Strokovna izobrazba uiiteliitva iz kmetiistva V zadnjem »Učiteljskem tovarišu« je načela dopisnica M. P. zopet že tolikokrat ventilirano vprašanje o kmetijski strokovni usposobljenosti učiteljstva. Ker se to vprašanje načenja tudi drugod in celo v tako važni korporaciji kot je Kmetijska zbornica, ne bo odveč, ako v tej zvezi zopet pribijemo stališče naše organizacije v tem pogledu. Da ne bo glede tega nikakega nesporazuma in dvoumnosti, je treba, da izjavimo že a priori svojo soglasnost s trditvijo, da je kmetijska strokovna usposobljenost učitelju zelo koristna pri njegovem izvenšolskem in šolskem delu. Čim več je ima, toliko uspešnejši bo njegov pouk, toliko laže se bo zasidral med kmečkim prebivalstvom, toliko interesantnejši in bolj življenjski bo njegov učni postopek ter toliko več koristi bo imela od njegovega dela šolska deca in ostalo prebivalstvo. Prepričani smo, da v tem pogledu med nami ni in ne more biti nikake razlike, zato tudi načeloma ne moremo in ne smemo biti proti strokovni usposobljenosti iz kmetijskih panog. Razlika v mišljenju se bo pokazala pa takoj, ko preidemo na čisto praktično pot in se vprašamo, kje, kako in v kolikem obsegu naj si učitelj pridobi to usposobljenost. Z ozirom na resolucijo Kmetijske zbornice, ki gre za tem, da bi se že naša Ijudska šola in zlasti učiteljišče reformiralo v tem smislu, da bi se pouk v kmetijskih panogah gojil intenzivneje, moramo to zahtevo — čeprav z nekaterimi pridržki — odkloniti. Ljudska šola ne sme postati nikdar strokovna, niti ne kmetijska, niti obrtna ali kakršna koli strokovna šola. Na kmetih mora vsekakor tvoriti kmetijstvo izhodišče za ves pouk in za vzgojo, ker je to najnaravnejša, otroku najbližja in najpristopnejša ter zato tudi najuspcšnejša pot. Res je seveda, da se bo učitelju — kmetijskemu strokovnjaku — tak pouk bolje posrečil kot pa onemu, ki so mu kmetovalec, njcgovo življenje in njegovo delo španska vas. Kljub temu si upamo trditi, da bo dober metodik in psiholog, zlasti pa organizator dosegel tudi z manjšim strokovnim znanjem boljše uspehe v šoli in izven nje kot pa obratno. Konsektentno temu spoznanju moramo tudi zastopati stališče, da nam mora vzgajati učiteljišče dobre psihologe, metodike in praktične organizatorje ter da se mora stremljenje po reformi učiteljskih šol gibati v tej smeri. Pa še neko drugo dejstvo je prav tako odločilne važnosti za tako naše stališče. Ako naj prihajajo učiteljski kandidati z učiteljišč iz kmetijstva res vsestransko strokovno izdbraženi, je potrebno, da temeljito pouče o vseh kmetijskih panogah naše države ali vsaj Slovenije. Kdor pa količkaj pozna obsežnost te tvarine ter ve, da se morajo celo na kmetijskih šolah kandidati, ki hočejo iz kake kmetijske panoge doseči popolno znanje, posvetiti specialnemu študiju, mora smatrati zahtevo po dobrih kmetijskih strokovnjakih na učiteljskih šolah za utopijo, ne glede na to, da bi moralo učiteljišče zaradi take reforme hudo zanemarjati svojo najvažnejšo nalogo. Glede na vse to nam osta.ne le ena možnost za boljšo strokovno usposobljenost učiteljstva na podeželskih šolah: po istem organiziranem načrtu, ki velja za dvig strokovne usposobljenosti našega kmetskega prebivalstva v določenem kraju in z določenim centTalndm gospodarskim problemom se mora dvigati tudi izobrazba učitelja, ki sodeluje predvscm OTganizatorično pri tem načrtu. Praktični tečaji iz posameznih kmeti.iskih panog igrajo pri taki organizaciji za dvig našega kmetijstva in učiteljeve usposobljenosti mnogo važ-nejšo vlogo kot pa teoretični kmetijski tečaji, ki naj bi splošno dvignili raven te izobrazbe. A. H.