Dopisi. Iz Maribora. Stolna cerkva še zmiraj zapuščena stoji, kakor lani. Ni dognano, kaj bo. Večina je za popravo, ker za novo stavbo, to pa dostojno, ni denarjev. Postne pridige vršijo se v cerkvi sv. Alojzija. — Šulvereiuovci so 590 fl. na Dunaj poslali. kakor da bi šolska deca v mestu ničesar ne potrebovala. — Obdačeno je mesto dovolj: obcinske doklade znašajo uže 37 %• Kde so okrajne in deželske doklade in cesarska dača! — V okolici odprlo se je delo: zlasti v goricah režejo in grobajo, trs je dobro dozorel, zimine so po hribih vsled snega več trpele, kakor na polji. — Lembaški župan g. Franc Robic starejši obhaja kmalu zlato poroko. Veselje pomnožili so mu sami svitli cesar podelivši mu srebrni križec s krono. Zraven g. Divjaka v Frauheimu. g. Veikslna v Cerkovcah, g. Fluherja pri sv. Petru in g. Dovnika v Krčevini pripada g. Robič najstaršim domoljubom tukajšnjim. Zmiraj je stal zvesto na strani svojega slovenskega rodu. Pri vseli volitvah se je obnašal in boril po besedab: vse za vero, dom, cesarja. Čestitamo iz celega srca. Bog nam ga ohrani še mnogo, mnogo let! Iz Ptuja. (Hranilno in posojilno društvo.) Ko smo Slovenci si ustanovili koncem leta 1883 hranilno in posojilno društvo, kojega nam je bilo že z davna potrebno, so se Nemci in nemčurji smejali in se rogali, rekoč: ,,die windiscken hob'n a nationalbank gegriindet, wer wird direktor der windischen nationalbank sein itd. ? Svesti si, da Nemca in njegovega prijatelja in zaveznika nemčurja najbolje peže, ko vidi da Slovenec Slovencu v sili in bedi pomaga, da se Slovenec postavlja na lastne noge iu skuša sam v roke dobiti gospodarstvo v lastni hiši in na svoji zemlji, se nismo zmenili za tako blebetanje in kvasenje, ampak lotili smo se dela. Svečana 1884. leta začelo je hranilno in posojilno društvo svoje delovanje in ravnokar spolnilo prvo leto. Dne 2. sušca snidejo se društveniki v zborovanje in takrat bode njim vodstvo zadruge dalo račun o prvem poslovnem letu. Namen mojih vrstic je da opozorim narodnjake na ta zbor, da se ga obilno udeležijo. Kajti zvedeli bodo od načelstva, s kakim uspehoin je društvo delovalo, kake zapreke so se mu stavile in od katere strani, možno bode se pogovoriti o marsičem važnem in koristnem za bodočnost. Ozrimo se po naših nasprotnikih, in se učimo od njih! Glejte, kako so delavni in zložai! Dva denarna zavoda imajo. Clovek bi mislil, da so si denarni zavodi na enem in istem mestu konkurentje in da ne marajo vsi v isto skledo pomakati. Toda v Ptuji sta si nemška zavoda prijatelja; gospodje, ki so ravnatelji hranilnici, sedijo tudi mej načelniki ^voršusa". Ako me vprašate, kako to pride, kako je to mogoče, ne morem odgovarjati, ker noeem, da se ,,Grospodar" konfiscira, in ker pravi odgovor lehko vsaki sam najde. Tem bolje mo- ramo tedaj mi Slovenci — vsi, ne samo, nekateri, ki živijo v mestu. prav tako pa tudi oni, ki živijo zvunaj mesta naš prvi in edini denarni zavod celega okraja na skrbi imeti, vsak brez ozira na stau in starost mora delati in pomagati, da se razvija, da raste število udov in vlagateljev. Naši nasprotniki že sprevidajo, kaka nevarnost njiin preti od našega mladega zavoda; zdaj se nam ne smejijo več, pač pa se jezijo, da je nastal, zdaj njili v oči bode, da se hudujejo nad njim, ga napadajo z druženimi močmi pa zastonj. Že v prvem letu svojega življenja razvil se je krepko in nobena sovražna sila ga ne bo več vničila,, ako mu Slovenci posvetimo svoje moči. Od sv. Lovrenca v puščavi. (Bauernvereinovcem.) II. Mi se tudi nočemo zato nemško učiti, da bi potem šli iz dežele ,,vun" temveč hočemo ostati v deželi ,,noter", kjer smo se rodili, kjer so živeli tudi naši očetje. Vemo sicer prav dobro, da bi naši nasprotniki nič rajši ne videli, kakor če bi Slovenci kar tako čez noč pobrali šila in kopita, pa ta želja se jim ne bo izpolnila. Tisti pa ki že gredo iz dežele, se bodo za potrebo tudi dotičnega jezika naučili naj pa že pridejo med Nemce, Lahe ali druge narode. ,,Povsod po svetu se nemški uči, le pri nas bi se ne smelo", tako bojda hočejo Slorenci. Mi ne vemo. ali govornik res ne ve resnice ali pa nalašč neresnico govori, misleč, vsaj so tnkaj le pavri, ki tak malo vejo in zastopijo. Ko bi se pri nas nemščina tako učila, kakor se drugod uči, tedaj bi pač ne bilo nikdar najmanje tožbe slišati. Drugod se uči nemščina na pravem mestu in po pravem potu, uei se na podlagi maternega jezika v srednjih in višjih šolah, v katerih so ueenci že toliko dozoreli in napredovali. da se zamorejo tujega jezika uspešno učiti. Tako se učijo tudi drugi jeziki omikanih narodov in ne samo nemški. Kako se uči pa pri nas ? Naši otroci še ne znajo dobro slovensko brati, in že se zaene v nje tlačiti in mašiti nemščina, da se kar davijo. Bauernverein pa bi menda rad imel, ko bi se še ta betvica slovenšoine, kolikor je je zdaj v šoli, odpravila ter se učilo le nernški. To se menda malo razloči od tcga, kako se nemščina drugod po svetu uči! Pri takem poduku pač ni mogoče, da bi otroci vse dobro zastopili in toliko predelali, da bi jim ostalo lastniua za življenje. Nasledek tega uka je, da otroci nekaj let potem, ko so iz šole izstopile, toliko pozabijo, da na zadnje ne znajo ue slovenski ne nemški, oni ne zastopijo ne uemških ne slovenskih bukev, še manj pa znajo kaj napisati brez grdih jezikovnih pogreškov. Kaj tedaj takemn človeku šola koristi, ako se ni toliko izučil, da bi se zamogel potem sam dalje učiti, da bi s časom napredoval, da bi si nabiral potrebnega znanja iz bukev iu časnikov; kaj mu koristi ako niti enega niti drugega jezika toliko ne zna, da bi ga pravilno rabilvbesedi in pisavi ? Mi rečemo, naši otroci naj se najpopred dobro naučijo svojega maternega jezika, in potem se naj na tej podlagi učijo tudi uemško. Vi naši nasprotniki pa hoeete, da bi se le nemško učilo, ter s tem očitno kažete, da hočete, da bi mi Slovenci le prav butasti in zabiti bili, kajti to vi tako dobro vete, kakor mi, da se večina slovenskih otrok, ki doma nič nemški ne sliši, v šoli ne more nemškega popolnoma naučiti. Pa vsaj vam zato tudi ni, da bi mi iSlovenci kaj znali, da bi bili zastopni in pametni ljudje, mi znamo tepci in buteci biti, če le ob času volitev z vami potegnemo potetn bomo pa kar naenkrat ,,kšeit gratali". Zato gre iu nič za drugega! To je tudi tisti govornik menda ne vede pripoznal, ki je dejal, da ni, da bi morali tako lepo nemško govoriti, kakor ti ,,velk gospodi", da le malo znamo hrustati, pajedobro. In zato neskončno srečo, da se naši otroci naučijo malo hrustati, se naj zanemarja slovenščina, se naj zauemarjajo drugi za trdo življenje tako potrebni nauki, za ta inali dobiček se naj naši otroci izredijo v duševne pokveke in puhle nevedueže, se naj izvržejo v narodne judeže! Mi sicer nismo tako učeni, kakor gospodje pa to nam pov6 zdrava pamet in večletna skušnja, da tak uk niti piškavega oreha ni vreden. Nadalje se je reklo. da se naj kmetje sami zbirajo v društvih, da posebno ,,tistih od spovednice" Bog vari zraven. Aha! to je tedaj pravo pravcato maslo Bauernvereina I Mi tedaj naj zavržemo tisti stan, ki je s celim našim življenjem tako ozko zvezan, kakor nobeden drugi! Že zdaj se nam s posli tako hudo godi, da komaj še ž njimi izb.ajamo, kaj še le bo, če nihče več na duliovnika porajtal ne bo, kakor to želi in uei bauernverein. Sicer pa bodemo mi duhovnike zmirom spoštovali. Duhovniki so kri od naše krvi, oni so siuovi našega Ijudstva, in gre jim še posebna čast zato, ker se v mestnih šolah ne izvržejo v narodne odpadnike. kakor marsikateri drugi, katerim poznej vse drugo smrdi, le slovenski kruh jim še diši. Duhovuiki stopijo med narod, so zopet med svojimi ljudmi, katere ljubijo, branijo, zagovarjajo in spoštujejo. Take duhovnike bodemo zmirom radi imeli, in čast bode za uas jih videti v naši sredi, njih bomo tudi ubogali, ker vemo, da nam zamorejo s svojo večjo omiko in učenostjo mnogokrat koristiti. ,,Tistih od spovednice ne!" Naj bi si te besede tudi zapomnili tisti. ki se tako dobro počutijo v tem prijateljstvu! (Konec prih.) Od Velke. (Šulvereinski fiaško). Mož na postaji bil je močno razdražen zavoljo ,,trdnjav pod Poliorjem", katere je popisaval ,,Slov. Gospodar". Zato sklene zbobuati šul- vereinovce, mej katerimi sedi zaradi pomanjkanja možkih tudi neka že precaj priletna gospica in napraviti svojim udom predpustnico za vse večne čase. Kakor rečeno, tako storjeno. Vabila so se dala tiskati in hajd med svet: ,,Dne 8. febr. kurentu in vsem pustnim norcem grand veaelico v prid nemškega šulverajna v nekih sobah. Začetek točno ob 7. uri. Kdor ob pravem času ne pride, se ne sprejme v nemški ReicL" Poizvedel sem iz zanesljivega vira, da se je ta odbor predrznil nekatere poštenjake povabiti, a ti so neki odločno in možato postopali in zloglasnemu odboru vabila vračali. Tako je prav! Da nekaj grošev zberaoijo, nabirali so med tem časom razna darila za tombolo in še celo nekaj kmetov na nastavljene limanice dobili, da so jim porinoli goldinarček, pa le ni zdalo. Dokaz temu je, da so nabrano svoto, s katero se ne upajo na beli dan, zaradi sramote, odlofili poslati nemšk. šulverajnu na Dunaj. Ta kmetom z dobrotami laskajoči se odbor, ki pošilja krvavo zasluženi kmetski denar na Dunaj, ima pred seboj siromašno enorazrednico. Poglejmo si revno šolo od zunaj in znotraj, rekli bodemo joj! joj! Poglejmo si deco, njih obleko, njih šolsko orodje, hrano itd. zopet joj! Se večji joj pa, ko je uboga deca pred nekaj tednov akoro v šoli zmrznila, kajti kakor sem iz zanesljivega vira zvedel, 14 dni šola niti drv ni imela, toplomer pa kazal 12 do 15° mraza, zvedel sem, da celo teden dni ni bilo šole. Kje so pa tedaj bili oni dobrohotni gospodje, ki se kmetu dobrikajo, se mu prilezujejo, ga za nos vodijo, posebno ob volitvah se hlinijo, ali kedar je treba nemškemu šulverajnu pristopiti. kedar se kje kaka šulverajnska šola otvori, ali ob priliki Jožefove svečanosti, tačas vidimo enake lačenbergerje okoli kmeta, ponujajoče mu brezplačno glodanje kosti, šnops, vino itd. Toraj vidite, na tak način skrbe ti le gospodje za občni blagor kmetske šole, za občine, za domaee revne. Kmetje! tedaj očitno vidite, pri čem da ste. kako so Vam in Vašim otrokom take vrste gospodje prijazni in Ijabeznjivi ,,varujte se takih volkov v ovčji koži". Marsikateri se je potem kesal, — a bilo je prepozno. (Konec prihodnjič.) Iz Rogaca. Naš trg šteje komaj tri prave Nemce, vse drugo je Slovenec ali Hrovat. Toda pluvajo v lastno skledo, da nas je lehko sram pred slovenskim svetom. Pravilno nemški ne zna nobeden, pa le skoraj vsak brbra: i pin tajč gsint. Najbolj pogrešamo narodnega notarja. Kajti takšna oseba pride vedno z ljudmi v dotiko, občuje vsestranski in uraduje za tržana in kmeta. Naroden notar bi nam Šlovencera bil najkrepkejša zaslomba. Kedaj ga dobimo? To Bog vč. Lani so ptujski in celjski nemčurje tukaj rogovili. Letos je še mir.