KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 Miha Kosi Potujoči srednji vek Promet je bil v visokem in poznem srednjem veku dosti bolj živahen kot si ponavadi pred- stavljamo. Potovali so pripadniki vseh slojev sred- njeveške družbe, pogosto tudi na zelo velike raz- dalje. Poleg trgovcev, ki so predstavljali pomem- ben delež v prometu, so potovali kralji po svojih kraljestvih, plemstvo zaradi raznovrstnih motivov, papeži in drugi cerkveni dostojanstveniki na si- node, po svojih cerkvenih provincah ali posestih, opatje in priorji na redovne kapitlje, redovniki, pridigarji in romarji po dolžnostih ali zaobljubah, vojaki in križarji na "svete" ali običajne vojne, to- vorniki in sli po nalogu različnih gospodov, kmet- je-kolonisti v novo domovino, potujoči rokodelci, kramarji, umetniki ali rudarji v iskanju dela, študentje, glumači, roparji, beraä, vojni ujetniki in sužnji, krivoverci raznih sort in še bi se našlo. Iz različnih vzrokov je odhajalo na pot tudi veliko ljudi nižjega stanu "v lastni režiji", poklicno, v iska- nju pustolovščin aH iz verskih nagibov. Iz sloven- skih dežel jih je v srednjem veku precej popeljalo v svet tovomištvo, krošnjarjenje, romanje ali voj- skovanje. Tovorjenje kot tlaka, kmečka trgovina ali poklicno najemništvo jih je vodilo v primorska mesta, Italijo in do Salzburga, Dunaja ali celo Frei- singa. Romali pa so še dlje - v Rim, Santiago de Compostela, Jeruzalem, Köln, Aachen... O trgovini v naših deželah je bilo napisanega že precej, po- skusil pa bom podrobneje osvetliti in s primeri popestriti nekatere vzroke, potrebe in motive, ki so poleg trgovine v srednjeveški družbi zahtevali prometne povezave in silili k potovanju nemajhen delež prebivalstva. FEVDALNA VELEPOSEST Eden glavnih vzrokov je bil že v gospodarskem temelju srednjega veka - kmetijskem gospodar- jenju na osnovi veleposesti. Oblikovanje velikih zemljiških gospostev na Slovenskem v 11. stoletju je zato, ker so bili lastniki pogosto precej daleč v drugih deželah, cerkveni posestniki na primer v Ogleju, Krki na Koroškem, Brixnu, SaLzburgu, Frei- singu, Bambergu, nujno zahtevalo redne prometne povezave, če je hotel zemljiški gospod imeti prak- tične koristi od oddaljenega gospostva. Administra- cija veleposesti in vprašanja gospodarjenja so ter- jali konzultiranje z zemljiškim gospodom, posredo- Prihod cesarja Friedrika III. v Zürich 19. 9. 1442 (Österreicl-iische Geschichte 1400 - 1522. Wien 1996, str 12). vanje navodil, inšpekcije, podajanje obračunov gospostva in podobno. Krški škof je vsako leto jeseni izvedel inšpekcijski obhod svojih spodnje- štajerskih dominikalnih posesti. Ta obhod je vključeval obisk Mokronoga na Dolenjskem, Bizelj- skega, Pilštanja, Podčetrtka in se med novembrom ter sredo decembra zaključil v Vitanju.^ Freisinški škof je v ta namen pošiljal vsako leto v Skofjo Loko komisarje ali pa so mu prišU v Freising poročat loški uradniki.^ Neredko je Loko obiskal tudi sam škof in dva je tu celo doletela smrt (v letih 1381, 1412). Iz vesti o potovanju škofa Joha- nesa konec 17. stoletja izvemo, da je pot iz Frei- singa z velikim spremstvom trajala 20 dni (okrog 500 km), medtem ko so odposlanci po najkrajši poti premagali razdaljo v 11 dneh.^ Po tej poti so potovali tudi loški podložniki, ki so za škofa ^ Dušan Kos, Med gradom in meslom, Ljubljana 1994, str. 103. ^ Pavle Blaznik, Stare promeine povezave med Škofjo Loko in Freisingom, Loški razgledi 15, 1968, str. 49. 3 Prav lam, sir. 53 - 54. 8 , 5 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino tovorili predvsem vino iz Trsta in Vipave, južno sadje, platno, krzna in Icože, ponavadi do Ober- wölza ali Mautemdorfa na Zgornjem Štajerskem na eni tretjini poti, kjer so tovor prevzeli drugi tovorniki, redkeje pa celo do Freisinga. Vino so morali freisinškemu škofu že konec 14. stoletja tovoriti tudi v Judenburg in na Dunaj."^ Podobno organizacijo so imeli tudi drugi cer- kveni ali posvetni gospodje, ki so imeli posesti pri nas in svoj sedež v drugih deželah. Nekateri mo- gočni dinasti so si nakopičili ogromne posesti, raz- pršene čez celo vrsto dežel - Andeški v 12. stoletju od Bavarske preko Tirolske in Koroške na Kranj- sko, Babenberžani v prvi polovici 13. stoletja od Avstrije čez Štajersko in Kranjsko do Furlanije, Goriško-tirolski konec 13. stoletja od Tirolske čez Koroško na Kranjsko, nato Habsburžani čez vse alpske dežele do Jadrana, Celjani od Koroške in Kranjske čez Štajersko na Hrvaško in Ogrsko... Ad- ministracija posesti je ob takšnih razdaljah zahte- vala ustrezen "uradniški aparat" in predvsem izde- lano komunikacijsko omrežje za redno informi- ranje, ukrepanje in transport dobrin ali dohodkov. Upravitelj osrednjih kranjskih posesti vojvode Majnharda Goriško-tirolskega je na primer moral ob koncu 13. stoletja vsako leto po 6. januarju iz Ljubljane na Tirolsko poročati o financah in stanju v kašči, že med letom pa večkrat pošiljati gotovino.^ Komunikacijsko omrežje se je oblikovalo na osnovi manjših posesti na poteh do najbolj oddaljenih gospostev, ki so služile kot prometne postojanke in omogočale hitrejše komuniciranje. Koroški vojvoda Bernard Spanheim, ki je imel posesti tudi na Bavarskem in Švabskem, je tam v Binswangnu ob Donavi vzdrževal dvor, ki je bil namenjen prenočevanju njegovih slov s Koroške - "in pernoctationibus nostri nuncii de Karintliia", kot se omenja v viru iz leta 1235.^ Pridobivanje prometnih točk je bilo gotovo načrtno. Briksenška škofija je že zgodaj povezala svoje posesti od Tirolske po dolini Drave preko Koroške in čez Ljubelj do Bleda ter imela tako zagotovljeno vez, ki je omogočala pogoste obiske škofa na Gorenjskem, na primer Altwina v drugi polovici 11. stoletja. Poseben pomen v srednjeveškem gospodarstvu z nemajhno vlogo v prometu so imeli samostani. Ti so bili gospodarski kompleksi prvega ranga, na eni strani produkcijska in na drugi potrošna središča. S svojo veliko zemljiško posestjo, pre- mišljenim gospodarjenjem z obsežno agrarno kolo- nizacijo in razvitimi obrtnimi dejavnostmi so pro- izvajali velike presežke v kmetijstvu in obrti ter se z njimi že zgodaj vključili v trgovino^. Proizvode so prodajali na bližnjem tržišču, kot kartuzija Ziče konec 12. stoletja v Slover^ Gradcu,^ ali pa so imeli lasten trg, kot koroški Sentpavel v Velikovcu. Z vidika prometa pa so pomembnejše potrebe, ki jih samostani in druge cerkvene ustanove (škofije, kapitlji) niso mogli pokrivati z lastno produkcijo v neposredni bližini, ampak so proizvode dobivali s svojih oddaljenih posesti (npr. vino iz vinorodnih goric) ali z nakupi v sosednjih regijah (sol, vino, olje, ribe, sadje, poper in druge začimbe, železo). Tako so se samostani iz slovenske notranjosti vključili v prometne tokove proti Primorju (Stična, Ziče, Jurklošter, Kostanjevica, Bistra, Gornji Grad), koroške ustanove pa so bDe po Kanalski dolini povezane s severnoitalijanskimi pristanišči (v zgod- nejši dobi Oglejem) in na drugi strani po ob- dravski poti z vinorodnimi Slovenskimi goricami. To nam dokazujejo že od srede 12. stoletja opro- stitve plačevanja mitnin za posamezne samostane na poteh, kjer so morale pogosto potovati njihove tovorniške karavane.^ Poglejmo nekaj značilnih zgodnejših primerov. Samostan Stična je že leta 1217 prejel od go- riškega grofa Engelberta oprostitev plačevanja mit- nine "v mojem trgu pri reki Uncu" (na Planini) za vse potrebščine, ki jih tovorijo za svojo kaščo ("de bonis suis, quae ad celIaria...portantur"); leta 1243 mu je vojvoda Bernard Spanheim podelil opro- stitev mitnine v Ljubljani, kar je 1256 potrdil nje- gov sin Ulrik 111. za vsa mesta in trge na svojih gospostvih; leta 1300 je Hugo Devinski dovolil konventu iz Reke lebio brez plačila mitnine uvo- ziti 50 tovorov soli in šest sodov olja, patriarh Otobonus pa je leta 1313 samostan oprostil mit- nine na svojih mitnicah v Ložu in Landolu.^" S tem so si redovniki zagotovili prosto pot v pri- morska mesta Koper, Piran, Trst in na drugi strani ^ Prav lam, sir. 51 si.; P. Blaznik, Urbarji freisinške škofije. Srednjeveški urbarji za Slovenijo IV, Ljubljana 1963, sir. 272, 273, 274, 281, 284. Josip Žonlar, Kranjski deželni vicedom, SAZU, Razprave V 1. razreda, Hauplmannov zbornik, Ljubljana 1966, sir. 285. ° Avgust von Jaksch, Monumenla hislorica ducalus Carinlhiae (=MHDC) IV/1, Klagenfurl 1906, šl. 2112. ^ Jože Mlinaric, Duhovna podoba in pomen srednje- veških samoslanov na Slovenskem, Zgodovinski časopis (= ZČ) 47, 1993, šl. 4, sir. 494 - 495. ° Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku {= Gradivo) IV, Ljubljana 1915, šl. 755. ^ Gradivo IV, št. 108, 290, 450, 501, 639, 648, 695, 736, 861; Gradivo V, št. 57, 104, 114, 158, 178, 280, 435, 706; Franz Schumi, Urkunden- und Regesienbuch des Herzogtums Krain (=UBK) II, Laibach 1884, 1887, št. 162, 219, 372; Gradivo za zgodovino Maribora (=GZM) II, št. 99, 111; GZM III, št. 1; GZM IV, št. 1, 111; GZM V, št. 2,3; GZM VI, št. 73; prim. Ferdo Gestrin, Prometno trgovski po- ložaj pohorskega območja v srednjem veku, ZČ 36, 1982, šl. 1 - 2, str. 14. 1" Gradivo V, šl. 277, 826; F. Schumi, UBK 11, št. 125, 220; Gradivo za zgodovino Ljubljane (=GZL) VII, št. 1; Jože M. Grebene, Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135, Stična 1973, šl. 15, 41, 103, 123, 266; Milko Kos, Doneski k historični topografiji Kranjske, ZČ X1X-XX, 1965-1966, sir. 145 - 146. 12 KRONIKA 5 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 proti Reki. Podobno so si prizadevali tudi drugi samostani. Koroški vojvoda Bernard Spanheim je leta 1243 dovolil kartuziji Jurklošter, da za potreb- ščine samostana ne plačuje mitnine "v mojem me- stu Ljubljani", dovoljenje pa je v novem privilegiju leta 1246 preciziral in navajajo se vino, olje, sol in druga živila^^ - torej je šlo za tovorjenje iz Pri- morja. Vojvoda Ulrik 111. je svojo ustanovo, kar- tuzijo Bistra, leta 1260 osvobodil mitnine "in omni dishictu nos to', leta 1288 pa si je ta od vojvode Majnharda Goriško-tirolskega izprosila oprostitev plačevanja za vino, olje, živino in druge potreb- ščine na njegovih mitnicah v Lokvah in Rupi na cestah proti Trstu in Reki.^^ Zanimivi so tudi primeri povezav proti severu ali jugu. Vojvoda Leopold VI. Babenberški je kar- tuziji Jurklošter, ki jo je sam obnovil, leta 1227 po- delil letno deset kosov železa v svojem uradu Leo- ben na Zgornjem Štajerskem (rudniki pri Eisen- erzu), nekaj dni zatem pa še kartuziji Žice oprostitev mitnine za sol in železo po vsej njegovi zemlji, kar so obema samostanoma kasne[e pob-- jevali tudi drugi deželni knezi.^^ Tudi pri Zičah je šlo za železo iz Eisenerza, kot jim je še leta 1478 na osnovi starih privilegijev za 20 kosov potrdil cesar Friderik lil, sol pa iz Ausseeja - leta 1478 po 81 vozov letno.^^ Manj znano je, da sta obe kartuziji po nujne dobrine hodiH tudi v hrvaško primorje, kar jim je bilo očitno bližje kot v mesta na slovenski obali. Za to so jim poklanjali privilegije v 14. stoletju krški knezi Frankopani. Jurklošter je bil leta 1308 na frankopanskih posestih oproščen mitnine za vse blajgo, ki ga je kupil ali prodajal v Senju,^^ kartuziji Ziče pa je bil leta 1309 dodeljen letno tovor olja v Modrušu in oprostitev plačevanja mitnine za konje, živino, krzno, olje, fige, sol, ribe in drugo, kar bi bratje prevažali čez frankopanska gospostva.^6 Te ugodnosti sta oba samostana očitno tudi dejansko uživala, saj so jim krški knezi kasneje privilegije ponovno potrjevali.^'' Gotovo so prvenstveno v interesu trgovanja posedovale mnoge cerkvene ustanove hiše v me- stih, tako v Ljubljani samostani Jurklošter, Gornji grad. Bistra, Stična in Kostanjevica, y Mariboru Sentpavel, Vetrinj, Rein, Admont, Ziče, Radlje, ivanovci, križniki, salzburška nadškofija in krška škofija, na Ptuju Žiče in Studenice, v Slovenski Bistrici in Celju Žiče, v Laškem in Celju Jurklošter, v Sevnici Pleterje, v Novem Mestu Stična.^^ Po- membni samostani so imeli hiše tudi v več meščanskih naselbinah obenem, kot žička kartuzija v Mariboru, Ptuju, Slovenski Bistrici, Konjicah in Celju.^^ Tu so redovniki lahko shranjevali pridelke s svojih posesti in z njimi trgovali (pogosto je šlo za točilnice), kar so jim včasih izrecno dovoljevali privilegiji deželnih knezov. Ob cestah, ki so bile pomembne za njihovo oskrbo in trgovanje, pa so skušali pridobivati tudi posesti, ki so služile kot prometne postaje. Stiski samostan je že zgodaj dobil posest na takoimenovani "patriarhovi poti" proti morju - v Velikih Laščah in okolici, na Blo- kah (Runarsko, Studenec), pri Cerknici, na poti čez Pivko (Strmica, Studeno, Strane), v Senožečah in Vipavsid dolini.20 To je bila glavna oskrbna žila samostana, po kateri je bilo 75 podložnikov dolžno pritovoriti letno vsak en tovor soli iz Trsta (ali Reke) v Stično, drugi pa na primer vino v stisko hišo v Ljubljani.^^ Na podoben način kot oskrba samostanov s potrebščinami je morala potekati tudi oskrba po- membnejših gradov oziroma sedežev raznih gos- podov, le da imamo o tem manj vesti. Ob velikem številu gradov si lahko predstavljamo tudi pogosto pojavljanje tovornikov različnih gospodov, ki so tovorili dobrine z razpršenih in oddaljenih posesti na sedež gospostva ali potovali po nakupih v sosednje dežele, po razvoju mest pa v večja tržna središča. Tako so freisinški loški podložniki po urbarjih iz let 1291, 1318, 1360 in kasneje morali tovoriti vino s freisinških posesti na Dolenjskem, s Primorske ali iz Furlanije v Škofjo Loko, kasneje pa tudi v Kranju nakupljeno blago za gospostvo.^ Hkrati pa je potrebno upoštevati tudi pot dobrin v obratni smeri - viškov proizvodnje zemljiških gos- postev v mesta za potrebe samih mest ali nepo- sredno v Primorje in Italijo, posebej v poznem 11 GZL I, št. 1; Gradivo V, št. 810; J. Mlinaric, Kosta- njeviška opatija 1234 - 1286, Kostanjevica 1986, str. 146. 12 F. Schumi, UBK II, št. 272; Franc Komatar, Ein Copialbuch des Klosters Freudenthal, Miltheilungen des Musealvereines für Krain (=MMK) XIII, 1900, št. 7. 12 Gradivo V, št. 462, 463; GZM 1, št. 61; GZM II, št. 10, 21, Joseph Chmel, Monumenta Habsburgica, Zweiter Band, Wien 1855, št. 781, 782, str. 752 - 753. Annelies Redik, Regesten des Herzogtums Steiermark, Erster Band 1308 - 1319, 2. Teil, Registerband zur 1. Lieferung, Graz 1985, št. 6a. 1" A. Redik, Regesten des Herzogtums Steiermark, Erster Band 1308 - 1319, 1. Lieferung, Graz 1976, št. 55. J. Mlinaric, Kartuziji Žiče in Jurklošter, Maribor 1991, str. 79, 95, 132. 1^ M. Kos, Srednjeveška Ljubljana, Ljubljana 1955, str. 11, 17, 27, 33.; F. Gestrin, Promelno-lrgovski položaj..., str. 14; J. Mlinaric, Maribor do začetka 17. stoletja. Kronika 31, 1983, št. 2 - 3, str. 133; J. Curk, Urbano-gradbena in komunalna zgodovina Maribora, prav lam, str. 152; J. Mlinaric, Kartuziji..., str. 131, 226; J. Mlinaric, Stiska opatija 1136-1784, Novo mesto 1995, str. 213; F. Komatar, Ein Copialbuch..., št. 85, 90. 1^ J. Mlinaric, Karuziji..., str. 70, 74, 98, 99. ^0 J. Mlinaric, Stiska opatija..., karta na str. 292-293. 21 J. M. Grebene, Gospodarska ustanovitev Stične..., str. 112. 22 p. Blaznik, Urbarji freisinške škofije str. 133 - 134, 142, 153, 161, 183, 191, 202, 207, 219, 272 - 274, 337, 352, 354, 355. 10 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino srednjem veku, ko so se fevdalci in sami kmetje začeli vključevati v trgovanje. POLITIKA Različni razlogi so vodili k pogostemu poto- vanju tako posvetne velikaše kot cerkvene dosto- janstvenike. Ob pomanjkanju drugih učinkovitih možnosti, predvsem možnosti hitrega komuni- ciranja na daljavo, je bila osebna prisotnost naj- boljše sredstvo za uspešno vodenje politike, cer- kvenih zadev, nadzora gospodarjenja na posestih idr. Cesarji, kralji in drugi mogočniki so bili s svojimi dvori takorekoč neprestano na poti, kajti edino to je omogočalo učinkovito vladanje. Pre- gled itinerarjev npr. nemških cesarjev, baben- berških in habsburških vojvod ali drugih vplivnih osebnosti tiste dobe je osupljiv - neprekinjenost, velike razdalje in hitrost potovanj so včasih ne- verjetni. Potovali so v vseh letnih časih, celo po- zimi čez alpske gorske prelaze. Tudi plemstvo različnih rangov je bilo nepre- stano v gibanju. Obiskovali so svoja zemljiška gospostva, spremljali pomembne osebnosti ali svo- je fevdne gospode na obhodih po deželi in na tuje, hodili na družabna ter poslovna srečanja v mesta, na vojaške pohode in diplomatske misije v Dva romarja na poti v Compostelo (nemški lesorez iz 16. stoletja. tujino in od začetka 15. stoletja na zasedanja de- želnih stanov. To živahno dogajanje nam nazorno dokumentirajo seznami prič v neštetih ohranjenih srednjeveških listinah, iz katerih lahko razberemo kraj in čas prisotnosti določenih oseb. VOJSKOVANJE Ker je imelo vojskovanje pomembno vlogo v življenju plemstva, so vojni pohodi pomenili po- gosto komponento v srednjeveškem prometu. Voj- skovanje od lokalnih fevdalnih spopadov do večjih meddržavnih vojn je bilo na dnevnem redu in večje ali manjše vojaške skupine so bile gotovo neredek pojav na cestah. Visoko plemstvo je vezala na cesarja fevdalna vojaška obveznost, ki jih je z njim podrejenimi va- zali in ministerijali vodila na vladarjeve vojaške pohode v Italijo in druge dele cesarstva. V 12.-13. stoletju na teh pohodih, ki so segali tudi do Apu- lije,^^ pogosto zasledimo v vladarjevi bližini voj- vode Spanheime, Babenberžane, grofe Andeške, Goriške, Vovbrške, oglejskega patriarha in z njimi včasih pomembnejše ministerijale in vazale (Ptuj- ske, Cmureške, Trušenjske, Svibenske, GaUe, Ri- hemberške...), v kasnejši dobi pa poleg Habs- buržanov Ortenburške in Celjane. Grofa Majnhard in Albert Ortenburška sta bila v času 1327-1329 več kot leto in pol v ožjem spremstvu cesarja Ludvika Bavarskega na pohodu v Rim.^ Herman Celjski pa je leta 1368 v imenu Habsburžanov z 90 oklep- niki več kot pol leta spremljal cesarja Karla IV. po Italiji, za kar si je prislužil celo bogastvo.^^ Poleg takšnih velikih vojaških pohodov na državni ravni, ki so bili več ali manj izjemni, pa ni manjkalo manjših zadev, ki so omogočale pogosto vojaško aktivnost plemstva vseh slojev in s tem potovanje. Ko je do začetka 14. stoletja je pre- vladoval princip vazalne - viteške vojske je dežel- no plemstvo hodilo na pohode na osnovi vazalne vezi do seniorja oziroma pripadnosti deželnemu gospodu. Lep primer je iz leta 1287, ko so se Hen- riku, sinu koroškega vojvode Majnharda Goriško- tirolskega, ki je v očetovem imenu odšel z avstrij- skim vojvodo Albrehtom na "fajdo" proti Güssin- govcem na zahodnem Ogrskem, pridružili grofje Majnhard Ortenburški, Ulrik Vovbrški, krški škof 23 MHDC IV/1, šl. 1983, 1985, 1986, 1987, 1991 si. Christian Lackner, Zur Geschichte der Grafen von Ortenburg in Kärnten und Krain, Carinthia I 181, 1991, Str. 182. 2^ Božo Otorepec, Centralna kartoteka srednjeveških listin (=CKSL) v rokopisu na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, listine 1368, april 20., junij 23. (A,B), Dunaj (originali v Arhivu Slovenije); prim Janko Oro- žen, Zgodovina Celja in okolice 1, Celje 1971, str. 209, kjer napačno omenja, da je cesar Kari IV. potoval skozi Celje (dejansko je potoval čez Koroško in po Kanalski dolini) in da ga je Herman spremljal s 490 (?) konjeniki. 11 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 in z njimi številno koroško ter tirolsko plemstvo.^^ Ob njegovem odhodu na vojno za kraljevsko krono na Češko leta 1307 pa ga je kot koroškega vojvodo in gospoda Kranjske spremljala vojska sestavljena iz koroških in kranjskih vazalov.^^ V teku prve polovice 14. stoletja je popolnoma prevladal princip najemniškega vojskovanja. Fev- dalna vojaška obveza se je omejila na obrambo lastne dežele, udeležba na pohodih vladarja ali ofenzivnih vojnah deželnega kneza pa je postala prostovoljna in s težiščem na plačanem najem- ništvu.28 To je omogočilo precejšnjemu delu plem- stva takorekoč profesionalno vojaško aktivnost in stalno gibanje. Zelo pričevalni so ohranjeni podatki iz leta 1324, ko je bilo v kontingentu vojvode Hen- rika Goriško-tirolskega, ki je s 1330 oklepniki in 296 strelci odšel na pomoč mestu Padovi, 182 ko- njenikov-oklepnikov in 59 strelcev s Kranjske in slovenske Štajerske. Največ mož so pripeljali Her- degen Phijski (50+16), Greif s Čreteža (32+14), Hugo Svibenski (24+11), Zovneški (24+8), Turjaški (10+2) in drugi, za kar so ohranjeni podatki o denarnih vsotah, ki so jim bile izplačane.^^ V fojdi med oglejskim patriarhom in goriškimi grofi leta 1345 so Ogleju kot najemniki služili grof Oton Or- tenburški, Henrik Planinski, Herman s Klevevža, Janez Šteberški in Albert Trušenjski.^^ V vojskah salzburških nadškofov so se v drugi polovici sto- letja borili kranjski plemiči Cušperški, Svibenski, GaUi ter štajerski Ptujski in Slovenjegraški s svo- jimi moštvi. Pod poveljstvom grofa Friderika Or- tenburškega so nekateri gorenjski plemiči (Walden- berški. Otoški) leta 1337 služili kot najemniki celo Dušanu Silnemu v Srbiji. Haug Planinski se je leta 1355 boril za Habsburžane proti Švicarjem.^l Tudi eden iz rodu ljubljanskih Kolencev "Colencius de Laynibacho"']e bil podjeten profesionalec - v vojni ogrskega kralja Ludvika proti Benetkam v letih 1356 - 58 se je najprej boril na kraljevi strani, nato na beneški in spet na ogrski ter je Benečanom v Istri povzročil toliko škode, da so zanj, živega ali mrtvega, razpisali veliko nagrado.^^ Ptujski so bili Herman VViesflecker, Die Regesten der grafen von Tirol und Görz, Herzoge von Kärnten, II. Band/1. Lieferung 1271-1295, Innsbruck 1952, št. 553, 603. 27 MHDC VII, št. 416. Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 209 - 210; D. Kos, Pamet pod šlemom, zvestoba denarju. Časopis za zgodovino in narodopisje (=ČZN) N.V. 31, 1995, str. 222 si.; Peter Štih, Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem, Ljubljana 1994, str. 212 si. 2^ D. Kos, Pamet pod šlemom..., str. 223. Josef von Zahn, Austro - Friulana, Fontes rerum Auslri- acarum 40, Wien 1877, št. 43 ^1 D. Kos, Pamet pod šlemom.,., str. 224, 226. Simon Rutar, Kämpfe krain. Adeliger gegen die Vene- tianer in Islrien, MMVK III, 1890, str. 184 - 186; M. Kos, O izvoru pebivalcev Ljubljane v srednjem veku, ZČ X- XI, 1956 - 57, str. 18 očitno zelo znani in redno zaposleni z močnimi oddelki. V 1360-ih letih so služili Rudolfu Habs- burškemu proti Bavarski s 60 jezdeci in 60 loko- strelci.^2 Znameniti kondotieri so bili Šteberški z Notranjske, ki so vzdrževali stalno vojsko, leta 1333 s 43 konjeniki ter 34 lokostrelci, in so se vdiniali oglejskim patriarhom ter goriškim gro- fom.34 Predvsem pa so si slavo, ugled in denar kot poklicni vojaki znali pridobiti Celjani. Znano je, da so kot kondotieri s svojimi četami služili raznim vladarjem na pohodih od Dalmacije, Italije in Tirolske do Češke, Poljske in Prusije. Zelo nazoren in vzorčen primer njihove dejavnosti predstavlja veliki vojni pohod cesarja Karla IV. v Italijo leta 1368. Habsburžani so bili k pohodu dolžni pri- spevati močne sile in so v ta namen spomladi po vseh svojih deželah na veliko in za debele denarje nabirali najemnike, med drugimi tudi celjske grofe z njihovim moštvom. Od 1400 oklepnikov, ki so jih poslali v Italijo'^S (sami se zaradi upora Affen- stainov niso udeležili pohoda), je Herman Celjski vodil močan oddelek 90 svojih konjenikov-najem- nikov.36 To je bil eden večjih oddelkov. Za pri- merjavo - salzburškega nadškofa je cesar zaprosil za 100 konjenikov,^^ deželni glavar Tirolske je pri- peljal 20 oklepnikov^^ in Hertlin Ptujski prav tako 20.•^^ Herman je za vsakega oklepnika dobil po deset zlatnikov mesečno, sam pa še posebej 1.500 zlatnikov za šest mesecev, za kar sta mu vojvoda Albreht in Leopold zastavila mesta Radgono, Kam- nik, Slovensko Bistrico ter dohodke gradu in urbarja Laško.^O Vsekakor bogat zaslužek. Leta 1364 so se Celjani na Tirolskem borili za vojvodo Rudolfa IV. proti Bavarcem celo s 100 oklepniki in 100 lokostrelci,"*! kar je skupaj s spremljevalnim osebjem pomenilo že pravo majhno vojsko. Na ugled in zaupanje, ki so ga Celjani uživali v visokih krogih ter na radij njihove aktivnosti kaže tudi diplomatska misija, ki jo je Friderik Celjski leta 1357 v imenu in s polnomočjem branden- burškega mejnega grofa Ludvika ter avstrijskega vojvode Albrehta vodil k papežu v Avignon, da bi za Ludvika izposloval dispenz za poroko z Mar- gareto, tirolsko grofico.42 jvja višku moči Celjanov ?3 CKSL, 1365, december 13, Dunaj. J. Šumrada, Šteberški in njihova posest v srednjem veku. Notranjski listi III, Cerknica 1986, str. 48. Johann F. Böhmer, Regesta Imperii VIII., Die Regesten des Kaiserreichs unter Kaiser Karl IV. 1346 - 1378, Inns- bruck 1877, Str. 579, št. 464. 36 CKSL 1368, junij 23. (A,B), Dunaj. 3' J, F. Böhmer, Regesla Imperii VIII., Erstes Ergänzungs- heft, Innsbruck 1889, str. 755, št. 7271. 38 Glej op. 32. 3^ CKSL 1368, april 18., Dunaj. *0 CKSL 1368, april 20, junij 23 (A,B ), Dunaj. f CKSL 1364, april 11., Dunaj. ^2 J. F. Böhmer, Regesta Imperii VIII., št. 284, 286. 12 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino v 15. stoletju govorijo viri o udarni moči do 2.000 oboroženih konjenikov (nerealno celo do 25.000).43 V oddelkih Celjanov in drugih najemniških vojskah je s svojimi poveljniki gotovo potoval po svetu marsikateri nižji plemič ali kmečki fant s slovenskega ozemlja.^4 Posebej priljubljeno "delo- višče" najemnikov je bila ob svoji burni politični zgodovini Italija, Meka nemških plačancev. V 14. in 15. stoletju se v neštetih italijanskih virih ome- njajo kot "teutonid", kar je nasplošno pomenilo plačanca iz alpskih ali prekoalpskih dežel cesar- stva.^^ Že zaradi bližine lahko predvidevamo po- gosto udejstvovanje ljudi iz naših dežel. V drugem desetletju 14. stoletja padovanski kronist v vojski goriškega grofa Henrika 11. izrecno omenja poleg Teutonid še " Ungari et Sdavoneš"^^ V tem času so bili v severni Italiji dejavni tudi napol avtonomni oddelki nekaj sto najemnikov s Koroške, ki se pogosto omenjajo kot "milites de Karintiä''^'^ V 15. stoletju je med leti 1434 - 1455 samo v italijanskem Fanu služilo okrog 350 vojakov slovanskega izvora iz najrazličnejših krajev, tudi iz Ljubljane, Celja in Ptuja. Takih mest pa je bilo v Italiji in drugod nedvomno še veliko.^^ CERKVENE ZADEVE Tudi cerkveni prelatje so bili prisiljeni k po- gostemu potovanju. Papeži so potovali na sinode in koncile. Škofje so vizitirali svoje cerkvene pro- vince, spremljali vladarje ali svoje predstojnike na potovanjih, posvečevali cerkve in duhovnike, skli- cevali in obiskovali sinode, raziskovali in razsojali cerkvene spore in podobno. Oglejski patriarhi so precej pogosto obiskovali slovenske dežele v okviru svoje cerkvene province, še pogosteje pa so za nujne dolžnosti pooblaščali sufragane, na primer škofe škofije Pičen v Istri. Le nekaj pri- merov. Pičenski škof Popon Albeck je po Kranj- skem potoval v letih 1181 -1182,1191 in 1200, ko je v stiškem samostanu posvečeval oltarje, podobno v letih 1254 in 1256 pičenski škof Oton, leta 1349 poreški škof Janez in leta 1351 novigrajski škof.'*^ Podobno funkcijo so na Štajerskem in Koroškem ^3 Celjani v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Okrogla miza 1982, ZČ 37, 1983, šl. 1 - 2, sir. 110. ^ S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, sir. 210. Gian M. Varanini, Mercenari ledeschi in llalia nel Trecento: problemi e linee de ricerca, v: Kommunikalion und Mobililäl im Millelaller. Begegnungen zwischen dem Süden und der Mille Europas (11. - 14. Jahr- hunderl), ur. S. Rachewillz in J. Riedmann, Sigmaringen 1995, sir. 159 sl. 4° Prav lam, sir, 167. Prav tam, str. 168, op. 45. F. Gestrin, Migracije Slovanov v Italijo, ZČ 32, 1978, št. 1-2, str. 16 - 17. J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 67, 106, 109, 145; GZL IX, št. 28. severno od Drave opravljali sufragani salzburškega nadškofa, lavantinski in sekavski škofje. Lavan- tinski škof Henrik je na primer leta 1293 posvetil prezbiterij in oltarja v cerkvi samostana v Rad- Ijah.^^ Takšni službeni obiski so bili gotovo že v zgodnejši dobi neredki, vendar imamo največ po- datkov o tem iz poznega srednjega veka, ko so oglejski patriarhi za duhovne, upravne in sodne zadeve v slovenskih deželah postavljali posebne generalne vikarje. Ta dolžnost je bila včasih zaupana pičenskim škofom, večkrat pa so bili za vizitacijske poti, ki so trajale tudi do dva meseca, določeni videmski generalni vikarji, kot nam za leta 1485 - 1487 v svojih slikovitih potopisih poroča Paolo Santonino, ki je spremljal škofa Petra iz Caorla na treh vizitacijah.^^ Isti škof je obiskal slovenske dežele še v letih 1489, 1491 in 1494, leta 1492 v isti funkciji koprski škof, v letih 1498, 1499, 1501, 1502, 1507 koronski škof, v času 1517 - 1520 pa vsako leto škof Caorla Daniel de Rubeis.^^ Dolžnosti so silile k potovanju tudi nižjo du- hovščino - proste, arhidiakone, župnike. Občasno so nekateri dogodki zbrali skupaj večje množice cerkvenih dostojanstvenikov različnih rarigov. Oglejski patriarh Ulrik je leta 1163 k cerkvi v Šent- rupertu na Dolenjskem sklical sinodo, ki so se je udeležili mnogi cerkveni in posvetni gospodje - škofje iz Concordije, Trsta in Trevisa, stiski opat, številni prosti, dekani in župniki, na primer Peter iz Ljubljane.53 Provincialnih sinod, kakršna je bila decembra leta 1309 v Vidmu po nalogu oglejskega patriarha Otobona, so se morali udeležiti župniki patriarhije, arhidiakoni (omenjata se savinjski in koroški) in predstojniki samostanov, kjer se izrecno omenjajo benediktinski opati Rožaca, Možaca, Gor- njega (3rada in Podkloštra. Marca 1335 pa je novi patriarh Bertrand povabil vse opate, priorje, pro- ste, dekane, arhidiakone in župnike svoje dieceze na svojo novo mašo (bil je posvečen šele po izvolitvi) v oglejsko stolnico in za konec maja nato sklical še generalno sinodo.^"* To je le nekaj vzorč- nih primerov živega dogajanja in stalnega gibanja na področju vsakodnevnega življenja Cerkve, ki vključuje še druge komponente - redovništvo in njihovo specifično organizacijo, informiranje v okviru Cerkve, zbiranje in transport dohodkov in drugo. Cerkveni meniški in viteški redovi (cistercijani, kartuzijani, frančiškani, dominikanci, križniki, iva- novci, templarji) so imeli močno centralistično 50 GZM II, št. 75. 5^ Paolo Santonino, Popotni dnevniki 1485 - 1487, Celovec 1992. Janez Höfler, Potovanja oglejskih vizilatorjev na Slo- vensko v poznem srednjem veku. Kronika 30, 1982, št. 3, str. 198 sl. 53 Gradivo IV, št. 462. 54 J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 120, 128. 13 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 organizacijo in njihovi predstavniki so morali po- gosto potovati v redovne centrale ali na generalne zbore. Leta 1279 je bil generalni redovni kapitelj križnikov nemškega viteškega reda pod vodstvom velikega mojstra Hartmana de Helderinge celo v Mariboru,^^ kar pomeni, da so tja prišli pred- stavniki vseh redovnih provinc in verjetno tudi iz oporišč v Sveti deželi. Opatje in priorji cister- cijanskih in kartuzijanskih ustanov iz vse Evrope so se morali udeleževati vsakoletnega generalnega kapitlja v Citeauxu oziroma Veliki Kartuziji (Grand Chartreuse) v Franciji - tudi iz Stične, Kostanjevice ter kartuzij Žiče, Jurklošter, Bistra, Pleterje. Zaradi oddaljenosti od matice so bili naši samostani ude- ležbe občasno oproščeni.^^ Poleg tega so morali predstojniki redovnih hiš pogosto na pot iz drugih razlogov - zaradi rednih dolžnosti, ki so bile ve- zane na določeno redovno postojanko ali zaradi posebnih nalog, ki so jim jih zaupali generalni kapitlji, papeži ali krajevni ordinariji. O tem je ohranjenih obilo dokumentov, kot lahko razbe- remo iz bogatih podatkov v monografijah J. Mli- narica o slovenskih samostanih. Pri organizaciji cistercijanov je bila zelo po- membna povezava med samostanom-filialo in ma- tičnim samostanom, ki jo je ustanovil. Predstojnik matice je bil dolžan opravljati redne vizitacije vsa- ko leto oziroma po potrebi, skrbeti za gospodarsko in duhovno življenje filiale, voditi volitve pred- stojnikov in podobno. Matica stiske cisterce je bil štajerski samostan Rein, s katerim je vzdrževala tesne vezi in od koder so redno pošiljali vizitatorje, Kostanjevica pa je vzdrževala stike z Vetrinjem na Koroškem, od koder je bila poseljena. Vesti o inšpekcijskih obiskih naših redovniških postojank je obilo. Velikokrat so glavnega vizitatorja sprem- ljali še opati drugih samostanov. Ob vLzitaciji ko- stanjeviške opatije leta 1275 sta na primer vetrinj- skega opata Alberta spremljala opat samostana Villars iz Lotaringije in stiski opat Konrad. Konec 14. in v začetku naslednjega stoletja sta bila pri vizitacijah stiškega konventa, ki je bil v hudi no- tranji krizi, ob reinskem opatu kot priči in po- močnika večkrat vetrinjski in kostanjeviški pred- stojnik, leta 1406 pa je samostan obiskal še redovni generalni vikar za Nemčijo.^'' Ogrske cisterce so bile v 12.-13. stoletju ustanovljene neposredno iz francoskih samostanov, zato so morali vizitacije opravljati iz Francije, kasneje pa so to nalogo po- gosto zaupali predstojnikom bližnjih redovnih po- stojank v slovenskih in avstrijskih deželah. Opatijo Topusko v dolini Gline na Hrvaškem so leta 1211 poselili menihi iz Clairvauxa. Francoski vizitatorji so tja gotovo večkrat potovali čez slovensko ozemlje, sredi 15. stoletja pa so zaradi oddaljenosti paterniteto nad Topuskim prenesli na Stično, ki je odslej prevzela vse dolžnosti matice.^^ Slovenske kartuzije so imele kot najstarejše postojanke reda v Srednji Evropi poseben pomen in temu primerni so bili tudi ugled in dolžnosti njihovih priorjev. Ko so od začetka 14. stoletja za- čele nastajati redovne province, je generalni ka- pitelj vsako leto za posamezno provinco določil po dva vizitatorja, katerih dolžnost je bUa obisk vseh postojank v provinci, urejanje gospodarskega živ- ljenja na njih, postavljanje in zamenjava vodilnih oseb, urejanje sporov, kaznovanje in podobno, o čemer je bilo potrebno obveščati generalni kapitelj. To je pomenilo za vizitatorja pogosta in dolga potovanja. Znameniti žički prior Gotfiid je po odhodu v kartuzijo Mauerbach pri Dunaju, Id jo je leta 1314 ustanovil s kolonijo iz Žič, postal prvi vizitator v letu 1335 nastale nemške redovne pro- vince, ki je zajemala vse redovne postojanke od slovenskih dežel prek cele Nemčije, Češke, Ogrske in Poljske do Gdanska. Še dalje pa je ohranil tesne stike z našimi karhjzijami, ki jih je redno vizitiral.^^ Njegov naslednik, žički prior Konrad, je leta 1385 postal vizitator zgomjenemške redovne province, ki je tedaj zajemala slovenske, avstrijske, ogrske, češke in poljske kartuzije (brez nemških), in je dosegel zelo velik ugled znotiaj reda.^O go se vizitacije po teh deželah tudi dejansko izvajale, dokazuje zapis z generalnega kapiüja leta 1391, kjer je razvidno, da je vizitator prior Konrad iz Žič v ogrskem samostanu Tärkany vzel računsko knjigo, nekaj denarja in tri konje, kar je bilo treba raziskati in razrešiti.^* Izjemen pomen pa je bil slovenskim kartuzijam namenjen v času shizme, ki je leta 1378 po dvojni volitvi papeža razdelila zahodno krščanstvo in tudi cerkvene redove na dva dela - eden priznavajoč rimskega in drugi avignonskega papeža. Leta 1391 so na generalnem kapitlju kartuzijanov rimske obedience sprejeli sklep, da bo sedež reda za vse dežele, ki priznavajo rimskega papeža, v Žicah, ker je bila ta po besedah kapitija "po pomembnosti takoj za Grand Charb-euse".^^ To dejstvo je malo znano, imelo pa je izreden pomen za žičko kartuzijo, ki je postala središče reda karhazijanov Italije, Nemčije z Nizozemsko in Belgijo, Ogrske, Češke, Poljske, nordijskih dežel in Anglije. Po- menilo je tudi posebno "prometno gravitacijo" sa- motne doline pod Konjiško goro in z njo ostalega 55 GZMII, št. 44. 56 J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 75, 84, 85, 93, 166, 167, 202; isti, Kartuziji..., str. 9, 137. 57 Prav tam, str. 92, 110, 156, 168, 178, 187, 198, 199, 212. 5^ Prav tam, str. 30, 170, 212, 237; isti, Kostanjeviška opa- tija..., str. 162. 59 J. Mlinaric, Kartuziji..., str. 13, 21 si., 74. si. 60 Prav tam, str. 91, 139 °l Prav tam, str. 141. 62 Prav tam, str. 141 si. 14 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino slovenskega ozemlja. V Žice so se k vsakoletnemu generalnemu kapitlju spomladi zgrinjali priorji iz pol Evrope (le angleški so bili oproščeni, morali pa so pošiljati zastopnike), tja so prihajali in odhajali poslanci papeške kurije in sU iz raznih dežel s poročili vizitatorjev, raznovrstnimi pismi ter denar- nimi prispevki (na kapitlju so leta 1397 za Žiče, ki ; so bile sedež generalnega priorja, zaprosili vse re- ; dovne postojanke za denarno pomoč pri obnovi, { ki je očitno pritekala in dobila rezultat v čudoviti { gotski prezidavi, ki jo lahko občudujemo še da- j nes).^3 2a slovenske kartuzije so redno določali j posebne vizitatorje. Tako so verjetno takoj po vsa- j koletnem generalnem kapitlju, ko so biH tu zbrani, j potovali v Jurklošter, Bistro in Pleterje na vizitacije priorji iz raznih evropskih kartuzij, na primer iz Bologne, Pise, Firenc, Lucce, Rima, Nürnberga, Erfurta, Mainza, Kölna, Trierja, Liibecka, Genta ali celo Holandije. Ugled in pomen Žič v tem času potrjuje dejstvo, da je bil leta 1398 za novega generalnega priorja rimske obedience ter žičkega predstojnika izvoljen Štefan Macone iz MUana, I eden najodličnejših kartuzijanskih priorjev, v mla- j dosti osebni prijatelj svete Katarine Sienske in njen spremljevalec na potovanjih, ki je s svojo diplo- i matsko dejavnostjo veliko prispeval k ponovni • združitvi reda in Cerkve.^"* Živahna dinamika, ki J je slovenske dežele v določenem pogledu postavila , v središče evropskega dogajanja, je trajala skoraj ; dve desetletji, do leta 1410, ko se je zahodna Cer- kev združila in so prenesli sedež vseh kartuzijanov nazaj v Grand Chartreuse. Lahko si predstavljamo, kakšno zanimivost so na naših cestah tedaj predstavljali redno prihajajoči ugledni cerkveni j možje s spremstvom iz tako oddaljenih dežel ali sli z livrejanü papeške kurije ter pomembnih po- svetnih gospodov. Gotovo so bili med potjo ne- redko gostje naših velikašev, na primer v Celju grofa Hermana II., ki so se ga vsako leto na generalnem kapitlju spominjali kot dobrotnika re- da in je zbrane cerkvene dostojanstvenike oskrbo- val z dobrimi ribami. ^5 Predstojnikom samostanov so papeži, generalni ; kapitlji ali krajevni ordinariji (oglejski patriarhi) ; pogosto zaupali posebne naloge, kar je spet terjalo < od njih potovanje, včasih tudi v druge dežele. ; Zadeve s katerimi so se ukvarjali so prav pisane, o tem ne manjka podatkov, navedimo le par sliko- vitih primerov. Leta 1232 je do papeža Gregorja LX. prišla pritožba koroškega vojvode Bernarda o razsipnem gospodarjenju v benediktinskem samo- stanu Sentpavel, nakar je papež pooblastil stiškega ^3 Prav lam, sir. 150. °J Prav lam, sir. 153 sl. ^5 Prav lam, sir. 164, 175. Papež Janez XXIII se ponesreči na poti v Konstanco na koncil. (Österreichiche Geschichte 1440 -1522. Wien 1996, str. 319). opata ter priorja kartuzij Žiče in Jurklošter, da se odpravijo na Koroško in na licu mesta raziščejo zadevo ter krivce kaznujejo s cerkvenimi kaz- nimi.6^ Znameniti žički prior Gotfrid je dobil leta 1312 od oglejskega patriarha Otobona nalogo v zvezi z razširjanjem manihejske herezije v oglejski patriarhiji. Določen je bil za glavnega inkvizitorja in je moral na terenu preveriti govorice, zaslišali sumljive osebe, pridigati proti hereziji ter patriarhu poročati o uspehih.^^ Stiski opat je moral leta 1313 po naročilu oglejskega patriarha skupaj s kosta- njeviškim opatom razsoditi v sporu med tremi slovenskimi kartuzijami ter pobiralci dajatve za križarsko vojno in za papeške legate, plačila česar so bili kartuzijani po svojih privilegijih oproščeni.^^ Papež Klement VI. je leta 1348 v pismu iz Avig- nona pooblastil opata benediktinskega samostana Možac v Furlaniji, da razišče sporno zadevo med mestno občino Ljubljane ter župnikom Matejem glede šentpeterske župnije.^^ Opata kostanjeviške in zagrebške cisterce pa sta leta 1369 po naročilu generalnega kapitlja morala preveriti gospodarsko stanje vetrinjskega vinograda pri Mariboru in sta v pismu iz Vetrinja v Citeaux sporočila, da je ta res slabo donosen in ga je smiselno prodati.'" V za- četku 15. stoletja se je samopašni stiski opat Albert zapletel v spor glede samostanu pridruženih žup- nij. Ker se ni uklonil razsodbi papeža Bonifacija IX., je ta 1403 izrekel nad opatom in konventom izobčenje in Interdikt, kar je pomenilo prepoved opravljanja bogoslužja v samostanu, pridruženih župnijah in podružnicah, prepoved druženja ali pogovora z opatom in sobrati, opravljanja ka- 66 Gradivo V, šl. 568. 67 J. Mlinaric, Kartuziji..., sir. 21 sl. 68 J. Mlinaric, Sliška opatija..., str. 118 - 119. 69 GZL1X, šl. 24. ™ GZM IV, št. 119. 15 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 kršnihkoli del zanje in podobno. Izvedba tega hudega ukrepa je bila poverjena opatu koroškega samostana Osoje, ki si je za pomoč izbral ko- stanjeviškega opata Andreja. Na vrata samostanske in drugih njegovih cerkva ter javne kraje je bilo potrebno nabiti papežev razglas ter poučiti oko- liško duhovščino o potrebnem ravnanju do samo- stanskih. Papež je na srečo svojo kazen še v istem letu preklical, čeprav so mnogi očitki na opata leteli še kasneje. Njegovi lastni redovniki so se pritožili, da je mnogo zdoma, da se na stroške samostana s svojimi ljudmi potika po svetu in da je bil nekoč odsoten več kot devet mesecev.'^* Kot sem skušal prikazati, so številne vsako- dnevne zadeve terjale precej pogosto pojavljanje cerkvenih prelatov na srednjeveških cestah. Poto- vala pa je tudi nižja redovna duhovščina. Pot je re- dovrdke vodila med postojankamu znotraj reda. Potovali so v samostane, kjer je bilo pomanjkanje redovnikov, v nove filialne ustanove ali pa so bili prestavljeni drugam iz posebnih vzrokov, kot gostje ali kazensko. Leta 1393 so na primer meniha Fri- derika iz Bistre poslali kot gosta v Schnals na Tirol- skem, v Bistro pa je prišel menih iz kartuzije v Le- welu na Ogrskem, Štefan iz Žič je moral leta 1398 v Olomouc na Moravskem, 1402 pa menih Nikolaj iz Bistre v Gent v Flandriji, od koder je kot gost prišel drug menih. ■^^ jgko je bila sestava srednjeveških samostanov izrazito pisana, internacionalna, v naših kartuzijah in cistercah zasledimo menihe iz Češke, Ogrske, Italije, Nemčije, Francije, celo Holandije. Lz Žič in Jurkloštra so morali leta 1328 vse francoske menihe poslati nazaj v Francijo ker so se bali trenj v času dveh papežev - nemškega in francoskega.^^ g potujočimi menihi so krožile tudi knjige. Zapisi generalnega kapitlja se večkrat nanašajo na terjatve vrednih rokopisov med samostani. Leta 1386 so ukazali predstojniku kartuzije v Brnu, da mora nek kodeks, last Žič, poslati v Mauerbach pri Dunaju, iz ogrskega samostana Tärkany pa so morali v Žiče vrniti tri knjige ali plačati njih vrednost.'''* Novi redovniki iz posameznih samostanov so morali po- tovati tudi na posvetitev h krajevnemu ordinariju, v naših deželah k oglejskemu patriarhu. Na prošnjo iz Žič in Jurkloštra, da je pot do patriarha "težavna in dolga", sta patriarh in papež Urban VI. v drugi polovici 14. stoletja dovolila posvetitev menihov s strani kateregakoli nadškofa ali škofa, nakar so Lz štajerskih kartuzij hodili na posvetitve k bližjima lavantinskemu in sekovskemu škofu, kasneje pa k ljubljanskemu, ki je precej časa bival v Gornjem Gradu75 ^1 J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 182, 187. "j- J. Mlinaric, Kartuziji..., str. 146, 153, 159 "3 Prav tam, str. 23. ^4 Prav tam, str. 139. "5 Prav tam, str. 92, 93, 174. POTOVANJA ZNAMENITIH OSEBNOSTI PO SLOVENSKEM Tudi na naših srednjeveških cestah so se po- javljali sprevodi znamenitih osebnosti na poto- vanjih. O njih izvemo predvsem na osnovi podat- kov o krajih izstavitve listin, ki seveda dokumen- tirajo le drobec tedanjega dogajanja. A tudi tako imamo ohranjenih nemajhno število dokazov o obiskanosti naših dežel, tudi s strani evropsko pomembnih političnih osebnosti tistega časa. Delno je pri tem imela pomen prometno-tranzitna vloga slovenskega ozerrJja, predvsem v smeri proti Italiji, v največ primerih pa je šlo za obhode lastnih posesti oziroma dežel, na katerih so mogočni gos- podje podeljevali fevde, potrjevali in izdajali pri- vilegije mestom in samostanom, razsojali sodne zadeve in podobno. Prometnica iz Furlanije skozi Kanalsko dolino proti nemškim deželam je bila ena od pomembnih alternativnih povezav Italije s Srednjo Evropo, zato so se je večkrat, predvsem v 12. - 13. stoletju, po- služevali tudi nemški cesarji. Omenimo naj, da je v neposredni bližini slovenskih dežel, v Ogleju in z nadaljevanjem v Čedadu, aprila-maja leta 1232 zasedal veliki državni zbor pod vodstvom cesarja Friderika II., na katerem se je ta pobotal s sinom kraljem Henrikom VII. in potrdil veliki knežji pri- vilegij "Statutum in favorem principum", ki ga je leto prej izdal njegov sin. Tega bleščečega do- godka se je udeležila množica knezov cesarstva, vključno s koroškim vojvodom Bernardom Span- heimom in goriškim grofom Majnhardom III, goto- vo pa ga niso izpustili tudi drugi gospodje s so- sednjega slovenskega ozemlja, ki so kaj dali na svoj ugled (na primer stiski opat, ki je ob tej pri- ložnosti dobil od cesarja potrditev privilegija za svojo hišo).''6 Cesar Friderik 11. je potoval maja leta 1235 z bleščečim spremstvom, v katerem po bese- dah očividca ni manjkalo bogato obloženih vozov, celo kamel, dromedarjev in leopardov ter njegove saracenske garde, skozi Kanalsko dolino. Beljak in Breze v Nemčijo, drugič pa konec decembra 1236 po isti poti z vojsko proti Dunaju.^'' Oglejski pabiarh Bertold Andeški (1218 - 1251), ena najvplivnejših osebnosti cesarstva v tistem ča- su, je najmanj 13-krat potoval po naših deželah, včasih po več mesecev, in se pogosto mudil na svojih posestih v Kamniku in Slovenj Gradcu. Jeseni in pozimi leta 1228/29 je obiskal naše kraje v spremstvu svojega brata Otona VIL, meranskega 76 MHDC IV/1, št. 2043, 2044, 2045, 2046, 2047, 2048, 2049, 2050; F. Schumi, UBK II, št. 74; prim. P. Štih, Goriški grofje..., str. 29; A. Jaksch, Geschichte Kärntens bis 1335, Band I, Klagenfurt 1928, str. 370 si. 77 MHDC IV/1, št. 2104, 2105, 2106, 2131; A. Jaksch, Ge- schichte Kärntens..., str. 387 si. 16 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino vojvode in palatinskega grofa Burgundije, leta 1238 pa v spremstvu škofa iz cesarskega mesta Speyer ter svojega nečaka vojvode Otona Vlll/^. Avstrijski vojvode Babenberžani, ki so leta 1192 po izumrtju Traungaucev podedovali štajersko Voj- vodino, so svojim obsežnim in strateško pomemb- nim posestim na Slovenskem posvečali precej pozornosti. Leopold VI. jih je obiskal v letih 1195, 1209,1213,1224 in 1227, ko se je mudil v Mariboru ter ob zadnjem obisku v uglednem spremstvu pri- sostvoval posvetitvi novozgrajene cerkve v kar- tuziji Jurklošter, ki jo je sam ponovno ustanovil.''^ Velik dogodek so bili gotovo tudi obiski njegovega znamenitega sina Friderika 11. "Bojevitega"(1230 - 1246), ki se je leta 1235 zadrževal na Fhiju, 1240 v Mariboru in 1241 v Kamniku.^'' Koroški vojvode Spanheimi so imeli obsežne posesti na Kranjskem in ambicije, da tu uveljavijo deželno gospostvo, ki jim ga ob hudih konku- rentih ni uspelo polno uveljaviti na Koroškem. Predvsem vojvoda Ulrik 111. (1256 - 1269) je temu cilju posvetil večino svoje energije in ga po letu 1250 takorekoč vsakoletno zasledimo na Kranj- skem, včasih po večkrat na leto ali po več mesecev skupaj (več kot 26 obiskov). Najpogosteje se je mudil v Ljubljani, Kostanjevici, Skofji Loki, Kra- nju.81 Ko je leta 1270 njegova vojska zasedla Koroško in Kranjsko je jeseni istega leta osvojene dežele obiskal "silni in odlični" češki kralj Otokar II. Pfemysl. Preko Slovenj Gradca, kjer je izdal dve listini za kartuzijo Žiče, in verjetno skozi Celje, je prišel na Kranjsko. S številnim spremstvom doma- čega plemstva se je 22. novembra mudil v Ko- stanjevici, kjer je bUa pokopana njegova teta Juta, žena vojvode Bernarda Spanheima, in 24. no- vembra v Stični.82 Na nadaljnji poti proti Koroški (6. decembra je že v Beljaku) se je gotovo ustavil v drugih pomembnih središčih svojega gospostva: Ljubljani, Kamniku, Kranju. Goriško-tirolski grofje, ki so se v drugi polovici 13. stoletja skokovito prebili med vodilne kneze cesarstva, so si vztrajno prizadevali za utrditev oblasti tudi v slovenskih deželah, predvsem na Kranjskem. Majnhard II. (1258 - 1295), tirolski grof, gospod Kranjske in od leta 1286 koroški vojvoda. 78 Gradivo V, šl. 488, 497, 699; M. Kos, Oglejski patriarhi in slovenske pokrajine do srede 13. stoletja s posebnim ozirom na vlado patriarha Bertolda iz rodovine Andechs, ČZN 13, 1917, str. 8 sl. GZM I, št. 37, 47 51 56, 57, 61, 62; J. Mlinaric, Kartuziji..., str. 118 sl. Gradivo V., št. 629, 737, 765; GZM 1, št. 67. Glej seznam listin vojvode Ulrika III. pri Walter Höf- lechner. Zum Urkundenwesen der Herzöge von Kärnten bis 1269, Carinthia I 159, 1969, str. 112 sl. F. Schumi, Archiv für Heimatkunde (=AH) 1, Laibach 1882/3, Str. 135, št. 64; GZM II, št. 21; J. Mlinaric, Stiska opatija... , str. 113 - 114. je pripeljal svojo hišo na višek ugleda, ki se odraža tudi v njegovi poroki z vdovo nemškega kralja Konrada IV. in materjo zadnjega Staufovca Kon- radina. Ljubljano, središče svojega kranjskega gos- postva, je obiskal v letih 1277, 1283 (2x), 1288 (2x - ob prvem obisku pozinu v spremstvu svojih štirih sinov) in zadnjič decembra 1294, medtem ko je januarja 1291 potoval s Koroške skozi Radlje v Ma- ribor na srečanje s svojim zetom, avstrijskim vojvodo Albertom in svojimi vnuki.83 Majnhardov brat, goriški grof Albert in njegovi nasledniki so gradili lastno deželo na svojih dolenjskih in belo- kranjskih posestih. Na postojankah v Metliki, Črnomlju, Mehovem in v Žužemberku so se po- gosto zadrževali predvsem konec 13. in v začetku 14. stoletja (v letih 1286, 1290, 1293, 1295, 1297, 1300,1303,1306,1307,1313).84 Precejšnjo težo je našim deželam dajal tudi Henrik Goriško-tirolski (1295 - 1335), tirolski grof, koroški vojvoda in v času 1307 - 1310 češki kralj, ki je nekajkrat obiskal svoje kranjske posesti in po- toval čez slovensko ozemlje. Leta 1313 se je na Kranjskem mudil več mesecev, 3. septembra pa je v Ljubljani umrla njegova žena Ana iz češke kra- ljevske hiše Premyslidov, hči kralja Wenzla II. Svoje glavno mesto na Slovenskem je obiskal vsaj še dvakrat - jeseni 1317 ter leta 1324.«^ Po prevzemu neposredne oblasti nad Koroško in Kranjsko leta 1335 so morali Habsburžani kot že prej Štajersko (Maribor v letih 1285, 1302, 1316, 1326, 1327)86 ^^jji ostale naše dežele večkrat po- častiti z vladarskimi obiski. Zaradi razsežnosti šte- vilnih habsburških dežel se je intenzivost njihove prisotnosti tu v primeri z deželnimi gospodi prej- šnje dobe močno zmanjšala. Ob koncu 14. in v za- četku naslednjega stoletja pa je bila njihova aktiv- nost tesneje vezana na naše kraje, kajti v Pristavi pri Stični in Ljubljani je zadnja desetletja svojega življenja preživela Virida Visconti iz znamenite vladarske dinastije MUana, žena Leopolda III. in mati štirih habsburških vojvod (umrla pred letom 1414, pokopana v Stični).87 Rezultat teh stikov je bUa npr. tudi obnova mestne šole pri Šmiklavžu v Ljubljani, ki jo je leta 1418 ponovno ustanovil 83 H. Wiesflecker, Die Regesten..., št. 194, 388, 389, 390, 391, 394, 395, 567, 568, 569, 603, 703, 704, 901, 902, 903; GZL I, šl. 104, 105; GZL IX, šl. 7. 84 F. Komatar, Das Schloßarchiv in Auersperg, MMK 18, 1905, št. 16, 17, 18, 19, 22; F. Schumi, Urkunden und Regesien zur Geschichte des 14. Jahrhunderts, AH II, Laibach 1884, 1887, str. 244, št. 7; P. Štih, Goriški grofje..., str. 127 sl., 111, 132 sl. 85 MHDC VIII, šl. 151, 153, 157, 172, 128, 180, 182, 374, 375, 376; GZL X, šl. 17; F. Komatar, Ein Copialbuch..., št. 18; isti. Das Schloßarchiv in Auersperg..., št. 24; J. Mlinaric, Kartuziji..., sir. 131-132, op. 120 in 128. 86 GZM II, št. 57, 100; GZM III, šl. 39, 80, 83, 84. 87 J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 183 sl., 204 sl. 17 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 Viridin sin vojvoda Emest Železni.^^ ITabsburžani so se v naših deželah mudili od konca 13. do kon- ca 15. stoletja dokazano vsaj 28-krat, potrebno pa je še enkrat pristaviti, da so ti obiski dokumen- tirani predvsem na osnovi ohranjenih listin in so bili gotovo bolj pogosti, kar nam dajo slutiti tudi izjave v dokumentih, na primer, da bo vojvoda določeno zadevo uredil, "ko bom naslednjič v Ljubljani", ali "kot sem ukazal, ko sem bil zadnjič tam". Različni člani dinastije so po prevzemu Kranjske leta 1335 potovali po naših krajih in se zadrževali v Ljubljani ali drugih mestih glede na vire v letih 1335, 1338, 1350, 1360, 1363 (Maribor), 1370, 1374 (2x), 1377, 1396, 1399, 1403, 1405, 1414, 1421, 1423, 1436 (Trst), 1441 (Slovenj Gradec), 1444, 1447 (Maribor), 1449, 1457, 1462.^9 Posebej bleščeč je bil v letu 1360 obisk enega najsposobnejših, ambicioznih in ekstravagantnih članov družine, Rudolfa IV., ustanovitelja Novega mesta. Njegovo izjemno ugledno spremstvo so sestavljali oglejski patriarh Ludvik della Torre, salzburški nadškof Ortolf, lavantinski, sekovski, krški, pasavski, frei- sinški in chiemseejski škofje, Majnhard 111. tirolski grof in mejni grof Brandenburške, goriški grofje Albert IV., Majnhard Vil. in Henrik 111., grof Oton Ortenburški, grof Ivan Pfanberški, člani družin Walsee, Auffenstain, Liechtenstein, Stubenberg in številni drugi. Celotna povorka je preko Gradca in Maribora prispela v Celje, kjer so se 24. marca zbrali pri Ulriku in Hermanu Celjskih, nato pa vključno z njima krenila proti Ljubljani. Tu so gospodje bivali od 27. marca do 4. aprila in vojvoda Rudolf je sprejel poklonitev cerkvene in posvetne gosposke, med njimi predstojnikov samostanov Bistre in Stič- ne, ljubljanske križniške komende, bratov Turjaških in mnogih drugih, katerim je potrdil privilegije.^^ 16. aprila je bil vojvoda že na Dunaju. Leta 1363 pa je ponovno potoval čez naše dežele - na poti iz Brixna (20. februarja) prek Beljaka (24. februarja) na Dunaj se je 11. marca mudil v Mariboru in več dni SLGmdcu..^}___________________________ II GZL III, šl. 34. ^9 F. Komatar, Eir\ Copialbuch..., šl. 47, 61, 62, 65, 68, 69, 71, 72; GZL III, št. 9, 40-43, 56, 57; GZL IX, št. 27, 44, 45, 48, 62, 74; GZL X, št. 44, 45, 49; GZM XIII, št. 3; Josef von Zahn, Austro-Friulana, Fontes rerum Austriacarum 40, Wien 1877, št. 31, 51; J. Mlinaric, Kartuziji..., str. 131, 133; isti. Stiska opatija..., str. 184, 196-197 op. 105; Jože Koropec, Srednjeveško gospostvo Slovenj Gradec, CZN N.V. 14, 1978, str. 23. 9" F. Komatar, Ein Copialbuch..., št. 46, 47; isti. Das Schloßarchiv in Auersperg, MMK 19, 1906, št. 127; GZM XIII, št. 2; Alfons Huber, Geschichte des Herzogs Rudolf IV. von Österreich, Innsbruck 1865, sir. 189; J. Mlinaric, Kartuziji..., str. 133; isti. Stiska opatija..., sir. 146 - 147. 91 A. Huber, Geschichte..., str. 204; GZM IV, št. 99. Rudolf IV. Habsburški. Posebej je bil "angažiran" v naših deželah zadnji srednjeveški Habsburžan Friderik V. (111.), od leta 1440 nemški kralj in 1452 cesar, predvsem zaradi znamenitih sporov s Celjani in boja za nji- hovo dediščino. Še kot mlad vojvoda je leta 1436 v spremstvu 50 plemičev (med njimi Zigmunda Windischgrätza) prek slovenskega ozemlja potoval na romanje v Palestino, kamor je 9. avgusta odplul iz Trsta in na Božjem grobu 9. septembra prejel vi- teško čast^^ Kasneje so ga politične zadeve še več- krat pripeljale v naše kraje - leta 1444 se je mudil v Ljubljani, Trstu, Kamniku, leta 1447 v Mariboru, 1449 spet v Ljubljani.93 Najdaljše je bilo njegovo skoraj polletno bivanje na Slovenskem po smrti Ulrika Celjskega v letu 1457, ko je s svojo osebno prisotnostjo in "velikodušnim" pristopom skušal pridobiti na svojo sh-an bivše celjsko plemstvo in uradnike ter si tako zagotoviti celjsko dediščino. Teden dni v februarju je preživel v Slovenski Bistrici, nato mesec in pol v Celju, kjer ga je 30. aprila napadel Jan Vitovec in se je rešil le z begom na zgornji celjski grad. Del maja je bival v Ljubljani, v prvi polovici junija v Kranju in nato prek Radovljice in verjetno Korenskega sedla prešel na Koroško, kjer je preživel nadaljnjega pol leta.^^ Leta Fritz Posch, Kreuz-, Pilger-, Minne- und Studienfarten von Sleirern im Mittelalter, v: Steirer in aller Welt, Zeilschrift des historischen Vereines für Steiermark, Sonderband 17, Graz 1971, str. 11. 93 F. Comalar, Ein Copialbuch..., šl. 72; GZL III, št. 56, 57; GZL IX, št. 74; J. Chmel, Regesta chronologico-diplo- malica Friderici Romanorum Imperatoris (Regis IV.), Wien 1859, sir. 160-161, 231 - 232, 265. 94 Ernst Birk, Urkunden-Auszuge zur Geschichte Kaiser Friedrich des III. in den Jahren 1452 - 1467 aus bisher unbenutzten Quellen, Archiv für Kunde österreichicher Geschichtsquellen X, Wien 1853, str. 201 sl. 18 KRONIKA 1997 časopis za slovensko kraievno zgodovino 1462 je bil spet na Slovenskem - ob grozeči vojni z Ogrsko je za 28. junij sklical v Mariboru deželni zbor štajerskih, korošldh in kranjskih stanov in po več kot tednu bivanja tam obiskal še Celje.^^ Nedvomno so se lahko tudi pohodi Celjanov po blišču primerjali s katerimikoli drugimi vodilnimi evropskimi odličniki. Navsezadnje so bili v naj- ožjem sorodstvu s kraljem in kasneje cesarjem Si- gismundom, Herman II. je bil njegov najpomemb- nejši diplomat, ki ga je pošiljal po Evropi, in s sinom Friderikom sta kralja pogosto spreniljala na potovanjih.96 od leta 1436 so bili Celjani državni knezi cesarstva in hkrati v vrhu plemstva na Ogrskem z visokimi državnimi službami (Herman II. je bil v letih 1406 - 8 in 1423 - 35 slavonski ban).97 Ulrik II. je bil v letih 1438 - 39 celo državni upravitelj kralja Albrehta Habsburškega na Češkem z izjemnimi pooblastili, od leta 1445 slavonski ban in kmalu kot skrbnik mladoletnega kralja Ladislava Posthumusa prvi med prvaki na Ogrskem in v Avstriji.98 Ugled Celjanov v evropskem merilu dokazuje leta 1430 Ubikovo romanje v Santiago de Compostela, ko sta ga z velikimi častmi sprejela aragonski in nato kastüjski kralj, njegovo spremstvo "60 konjenikov, bogato opremljenih plemičev" (gotovo še enkrat toliko spremljevalnega osebja), pa je celo zbudilo pozornost kastiljskih kronistov.99 Kot smo že omenili, je tranzitni pomen slo- venskih dežel vplival na raznovrstne oblike pro- metnih tokov, ki so prečili naše ozemlje v smeri proti zahodu. Predvsem burno politično dogajanje v sosednji Italiji je v poznem srednjem veku pri- peljalo skozi naše dežele na vojnih pohodih tudi pomembne kronane glave. V 14. stoletju se je večkrat vpletal v politične zadeve v Italiji ogrski kralj Ludvik 1. Veliki, ki je pri tem nekajkrat prečkal slovensko ozemlje. Na dveh znamenitih pohodih proti Neaplju, ki sta osupnila Italijo, je potoval tu čez novembra 1347, ko ga je v Furlaniji z velikimi častmi in gostoljubnostjo sprejel patriarh Bertrand, ter junija 1350, obakrat tudi ob po- vratku.^00 Posebej velikopotezen pa je bil pohod v vojni proti beneški republiki v letih 1356-58, ki je Ludviku prinesla Dalmacijo in pripeljala do ob- 95 Prav lam, sir. 385-386; GZM VII, šl. 107, 108, 109. 96 Glej Nada Klaič, Zadnji knezi Celjski v deželah sv . Krone, Celje 1991, sir. 35, 41; P. Štih, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celj- ske, v: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996, str. 236. 97 Prav tam, str. 35. 98 P. Šlih, Celjski grofje..., sir. 248; N. Klaič, Zadnji knezi Celjski..., str. 80 sl.; J. Orožen, Zgodovina Celja in okolice 1, sir. 227 sl. Ignacij Voje, Romanje Ulrika II. Celjskega v Komposlelo k sv. Jakobu, ZČ 38, 1984, šl. 3, sir. 225 sl. ^"^ Moriz Werlner, Itinerar des Königs Ludwig 1., Vjeslnik kr. hrvalsko-slavonsko-dalmatinskog zemaljskog arkiva, Zagreb 1903, str. 121, 123; J. Zahn, Auslro-Friulana, št. 130, Str. 147. sežnih vojaških akcij v Furlaniji in Benečiji ter velikega obleganja Trevisa. Ludvik je predhodno sklenil zvezo z goriškima grofoma Albertom in Majnhardom, oglejskim patriarhom ter avstrijskim vojvodo Albertom, katerih ozemlja je moral preč- kati. V Zagrebu se je v začetku junija 1356 zbrala ogromna vojska, ki je po različnih virih štela 40 - 60.000 mož, kar ob vsem srednjeveškem preti- ravanju pomeni zelo veliko, gotovo čez 10.000 vo- jakov. Samo predhodruca, sestavljena večinoma iz nemških najemnikov, naj bi štela nekaj tisoč mož. Med njimi je bilo mnogo pustolovcev iz naših dežel - Ivan Kamniški, Janez Šteberški, Kolenc iz Ljubljane.!*^^ Sam Ivan Kamniški se je pridružil pohodu s 100 oboroženimi jezdeci.^O^ Glavnina vojske s kraljem je prečkala naše kraje med 4. junijem ter 4. julijem, ko so že biH pred Cone- glianom v Benečiji.^03 q samem poteku prehoda ni podatkov, verjetno pa jih je pot vodila iz Za- greba čez Dolenjsko ter mimo Ljubljane ali čez Bloke na Postojno, Gorico in v Furlanijo. V vojnih operacijah, ki so se vlekle več kot leto in pol do februarja 1358 ter jih je kralj v nadaljevanju vodil iz Ogrske, je slovensko ozemlje predstavljalo glav- no zaledje in tu čez so potovale okrepitve in vračajoči vojaški oddelki, sli z ukazi in diplomatske misije. Zelo podobni dogodki so se ponovili čez pol stoletja. Ogrski kralj in pravkar izvoljeni nemški kralj Sigismund se je leta 1411 zaradi Dal- macije zapletel v vojno z Benetkami. V zavez- ništvu z ortenburškim grofom Friderikom in go- riškim grofom Henrikom, ki sta imela tudi po- membni vlogi v dogajanju, je 11. novembra tega leta iz Ogrske krenila velika vojska, ki je po besedah samega kralja štela 10.000 konjenikov (gotovo še ogromno število pešakov in sprem- ljevalnega osebja) in 28. novembra preko naših krajev vdrla v Furlanijo.^''^ Slovensko ozemlje je bilo ponovno aktivno vključeno v operacije, zaradi udeležbe Ortenburžanov, Goriških in Celjanov verjetno tudi pri nudenju najemniških vojaških oddelkov. Vojskovanje in živahna diplomacija sta leto in pol terjala potovanja slov in poslancev na bojišče ter med Budimom in Benetkami. Kraljev tast Herman II. Celjski se je angažiral v diplomaciji in 1. novembra 1412 vodil pogajanja z Benečani v S. Rutar, Kämpfe krain. Adeliger..., kol op. 32, str. 185. ■'"^ Josip Žonlar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 41. Dane Gruber, Borba Ludvika I. s Mlečanima za Dal- maciju (1348 - 1358), Rad JAZU 152, 1903, str. 87 sl.; M. Werlner, Ilinerar..., str. 127. Maria Wakounig, Die Auseinandersetzungen zwischen der Serenissima und der ungarischen und römischen König Sigismund von Luxemburg, Bericht über den achtzehnten österreichischen Hislorikertag, Veröffent- lichungen des Verbandes Österreichischer Geschichts- vereine 27, 1991, Str. 197, op. 24. 19 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 Postojni.l^^ Istega meseca je z vojsko potoval v Furlanijo tudi sam kralj Sigismund. Iz Zagreba je prek Dolenjske prišel pred Ljubljano, kjer mu zaradi napetih odnosov s Habsburžani 30. no- vembra niso pustili v mesto. Ker mu nasilni vdor v Ljubljano ni uspel, je pohod nadaljeval in bil 10. decembra že pred Gorico. V času intenzivnih mirovnih pogajanj v začetku naslednjega leta, ki so privedla do petletnega premirja, se je januarja mudil pred Koprom in marca v Trstu.l'^^ Takšnih pohodov, čeprav manj velikopoteznih, je bilo na glavnih tranzitnih prometnicah čez slovensko ozemlje gotovo precej. Med njimi so bili tudi križarski, kot bomo videli v nadaljevanju. Pri pregledu itinerarjev velikašev, ki so potovali po Slovenskem, ugotovimo zanimivo dejstvo, da so naše dežele pogosto obiskovali jeseni (novemb- ra, decembra) in celo pozimi (januarja, februarja), ko bi pričakovali najbolj neugodne razmere z deževji, snegom in blatom. Ker je bilo za ugledne osebnosti v tistem času skoraj pravilo, da so imeli v spremstvu vozove z vsem potrebnim za zago- tovitev ustreznega ugodja^^^^ (sami so sicer jezdili), bi lahko sklepali, da so bili tedanji vozovi zelo trpežni in usposobljeni za slabe vozne razmere aU pa ceste niso bile tako slabe, kot si navadno predstavljamo. Morda so jih ob njihovih obiskih posebej sproti usposabljali za prehod. ROMANJA Izmed vseh oblik potovanj oziroma gibanj pre- bivalstva so romanja zajela najširši spekter sred- njeveške družbe, od najvišjih vladajočih krogov prek plemstva, bogatega meščanstva in obrtnikov do kmetov, služabnikov in hlapcev, kar je na osnovi ohranjenih testamentov iz Pirana živo prikazal F. Gestrin.l''^ Osnovni motiv za romanja je bil sicer verski, vendar so se mu pridruževali najrazličnejši nagibi - od želje po potovanju, pustolovščinah, spo- znavanju tujih krajev, do bega pred raznimi tego- bami doma. Srednjeveško božjepotništvo se močno ujema z definicijo sodobnega turizma, zato ga naj- lažje primerjamo z današnjimi turističnimi poto- vanji in bi ga lahko smatrali za njegove začetke. Najbolj znana romarska središča, o katerih ima- mo tudi za naše dežele najzgodnejše vesti, so bila Rim, Santiago de Compostela in Jeruzalem. ^"9 Moč- 105 Pj3^ (gjj,^ J99 10° Wilhelm Allmann, Regesla Imperii XI, Die Urkunden Kaiser Sigismunds (1410 - 1437), Innsbruck 1896, sir. 24. 1^' S. Piggott, Wagon, Chariot and Carriage, Simbol and Status in the History of Transport, Thames and Hudson 1992, sir. 142 sl. "° F. Gestrin, Piranska popotovanja v 15. stoletju. Kronika 23, 1975, str. 74sl. 109 Grof Sigfrid, prvi Spanheim na Koroškem, je leta 1065 umrl na povratku z množičnega romanja v Jeruzalem, no spodbudo potovanjem v Jeruzalem so dali kri- žarski pohodi od konca 11. do konca 13. stoletja, v katerih so se združevali religiozni motivi z željo po avanturah in bojevanju. Slovenske dežele so imele v zgodnji križarski dobi precejšen pomen kot tran- zitno območje za pohode prek Balkana proti Bizan- cu in dalje. Naše ozemlje so prečile tudi nekatere večje vojske. Le nekaj primerov. Grof Raimond Toulouški je leta 10% vodil južnofrancoske križarje čez severno Italijo in po nekdanji rimski cesti Oglej - Tarsatika prek slovenskega Krasa proti Reki in dalje v Dalmacijo. Pet let kasneje je sledila velika vojska iz Lombardije pod vodstvom milanskega nadškofa, ki je prečila Kranjsko in potovala ob Savi do Beograda in dalje.H" Gotovo so v nadaljnjih dvesto letih po teh poteh potovale še številne manjše skupine križarjev, ki jih zgodovina ni zabe- ležila. Križarske pustolovščine pa so se udeležili tudi mnogi plemiči različnega ranga s slovenskega ozemlja - grof Podravske marke Bernard Spanheim leta 1147, Majnhard in Albert Šumberška leta 1147 oz. 1162, grof Albert Višnjegorski leta 1189, grof Oton II. Ortenburški leta 1197, Rajnbert Cmureški leta 1218, Engelbert Turjaški okrog leta 1220 idr.l" Ni dvoma, da so imeli uglednejši med njimi veliko spremstvo, v katerem so bili ljudje iz naših dežel. Romarji v Sveto deželo (Österreichische Geschichte 1440-1522. Wien 1996, str. 40). Vsaj od konca visokega srednjega veka (13. sto- letja) so romanja v večji meri zajela tudi širše sloje. Na to kaže ustanavljanje hospicev, ki so v tem času nastajali ob nekaterih tranzitnih cestah fx) Slovenskem - na Ljubelju, v Podljubelju, v Spi- taliču v Tuhinjski dolini, pri Zidanem mostu.H^ V več virih iz srede 13. stoletja se omenja, da so bila njegova žena Rikarda Lavantinska pa je konec stoletja romala v Santiago - Gradivo III, šl. 415. 110 Steven Runciman, A History of the Crusades 2, Penguin Books 1990, sir. 19. 111 Gradivo IV, št. 235, 237, 241, 244, 245, 756, 897; Gradivo V, št. 289, 290; F. Schumi, UBK I, sir. 118, št. 124. 112 MHDC IV/1, št. 1460, 2184, 2461, 2743; J. Mlinaric, Kartuziji Žiče in Jurklošter, str. 228. 20 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino ta zavetišča namenjenia "revnim potujočim" ("transeuntibus pauperibus"), pri čemer so verjetno mišljeni v prvi vrsti romarji. Pri ljubeljskem hos- picu se leta 1239 izrecno navaja, da morajo vetrinjski menihi nuditi ogenj, slamo in toplo sobo potujočim revežem in romarjem ("transeuntibus pauperibus et peregrinis"). V Trstu, od koder so odpluli, se romarji iz slovenskih (in drugih slo- vanskih) dežel menda prvič omenjajo že leta 1233.^^3 Sicer je konkretnih ohranjenih vesti o posameznikih, ki so romali iz naših krajev malo, so pa vzorčni primeri gotovo živahnega dogajanja. Plemič Rajnbert Mariborski je leta 1314 romal v Rim in pred odhodom za svojo srečno vrnitev izdal darovnico v korist samostana Žiče.^^4 ^glo slikovit je primer mariborskega meščana Janeza Cirola. Leta 1341 je romal v Jeruzalem in na po- vratku umrl v mestu Rethymnon na Kreti, v hiši tamkajšnjega meščana, po rodu Nemca. O tem je v Maribor pisno sporočil beneški dož Bartolomej Gradenigo, nakar je vdova umrlega v soglasju z mariborskim mesbnim svetom pooblastila meščana Ulrika, da je odšel v Benetke in prevzel zapuščino umrlega. Lg^a 1434 je na Božji grob romala skupina plemičev iz avstrijskih dežel, med njimi Ulrik z Viltuša in Henrik s Kunšperka, ki je med potjo v Egiptu prišla v mameluško ujetništvo. Iz Kaira so avstrijskemu vojvodi Albrehtu poslali prošnjo za pomoč, ki je potovala prek Benetk in jo je vojvoda prejel s posredovanjem doža Francisca Foscarija.^^6 Paolo Santonino v svojih znamenitih dnevnikih iz let 1485 - 87 omenja župnika Jakoba na Ponikvi pri Celju, o katerem pravi "čeprav je še mlad, je bil že v Jeruzalemu in zelo dobro pozna tiste svete kraje..."117 Na obseg in ekonomski pomen dejavnosti, ki so bile v zvezi z romanji, kaže dogovor med Trstom in Koprom iz leta 1423, da ne bosta drug drugemu ovirala "posla" z romarji in jim bosta dovolila prosto izbiro kraja (pristanišča) za začetek potovanj.^18 5 konca tega stoletja imamo tudi ne- kaj številčnih podatkov o romarjih, ki so odpluli iz Trsta in lastnikom ladij ter mestu prinašali velike dobičke. Maja leta 1492 se jih je vkrcalo 52, janu- arja 1493 241, januarja 1495 140, maja istega leta 80, maja 1497 76, maja 1498 308 itd. Leta 1525 je skupno število znašalo 2478 romarjev.^ ^9 Qede na Simon Rutar, Krains mittelalterliche Handelsbe- ziehungen zu den Städten an der adriatischen Küste, MMK III, 1890, Str. 80. \\t GZM III, št. 31. "5 GZM IV, št. 20, 21. MHDC XI, št. 140. Paolo Santonino, Popotni dnevniki 1485 - 1487, Celovec 1991, str. 87-88. ° F. Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, SAZU, Dela 15, Ljubljana 1965, str. 80. "9 s. Rutar, o.e., str. 80 - 81. ta Števila je očitno šlo za ljudi iz širokega zaledja jadranskih pristanišč in ne le iz naših dežel - ver- jetno še iz Hrvaške, Ogrske, avstrijskih dežel. Češke in morda Poljske. Pri tem se spet pokaže izrazit tranzitni značaj našega ozemlja, čez kate- rega so vsi ti romarji morali potovati, čeprav o tem v virih praktično nimamo nobenih vesti, ker so bili najbrž na cestah preveč vsakdanji pojav. Glavna tri romarska središča so tudi v poznem srednjem veku ostala popularna. Obiski Rima so bili tako množični, da so slovenski in hrvaški ro- marji imeli tam že pred letom 1441 svojo bra- tovščino, ki je skrbela za romarje, od leta 1453 pa svoj hospic in cerkev sv. Hijeronima.^^O y j^j^ jg leta 1430 romal tudi Friderik Celjski, njegov sin Ulrik II. pa istega leta v Santiago.^^^ Najkasneje od 14. stoletja so se romarji usmerjali še v Porenje (Aachen, Köln, Trier)^^^ in v 15. stoletju v italijan- ska božjepotna središča - Assisi, Loretto, Padovo, Bari.123 Y Porenju so Slovenci ustanovili v aachen- ski stolnici že konec 14. ali v začetku 15. stoletja svoj oltar, mesti Ljubljana in Kranj pa sta leta 1495 zagotovili tudi lastnega duhovnika z rednim do- hodkom.^^ V Kölnu so imeli Slovenci takorekoč svoje narodno zavetišče v hospicu Ippervvald (iz 14. stoletja), kjer se je včasih zadrževalo 600 in več romarjev iz različnih dežel.^^^ Po dosedanjih ugotovitvah so morali romarji prispevati znaten delež k pisanosti in vrvežu na glavnih srednjeveških prometnicah. Najpogosteje so potovali v skupinah, peš, in pot do Kölna in nazaj je na primer trajala okrog dva meseca. Poleg romanj na dolge razdalje pa je potrebno omeniti še na desetine domačih romarskih središč,^^^ je pot trajala nekaj dni, včasih tednov, in bi jih lahko smatrali za obliko srednjeveškega "izletni- škega turizma", ki je pa prav tako pomenil kom- ponento v prometnih tokovih. Nezanemarljiv je tudi pomen romanj pri posredovanju informacij, poživljanju trgovine, omogočanju kulturnih stikov, razširjanju inovacij in s tem širjenju obzorja sred- njeveškega človeka. Obseg tega dogajanja je moral biti znaten, ga je pa težko ugotoviti. Jože Stabej, Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje, SAZU, Razprave VI, Ljubljana 1965, str 143 sL; glej še Darko Knez, Romanja Slovencev v času gotike. Gotika v Sloveniji, Katalog razstave. Narodni muzej, Ljubljana 1995, str. 157 sl. 121 I. Voje, Romanje Ulrika II. Celjskega..., str. 225 si. 122 J. Stabej, o.e., str. 156. 123 p Gestrin, Piranska popotovanja..., str. 75. 124 J. stabej, o.e., str. 154 sl. 125 Prav tam, str. 185 sl. 126 D. Knez, Romanja Slovencev..., str. 169 sl. 21 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 Potujoči (lesorez iz 15. stoletja. Österreichische Geschichte 1440 -1522. Wien 1996, str. 121). POSREDOVANJE INFORMACIJ Posebno vprašanje predstavlja informiranje v srednjem veku. Velik del pretoka informacij je vsekakor potekal nenačrtno, ustno, s pomočjo raz- ličnih naključnih popotnikov - trgovcev, rokodel- cev, krošnjarjev, romarjev itd. Ker javne poštne organizacije ni bilo, so ti lahko prišli v poštev tudi za prenos privatnih pisem in obvestil. Vse večje srednjeveške institucije, od zemljiških gospostev, mest. Cerkve in samostanov, trgovskih in bančnih družb, do deželnoknežjih uradov in državne (ce- sarske) sfere, pa so slejkoprej imele lastno infor- macijsko organizacijo. Prenos takšnih uradnih vesti se je vršil s pooblaščenimi sli, na krajše razdalje tekači, na daljše pa jezdeci. Hitrost slov - tekačev je bila 50 - 60 km na dan, jezdeci pa so ob menjavi konj premagali razdalje 80 - 100 km dnevno.^^'' O potrebah posameznih zemljiških gospostev po rednih zvezah z lastnikom smo že govorili. Kako je bila organizirana takšna poštna služba imamo lep primer pri posestih oglejskega patriarha na Notranjskem in v Furlaniji v 13. stoletju. Sli, ki so v ta namen posedovali kmetije kot službeni fevd (pri Ložu, Rakeku, Knežaku, Ogleju, Vidmu, Čedadu idr.), so bili dolžni s konji na svoje stroške nositi patriarhova pisma - "ad portandum litte- ras"}^ Podobno je bilo na freisinškem klevevškem gospostvu na Dolenjskem, kjer je v začetku 14. stoletja sel (nuncius) za svojo službo užival pol kmetije.129 Zanimiv vpogled v komuniciranje zem- ljiškega gospostva s svetom dobimo v računski knjigi škofjeloškega gospostva iz let 1437 - 1438. Tam so prikazani izdatki za sle in službene poti uradnikov, ki so v zadevah freisinškega škofa in tudi celjskih grofov potovali v Gorico, Klevevž, Celje, Planino pri Sevnici, Krapino, Beljak, Dunaj in celo Budim, pisma pa so prihajala iz Oberwölza na Zgornjem Štajerskem in Budima.^'^ V obra- čunu dohodkov in izdatkov habsburškega vice- domskega urada v Ljubljani za leta 1421 - 1422 je izkazana plača za sla s konjem, ki je med drugim tovoril vojvodi iz Trsta v Dunajsko Novo mesto rebulo ter v Baden gotovino, O pretoku informacij na ravni mesta konec srednjega veka smo poučeni ob primeru Celja. Mestno vodstvo je za prenos novic in pisem po mestu in bližnji okolici razpošiljalo mestne sluge, za daljše poti pa je Celje že v drugi polovici 15. stoletja redno zaposlovalo enega sla s konjem. Ta je bil oborožen, z mestnim grbom na oblačilih, potoval pa je na Kranjsko, v Gradec ali na cesarski dvor.132 Meščanstvo se je za privatno korespon- denco posluževalo najrazličnejših načinov - najema plačanih poklicnih slov, pošiljanja preko znancev, drugih meščanov, mimoidočih trgovcev, romarjev, menihov ali kramarjev, ki so potovali v določeno smer, denarno močni cehi pa so običajno imeli svoje kurirje.l'^^ Cerkvena organizacija, najbolj izpopolnjena in sistematizirana institucija srednjeveškega sveta, je zahtevala izjemno informacijsko mrežo. Obvešče- nost papeškega dvora o celo popolnoma lokalnih cerkvenih zadevah je včasih prav neverjetna, kar kažejo tozadevne papeške bule tudi za naše kra- je 134 Y gQ gg zgrinjala poročila, obvestila, prošnje, pritožbe, od tod pa so na vse konce Evrope razpošiljali dekrete, okrožnice, pisma, raz- sodbe, privilegije, ki so jih prenašali papeški odpo- slanci in razni sli. O tem priča tudi kopica virov o 127 Norbert Ohler, The Medieval Traveller, The Boydell Press 1995, str. 101; Norman J.G. Pounds, An Economic History of Medieval Europe, Longman 1974, str. 388. 128 Samo Pahor, Riltershuebe, ZČ XIX-XX, 1965-66, str. 149 sl. 129 p. Blaznik, Urbarji freisinške škofije, o.e., str. 170, 215. 130 Prav tam, str. 282 - 284. 131 GZL IX, št. 61, str. 6. 132 Andrej Hozjan, Pretok informacij v Celju 16. stoletja. Celjski zbornik 1991, str. 13. 133 pfav lam, str. 16. 134 Glej katalog Slovenija v papeških listinah. Razstava Arhiva republike Slovenije, Ljubljana 1996. 22 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino korespondenci cerkvenih instanc in posvetnih velikašev iz naših dežel z Rimom. Podoben sistem je obstojal tudi na nižjih ravneh - na nivoju nad- škofi], škofij, arhidiakonatov. Razni cerkveni redovi so imeli svoje informacijske mreže, ki so vzdrže- vale stike med matico reda in redovnimi hišami po celi Evropi ter med matičnimi samostani in fili- alami, kot smo že videli. Hkrati je potrebno upo- števati še transport raznovrstnih cerkvenih dohod- kov, ki so se zlivali k župnijam, škofijam ali v Rim (Avignon). O tem priča slikovit primer iz leta 1313, ko je patriarh Otobonus za svojo pot na cerkveni koncil ter k cesarju Henriku VIL določil davek vsem ognjiščem ("gospodinjstvom") svoje dieceze. Ker so odlašali s plačilom je v pismu meščanom Slovenj Gradca zagrozil z ekskomunikacijo ter uka- zal, naj do 4. marca zberejo denar ter ga izročijo patriarhovemu slu.^^S Podobno so se zbirale in prenašale še druge redne ter izredne cerkvene da- jatve kot desetine, davki za križarske vojne in papeško kurijo, cistercijanski, kartuzijanski in drugi redovni davki itd. Vse to predpostavlja živo komu- niciranje na raznih nivojih in redno razpošiljanje slov, poslancev, pobiralcev dajatev. Tudi velik del srednjeveške trgovine je bil moč- no vezan na redno informiranje in preko slov so se prenašale vesti o razmerah na tržišču ter ko- respondenca med brgovskimi partnerji ali med sedežem in podružnicami večjih trgovskih in bančnih družb (italijanskih, židovskih idr.). Ko se je proti koncu srednjega veka močno povečala moč deželnega kneza (Habsburžanov) in njegovih upravnih institucij in so se po 1400 začela redna vsakoletna zasedanja deželnih stanov, je hkrati nastala potreba po pogostem in rednem ob- veščanju. Kako intenzivno je bil z vsakodnevnimi zadevami zaposlen cesarski dvor in kako živahno je to vplivalo na komunikacije s svetom doka- zujejo mariborski dokumenti iz leta 1478. Cesar Friderik III. je tedaj bival v Gradcu in v polletnem obdobju od januarja do junija na uradnike in druge naslovnike v Mariboru naslovil 28 listin o tekočih zadevah.136 če upoštevamo, da je šlo za odgovore na obvestila oziroma prošnje, je to po- menilo, da so na cesti med Gradcem in Mariborom tja in nazaj povprečno vsak teden potovaU cesarski ali mestni sü. Koliko pa je bilo še zadev, ki so se tikale drugih deželnoknežjih mest, gospostev, de- želnih stanov, da ne omenjamo tekočih zadev ce- sarstva v Nemčiji idr. Druga instanca deželno- knežje oblasti, ki je postala središče informiranja, so bili vicedomski uradi, na primer v Ljubljani in Celju. Tu so se začele koncentrirati upravne fiank- cije in tja so prihajale množice vsakovrstnih do- pisov ter od tod odhajale na sedeže zemljiških gospostev, v mesta, trge in vasi.l37 Zasedanja deželnih stanov so terjala redno ob- veščanje med vladarjem in predstavniki stanov ter med stanovi samimi (med plemstvom ali mesti) glede priprav zasedanj, predlogov in usklajevanja mnenj in podobno. Kadar je prišlo do sklica sta- nov, je moral cesar predhodno obvestiti vse pred- stavnike Cerkve, plemstva in mest, ki so bili za- vezani k udeležbi. To se je v praksi izvedlo z osebnimi vabili nekaterim posameznikom, pred- vsem cerkvenim prelatom, kot npr. leta 1462, ko je cesar Friderik III. ob grozeči vojni z Ogrsko sklical posvet deželnih stanov Štajerske, Koroške in Kranjske v Maribor in je sekovskemu proštu pisno ukazal udeležbo^^S. Podobno se je ponovilo ob grožnji Turkov iz Bosne v letih 1474 in 1475, ko so büi notranjeavstrijski stanovi spet sklicani v Ma- ribor in je cesar iz Augsburga o tem pisno obvestil npr. šentpavelskega opata in sekovskega prošta.139 Večino drugih, predvsem plemstvo in mesta, pa so očitno obveščali z okrožnico, kot je razvidno ob sklicu leta 1475 v cesarjevem pismu iz Ander- nacha, kjer se omenja "allen und ieglichen unsem prelaten, pharrern, den vom adell and Stetten unsers furstentumbs Steir, den der brieff geczaigt oder verkunft wirdet"}^^ Prvo državno poštno institucijo v habsburških deželah pa je konec 80-ih let 15. stoletja ustanovil cesar Maksimiljan s sedežem v Innsbrucku, pred- vsem za potrebe uprave.!"^! Njeni najeti sli se pojavijo v naših deželah v zadnjih letih stoletja, v začetku naslednjega pa je že ustanovljena izpo- stava v Gradcu kot prva stalna poštna postojanka na Štajerskem. Kmalu je imela pomembno vlogo v posredovanju pošte na Dunaj in po južno- štajerskih trgih in mestih. Sli so poleg pošte za cesarja, državne organe in vojsko prenašali tudi denar, vino, sadje in zelenjavo iz Italije, meso, delikatese in razne predmete. Vendar pa tu še ne moremo govoriti o pošti v današnjem pomenu besede, saj je služila izključno cesarju in upravi, ni pa bila dostopna javnosti.^^^ Javna poštna orga- nizacija je bila vzpostavljena šele v drugi polovici 16. stoletja, s čimer pa se je že iztekel srednji vek in smo prestopili v novo dobo. A. Redik, Regeslen des Herzogtums Steiermark, Erster Band 1308 - 1319, 1. Lieferung, Graz 1976, šl. 482. 136 GZM IX. 13^ A. Hozjan, Pretok informacij v Celju..., str. 16 sL 138 GZM VII, št. 107, 108, 109, 110. 139 GZM VIII, št. 64. 140 GZM VIII, št. 67. 141 A. Hozjan, Zapisi o poštnem prometu in prvih poštah na slovenskem Štajerskem, Kronika 36, 1988, št. 3, str. 14^ Prav tam, str. 169 - 170. 23 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 ZUSAMMENFASSUNG Der Verkehr im Mittelalter Im Hoch- und Spätmittelalter herrschte ein viel regerer Verkehr, als man sich gewöhnlich vorstellt. Auf den Straßen traf man Vertreter aller Schichten der mittelalterlichen Gesellschaft an, die oft große Entfernungen zurücklegten. Das slowenische Ge- biet hatte bereits in dieser Zeit große Bedeutung für den Transitverkehr, der vor allem auf den alten römischen Straßen zwischen Ungarn und Italien sowie zwischen den Adriahäfen und den öster- reichischen Ländern (Wien) abgewickelt wurde. Kaufleute, Soldaten, Kreuzritter, Pilger, Prälaten, Diplomaten, Boten, Säumer u.a. durchreisten die slowenischen Länder. Verschiedene Gründe, Be- dürfnisse und Motive veranlaßten auch viele Ein- heimische, auf Reisen zu gehen. Auf ihren Handelswegen, Saumfahrten, Pilgerfahrten und Feldzügen kamen sie ins Küstenland, nach Istrien, in die benachbarten italienischen und öster- reichischen Länder, aber auch noch viel weiter - bis nach Salzburg, Wien, Rom, Santiago, Köln, Aachen, Jerusalem... In der vorliegenden Abhandlung ver- suche ich, anhand zahlreicher Beispiele, die Vielfalt und Intensität des damaligen Verkehrs in Slo- wenien darzustellen, vor allem aber die Formen darzulegen, die außer den bekannten Handels- verbindungen vorkamen. Bereits seit dem 11. Jahrhundert hatten geist- liche und weltliche Herren in Slowenien ihre Be- sitzungen, deren Zentren sich weit entfernt in anderen Ländern befanden. Die geistlichen Fürsten von Aquileia, Gurk, Brixen, Salzburg, Freising, Bam- berg sowie die österreichischen Babenberger, die bayerischen Andechs, die von Görz-Tirol und die Habsburger sowie viele andere konnten aus ihren entfernten Besitzungen nur dann Nutzen ziehen, wenn regelmäßige Verkehrsverbindungen auf- rechterhalten wurden. Diese stützten sich auf kleinere Güter, die als Verkehrsstationen an den Wegen zu entfernteren Herrschaften dienten. Auf diese Art und Weise konnten die Bewirtschaftung überwacht, Güter und Einnahmen befördert und die Besitzungen besucht werden. Zahlreiche slo- wenische Burgen und Herrschaften waren an dem Verkehrsstrom von und nach dem Küstenland beteiligt, um von dort Mangelware wie Sak, Öl, Wein, Gewürze u.a.m. zu beziehen. Die ältesten Angaben über die Verbindungen Krains und der Steiermark mit den istrischen Küstenstädten liegen für die Zisterzienser- und Kartäuserklöster vor, die große Wirtschaftszentren darstellten. Kirchliche Einrichtungen in Kärnten erhielten auf der einen Seite regemäßige Verkehrsverbindungen mit Friaul und den dortigen Häfen (Aquileia) aufrecht, auf der anderen Seite drau abwärts mit dem Wein- baugebiet der Slovenske gorice (Büheln) mit Zentrum in Maribor (Marburg), wo sie ihre Wein- berge besaßen. Säumer verschiedener Herren waren daher damals auf den Straßen in großer Zahl anzutreffen, und so kamen die Slowenen auf ihren Saumfahrten schon früh ins Küstenland, nach Italien sowie nach Wien, Salzburg und sogar nach Freising. Die Politik, vor allem aber kriegerische Ausein- andersetzungen spielten im Leben des Adels eine große Rolle, deswegen waren größere oder kleinere militärische Truppenteile ein fester Bestandteil des mittelalterlichen Verkehrs. Besonders nach der Durchsetzung des Söldnerwesens im 14. Jahr- hundert nahmen zahlreiche Adelige aus den slo- wenischen Ländern an Feldzügen in Italien, Tirol, Salzburg, Dalmatien und sogar in der Schweiz sowie in Serbien teil. Besonders Italien war nüt seiner bewegten politischen Geschichte im 14. und 15. Jahrhundert ein beliebtes Betätigungsfeld der Söldner aus dem Kaiserreich. Wegen der unmittel- baren Nähe kamen diese auch in großem Maße aus dem slowenischen Gebiet. Zu den unternehmungs- lustigsten gehörten die von Pettau, Schärfenberg, Stegberg, vor allen aber die von Cilli. In ihren militärischen Abteilungen befand sich manch einer aus den Reihen des niederen Adels und des Bauernstandes aus den slowenischen Ländern. Auch kirchliche Prälaten waren gezwungen, wiederholt auf Reisen zu gehen. Die Patriarchen von Aquileia besuchten ihre kirchliche Provinz im slowenischen Gebiet (bis Drau), meistens wurde diese Pflicht jedoch durch ihre Suffragane erfüllt, die Bischöfe der istrischen Diözesen Pičen, Poreč, Novigrad. Nördlich der Drau versahen eine ähn- liche Aufgabe die Suffragane von Salzburg, die Bischöfe von Lavanttal und Seckau. Sie weihten Kirchen und Geistliche, ermittelten und ent- schieden in kirchlichen Streitigkeiten u.a. Die ein- drucksvollste Quelle für derartige Visitationsreisen hat sich aus dem Spätmittelalter erhalten. Es handelt sich um die berühmten Reiseberichte Paolo Santoninos, der in den Jahren 1485-1487 den Agleier Vikar, den Bischof von Caorlo, auf seinen drei Visitationen der slowenischen Länder be- gleitete. Kirchliche Mönchs- und Ritterorden hatten eine äußerst zentralisierte Strukhar, die von den Vorstehern einzelner Ordenshäuser Kontakte mit Ordenszentralen sowie regemäßige Teilnahme an Generalkapiteln erforderten, wie etwa in Citeaux und Grande Chartreuse. Für zwei Zisterzienser- 24 45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino klöster und vier Kartausen auf dem Gebiet des heutigen Slowenien liegen diesbezüglich zahlreiche Angaben vor. Bei den Zisterziensern war auch die Verbindung zwischen der Niederlassung und dem Mutterkloster, von dem sie gegründet wurde, von Bedeutung. So pflegte das Zisterzienserkloster Stična (Sittich) enge Kontakte mit Viktring, seinem Mutterkloster in Kärnten, Kostanjevica (Landstrass) aber mit Rein in der Steiermark. Die Vorsteher des Mutterklosters hatten für das wirtschaftliche und geistige Leben der Niederlassung zu sorgen, die Wahl des neuen Vorstehers zu leiten, über Streit- fälle zu entscheiden u.a.m. Durch die slowenischen Länder nach Ungarn reisten auch Visitatoren aus Frankreich, wo sich die Mutterklöster der ungari- schen Zisterzienserklöster befanden. Die sloweni- schen Kartausen waren die ältesten Nieder- lassungen dieses Ordens in Mitteleuropa und dementsprechend groß waren auch das Ansehen sowie die Pflichten ihrer Prioren. Als im 14. Jahr- hundert Ordensprovinzen entstanden, ernannte das Generalkapitel einige Male den Prior von Žiče (Seiz) zum Generalvisitator der deutschen Provinz, dem die Kartausen der österreichischen Länder, Deutschlands, Böhmens, Ungarns und Polens an- vertraut waren. Eine außerordentliche Bedeuhang erlangten die slowenischen Kartausen in der Zeit des westlichen Schismas zwischen 1378 und 1410. Im Jahre 1391 wurde der Sitz der Kartäuser der römischen Obedienz nach Žiče verlegt, wo er fast zwanzig Jahre verblieb. Das slowenische Terri- torium wurde zu einem Gravitationspunkt, was ein verstärktes Verkehrsaufkommen zur Folge hatte. Hier befand sich das Zentrum des Ordens, zu dessen Generalkapitel alljährlich Prioren aus Italien, Deutschland, den Niederlanden, Ungarn, Böhmen, Polen, den nordischen Ländern und England an- reisten. Lange Jahre hatte hier der berühmte Prior Stefano Macone aus Mailand seinen Sitz, der ehe- malige Sekretär der Hl. Katharina von Siena. Die Klostervorsteher verschiedener Orden waren oft auch in Sondermissionen unterwegs, mit denen sie vom Papst, vom Ordenskapitel oder vom örtlichen Ordinariat betraut wurden. Die Aufgaben, die ihnen oblagen, waren verschiedener Art: Ermitt- lung von Häresie, Verkündung des päpstlichen Befehls über die Exkommunion und das Interdikt, Schlichtung des Streits zwischen den Einnehmern von Abgaben für den Kreuzzug und den Klöstern, strittige Angelegenheiten hinsichtlich des Patronats über die Pfarreien u.a.m. Nicht selten reisten auch die Ordensleute selbst. Der Weg führte sie etwa in ein neugegründetes Kloster, in ein Konvent, wo es an Ordensleuten mangelte, zu einem Erzbischof oder einem Patriarchen, um dort die Weihe zu empfangen, oder sie wurden in ein anderes Ordenshaus versetzt oder als Gäste geschickt. Zwischen Klöstern desselben Ordens bestanden zahlreiche Kontakte, die slowenischen Ordens- häuser tauschten Ordensleute mit Ungarn, Böh- men, Tirol und sogar mit Handem aus. Und mit den Ordensleuten reisten auch Bücher durch die mittelalterliche Welt. Pilgerfahrten erfaßten als Form des mitteal- terlichen Reisens ein breites Spekbrum der da- maligen Gesellschaft. Auch dabei spielte das slo- wenische Territorium eine Transitrolle. Durch slo- wenische Länder reiste man aus den benachbarten österreichischen Ländern, aus Kroatien, Ungarn und wahrscheinlich auch aus Polen nach Rom, nach Santiago und später auch zu anderen Wall- fahrtsorten. Adriahäfen, vor allem Koper (Capo- distria) und Triest verzeichneten als Ausgangs- punkt von Pilgerfahrten ein hohes Verkehrsauf- kommen. Für Triest hegen vom Ende des 15. Jahrhunderts zahlreiche Angaben über die Pilger vor, die auf einen regen Verkehr hinweisen. Auch Kreuzritter wählten in der Frühzeit ihren Weg über die slowenischen Länder, so etwa das Heer von Raymond von Toulouse im Jahre 1096 und eine große Gruppe aus der Lombardei im Jahre 1101. Zahlreiche Fragmente in den Quellen weisen auf die Teilnahme von zahlreichen Adeligen aus dem slowenischen Gebiet an Kreuzfahrten hin. Dasselbe gilt auch für Angehörige niederer Schichten bei Pilgerfahrten nach Rom, Jerusalem und später nach Aachen, Köln, Assisi und zu anderen Orten. Im Dom zu Aachen hatten die Slowenen bereits seit Anfang des 15. Jahrhunderts ihren Altar und seit 1495 ihren Geistlichen, in Rom zusammen mit kroatischen Pilgern seit 1453 ein Hospiz. Eine interessante Frage stellt im Mittelalter der Informationsfluß dar. Ein Großteil von Nachrichten wurde ungeplant, und zwar mündlich, durch zu- fällige Reisende - Kaufleute, Handwerker, Pilger u.a. vermittelt. Alle bedeutenderen mittelalterlichen Institutionen, von Grundherren und Städten, der Kirche, den Klöstern, Handels- und Bankgesell- schaften bis zu den landesfürstlichen Ämtern und Hofstellen verfügten über ein eigenes Informations- netz. Grundherrschaften hatten oft Boten, die als Gegenleistung für den Dienst, den sie zu Pferde versahen, einen Bauemhof als DiensÜehen er- hielten (z.B. auf den Agleier und Freisinger Herr- schaften). Die Kirche, die am stärksten per- fektionierte und durchorganisierte Institution im Mittelalter, verfügte über ein außerordentlich gut organisiertes Informationssystem. Davon zeugen zahlreiche päpstliche Bullen über die Angelegen- heiten in den slowenischen Ländern, die manchmal sogar einen lokalen Charakter annehmen konnten. Es kann ein reger Verkehr von Boten vorausgesetzt werden, die Berichte und Bittschriften nach Rom brachten, und von Boten, Delegierten und 25 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 päpstlichen Legaten, die mit Antworten aus Rom in Gegenrichtung unterwegs waren. Zugleich erfor- derte das Erheben und Befördern von kirchlichen Einnahmen eine lebendige Kommunikation auf verschiedenen Ebenen. Seit dem 15. Jahrhundert, als sich die verstärkte Macht des Landesfürsten und seine Verwaltungsinstitutionen gefestigt hat- ten, wurde auch das Bedürfnis nach einem regel- mäßigen Informationsaustausch größer. Infor- mationszentren wurden die Vizedomämter in Ljubljana (Laibach) und Celje (Cilli), wo eine große Anzahl von Schriften einging und an Sitze der Grundherrschaften, in Städte, Märkte und Dörfer verschickt wurde. Regelmäßige Sitzungen der Landstände, die im 15. Jahrhundert begannen, erforderten oft eine Kommunikation zwischen den Vertretern des Adels, der Städte und dem Kaiser. Die erste regelmäßige Posteinrichtung in den slowenischen Ländern, die sonst in erster Linie der Staatsverwaltung diente, wurde am Ende des 15. Jahrhunderts von Kaiser Maxiniilian geschaffen. Zum Schluß sei noch eine Übersicht über die Besuche von namhaften Persönlichkeiten beigefügt. In der ersten Hälfte des 13. Jahrhunderts besuchte Patriarch Berthold von Andechs mindestens drei- zehnmal die slowenischen Länder, wo er ziemlich umfangreiche Familienbesitzungen hatte. Die öster- reichischen und steirischen Herzöge von Baben- berg weilten oft auf ihren Besitzungen in der Untersteiermark (in Maribor/Marburg) und in Krain - Leopold VI. in den Jahren 1195, 1209, 1213, 1224, 1227 und Friedrich der Streitbare in den Jahren 1235, 1240 und 1241. Der Kärntner Herzog Bern- hard, vor allem aber sein Sohn Ulrich III. versuchten im 13. Jahrhundert, die Landesherr- schaft in Krain zu erlangen, wo die Spanheimer über einen großen Besitz verfügten. Vor allem Ulrich wendete viel Energie daran und verbrachte alljährlich bis zu seinem Tode im Jahre 1269 meh- rere Monate in Krain (mindestens sechsund- zwanzigmal). Nach der Besetzung von Kärnten und Krain besuchte im Herbst 1270 der böhmische König Ottokar II. Przemysl die beiden Länder. Die Grafen von Görz-Tirol festigten ihre Position im für den Verkehr bedeutenden Krain am Ende des 13. Jahrhunderts: Mainhard II. besuchte Ljubljana (Laibach) in den Jahren 1277, 1283, 1288, 1294, Herzog Heinrich von Görz-Tirol in den Jahren 1313,1317,1324. Die Habsburger, die im Jahre 1335 Kärnten und Krain in ihre unmittelbare Ver- waltung übernahmen, weilten da im 14. und 15. Jahrhundert mindestens achtundzwanzigmal (1285, 1302, 1316, 1326, 1327, 1335, 1338, 1350, 1360, 1363, 1370, 1374 (zweimal), 1377, 13%, 1399, 1403, 1405, 1414, 1421, 1423, 1436, 1441, 1444, 1447, 1449, 1457, 1462). Am Anfang des 15. Jahrhunderts verbrachte Viridis Visconti, die Mutter der vier Herzöge von Habsburg, die letzten Jahrzehnte ihres Labens in Ljubljana und Umgebung, was engere Be- ziehungen der letzteren mit dem slowenischen Ge- biet bedingte. Besonders stark engagierte sich hier Friedrich III. wegen der Kriege gegen die Grafen von Cilli. Als er im Jahre 1457 das CiUier Erbe zu erlangen versuchte, verbrachte er ein halbes Jahr in der slowenischen Steiermark und in Krain und die andere Jahreshälfte in Kärnten. Außer den Dynasten, die in slowenischen Ländern ihre Be- sitzungen hatten, durchreisten nach ihren krieg- erischen Unternehmungen dieses Gebiet auch be- deutende Herrscher: der böhmische König Ludwig I. während seiner Feldzüge gegen Neapel in den Jahren 1347 und 1350 sowie anläßlich des Kriegs gegen Venedig im Jahre 1356; der ungarische und deutsche König Sigismund von Luxemburg während des Kriegs gegen Venedig im Jahre 1413. 26