393
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
45.
Povodni konj pa bivol.
Potoval sem z enakomislečimi drugovi, da se seznanim z rastlinami tega dela sveta. Nekega dne smo jahali ob veliki reki. Cilj našega potovanja je meril na to, da bi prišli na nasprotni breg. Ogledali smo plitvine na več mestih, da bi dobili varen prehod. Gazeč po visoki travi, zabredli smo kmalu v glen. Treba se ga je bilo ogniti, in v petih minutah smo ga uže imeli za seboj.   Ali komaj če smo jahali deset minut ob reki
narpej, naleteli smo zopet na močarino. Eni so jo hoteli pobiti, drugi so nastojali, da bi se kar | preko reki spustili, vzlasti zategadelj, ker je bila tu nenavadno še-roka, in toraj tudi plitveja.
„Pa poskusimo", oglasi se francosk častnik. In ne da bi bil počakal, kaj poreko ostali, spodbodel je konja z ostrogami in ga zadrevil v reko. Ali naenkrat se mu je konj na zadnji nogi postavil in začel prhati. Častnik ga spodbada, ali konj le neče naprej. Mi, ki smo brodili za njim, ugledamo tisti hip iz vode se vzdigovati nekako postavo skoro štirivogiate glave z malimi očmi in ušesi. Brzo se je tudi odprl gobec, in posvetili so se ogromni zobje, vzlasti veliki so bili zakrivljeni oč-njaki, posebno ona dva v spodnji čeljusti. Konj častnikov in konji naši so se obrnili in brzo brodili iz vode.
„Kaka zver je to?" povpraševali smo drug druzega. Hotentot, ki je Francoza spremljal, zakrohotal se je na ves glas ter dejal: „To je veliki škodljivec našega polja, to je povodnji konj. Po dnevu se drži v vodi, v jezerih in večih rekah, muli vodna zelišča, in kedar mu je treba dehniti, pomoli nosnice iz vode Tudi se rad greje na pesku, ali se valja po blatu. Po noči pa gre iz vode na pašo v gozd, še raje na bližnje polje, ter nam dela veliko škodo, ker desetkrat več potepta kakor požre, ali pa še celo povalja po njivi. Odganjamo ga z ognjem in bobnanjem."
„Gledite, uže se je potopil!" zavpije eden.
„Dober plaveč je", omeni Hotentot.
„Le za njim!" veli častnik. „Hotentoti bi nam nikdar ne odpustili,  če bi ne ubili njihovega škodljivca."
Hotentot se je režal, a potem je dejal: „In meso njegovo, to je oblizek!    Tudi mast gre  v  slast   Hoten-
totom."
„Tedaj, gospodje, prigotovimo puške", zinil sem jaz. „<$e je ta pošast oblizek Hotentotom, tedaj bode dišala tudi nam.   Le naprej! Kje je?"
„Ondi vidim nekako klado na vodi, ali o povodnem konju ni sledu", oglasi se mi najbliži drug.
„Prav tisto je povodnji konj", — opazi Hotentot. ,/i'isto je glava njegova, a truplo je pod vodo. Čez dan ne ugleda človek nič druzega kakor glavo njegovo, ali po noči vleče svoje do trinajst čevljev dolgo, vampasto truplo iz vode na suho. Toda, gospodje, ako ga hočete podreti, nabijte puške s železnimi kroglami, kajti svinčena se rada sploskne ob črepinji njegovi. Vsi mu moramo pomeriti v oka, ter tudi vsi ob enem sprožiti. Tudi moramo razjahati in se peš bližati mu, kajti je jako oprezen."
Učinili smo, kakor nam je svetoval skušeni Hotentot. Kedar smo se na sto korakov približali glavi velikanovi, pomerili smo, in sedem krogel je zletelo proti njemu, Ali smo Jsaj zadeli in kako, tega prvi hip nismo mogli vedeti. Cez nekaj časa smo opazili, da se truplo ziblje na vodi. Hotentot je zatrjeval, da je zver mrtva. In res je bilo tako. Koj smo poslali Hotentota v bližnjo vas, da pokliče svoje rojake na pomoč. V pol ure je uže došlo nekeliko ljudi, malih in velikih z dvema vprežnima voloma. Črnci so šli na plav, da so tako prišli do povodnjega konja. Kedar so ga dobili, zvezali so ga z motvozi, privlekli do brega, potem pa so vpregli vola, ki sta velikansko truplo na suho potegnila. Velikan ta je tehtal po priliki še čez 50 centov, debela koža sama okolo devet centov.
(Konec prihodnjič.)