Učne slike in zgodovine. (Piše Tone Brezovnik.) Ko sem 1. 1880. v nPopotniku" *) začel priobčevati ,,učne slike iz zgodovine" za srednjo stopnjo, izrazil sem željo, da bi nam zbirko zgodovinskih slik za višjo stopnjo ljudskih šol spisal kak sposobnejši slovensk' učitelj. Občna pohvala mojih zgodovinskih slik pa, ki ini je došla iz prijateljskih in ,,neprijateljskih (!)" mi krogov, kakor tudi od mojih predpostavljenih, dala rai je pogum, da sem sam prevzel nalogo, podajati take slike č. g. g. čitateljem nTovariševii_" v dobrohotno razsodbo, v prijazno porabo. Pričujoče te slike **) nikakor niso postale po teoretični poti pri nzeleni mizi", ampak izišle so vse iz praktičnega življenja, kajti kar v šoli poučujem, to podajam tu. Vem, da se ini bo reklo, da so nekatere slike preobširne za naše šole. A temu si, dragi tovariš, lehko odporaoreš. Izpusti samo, kar se Ti odveč zdi, in slike bodo morda tudi za Tvojo šolo. Noben še tako popolno sestavljen učilni poskus pa ni za vsacega, kajti nkolikor glav, toliko mislij" in ,,kolikor oseb, toliko različnih individualnostij", zato pa Meines schickt sich nicht fiir alle, sehe jeder, wie er's treibe". Nikakor si toraj ne domišljavam, da bo vsak, kateremu bodo morda te slike ugajale, jih ravno tako tudi v šoli prednašal; kdor jib ne more tako uporabiti, terau naj služijo vsaj za nekak navod in pomoč pri težavnih preparacijah. Samo to, mislim, naj bi vsak učltelj pri svojih pripravah za šolo skrbel, da sestavi slike mikavno, ne suhoparno, (kar je pa pri preveliki kratkosti slik skoro neizogibno), ter da si potetn tako sestavljene slike dobro v pamet vtepe, da je potem njegovo prednašanje v šoli živo čustveno, da mu gre »kot bi rožice sadil". Le po tetn poti nam bo mogoče svoje učence za ta lep in važen predraet tako vneti, da bodo vsako zgodovinsko uro kot velikonočne pirhe željno pričakovali. % *) nPopotnik" 1. 1880., 1881. in 1882. ¦*) Posnete iz nObčnc zgodovine" J. Stare-tove, po nWeltgeschichte" Welterjevi i. dr. I. E g; i p č a n i. Znano vam je iz sv. pisma, kako je bil Josip, sin Jakobov, prodan v daljno deželo Egipt, kako je bil tainkaj čudovito povišan in kako je potem k sebi povabil svojega očeta in brate, kjer so poteui vsi skupaj srečno živeli. Oglejmo si danes to deželo nekoliko natančnejše! Egipt je v severovzhodnera delu Afrike. Je 120 milj dolga in 2 — 3 milje široka dolina, skozi katero teče Nil. Nil pride od juga, teče skozi ves Egipt ter se izliva v sredozemsko morje. Ta reka je največja dobrotnica dežele. V na levi in desni od golih puščav obdani dolini preživlja ta reka na obeh svojih bregovih mnogoštevilne prebivalce čisto sama, in preživjla jih bogato. Brez Nila bi bil Egipt puščava. Nilu ne primanjkuje nikdar vode, da si ne sprejme v vsem Egiptu nobenega pritoka, da si se vedno jasno nebo skoro nikdar z deževnimi oblaki ne prevleče. Nil orodoviti deželo s svojimi letnimi povodnjami. Kakor hitro namreč začne v vročem pasu, kjer so Nilovi viri, deževati, stopi vsako leto čez svoje bregove ter preplovi vso deželo. Do oktobra ,je vsa egiptovska dolina podobna velikeinu jezeru, iz katerega se mesta in vasi kot otoki vzdigujejo. V brezštevilnib ladijah se vozijo prebivalci po vodi ter praznujejo praznično oblečeni dneve božjega blagoslova. Veselje vlada po vsi deželi. Kjer je namreč Nil stal, zapusti mastno blato, in seme, katerega v tako namočena in pognojena tla vsejejo, rodi tu bogatejše kot v drugih deželah pri še tako skrbnem obdelovanji zemlje. V kratkem pokrivajo dolino palmovi gozdiči, zeleni travniki in zlatoruineno žito ter jo spremeni v lep vrt. Marca meseca je žetev, potem pa nastane strašna suša, ki se še le z novo povodnijo neha. Zaradi te rodovitosti je bila pa dežela tudi že v najstarejšib časih z mesti in vasmi kar vsa obljudena. Egipčani so bili v starih časih najomikanejši narod. Živeli so dolgo časa bolj za-se ter se niso menili za druge države in narode. Imeli so samostojno kraljestvo. Kralja so zvali farao. Njih država je najštarejša izmed vseh, kar jih je kedaj bilo. Egipčani sami so pripovedovali mnogo raznib pravljic o starodavnosti svoje države ter trdili, da so nekdaj več tisoč let bogovi sami Egipt vladali. Starost njih države se sledi noter do 1. 3500 pr. Kr. Pozneje (okoli 1. 525 pr. Kr.) podvergli so si Egipt Perzijani. Egipčani so navadno pisali s podobami ali hieroglifami. To je bila za vsako besedo druga podoba, n. pr.: lev je poraenil raoč, oko čuječnost i. t. d. Ker je bila ta pisava zelo težavna, znali so jo le duhovni, in sčasoma se je nje znanje celo izgubilo. Še le v najnovejših časib se je učenjakom posrečilo, da so jo nekaj razložili. Pisali pa so Egipčani na papir, katerega so si delali iz tankega lubja tako zvanega papirusovega grma. Najbolj pa so stari Egipčani zasloveli zavoljo svojih prečudnih stavb. Nobeno ljudstvo ni zapustilo tako velikanskih spominkov svoje stavbene umetnije kot Egipčani. Najvažnejše take stavbe so: a) Katakombe. To so podzemeljske sobe (posebno v libijskem gorovji), kamor so mrliče pokopavali. Stene so popisane s hieroglifarai. Podobe so še zdaj tako lepo ohranjene, kot bi jih bili še le včeraj naredili. b) Obeliski. Ti so štirivoglati špičasti stebri iz rudečkastega karaena (granita.) Visoki so od 15 — 55 ra. Izsekani so iz enega samega kamena ter po straneh s hieroglifami popisani. Stari Rimljani prevažali so jih s silno težavo v Rim. Rim jih ima še sedaj 12, enega so prepeljali v Pariz. c) Piramidc. Te so še čudnejše kot obeliski. V starih časib so jih šteli med svetovne čudeže. Vseh piramid skupaj je 40. So pa velike, štirivoglate stavbe, ki se proti vrhu zvišujejo. Narejene so iz karaenja ter imajo v sebi sobe. Najvišja je merila 149 m. (sedaj še 140 m. V piramide so pokopavali kralje. Nobeno ljudtsvo ni bolj skrbelo za pokopališče kakor Egipčani. Verovali so namreč, da se čez mnogo let vrne duša zopet v telo. Zato so skušali telo ohraniti. V t.a namen si je postavil vsak za-se in svojo rodovino grob, trden, varen in lep, kakor je le mogel. Mrtvo truplo pa so namazilili z raznimi mazili, da ni strobnelo. Na to so jih položili v katakombe. Tako pripravljene rarliške suhali so imenovali mumije. Mumije se najdejo še dandanes v teh grobih ter so čisto črne in trde kot kamen. Kralje pa so pokopavali v piramide, da so se tudi po smrti od navadnih ljudi ločili. Jeli pa bil kdo vreden takega pokopa in namaziljenja, o tem je sodilo 40 sodnikov, mvtvaško sodišče. Preiskali so vse življenje pokojnikovo in še le, če so našli, da je bil dober in pobožen, dovolil se mu je takov pokop. d) Labirint. Labirint je bilo velikansko poslopje v sredi Egipta, ter je iinelo 1500 sob nad zemljo in ravno toliko pod zemljo. Zdaj je v razvalinah. Po veri so bili Egipčani pogani. Molili so prav radi živali, škodljive in koristne. Koristne so častili iz hvaležnosti, škodljive iz bojazni tcr jih prosili za odvrnitev nesreče. Največjo čast izmed vsemi živalmi pa je užival bik Apis. (Dalje prih.)