Pavel Keller: 16. nadaljevanje. »Skrivno§tni stndcncc" Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Graščak je vstal. Zelo tbplo je dejal: »Gospod Jelšnikar, po terri resnem ražgovoru vaše finančne pomo.i ševeda ne morem več sprejeti. Vi ste bili edini v tem okraju, ki ste mi pomagali in mi še hoteli pomagati. Zaradi tega vas zelo spoštujem in sem vam zelo hvaležen.« »Kaj pa boste storili?« je hripavo vprašal trgovec. »Dan pla.ila, deseti prvega meseca, je pred durmi.« »Rubiti se bom zopet dal; imam Se mladega bika v hlevu, vreden je poldrugi tisoč, tega naj vzamejo.« »Torej ne marate? Tudi ne glede na to, o čemer sva imela sedaj čisto zaseben razgovor? Ali nocete več moje ustrežljivosti?« »Ne morem. Toda vedno vam ostanem hvaležen.« Lo.ila sta se. Trgovec je sklonjen sedel nad zbirko pesmi svojega sina Ludvika; graš.ak pa je prepustil svoji kobilici, da je sama našla pot. »No, le pojdi, luca, išči pot; jaz ne najdem nobene več!« Špekulacija. Pri očetu Blažunu »Pri lipi« sta sedela dva moža — meščan in Meden. Meden je nahrulil krčmarja: »Pojdi no malo iz sobe, iki vsako besedo vlečeš na nšesa. Ali misliš, da sva nalašč zato prišla v tvojo odljudeno kr.mo, da nobene besede ne bova mogla izpregovoriti na samem? Za to bi bilo priro.neje pri »Upanju« ali pa v mestu. Pojdi malo v ikuhinjo, na dvorišče, ali pa na izprehod.« Blažun je vzrastel. »Kaj? Iz moje gostilne me pa. nobeden ne bo metal! Predrzen si, Meden! Prej vržem jaz tebe čez prag! Ne bom jokal za takim gostom. S takim —« »Kaj se to pravi: s takim?« Meden je skočil od mizc in stisnil pesti. »Kaj se to pravi: s takim? Kaj naj pomeni lako govoričenje?« »Boš že sam vedel. Tri četrtine ljndi prcpeva novo pesern: »Od vrelca gre soparcn piš, vroč, vroč, vroč — kdo ubil dekle je, govoriš? — Kdo videl je, kdo bil navzoč —<¦ »Molči! Ali ne veš, da «em hotel novega učitelja, ki je bil zložil to umazano pesem, tožiti ? Odvetnik pa mi je odsvetoval. Nikogar ni imenoval v pesmi, ta pes. Jczen je name, ker sem mu bil rckel nekoč, da uči.elja, ki se samo izprehaja, nc potrebujemo. In sedaj — sedaj meri narae, ta postopač. Jaz naj bi bil koga umori), jaz? Prej bi umoril samega sebe; kajti — tako sem bral — kdor upihne življenja luč, tistemu njegova lastna življenska pot utone v smrtni temi. Vprašaj Colnarja, ki je zaprt!« Mcščan je skušal miriti, Toda Moden je bil razjarjen. Pograbil je klobuk in plašč. »Pojdem in nič več ne prestopim tega praga!« Blažun je jezno odviTiil: »Vcsel bom, če se te iznebim. Nc bo dolgo, pa se nobeden več ne bo veliko ponašal s teboj.« Meden je odšel skozi vrata. Blažun se j« smejal za njim. Meščan se je čudil. Odšol je za Medenom, ne da bi rekel besedo. Prazen avto jc pridrčal po cesti. Najela sta ga in se odpeljala proti mestu. »Kako stc torej opravili?« je vprašal Meden že v avtu. »S to žensko nc pridete do besede,« je odgovoril rneščan. Meden je zaklel. »Torcj zopet ni..« »Nič.« » Ko sta bila sama v posebni sobi pri »Medvedu«, je rekel Moden razburjeno: »To mi je že proveč! Osem let že plačujem vaši posredovalnici ogromne stroške, pa ne pri- demo za fcorak bliže. Ali ste ji ponudili danes tristo tisoč?« Agent je prildmal. »Saj to je vendar strašansko denarja! Toliko ji dajem za jutro zemlje, ko še povsod pravzaprav dobra ni. Prekleto vendar, kaj pa ženska hoče? Kaj pa je rekla?« »Rekla je: Tristo tiso. je lep denar — toda jaz ne prodam, ker ne želi tega moj mož, ne moj sin in tudi jaz sama ne!« »Taka srepa trdovratnost! Kje pa bo dobila za davke? V hlevu in kaščah je že napol prazno. In sedaj ji je pogorel še skedenj, iki ga je ime.a tako nizko zavarovanega. Kako pa misli še gospodariti?« »Ne vem. Vse to sem ji lepo obrazložil. Nazadnje je jokala in vzdihovala. Rekel sem ji, naj se vendar otrese skrbi. Sin bi rad postal zdravnik za notranje bolezni, to sem izvlekel iz rtje; nato sem ji pihal na srce, kako lepo bi bilo, če bi postal njen sin kdaj slaven specialist. Za to p_ ga bo morala podpirati najrnanj še pet let. Naj vendar misli na sina, naj mu omogoči, da se izobrazi, kar pa bo mogla storiti le, če proda grunt tako ugodno, ikakor se ji ravno sedaj nudi prilika. Poslušala je, kimala z glavo na vsako mojo besedo, nazadnje pa rekla: ne!« »Kakšna trmoglavka! Ne bo se udala. Ko je bila mlada, bi se ne bila smela poročiti s Colnarjem, ker je bil tako lahkomišljen in tak babjek; pa ga je vendar vzela. Njeni lastni starši niso marali priti na svatbo. Vzela ga je, sedaj pa ima: mož ji sedi v zaporu. Če bi imeli ti ljudje količkaj časti v sebi, bi po tej sramotni obsodbi sami izginili iz tega kraja. Tedaj sem vas prvič poslal k njej s ponudbo.« »Da, sam sem šel k njej. Bila je že s%oraj krotka, čeprav ji nisem ponujal še malo ne toliko kakor danes. Mislim, da je bil takrat stari u.iteij, ki ji je odsvetoval, naj ne prodaja.« »O tisti stari pes! Nima zoba več v gobcu, pa še grize. Neprestano voba za menoj; natihem je moj sinrtni sovražnik. Če Colnarica no mara prodati, co. se širijo različne čenče o meni — on je za plotoro! Taka 'c^ me grabi do njega, da sa bom ob prvi priliki spozabil; pretepel ga bom, — javno ga bom potolkel —« »Jaz bi tega ne storil; svojemu ugledu ne smete Skodovati.« Meden se je zasmejal. »Ugledu! Vsa vas je nahujskana proti meni, vse njihovo mnenje o meni je zastrupljeno. Ali niste slišali, kako je meketal nocoj stari Blažun tisto nesramno pesem? Meni je namenjena. Da, meni! Jaz — jaz naj bi bil koga umoril? Odkod ta prekleta, smrdljiva laž? Ko je bil obsojen Colnar na dvanajst let, je vsa fara vedela, da ima porota prav — sedaj — pa naj bo kar naenkrat nedolžen? Vse to je storila hujskarija!« »In vendar hočete za vsako ceno kupiti Colnarjev grunt, čeprav je, kar vsak lahko vidi, popolnoma zanemarjen in čeprav bi ga plačali predrago?« »Ne lomite si glave s tem! Tega ne morete razumeti; vse to ima svoje posebne okoliščine!« Agent je pokimal. Slišal je bil, kako blazno rad je imel Meden Ano in da jc bila ta Ijubezen Unko nesrečna, da je mladi mož segel po vrvi, ko so zazvonili zvonovi k Anini poroki. Njegov stari oče pa ga je še pravo.asno našel in s tresočo roko prerezal vrv. Takih reči .lovek ne pozabi! Gorje ti, Golnar! Gorje tebi, ki si se smejal, zapeljeval in užival! Gorje tebi, roparju moje sreče! Moje maščevanje se bliža! Toda prišlo bo pozno. Bral sem: Maščevanje je jed, ki jo moraš použiti mrzlo, čisto rarzlo, sicer si opečeš grlo. Dvajset let je skoraj minilo, predno je Colnar padel. Padel pa je vendarle! In sedaj naj bi ne prišlo maščevanje, ko lahko rodi tako prekrasno plačilo? Meden je plačal agentu za trud, pri tem pa ga pital z grdimi besedami. Zmerjal ga je zaradi previsokega zneska, zaradi brezuspešnih poskusov, psoval samega sebe radi smole, ki se ga drži v življenju, neumne govorice, ki se širijo o njem. Dalje sledi.