Predrago dekle Zdi se mi, da se čisto brez potrebe razburjaš, kajti zapisano je, da je osebna svoboda zajamčena. Treba je torej lc verovati, nič drugega ko verovati in je človeku takoj bolje, prijetnejc, obidejo ga sončne raisli, v očeh mu zacvete pomlad in nekako pozabi na svojih osem sto dinarjev, za preplačano obleko, na hribovsko samoto in na vse tegobe, sedanje in pretekle. Seveda, tisto je že res, da si celo divja zverjad izbira druga in družico po mili volji, toda moraš vedeti, da je tisto pač zverjad, ki ne pozna postav in sveta. Ti si pa vendar nekaj več, če natančno pomislimo, spadaš prav za prav med inteligenco, med najnižjo sicer, čeprav si menda pretolkla nekaj semestrov na univerzi, imaš pa zato nešteto varuhov, ki skrbe za tvo.j naravni razvoj. Moraš torej priznati, da uživaš veliko več zaščite ko kako drugo bitje. Sicer ti je pa osebna svoboda zajamčena in nima nihče nič proti temu, če pogineš kje v gozdu od lakote ali se na kak drugačen način tiho izmuzneš s tega sveta, da le ne napraviš tega človcštvu v spotiko, za slab vzgled. Gre le zaradi harmonije, zaradi miru. Živimo tako prijetno življenje, lagodno, brezskrbno, da res ni potrebno, da bi ga po nemarnem razburjala. Tisto je že res, da so postavc včasih nerodne. so bile pač modreci že utrujeni, ko so jih delali, toda to smo že vse skusili. Greš po cesti, stoj, postava! Hočeš hoditi. stoj, postava, ta in ta paragraf! Hočeš zavriskati, spet postava! Tudi pridušiti se ne smeš, glasno preklinjati pa že sploh ne. In to je vse le zaradi harmonije, zaradi splošnega zadovoljstva. ki naj preveva vso milo domovino. In če je v tebi kaj ljubezni do vsega, do naroda, do domovine, do napredka sploh in zlasti do napredka, potem boš požrla malcnkostno jezico, zahvalila Boga, da si sploh srečno prišla na svet in spet navdušeno prijela za delo. Kaj še nisi slišala, da ga ni vzvišenejšega pokiica kot je tvoj? Saj so te učili v šoli, brala si v knjigah in moraš že verovati. Ali ni to lepa, ginljiva slika: mlado dekle nekje v hribih, rože na mizi, nekaj knjig, osem sto dinarjev plače, zraven pa čisto navdušenje in lepo duhovno življenje? Sicer ti je pa osebna svoboda zajamčena in lahko napraviš, kar hočeš, če bi bila nezadovoljna. Ljubezen? O tem se pae ne bova več menila. Kako sploh prideš s takim razgovorom? Besedo Ijubezen nameravajo sploh črtati iz slovarjev; izkazala se je za neuporabno zastarelost, ki nima z modernim življenjem nič opravka. Ponekod jo bodo nadomestili z besedo patriotizem, ponekod z zvestobo, drugod s poslušnostjo. Seveda prav natančnega pomena ti nadomestki ne bodo dali, toda se bo že shajalo, če je svet drugače zadovoljen. Ko že živimo v času različnih drugačnih nadomestkov in se nič ne razburjamo, se bomo tudi s tem kmalu potolažili. Zdi se mi torej, da nisi na pravem potu. Zaradi ljubezni ne skrbi. Za stran materinstva? Saj je ljudi preveč. Res, da je Lahov čez štirideset milijonov in da so oznanili neko tekmo v rojstvih in razpisali celo nagrade, toda tisto so nori ljudje. Mar ne vidiš. koliko je skrbi z vsakim človekom? Šole so prenapolnjene, bolnice in kaznilnice tudi, agrarno reformo smo že izpeljali, poslance imamo določene že za desetletja naprej — kjc naj bi jih torej zaposlili? Zato bi morala biti prav za prav še vesela. Slab socialni položai? Beži, beži, to je fraza, ki so jo odkrili neki rdeči sociologi. Da nisi mogoce tudi ti krenila kaln na levo? Bog ne daj! Tam te bodo čisto zmešali in boš nazadnje zahtevala še celo volilno pravico. Mislim, da je najboljc, če se drži človek v primerni oddaljenosti od vsega tega. Seveda, hudo je, če človek v revščini začne, z veliko vztrajnostjo pa le nekam pride, tako počasi, kakor so nas učili v starih časih: zrno do zrna pogača, kamen do kamna pogača. Res, da se šele v starih letih nekaj doseže, ko že človek nima več nc zob ne prave pameti in veselja do življenja, a je vendarle vsc tako modro urejeno, vse doseženo ostane na kupu kot dediščina dragim sorodnikom, da ima človek vsaj po smrti nekaj zadoščenja. Praviš, da te tako zadoščenje čisto nič ne mika? Bog se usmili, dandanes ste pa mladi ljudje res nepočakani, vsak po svoje drvite skozi življenje, namesto po starih udelanih poteh. Že vidim, da boš večno nezadovoljna. Pravijo sicer, da vodi nezadovoljstvo s samim seboj človeka k izpopolnjevanju, toda žc od nekdaj so mi taka izpopolnjevanja nesimpatična in se ne morem sprijazniti z njimi. S tem je kot s tvojo zadevo: ne da se je dokončati. Zdaj bi se rada še na Boga sklicevala? Res je dejal nekoč, da človeku ni dobro samemu biti, a kje me moreš zagotoviti, da se ne bi našel advokat, ki bi narod prepričal, da Bog pri tem ni mislil na učiteljico, da jo je tako rekoč izvzel iz svoje odločbe. S svetom se ni dobro prepirati, izmaličil je že marsikatero postavo in jo še bo. Zivimo pač na Gugalnici, zdaj naprej, nato nazaj. Ta hip gremo nazaj, no, večno to ne more biti. Preostaneta pa za vse samo dve stvari: ali še hujši bič ali pa skromna vdanost v božjo voljo. Drugače ti je pa osebna svoboda zajamčena. Te pozdravlja Tvoj stric Matuzala.