MOJA   DOMOVINA
G i a n g  Nam
Ko sem bil še otrok in sem hodil dvakrat na dan v šolo, sem ljubil svojo domovino po tem, kar sem vedel iz knjig. Kdo pravi, da pastir, ki pase bivole, težko živi?« Sanjajoč sem poslušal ptice, ki so pele v višavah.
453
Dostikrat sem izostal iz šole
in ko sem lovil metulje ob ribniku.
me je zasačila mati.
Komaj se me je šiba dotaknila,
že sem kričal na ves glas.
Deklica pri sosednjih vratih
se je hihitala. Oh. kakšna nadlega!
Potem je prišel prevrat
in Dolga vojna z njim.
Po moji domovini so divjali sovražniki.
Zapustil sem  mater in odšel.
In deklica od sosednjih  vrat    - kdo bi bil verjel! -
je odšla za menoj.
Tudi tistega dne. ko s\a se srečala, se je hihitala.
Njene oči so bile velike, in črne — mile in odkrite.
Moja čela je šla mimo.  in jaz sem obrnil glavo stran.
Dež je  lil
ves dan. a pri srcu  mi je bilo toplo, ne da bi vedel zakaj.
Ko je bil znova mir. sem se vrnil
spet  v staro šolo, k našim brajdam  in sladkornemu  trsu.
Spet  sva se srečala:
v zadregi si se skrila za vrata
in se smejala, ko sem  vprašal:
; Si poročena?«  »Ne, tega ne bi mogla  reči. brat.«
Drhteč sem  te prijel za milo roko
in ti si jo, vso pekočo, pustila v moji.
Danes sem slišal o tebi.
Težko je verjeti. Vendar res je.
Ubili so te in vrgli stran.
Bridkost mi para prsi. da bi umrl.
Nekoč sem  ljubil svojo rodno zemljo zaradi njiv, ptic in metuljev
in zaradi dni, ko sem puščal šolo in bil tepen od matere.
Danes jo ljubim, ker na vsaki grudi prsti
leži drobec krvi in mesa nje, ki je ne morem pozabiti.
Iz angleščine prevedel M. B.
454