O ITALIJANSKI NEOAVANTGARDI
Roman
Leto 1964 bo ostalo v Italiji zapisano kot leto, v katerem so zavzemale razprave o novi avantgardi največ prostora tako v revijah kot v kulturnih rubrikah dnevnih listov. Prve take razprave so se razvnele na sestanku Skupine 63 v Palermu, ko so predstavniki tako imenovane »eksperimentalne« literature postavili na zatožno klop najbolj afirmirane pisatelje zadnjega časa (od Moravie do Bassanija in Pasolinija) in najbolj neposredno napadli prozo Carla Cassole, ki je v svoji polemiki zavzel med vsemi najbolj nedvoumno stališče do Skupine 63.
Izraz »eksperimentalno« je v Italiji v rabi že nekaj let, zavzemal je čedalje večji obseg, dokler se ni naposled uveljavil kot oznaka za cel kompleks tako proze kot poezije. Če skušamo prodreti do jedra tega pojava, bomo videli, da gre za kritično preverjanje sleherne oblikovne možnosti, ki jo je neorealizem prvih povojnih let v svoji želji po odkrivanju resnice in družbene stvarnosti zanemaril. Prvi, ki je uporabil izraz »eksperimentalno«, je bil Pier Paolo Pasolini, v reviji Officina, ko je z njim označil določen krog novih pesnikov. Kar pa zadeva prozo, so to operacijo do kraja izvedli pripadniki Skupine 63 (Edoardo Sanguinetti, Angelo Guglielmi, Alberto Arbasino, Um-berto Eco) in danes je v polnem razmahu v revijah, kot »II Verri«, »II Marcatre«,
213
itd. Bistvo problema — če si ga ogledamo v njegovih osnovnih sestavinah — je v naslednjem: če je mogoče in kako zamenjati že izrabljene strukture psihološkega in realističnega romana. Ce naj upoštevamo dejstvo, da je bil neorea-lizem v Italiji več kot deset let v prevladujočem položaju, bomo laže razumeli, kako je ostrina njegovih nasprotnikov lahko dosegla zdaj stopnjo izrazite nestrpnosti. Kakšen je torej odločilni argument? Enak kot skoraj povsod drugod po svetu, kjerkoli se ukvarjajo s prozo, zamenjava nekaterih struktur pisanja. Govoriti danes o romanu pomeni razumeti celo vrsto stvari, ki jih doslej v njem ni še nihče upošteval, in izločiti druge, splošne uporabe. Najustreznejši avtor za primerjavo ostaja še zmerom Carlo Emilio Gadda: zgovoren zgled, kako' je mogoče biti pisatelj, ne da bi bilo za to treba verovati v roman kot tak. Pri tem je značilno^ da ni nobenega izmed treh ali štirih svojih romanov, ki so zbudili toliko hude krvi, nikoli napisal do konca. V začetku prejšnjega poletja mu je založba Garzanti natisnila prav zanimivo in skrbno napisano knjigo: »Francoski kralji Ludviki«, katere datum nastanka sega v leto 1953. Spet nov dokaz, da tudi zgodovinski esej kot literarna zvrst ne more vzdržati pred razkrojem »zvrsti«, tako značilnim za Gaddo.
Knjig, ki so bile tudi napisane do kraja, v eksperimentalnem smislu, zdaj res več ne manjka. V sedanji literarni sezoni jih ni težko odbrati za kar lep kupček: in ta skladovnica bi se lahko začela z zadnjim delom Antonia Pizzuta, »Piginette«, ki so našle odličnega zagovornika v tako pogumnem filologu, kot je Contini. Ne glede na naslov, ki spominja na kako zbirko črtic ob koncu prejšnjega stoletja, imamo v tem primeru opravka z izvrstnim delom eksperimentalne tehnike, ki njena naporna laboratorijska raziskovanja upravičeno računajo na najbolj občutljive instrumente filologije.
Temu bi lahko dodali še »L'ineompleto« Francesca Leonettija in »La nausea media« mladega Carla Ville, ki ga je lani založba Einaudi predložila v rokopisu za nagrado Formentor: dve knjigi, v katerih je zanimanje za lingvistične rešitve premaknjeno v značilnejša stanja našega časa. Villov roman je v tem smislu izrazitejši, kajti svojega navdiha ne črpa iz razprav o alienaciji ali o gnusu, temveč se spušča v bistvo teh pojavov, in tako neposredneje učinkuje na bralčevo zavest. Villa, ki je stopil na pot s poezijo, za katero so bila značilna satirična nerajzpoloženja, »Collages« in jezikovne krčevitosti, po sledi neke vrste dandanes dokaj razširjenega ekspresionizma, je po svoje ponovil zgodbo o malomeščanu, nemočni žrtvi svojih psiholoških navad in odporov, o malomeščanu kot nekakšnem narobe junaku.
Oglejmo si nekaj misli tega junaka našega časa  :
»Dan za dnem se mučim s posiljevanjem samega sebe, žrtev podzemskih strasti, begam za celo vrsto stvari, za katere bi želel da bi bile točne, a zadevam neprestano samo ob nespremenljiva pravila, urnike in hierarhije, ki se jih ni težko naučiti na pamet in ki se jim na koncu ni lahko izogniti, z vsemi tistimi simboli, ki jih vsakdo, ko so že v njem, raje pobožno sprejme, kot da bi se jim moral vsak trenutek upirati. Vendar ne odneham: preplašen sem zaradi časa, ki beži, vsak dan prisiljen zaustaviti karkoli, pripovedovanja, ki ga je treba kapitalizirati, da se ne bi vse bolj in bolj čutil samo še sapico, samo neko ime in priimek na prijavnici, opremljeni z datumom.«
Preden je bilo opravljeno delo za nagrado Formentor, je Michel Butor dejal v zvezi Villovim romanom: »V tem, nenavadno skrbno napisanem, dnevniku ni niti ena sama stran odveč.« Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za roman —
214
esej, prav tako prvenec, Giorgia Manganellija, ki je izšel pri Feltrinelliju. Naslov knjige, Hilarotragedia, pomeni že neke vrste program, vendar jasen le do določene meje; sam založnik je knjigo morda z besedami njenega avtorja predstavil nekoliko dvoumno: »Knjižica, ki vam jo tu predstavljamo, je pravzaprav svojevrstna razpredelnica, droben teoretično-praktični priročnik, in kot takšnega bi ga lahko postavili zraven »Burgundskega vinskega trgovca« ali »Priročnika za florikulturo«: ob tekste skratka, ki so se porodili kot rezultat dolgoletnega  in  prizadevnega  proučevanja določene materije.«
Če pa ostajajo alegorični nameni avtorja kljub citiranim pojasnitvam vendarle še nejasni, so toliko bolj jasni in presenetljivo živi, kot bomo videli, rezultati dobršnega dela te knjige. Manganelli pripada v Italiji dokaj redki kategoriji tako imenovanih »specialistov«, ki se v določenem trenutku svojega življenja tega naveličajo in se izkažejo za to, kar so zmerom bili v očeh tistih, ki so jih pobliže spoznali. Odličen poznavalec in prav tako dober prevajalec iz anglosaksonske literature je čakal vse do svojega dvainštiridesetega leta, da se je razkril. V Palermu, na že omenjenem sestanku Skupine b"5, se je predstavil z enim samim dejanjem, ki je zapustilo pri pazljivejših gledalcih najboljši vtis.
Njegova najnovejša filozofsko-pripovedna razpravica prav gotovo ni plod kake literarne stave, čeprav ima na videz vse lastnosti nečega podobnega; terja pa prav posebno zbranost bralca, v tem smislu namreč, da je ne bi zamenjal in pomešal s tistim, tako površinskim satiričnim pamfletizmom, ki je prišel, po Gaddi in Frassinettiju že v pravo modo po zaslugi ali po krivdi nekaterih revij, znanih po svojem izrazitem nagnjenju k humorizmu. Človek bi utegnil celo pomisliti, da se je sam Manganelli nemalo mučil, preden si je prišel na jasno, saj je na začetku ubiral pota esejističnega zanosa, lakotnega kramljanja v slogu Gadde, prepletenega povrhu še s paroddstičnim stilom, kakršnega srečujemo pri Landolfiju.
Naj navedemo za primer razlago nekega glagola: »Strmoglaviti je glagol, v katerem je čutiti kos meščana, mehanika; opisuje brazde plamenečih udov po suhem zraku; ali pobesnelo ovohavanje letala, ki mu smrt beži izpod smrčka. Prepirljiva, razočarana, prevarana ženska, ki obupano vrti pri naskoku kolo vihrajočega krila; krizantema se razcvete sama od sebe: skloni se nad pločnik, se prikloni, razkroji. Veliki let, sloviti podvig, ki vas okrasi z dostojanstvom, katerega zaman iščemo na sebi.« In tako naprej. Ta začetna beganja v »Hilarotragedii« nam ponovno in prepričljivo dokazujejo, da se te vrste intelektualno sprenevedanje kaj kmalu spremeni v obrazec, to tembolj, če se kdo kot Manganelli zateka v lažno zgovornost znanstvenih razprav sedemnajstega stoletja ali v metafizično jezljivost elizabetincev. S take in podobnih poti se je Gadda večkrat vrnil z oskubenim perjem.
Toda ko se že pretolčemo skozi prvih petdeset ali šestdeset strani te nenavadne jezikovne samovšečnosti, se glas spremeni, snov sama postane trdnejša, tok misli se začne končno razvijati hkrati z vse jasnejšim in prijetnejšim slogom; z eno besedo: delo steče. Pripoved, ki postaja zaradi svoje lucidnosti od strani do strani vse bolj in bolj oprijemljiva, pride najbolj do veljave v dveh parapsihističnih zgodbah (ne vemo, kako naj bi jih drugače opredelili): v zgodbi o »nerojenem«, in tisti, ki jo avtor imenuje »pričevanje o zmešnjavi Pravljic«; v dveh tako skrbno napisanih odlomkih, ki ne bi, po našem mnenju, delala sramote v kaki izbrani antologiji Borgesovih tekstov.
215
Nekaj tega je mogoče zaslutiti tudi v tem odlomku, s katerim se začenja druga zgodba: »Rodil sem se v nekem divjem trgu, mislim da v Alzaciji, ali pa nekje v Apeninih? Jezik, ki so ga govorili ljudje, je bil sladek kot modensko vino: morda je bila Burgundija. Morje? Prav gotovo, veliko, mirno, kovinsko morje. Toda ali ni bila neka hribovska vas? In z najčistejšim zrakom, bom dodal, polnem vonja iz velikih smrekovih gozdov. Je bila morda strmo nad morjem? Poredkoma. Bil je obmorski trg sredi gozdov med gorami in ledeniki, koča, ki sta ji oblizovala temelje dva oceana. Tu se lahko odpočijem. Zmerom se tako dogaja. Ne morem govoriti o sebi, ne da bi v trenutku vse strmoglavilo v najbolj nerazrešljiva protislovja.«
Ko smo tu omenili ime pisatelja, kakršen je Borges, nismo s tem hoteli zanikati v Manganellijevi knjigi tistih mest, ki so bližja Gaddi in Landolfiju. Dejstvo pa je, da nobena teh podobnosti ne meče niti najmanjše sence na Manganellijevo pisateljsko domišljijo in na njegov lakoten, a dognan stil. Torej upravičen razlog za veselje, ko opažamo, da iz najbolj uspelih strani »Hilaro-tragedie« izstopa resnično pomemben (pisatelj in tako izpolnjuje velike vrzeli, ki jih je še zmerom čutiti v naši prozi realističnega navdiha. To je darilo — z vso upravičenostjo smemo uporabiti to besedo — ki ga brez pomislekov sprejemamo iz rok »esperimentalistov«, v času, ko smo bili že nekoliko utrujeni od raznih cenenih napadov in od pričakovanja del, ki bi bila res umetniška.
(Prev. CZ.)                                                     GiacintoSpagnoletti
216