Kdaj naj se zatoženca k lokalnemu ogledu (§, 254 kaz. pr. r.) pokliče? 2. Kdaj se sme privatni udeleženec kazenski obravnavi pridružiti (§. 47 kaz. pr. r.) ? 3. Uačelo, kako naj sodišče razsodi o predlogih, da naj se nove priče povalijo. 4. Presoja zdravniških mnenj po novih zdravnikih (§. 126 kaz. pr. r.). 5. Specijaliziranje glavnega vprašanja (§. 318 kaz. pr. r.).
(Dalje.)
Res je, visoki kasacijski dvor, da se oni, ki naj bode smel ustopiti kot privatni udeleženec, ne more k temu siliti, da dokaže kar naprej žaljenje prava, ki se mu je pripetilo, ker je ta dokaz baš namen cele kazenske obravnave, in se v največ slučajih še le ravno s kazensko obravnavo izvršiti more. Nikomur in tedaj tudi meni ni nalog, da bi privatnega udeleženca, ki pristopi procesu kot tožitelj, radi tega izključeval, ker ni kar naprej dokazal oškodovanja, ki se mu je pripetilo. Ves drugačen pa je današnji slučaj. Tu imamo opraviti s privatnim udeležencem, ki kar naravnost in brezobzirno v istem trenutku, v katerem zahteva za-se pravice privatnega udeleženca, razsodnemu sodišču obstane, da na njegovi strani ni nikakega žaljenega prava, da mu tedaj tudi ni moč zahtevati, da se mu zopet popravi kako pravno, v njegovo kvar razrušeno stanje, da se mu kaka škoda, katero je trpel, zopet povrne. Mi imamo tu z osobo opraviti, katera prav jasno priznava da se zatoženec ni dotaknil nikakega njenega prava, da je pa ta kazenska obravnava, katere se hoče udeležiti, zanjo nekak preju-dicijalen proces, iz kojega izida in rezultata naj zanjo še le vzrasto, samostojne, čisto nove pravice, ki niso v nikaki dotiki s kaznjivim činom, radi česar se vrši obravnava, pravice, katere po kaznjivem činu
19
— 290 —
nikakor niso mogle biti žaljene, ker pred kaznjivim činom še eksistirale niso, pravice, katere so marveč še-le vsled kaznjivega čina samostojno nastale v korist tretjih osob, nikakor pa ne v korist zločinca. O faktičnih razmerah je pač vsak prepir nemogoč. Pod žumalno št. 195 zabeležena je dotična razglasba tako zvane civilne stranke. V tej listini pravita sestra ranjke gospe Tourville-jeve, gospa Elise Thompson in njeni soprog, Frank Thompson; svak ponesrečene žene, da se hočeta pridružiti kazenski obravnavi iz tega namena, da spravita v slučaji, ko bi se Tourville res za krivega spoznal umora svoje soproge, pred angleškimi sodišči v veljavo izključitev zatožencevo zaradi njegove nevrednosti. Privatna udeleženca sta tedaj odkritosrčno in naravnost obstala, da se v slučaji usmrtitve gospe Tourville-jeve s tem zločinom ni žalila nobena njijinih pravic, da se ni niti njijino premoženje, niti njijina prostost, niti njijina čast s kakim takim krvavim činom oškodovala, da bi jima marveč iz umora sestre in svakinje nastale nove pravice in koristi, ne pa stare pravice žalile, da tedaj nikakor ne moreta priti v položaj, da bi se v tem kazenskem procesu pri-z;adevala za povrnitev škode, ampak da jima bo ta kazenski proces le glede dedovanja zagotovil korist. Z drugimi besedami, ti osobi se izrečete: Midva se hočeva pridružiti kazenski obravnavi, da ne bode imel zločinec v slučaji izvršenega hudodelstva basni od tega, ampak da bodeva midva uživala sad tega zločinstva. Za take posebne interese, kakor znano, ni prostora v našem kazenskem procesu. Prav odveč in v dokaz, kako neopravičena je udeležitev tako zvanega privatnega udeleženca v tem slučaji, jemljem si prostost kazati na to, da se ni samo v prošnji, s katero zakonska Thompson objavljata, da se hočeta pridružiti kazenski obravnavi, izključitev zatoženca od dedovanja po njegovi soprogi zaznamovala kot jedini namen udeležitve kazenske obravnave, marveč, kakor kaže to žurnalna št. 195, da se gosp. dr. pl. Grabmayer kot zastopnik onih privatnih udeležencev le v to svrho pooblašča, da doseže izključitev zatoženca od dedovanja. O tem tedaj, menim, ne bode mogoče pri tako jasnih okoliščinah dvomiti, da sta bila zakonska Thompson po jasnih določbah zakona tako malo kakor kdo drugi opravičena k roli privatnih udeležencev. Ona dva se nista mogla na to sklicevati, da se jima je godila krivica glede pravic do živeža ali do kakega druzega premoženja; tudi se nista natanko
— 291 —
izrekla, da nečeta druge koristi doseči, kakor samodedovanje. Sedaj je pa vprašanje, ali ni dotični sodni sklep preziral veljavnih zakonov v kvar zatoženca ? Pri publikaciji one medrazsodbe, katera zagovorništvu izključitve privatnega udeleženca ni pritrdila, reklo se je zagovorništvu z nekakim obžalovanjem, morda tudi z nekako zadovoljnostjo, da je bilo mnenje zagovorništva glede izključitve privatnega udeleženca od procesa tudi že mnenje svetovalske ka-moi'e, da je pa sodišče sedaj vsled določnega ukaza druge instance primorano razsojevati zagovorništvu na slabo. Pač je o tem razprava odveč, da se ničnost ne more sanirati zaradi tega, ker se je po sodišči druge instance urinila v proces; tudi bo odveč razprava o tem, da je bil v tem slučaji prvi sodnik bolje poučen, ker se še le po razpravi v glavni obravnavi razjasni, ali naj se to zgodi, kar je bilo mogoče prej zakonito, sedaj pa je že vsled obnovljenega predloga zagovorništva, naj se odstrani, podlaga ničnosti. Prav krepo se je že, visoki kasacijski dvor, v referatu, katerega smo ravnokar culi, naglašalo, kak velikansk pomen da je zatožba v teku cele dokazne obravnave pripisovala krvavemu zločinstvu, kojega je zatoženec menda že prej zakrivil, pa kaznovanju odšel.   Jaz nečem poudarjati, visoki kasacijski dvor, da bi se bila na Angleškem, kakor znano, izključila vsaka diskusija o tem sumničenji, tudi nečem naglašati, da se je angleška vlada, kakor kaže žurnalna št. 236, proti našemu poslanstvu v Londonu izrekla odločno, da se zaradi tega trjenega umora tašče ni izvršila izročitev, da se o tem umoru v procesu ne sme govoriti, in da angleška vlada zaradi tega še celo nobenega spisa poveriti neče, v katerem se omenja smrt tašče; toda povedati moram, visoki kasacijski dvor, kake pomembe za konečni izid procesa da je bila ta diskusija o trjenem umoru tašče, in kako da je bilo celo upli-vanje take diskusije same v vsih svojih posebnostih mogoče, kako da se je moglo uresničiti le po uplivanji privatnega udeleženca. Naj mi bode tu dovoljeno, da se vrnem na jedno izmed izjav protirazprave državnega pravdništva o ničnosti pritožbe, katera hoče neškodljivost privatnega udeleženca za zatoženca motivirati s tem pristavkom, da se je privatni udeleženec oddaljeval od vseh onih dogodkov, kateri so se vršili na tirolskih tleh.   Ko bi bili sploh le na tii'olskih tleh ostali, ko bi bili le s tem opraviti imeli, kar se je na tirolskih tleh zgodilo, — potem bi zagovorništvo,
19*
— 292 —
smelo trdim, sploh ne bilo prišlo do tega, da bi stalo tu kot pri-tožbenik, kajti gotovo bi ne imelo pred seboj obsojevajoče razsodbe. In kako je v tem oziru privatni udeleženec uplival na kvar zatoženca ? Tu moram omeniti neke druge osobe, katera je v procesu Tourville pred sodiščem v Bozen-u jako mnogo govoričila, in o kateri se je še več govorilo, osoba, za koje navzočnost pred sodiščem smem ravno le piivatnega udeleženca smatrati odgovornim in s koje pogubonosnim uplivanjem na tek procesa hočem ravno ilustrovati pomen privatnega udeleženca v kvar zagovorništva, oziroma njegovega klijenta. Kakor je znano, stoji pred angleškim sodiščem danes nek nadinspektor angleške policije, imenom George Clarke. Le-ta stoji pred sodiščem zaradi obtožbe, da je prav navadnim goljufom skazoval take velike prijaznosti, da jih navadno sodnijsko besedoslovje zjedinja pod skupnim pojmom: zločinska podpomoč. S privatnim udeležencem prišel je pred sodišče v Bozen-u ob jednem tudi oni nadinspektor George Clarke, ter se je potem obravnave v celem njenem teku prav odločno in krepko uplivaje udeleževal, do trenutka, ko je v njegovo živo zadovoljnost, ki jo je javno kazal, izrekla obsodba Tourville-ja na smrt. Temu ptujemu policistu odmerilo se je v vrsti dokaznih sredstev nekako ono mesto, katero pripada po navadi v dobro urejenem gospodinjstvu tako zvani „dekli za vse". In jeden sam pogled na zapisnik o obravnavi poučuje, kako dobro da je ta mož opravljal svoj posel, da je celo več storil, nego se je od njega pričakovalo. Pred sodišče v Bozen-u, pred porotnike prišel je Tourville, ako hočemo, kot skrivnosten, nepoznan, ako rečemo drugače, kot jako sumljiv človek. Ne dovolj, da se mu je dal na pot na Tirolsko nekaznjen umor iz polu-preteklega časa kot priporočilo, trudili so se z jako dobrim vspehom, vse v krog procesa uriniti, kar bi le količkaj iz njegove preteklosti od najnežnejše mladosti govorilo zoper njega. Ta Tourville veljal je po policijskih poročilih, katere je zatožba poizvedela, za moža, ki je pri smrti svojih starišev že zapravil vse njihovo premoženje, dokler ni bilo zagovorništvu moč dokazati, da je bil Tourville komaj 10 let star, ko so mu stariši umrli. Opisoval se je kot vlačugar, dokler ni zagovorništvo, ker se uradna preiskava ni dovolila, v zadnji dan obravnave dokazalo (prej ji ni bilo to mogoče), da je bil zatoženec izvrsten beležnišk kandidat, kateri je imel v Vallencienne-u najboljše ime ter tam zapustil najčistitejši spomin.
— 293 —
Jaz ta izgled navajam samo da konštatiram, kak upliv da je imel Clarke in s Clarke-jem privatni udeleženec, to je cela in-gredijenca privatnega udeleženca v kvar zatoženčevo. Govorimo najprvo o umoru tašče. Res je; porotnikom prebrala seje najprvo cela obravnava, katera se je vršila pred sodiščem o priliki ogleda mrliča na Angleškem; in iz tega obravnavnega zapisnika in iz te obravnave sledilo je jednoglasno oproščenje zatoženčevo pod okoliščinami, katere so razpršile vsako meglico suma. Kaj je sedaj storil privatni udeleženec s svojim Clarke-jem? Komaj je bila odgovornost zatoženčeva pri konci, komaj se je dokazno obravnavanje pričelo, prišel je kot priča oni Clarke, in ni bil še prišel daleč v svoji izpovedbi, ko privleče mahoma, kakor kak posestnik potujočega anatomičnega muzeja, iz svojega žepa kos človeške čre-pinje. Mej tem ko je obravnavni zapisnik deklariral, da je strel v resnici vsled v črepinji najdenega kanala imel ono smer, katero je zatoženec trdil, da je namreč strel šel od spred nazaj in od zdolaj navzgor, produciral je Clarke, kakor rečeno, iz svojega žepa kos črepinje, v katei"em po strelu prouzročeni kanal ni šel od spred nazaj, ampak od zad naprej, ni šel od spodaj navzgor, ampak od zgoraj navzdol; potem pa je tako-le demonstroval: ona žena, koje črepinje del je ta kost, ustreljena je bila za-vratno, ter je nadalje demonstroval, kako da se je zavratni morilec svoji kazni odtegnil; razpravljajoč z nepopisljivo bonho-mijo, da je bil predsednik onega angleškega sodišča dober prijatelj in sosed Tourville-jev. — Predočite si utis te povedbe; predočite si upliv takega fragmenta človeške črepinje, za kojega identiteto res sicer ni nič drugega govorilo, kot odločna izpovedba Clarke-jeva, ki je meni samemu jako malo verjetna; predočite si učinek, katerega je morala prouzročiti povedba zdravnikov Profanter-ja in Zallinger-ja, ki sta pri prvem pogledu na črepinjo izrekla, da je šel strel od zad naprej, da je bila žena zavratno umorjena; predočite si slednjič, da se jo to v trenutku zgodilo, ko se je dokazno obravnavanje pričelo: in spre videti Vam bode mogoče, je li bila delavnost privatnega udeleženca brez upliva, in ali ni bila marveč velikanskega, pogublivega upliva v kvar zatoženčevo. Toda dosti o tem! Kjerkoli je v teku celega obravnavanja vprašanje nastalo, od čegar odgovora naj bi presojanje o individuva-liteti in značaji zatoženčevem odvisno bilo, poklical se je Clarke,
— 294 —
da so se po njegovi izpovedbi presojevale vrednost, nevrednost ali lažnjivost zatoženčevih trditev. Govorilo se je na primer o tem, da je zatoženec svoje prvo ime spremenil, ker je njegova sopruga hotela, da ne bi iz zakona pričakovani sin imel imena Perreau. Clarke bil je oni, ki je zagotovil, da ta žena nikakega upliva ni imela; ona sama da je bila bolehna in slabega duha, in da je Tourville le zaradi tega ime spremenil, da sumnega Perreau-ta, morilca njegove tašče, spravi iz sveta. Dalje se je govorilo o nekem požaru v hiši Tourville-jevi, o požaru, kateri je bil slučajen, kakor to kaže policijski zapis. Tudi tu je Clarke odločno trdil, da se je zanetilo; kajti akoravno je v resnici zavarovalno društvo zavarovano svoto izplačalo, svarila je vender ta asekuranca druga društva, naj ne vzprejmo od tega moža nobenega zavarovanja. Na podlagi tega zanetenja pa, ko pričajo policijski spisi, da je Tourville z nevarnostjo lastnega življenja svojega sina, svojega jedinega otroka rešil, trdil je Clarke, in nikoli ne bode poslušalec utiša tega prizora pozabiti mogel, da je Tourville požar prouzročil, da bi pogubil svojega lastnega otroka! Ko je vprašanje nastalo, je li bil Tourville k spremembi svojega imena po angleškem pravu opravičen, in ko je pravni konsulent zatoženčev, Turner, katerega je v sodno dvorano ustopivšega di'žavni pravdnik skli-cevajoč se na §. 170, št. 1 kaz. pr. r. pozdravil z besedami, da je sokrivde umora učinjenega na soprogi sumljiv, ko je Turner s pripomočjo angleških zakonikov in mnenj, s pripomočjo izgledov o znanih možeh deduciral, da more svoje ime vsakdo brez posebne svečanosti in uradnega dovoljenja pravnomočno spremeniti, izrazil se je Clarke, da je tako spremenjenje nezakonito brez prejšnjega oblastnega dovoljenja. Da, pri vprašanji, je li mogoče, da Tourville res ni poznal oporoke svoje sopruge, bil je zopet Clarke, ki je bil brzo pripravljen razjasniti, da kaj tacega ni bilo mogoče. Kako da je vse to uplivalo na porotnike, pred katere je stopil tuji mi-sterijozni mož, s kakimi čuti da so porotniki tega moža gledati morali ter ga tudi gledali, predno se je vprašanje o tem, kar se je na Tirolskem zgodilo, prvič razpravljalo: to spoznati še celo v pričo revnega obravnavnega zapisnika ni težko.
(Dalje prihodnjič.)