gabrovlje 9 3210 slovenske konjice 127-146 Jasna Lamut PSIHOTERAPIJA S KONJI KONJ - DRAGOCENI SOPOTNIK PRI SODOBNI OBRAVNAVI DUŠEVNEGA ZDRAVJA 128 izvirni znanstveni članek 615.851:636.1:613.86 ::POVZETEK Psihoterapija s konji kot disciplina z izoblikovanimi metodami je razmeroma nova podvrsta terapije z živalmi. Njena glavna značilnost je vključevanje konja kot orodja za delo s posamezniki, pari, družinami ali skupinami, zaradi česar velja za eno izmed najbolj edinstvenih kliničnih praks, ki so se pojavile v zadnjih desetletjih. V psihoterapiji s konji gre za k cilju usmerjen in izkustven pristop, pri katerem je znanje jahanja običajno v ozadju. O tem, da gre za učinkovito obliko psihoterapije, uporabno tako za izboljšanje blagostanja, kakor tudi za obravnavo globljih težav, povezanih z duševnim zdravjem, poročajo številni poljudni in strokovni viri. V pri- čujočem članku so bili s pomočjo kritičnega pregleda literature zbrani bistveni po- datki in informacije v zvezi z značilnostmi te oblike psihoterapije. Ključne besede: psihoterapija s konji, psihoterapija, konj, metafora, zrcaljenje, transfer, etika ABSTRACT EQUINE FACILITATED PSYCHOTHERAPY. HORSE – VALUABLE COMPANION IN CONTEMPORARY MENTAL HEALTH TREATMENT Equine Facilitated Psychotherapy as discipline with established methods is a relatively new sub-class of Animal Facilitated Therapy. Its main characteristic is including a horse as a tool to work with individuals, couples, familys or groups. Because of that it is known as one of the most unique clinical practices that have emerged in recent years. Equine Fa- cilitated Psychotherapy is solution-focused, experiental approach, in which knowledge of riding a horse is not particularly important. A number of popular and professional re- sources report that it is an effective form of psychotherapy, which can be used to improve wellbeing and to adress various mental health issues. This article contains information about characteristic elements of this type of psychotherapy, gathered with critical analy- sis of the literature. Key words equine assisted psychotherapy, psychotherapy, horse, metaphor, mirroring, transference, ethics Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 127-146 jasna lamut 129 ::KONJ V ZAHODNI DRUŽBI Jung je zapisal, da konj pooseblja enega najglobljih mitoloških arhetipov člove- štva. S svojo pojavo konj predstavlja moč, plemenitost, junaštvo in neukrotljivost, a hkrati zanj velja tudi, da je senzibilno in nežno bitje. Jones piše, da je konj simbol »človeškega duha in svobode« (Frewin & Gardiner, 2005). In prav nič ne pretirava- mo, če rečemo, da ob pogledu na konja marsikoga povsem prevzame njegova lepo- ta in plemenitost. Že od začetka civilizacije je človek uporabljal konja kot pripomoček za prežive- tje: pomagal mu je biti boje, predstavljal mu je vir prehrane, transportno sredstvo in podaljšek delovnega orodja. Z industrializacijo se je vloga njihove pomembnosti za preživetje naše civilizacije zmanjšala – odnos med konjem in človekom se je spre- menil tako, da v sodobnosti človekovo preživetje ni več odvisno od njegove pomo- či (Hutchinson, 2009). Danes se konji uporabljajo predvsem v namene zabavne in- dustrije in športa, večina ljudi pa odloča za nakup in lastništvo konja bolj iz čustve- nih kakor ekonomskih vzgibov (Endenburg, 1999 v Dierendonck & Goodwin, 2005). Ob mnogostranski uporabi velja omeniti tudi izjemno vlogo konj v terapiji, namenjeni za pomoč ljudem. Nedavne študije kažejo na to, da je konj »dober tera- pevt«, učitelj in tudi pomočnik v medicinskih intervencah. Konji so torej še vedno, kljub razviti in napredujoči tehnologiji ter inovacijam, dragocen človekov sopotnik (Hutchinson, 2009). ::AKTIVNOSTI IN TERAPIJA Z ŽIVALMI Kot začetnika terapije s pomočjo živali avtorji navajajo dr. Borisa Levinsona, ki je v svoje psihoterapevtsko delo z otroki vključeval svojega psa Jinglesa z namenom lajšanje procesa psihoterapije (Lentini & Knox, 2009). V American Psychological Association pišejo, da skoraj četrtina terapevtov v psihoterapevtski dejavnosti upo- rablja živali kot pomočnike v kombinaciji s psihoterapijo. V praksi terapije s pomo- čjo živali lahko terapevt vključi žival v katerikoli okvir paradigme in terapije, ki jo uporablja (Chandler, 2005). Žival v prvem delu terapije pogosto pomaga zadrža- nim pacientom premagati strah pred terapevtom in terapijo, ima pa lahko, če si do- volimo uporabo tehničnega izraza, učinek terapevtovega »podaljška«; živali s svojo prisotnostjo ustvarjajo prijetno ter sproščeno atmosfero in z njihovo pomočjo se med terapevtom in klientom lažje oblikuje kvaliteten terapevtski odnos, imenovan tudi raport (Marinšek & Tušak, 2007; Simmons, 2011; Chandler 2006; Kruger & Serpell, 2006; (Hutchinson, 2009). Pri iskanju literature v zvezi s (psiho)terapijo, v kateri bistveni del terapevtske ekipe predstavljajo konji, se soočimo s težavami, povezanimi s terminologijo. V li- teraturi, ki je dostopna v angleškem jeziku, lahko zasledimo mnogo poimenovanj za to vrsto terapije. V nekaterih virih se različne vrste terapij s konji celo enačijo. A v resnici gre za različne koncepte s specifičnimi cilji, ki jih torej ni mogoče enačiti. psihoterapija s konji / konj - dragoceni sopotnik pri sodobni obravnavi duševnega zdravja 130 V literaturi se torej omenjajo različne vrste programov, ki vključujejo delo z živalmi (Marinšek & Tušak, 2007), obstaja pa tudi več poimenovanj, ki opisujejo terapev- tske interakcije med ljudmi in živalmi (Lentini & Knox, 2009). Za razumevanje področja psihoterapije s konji moramo v osnovi razločiti med aktivnostmi s pomočjo živali (ang. Animal Assisted Activity – AAA) in terapijo s pomočjo živali (ang. Animal Assisted Therapy – AAT). Aktivnosti s pomočjo živali se razlikujejo od terapevtskih programov po tem, da so slednji oblikovani z namenom izpolniti določen cilj (Ma- rinšek in Tušak, 200; Lentini & Knox, 2009). Glede na predstavljeno klasifikacijo je psihoterapija s konji podtip terapije z živalmi (Animal Assisted Therapy – AAT). Da bi standardizirali terminologijo, velja kot uradna definicija terapije s pomočjo živali tista, ki jo je zasnovala organizacija Pet Partners. Definira jo kot »k cilju usmer- jeno intervenco, v kateri je žival, ki ustreza določenim kriterijem, sestavni del procesa obravnave« (Lentini & Knox, 2009). Izvajajo jo kvalificirani, usposobljeni in kompe- tentni strokovnjaki, ki se zavedajo edinstvenosti te terapije in kako se le-ta razlikuje od tradicionalne terapije. Tako terapevt, kakor tudi klient bi morala imeti jasno predsta- vo o tem, kaj so terapevtski cilji - izogniti se je potrebno napačni interpretaciji ciljev terapije (Lentini & Knox, 2009). Namenjena je izboljšanju človekovega fizičnega, so- cialnega, čustvenega in miselnega delovanja, izvaja pa se lahko v različnih okoljih na individualni ali skupinski ravni, na direktiven ali nedirektiven način (Chandler, 2006). Celoten proces je dokumentiran, ob zaključku pa se ovrednoti njegova učin- kovitost kot to zahtevajo standardi. Tovrstna terapija omogoča terapevtu, da deluje na več funkcionalnih ciljev (telesni, mentalni, izobraževalni in motivacijski), ki vključu- jejo duševno in fizično področje udeleženčevega življenja (Marinšek & Tušak, 2007). Terapija s pomočjo živali predstavja terapevtski način, ki ima cilje, ki so skladni s ce- lotno bazično orientacijo psihološkega svetovanja in nudi mnoge možnosti in tehni- ke, ki jih je mogoče uporabiti v individualni, skupinski ali družinski terapiji (Marin- šek & Tušak, 2007; McIntosh, 2002 v Cole, 2009). ::ZGODOVINA IN RAZVOJ PSIHOTERAPIJE S KONJI Začetki psihoterapije s konji segajo 200 let v preteklost. Temelji terapevtskega ja- hanja, uporabljenega za pomoč pri zmanjševanju fizičnih težav, kot sredstvo za iz- boljšanje dobrega počutja in kot rehabilitacijski pripomoček za posameznike z zmanjšano motorično kontrolo, so bili postavljeni v Evropi (Spink, 1993; Tyler, 1994 v: Freewin & Gardiner, 2005). Zgodovina uporabe konjev v namene izboljše- vanja psihičnega in fizičnega zdravja je dolga, pogostejšo in sistematično uporabo pa se intenzivneje beleži šele zadnjih trideset let (Marinšek & Tušak, 2007). Leta 1996 je NARHA (North American Riding for the Handicapped Association) zasnovala specializirano sekcijo, imenovano EFMHA (Equine Facilitated Mental Health Association). Prva, ustanovljena leta 1969, se zavzema za varnostne standar- de, treniranje in certificiranje terapevtov in profesionalcev na področju konjeništva, ki se želijo vključiti v izvajanje psihoterapije s konji. Termin terapija s pomočjo konj Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 127-146 jasna lamut 131 (ang. Equine-Facilitated Therapy - EFT) je nastal po zaslugi združenja NARHA (North American Riding for the Handicapped Association). Raziskovanju uporabe konj v namene izboljšanja duševnega zdravja se je stroka začela posvečati kasneje, kakor uporabi terapije za obravanjanje splošnih zdravstve- nih težav (Kakacek, 2007). Začetki načrtovane obravnave duševnega zdravja segajo šele 30 let v preteklost, v 90. leta 20. stoletja. Tisti čas je nastal tudi novi izraz, Equi- ne Assisted Psychotherapy (skrajšano EAP). Greg Kersten, ki velja za avtorja tega stro- kovnega termina, je delal v zaporu, ko je z namenom interakcije z zaporniki začel v delo vključevati svoje konje. Zaporniki so sodelovali zgolj v enostavnih nalogah ne- govanja - aktivnosti niso vključevale jahanja. Pri zapornikih je opazil pozitivne spre- membe v vedenju. Kasneje, leta 1999, je soustvaril danes svetovno znano združenje Equine Assisted Growth and Learning Association (EAGALA) (Kakacek, 2007). Dandanes EAGALA velja za mednarodno priznano združenje, ki se zavzema za zagotavljanje varnosti, profesionalnosti in kvalitete na področju psihoterapije s ko- nji. V seznamu za zagotavljanje sodelovanja, nadaljnjega izobraževanja in razvoja članov je mogoče najti podporne skupine v 41 državah sveta, med katerimi je tudi Slovenija (EAGALA, 2013). Aktivnosti, ki jih izvajajo, vključujejo konference, iz- vajanje izobraževanj, pomemben del skupnosti pa predstavljajo tudi podporne sku- pine. Za udeležbo na izobraževanju in pridobitev certifikata je pogoj predhodno formalno znanje iz psihologije, svetovanja, socialnega dela ali katere od podobnih smeri (Freewin & Gardiner, 2005). Njihov cilj je trening delavcev s področja men- talnega zdravja in strokovnjakov na področju konjeništva, da sodelujejo v umetno- sti uporabe konj za pozitivne spremembe v življenjih ljudi (Kakacek, 2007). ::OPREDELITEV PSIHOTERAPIJE S KONJI Psihoterapijo s konji (Equine Facilitated Psychotherapy - EFP) zaradi interakcije med človekom in živaljo uvrščamo v širšo kategorijo terapij s pomočjo živali (ani- mal-assisted therapy, AAT) (Freewin & Gardiner, 2005). Gre za načrtovano terapev- tsko obravnavo, ki kot sestavni del tima vključuje enega ali več konj (Nilson, 2004 v Lentini & Knox, 2009; Green, 2012). Temeljni element terapevtskega tima pred- stavljajo torej konji, zaradi česar, zavoljo edinstvenih elementov teh živali, tovrstna oblika terapije nudi ploden teren za psihoterapevtsko raziskovanje (Karol, 2007). Zaradi te značilnosti hkrati velja za specialno obliko psihoterapije (Schultz, Re- mick-Barlow & Robbins, 2007; Taylor, 2001). Psihoterapija s konji (Equine assisted psychotherapy, EAP) sicer pridobiva na prepoznavnosti po vsem svetu predvsem za- dnji čas in velja kot učinkovit pristop k obravnavi različnih ciljnih skupin (Frewin & Gardiner, 2005; Tetreault, 2006). Glavne komponente psihoterapevtskih inter- vencij s konji so: a) timski pristop k obravnavanju težav, b) načrtovan in strukturi- ran načrt za izkustveno obliko terapije ter c) edinstveno okolje, v katerem potekajo intervencije. Ekipo strokovnega tima sestavlja ustrezno licenciran delavec na podro- čju duševnega zdravja, specialist na področju konjeništva ter (vsaj eden) konj. Pri psihoterapija s konji / konj - dragoceni sopotnik pri sodobni obravnavi duševnega zdravja 132 psihoterapiji s konji je konjenikova naloga, da zagotavlja fizično varnost, hkrati pa se mora zavedati dejstva, da tako terapevt, kakor tudi konjenik igrata pomembno vlogo pri spreminjanju čustvenega stanja klienta. Oba strokovna delavca sta odgo- vorna in, kakor narekuje etika, morata delovati v dobro vseh vpletenih (Mandrell, 2006). Skozi izkustvene aspekte tovrstne terapije in doživljanje procesa, kot to omo- goča prisotnost konja in terapevta, lahko klient začne delati na tem, da bo v svoje življenje vnesel spremembe (Shultz, 2005). Konj zaradi specifičnih sposobnosti, povezanih z odzivanjem na človekovo inter- nalizacijo občutij, pomembno doprinaša k poteku in rezultatom terapije. Iz tega ra- zloga predstavlja integralni del terapevtskega tima. Greenova (2012) meni, da psi- hoterapija s konji velja za mednarodno uveljavljeno prakso, v sklopu katere se je razvil širok spekter različnih pristopov. Avtorica opozarja na pomembnost razloče- vanja med terapevtskimi jahalnimi programi, ki predpostavljajo drugačne cilje, ka- kor praksa psihoterapije s konji, ki pogosto niti ne vključuje jahanja in drugih ak- tivnosti na konju ali znanja o konjeništvu. Po navedbah združenja EAGALA gre za izkustven, k določenemu cilju usmerjen klinični pristop, ki domneva, da je klient sam sposoben najti rešitev za določeno težavo (Green, 2012). V tuji literaturi je poleg najpogostejšega poimenovanja »Equine Facilitated Psychotherapy« mogoče zaslediti tudi druga poimenovanja tovrstne terapije: »Equi- ne-assisted psychotherapy« (EAP), »Equine-assisted Experiential Therapy« (EAET), itn. (Gasalberti, 2006). Zasledimo tudi izraz Equine Assisted Counseling (EAC), ki je konceptualiziran kot vključevanje konja v svetovalni proces z namenom lajšanja procesa terapije, Tetreaultova (2006) piše o pristopu, ki ga imenuje EAGAL (Equi- ne Assisted Growth and Learning) kot o podvrsti psihoterapije s konji (Equine As- sisted Therapy - EAP) (Tetreault, 2006). Kljub razlikam, ki se pojavljajo v zvezi z de- finiranjem in načini izvedbe terapevtskih intervencij pa se večina strokovnjakov strinja s trditvami, ki razlagajo, zakaj so konji idealni za psihoterapevtsko delo: nji- hove specifične kvalitete ponujajo možnosti za metaforiziranje ter opazovanje in in- terpretacijo odnosnih relacij (Esbjorn, 2006 v Lentini & Knox, 2009). Poleg tega gre za dejansko izkustvo, ki daje priložnosti interakcije s konjem, terapevtskega od- nosa s psihoterapevtom, neverbalne komunikacije s konjem ter omogoča preverbal- ne oblike komuniciranja, kot so dotik, ritem ter občutek ugodja (Karol, 2007). V psihoterapiji s konji terapevt običajno integrira aktivnosti s konjem v širši te- oretski okvir (Klontz idr., 2007). Med izvajanjem psihoterapije s pomočjo konj se terapevti pri svojem delu poslužujejo različnih stilov in teorij - variirajo tako kon- cepti, teorije, poimenovanja, kakor tudi metode (Esbjorn, 2006 v Lentini & Knox, 2009). V literaturi tako zasledimo različne kombinacije psihoterapevtskih pristo- pov, celo kombinacijo plesne psihoterapije s psihoterapijo s konji (Ford, 2013). Ne- kateri terapevti uporabljajo zgolj aktivnosti »na tleh«, kot sta paša in vodenje, med- tem, ko drugi terapevti uporabljajo metode, ki vključujejo ježo ali celo manj tradi- cionalne metode, kot je voltažiranje (Lentini & Knox, 2009). Aktivnosti lahko vključujejo negovanje ali lonžiranje, vaje pa lahko zajemajo na primer vstop v ogra- Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 127-146 jasna lamut 133 do, kjer se nahaja več neprivezanih konj (Freewin & Gardiner, 2005). Medtem, ko se nekateri poslužujejo dela v skupinah, torej skupinske psihoterapije, drugi delajo na individualni ravni (Lentini & Knox, 2009). Enako kot tradicionalne oblike psihoterapije, se tudi psihoterapija s konji osre- dotoča na dinamiko odnosa med klientom in psihoterapevtom. Ker temelji na iz- kustvu, vzpodbuja dinamično izmenjavo med njima. To pomeni, da je izkustvo, doživeto s konjem tukaj in zdaj, analizirano in raziskovano v klasičnem psihotera- pevtskem kontekstu, vključno s transferjem in kontratransferjem. V psihoterapiji s konji terapevtski odnos ni stvar klasičnega »pisarniškega odnosa«, ki klientu nudi občutek varnosti in zasebnosti. Gre za terapevtski odnos z jasno zastavljenimi tera- pevtskimi cilji, ki jih zastavi terapevt v sodelovanju s klientom (Kruger & Serpell, 2006). Izziv te edinstvene metodologije je, da se v okoliščinah, značilnih za psiho- terapijo s konji, ohranijo prednosti klasične individualne terapevtske obravnave. Če ima terapevt dvojno vlogo, torej vlogo psihoterapevta in konjenika, je njegova na- loga še zahtevnejša, saj ju mora usklajevati. Če klient izrazi jezo nad konjem s tem, da ga udari, mora terapevt obvarovati konjevo dobrobit, hkrati pa mora zagotoviti, da ne izrazi lastne jeze nad klientom, saj bi to lahko vplivalo na terapevtski napre- dek. V taki situaciji mora terapevt ravnati v skladu s terapijo in videti situacijo kot možnost za nadaljnje terapevtsko delo (Karol, 2007). Za to, da bo izkušnja psiho- terapije s konji imela pozitivni učinek na klientovo življenje, je potrebno, da je psi- hoterapevt izkušen, izobražen in kompetenten za opravljanje svojega dela (Shultz, 2005; Karol, 2007). Enega od terapevtskih ciljev pogosto predstavlja usmerjanje pozornosti na gestal- tistično načelo »tukaj in zdaj« in na nudenje pomoči klientu pri zavedanju same sebe ob vključevanju v vsakdanje življenje. Konj zaradi izjemne čutnosti ponuja kli- entu tudi možnost odnosne izkušnje. Ko le-ta skuša s konjem komunicirati s fizič- nimi znaki (med ježo z delovanjem telesa), dobi od konja takojšnjo povratno infor- macijo, s katero konj izrazi svoja čustva (ki so lahko ugodna in prijetna ali pa se od- zove s strahom in jezo). Človek se še v istem trenutku odzove na konjevo vedenje in čustva, ki jih izraža. Gre za način svojevrstne komunikacije, ki je na nek način pri- merljiva tudi s komunikacijo klienta z drugimi ljudmi. Terapevtska izkušnja tako temelji na klientovem procesu ozaveščanja skozi odnos med njim samim in konjem ter psihoterapevtom (Karol, 2007). Izkustvena terapija s pomočjo konj ponuja izjemno priložnost za terapevtsko rabo metafor, hkrati pa konji v ljudeh sprožajo širok spekter čustev in vedenj, kar je mogoče uporabiti kot sredstvo za samozavedanje in osebnostno rast (Zugich idr., 2002 v Klontz, Bivensb, Leinartc & Klontz, 2007). Hkrati konji ponujajo sodelu- jočemu mnogo priložnosti za projekcijo in transfer: konj, ki zarezgeta, hrza, se uma- kne, ignorira, ga zmoti pozornost drugih konj, spi, želi jesti ob napačnem času, hoče ugrizniti ali izloča, s svojimi tipičnimi vedenji v klientu izzove različne odzive. Klienti se pogosto lahko istovetijo s konjevo hipervigilnostjo in impulzi, ki se spro- žijo, ko se konj počuti ogroženega. Klientova interpretacija konjevega gibanja, ve- psihoterapija s konji / konj - dragoceni sopotnik pri sodobni obravnavi duševnega zdravja 134 denja in reakcij določa pomen metafore in kot takšna nudi priložnost za razreševa- nje nedokončanih poslov s tem, ko jih prinaša v zavest (Klontz, Bivens, Leinart & Klontz, 2007). Karolova (2007) dodaja, da terapevtsko delo ne temelji le na razvo- ju sposobnosti vpogleda, temveč vključuje tudi procese nezavednega učenja. ::NAMEMBNOST PSIHOTERAPIJE S KONJI Po navedbah EAGALE je psihoterapija s konji namenjena tako ljudem, ki iščejo priložnost za osebnostno rast, kakor tudi posameznikom, ki trpijo za težjo patolo- gijo. Vključevanje interveniranja s konji se torej ponekod prakticira tudi v psihia- trični praksi: pri obravnavi obsesivno-kompulzivnih motenj, bipolarne motnje, po- sttravmatske stresne motnje in mnogih drugih hudih čustvenih motenj (Hutchin- son, 2009), uspešno se uporablja tudi pri motnjah pozornosti (Levinson, 2004), pri težavah s samopodobo (Levinson, 2004 v Freewin & Gardiner, 2005), zasvojenosti (Freewin & Gardiner, 2005), prehranskih motnjah (Bowers & MacDonald, 2001), psihotičnih težavah (Mann & Williams, 2002 v Freewin & Gardiner, 2005), za obravnavo samomorilnega vedenja (Bauducco, 2012) in agresije, pri težavah, pove- zanih z zlorabami in pri obravnavanju depresije (Bowers & MacDonald, 2001) ter anksioznosti (Gustavson-Dufour, 2011), zmanjševanju težav v medosebnih odno- sih in izboljševanju komunikacijskih sposobnosti (Tartakovsky, 2008; Karol, 2007; Freewin & Gardiner, 2005; Chandler, 2005; Freewin & Gardiner, 2005; Green, 2012; Gustavson-Dufour, 2011), nekateri viri kot rezultat terapije navajajo tudi po- večanje občutka kontrole nad lastnim življenjem (MacDonald, 2004). Velja tudi kot modaliteta, zasnovano za obravnavo in izboljšanje aspektov kot sta postavljanje meja (Hutchinson, 2009) in skupinska kohezija (Schultz, Remick-Barlow & Rob- bins, 2007; Gustavson-Dufour, 2011). Russell (2006) je v sklopu terapevtske obrav- nave parov primerjal psihoterapijo s pomočjo konj s tradicionalno k ciljem usmer- jeno terapijo. Po 6 tednih izvajanja terapije so rezultati pokazali statistično signifi- kantne spremembe v zakonskem zadovoljstvu pri parih, ki so bili deležni psihotera- pije s konji (EAGALA, 2013). Več avtorjev poroča o tem, da se skozi potrjevanje kompetentnosti v nalogah, ki vključujejo konja, znatno zvišajo občutja samospo- štovanja in samozavesti (Kruger, Trachtenber & Serpell, 2004; Kersten & Thomas, 2003; Kohanov, 2001; Levinson, 2004 v Freewin & Gardiner, 2005; Schultz, Re- mick-Barlow & Robbins, 2007; Karol, 2007). Jane Karol (2007) psihoterapijo s konji opisuje kot »tradicionalno terapijo v ne- tradicionalnih okoliščinah«. Seznanjanje s težavo, zaradi katere se je posameznik odločil, da se bo udeležil procesa psihoterapije in terapevtova predstavitev načina dela, poteka namreč na podoben način, kakor pri delu v konvencionalnih oblikah terapije, intervencija pa se izvede ob prisotnosti konju. Klient se pred začetkom iz- vedbe intervencije posvetuje s terapevtom in mu zaupa svoje skrbi in strahove. Vo- dilo terapije naj bi bilo, da terapevt klientu omogoči, da vodi poteka terapije (Ka- rol, 2007). Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 127-146 jasna lamut 135 ::ARGUMENTI ZA VKLJUČITEV KONJA KOT »OLAJŠEVALCA« V PSIHOTERAPIJO Zaradi edinstvene narave konj se terapija z njihovo pomočjo razlikuje od kon- vencionalnih oblik psihoterapije in tudi od drugih oblik terapije z živalmi. Za raz- liko od mačk ali psov, ki so plenilci, so konji živali, ki v naravi predstavljajo plen (Blake, 1975; Fredrickson, 2008; Irwin, 2005; Morris, 1988; Rashid, 2000; Scan- lan, 1998 v Selby, 2009). Zaradi specifičnosti njihovega vedenja nudijo izjemne pri- ložnosti za terapevtski proces, dinamika odnosa pa pogosto razkrije informacije o uporabniku, ki jih odnos z drugimi živalmi ali ljudmi ne (Gustavson-Dufour, 2011). Odlikujejo jih tudi druge značilnosti, s katerimi s svojo prisotnostjo ustvar- jajo posebne učinke v terapevtskem okolju: so sodelovalni, potrpežljivi, voljni, do- jemljivi in po tisočletja trajajoči udomačitvi tudi orientirani k ljudem (Ewing, idr. 2007; Hayden, 2005; Karol, 2007; McDaniel, 1998; Morris; Vidrine, Owen-Smith, & Faulkner, 2002 v Selby, 2009). Konji so v primerjavi s človekom večji, težji in močnejši. Njihova fizična velikost je marsikoga lahko tudi zastrašujoča, vendar pa prav razlika v velikosti lahko ustvar- ja priložnost za osebnostno rast in premagovanje strahu. Njihova velikost je torej še ena od lastnosti, ki prispevajo k terapevtskim koristim – nekateri strokovnjaki trdi- jo, da konjeva moč in velikost omogočata jezdecu, da pri sebi razišče težave, pove- zane z ranljivostjo, močjo in kontrolo (Lentini & Knox, 2009). Kljub mogočnosti pa so konji ranljiva bitja in zato predstavljajo dobrega spremljevalca za klienta, ki je preobremenjen z lastnim občutkom ranljivosti. Njihova mirnost in odzivnost upo- rabnikom omogoča, da preizkušajo različne načine vedenja in pridobijo takojšnjo povratno informacijo (Green, 2012). Vzdrževanje varnosti v bližini teh živali zahte- va določeno mero pozornosti; posamezniki običajno avtomatsko postanejo bolj oprezni v bližini konj, čeprav lahko hlinijo brezbrižnost. Tako konjeva narava (ker predstavlja plen), kakor tudi telesni ustroj (relativno tanke noge nosijo mogočno telo) nakazujeta na to, da obstaja tveganje za mnoge poškodbe. Posledično se posa- meznik lahko identificira s konjevimi šibkostmi, ko se sooča z aspekti svojega ču- stvenega ali fizičnega sveta. Odnos med klientom in konjem lahko torej služi kot sredstvo povezave dejanske telesne izkušnje v povezavi s čustveno in psihološko po- vezavo med konjem in človekom (Karol, 2007). Konji v naravnem okolju predstavljajo plen, zato so instinkti, ki jim narekujejo beg ali boj, glavne usmerjevalne sturukture njihovega vedenja (Lentini & Knox, 2009). Iz istega razloga so zelo občutljivi na spremembe iz okolja, na katere se od- zivajo hitro in neposredno: običajno tudi z izrazito govorico telesa, ki je tudi v inte- rakaciji s človekom velikega pomena, saj mu z njo jasno sporoča svoj odziv (Green, 2012). Ker konji ne zmorejo komunicirati v človeškem jeziku, je glavni komunika- cijski kanal, skozi katerega poteka tudi interakcija med človekom in konjem, govo- rica telesa. Tako postane namera, da bi konja »pretentali« glede sebe, neizvedljiva, saj komuniciranje skozi gib preprečuje uporabo lažnih besed ali vedenja (Gusta- psihoterapija s konji / konj - dragoceni sopotnik pri sodobni obravnavi duševnega zdravja 136 vson-Dufour, 2011). Po naravi so konji neagresivni, v oziru terapije s konji pa je še posebej velikega pomena njihova sposobnost zaznavanja človekovih signalov. Rav- no zato so zelo dragoceni pri izvajanju različnih terapevtskih intervencij za ljudi, ki trpijo za različnimi telesnimi ali duševnimi poškodbami, motnjami in težavami (Hill, 2011). Terapevti pri terapevtskem delu iščejo priložnosti za ustvarjanje povratne zanke, s čimer klientom omogočijo, da s pomočjo konj uvidijo svoje vedenje in njegove posle- dice. Konj naravno in avtomatsko reflektira vedenje osebe, ki je v stiku z njim. V stro- kovnem jeziku se za to dogajanje uporablja izraz zrcaljenje (Gustavson-Dufour, 2011). Konj kot plen, ki za preživetje mora bežati pred plenilcem, ima biološko določen »ve- denjski program«, ki mu narekuje instinktivno in stalno opreznost in ob morebitni zaznani nevarnosti in strahu tendenco po begu pred njo. Konjeva enkratna sposob- nost zaznavanja strahu pri članih svoje črede in nagonsko odzivanje na zaznan strah mu omogočata preživetje. Na enak način ima konj sposobnost, da začuti, da človeko- va gesta, ki je poskus zakrivanja nekega čustva, pomeni nevarnost (Kohanov, 2001 v Freewin & Gardiner, 2005). Hkrati so konji izrazito socialne živali, ki v naravi živijo v čredah, kjer med člani poteka socialna izmenjava. Zaradi te značilnosti konje odli- kuje njihova pozornost na podrobnosti v socialni izmenjavi, hkrati pa se lahko odzo- vejo tudi na detajle iz okolja, ki jih človek pogosto niti ne zazna. V interakciji s člove- kom konj ponuja takojšnjo nebesedno povratno informacijo: predstavlja ogledalo po- sameznikovih čustev, občutij in neverbalne komunikacije (Vidrine idr., 2002 v Free- win & Gardiner, 2005). Ko klient doživlja to izmenjavo, ki mu ponuja uvid vase, jo lahko interpretira in tako razvije nove načine, kako se vesti v bližini konja. Ko se člo- vek nauči dajati jasnejša sporočila, konj razume, kaj želimo od njega. Prej težke in zah- tevne naloge so sedaj lažje dosegljive in izgleda, da ljudje kmalu začnejo vključevati na novo usvojene načine svojega bitja tudi v medčloveške odnose (Freewin & Gardiner, 2005). Značilnosti konj, ki v terapevtskem procesu igrajo ključno vlogo, so torej nji- hova biološka naravnanost h komunikaciji in bliskovito odzivanje na dogajanje iz okolja (Kakacek, 2007), bojazljivost ter moč, povezane z njihovo naravno sposobno- stjo, da zrcalijo človekovo vedenje. To so značilnosti, ki so pomembne za doseganje uspehov pri psihoterapiji s pomočjo konjev. Srečanje in odnos med človekom in ko- njem človeku omogoča, da se uči o odnosih, in sicer skozi medsebojno zaupanje in spoštovanje, ki nastane v odnosu med njima (Freewin & Gardiner, 2005). Še ena zna- čilnost, ki vpliva na klientov notranji svet skozi dejansko izkustvo s konjem, je obču- tek, kakor Karolova poimenuje, »skorajšnje delitve konjevega telesa«. To je za posame- znika lahko izredno intenzivno izkustvo; še posebej velikega pomena je za posamezni- ke, ki so negotovi, imajo občutek lastne nepomembnosti ali pa se, zavestno ali neza- vedno, preveč zavedajo svoje ranljivosti – zanje stik s konjem lahko predstavlja vzpodbudno izkušnjo ali izkušnjo, ki daje občutek moči. Posameznik lahko med ježo občuti moč konjevega telesa, ki se giblje pod njegovo težo, kar mu omogoča jasnejše zavedanje lastnega telesa in posledično tudi lastnega jaza (Karol, 2007). Psihoterapija s konji je torej tudi akcijsko naravnana oblika psihoterapevtske intervencije, ki teme- Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 127-146 jasna lamut 137 lji na osebnem izkustvu. Ko se klienti soočajo z intenzivnimi čustvi in ko poskušajo napraviti v svojem življenju veliko spremembo, je interakcija s konjem tista, ki utira pot v preizkušanju novih vedenj in rešitev za težave, s katerimi se je posameznik soo- čal v preteklosti (Green, 2012). Strokovnjaki pogosto navajajo kot prednost terapije s pomočjo konj tudi višjo stopnjo motivacije za sodelovanje v terapevtskem procesu v primerjavi s konvenci- onalnimi metodami (Chandler, 2005). Klienti tako prihajajo na psihoterapevtske ure zavzeti in navdušeni zaradi samega dejstva, da bodo nekaj časa preživeli s ko- njem. Konj klientu lahko pomaga pri prestajanju pogosto bolečega terapevtskega procesa z dajanjem občutkov moči in energije (Karol, 2007). Še ena pozitivna stran, ki jo prinaša psihoterapija s konji je, da klienti v primerjavi s tradicionalno terapijo težje prikrijejo težave; pogosto se med samim procesom niti ne zavedajo, da poteka terapija (Tetreault, 2006). ::JE LAHKO VSAK KONJ TERAPEVTSKI KONJ? Izvajalci psihoterapije s konji poudarjajo, da je pri vključitvi živali potrebna pre- mišljena ocena v zvezi z vključevanjem posamezne živali v proces psihoterapije. Me- rila za ustreznost konja, ki ga želimo vključiti v psihoterapevtski proces, niso enaka, kot merila za konje, ki predstavljajo del hipoterapije (Mavec, 2012), kjer imajo za- radi doseganja specifičnih ciljev, ki jih terapija predpostavlja, pomembno vlogo la- stnosti kot so konjeva velikost, temperament, starost konja, treniranost, konstitucij- ske karakteristike konja in konjev korak (Tušak & Tušak, 2002). Pri izvajanju psi- hoterapije s konji je najugodnejša in najbolj zaželena situacija takšna, ki omogoča izbiro med karakterno različnimi konji. Kot najpomembnejšo značilnost konja za psihoterapevtski proces Mavčeva navaja konjevo veselje do dela z ljudmi - da ima veselje biti v stiku z ljudmi in da pri tem pokaže svojo osebnost. Značilno za treni- rane konje je, da manj pokažejo svojo osebnost, saj so vajeni rutinskega dela v ma- neži. V nasprotju z njimi so konji, ki niso trenirani, v stiku s človekom bolj sprošče- ni. Običajno takšni konji tudi bolj odkrito pokažejo, ali jim je pristop varovanca všeč in ali ne (Mavec, 2012). Če se v proces vključuje tudi delo na konju, torej ja- hanje, se zahteva konjevo znanje iz A dresure. Potrebno je sprotno treniranje in vsa- kodnevno vzdrževanje nivoja konjevega znanja, kondicije in poslušnosti, kar se obi- čajno dosega z lonžiranjem. Poslušnost je izrednega pomena, predvsem če upošte- vamo, da se v terapevtski proces vključi še tretja oseba, kjer se predpostavlja dosega nekega cilja. Ne samo, da terapevtski proces ob konjevi neposlušnosti ne prinese ci- ljev, lahko je tudi nevaren (Tušak & Tušak, 2002). Žival mora biti skrbno izbrana in njeno vedenje ocenjeno z namenom ugotavlja- nja sposobnosti dela z ljudmi (Marinšek & Tušak, 2007). Z navedenim se strinja tudi Chandlerjeva (2005), ki pravi, da morajo biti konji, izbrani za terapijo dobro trenirani, mirni in prijazni do ljudi ter ostalih konj, imeti pa morajo visok stresni tolerančni prag (Chandler, 2006); zelo pomembno, predvsem z vidika varnosti je psihoterapija s konji / konj - dragoceni sopotnik pri sodobni obravnavi duševnega zdravja 138 tudi, da konj ni boječ. Poudariti pa je potrebno tudi, da prav vse oblike terapije s pomočjo konj zahtevajo profesionalne okoliščine in strokovno supervizijo delovne- ga tima (Fine, 2000 v Marinšek & Tušak, 2007). ::PRIMERI IZ PRAKSE: PSIHOTERAPIJA S POMOČJO KONJ Kot primer intervencije navajam povzetek poteka intervencije, opisane v pregle- dnem članku o teorijah in metodah psihoterapije s pomočjo konj avtorice Jane Ka- rol, katere teoretski okvir predstavlja psihodinamska teorija1. Kot primer učinka psi- hoterapije s konji navajam potek terapevtske seanse, ki jo je opisala Karolova, in si- cer gre za intervenco, izvedeno z eno od klientk, ki je trpela za depresijo, katero je pred družino in sodelavci dobro skrivala. Njena zavestna odločitev je torej bila, da pred drugimi skrije svoje čustveno stanje, a jo je pogosto zaradi tega, ker nihče ni ve- del za njeno stisko, to jezilo. V preteklosti je doživela spolno in čustveno zlorabo, za- radi česar v tistem času ni bila pripravljena zaupati nikomur do te mere, da bi razkri- la svoja resnična čustva in občutja. Imela je močno narcisistično mater, v otroštvu pa je zanjo skrivanje čustev (in sebe) predstavljalo učinkovito obliko soočanja. Terapev- tka je sposobnost skrivanja prenesla v terapevtski proces s tem, ko jo je vprašala, kako se skrivanje odraža v jahanju. Klientka je odvrnila, da je tukaj skrivanje nemogoče, saj mora, če želi nalogo dobro opraviti, biti popolnoma prisotna tukaj in zdaj, v ma- neži s konjem. Pogovor sta nadaljevali s tem, da konjeva narava ne dovoljuje, da bi se človek skril pred njim in da so odzivi takojšnji in jasni. Ko je terapevtski konj na koncu intervencije ovil glavo okoli nje, je klientka spoznala, da v njegovem vedenju ni pretvarjanja – njena interakcija s terapevtskim konjem ji je omogočila, da je izku- sila, kaj pomeni iskren odnos brez pretvarjanja. Poleg tega je v tem odnosu lahko iz- kusila, kaj pomeni naklonjenost drugega bitja-brez potrebe po zavarovanju same sebe pred tem, da bi jo kdo na kakršenkoli način izkoristil (Karol, 2007). Če je v prejšnjem odstavku bilo predstavljeno psihodinamsko razumevanje psi- hoterapije s konji, pa Shultzova (2005) piše, da osnovni teoretski okvir psihoterapi- je s konji predstavljajo gestaltistična, realitetna in racionalno-emotivna terapija (Kersten & Thomas, 2004 v Shultz, 2005). Psihoterapija s konji je v bistvu oblika integrativne kratkotrajne terapije, katero odlikujejo specifične lastnosti strateškega načrtovanja poteka terapije, hkrati pa gre za pristop, ki je osredotočen na težavo in usmerjen k iskanju rešitev zanjo. Pri tem psihoterapevt (in konjenik - najbolje je, če oboje, zaradi možnosti, ki jih ponuja zaupen odnos, združuje ena oseba) opazuje klientovo interakcijo s konjem. Predvideva se, da vedenja, ki pri konju ne sprožijo pozitivnega odziva, povzročajo podobne težave tudi na drugih področjih klientove- ga življenja. Ena od pomembnih predpostavk psihoterapije s konji je, da se spre- 1 Podrobnejši opis je na voljo v članku: Karol, J. (2007). Applying a Traditional Individual Psychotherapy Model to Equine-facilitated Psychotherapy (EFP): Theory and Method. Clinical Child Psychology and Psychiatry, 12(1) 77–90. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 127-146 jasna lamut 139 memba razvija skozi učenje novih spretnosti, ne pa toliko z vpogledom. Najučinko- vitejše spremembe naj bi namreč nastopile, ko ljudje skozi izkustveno učenje najde- jo rešitev sami (Kersten & Thomas, 2004). Pri tem je pomemben faktor klientovo sodelovanje v novih okoliščinah in uporaba terapevtskih metafor, ki predstavljajo orodje za primerjavo s situacijami iz vsakdanjega življenja (Shultz, 2005). Sodelova- nje v tovrstni terapiji za udeleženca lahko predstavlja tudi preizkušanje lastnih meja in izpostavljanje tveganju. V takšnih okoliščinah imajo klienti priložnost, da izbolj- šajo sposobnost kontrole nad seboj in nad okoliščinami. Vedenje, povezano s pre- vzemanjem tveganja, naj bi ustvarjalo priložnost za terapijo na globlji ravni kakor delo v običajnem terapevtskem procesu (Taylor, 2001). Različni avtorji navajajo različne kombinacije teoretskih pristopov in aktvinosti s konji. Klontz in sodelavci (2007) so v svojo študijo vključili kombinacijo aktivno- sti s konji ter tehnike izkustvene terapije in humanistično-eksistencialnega pristopa. Pišejo o modelu izkustvene terapije s pomočjo konj (Equine-Assisted Experiential Therapy, EAET). Tovrstni model kombinira izkustveno terapijo s specifičnimi aktiv- nostmi, povezanimi s konji, ki dajo klientu možnost, da zaključi nedokončane po- sle, se razbremeni, da zaživi polneje in zamenja neustrezne in uničujoče vedenjske vzorce z učinkovitejšimi. Izkustvenaa terapija s konji nudi edinstveno priložnost za terapevtsko rabo metafor. Ker konji izzovejo pri ljudeh široko paleto čustev in ob- čutij, se njihova navzočnost in sodelovanje lahko s pridom uporabi kot katalizator za samozavedanje in osebno rast (Zugich idr., 2002 v Klontz idr., 2007). Aktivno- sti, kot so izbira konja, nega, jahanje, izvajanje iger s konji, so kombinirane s tehni- kami tradicionalne izkustvene terapije igranja vlog, zrcaljenja, menjave vlog in z drugimi gestaltističnimi tehnikami (Klontz idr., 2007). Tudi Schultzova, Remick-Barlowova in Robbinsova (2007) pišejo, da je psihotera- pija s konji povezana z gestalt terapijo, saj kot osnovno orodje zahteva uporabo govo- rice telesa. V osnovi naj bi šlo za kratkotrajno vrsto terapije, katere cilj je ustvariti po- zitivni odnos (ki je podlaga za uspešno sodelovanje) med terapevtom in klientom in vzpodbuditi klienta k uvidu. Pri doseganju teh ciljev se uporablja izkustven pristop in pristop, ki z vključevanjem konja omogoča rabo metafor. Konjenik in terapevt sode- lujeta tako v snovanju, kot tudi v izvajanju intervencij (Schultz idr., 2007). Shultzova (2005) piše tudi o tem, da klient lahko v procesu psihoterapije prevza- me vlogo trenerja konja. Udeleženca terapevtske intervencije naučijo, kako naj zgradi s konjem tip sodelovalnega odnosa, kakor ga opisuje Jobe: z izvajanjem pri- tiska na konja trener konju sporoči, da je on tisti, kateremu lahko sledi. To počne tako dolgo, da konj sam izbere, da mu bo sledil. Trener konja ne sili v to, da mu sle- di, temveč mu daje priložnost, da izbere pot, ki zahteva zaupanje in vodi v odnos. To predstavlja začetek učnega odnosa, ki temelji na zaupanju, spoštovanju in uklo- nitvi. Ko je odnos med konjem in klientom vzpostavljen, se vključi v proces meta- foriziranje, ki označuje druge odnose. To klientu omogoča izkušanje nove perspek- tive (Shultz, 2005). Še ena prednost tovrstne terapije je, da skozi opazovanje klien- tovih poskusov reševanja nalog s konji psihoterapevt lahko pridobi več informacij, psihoterapija s konji / konj - dragoceni sopotnik pri sodobni obravnavi duševnega zdravja 140 ki se nanašajo na sposobnosti kot so vztrajnost, odločnost, prilagodljivost in ustvar- jalnost, kakor v okvirih tradicionalnih psihoterapevtskih intervencij. Poleg tega ugotavljajo tudi, da konji predstavljajo neprecenljivo orodje za trening in supervizi- jo terapevtov: skozi skrbno načrtovane vaje terapevte vzpodbujajo, da raziščejo svo- jo terapevtsko vlogo. Tudi tovrstna supervizorna praksa se ne osredotočna na vsebi- no, tehniko ali model terapije, temveč na raziskovanje načinov, kako vzpostavljati kontakt, kako se soočiti s fenomeni, kot je »obtičanje«, itn. (Green, 2012). Kot je mogoče razbrati iz navedb definicij in pristopov, različni avtorji navajajo različne teoretske osnove pristopanja k izvedbi psihoterapije s konji. V zadnjih le- tih se je tudi splošni trend psihoterapije usmeril k integraciji več šol. Strokovnjaki namreč spoznavajo, da nobena teorija sama po sebi ni popolnoma celovita. To po- meni, da ne obstaja nobena teorija, ki bi zaobjela vse sestavine kompleksnega člo- vekovega vedenja. Iz tega sledi, da se najučinkovitejši načini obravnavanja razvije- jo s kombiniranjem različnih teoretskih usmeritev, saj se na ta način ustvarjajo ce- lovitejši teoretski modeli. Mnogo terapevtov se strinja, da je, ker najboljša metoda ne obstaja, integrativen pristop nujen, literatura pa vsebuje dokaze o učinkovitih pristopih, ki vzniknejo iz drugih teorij (Smith, 1985; Kelly, 1991; Lambert, 1992 v Shultz, 2005). ::PSIHOTERAPIJA S KONJI V SVETU IN PRI NAS Popularnost terapije s konji se je v zadnjih letih razširila v mnoga okolja. V Zdru- ženih državah Amerike se uporablja kot del rehabilitacije vojnih veteranov, predsta- vlja del nekaterih modelov obravnavanja otrok z razvojnimi motnjami in postala je del urnika študentov medicine na Stanfordski univerzi. Glede na razvoj in širjenje področja je potrebno preverjanje učinkovitosti pristopa. Večino raziskav je mogoče najti v objavljenih člankih revij, organizacij, ki se ukvarjajo s terapijo s konji, v raz- iskovalno delo pa so se vključile tudi nekatere univerze. Nekatere ponujajo magistr- ske programe, povezane s terapijo s konji in tudi certificirana izobraževanja. S po- večanjem interesa znotraj stroke in s podporo univerz je mogoče pričakovati, da se bo v prihodnosti terapija s konji uveljavila kot terapevtski pristop (Dorotik, 2012). Nekatera mednarodna združenja, ki sicer skrbijo za izobraževanje strokovnjakov na področju terapije in psihoterapije s konji so poleg EAGALE še »Federation of Horses in Education and Therapy International« (HETI), ki ima člane v 49 drža- vah sveta (Ekholm Fry, 2013), Certified Therapy Horse Association (CTHA), The National Association of Certified Professionals of Equine Therapy (NACPET), itn. Razen EAGALE zaenkrat še nobeno od omenjenih združenj ni doseglo Slovenije. Kljub temu, da predstavlja pristop, ki obljublja rezultate, bo verjetno preteklo še ne- kaj časa, preden bo psihoterapija s konji postala tudi pri nas splošno razširjena prak- sa in uveljavljeno področje. Če trenutno situacijo v zvezi s psihotetrapijo s pomočjo konj na mednarodni rav- ni označuje razcvet področja, bliskovito naraščanje števila kvalitativnih in kvantita- Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 127-146 jasna lamut 141 tivnih raziskav, množica obstoječe in nove literature, ki iz dneva v dan narašča in, da dandanes psihoterapijo s konji nekatere univerze že vključujejo v izobraževalne programe, da v nekaterih psihiatričnih bolnišnicah predstavlja stalno obliko pod- porne terapije, je situacija na slovenskih tleh drugačna. V slovenskem jeziku sicer obstaja maloštevilna strokovna literatura o področju; rečemo lahko, da se na tem področju ustvarjajo prvi koraki. Terapija se redno izvaja v okviru Mladinskega kli- matskega zdravilišča Rakitna pod okriljem Katarine Mavec. Po besedah Katarine Mavec je v Sloveniji psihoterapija s konji v povojih. »Na Rakitni smo edini ponu- dniki, ki redno izvajamo to aktivnost, sicer pa sta nekaj seans s konji izvedla dva družinska terapevta; prva je dr. Sobočan, psihiatrinja in družinska sistemska tera- pevtka, drugi pa g. Ručigaj, filozof in teolog, kandidat zakonske in družinske tera- pije.« (K. Mavec, osebna komunikacija, avgust 2013). Slednji deluje v neprofitnem Zavodu pri Usovih, katerih glavna dejavnost je nudenje psihoterapije ter zakonske in družinske relacijske terapije. G. Ručigaj je izobrazbo nadgradil z magistrskim študijem zakonske in družinske terapije. V letih 2009 in 2010 je v okviru EAGALA opravil usposabljanje za terapijo s pomočjo konj (Zavod pri Usovih, 2013). »Pri svojem delu ta model [EAGALA] uporabljam tudi sama, vendar ga kombiniram tudi z drugimi, predvsem s psihoterapevtskim jahanjem.« (K. Mavec, osebna ko- munikacija, avgust 2013). Pri nas sta torej znana dva strokovnjaka, ki sta opravila usposabljanje v okviru mednarodne organizacije EAGALA, ki velja za edino ponu- dnico strokovnega izobraževanja na naših tleh. Po navedbi Ane Bordjan, koordina- torice slovenske mrežne skupine EAGALA je: »EAGALA izobraževanje potekalo v Sloveniji v letu 2010, ko so ga izvajali EAGALA trenerji iz Anglije in Združenih dr- žav Amerike,« protokoli so enaki mednarodnim in program usposabljanja popolno- ma enak, kot v tujini (A. Bordjan, osebna komunikacija, avgust 2013). ::ETIČNOST TERAPIJE IN PSIHOTERAPIJE S KONJI Z udomačitvijo konj je človek pričel konjeve potrebe podrejati svojim in od konj zahtevati, da se prilagodijo njegovemu urniku. Z udomačitvijo konja so se zanj spremenili trije aspekti. S socialnega vidika gre za omejenost druženja z ostalimi ko- nji (če sploh imajo možnost za druženje). Iz lokomotornega vidika gre za omejeva- nje gibanja – večina konj v ujetništvu je zaprta v hlevu skoraj cel dan, medtem, ko se konji v divjini tekom dneva neprestano premikajo – medtem, ko se prehranjuje- jo, prepotujejo 5 do 10 kilometrov dnevno. Z vhlevitvijo se zmanjša se tako količi- na gibanja, kakor tudi hrane (Waring, 2003; Mills & Clarke, 2002; Sweeting et al., 1985; Vervuert & Coenen, 2002 v Dierendonck & Goodwin, 2005). Glede načina prehranjevanja se le-ta spremeni tako v kvantitativnem, kakor tudi v kvalitativnem smislu. Konji v divjini se prehranjujejo 60 do 80 % dneva, v ujetništvu pa se obi- čajno uvede režim prehranjevanja, prehranski načrt, ki predstavlja nekaj obrokov dnevno. Poleg tega je v pri hlevskih živalih prisoten tudi problem omejenosti koli- čine vlaknin v kombinaciji z razmeroma velikimi količinami koncentrirane hrane. psihoterapija s konji / konj - dragoceni sopotnik pri sodobni obravnavi duševnega zdravja 142 Glede na naravne razmere je neobičajna tudi uporaba nastilja (Dierendonck & Go- odwin, 2005). Zaradi omejevanja ali prisil se tako pri konjih lahko razvijejo motnje ali navade, ki se kažejo v obliki žvečenja lesa, živčnega prestopanja, kopanja s kopi- ti, zdolgočasenost, grizenja jasli, brcanja, samopoškodovanja itn. Če torej pri hle- vskem konju obstaja visoka stopnja motivacije za izvajanje določenih vedenj, toda je izražanje le-teh onemogočeno zaradi okoljskih omejitev, lahko to vodi v frustra- cijo in posledično v abnormalno vedenje (Mills & Clarke, 2002; Rushen et al., 1993 v Dierendonck & Goodwin, 2005). Strokovnjaki trdijo, da je najboljši način za zaščito pred nezaželenim vedenjem in obravnavo nezaželenega vedenja prilagoditev ravnanja s konjem, načina vhlevitve, treninga in načina prehranjevanja, da bi konju omogočili odzivanje na svoje social- ne, lokomotorne ali prehranske motivacije (Dierendonck & Goodwin, 2005). S tr- ditvijo o obravnavi neželenih vedenj se strinja tudi Hillova, ki piše, da je večina teh motenj mehanizmov, ki jih je mogoče odpraviti ali vsaj obvladati, in sicer, s skrbno odmerjeno hrano, vajo, socializacijo ter primerno oskrbo (Hill, 2011). Stereotipno vedenje še sicer ni bilo predmet opazovanja niti pri domačih, niti pri konjih v nara- vi (Dierendonck & Goodwin, 2005). Pri psihoterpiji s konji gre za intervencije, pri katerih sodelujejo živali, zato ne moremo mimo vprašanja o dobrobiti živali, vključenih v terapevtsko delo. V razvi- tih državah se vzrejnim konjem in konjem, ki jih ljudje vključujejo v svoje prosto- časne aktivnosti, sicer namenja velika mera nege in oskrbovanja, toda se pri tem po- gosto pozablja in zanemarja konjeve naravne potrebe. Da bi zmanjšali prepad med načinom oskrbovanja in evolucijskimi potrebami konj, je velikega pomena pozna- vanje značilnih različnih oblik vedenja konj, za katera so konji visoko motivirani, poznavanje prehodnih obdobij v konjevem življenjskem ciklu, poznavanje vzrokov za nastanek nezaželenih vedenj, znanje o teorijah učenja in učnih sposobnostih konj in odprtost za nove načine oskrbovanja in treniranja. Izpolnjevanje teh pogojev omogoča osnovanje akcijskega načrta, katerega namen je razvoj odnosa med ko- njem in človekom, ki bo temeljil na dobrobiti, posledično pa lahko pomeni tudi boljše rezultate in nižje stroške (Dierendonck & Goodwin, 2005). V ustavnovah, ki izvajajo psihoterapijo s konji je z z zakoni predpisano, kako je potrebno ravnati, da se zagotavlja v konjeva dobrobit, pri izvedbi vsake intervencije pa je potrebno upo- števati vsa moralno-etična pravila v zvezi s človekom in živaljo (Marinšek & Tušak, 2007). Pri tem se institucije držijo smernic, pravil in načel, ki so določena za izva- janje programov aktivnosti in terapije s pomočjo živali (Marinšek & Tušak, 2007), ki zajemajo redno hranjenje, veterinarsko oskrbo, omogočanje počitka, pa tudi ste- rilizacijo in kastracijo, ki imata za posledico spremenjeno izločanje spolnih hormo- nov, ki vplivajo na vedenje živali. Z vidika uporabnosti in učinkov lažje obravnave živali gre torej poseg, ki ima za posledico umiritev živali, kar pomeni, da je rokova- nje, skrb in obvladovanje takšne živali lažje in varnejše. Slednje je sicer stalna praksa tudi med ljubitelji konjeniškega športa, vprašanje o tem, koliko je poseg etičen, pa ostaja odprto. Dogovorjena pravila določajo tudi, da mora biti tudi prehrana prila- Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 127-146 jasna lamut 143 gojena glede na potrebe posamezne živali. Sveža voda mora biti vedno na razpola- go, hranjenje živali pa poteka po vnaprej določenem razporedu (Marinšek & Tušak, 2007). Kot omenjeno, je to sicer v nasprotju z osnovnimi potrebami divjih konj, toda ker gre za udomačene živali, katerih bioritem in način življenja je povsem dru- gačen od v divjini živečih konj, lahko zaključimo, da gre za ukrep, ki omogoča urav- novešenje konjevih prehranskih potreb s količino gibanja. Poleg osnovne zahteve po urejenih in ustrezno velikih boksih je ključnega pomena velik izpust, kjer naj bi konj preživel večino svojega »prostega« časa. Potreba po gibanju in črednosti je v konjih ostala vse do danes: izpust konjem omogoči vzdrževanje osnovne kondicije, odvajanje odvečne energije, hkrati pa jim omogoča uživanje v socialni skupnosti (Marinšek & Tušak, 2007). Če je bilo do sedaj govora predvsem o konjevih naravnih potrebah, pa se na tem mestu moramo ustaviti še pri vključevanju konja kot »pripomočka« v terapijo. V raziskavah, ki preverjajo učinkvitost terapije s konji, središčno temo predstavlja uči- nek terapije na klienta. Kar se pogosto pozablja, pa je preverjanje učinka vaj, izve- denih v sklopu psihoterapije s konji, na konja. Kot primer vprašljive vaje Dorotiko- va (2011) navaja nalogo, kjer morajo udeleženci pobarvati konja. Klient dobi vedra z barvo in navodilo, naj »okrasi svojega konjskega partnerja«. Programi, ki ponuja- jo to aktivnost, bodo zagotovili, da je takšna vaja terapevtskega pomena in neško- dljiva za konja (v smislu neškodljivosti barve). Kljub temu je tukaj na mestu vpra- šanje, če je naloga, pri kateri obstaja možnost za to, da škodimo živali, zares terapev- tska? Na drugi strani je potrebno omeniti tudi, da se pri intervancijah praviloma opazuje le klientovo vedenje in odzivi, da bi lahko ocenili učinkovitost naloge, medtem, ko se odzivanje konja običajno spregleda. Tudi izvajanje aktivnosti, v ka- terih (neizkušen) klient od konja zahteva, da napravi nek premik ali gib, bi lahko označili kot vprašljive. Dodatno oviro na področju psihoterapije s konji predstavlja- jo ponudniki, ki na tržišču ponujajo nekajdnevna izobraževanja, s katerimi naj bi udeleženci dosegli status »terapevta s konji«. Interpretacija in razumevanje konjeve govorice je ključnega pomena za zagotavljanje lastne varnosti in nenazadnje tudi varnosti klienta. Oseba, ki ima malo izkušenj s konji (ali jih nima), ne more usvoji- ti znanja, potrebnega za tovrstno delo v le nekaj dneh. Vprašanje o tem postane še posebej smiselno, če upoštevamo, da se bo konj v situaciji, ko bo prisiljen v izvaja- nje njemu nerazumljivih nalog, najverjetneje odzval obrambno (Dorotik, 2011). V takšnem primeru ima lahko terapija negativne ali celo pogubne posledice. Čeprav zanimanje za terapijo z živalmi narašča, prav tako pa tudi število raziskav, ki potrjuje njeno učinkovitost, se v okviru socialnih in družbenih znanosti razisko- vanju etičnosti odnosa med človekom in živaljo namenja le malo pozornosti. Po- manjkanje profesionalnih okvirjev in kvalitativnih raziskav v zvezi s terapijo s po- močjo živali lahko vodi do praktičnih in etičnih vprašanj, skrb pa vzbuja tudi var- nost izvajanja tovrstne terapije. Tveganja in težave, povezane z varnostjo, so sicer znane, toda le malo pozornosti se je namenjalo dobrobiti živali, vključenih v inter- vencije: ne samo, da obstaja nevarnost, da klient poškoduje žival, tudi delo samo psihoterapija s konji / konj - dragoceni sopotnik pri sodobni obravnavi duševnega zdravja 144 lahko za žival predstavlja stres (Heimlich, 2001 v Evans & Gray, 2011). Ne more- mo mimo tega, da ne bi omenili še ključnega vprašanja psihoterapije s konji: tera- pevti pričakujejo pozitivni terapevtski učinek – kljub temu, da okoliščine morda niso terapevtske za vse udeležene v procesu. Dorotikova primerja terapevtsko inter- vencijo, ki vključuje konje, z izvedbo družinske terapije, kjer eden od članov na ra- čun lastne čustvene škode pomaga drugim članom. Blagostanje enega posameznika se ne more izboljšati, če je priča trpljenju drugega človeka. Primer ni nič drugačen od izvajanja psihoterapije oziroma katerekoli terapije s konji (Dorotik, 2011). Za zagotavljanje dobrobiti konja je zadolžen terapevtski tim, torej strokovnjak na področju konjeništva in terapevt. Oba bi morala preverjati dobrobit vseh udeleže- nih v procesu, tudi konjevo. Za uspešno delo je potrebno preverjati, ali konj razu- me, kaj se zahteva od njega, upoštevati pa je potrebno tudi njegove potrebe. Če bi se izvajalci ob izvedbi vprašali tudi, ali je tudi konj po intervenciji v boljšem stanju, pa bi lahko zaključili, da je terapevtska intervencija dogodek, od katere imajo korist vsi udeleženi. ::LITERATURA Bauducco, S.V. (2012): »Equine assisted Psychotherapy with Suicidal Girls: Individual Growth Analysis Explains the Change.« Povzeto 16. avgusta 2013 s strani http://scholar. googleusercontent.com/scholar?q=cache:L9TOZbYXiAIJ:scholar.google.com/+neurobiology+of+ equine+assisted&hl=sl&as_sdt=0,5&as_vis=1. Berget, B., Ekeberg, Ø., & Braastad, B. (2008): »Animal-assisted therapy with farm animals for persons with psychiatric disorders: effects on self-efficacy, coping ability and quality of life, a randomized controlled trial.« Povzeto 9. avgusta 2013 s strani http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pmc/articles/PMC2323374/. Chandler, C.K. (2005): Animal assisted therapy in counseling. New York: Routledge. Chandler, C.K. (2006): »“Pawsitive” Pets: Working With Your Pet as Cotherapist.« Povzeto 11. avgusta 2013 s strani http://counselingoutfitters.com/vistas/vistas06/vistas06.26.pdf. Cole M. L. (2009): »Literature review and manual: Animal-Assisted Therapy.« Magistrsko delo, Lethbridge: University of Lethbridge. Deeter, F. (2012). »Therapy Animals: Companions or Consumption?« Psych Central. Povzeto 17. avgusta 2013 s strani http://psychcentral.com/blog/archives/2012/01/20/therapy-animals- companions-or-consumpt. Dorotik, C. (2011). »Equine Therapy: Is It Good For The Horse?« Povzeto 17. avgusta 2013 s strani http://blogs.psychcentral.com/equine-therapy/2011/06/equine-therapy-is-it-good-for-the-horse/. Dorotik, C. (2012). »Equine Therapy: In Universities?« Povzeto 17. avgusta 2013 s strani http://blogs.psychcentral.com/equine-therapy/2012/03/equine-therapy-in-universities/. Ekholm Fry, N. (2013). »Equine Assisted Therapy: An Overview.« V: M. Grassberger, R.A. Sherman, O.S. Gileva, C.M.H Kim in K.Y. Mumcuoglu, (ur.): Biotherapy - History, Principles and Practice. London: Springer, str. 255- 284. Evans, N. in Gray, C. (2011). »The Practice and Ethics of Animal-Assisted Therapy with Children and Young People: Is It Enough that We Don't Eat Our Co-Workers?« Povzeto 28. avgusta 2013 s strani http://bjsw.oxfordjournals.org/content/early/2011/06/20/bjsw.bcr091.full#ref-22. Ewing, C. A., MacDonald, P. M., Taylor M. in Bowers M. J. (2007): »Equine-Facilitated Learning for Youths with Severe Emotional Disorders: A Quantitative and Qualitative Study«. V: Child Youth Care Forum, 36/1, str. 59–72. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 127-146 jasna lamut 145 Ford, C. (2013): »Dancing with Horses: Combining Dance/Movement Therapy and Equine Facilitated Psychotherapy«. Povzeto 17. avgusta 2013 s strani http://link.springer.com/ article/10.1007%2Fs10465-013-9156-z. Frewin, K. & Gardiner, B. (2005): »New age or old sage? A review of equine assisted psychotherapy.« V: The Australian Journal of Counselling Psychology, 6, str.13-17. Gasalberti, D. (2006). »Alternative Therapies for Children and Youth With Special Health Care Needs.« V: Journal of Pediatric Health Care, 20(2), str. 133-136. Green, S. (2012): »Horses and Families: Bringing Equine Assisted Approaches to Family Therapy«. V: A. Rambo, T. Boyd, A. Schooley & C. West (ur.): Family therapy review: Contrasting contemporary model. New York: Taylor and Francis. Gustavson-Dufour, J. (2011): »Equine-Assisted Psychotherapy and Adolescents.« Povzeto 18. avgusta 2013 s strani http://www.alfredadler.edu/sites/default/files/Gustavson-Dufour%20MP%202011.pdf. Hill, C. (2011): Če bi konji govorili… Temeljni priročnik za razumevanje konj. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Hutchinson, J. (2009): »Equine Assisted Psychotherapy: Horses are still helping us today.« Povzeto 19. avgusta 2013 s strani http://www.eagala.org/sites/default/files/attachments/ Hutchinson2009%20General%20EAP%20Paper.pdf. Kakacek, S. L. (2007): »An arena for success: Metaphor utilization in equine-assisted psychotherapy«. Povzeto 2. avgusta 2013 s strani http://www.marleysmission.com/pdf/arena_success.pdf. Karol, J. (2007): »Applying a Traditional Individual Psychotherapy Model to Equine-facilitated Psychotherapy (EFP): Theory and Method.« V: Clinical Child Psychology and Psychiatry, 12/1, str. 77–90. Klontz, B. T., Bivens A., Leinart D. in Klontz T. (2007): »The Effectiveness of Equine-Assisted Experiential Therapy: Results of an Open Clinical Trial.« V: Society and Animals, 15/3, str. 257-267. Kruger K. A. in Serpell J.A. (2006): »Animal-Assisted Interventions in Mental Health: Definitions and Theoretical Foundations.« V: A. H. Fine (ur.): Handbook on Animal Assisted Therapy. Burlington: Academic Press Inc., str. 21-38. Kruger, K.A., Trachtenberg S. W. & Serpell J.A. (2004): »Can Animals Help Humans Heal? Animal-Assisted Interventions in Adolescent Mental Health.« Povzeto 24. junija 2013 s strani http://research.vet.upenn.edu/Portals/36/media/CIAS_AAI_white_paper.pdf. Marinšek, M. in Tušak, M. (2007): Človek – žival: zdrava naveza. Maribor: Založba Pivec. Mandrell, P. (2006): Introduction to Equine-Assisted Psychotherapy. Maitland: Xulon Press. Mavec, K. (2012): Noetova banda: Terapevtski objem konja namesto tablete [posnetek intervjuja]. Ljubljana: Val 202. Schultz, P., Remick-Barlow & A., Robbins L. (2007): »Equine-assisted psychotherapy: a mental health promotion/intervention modality for children who have experienced intra-family violence.«V: Health and Social Care in the Community 15/3, str. 265–271. Simmons, W. (2011): »The Effects of Equine Therapy on the Therapist.« Povzeto 18. avgusta 2013 s strani https://dspace.smith.edu/bitstream/handle/11020/23006/Winifred%20Simmons%20 thesis%20for%20Library.pdf?sequence=1. Tartakovsky, M. (2008): »Equine-Assisted Psychotherapy: Healing Therapy or Just Hype?« Povzeto 18. avgusta 2013 s strani http://psychcentral.com/lib/equine-assisted-psychotherapy-healing- therapy-or-just-hype/0001423. Tetreault, A. (2006): »Horses that heal: The Effectiveness of Equine Assisted Growth and Learning on the Behavior of the Students Diagnosed with Emotional Disorder.« Povzeto 8. avgusta 2013 s strani http://humanhorsepower.nl/downloads/EAGALAresearchproject2006web.pdf. Trotter, K. S., Chandler, C. K., Goodwin-Bond, D. in Casey J. (2008): »A Comparative Study of the Efficacy of Group Equine Assisted Counseling With At-Risk Children and Adolescents.« V: Journal of Creativity in Mental Health, 3/3, str. 254-284. Povzeto 2. avgusta 2013 s strani http://kaytrotter.com/Trotter_JCMH.pdf. psihoterapija s konji / konj - dragoceni sopotnik pri sodobni obravnavi duševnega zdravja 146 Tušak, M. in Tušak, M. (2002): Psihologija konja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Van Dierendonck, M. & Goodwin, D. & de Jonge, F.H in van den Bos, R. (2005): »Social contact in horses: implications for human-horse interactions.« Povzeto 1. julija 2013 s strani http:// igitur-archive.library.uu.nl/vet/2006-0802203251/Dierendonck_05_SocialcontactinHorses.pdf. Anthropos 3-4 (247-248) 2017, str. 127-146 jasna lamut