saj je včeraj deževalo. Ali se ne spominjaš?« »A danes pa zopet pripeka solnce!« Milena se ni zmenila za vse to. Sedla je na tla, se sezula in je stala zdaj na mehki travi s čreveljčki v roki. Smejala se je sladko in kazala bele zobke. »Ti si pa res moja sestrica«, ji je rekel Tinček, »v vsem hočeš biti meni enaka!« Milena se je še smejala in rekla: »Prav praviš! Jaz nimam brata, ti nimaš sestre. Jaz imam samo očeta, ti pa samo mamico. Tvoja mamica me tolikokrat boža in tudi češe«. Ko je umolknila, je hušknila nenadoma senca v njene svetle oči. Obra-zek se ji je zresnil. Misel na ubogo mamico jo je užalostila... Švignila je nad njunimi glavami jata brzih lastovic, začivkala, za-frfotala, se oddaljila in se zopet vrnila — bliže, niže, v malih lokih in s tako brzino. »Milena, lastovke so že tu!« »Kje so pa bile doslej?« »Ali ne veš tega? Bile so v krajih, kjer je tudi pozimi toplo«. »Kaj praviš, pozimi toplo? To ni mogoče! Zima pač ne more biti topla«. »Tako sem menda nekoč slišal, gotovo pa ne vem, Milena, veš! Vprašala bova gospodično v šoli«. »Ali vidiš? Lastovke so kakor mali črni križi v modrini neba. Zakaj neki?« vpraša Milena. »Ne vem, čemu jih je Bog tako ustvaril«. »Ali vidiš? One so že priletele do šole, dočim sva midva še tukaj«, nadaljuje Milena. »Zakaj si se pa sezula? Qlej, kako te bode! Daj, obuj se!« 257 »Ne, ne, ker je že preveč pozno. Ali si videl, kako lep šopek je pri-nesel včeraj Rmanov Julček naši gospodični učiteljici?« »Kako da ne?« »Naberiva tudi midva nekaj marjetic, nekaj makov, pa jih ponesiva gospodični! Hočeš, Tinček?« »Saj niso nič lepe!« »To pa ni res! Poglej tega-le, kako ima lepo rdečo čepico! Sicer pa je tu cvetic na izbero. Poglej to-le, vsa je bela, ta pa rdečkasta, ona, glej, je rumena kot cekin. Kaj pa ta-le? Ali ti ta nič ne ugaja? In ta? Kako je lepo pisana! Tinček. te ima pa naša gospodična najrajša. Teh hočeva natrgati! Pomagaj mi, daj! Uboge cvetice, koliko sva jih že danes poho-dila! Prav sem storila, da sem se sezula. Mogoče so danes prvič pogle-dale v svet, v žarko 'solnce, pa so morale umreti, še preden so jih prišli pozdravit pisani metuljčki in marljive čebele. Ali se tebi nič ne smilijo?« Tinček ni pritrdil, pa tudi ne odkimal, gledal je le svojo družico, ka-ko se je sklanjala k tlom in trgala z desnico cvetice — tu eno, tam drugo — in jih urejevala v levici v lep šopek. »Tinček, ti pa nimaš gospodične rad!« »Kakor ti! Zakaj pa to vprašaš?« »Ker mi jih ne pomagaš trgati, saj veš, da jih ona tako Ijubi«. To je zadostovalo. Ne da bi zinil besedice, se je nekoliko oddaljil oct nje in se kmalu vrnil s polno pestjo najpestrejših cvetic. »Kam pa bova z njimi?« »Dajva jih v torbico!« reče Milena. »Dajva jih v torbico!« pritrdi Tinček. In tako so v torbici delale družbo Abecedniku in Milenčinim čre-veljčkom. »Milena, pozno bo žej do šole imava pa še daleč. Požuriva se, saj jih imavaže dosti«. fiitela sta. Solnce je pripekalo vedno boljinbolj. Milena ni mogla hi-tro stopati. Često jo je kaj zbodlo v nogo, in milo je zajavkala. Zdaj m imela več usmiljenja do cvetic, ki so umirale pod njenimi nožicami. »Tinček, trudna sem!« »Obuj se, Milena!« »Ne, ne!« Tinčku se je zasmilila. Kaj početi? Kar jo prime za pas, dvigne močno in jo nese precej korakov daleč. »Dosti, dosti, Tinček, preveč se boš utrudil. Zdaj bom pa že spet sama malo hodila. Po cesti me ne bode več tako, kakor pa po travi. Si-cer pa nisva daleč do šole«. Izpustil jo je na tla. No, cesta je bila prašna in gladka, in Milena je zdaj celo tekla. Srečala sta pogosteje ljudi. Zdajpazdaj se je čulo tudl pasje lajanje. Skozi drevje sta že zagledala šolsko poslopje sredi ograjenega vrta z velikimi rjavimi vhodnimi vrati in po oknih toliko nageljnov v loncih. 258 1 Zakasnjenca sta potrkala na vrata in plašno vstopila v šolsko sobo. Učiteljica se je hudovala nad njima zaradi zamude, a Milena se ji pri-bliža s smehljajem na ustnih, ponujajoč ji odprto torbico. »Kaj pa hočeš?« jo vpraša učiteljica. »Rož sem prinesla ...« in jih strese ovele gospodični na mizo ... Učiteljici se je vse to tako milo in smešno zdelo, da se je Mileni na- -smehnila, jo pogladila po glavi in se ji zahvalila. Skromne poljske cvetice je vtaknila gospodična učiteljica v kozarec na šolsko mizo k ponosnim vrtnicam in dišečim nageljnom, oba otroka pa, tudi srčkani poljski cvetici, sta šla vesela vsak na svoj prostor. Njune bose in prašne nožice so pokupale izpod klopi poleg dveh svetloosna-ženih čreveljkov... , In pričel se je pouk... 1 l \ ^^^^^^^^^^^K^^ 4 . * H : \ \ ^^^^^^^^E^b "-' '";" "*" ^ z- 259