Pedagoiki težai za uilteljstvo v Ljubljani (Konec) V četrtek, 25. avgusta, popoldne je bilo v času, ko so imeli slovenski pedagoški delavci debato o svojih dopoldanskih referatih na učiteljišču, v Delavski zbornici predavanje šol. upravitelja Lovšeta Antona: Delo na nižje organiziranih šolah. V živahnem govoru je predavatelj pokazal način lastnega dela na cno-, na dvo- in na trorazrednici, in sicer kako so si upravitelji in učitelji na zadnjih dveh vrstah šol medsebojno pomagali in si kolikor mogoče enakomerno po številu učencev in teži dela razdelili razrede. Tovariška pomoč in uvidevnost, posebno od upraviteljeve strani, olajša učiteljstvu delo. Medsebojna pomoč učiteljev s sosednjih šol obvaruje mnoge učitelje začetnike težkoč in pred zablodami. V kmečkih krajih, kjer so nižje organizirane šole, je učitelj navezan sam nase. Trden mora biti po značaju in duševno bogat, da iz svojega bogastva lahko deli mladini in Ijudstvu. Varovati se mora vsega, kar bi ga prehitro izčrpalo in mu jemalo za delo potrebne telesne in duševne sile. Gostiln naj bi seizogibal, prav tako tudi krajevnih osebnih in političnih sporov, prav zato pa mora imeti utrjen svoj svetovni in politični nazor, da ga krajevni politični veljaki ne izrabljajo za svoje osebne koristi. Učitelj naj bi bil osebno v vsem enako pravičen, pomaga naj revežem in naj bo objektiven nasproti pristašem te ali one stranke. Spoznava naj ljudstvo, način njegovega gospodarstva in družbenih odvisnosti, ki vežejo poedinca in mu narekujejo način mišljcnja in življenja. Ne samo sestavljanje statistik, temveč usmeritev dela v šoli in izven nje po ljudskih potrebah, je učiteljeva naloga. Praktično in teoretično naj bi učitelj spoznal vse panoge našega gospodarstva* da bo razumel ljudsko in otrokovo dušo, ki jo giblje skrb za obstanek in da bo po tem usmeril tudi vse svoje šolsko delo. Delo v šoli je preveč učeno, papirnato, in se je odtujilo ljudskemu duhu. Krivda na tem je na eni strani v izbiri učiteljskega naraščaja, ki prihaja iz mesta in bližnjc okolice, in zato ne pozna kmečkega življenja, na drugi strani pa v sedanji učiteljski izobrazbi na učiteljiščih, ki ne nudi učiteljskim kandidatom znanja iz našega gospodarstva in ne pripravlja dovolj učiteljstva za delo v kmečkih krajih. Učiteljskim kandidatom bi bilo treba omogočiti obisk vzornih eno, dvo- in trorazrednic v kmečkih krajih. Morda bi se na kak način s podporo prosvetne uprave omogočilo brezposelnim učiteljskim kandidatom hospitiranje na takih šolah. V šoli sami naj bi bil pouk kolikor mogoče enostaven, priroden in jasen, kakor je način otrokovega mišljenja. Nič izumetničenega in samo »šolskega« naj bi ne bilo pri pouku, ker to odbija kmečkega otroka. Šolski vrt je nujno potreben za prirodopisni in kmetijski pouk; na vrtu naj učenci čimveč sami delajo, učitelj pa naj večkrat opozori učence na pojave na vrtu. Uspešno učiteljevo delo na vrtu bo prebivalstvo dvignilo k posnemanju pri obdelavanju zelenjadnega in sadnega vrta. Iz svojih bogatih izkušenj je predavatelj navedel toliko primerov, da so ga tečajniki z zanimanjem poslušali skoro tri ure. Debate ni bilo. V petek, 26. avgusta, dopoldne je predaval Vranc Ernest: »Razred kot delovno in življenjsko občestvo«. Navzočih je bilo 325 tečajnikov. Skupno delo zbliža človeka s človekom. Poedinci začutijo soodgovornost za uspeh pri delu in se s tem vedno bolj spoznavajo, učijo se ceniti sočloveka po njegovih sposobnostih pri delu in po čutu za skupnost. V tako delovno občestvo se strnejo delavci enega podjetja, ljudje istega stanu, celo osebe, ki slučajno opravljajo isto delo, se zbližajo med seboj, n. pr. ljudje, ki se skupno vozijo na delo. Namen predavateljev je bil, pokazati kako naj učitelj pomaga, da se stkejo nežne vezi od učenca do učenca, da se začutijo kot cnota, ki jc skupno odgovorna za vedenje v razredu in za uspeh dela ter tudi za predmete, ki jih uporabljajo. Učitelj lahko samo pomaga učencem, da sc zbližajo, s tem, da prepušča čim več odgovornosti za gornje naloge in se izogiblje vsega, kar bi te vezi rušilo. Velike važnosti za dosego skupnostnega občutja v razredu je značaj poedinih učencev in domača vzgoja. Ukloniti razvajene, samoljubne in svojeglavne učencc razrednim delovnim in življenjskim pravilom je najtežje; ako se pa to posreči, so taki učenci najboljši učiteljevi pomagači. Prav tako je težko dvigniti zapostavljene, duševno ali telesno šibke otroke do srednje razredne višine dela, ker dela zaradi svojih pomanjkljivosti ne zmorejo. V debati je protesor dr. Ozvald opisal par primerov močne razredne skupnosti učencev VI.—VIII. razreda gimnazije v Gorici. Tudi drugi govorniki so navedli primere iz svojih izkustev, da so učenci bili zavestni in delavni člani zajednice. Kako in kdaj naj se to v učencih pobudi je odvisno od učiteljevega pedagoškega daru. V petek popolne je imel predavanje v krasni telovadnici bežigrajske šole didaktični vodja poskusne šole Kobilca Rudolf: »Poskusha šola«. Navzočih 305 tečajnikov. Prva poskusna šola je bila ustanovljena v Beogradu, nato postopoma tudi na sedežih banskih uprav, leta 1937. v Ljubljani. Urcdba, s katero so ustanovljene poskusne šole, jako omejuje delo v le-teh, zato jo bo treba izpremeniti po izkustvih, pridobljenih v teh treh letih obstoja poskusnih šol. Poskusnim šolam bi bilo potrebno posvetiti več skrbi, da bi bile preskrbljene vsaj z zadostnimi prostori in rednim številom učnih oseb. Delo na poskusni šoli zahteva celega človeka, in sicer v razredu, pri pripravi na pouk, skupnem delu vsega učiteljstva in širši pripravi za pouk in vzgojo. Učitelj ima naslednja dela: a) proučuje otroka; b) proučuje okolje, v katerem otrok živi; c) vzgajanje otroka; č) vzgajanje oseb, s katerimi otrok živi; d) dela za telesno in duševno dobrobit otrok; e) dela za korist okolice, v kateri otrok živi. Za zapiske o otroku in okolju služijo dobro osebne popisnice, ki jih je za svojo rabo založila uprava poskusne šole. Zbližanju staršev in učiteljstva služi društvo »Šola in dom«, ki se je v zadnjem šolskem letu ustanovilo na šoli. Konec šolskega leta je priredilo učiteljstvo na šoli razstavo otroških izdelkov in učil. Po predavanju so si udeleženci ogledali po skupinah prostore v novi šoli, učila in vrt ter razstavo ki so jo prav zaradi pedagoškega tečaja-pustili odprto do konca počitnic. Dve uri je bila soba, v kateri so bili razstavljeni izdclki šolskih otrok, nabito polna obiskovalcev. Ogledali so si do podrobnosti zvezke za vaje, lepopisnice, dnevnike, risarske izdelke, ročna dela, diagrame, ki so jih sestavili učenci pri pouku. Mnogi so se zanimali za učne načrte, ki jih je sestavilo učiteljstvo na šoli. Škoda je, da so deloma otroci že odnesli svojc izdelke domov, da ni bila razstava popolna, ker vse delo od tehničnih vaj do končnega uspeha naj bi bilo pregledno razkazano na taki razstavi, da si obiskovalci lahko ustvarijo sliko podrobnega dela v razredu. V soboto, 27. avgusta, je predaval vseučiliški profesor dr. Gosar Andrej: »Vprašanje novega družabnega reda in slovenski socialni razvoj«. Navzočih je bilo 324 oseb. V jasni in lahko razumljivi obliki je predavatelj pokazal na dosedanji družbeni razvoj ter na nove družbene oblike, ki so se pokazale v povojnih letih v Evropi. Vprašanje družbenega reda je vprašanje sožitja, človeka ob človeku, razreda ob razredu, stanu ob stanu; spraviti težnje vseh poedincev. razredov in stanov v sklad ali vsaj do stopnje najmanjšega trenja, to je naloga novega družbenegk reda. Tega ni mogoče odrediti z dekretom, to je stvar vzgoje poedinca in stanov, da priznajo vrednost sočloveku, in je pripravljen vsak nekaj žrtvovati v korist skupnosti. Prehod v nov družbeni red je mogoč samo s priznanjem večine, t. j. po demokratičnem načelu samouprave in samovlade. Zato je tudi vsak poedinec odgovoren za družbeni red, v katerem živimo; vsakogar dolžnost je, delati za izboljšanje socialnih razmer, in sicer po krajevnih prilikah. V živahni debati po predavanju so se pokazale razlike v gledanju na vladajoči kapitalistični družbeni red, posebno na način njegove odprave, pač pa so vse soglašali, da so socialne posledice kapitalističnega reda silno škodljive in jih ne more nihče zagovarjati. Kapitalu je^ treba omejiti moč in ga pripraviti k temu,* da služi skupnosti, narodu, državi, ne sme pa biti sredstvo izkoriščanja ljudstva po poedincih. Po dovršeni razpravi o predavanju je predsednik pozval navzoče, da povedo svoje mnenjc o tečaju samem in svoje želje glede prihodnjih tečajev. Že prej je bila izražena želja. da bi bila predavanja razvrščena po sorodnosti snovi; prcdavanja naj bi ne bila predolga in pretežka za poslušalce. Najbolje bi bilo, ako bi na enem tečaju obravnavali vsi predavatelji samo en problem, in sicer 2 do 3 dni zaporedoma. Vprašanje raziskovanja naše vasi si je že zastavil Učiteljski pokret, ki ga rešuje na svojih tečajih, in je želeti, da ga učiteljstvo podpre. Predsednik Pedagoškega društva dr. Gogala je poudaril, da so potrebni tečaji za naše učiteljstvo s splošno izobrazbenimi problemi, 2a sedanje razmere pa je še posebno potrebno poleg pedagoških, razpravljati še o narodnostnih in socialnih vprašanjih. Vodja tečaja Čopič se je nato zahvalil vsem predavateljem za sodelovanje, vsem poslušalcem pa za vztrajnost in disciplino, ki so jo pokazali na tečaju, ter povabil k udeležbi na tečaju, ki ga bo leta 1940. priredilo Pedagoško društvo, ter s tem sklenil tečaj.