List 41.
Gospodarske stvari.
Haj je namen umnega plemenjenja in kaj o
tem skušnje uče?
Namen umnega plemenjenja je, da si gospodar priredi dobre in lepe živine, kakor je potrebuje za svoje gospodarstvo. Navadno je gospodarjem bolj vstre-ženo z dobro živino, kakor z lepo: če pa zamore oboje zediniti, je pa tolikanj bolje. Lepota se tudi rada vjerna z dobroto, in tako gospodar, ki potrebuje težke živine, močnega konja imenuje lepega, čeravno ni izdelan v vsem životu po razmerah žlahnega Arabca. Dobra živina je mnogokrat tudi lepa, zlasti kar vprežno živino zadeva, ker tista naprava in postava glave, vratu, hrbta, križa in nog, ki dela konja lepega, ga dela večidel tudi dobrega.
Priredba lepe in dobre živine se opira na stanovitno postavo natore, po kteri se lastnosti stari še v prenašajo na otroke. Kakor starisi, tak otrok — to je pravilo, ki večidel velja, čeravno ne vselej.
Umnim gospodarjem je tedaj na voljo dano si iz-rejevati dobro in lepo živino, če le hočejo in tudi morejo umno ravnati v živinoreji. Kakor si gospodar zamore zaploditi le lepo in dobro sadje v svoj vrt, v kterem so poprej edine lesnike bile, ravno to zamore tudi gospodar v svojem hlevu doseči, — pa cepiti je treba drevje, ga požlahnovati, mu streči pridno in pri-livati itd. Kakor na vrtu, tako v hlevu! Brez uma in pridnosti ne bo nikjer in nikoli nič.
Očiten izgled resnice te so nam mnogotere dežele, ki so jo na vi&oko stopinjo pripravile z umno in skrbno rejo živine. Kaj mislite, da so Angleži od nekdaj take konje, Svajcarji in Stajarci od nekdaj taka goveda imeli? Nikarte? Vemo, da veliko in največ stori rod, zrak, živež — pa vsega vendar ne, in Spanjce, ki so nekdaj imeli najžlahnejše merinoške ovce, so poslednji čas že prekosili Saksonci.
Očiten izgled, koliko je ležeče nad umnim pleme-njenjem, nam je tudi človeški rod. Kako močen in čvrst je bil nekdaj, — kakošen pa je sedaj in kakošen še bo, ako se v dovoljenji zakonskega stanu ne bo nič gledalo na telesne lastnosti. Ce nektero nevesto in ne-kterega ženina pogledamo, moj Bog! kakošna sta! v bolnišnico ju poslati bi bolj pametno bilo, kakor jim pravico dati, ljudstvo množiti. Iz tute bo le tuta, in iz pokveke bo le spet pokveka. In tako hira rod za rodom, in nemožen na truplu je nemožen tudi v duhu. Tu se tudi očitno vidi, kaj je iz tega, ako se „vse križem" pari.
Skušnje mnozih let in mnozih dežel so o prenašanji životnih lastnosti starišev na mlade učile sledeče:
1.  Na očetih je pri plemenj3nji res veliko in naj-
več   ležeče, pa vendar ne vse, tudi matere premorejo veliko.
2.   Po očetu se izdeluje večidel sprednji del života, koža in dlaka, in sploh vnanjstvo, — po materi pa bolj zadnji del života, velikost mladega in pa notranjstvo, to je, kri, iz ktere se dela meso, mleko, mast, volna itd. in pa duh. Očiten dokaz tega nam je mula; mula je otrok matere kobile in pa očeta osla; poglej jo in vidil boš, kako ji pri glavi osel vun gleda, — in da je velika kot kobila itd. Zato je pa tudi znano, da se manjša živina možkega spola po veči ženskega spola veča naredi in zlepša. Zato, če hočeš dobro molzno kravo imeti, je treba, da ni le krava (mati) dobra mle-karica, temuč tudi bik (oče) mora biti sin dobromolzne matere.
3.    Ce bolj stanovitne, po mnozih rodovih nepre-menljivo podedovane lastnosti imata oče ali mati, toliko gotovejše je,^da tista stanovitna kri se bo prelila tudi, v mladino. Ce ni živina prave utrjene korenine, se bojo tiste dobre lastnosti, ki jih ima, rade pogubile. Zato tudi pri živini po pravici veljd hvala, če zamo-remo reči: „to je še živina stare korenine".
4.    Ce sta si oče in mati bolj razločna med sabo, toliko slabeja bo mladina in toliko teže je, dobre ali žlahne lastnosti ene strani spraviti v mladega. Oče in mati si morata v telesnosti enaka biti, potem bo lahko tudi mladina taka; namesto da bi živinorejec z različnimi starisi si zboljšal rod, ga bo še večkrat spačil; tako, na priliko, je znano, da žlahni ovni z grobimi ovcami narede" mlade, kterim se volna „cvirna", da skor ni za nobeno rabo.
5.    Napake in bolezni starišev se pokažejo včasih še le v poznejšem rodu; včasih v prvem ni nič videti tiste napake, ki jo ima oče ali mati, v tretjem ali četrtem pa. Tako tudi nekteri otroci niso ne očetu ne materi podobni, dedcu ali babici (stari materi) pa.
6.   Od premladih slabih, pa tudi od starih slabotnih mater, pravijo, da rode posebno rade mlade možkega spola, nasproti pa po mladih slabih očetih pride  več  mladine  ženskega  spola na*3Vet.
7.   Sploh je število možke in ženske mladine si zelo enako, tako, da ne moremo ravno reči, da bi prišlo več živine možkega spola na svet kakor ženskega.