cc «
S
-J
O o
UJ
■N O
Uboga Evropa. Vsi smo končali pri Velikem bratu.
Portret Mattea Garroneja1
Jože Dolmark, foto: Nicola Filardi
1	Gre za razširjeno in
predelano spremno besedilo ob retrospektivi filmov Mattea Garroneja na 23. Liffu, v skrajšani verziji objavljeno v Kinotečniku, november-december 2012.

V dobrem desetletju seje Matteo Garrone (1968), ki spada v sam vrh skupine novih in briljantnih italijanskih režiserjev, uveljavil z nekaj začetnimi filmi, ki spretno prepletajo doku mentarno formo s fikcijo, kot so Vmesna zemlja (Terra di mezzo, 1996), Gosta (Ospi-ti, 1998) ter Rimsko poletje (Estate romana, 2000), kjer se ganljivo kaže režiserjevo zanimanje za obrobni svet rimske »borghate« in njenih pozabljenih ljudi, za prostitutke in ekonomske priseljence, za preslišane umetnike in sploh za kruti svet vsakdanjega preživetja, medtem ko ne tako daleč proč bučno odmeva večno mesto. Kritiki so te filme pogosto označevali za nekakšno moderno obnovo neorealistične poetike že zaradi njihove izrazite socialne drže in režiserjevega namena spregovoriti o mukah preprostih ljudi ter njihovega vsakdana neposredno in veristično, kar je krasilo povojne filme italijanskega neorealizma. Garronejevi oblikovni postopki so temu blizu, ko velikokrat izbira naturščike in njihovo preprosto govorico v slikanju bivanjskih težav, duhovne bede in kulturološkega neskladja sodobne italijanske družbe. A takoj velja poudariti, daje nekdanji slikar Garrone tudi izreden vizualni stilist, ki z neusmiljeno močjo pogleda ter hkrati njegovega dovršenega slikovnega potenciala bogato razkriva pomembnost detajlov in skromnost ljudskih gest njegovih junakov in okolja, ki ga ti ljudje poosebljajo. S tovrstno stilistično nadgradnjo filmarja z občutljivo raziskovalnim očesom, ki neutrudno bedi nad ljudmi ter njihovimi intimnimi in javnimi prostori, se Garrone s svojimi novejšimi filmi, nekakšno trilogijo, poda v odslikavanje ekstremnih in družbeno odrinjenih skupnosti, njihovih obsesivnih posebnostih in uničujočih strasti. Nagačevalec (L' imbalsamatore, 2002), Prva ljubezen (Primo amore, 2004) ter mednarodna uspešnica Gomorra (2008) so filmi enkratne vizualne lepote, ki povsem označujejo te nevarne obsedenosti. Podrobno soočenje z njimi pa sublimno nakazuje simbolno kritiško branje današnje Italije, družbe, ki jo Garrone vidi skrivljeno od sebičnosti, pahnjeno v osamo ter obup, znotraj teh obubožanih prostorov pa so patološka občutja zapolnila mesta pristnih ljubezenskih odnosov.
Kot druga dva filma je tudi Nagačevalec zgodba, prevzeta iz sodobne črne kronike, preoblikovana v prefinjeno humano študijo o tem, kako se ljudje borijo v vzpostavljanju čustvenih odnosov v zapostavljenih in pozabljenih pokrajinah izropane človečnosti.
kjer so medsebojne meje sporazumevanja enako krhke, kakor so krhke črte, ki ljubezen ločijo od patološke obsedenosti. Nesrečna zgodba mojstra in učenca in bolj slučajne ženske posredi je boleča pripoved o tistem majhnem še preostalem ljudskem poželenju in pohotni razprostranosti socialnega zla, ki to plemenito voljo dokončno izniči. Prva ljubezen je skorajda morbidna zgodba o čudaškem zlatarju, ki si je prek oglasa izbral dekle in jo zatem zasužnjil v svojem bolestnem početju, da jo telesno hira, ker so mu ljube anoreksične ženske. Ponovno nas Garrone v zastrašujoči zgodbi vodi skozi enkratne slike krajine in domovanj in usodnost prepovedanih prostorov, ki so tokrat nagačena telesa nadomestila s prisilo nad zdravim telesom in umom v želji, da se s kontrolo in posegom v drugo telo, um in čute zgrešeno vodi ljubezen.
Podvig ekranizacije romana Roberta Sa-viana Gomorra (izdanega leta 2006) je bil videti kot nemogoče početje, saj gre za kompleksen literarni tekst, kjer so premešani različni pripovedni prijemi raziskovalnega novinarstva s fikcijskimi nastavki. Epski elementi pripovedi, mnoštvo novinarskih informacij, magma dogodkov in oseb, fol-klorno-etnografski okvir in ekonomsko-poli-tična razmišljanja o pojavu in funkcioniranju kriminalne združbe tvorijo občutljiv nukleus pisateljevega družbenega angažmaja in njegovega javnega pričevanja skozi književnost kot obliko civilnega boja. Spreten prenos na istoimenski film se poslužuje Garroneju že znanih neorealističnih kanonov neposredne socialno dovzetne pripovedi. Govori se v neapeljskem dialektu, prizorišča so avtentična, igralci iz taistega miljeja in često pobrani s ceste. Garrone je izbral nekaj pripovednih celot in se do njih obnaša kakor vešč kronist v opisu Gomorre kot prostora, mesta, države v državi, njenega ustroja in delovanja, kakor da gre za entomološki dokumentarec. Vizualna plat filma ga ponovno vzdigne na raven simbolnega v prikazovanju tega sodobnega barbarstva preko eksemplaričnih sekvenc zaprisege v jami, pokolov v naravnost abstraktnih konfiguracijah v nekaj, kar se tiče slehernega; in nihče do tega divjanja ne more ostati neprizadet.
Zatem je tu Resničnost (Reality, 2012), sijajna epsko fellinijevska farsa o kaznjencu in njegovem snu televizijskega zabavljača. Pravljica o norem kolektivnem teku za četrt ure slave, o krhkosti medsebojnih človeških odnosov, o spektaklu kot materialni rekon-
«t
£ _j
O a
w
'M
O
-JL
ce <
% —j
O O
UJ m
o
Gomorra
strukciji neke retigijske iluzije. Povera Italia. Siamo finiti tutti ir> un Grande Fratello.1
Luciano (Aniello Arena), sijajna neapeljska zguba v bogati tradiciji junakov Pasolinija, Risija, Monicellija ali Scole, se po prepričevanjih sorodnikov prijavi na avdicijo za televizijski resničnostni šov. Je izbran, nastopi in zatem izgubi še tisto malo razsodnosti.
1	V prevodu: »Uboga Italija.
Vsi smo končali pri Velikem bratu,«
ki jo je premogel. V svojem majhnem in od boga pozabljenem predmestju si prične domišljati do neverjetnosti halucinantne reči, med drugim, da ga televizijski producenti oddaje nadzirajo in usmerjajo za dosego kdo bi vedel kakšnih nakan. Počuti se na trnjih znotraj svojih paranoičnih pretresov in se med drugim prelevi v nekakšnega do-brohotnika svojega revnega kvarta, da bi se nekako znašel in izplaval iz godlje.
V tej smeri se Garronejev film kaže za
metaforo televizije kot socialnega nadzornika in snovalca človekovega obnašanja in javnega mnenja nasploh, za generatorja tiste praznine vedno odprtega očesa, ki na koncu ne gleda več, da bi radovedno kaj razkrivalo, temveč buiji, da nadzira apatijo in en velik nič. V pričevanju te in vsesplošne Izpraznjene resničnosti, seGarrone naslanja na nažlahtnejšo genealogijo italijanske komedije {commedia alTitaliana) v slikanju neke poti, ki na koncu vseeno verjame in kliče po odrešitvi v nekakšnem čudežu, ki bi se vseeno moral pripetiti. Vsa Fellinijeva umetnost je bila zgrajena v tem zarisu lovljenja imaginarnega, ki se mora razliti po resničnosti, v »barokizlranju« začaranega univerzuma, ki se povzdiguje nad bolestjo in banalnostjo vsakdana. V zadnji sekvenci njegovega lepega filma lahko dobrohotno opazimo to namero. Ki kakor da bi prihajala zelo od daleč v zelo bližnji svet, morebiti še pravočasno.
Morda Matteo Garrone navkljub domovinski samokritiki ne misli samo na lepo deželo tam doli... ampak „.
POSNEMI V GIBANJU!
Sklop izobraževalnih predavanj s praktično delavnico v Španskih borcih. 26. marec - 26. maj 2013
Zaključna prireditev s projekcijo nastalih filmov:
26. maj 2013, velika dvorana Španskih boicev
Vabljene šole, skupine in posamezniki! Prijave in informacije: goran.pakozdi@en-knap.com
izobraževalna predavanja: MATIC MAJCEN:
Inovativni pristopi k ustvarjanju plesnega videa
GORAZD TRUŠNOVEC:
Plesni prizori v pripovednem filmu
MATEVŽ JERMAN IN JUŠ PREMROV:
Neodvisna produkcija: kako z iznajdljivostjo, drznostjo in inovativnostjo nadomestiti proračun?
IZTOK KOVAČ:
Ples na platnu
Praktično delavnico snemanja filmov bo vodil režiser SAŠO PODGORŠEK.
S
REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST, KULTURO IN ŠPORT