Rozprove in gradivo. Ljubljano, 1999, Št. 34 35 Marija Jurič Pahor CIVILIZACIJA IN NASILJE •"■;,. ne, da bo kdo mislit, 'vedno odpirati stare rane!' - To je p tudi del življenja! To je velik del naše zgodovine ... " (Besede sedemdesetletne koroške Slovenke)' Moto predstavlja nekakšen "programski" začetek v projekt, ki se na podlagi avtobiografskih zapisov, pripovedi in izpovedi težiščno nanaša na "generacijski transfer", kakor se odraža med koroškimi in tržaškimi Slovenci.2 Pojem, zasidran v psihoanalitični in psihoanalitično usmerjeni družboslovni literaturi, opredeljuje prenos "travme nasilja", ki sta jo sprožila fašizem in nanj navezujoči nacional-socializem, ocl generacije žrtev (ali storilcev) na otroke in vnuke. Da bi se temu tematskemu sklopu čim bolj približali in s tem, kolikor je to pač mogoče, obrnili pogled v tisti del naše individualne in kolektivne eksistencialne izkušnje, ki ga kaj radi za(s)tiranio (ga imamo celo za manj pomembnega in tudi manj vrednega, če ne kar za minulega, pa najsi vemo, da se skrajno kruta izkušnja ne da pregnati iz spomina, da se vztrajno vrača, nemalokrat v obliki vprašanja: "Nasilje kot naša usoda"^), se mi zdi potrebno, da najprej osvetlimo centralne pojme kot so to: nasilje, totalitarno nasilje (fašizem, nacionalsocializem ). In to tako glede na njihovo izpovedno vsebino kot tudi glede na njihovo vlogo v "procesu civilizacije4", ki je tesno povezan s principom moderne. A tudi s pojmi kot so to romanizacija -k -k -k 1 Kaixer-Kaplaner 199S: H - Ha /.¡skoval n i projekt Inštituia za naroclnosma vprašanja je Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije 22.12.1998 za obdobje 30 mesecev uvrstilo na nacionalno listo temeljnih in aplikativnih projektov. IV projektu poleg avtorice, nosilke projekta, redno sodelujejo še tižaškoslovenski psihoanalitik dr. Pavel Fonda (svctovnl.ska in supervi/.ijska dejavnost) 1er Marjeta Gostinčar Cerar in Sonja Kurinčič Miku/, kot "tehnični' sodelavki (pomoč pri kvalitativnem strukiuranju gradiva). Gl. npr. Kreft 1997 Pojem civilizacija navezuje na lat. besedo civihs "meščanski, državljanjski1 domoljuben' vljuden, uslužen "' k ciuis "(moški) meščan, državljan1 domoljub". Uveljavil pa se |C naposled zlasii v Franciji: "Civilisé je bil kot cultivé, kot j>oh ali ¡H)licé (iz. srlat. policia oUliti "državna uprava, državna ustava" <>tis "mesto, mestna skupščina I sestavljali so jo izključno moški |, država" - op. M J.P.) eden mnogih, pogostoma sinonimno uporabljenih pojmov, > katerimi so dvorjani v ožjem in širšem smislu označevati spccifiko svojega lastnega zadižanja, in s katerim so hkrati posravljali nasproti vjšino svojega lastnega etičnega kodeksa, svojega 'standarda', etičnemu kodeksu drugih, preprostejših in socialno nižje stoječih človeških vrši." (Ivlias 193S/1939: 1'nako naj bi veljalo za odnos "cviopskih višjih slojev" nasproti drugim, "primitivnojSim ali preprostejšim" (Ibid.)- Francoski pojem ciiiHseitiou se je prav v tem smislu izoblikoval in uirclil v drugi polovici Ift. sioleija. 30 Marija Juric Pahor: Civilizacija in nasilje zapada^, kristjanizacija, 'razsvetljenstvo", "okcidentalna racionalnost" (Max Weber), Evropa in nacionalna država.6 1. NASILJI- "Beseda nasilje označuje uporabo sredstev oblasti, torej prisilnih metod pri uveljavitvi ljudskih, razrednih in državnih interesov proti volji drugih, občasno tudi samovoljno ravnanje, ki temelji na izkoriščanju oblastne pozicije (tiranije)"7 Pojem nasilju je tu mišljen kot "nasilno dejanje " (lat. violentia; violare "storiti, delati silo komu: kršiti [dogovor], prelomiti [prisego], oskruniti [matični/poganski tempelj], posiliti [žensko, dečka, sužnjo, sužnja, sovražnike8] trpinčiti, raniti [nasprotnika 1")'^ "Najobičajnejše pojavne oblike [nasilja] so vojne, revolucije, zločini, teror".10 Naj v tem sklopu izpostavim še totalitarno nasilje, ali bolje, nasilje, ki je značilno za totalitarizem in ga znanstveniki povezujejo zlasti z nacional-sozializmom in stalinizmom. K osrednjim elementom totalitarizma prištevajo: 1. ideologijo, 2. stranko ali vodjo, 3- kontrolne aparate oz. kontrolne monopole in 4. teror.11 Hannah Arendt (1998/1951: 912) navaja kot nadaljnji in najodločilnejši & lenient totalitarizma koncentracijska in uničevalna taborišča. Ta pa predpostavljajo genocid, ki se kaže v iztrebljanju, fizičnem preganjanju celih skupin, manjšin, narodov. Izstopa vsekakor, da fašističnega sistema v Italiji merodajna strokovna javnost ne enači s totalitarizmom, ampak le z diktaturo (vojaškim režimom). Zato je v zadevnih leksikonih in slovarjih fašizem pod geslom "totalitarizem" izvzet. Četudi med pojmoma "totalitarizem" in "diktatura" ne moremo pocegniti jasnih ločnic, naj bi bilo za diktaturo značilno to, da navezuje na staro rimsko vlado. Konkretno na tisto, ki jo je Cicero v svojem delu "De re publica" označil kot coelus mullilu-dinis iuris consensu el utilitatis communione sociatus, se pravi kot združenje skupine [mož, op. M .J.P.], ki je v občo korist zavezana zakonom. (To politično -k * * 5 Veliko vlogo pri rornanizaciji zapada je odigrala stoa, grško-rimska filozofska šola, ki jo jc nsianovil Zenon (335-264 pr. iKr), in še izrazi reje Hrisipos (281-205 pr. Kr). Navezovali so na filozofijo Države (Palilea ). kot si jo je zamislil Platon. Znameniti rimski stoiki so bili: Ciceron, Horacij, Scncka, Mark Avielij. Dokaj pomembno vlogo so odigrali mili avtorji kot so to Vergil, I'ropcrc in Ovid pod cesarjem Avgustom, "Komanizacija zapada se je odvijala počasi dovršila pa se je šele v poteku kristjanizacijc." (Demandt 1996: .56) ^ K zgodovini pojmov mniierouu, modernost, moderna ter z njo povezanimi termini glej Gumbrccht 197K; l.c Gofl 999 (pogl.iv je II: antično (staio) moderno, sir. 48-81) 7 Europäische Im/yklopädic zu Philosophie und Wissenschaften 1990: 115 N Cilj pri tem ni bil užitek, ampak "zmaga nad užitkom, vseeno katere vrste" in oblast. Veliko vlogo pri tem je igralo "sovraštvi) na vso mchkost/iuehkužnosf, na motlMcš , ki vlada v vojaških skupinah ali pionirskih družbah. (Gl. Vcyne 1992, Aries 1992) ^ Nadaljnji pomeni: 1. lat. lis "moč, sila, nasilje" zlasti v smislu fizične moči; 2. lat poiesicis "moč, sila/prisila, nasilje" v smislu legitimne moči avtoritete (pater familias), tudi politične oblasti ali uradnega položaja. Grundbegriffe der poliLikvvisscnschafllichcn I''ach spräche 1976 ; g), uidi Giddens 1978 31 "Pod francoskimi vladavinami," piše Montesquieu (1689-1755), razsvetljenec in predhodnik francoske revolucijo, "so česio sklicali nacijo, se pravi, plemstvo in škofe. Navadni ljudje niso prišli v poštev." (In der Maur 1991: 20) 32 3. julija 1920 je nacionalni rimski časopis "Ii popolo d'ltalia" tolmačil uničevalne pohode fašistov pmii tržaškim socialistom (med katerimi je bilo nadpovprečno veliko Slovencev) in tržaškoslovcnskim organizacijam takole: "[fašisti) ne zagovarjajo nasilja kot lakega, ampak odgovarjajo s protinapadom na že obstoječe nasilje". (Payne 1999: 107) Podobno si jc Hitler predstavljal, da brani Nemčijo pred Judi. V "Mein Kampfu" je ticlil, da "Jud ni napaden, ampak je napadalec." (Billig 1999'. 178) Milosevic je vojno proti kosovskim Albancem takole napovedal: skrunijo "sveto zemlja" (Kosovo), ki je že šest stoletij "srbska", hočejo se jc polastili. Pjav v tem smislu so ljudje, zavezani "amor patriae", že od nekdaj trdili, da želijo zgolj zaščititi domovino pred invazijo, zaroto in onesnaženjem, (lai. s/)itrciiia ) 33 Gl. Robespierre I9S9:179 (geslovnik) j^pmvft in gradivo. Ljubljana. 1999. šl. 35 35 "V preteklosti so najrazličnejša združenja"., tako M. Weber, "poznala fizično prisilo kot docela običajno sredstvo. Danes pa moramo nasprotno reči, da je država tista človeška skupnost, ki si znotraj nekega določenega ozemlja (...) uspešno lasti monopol nad legitimno fizično prisilo."34 Analogno pravi tá teoretik civilizacijske teorije Norbert Elias: "Nasilno dejanje je nastanjeno v vojašnicah in iz njihovih skladišč, iz vojašnic, vdre le še v skrajnem primeru, v času vojn in v času družbenega preloma, v življenje posameznika." Pa še: "Monopolizacija fizičnega nasilja [zmanjšuje] strah in grozo, ki jo ima Človek pred človekom, a hkrati tudi možnost, prizadejati drugim strah in muko."35 Proces civilizacije se tako izkaže kot proces prehoda nasilja iz rok komunalnih teles v eno samo, državno telo, ali še točneje, v to, čemur pravimo raison d'état. Posameznik ali posamezne Človeške skupnosti bi morale potemtakem biti pripravljene storiti dobesedno vse, da služijo tej rezoni, saj služijo s tem ''interesom Človeštva", namreč težnji po "miru". V razsvetljenjskem osemnajstem stoletju se to prizadevanje po uveljavitvi]i državnega monopola nad nasiljem še okrepi. Hkrati stopi na mesto državne prisile zaupanje v lastni razum (ratio), ki, tako dikcija, avtomatično vodi k omejitvi in končno k odsotnosti nasilja. Kajti tam, kjer se uveljavi razum in s tem enlighl,-enment ali Aufklärung, izginejo, kot je to v svojem delu "Zum ewigen Frieden" ("K večnemu miru") sugeriral Kant, "grozote nasilnih dejanj" ter "opustošenja" in nastanejo solidne osnove za civil(izira)nost, humanost in moralo, sposobne tega, čemur pravi Habermas sporazum, konsenz, sprava.36 Ta predstava ni načelno napačna, velja pa poudariti, da učinkuje vzlic porasta vojaškega nasilja37, naraščajoče pripravljenosti "se boriti za domovino ter zanjo umreti" (analogno Cicerovi veri; Patria mihi vita mea carior est, "Domovina mi je ljubša kot lastno življenje")38, "ius ad bellum", kakor ga kljub nasprotnim trditvam implicira pravica do samoodločbe narodov3^ (močna spodbuda in zgodovinska prelomnica v tem procesu je bila prav temeljna razsvetljenjska zapoved Sapere aude! Drzni si misliti!, ki ni le odločilno vplivala na francosko -k ic ic 34 Weberl980/1922: 822 35 F.lias 1988/1937: 325, 328, 11. 36 Gl. Habermas 1997 37 "Med 13. in 18. stolerjern so eviopske države polagoma vzpostavile edini vidnejši monopol, ij. monopol nad uporabo vojaškega nasilja. Nekje okoli leta 1700 so porabile v mirnem času približno 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda in v vojnem času približno 10 odstotkov. 60 let pozneje so se zadnji odstotki povečali še na 15. oz. 35 odstotkov. Obe svetovni vojni v tem stoletju teli odstotkov nista presegli." (Rizman 1994: 25) 38 Mossc 1993 39 Pravica do samoodločbe natoda, ki je stopila v vc-i;;ivo po prvi svetovni vojni in je medtonisplošno priznano načelo mednarodnega prava, pomeni danes zlasti pravico do odcepitve in do lastne države. O^ggi 1993:93-95' Jambrek 1992:163-184). To pa pogosioma vodi v vojne, ki jim običajno sledijo mednarodni sporazumi ter začrtava nje mej. Kaka polovica mej je bila potegnjena prav v tem stoletju. (Rizman 1994: 23) 36 Marijo lurič Pahor: Civilizacija in nasilje revolucijo 1789, ampak tudi na nastanek nacionalne države40) ter holokavsta kot "paradigme konsekvenc vojne'"*1, pravcato naivno in iluzorno. Moderna, tako Zygmunt Bauman, se hvalisa s tem, da ima nasilje pod kontrolo, a vendar je prav modema omogočila porast nasilja, ki je večje kot je bilo kdaj koli prej.'*2 Analogno argumentira tudi Hans Peter DuerH3 rer Helmut Reinicke, ki, nanašajoč se na Norberta Eliasa, piše: "Norbert Elias nam pripoveduje zgodbo o civilizacijskem procesu, ki je izrinil nasilje. Toda ta je le razpoknna, tenka vrhnja plast, videz, ki nasilniški substrat nikakor ne nadomesti ali zajezi." In naprej: "Vzlic te genealogije nasilja je proces civilizacije le žlahten lesk, ki tu pa tam pokrije, a vedno spet odlušči in ustvari bolj hrapava mesta, ki jih je treba čim debeleje prekriti."4'1 Na to, da so ta porast nasilja dolgo Časa "spregledali" in da ga še danes kaj radi "spregledajo" oziroma da ne najde ustrezno pažnjo, je Leo Lowenthal na primeru nacionalsocialistične uničevalne prakse opozoril že leta 1946: "Zapad je tako rekoč zaprl oči pred manifestacijami fašističnega terorja, vse dokler so mu bile končno vsiljene z Ausschwitzom, Buchenwaldom, Belcenom in Dachauom."45 Je medtem o holokavstu marsikaj znano, Četudi "praviloma v očiščeni, demo-bilizirajoči, omiljeni in odrinjeni obliki"4(\ potem to ne velja za njemu analogno masovno uničenje "modrih žensk" ("čarovnic"), ki je predstavljalo bistven pogoj za militarizacijo moderne civilizacije ter za nastanek moderne (nacionalne) države in državnega monopola nad nasiljem47, a tudi za propagiranje "moških" vrednot kot so to osvajanje, dominanca, (spolno) nasilje ipd.4H "Dejansko "le redki vedo, da so mučilnice Dachaua in Ausschvvitza, Treblinke in Majdaneka sledile zgodovinskemu zgledu, ki je svojčas zajel ves kontinent. Prehitevajoč metode Hitlerja in njegovih biričev je katoliška cerkev (in nasploh establishment, op. M.J.P.) s preganjanjem čarovnic Evropo spremenila v eno samo koncentracijsko taborišč;' vohunjenje, zastraševanje, ovajanje in demagogija so določili vsakdan, strah pred ovadbo in živalskim trpinčenjem je bil povsod prisoten, po mestih in vaseh se je kadilo z grmad kot kasneje iz dimnikov in koncentracijskih taborišč.49 * * * 4 0 AiuleiMin 199H jo posrečeno pojmuje koL "na mišljen o skupnost" 41 Sirajn 1994 77 42 lian man 1994, 1996 43 Duert, 19B8, 1990, 1993: Der Mythos vom ZivilisauonsprozeK (/Mir o civilizacijskem procesu), 3 deli 44 Reinicke 1995: 97 45 l.oweiiilial 1990/1946: 204 46 ISauman 1994: 9 47 laclheim 19SS: 318, 313 sl.: Giddens. 1978, 1984 48 Beyei 1994 49 F. [Viski), cii. po Heinsohn/Steiger 1993: 154 PfTTprnve in gradivo. Ljubljano. 1999. št. 35 37 Analogno velja za masovna uničenja imperialistične kolonialne politike, v kateri je Hannah Arenclt locirala predhodne oblike "herrenmenschovstva", rasne mržnje ter politike dokončne rešitve.50 Zapadni svet se je odtegnil tudi "dejstvom tistega terorja, ki so sledili [drugi svetovni j vojni. Okamenelosti, ki je viadala v deželah, v katerih je dominiral teror in ki je služila samoohranitvi, je v tako imenovanem 'svobodnem svetu' stalo nasproti masovno potlačenje - nezavedni beg pred resnico."51 Ta beg se da razbrati tudi po tem, da se totalitarno nasilje ni dojemalo in ne dojema kot "normalnost", temveč kot "rezultat decivilizirajočih procesov" in "izjemo". Tudi naraščajoče število vojnih spopadov ter etnocidnih in genocidnih zločinov po drugi svetovni vojni dopušča v tem oziru le malo dvomov, saj se dogajajo, kot se temu reče, zlasti v "neciviliziranih" regijah. Zato jih kaj lahko interpretirajo kot dokaz za "pomanjkanje civilizacije" ali za "revolto proti zapadu" (Hedley Bull). Tej hegemonialni civilizacijski predstavi odgovarja tudi znani radikalni odmik od "temnega .srednjega veka" in "darc continent-a"52, pri čemer stoji slednji tako za Afriko (a tudi za indigene narode oz. tako imenovane natives )53 kot za izvorno naravo, ki navezuje na spolno/rodno moč žensk {gender)54. Spremenljiva vsebina tega odmika je manj pomembna od njenega preprostega in globokega sporočila: na začetku je bil moški sam. Od tod tudi Baconova predpostavka o "moškem rojstvu časa" rer Hobbesova vizija moških v podobi gob, ki nam približa skrajno podobo avtonomnega jaza: "Zamislimo si moške, kot bi ravno zdaj pognali iz zemlje in nenadoma, kot gobe, postali popolnoma zreli brez kakršnegakoli stika z drugimi."55 V času razsvetljenstva se to prizadevanje še okrepi, Človek (moški, homo) se opre izključno na samega sebe. Misli iz sebe in zase in zavrača vsako odvisnost. Zato je proti (sholastični) tradiciji, ženskih/ženskosti, ¡n nasploh * * * 50 Arenclt 199?VI95]' gl. zlasti poglavje 6 ("Die vorimperialistischc Knnvicklung do s Rasscbegriffs1 -"hcdimpciiatni razvoj pojma rasa" ter poglavje 7 ("Kasse und Burokratic" - "Kasa in birokrar ¡¡a"), sir. 351-471 51 Lowe nth al 1990/19-16: 201 52 Metaforo sem si sposodila pri iaeudu (Freud 1990/1926:169) 53 Norbert lilias je označit afriška ljudstva, ki niso niso razvili ne pisave ne države, tako. kor da bi le-ti živeli "lik wild animals in ii-i: jungle, always in danger of beeing caught." CGI. Ducrr 1993: 463)- i'odobno je pred njim argumentiral Hegel (I9HO/1H2I: 155): "Črncc predstavlja [...j naravnega človeka v svoji polni divjosti in nehrz-danosii |, v teh karakterjih ni najri nič človeškega." 51 Gentler (angleško), (¡est: i tleč h t (nemško), Gen ere (italijansko), Genre (francosko), Genera (špansko). Koren teh besed je, cc delno izvzamemo nemško, pri kateri to ni tako očitno, latinski glagol ^enerarc '.spočeti ' in latinska osnova gener-. rod ali vrsta. Zastarel angleški pomen glagola to gender jc "kopnih an" CM ara way 1999. 209/210) V feministični teoriji predstavlja danes gender "koncept, ki so ga razvili, da bi spodbijati naturalizacijo spolne razlike" (lbid.: 212) In to, tako tvegam trditi, v smislu nevtralizacijc (ne-uier), ki temelji na patriarhalni predpostavki o "moškem materinstvu" (ne matfemjica, ampak Oče jc roditelj, stvarnik). Gre za koncept, ki mu jc zavezana tudi pravkar citirana avtorica. Zajela ga je v idej«') kiborga (Vyberneiic onanism), češ, "kiborg je stvor posrspolncga sveta; nobenega opravka nima z biseksualnosijo, predojdipsko simbiozo ... je tiejjin.yl jaz. končno proti vsake odvisnosti(ibid.: 243; izp. MJ.P.) 55 Cit po Benhabib 1995 J limirano agresijo (aktivnost) postavi kaj smotrno tudi v službo rivalitetne agresije: "(...] bolj ko civilizacija napreduje, bolj uporabljajo 'aktivnost' za lo, da bi agresijo proti človeškemu objektu izvršili na čim bolj nevtralizirani in sublimiran način. Grozljive posledice rivalitetne agresije, vojne na svetovni ravni, se vodijo moč naše visoko stopnjevane sposobnosti do sublimacije."66 Vrhu tega ta "subli-macija", kot kažejo izkušnje, ne nudi nobenih garancij, da človek ne bi zapadel v bolj '"nekontrolirane" in "surove" oblike agresije. Naj na tem mestu dodam, da do te stopnjevane "sublimacije agresije" nikakor ne bi moglo priti, če ne bi še poprej ali vzporedno obstojal pojav, ki ga je Stavros Mentzos imenoval "potlačitev in zasutje 'dobrega'", pri Čemer "dobro" asociira z "mehkimi" (prosocialnimi in "ženskimi") občutki: "Človek pazi na to. da saj določenim ljudem nasproti ne bi pokazal lastnih 'mehkih strani', ker se boji, da bi se jih lahko izkoristilo, razočaralo, izdalo. Ali, stopnjo 'niže': človek blokira mehke občutke in tendence že pri njihovem nastanku, če se boji, da bi lahko prevladali ali da bi lahko nad njimi zgubil kontrolo ali da bi postal skozi nje odvisen od drugih, da bi izgubil lastno identiteto ipd. Da, obstojajo ljudje, ki se takšnih občutkov in tendenc tako zelo bojijo, da jih občutijo kot nevarni strup, ki mu morajo takoj kot protistrup postaviti nasproti narcistično distanco, ravnodušnosr, sovraštvo ali celo sadizem." In naprej: "Strogo gledano pri teh slučajih ne gre za preprosto potisnjenje ali potlačenje, ampak za bolj globoko sežečo radikalno izključitev ali eliminacijo." Ta eliminacija, tako Stavros Mentzos naprej, ni toliko tipična za ženske kot zlasti za moške. Avtor poudarja, da tu ne gre za projekcijo agresivnosti, ki je "ti slučaji" pogostoma pri sebi niti ne slutijo in čutijo, ampak za izključitev mehkih, "prosocialnih motivacij in občutkov". Na skupinskem nivoju pa, da služi ta izključitev praviloma "zaščiti egoističnih interesov lastne skupine" (ali države' op. M.J.P.) - na račun drugih skupin (ali držav). In s tem seveda vzpostavitvi in gojitvi "bojne morale"/17 Gledano tako, ne preseneča, če se Norbert Elias kljub svojemu trdovratnemu vztrajanu pri konceptu "samoprisile", kaj lahko zmehča, ko nanese pogovor na vojno. Tako denimo v trenutku, ko citira življenjsko zgodbo viteza Jeana de Bueila: "C'est joyeuse chose que la guerre. Quant on voit sa querelle bonne et son sang bien comba tre, la larme en vient a l'ueil" (Okrog vojne je veliko veselje. Če vidiš, da stoji stvar dobro in da se lastni [možje] pogumno borijo, potem ti stopi solza v oči.) Sladko veselje se dvigne v srcu, v občutku, kako pošteno in zvesto stojijo drug do drugega; in če vidiš prijatelja, ki izpostavlja svoje telo tako pogumno * * * 66 n. o. m, 67 Men i/.os 1993; 109-114 p,TT^j-nvft in gradivo. Ljubljana, 1999, šl. 35 41 nevarnosti, da bi držal in izpolnil zapoved našega stvarnika, potem skleneš, iti tja in umreti ali živeti z njim ,.."6H Izjava hkrati izkazuje, da je pripravljenost umreti v imenu domovine (pro patria mori v objemu brata-prijatelja) pred motivom po ubijanju. Domnevno naj bi ta pripravljenost priskrbela podlago za enotnost naci-je, če bi se zdelo, da neka druga država ogroža njen ponos. A vendar. Če skrbno beremo dela Eliasa (ali denimo Webra ali Freuda ali Lacana), bomo zasledili., da smatra(jo) "strastni nacionalizem" implicitno in rutinsko za lastnost drugih. Nacionalizem kot celota je projiciran v druge. Drugi so tisti, ki streljajo, drugi so storilci, drugi so rablji ...ne "mi". 2. Totalitarno nasilje (eašizem, nacionalsocializem) Totalitarno nasilje je treba videti v tesni zvezi s totalitarizmom. Se pravi s pojmom, ki se je - skupaj s terminom "politična religija" - uveljavil med obema svetovnima vojnama1 nanaša se na režime fašizma, nacionalsocializma ter stalinizma. Poudariti velja, da v moderno ne prihaja od zunaj, ampak da je njen neločljivi sestavni del. Kot tak nosi signaturo civilizacijskega procesa. Totalitarizem potemtakem lahko interpretiramo kot sekularizat krščanske sakralne zgodovine, še poprej seveda moderno, ki gaje omogočila. Tako so filozofi razsvetljenstva, ko so človeka pozvali, da naj sledi uporabi lastnega razuma (Sapere aude! Drzni si mis-iti!), skonstruirali iz tega zgodovino napredka iz teme v luč. Pri tem so se posluževali emblemov, metafor in formul, ki so izkazovali, kako se je problematika od etično-religiozne odrešitve posameznika premestila k družbeno-zgodovin-ski odrešitvi (nacionalnega) kolektiva in/ali vsega občestva. Zato kljub nasprotnim trditvam ne moremo govoriti o postreligiozni, sekularni moderni. To velja tudi za fašizem in nacionalsocializem, ki gresta celo tako daleč, da za svoje politično gibanje eksplicitno zahtevata religiozni značaj. Eric Voegelin je analogno oba fenomena kvalificiral kot "radikalno znotrajposvetno ecclesio".^ Zato seveda ni naključje, da se pojavljajo v fašizmu od leta 1920 naprej besede kot so to "fašistična religija", "politična in civilna religija", "religija Italije" ipd.70 (Nacionalsocializem je tozadevno sicer malo bolj "zadržan", kar pa ne pomeni, da tudi njegovi voditelji ne bi izpričevali zahteve po religiji. Obratno. Hitler denimo se je nenehno skliceval na Boga in na božjo previdnost, njegovi govori so prežeti s krščanskimi temami in podobami ["Tretji rajh", "tisočletni raj h" itd.]. "Anšlus" Avstrije k Nemškemu rajhu je Hitler imenoval "božjo sodbo" [Gottesgericht], plebiscit, ki mu je sledil, pa je proglasil v "sveto volitev" [heilige Wahl]71) * * * 68 Elias 198H/1939: 270, 1. del 69 Vondung 1997, Buri in 1997 70 Gen Li le 1990 71 Gl. Ley/Schops 1997 42 Marija Juric Pohor: Civilizacijo in nasilje Ko je Bennito Mussolini leta 1938 skupaj z nacionalsocialističnimi zavezniki poskušal tudi v Italiji uveljaviti bolj zaostrene rasne zakone, se je eksplicitno skliceval na predloge v "Civiltà Cattolica". In kljub dejstvu, da rasistična propaganda v Italiji zdaleč ni dosegla nemških razsežnosti, so se cerkveni krogi tudi v Ducejevi državi postavili v službo rasistične stvari.72 Izstopa pa, da se rasistična propaganda v Italiji - v nasprotju z nemško - ni toliko usmerjala proti Judom73, kot zlasti proti Slovanom (Slovencem in Hrvatom), predvsem tistim, ki so živeli v obmejnih območjih Italije. Veljali so za "rasno manjvredne", za "barbare" ali "s'ci-ave"7/t, za pravšnji objekt iztrebljenja. In lahko bi rekli: to, kar so predstavljali Judje za Nemce, to so predstavljali Slovani (zlasti Slovenci in Hrvati) za Italijane. Fašistična država jih je na milost in nemilost izpostavljala zloglasni "etnični bonifikaciji" ("bonifica étnica"), kar je pomenilo odstranitev "manjvrednih" slovanskih narodnosti, prezirljivo imenovanih "allogeni" (tujerodni; iz. gr. allos oz. lat. alus "drugačen" + lat. gemís "spol, rod"), da bi jih nadomestili z "večvredno italijansko raso". Na to opozarja že sam izraz bonifica , ki pomeni 1. izsušenje , oplemenitenje tal, 2. uoj. : čiščenje tal (min, neeksplodiranih bomb ...). Izraz sugerirá "vrtnarski" pristop k re-produkciji in svetu, o katerem je tako lucidno spregovoril Zygmunc Bauman.75 Praviloma je artikuliran kot "social engeneering" (Ernest Gellner), ki * * * 72 boitino/Castell ucci 1994 73 Takole je zapisala Hannah Arcndt (1986/1964: 282): "Italija jc bila ena listih redkih držav v livropi, kjer so bili vsi antijudovski ukrepi nepopularni." Se stavlja vprašanje: zakaj} "Asimilacija je bila dejstvo v Italiji," In naprej: "Ko so razglasili prorijudovske zakone, so se Judje, kot drugi Italijani, že dvajset let stekali v fašistično gibanje" In za le te je Mussolini predvidelval zakonske uredhe v smislu "izjemnih kategorij". To podkrepuje tudi Kenzo de felice (1972), ko piše: "Italijanski Judje so bili zanj [tj. za Mussotinija) Italijani: bili so dobri borci v prvi svetovni vojni (pogostoma iredentisti), mnogi so bili in so deloma ostali dobri fašisti." Kljub temu se ne strinjam z H. Aiendt, ki pravi, da asimilacija v Italiji ni bila stvar, "v katero si moral verjeti ali se zanjo zavzeti, kot v vseh nemškogovorečih deželah [.. j in v Franciji." (Jbid.: 283) Sama opozarja na to, da je tisti majhen del Judov, ki je hil načelno proti fašizmu, v prvi vrsti so lo bili socialdemokrati in komunisti, v času antijudovski» zakonov ni bil več v državi. (Jbid.: 282) A tudi na to, da se je italijanska dižava skušala z "brezobzirno trdoto" znebiti" "inozemskih in brezdržavnih Judov", kar pa ji ni uspelo, ker je za to piimanjkovala pripravljenosti s strani nižjih italijanskih uradnikov. (Ibid.: 283) To relativno prijaznost Italijanov do Judov potrjuje tudi Franc Potočnik (1975: 59): "Usoda židovskega prebivalstva je bila na območjih, ki jih je okupirala italijanska vojska , mnogo znosnejša od usode listih Zidov, ki s morali živeli pod nemško upravo." Gre za ugotovitev, ki se da razbrati tudi po tem, da so Judje iz con. ki so jih zasedali Nemci, bežali v tiste, ki so jih upravljali Italijani. (Arcndt. 198(í/196<í: 28J; Vratuša 1998: 309 si.) 74 lieseda s'eiavo (suženj), ki jo na Primorskem še danes uporabljajo kot žaljivko za slavo (Slovenec, Slovan) navezuje na civili/atončno pokristjanjevalno misijo frankovskega kolonlalizma. To podkrepuje tudi etimologija. Tako naj bi beseda suženj izhajala iz besede Slovan (poznosrednjevisokonem. selave < srednjevisokonenv < slava < srednjclai. s!a vus, scia vus < srednjegr. sklabos "Slovan, suženj"; gt. Wabrig). Poliakov et al. (1992: 62) so ozadje le etimologije takole strnili: "Slovane so, ker so bili pogani, zasužnjcvali". Zgovoren v tem sklopu jc tudi Scipio Slaraper, viden, a zmeren italijanski iredentist, ki je v tržaškem časopisu "ll Pavese" (št. 2, 1907) zapisal: "Pri nas je s'eiavo (- slavo) postala zmerljivka' mi rečemo 2abit kot en s'eiavo , trd kot en s'eiavo, zlagan kot en s'eiavo ' (...) s'eiavo pomeni tudi surov, okoren, neotesan m nezmožen za finejša dela. S'eiavo okus je najgro-zljivejši okus, s'ciciui - barve so kričeče barve." (CiL po lise Pollack, opomba v Slampcr 1988. 41") 75 Gl. Baumann 1996: 33-72. zlasti pogl. "Država kot vrtnar" pa7prnvfi in grodivo. Ljubljano, 1999. št. 35 43 predpostavlja nezaupanje v naravo ter točno določnop urejevalsko zamisel, se pravi plan , kako jo "ukrotiti", "izboljšati". Karkoli se potemtakem z vidika tega plana izkaže za nekoristno (brez uporabne vrednosti), je treba izruvati, se pravi izolirati ali avtonomizirati, v skrajnem slučaju pa celo uničiti ali iztrebiti (v terminologiji vrtnarja obstoja ostra ločitev med gojenimi oz. kulturnimi rastlinami ter plevelom). Zato ni naključje, da so "'planerji' večinoma militantni nacionalisti", kot je ugotovil Findlay MacKenzie, urednik ene najobsežnejših kolektivnih študij o planiranju (Planned Society, Yesterday, Today, Tomorrov: A Symposium, 1937)76 Pogostoma tudi (vojaško) izurjeni strategi s "transgresističnimi" (imperialističnimi) nagnjenji77 ter dobri "snoparji" ali "bonifikatorji". Skratka, za Slovence in za Hrvate v Fašistični Italiji ni bilo več mesta, še zlasti, ker so jih imeli za neasimilabilne, več, za tujek, ki ga gre eliminirati. To ima seveda svoj vzrok: od konca 19. stol. naprej so se imeli Slovenci in Hrvati namreč že sami za nacionalno dovolj močne, da lahko definirajo Primorsko (zlasti Trst in Gorico) za svojo interesno cono, ki ne sodi v Italijo, ampak v Zedinjeno Slovenijo v okviru bodoče Jugoslavije. (V tem smislu je tržaško-italijanska elita pravilno ocenila, da se njena monopolna oblast neizbežno bliža h koncu.) šlo je za priključitvene, nedvomno tudi imperialne težnje (povečanje "slovenskega" ozemlja) ki jih niti ni mogla ustaviti prva svetovna vojna in še najmanj fašizem.78 24. septembra 1920 je Mussolini na trgu v Pulju množicam kričal tale uvod v genocidni rasizem: " V odnosih z raso, kakršna je slovanska, torej manjvredna in barbarska, ne smemo izbrati politike sladkorčkov, temveč politiko palice. Meje očetnjnve morajo biti na Brennerju, na Snežniku in na Dinari. Prepričan sem, da je pravičneje Žrtvovati 500.000 barbarskih Slovencev in Hrvatov kot 50.000 Italijanov."71'5 * * * 76 Cii. po Hayek 1: 153 77 Osnovidni francoski zgodovinar Kiysztof 1'omian je imenoval livropo - podobno bi lahko irdii za fašisiično Italijo - nekoč kot civilizacijo prekorančenja meja, "transgresije", ki jo označuje "pojenjajočei respetkt napram mejam, oviram, prepovedim", civilizacijo, ki izhaja iz tega, da so "meje f...| tukaj za to, da se jih prekorači'' in /.a katere velja: "Ne le da tolcrira prekorančenje meja. tako dolgo kakor ostanejo marginalne1 ona jih pravcato piovocira\ (Gr. po Baumann 1996: 37) 78 Slovenski narodnjaki mlajše gcneracije so v drugi polovici dvajsetih let ustanovili tajni revolucionarni oiga-nizaciji BORBA in T1GK. Slednja je imenovana po kraticah 7.a Trst, Istro, Gorico, Reko in oči vid no fžraža težnjo (obeh organizacij) po priključitvi Sloveniji oz. Jugoslaviji. Važno sc mi zdi poudariti, da je ne gre razlagali, kol. se io piaviloma dela, kol "posledico fašističnega nasilja^. Obratno Fašistično nasilje jo je mniT.o pospešilo. To predpostavko prav zgovorno poclkrcpuje faksiniilc vseh šestih številk "Slavjanskega rodoljuba" (izd. Založništvo tržaškega tiska 1971) prvega slovenskega tržaškega časopisa, ki je izhajal v Trstu lera 18^9 Ludt v hrvaškem prevodu. V njem med drugim beremo: "O kako če nam biti sladak pogled ti poslednjoj uri, budemo Ii vidjeli da se Slovenija, da se Ilirija iz svoje lako cesto nam predbacivane zaostalosti, da ne kažcm divljaštva, dižc i medu obrazovane narode stupa!" (predsednik Slavjanskega društva) 79 Slovenski narodnjaki mlajše generacije so v drugi polovici dvajsetih let svojim ' političnim očetom" navkljub (ogrevali za "legalistično akcijo"), ustanovili tajni revolucionarni organizaciji BORBA in TIGR ( po kraticah za Trsi, Istro, Gorico, Reko), ki sla jasno izražali pri ključi tvenl namen, ki ga je je naposled podprlo močno oboroženo narodnoosvobodilno gibanje. 188_ Marija luric Pahor: Civilizacijo in nasilje Genocid nad slovanskima narodoma se je pričel z deportiranjem, izgonom, nasiljem in umori intelektualcev, duhovnikov, mnenjskih voditeljev, z napadi na sedeže kulturnih, političnih in verskih organizacij. Akcije so izvajale nacionalistične skupine in tudi vojaške in policijske enote in so se iz leta v leto močno zaostrovale. Februarja 1927. leta je začelo delovati "Posebno sodišče za zaščito države". Od skupno 47 smrtnih obsodb jih je to sodišče kar 36 izreklo Slovencem in Hrvatom. 26 eksekucij je bilo rudi izvršenih.80 Izredni pomen je fašistični režim pripisal trem procesom, tj. Gortanovem procesu v Pulju iz leta 1929, Prvemu tržaškemu procesu iz leta 1930 in Drugemu tržaškemu procesu iz leta 1941, ki so se končali s skupno 10 smrtnimi žrtvami vidnih narodnih revolucionarjev, med njimi en Hrvat (Gortanov proces) in 9 Slovencev. Odvijali so se "na licu mesta" z namenom, da zlomijo uporniško moč partizanov, kar naj bi vodilo prvič k njihovi kapitulaciji ter prevzemu vsiljene fašistične oblasti in drugič k temu, da oropajo Slovence in Hrvate vseh sredstev za nadaljevanje svojega upora - kar pa v obeh primerih ni uspelo.81 Da pa je začrtana genocidna politika fašističnega režima vendarle "obrodila sadove" izkazujejo sledeče številke: "V malo več kot dveh desetletjih je pred političnom preganjanjem zbežalo v Jugoslavijo, Avstrijo in druge evropske države in obe Ameriki med 100.000 do 150.000 Slovencev in Hrvatov (natančno Število še raziskujejo). Z njimi so bežali tudi italijanski proti-fašisti. Zamenjali so jih kolonisti z juga in drugi italijanski emigranti."82 Tako o genocidu kot o tem prvem eksodusu se v Italiji - a tudi zunaj nje - ne ve skorajda Enako velja za italijanska koncentracijska taborišča (gl. si. 1.), ki so nastajala po marcu leta 1942, torej pičlo leto za tem, ko sta Italija Nemčija in Madžarska napadli Kraljevino Jugoslavijo.83 Osnova zanje je bila znana okrožnica "3C" iCircolare "3 C") za genocidno politiko, ki jo je 1. 3. 1942 izdalo vrhovno poveljstvo italijanskih oboroženih sil v Sloveniji in Dalmaciji - SUPERSLODA (Comando Superiore Forze Armate Slovenia - Dalmazia). V njej med drugim beremo: "Preventivno je treba internirati družine, skupine posameznikov v mestih in na dežali in, če je treba, celotno prebivalstvo določenih vasi in podeželja."84 (Tudi Ljubljana, center odpora, je zgledala kot eno samo koncentracijsko taborišče, kot "vrt": 23- februarja 1942 so jo fašisti na povelje generala Robottija obdali z bodečo žico in razdelili na 14 odsekov, ki dajejo videz gred.85) * * * 80 Založništvo irskega tiska - izd. 1970; Gomhač 1996; 79/80 HI Uenedetič te al. 19/8 82 Cit. po Pa rovu I 1996: 42 83 Cuzzi 1998 X4 Cit. po Pa rove I 1996: 46 85 Gl. upodobitev v: Komisija za ugotavljanje zločinov 19^6: 11 Slika 1: Zemljevid glavnih italijanskih koncentracjiskih taborišč za Slovence in Hrvate med 2. svetovno vojno. (Gl. Parovel 1996: 101) šest taborišč (Gonors, Monigo pri Trevisu, Rab, Chiesanuova v Podovi, Renicci, Visco) je bilo namenjenih (zlasti) internironju Slovencev. (Jezernik 1997). Prvo judovsko taborišče so Italijani odprli na otoku Lopudu pri Dubrovniku, dalje no Korčuli, Braču, Hvoru in v Kraljeviči. (Potočnik 1975) 46_____________Marija luric Pahor: Civilizacijo in nasilje A vendar: iz prebiranja zadevnih enciklopedij in strokovnih leksikonov, ni mogoče izvedeti, da so med drugo svetovno vojno obstajala še kakšna druga taborišča kot tista, ki so nastala med bursko vojno (1899-1902) ter sovjetska in nemška. Zygmunt Baumann govori le o "žrtvah Stalina in Hitlerja".8^ Hannah Arendt je celo mnenja, "da fašistična diktatura v Italiji ni imela totalitarni značaj"87, pa najsi decidirano poudarja, "da so koncentracijska taborišča najdoslednejša institucija totalne oblasti,"88 Ta "popolna amnezija" italijanske in svetovne javnosti, tako Mojca Drčar Murko, ni naključje: "gradiva vojnega ministrstva so (zaprta že od leta 1930) še nedostopna celo za raziskovalce, gradiva notranjega ministrsta pa so sicer odprta, a so zvečina iz arhiva izločeni deli, ki se nanašajo na koncentracijska taborišča."89 Nadaljnji vzrok za neupoštevanje italijanskih taborišč pa je delno treba iskati tudi v tem, da so bila le-ta znatno manjša od nemških, (interniranih naj bi bilo 647.0000 ljudi, med katerimi je bilo več kot 11.600 smrtnih žrtev, od tega skoraj 2000 žensk in 1140 otrok90), nadalje v njih ni bilo krematorijev in plinskih celic.91 Stanley G. Payne prihaja celo do sklepa, da "v Italiji nikdar ni obstojal pravi in resnični sistem koncentracijskih taborišč.92) Najbrž tudi zato, ker so bili Judje v italijanskih taboriščih relativno zaščiteni (pred Nemci). Pravkar citirani avtor pravi, da so Judje našli v Italiji 'Varni pristan".93 Hannah Arendt govori celo o "sabotaži dokončne rešitve".94 Kljub tem dejstvom se mi zdi potrebno poudariti, da je sodilo koncentracijsko taborišče na Rabu (ŠirŠi javnosti znano predvsem kot taborišče za Jude, ki pa na Rabu niso umirali9^) kar se tiče števila smrtnih žrtev na število internirancev, k najhujšim na svetu; hujša naj bila le še uničevalna taborišča kot Treblinka in Ausschwitz. Interniranci so bili v njem zlasti zaradi načrtnega izstradanja (dobi- * * * 1 88 Arendi 1998/1951: 912 89 Drčar-Muiko 1997: 7 90 Pa rove I 1996: 14 91 Gl. Potočnik 1975: 8; Komisija za ugotavljanje zločinov 1946 92 Payne 1999: 217 93 n. o. m.: 393 94 Arendt 1986/1964- 280 95 Italijanske oblasti so od 28. ma;:-i 1943 do začetka poletja iz raznih taborišč na jugoslovanskih otokih icr v Dalmaciji pripeljali Jude v tabonšče II na Rabu, kjer so živeli v pogojih pravne zaščitne internacije, ne kot Slovenci in Hrvati, ki so biti prisiljeni interniranci' hi so živi dočakali tudi kapitulacijo Italije. (Potočnik 1975; 1647' gl. tudi Jezernik 1997: 51/52) Judovske interniranec so sestavljali deloma bcgunci ki so uspeli pobegniti pred množičnimi aretacijami in umsnitvami Judov, ki so jih izvajali nacionalsocialisri na okupiranih jugoslovanskih ozemljih kot tudi ustadi Paveličeve Neodvisne države Hrvatske (NDH) (Vraiuša 1998: 309 si.) Znano jc, da je ustaša plačevala nacistom za vsakega interniranega Juda ■ praviloma so ga nato odgnali v nemška koncentracijska taborišča - 30 mark, zato pa si je lahko prilastila njegovo celotno premoženje. (Arendt 1997/1964: 288, Vraiuša 1998 313 si). Prav na Rabu se je izoblikovala tudi Rabska brigada, znotraj katcic so Judje sestavljali svoj lasmi bataljon, ki naj bi bil "enkratni primer v vsej F.vropi"; v večini so ga sestavljali šolani ljudje. (Vratuša 1998: 317 si) pnrJtrpv/p in nradivo. Ljubljana. 1999. šl. 35 47 vali so nezadostno in postopoma znižano količino hrane' nenazadnje so prejemali še "mnogo manjšo" od predpisane96) izpostavljeni sistematični iztrebitvi.97 In to ustrezno predpostavki, ki jo je nepokorni LevTrocki leta 1937 takole izrazil: "V državi, v jcateri je Država edini delodajalec, pomeni opozicija smrt s počasnim .stradanjem: kdor ne dela, naj ne je, je zamenjalo novo: kdor ne uboga, naj ne je"9H, pri čemer bi lahko besedice naj ne je nadomestili z besedicama naj umre . Opozicija scoji v našem primeru ne le za Osvobodilno Pronto (OF) in z njo povezanimi ljudmi, ki so se znašli v taborišču, ampak tudi za eksponente odmirajoče "slovenske vrste", kajti: "najslabše je bilo s prehrano otrok ter doječih žena", zaradi tega na otoku Rabu vsak dan umrlo "po nekaj interniranih otrok".99 * ** Z odstavitvijo Mussolinija 25. julija 1943, nastanku vlade Badoglio ter sklenitvi premirja Italije z zavezniškimi silami 8. septembra 1943 se pričenja tisti razvoj, ki je - na povelje Hiderja - vodil k ustanovitvi operacijskih con "Alpenvorland" (pokrajine Bozen, Trient, Belluno) ter "Adriatisches Küstenland" (pokrajine Videm, Gorica, Trst, Pula, Rijeka, Ljubljana) - prvo je vodil Reichstatthalter (državni namestnik) in Gauleiter Franz Hofer s Tirolske, drugo Reichstatthalter in Gauleiter Friedrich Rainer s Koroške - ter k razglasitvi republike Salč (Repubblica Sociale kaliana), ki jo je pod nacionalsocialisticnim nadzorstvom 23- sept.1943 ustanovil Mussolini.100 Skratka, pričelo se je obdobje, ko so nacisti v Italiji s pomočjo italijanske SS101, posebne enote X MAS102, novih fašističnih oboroženih sil ter lokalnih kolaboracionistov izvajali suverenost, prevzeti zlasti od daljnosežnih, po cesarski Avstriji dišečih načrtov. Tako beremo v Goebbelsovem dnevniku: "Vse kar je bilo nekoč avstrijsko, nam mora ponovno pripasti. [...] Hitler zahteva od Mussolinija 'ozemeljske garancije1."103 A ne le to. Nacionalsocialisti so imeli odslej bolj ali manj "prosto pot" tudi za "dokončno rešitev judovskega vprašanja104. Konec oktobra 1943 ustanovijo v ■k * * 96 Prvotni uradno prcdpi.sani i-dilnik za italijanska koncentracijska taborišča z dne 16.3.19 j2 jc; bil 22. H.1942 znižan in sc je z odlokom vojnega ministra z dne 2. 10.1942 še mnogo poslabšal Zlasti je bilo občuteno pomanjkanje hrane na Rabu. In to od konca leta 1942 naprej, ko je rvrdka, ki ji je bilo poverjena prehrana, skrčila njen obseg- Gl. Komisija /a ugotavljanje zločinov 1946: 79 in 83' h1 ititii sir. 79-91 icr Jezernik 1997:135-154 97 O strašni lakoti v italijanskih koncentracijskih taboriščih so lahko bralci Duhovnega življenja iz Huenosa Airesa junija 1943 prebrali; "Delajo z njimi |taboriščniki| tako, kot da bi hoteli te ljudi pomoriti z gladom." (Ježem ik 1997: 149) 9K Cii. po Hayek 1991: 131. Te predpostavke so se očitno držali tudi v nekaterih nemških taboriščih. Tako poroča koroški Slovenec, ki je bil kot otrok interniran v Rehnitzu: "Ampak v Kehnitzu je bilo tako malo za jesti in še za to malo smo se morali nato dvigniti in reči:'Zahvaljujemo se!'" (Schonfeldinfier-Siekicrzynski 1996:91) 99 Komisija za ugotavljanje zločinov 1946:85 100 Oliva 1996 101 I.azzero 19K2 102 Uzzero 1984 103 Cit. po Hcncdetič ei al. J978: 79 KM De l-eliec 1977: 549 si, 48 Marija luric Pahor: Civilizacijo in nasilje bivši Rižarni v tržaški mestni Četrti Sveta Sobota koncentracijsko taborišče in prehodno zbirno taborišče za nadaljnji transport v Ausschwitz in druga koncentracijska taborišča. V njem inštalirajo kaj kmalu tudi krematorij in "celice smrti". Vodstvo Rižarne prevzamejo vodilni "strokovnjaki" tako imenovane "Aktion Reinhard", ki je bila odgovorna za "dokončno rešitev" Judov na Poljskem105. Simptomatično je, da so jo v času nemške zasedbe Italije premestili prav v Trst kot tudi to, da jo je vodil sam inavgurator te "akcije" Odilo Globočnik106, odslej Höhere SS und Polizeiführer (višji SS in policijski vodja) Jadranskega primorja. Velja seveda dodati, da je svoj posel opravljal tako rekoč "doma" (rodil se je v Trstu, doraščal pa na Koroškem) in da je, kot njegov zvesti prijatelj gauleiter Rainer, igral na karto slovensko-italijanskih nasprotovanj, ki jih je spretno izrabljal. "Poleg tega je sličnost pogojev na teh področjih s tistimi v Generalnem guverna-toratu [Poljska] narekovala uporabo mož, ki so se tam že izurili. Obe ozemlji so namreč v primeru nacistične zmage, nameravali vključiti v veliki rajh. Tudi izkušnje, ki so jih pridobili v odnosih z različnimi oblastnimi organi v Lublinskem okrožju, bi tem možem utegnile koristiti v Jadranskem primorju"'107 K nalogam "Aktion Reinhard", ki je bila odslej imenovana (tudi) "Einheit R" ("Enota R"), in njenih pododdelkov v Trstu (R 1), Rijeki (R 2) in Vidmu (R III) so šteli v prvi vrsti deportacije Judov v Ausschwitz-Birkenau, ki so jih najprej zbrali v Rižarni, zaplemba njihovih nepremičnin in premoženja, izrabljanje delovne sile108, zatiranje partizanstva ter likvidacija političnih nasprotnikov (t. j. slovenskih, hrvaških in italijanskih antifašistov). "Porast partizanskega delovanje je, zgleda, konec koncev vodil k temu, da je bila 'Einheit R' pod vodstvom Allersa v pospešenem obsegu vezana z varstvenimi nalogami, kar je v operacijski coni 'Adriatisches Küstenland' onemogočilo akcije večjega obsega proti Judom"10^ ter "proti gospodarskemu izžemanju"110. Skupno so v Rižarni pri Sveti Soboti do aprila 1945 likvidirali in nato sežgali med 4.000 in 5000 interniranih (slovanskih in italijanskih partizanov in protifaŠistov, talcev, Judov i. dr.); večina eksekucij se je vršila najbrž med koncem leta 1944 in aprilom 1945. * * -k 105 V okviru te "akcije" so nastala uničevalna taborišča kot so to Belzec, Sobibor, Treblinka in Maidanek. Centrirali so se okrog mesta Lublin. 106 Z Globočnikom so prispeli možje kot so to Christian VVirth, Franz Stangi, Frnesc Lerch, Dietrich Allers, Gottlieb Hering, Rudolf Günter (prej namestnik Adolfa Bich man na, o katerem bo v poteku razprave še govora), Georg Michalscn ter nadaljnjih 92 "strokovnjakov", (Gl. Fogar, v: BenedetiČ et al. 1978: 85 si.) 107 Hnzo Collotti, cit. po Fogar 1978: 85 108 Na koncentracijskem taborišču Dachau je bilo nespregledno napisano: "Arbeit macht frei!" (Delo osvobaja!") Za "nižje" rase in za deporticance v "lagerje", ki so jih zaposlili v tovarnah orožja, so povzeli sistem: "Z delom jih fizično iztrebiti". - V Jadranskem Frimoi ju so ustanovili družbo "Adria", s pomočjo katere so si prisvajali dobrine dežele, špekulirali z zaseženimi gogastvi Judov in vključevali celotno gospodarstvo dežele v potrebe nemške države. (Fogar 1978. 91) 109 Koschat1992:162 110 Fogar 1978: 91 frorpriv* in gradivo, Ljubljana. 1999. šl. 35 49 Podatki o ljudeh, ki so bili v Rižarni le prehodno internirani, nihajo med 7.000 in 20.000, pri čemer predstavljajo slovenski in hrvaški partizani zdaleka najvišji delež med žrtvami in deportiranimi.111 Množični zločin ni "anomalija" Teoretsko in praktično so fašistična in nacionalsocialistična koncentracijska in uničevalna taborišča kot tudi nacionalsocialistični holokavsj112 - kot smo že nakazali - vpisani v samo "kodo" sodobne civilizacije. V tem smislu jih lahko pojmujemo kot odločilni atribut razvijajoče se civilizacije. Takole je zapisal Richard L. Rubenstein: "Svet koncentracijskih taborišč in družba, ki jih je porodila, razkriva eskalira-jočo, temno plat judovsko-krščanske civilizacije. Civilizacija pomeni suženjstvo, vojne, izkoriščanje in uničevalna taborišča." Toda pazimo na to, da civilizacijo ne reduciramo zgolj na "barbarske grozote", kajti "civilizacija pomeni tudi zdravstvo, religiozni etos, umetnost in glasbo." Oba aspekta je treba misliti skupaj. R. L. Rubenstein nadalje izvaja, da je v našem Času postala okrutnost zaradi tehnične cficience in perfektnega planiranja skorajda nepredstavljiva in nevidna, tako, dn hi se dalo govoriti tudi o eksternalizaciji nasilja. A vendar se le-to ni "izginilo in ne ho izginilo". "Kreativnost in destruktivnost sta neločljiva aspekta tega, kar imenujemo civilizacija". n3 V tem smislu velja fašistično in nacionalsocialistiČno uničevalno mašinerijo razumeti kot "normalni pojav", ki se lahko vedno in povsod ponovi. A tudi kot "človeški" pojav: prav ker fašizem in njegovi mehanizmi niso "nečloveški", ampak "menschlich, allzumenschlich" ("Človeški, vse preveč človeški") "Pojem človeškega zato nikdar ne označuje, kot si to želijo preproste in miroljubne duše, enoznačno pozicijo, temveč prekarno ravnovesje, ki je specifično za kvaliteto 'človeškega'..."11^ S tem smo se dotaknili osnovnega motiva, ki ga je Hannah Arendt v svoji Študiji o Eichmannu strnila v pojem "banalnost hudega" ("Banalität des Bösen"). Pojem opozarja na to, da je vsakdo izmed nas lahko vsak Čas - če ne pazi - vpoteg-njen - kot storilec, sostorilec ali saj kot brezbrižni gledalec - v (masovna) uničenja. (Pomislimo le na Milgramove eksperimente!115) -k -k 11 i Gl. Benederič cc al. 197«, Scalpelli, Adolfo - rcd.l9HH, L in II, Folkel 1990, Koschat 1992 112 Hannali Arendt (.\997]1C)M) poudarja v svoji Študiji o ¡iichmannu, da holokavst ni z^olj problem razmerja med Judi in Nejudi, temveč "zločin proti človežtvu, ld se ga je opravilo na judovskem ljudstvu", ki pa je bil fak-tiČno usmerjen rudi proti pripadnikom slovanskih narodov in drugim "odvečnim skupinam" (npr Roma in Sinti, homoseksualcem, duScvno in telesno prizadetim) 113 Cit. po Bauman 1994: 93 114 Batajlles, ziL po Rothschild (1998: 211) 115 Gl. Dauman 1994: 166 si. 50 Morijo Jurič Pahor; Civilizacijo in nasilje Ta ugotovitev opozarja hkrati na to, da je treba demistificirati storilce, jih ne smatrati za "barbare". Hannah Arendt je prikazala, da so v tendenci delali (skorajda) brez čustvenega angažmaja, da so spremenili zločin v rutinska dejanja, ki niso več dopuščala, da pride do izraza to, kar imenujemo vest. "V glavah teh moških, ki so postali morilci, se je vsidrala zgolj predstava, da so del nečesar zgodovinskega, veličastnega, enkratnega, da služijo 'nalogi, ki se v dveh tisočletjih saino enkrat dogodi', in da jo težko nosijo. In prav zato je ja šlo; kajti ti morilci niso bili obči zločinci, niti ne rojeni sadisti ali kakorkoli perverrirani. Obratno, povsem sistematično so odstranjevali vse, ki se niso izkazali za normalne - seksualne zločince, morilce itd. -, kajti SS je, kot znano, odklanjala 'necivilizirane metode'"116 Tudi Rainer in Globočnik sta bila tem metodam zavezana, saj sta, po lastnih izjavah, delovala prav v imenu '(zapadne) civilizacije".117 In najbrž je SS pravtako v imenu te civilizacije aretirala nekaj članov organizacije X MAS zaradi "krutih ekscesov".118 Tudi Raul Hilberg je opozoril na to, da nemški storilci niso bili kaki posebni Nemci119' praviloma niso bili v abnormnem smislu sadistični, niti niso izstopali po kakšni omembe vredni psihični ali socialni disidenci (če izvzamemo le nekaj izjem, poznanih pod imenom "Krvava Brygida" ali "Kobila"). Nasprotno, predstavljali so "prerez nemškega prebivalstva"120, bili so z drugimi besedami izmenljivi. Reprezentativna za sedanje stanje raziskovanja sta George M. Kren in Leon Rappaport: "Če bi se posluževali običajnih kliničnih kriterijev, bi lahko označili največ 10 procentov SS-ovcev za anomalne. Ta zapažanja se dajo podkrepiti s izjavami tistih, ki so preživeli holokavst, po katerih so bili v večini taborišč le nekateri ss-ovski pazniki razvpiti zaradi posebno sadističnih okrutnosti. Pa najsi tudi drugi niso veljali nujno za poštene, potem vsaj za preračunljive [...J Prepričani smo, da bi večina ss-ovskih moških, tako vodje kot posadke, brez problemov izpolnila zahteve psiholoških standardnih testov za ameriške relcrute ali policiste."121 Te izjave bi se dale, pa najsi s pridržki, zlasti kar se drugega odstavka tiče, kot bomo še videli, "posplošiti" rudi na vodilne fašiste ter na razmere v fašističnih koncentracijskih taboriščih. Tako piše Božidar Jezernik v svoji knjigi "Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med 2. svetovno vojno", ki temelji na origi- * * * 116 Arenclt 1997/1964:194 117 1-olke! 1990: 123 118 Parovel 1996: 46 119 Hilberg 1983/1961: 685 120 Ibid. P"ZPmve in grac^ivo- Ljub>l¡cjoo^ 1999. št. 35 11 nalnih dokumentih in pričevanjih internirancev, med drugim: "Nekateri oficirji in podoficirji so bili do taboriščnikov ('ribelov') odkrito sovražni, vendarle so bili bolj izjema kot pravilo". "Nasilje nad taboriščniki je temeljilo na priostrenem vojaškem drilu, doslednega policijskega terorja ni bilo ...". Taboriščni poveljniki in stražniki so "bili včasih kar človeški".122 "Internirance so v skladu z navodili generala Roatte taboriščne oblasti redno preštevale na zborih."123 "Od taboriščnikov v gonarški beti so zahtevali, da so prihajali na zbor 'urejeni' in 'spodobno' oblečeni (tudi zgoraj so morali imeti vsaj do vratu zapeto srajco, zato so si nekateri zanalašč potrgali gumbe na srajci, da so Italijanom navkljub stali v zboru z razgaljenimi prsmi - simbolom upora). Dežurni oficirji so kričali nanje, da si morajo prišiti gumbe, in to je bilo vse. [...] Vse več jih je nosilo srajce brez gumbov, dokler oficirji niso končno opustili zahteve."12,1 Velja pa seveda poudariti, da so bili predvsem "povprečni" vojaki in karabin-jeri tisti, ki svoje delo niso jemali "tako zelo zares" kot njihovi nemški "kolegi''. Ponekod so kar odkrito pokazali, da so "vojne že do grla siti, naj zmaga ta ali oni", kar pa slovenski taboriščniki "nikakor niso mogli razumeti"125. Novico o kapitulaciji Italije so, zgleda, italijanski vojaki sprejeli kar z "odkritim veseljem": "od veselja so nekateri metali v zrak kape in celo puške. .. Taboriščnikom se je zdelo, da so kar ponoreli."126 Ali, kakor je dejal informant Riko: "Ma, ni bilo treba razorožit. So dali sami."127 To podkrepuje tudi zgodovinar Boris Gombač, ko piše: "Padec fašizma je pokazal, da privrženost Mussoliniju le ni bila tako brezpogojna in vsesplošna. V večini italijanskih mest in tudi v Julijski Benečiji je prihajalo do spontanih vstaj in do uničevanja simbolov kraljevine in fašizma."128 Paul Parin je v svoji razpravi "Der nationalen Schande zu begegnen", v kateri primerja nemško in italijansko kulturo, prav v tem smislu zapisal: "Totalno ponotranjenje oblasti se v Italiji ni povsem izoblikovalo. Tudi je niso tako brezhibno, tako 'totalitarno' posredovali [kot v Nemčiji]"129 To se kaže tudi v tem, da italijanska fašistična vrhunska oblast - drugače od ss-ovske - "sploh ni bila vajena", da izdela precizne in potanke dokumentacije o svojih vojakih, niti ne tistih, ki so se posebno izkazali pri tako imenovani Bctndenbekâmpfung (tj. boju proti partizanom).130 Nadalje fašisti niso znali tako učinkovito kot nacionalsocialisti izklopiti eno največjih in najsubstancialnejših * -k -k 121 Cit. po 13au ina n 1994: 33 122 Jezemik 1997: 53, 55 123 Ihid,:69 124 11) i d.: 70 125 Ihid.: 59 126 Ibid.: 62 127 Volk 1995:133 UH Gombač 1996: 88 129 Parin 1990: 131 13(1 Lazzero 1982: 155 52 Marija luric Pahor: Civilizacijo in nasilje ovir za sistematični, načrtovani umor, namreč "animaiično sočutje (...), ki normalne ljudi vzlic fizičnega trpljenja skorajda nujno zagrabi"131 Drži seveda, da o tem animaliČnem sočutju vemo le malo, vendar lahko trdimo, da pripada h conditio humana. Občutiti odgovornost napram drugemu, univerzalni odpor pred umorom, zavoro prizadejati sočloveku trpljenje, in impulz, pomagati ljudem, ki so v stiski. Vsekakor obstojajo k tej predpostavki že plavzibilna opažanja in študi- Tako se je denimo Nechama Tee spraševala: Kdo so bili pomočniki zasledovanih Kdo tisti, ki so se "uničevalnemu" delu zoperstavili in postavili za trpeče soljudi na kocko svoje življenje, ko je vseokrog vladal egoizem Avtorica prihaja do sklepa, da so to bili ljudje vseh socialnih in izobrazenih slojev, verskih in strankarskih pripadnosti, prav gotovo pa jih je bilo največ, kot to nakazuje Hannah Arendt, "v vrstah upornikov ali celo zarotnikov""Rešitelji so občutili svoje lastne zadržanje kot samoumevno - spontano so se obrnili proti grozotam Časa." Zygmunt Bauman, ki nam te podatke omogoča, pripominja: "Ti ljudje so dokazali pripravljenost pomagati, ker je to ležalo v njihovi naravi"' "niso bili močni zadosti, da bi nevtralizirali 'pomagalski instinkt' [Helferinstinkt]"133 In kaže, da je bila prav ta "narava", prav ta "instinkt" - gre v bistvu za to, kar smo že s psihoanalitikom Stavrosom Mentzosom poimenovali s terminom "mehki (prosocialni)" občutki - tudi povod za "neorganizirani, iz ljudstva prihajajoči upor", kakor ga opisuje Wolfgang Neugebauer na primeru Avstrije. "Humanitarni preudarki, sočutje za zasledovanega bližnjega, odpor in sovraštvo proti zločinskemu režimu so bili korenine tega neorganiziranega [...] upora.Značilno je, da so le-tega fašistične oblasti v Italiji prav tako vehementno (četudi manj rigorozno in tudi manj uspešno) zasledovale135 kot nacionalsocialistične v Avstriji. "Tako se na primer večina okrog 10.000 postopkov pred Posebnim sodiščem na Dunaju nanaša na delikte po tako imenovanem "zahrbtnostnem zakonu" ["Heimtuckegesetz"], to so bile defetistične izjave, razširjanje govoric, smeŠnice o oziroma žalitve vodilnih NS-funkcionarjev, prokomunistične ali prokatoliške * * * 131 Arendt 1997/1964: 195; gl. tudi Bauman 194: 34 132 Arendt 1964/1997: 192)193 133 Baumann 1992: 18/19 134 Neugebauer 1988: 548 135 Gl. Terene 1987: Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941 - 1943; gl npr. str. 137 "nežnost je odveč"; str. : 14(1: "Vojaki nezanesljivega političnega prepričanja morajo biti znani in jih je treba pazljivo nadzirati."; str. 145: "Nemci se pritožujejo nad našo preveliko slabostjo do Slovencev" [... 1 str. 4lO: "Čas je, da spodbijemo zmotno mišljenje Slovencev, da so Italijani narod slabičev" itd. Pri B. Jezerniku (1997: 215) beremo: "Tbdi med italijanskimi vojaki je Cuiuli | "stvaritelj rabskega taborisca'J z ostrim in surovim nastopom zbujal veliko sovraštvo in odpor' nadeli so mu ime Serpente. Ko ga je patrulja policijskega voda pripeljala iz mesta Raba v taborišče, je ravno to sovraštvo pripomoglo, da se je pri razoroževanju odpor italijanske posadke 'enostavno sesul"1 Naj pripomnim: Cuiuli je bil znan je bil zlasti po tem, da je "do zadnje potankosti (preračunal] sredstva, s katerimi bo zlomil človeško dostojanstvo ljudi." (Ibid.: 214) Pg^pfnvp in çirodivo. Ljubljano. 1999, st. 35 53 izjave, petje prepovedanih pesmi, zavzemanje za Jude, inozemce itd., odrekanje prostovoljnih prispevkov ali Nemškega pozdrava in mnogo drugega. Te režimu sovražne izjave so zrcalile do določene mere vzdušje prebivalstva, ker ja v večini primerov niso bile zavestno izražene 'zahrbtne izjave' ali 'razkrojitve obrambne moči', ampak spontani izraz razočaranja, zagrenjenosti in sovraštva proti NS-režimu."1-36 Toda povrnimo se k vodilnim fašistom oz. nacionalsocialistom. Nedvomno je zanje značilen pojav, ki ga je Zygmunt Baumann strnil v pojem "adiaforizacija"^7. Gre za filozofski pojem iz 18. stoletja, za danes ne več povsem razumljivo umetno besedo, ki se jo da najboljše prevesti z "moralna nevtralizacija" ali "moralna indiferenca". V času moderne so se z adiaforizacijo v vedno večji meri ukvarjale birokracije, ki jih je podpirala moderna tehnologija. In birokracije, tako Max Weber, agirajo hladno in brezstrastno. Predpostavljajo oz. "producirajo" politike in uradnike, ki "odlikuje" jih "spodobnost do distance do stvari in do ljudi"138, in kajpak tista "silna krotitev duše'''139, za katero se je tako prepričano zavzemal Norbert Elias. In ne gremo napak, če predpostavimo, da je adiaforizacija polagoma, a kontinuirano, ustvarila atmosfero, v kateri je lahko zorela in dozorela misel na tehnično perfekcionirano masovno uničenje oziroma na holocaust. Litkkatuka ANDERSON, Benedict (1998/1983): Die Erfindung der Nation. Zur Karriere eines folgenreichen Konzepts, Berlin (nasl. izvirnika: Imagined Communities, London 1983) ARENDT, Hannah (1998/1951): Elemente und Ursprünge totaler Herrschaft. Antisemitismus, Imperialismus, totale Herrschaft, München (naslov izvirnika: The Origins of Totalitarianism, New York ARENDT, Hannah (1997/1964): Eichmann in Jerusalem. Ein Bericht über die Banalität des Bösen, München (nasl. angl. izvirnika ni naveden) ARGUEDAS, José Maria (1983/1975): Arte popolare, religione e cultura degli indios andini, Torino (nasl. izvirnika: Formaciön de una cultura nacinal indoamericana) ARIÉS, Philippe (1992/1982): Paulus und das Fleisch, v: ARIÉS et al.: Die Masken des Begehrens und die Metamorphosen der Sinnlichkeit. Zur Geschichte der Sexualität im * * * 136 Neugebauer19«H: 548 137 Bau man 1994, 1996 13» Weher 1980/1919: 55 139 n. o. m. 54___Morijo Jurič Pahor; Civilizacijo in nasilje Abendland, Frankfurt am Main (nasl. izvirnika: Sexualités occidentales", Paris), str. 51-54 BAUMAN, Zygmunt (1994/1989): Dialektik der Ordnung. Die Moderne und der Holocaust, Hamburg (nasl. izvirnika: Modernity and che Holocaust, Oxford) BAUMAN, Zygmunt (1996/1991): Moderne und Ambivalenz. Das Ende der Eindeutigkeil, Haniburg (nasl. izvirnika: Modernily and Ambivalence, Oxford) BAUMAN, Zygmunt (1996 a): Gewalt - modern und postmodern, in: MILIER, Max/SOEFFNER, Hans-Georg - Hg: Modernität und Barbarei, Soziologische Zeitdiagnose des 20. Jahrhunderts, Frankfurt am Main, str. 36-67 BENEDETIč, Filibert et al. (1978): Od fašisUčnega škvadrizma do pokolov v Rižarni. (S poročilom o procesu). TrsL-Istra-Furlanija 1919-1945, Trst BENHABIB, Seyla (1995): Posplošeni in konkretni drugi, v: Problemi, ši. 4/5, str. 139-J64 BEYER, Melanie (1994): Interveniionsstraiegien und feministische Politik, v: KAPPELER, Susanne ei al.: Vergewaltigung, Krieg, Nationalismus, München BILLIG, Michael (1999/1995): Spomin na vsakdanji nacionalizem, v: NASTRAN ULE, Mlrjana - ur.: Predsodki in diskriminacije. Izbrane socialno-psihooške Študije, Ljubljana, str. 157 - 186 (odlomek iz knjige "Banal Nationalisai, Sage Publications) BLOMERT, Reinhard (1991): Psyche und Zivilisation: Zur theoretischen Konstruktion bei Norbert Elias, Münster BOTTINO, Felicia/CASTELLUCCI, Federico (1994): La Menzogna delila Razza, Bologna BROWN, Dee (19/0): Pokoplite moje srce pri ranjenem kolenu. Zgodba Indijancev Zahodne Amerike, Ljubljana (nasl. izvirnika: Bury my Heart at Wounded Knee) BURRIN, Philippe (1997): Die politischen Religionen: Das Mythologisch-Symbolische in einer säkularisierten Welt, v: LEY, Michael/ SCHOEPS,, Julius H.: Der Nationalsozialismus als politische Religion, Bodenheim bei Mainz, str. 168-185 CONTE, Francis (1991/1986): Gli Slavl. Le civiltà dell'Europa centrale e orientale, Torino (nasl. izvirnika: Les Slaves. Aux origines des civilisations d'Europe, Parts) CONTE, Gian Biagio (1997): Un'ospite malsopportata. Il culto di Iside a Roma tra awersione politica e anüfeminismo, v: ARSLAN, Ermano A. et al. - ur.: Iside. Il miro il m iste ro la magia, Milano, str. 678-686 CUZZI, Marco (1998): L'occupazione itallana délia Slovenia (1941-1943), Roma DE FELICE, Renzo (1977/1961): Storia degli ebrei italiani sotto il fascismo, Torino, 1. del DEMANDT, Alexander (1996): Patria Gentium - das Imperium als Vielvölkerstaat, v: BADE, Klaus J. - izd.: Die mukikulturelle Herausforderung. Menschen über Grenzen -Grenzen über Menschen, München pn;prr.vp in gradivo. Ljubljana. 1999. št. 35 55 DRČAR-MURKO, Mojca (1997): Tu se je smrt utrudila do smrti, v: JEZERNIK, Božidar (1997): [ta-'ijansl