111111 m m 111111 m 1111 m 111 m 11111111111111 m 11111111111
Poštno-tekoči račun št. 51.
-uit m 11111 ih n 1111 in 1111 m 111 n 1111111111 m 11111111 u 11111111 m i m m 111 ti 11 ! m1 ! i ! im niiim 11111111 m iim11 m* 111 h iiiii 111 ^

n 11 im 1111111111111 m m 1111 n 111111111111111 n	^
ŠTEV 7-8	J

§
s
i z §
0 =
■ 111111 m i u 1111111111111 m 11111 n m 1111 11111 h ^
LETO I.
IZDAJATELJ IN ODGOVORNI UREDNIK
::	FRANC BRATUŽ ::
MI
1*011 tt/f
SVEČENIKOV SV. PAVLA
ffiš
|
=di
= ^ =
S SODELOVANJEM DRUGIH DUHOVNIKOV UREJUJE
IVAN REJEC
g TISKA .NARODNA TISKARNA*
-ì l i Ul ili lil I i I I H II I I I I I I I I I 11 I 11; 1111 I I I I I I I I I 11 I I I t
Z = Z !
imi
: : V GORICI - 1920. : :
i i u iii;ii!i:i:iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii>Mi m 1111 m i i 111P F*^ "
Odsek za šolstvo.
Katehteski sestanek v Gorici meseca septembra je privabil lepo število katehetov, ki so se navduševali za svoj visoki katehetski poklic In verskovzgojne ideale. Največ je v ta namen pripomogel sobr. dr. Ukmar, ki je prejel za svoja vzorna izvajanja o katehetovi osebi, gorko odobravanje. Njegov referat je natisnjen v današnji številki.
Drugi govornik sbr. Kobal je govoril o pravnem položaju veronauka in kateheta. Žal, da je moral ugotoviti, da o kakšnem pravnem položaju veronauka v sedanjih razmerah niti govora nt. Velikansko škodo v tem oziru smo pojmili ob njegovih izvajanjih, kakšen da bi moral biti ta pravni položaj, zajamčen nam po mednarodnem pravu, zahtevajočem prejšnje postave za zasedeno ozemlje. Videli smo v duhu načelo verskonravne vzgoje, katehetovo vzvišeno stališče, velike pravice Cerkve na tem polju. Videli smo, da je bil veronauk temelj vzgoje in da je imel zato odlično mesto. To smo tem bolj umevali, ko smo primerjali sedanje načelo, ki zahteva vzgojo državljanov na podlagi civilne etike; razumljivo, da nima zato veronauk prvega mesta, da red v veronauku v spričevalih več ne odločuje (za odličnjaštvo), da ni verskih vaj. Istotako je izgubil skoro vse pravice katehet. Odpomoči nam more le vzajemno delovanje ljudstva in kateheta. Ljudstvo in kateheti skupaj! — Sbr. dekan Valentinčič je po-vdarjal, da nam gre v našo veliko tolažbo učiteljstvo na roke. — Sbr. profesor Leben, katehet pa idrijski realki, pove, da se mu je posrečilo priboriti na idr. realki veronauku in sebi dolžno mesto in veljavo. — Sbr. Š č e k misli, da nam manjka splošna enotna podrobna organizacija ozi-
roma enoten nastop za vse zasedeno ozemlje in Trident. Vstvarila naj bi se tako enotna falanga i. enotno zahtevo, z enotnim programom — kakor v drugih — tako tudi v zadevi veronauka. Starešinstvo Zbora naj bi stopilo v stik z merodajnimi faktorji. — Sbr. monsignor dr. Ličan predlaga, naj se zahteva uveljavljanje naših pravic glede veronauka, ki nam pritičejo po mednarodnem pravu, zahteva naj se status quo. Koncesij nobenih, pridejo same od sebe; istotako spominja monsignor na šolske svete, katerih uveljavljanje in vpo-stavitev naj se zahteva. Sbr. Cigoj priporoča enoten nastop glede klasifikacije: dosedanje tiskovine se porabijo, v rubriko »civilne morale«, katero se prečrta, se vpiše »veronauk«.
Tretjo točko je imel tvoriti referat sobr. M a-jerhoferja o uvedbi nove učne knjige »Krščanski nauk za prvence«. Ker je bil sbr. Majer-hofer ravno takrat v našo veliko žalost zaprt v Trstu, je moral referat odpasti. Sklenilo se je le radi pomanjkanja časa brez debate, da se ta nova učna knjiga že letos vpelje.
■ Predsedujoči sbr. dekan Valentinčič zaključi že v pozni uri lepo uspelo zborovanje, ki Je imelo strogo duhovnopastirski značaj, z željo, da bi se taki plodonosni sestanki v blagor naše ljube mladine še ponavljali.
Obvestilo.
Obveščeni smo o nekaterih novih določbah v prilog verstvu in verskim vajam v šolah. A ker nismo še mogli avtentično dognati njihove vsebine, ne moremo danes o tem spregovoriti. Cim hrže prinese »Edinost« poročilo o lej važni stvari.
Asceza in pastorala.
Venite, adoremus.
Andrej Furiali — Sv. Križ pri Trstu.
Starejši duhovniki smo se bili skoro vsi priglasili za Družbo duhovnikov Častilcev presv.
R. T. Mlajšim je Družba manj znana.
Glavna dolžnost tega udriiženja je, da duhovnik adorator premoli vsak teden po eno uro pred Najsv. Zakr. Pa bojim se, da nas je veliko takih, ki bi jim Kristus mogel očitati: »Simon; dormis? Una bora non potuistìs vigilare mecum?«
Duhovniki želimo dvigniti nam izročeno ljudstvo iz potrtosti in mrtvila, v katero jih je pripravila svetovna vojska in dolgotrajno premirje. Pa, žal, v tem oziru velja za duhovnika poziv: »Medice, cura te ipsum!« — ozdravi sam sebe, dvigni sam sebe, potem boš sposoben dvigati tudi druge. -
Vsi želimo »instaurare omnia in Christo.« Vsi učimo, da je Kristus pot do resnice in življenja. Ponavljamo, da ta pot začenja v tabernaklju; da je tabernakelj naša trdnjava: Deus, refugium no-stium et virtus; da je presv. R. Telo fortitudo plebis suae. Boli nas, če vidimo vernike, brezbrižne za sv. mašo, za sv. obhajilo in za češčeuje presv. R. T.; zato dajemo izraz tej naši notranji bolesti z očitanjem mrzlote in mlačnosti. Sami pa nismo morda že davno ene cele ure preživeli pred Najsv. Zakramentom: kratka priprava in kratka zahvala po sv. maši, sem ter tja kratek obisk Najsvetejšemu, to je vse naše klanjanje pred euharističnim kraljem.
Vse drugo, kar opravljamo v bližini tabernaklja, spada v javno službo božjo, katero moramo opravljati vsled svojega poklica ali pa vsled obveznosti do vernikov. V češčenju presv. R. T. izvajamo pogostoma »strictam justitiam« t. j. òprav-Ijamo navadno le to, kar je strogo zapovedano; prave, prisrčne, neprisiljene, neslužbeue ljubezni do euhar. Kristusa je pa res premalo. Zato se ne smemo čuditi, ako ne dosegamo vspehov, kakorš-nih si želimo.
Sobratje! Iz tabernaklja prihaja, gonilna sila, izvira moč, veselje, blagoslov vsemu našemu pastirskemu in socialnemu delu. Če hočemo res vspešno delati, se moramo staviti v tesno zvezo s presv. Srcem Jezusovim v presv. Euharistiji. V tako zvezo stopa, kdor se zaveže, vsaj eno uro na teden preživeti pri nogah euhar. Zveličarja. Z
uro češčenja kažemo zaupno vstrajnost, kateri je zagotovljeno uslišan je. Trkajte na vrata presv. Srca, in odprlo vam bo zaklade milosti in modrosti. Zato pa sobratje, — venite, adoremus! Ponovimo prvotno gorečnost v češčenju euhar. Jezusa in zopet se bomo čutili srečne, nad vse srečne, da smo Njegovi duhovniki.
Kako praktična je za duhovnika tedenska ura češčenja. Hora adorationis hebtiomadariae est etiani hora rec.ollectionis et reparationis hebdo-madariae.
Mnogi med nami priporočamo vernikom, naj nedeljsko dolžnost sv. maše porabijo v to, da zahvalijo Boga za dobrote celega preteklega tedna, da zadostijo za pregrehe preteklega tedna In da prosijo božje pomoči in blagoslova za prihodnji teden. Priporočamo posebej starišem, naj tudi oni, kot nekdaj Job, obrnejo daritev sv. maše za to, da zahvaljujejo, prosijo odpuščenja in blagoslova za vse člane svojih družin.
Duhovniki pri nedeljski sv. maši, žal, ne moremo tako zbrano moliti, kakor pobožni verniki, ker moramo navadno precej hiteti, da se služba božja preveč ne zavleče. Nadomestilo najdemo v tedenski uri češčenja. Tu imamo priliko pred tabernakljem premisliti dobrote prejete v preteklem tednu in se dostojno zahvaliti; tu moramo — kot zgubljeni sin r- vreči se k nogam.našega Očeta in izprašati svojo vest, obsoditi sami sebe, obžalovati, prositi odpuščeuje, obetati poboljšanje in prositi blagoslova za nadaljnje boje. Tu imamo priliko, kot nekdaj Mojzes na gori. dvigati roke za bojujočo se cerkev. Če bo Mojzes vsake župnije vstrajno in zaupno med uro češčenja dvigal roke k tabernaklju, bo tudi ljudstvo zmagovalo v bojih zoper dušne sovražnike. Pri uri češčenja ima duhovnik čas, napravljati načrte za boj in delo; tu se izvežba v rabi orožja, da navdušeno plane iz zakristije ven v boj za borbe Gospodove. Pri uri češčenja stopa duhovnik z Jezusom na Tabor, kjer uživa njegovo lepoto; kakor nekdaj Mojzes na gori Sinaj, tako občuje tukaj duhovnik se svojim Bogom. Z gore občevanja z Jezusom prinaša oni čudoviti sijaj, ki skrivnostno učinkuje na kršč. ljudstvo. Sobratje! če nas ljudstvo še
spoštuje navzlic vsem sovražnim gonjam proti nam, zapomnimo si, da to spoštovanje, to zaupanje do nas ima radi naše zveze z euharističnim Jezusom! Brez Jezusa smo duhovniki brezpomembna bitja, prave ničle. Vse iz Njega, nič brez Njega!
Zato nazaj v Evharistični raj!
Zopet začnimo s tedensko uro češčenja. Kdor je že vpisan, in je potem opustil opravljati uro in pošiljati mesečne izkaze na škofijskega pooblaščenca, ostane toliko časa član, dokler sam ne izjavi, da izstopi iz družbe D. C. Tak pa ni skoro
nobeden. Seveda, kdor je član, pa ne opravlja ure češčenja, ni deležen odpustkov in privilegijev družbe: ko pa zopet začne opravljati uro iu pošiljati izkaze, mu oživi pravica do vseh duhovnih dobrot družbe. Duhovniki, ki se niso še nikdar priglasili, se morejo javiti 1.) za goriško nadškofijo pri č. g. Ivanu Krenu, minskem spovedniku v Gorici; 2.) za tržaško pri Andreju Furlanu, žup-I niku v Sv. Križu pri Trstu; 3.) za poreško prt j preč. g. Antonu Bronzimi, kanoniku v Poreču.
Duh Srca Jezusovega je duh reda.
J. G.
S tern, da smo se včlanili v sodaliteto Srca Jezusovega, smo pred drugim tudi hoteli pokazati, da se hočemo vživeti v duha Srca Jezusovega. In to je glavno, saj duh je, ki oživlja. Duh Srca Jezusovega pa je duh reda že zato, ker je to Srce — srce Boga, katerega slavi sv. pismo kot duha reda povdarjajoč o njem v knjigi Modrosti (11, ;21), da je »vse vredil po meri, številu in teži«. Sicer nam tudi naš protektor sv. Pavel, kliče: »Omnia aufem honeste et secundum ordinem fiant« (1 Cor 14, 40). Vse naj se spodobno in po redu godi. Ce vse, koliko bolj šele naše delovanle, zasebno in javno, koliko bolj še posebna vse dejanje in nehanje naših sodalitet in sodalitetnih konferenc, ki so odlikovane s posebnim pokroviteljstvom Srca Jezusovega. Srce, tudi samo človeško, je pravi regulator človekovega življenja in vseh njegovih enakomerno se vršečih telesnih pojavov, je pravi simbol reda. Koliko bolj odseva ta red šele iz človeško-božjega Srca. Razumljivo, da je tudi pobožnost do Srca Jezusovega ožarjena s posebno gloriole vse lepo prevstvarjajočega reda. Zagotovo menim, da nimamo druge take pobožnosti, v katero bi bil sam Bog posegel s tako natančnim programom, enako deleč dolžnosti in pravice njegovih častilcev, katere poslednje n. pr. je tako natanko zaznamoval v magni charti svojih dvanajsterih obljub. In sv. Srce samo s svojim stalnim slovesnim praznikom in redno se ponavljajočimi prvimi petki: se ti li to Srce ne zdi na nebu te pobožnosti kot žareče solnce, kijo.g katerega se vrti naš zemeljski planet, ki je sicer vsak dan od njega razsvetljevan in ogrevan, a tega razsvetljevanja in ogrevanja višek doseže na praznik Srca Jezusovega; ljubko svitajoči mesec na tem nebu pa je vsaki mesec se ponavljajoči prvi petek. Vse tako enakomerno, držeč se stalnih pravil . . . Da, to je naš duševni planetni sistem, sv. Srce Jezusovo namreč s svojo pobožnostjo.
Zato mora tudi v naše sodalitete Srca Jezusovega — • sistem, mora tudi v naše sodalitetne konference sistematičen red.
V koliko smo pa v enoletnem delovanju naše sodai, konference dosegli ta ideal sistematičnega reda? Bilo je to leto leto trudapolnega oživljanja sodalitete, bilo je leto obnovitve sodalitete in njenih konferenc. Le žal, da nismo še prišli do tega, da bi obnovili pravno obliko sodalitete: naš vice-praeses še ni izvoljen. Kedaj pridemo do njega, da vdobimo že enkrat centrimi, iz katerega bi prihajalo v naše sodalitete ne le življenje ampak tudi smotrena enotnost, torej nekoliko sistematičnega reda?
A bolj še kot to, mi je na srcu sistematični red pri naših sodai, konferencah.
Najprej bi rad ugotovil, da vlada glede naših sodai, konferenc majhna zmeda in negotovost v vprašanju, kaj da so prav za prav naše konference. Imenujemo jih konference sodalitete, a razvile so se v konference Zbora svečenikov sv. Pavla, uele razvile, sbr. urednik jih je v apriiovi številki »Zbornika« v Vestniku Zbora naravnost imenoval konference svečenikov (sv. P.) in to imenovanje debelo podčrtal. Torej kaj so? Morda se bo zdelo komu odveč brskati po tem vprašanju, češ, da je to te dlakocepljenje. Nasprotno. Ze red zahteva, da razmotrimo to zadevo in si v ta namen najprej postavimo vprašanje, v kakšnem medsebojnem razmerju sta si Sodaliteta Srca Jezusovega fn Zbor svečenikov sv. Pavla, da tem laže ugotovimo, kakšen bodi sistematični red naših konferenc.
Prej si še vsem v Sodaliteti včlanjenim sobratom dovoljujem predlagati, da si poiščemo za »sodaliteto« domače ime. Boljšega in bolj domačega imena, Hrvatom in Slovencem skupnega. — beseda je hrvatska, a tudi Slovencem gladko teče — ne morem najti, kakor je pri bratih Hrvatih Že
udomačeno ime: »Zajednica Srca Jezusovega«. Osvojimo si to ime tudi mi Slovenci!
Sedaj pa k stvari! Zajednica in Zbor sta dve samostojni organizaciji kakor, si licet componere parva magnis, Cerkev in država. Kakor pa damo •mi Cerkvi prednost pred državo, o katere delovanju si Cerkev popolnoma umestno 'dovoljuje 'tudi soditi, mislim, da bi dali lahko tudi mi- pred-. nost Zajednici pred- Zborom, ali bila naj bi vsa! prima inter pares. Zajednica je bolj asketično-pa-storalna organizacija, Zbor pa kulturno-stanovska. — Vsaka teh organizacij, ki imata že Vsaka svoj posebni ustrrj. ločene ; redsedništvn i. t. d.... ima tudi svoje. posebne zadeve, a ker sta si v marsičem vsaj sorodni, bosta imeli tudi takozvane mešane zadeve.
Zbor ima svoj občni zbor in svoje sicer takozvane odborove seje, ki so pa v resnici pravcate konference svečenikov sv. P.
Zajednica pa ima svoje zajednišbe (sodalite-tue) korcffcrenee. Zakaj toliko razločujem? Zato, da vgotovim, da so naše pokrajinske konference ir.stitucija Zajednice, vsaj v prvi vrsti Zaiednice in ne Zbora. Želim to razliko in to vgotovitev po-vdarjati, da ne bomo mešali pojmov, ker .zdi se, da je začelo prevladati mnenje, kakor da bi bile naše konference — za Zbor.
Ker so pa mnogotere zadeve obojne organizacije mešane, spadajo te itak že samoposebi tudi v okrilje zajedniških konferenc, v kolikor pa niso mešane ampak pristno svojske Zboru, jih pa sprei-mejo zajedniške konference gostoljubno , pod streho, kakor sprejema tudi Zbornik, ki je glasilo Zbora, zadeve Zaiednice pod svojo gostoljubno streho.
Poleg tega si mislim, naj bi imela Zajednica, ki sem jo že prej označil kot primo inter pares, tudi nalogo, da premotriva vse delovanje Zbora tudi iz svojega recimo specijalno cerkvenega stališča. Ne rečem naravnost, da naj kontrolira zbor, ker v to nima pravice, ampak naj vsaj kot samostojna organizacija sodi in presoja zbor in njegovo delovanje. Iz tega vidika naj razpravlja na svojih zajedniških konferencah tudi zadeve v kolikor so svojske Zboru, oplemeniti naj jih in duševno podpre, daje naj Zajednica na svojih konferencah Zboru duhovno življenje in duševnost, bode in postane naj na ta način Zajednica duša Zbora, tega orjaškega telesa stanovske duhovniške organizacije.
Sistematični red bi zahteval, da se zrcali to javno začrtano razmerje obeh organizacij tudi na vsaki naši zajedniški konferenci.
Kaj nam bodi torej konferenca? Odgovarjam: stalna institucija Zajednice, ki poleg pristno svojih
*) Naše konference naj bi o tem sklepale, in »Zbornik« naj bi rabil to označbo.
zadev tudi suvereno sodi, poroča ali bolje, si pusti poročati o delovanju Zbora svečenikov sv. Pavla kakor tudi o vseh drugih duhovniških zadevah. Zato naj ohrani konferenca ime konferenca Zejedni-ce S. J.
Več ali meuj se je. že pri vseh konferencah udomačila navada, da dokumentira vsaka konferenca glavni namen Zajednice Srca Jezusovega s stalnim dast kratkim referatom o sv. Srcu, z debato, ali brez nje, kakor se v vsakem posameznem slučaju sklene. To tvori vedno prvo točko konference.
Kot d r u g a točka sledi glavni referat, ki se giblje ali v pristno zajedniškem področju (askezi in pastirstvu) ali lahko obravnava mešane zadeve, kateče se z Zborom srečujejo v kolikor je Zbor kulturna organizacija.
Stalna tretja točka pa naj bi bilo poročanje Zajednici S. J. o delovanju Zbora in njegovih odsekov. V ta namen bi bilo želeti, da bi imela vsaka zajedniška konferenca štiri (ali kolikor treba) stalne poročevalce za vsak odsek zbora. Naloga teh, če mogoče stalnih, poročevalcev, ki naj bi bili obenem odposlanci konference v odseke Zbora, bi bila poročali vsaki zajedniški konferenci o delovanju odsekov in Zbora sploh. Želel bi tu zopet povdariti, da deluje konferenca pri tem poro-čevanju vedno, le kot zajedniška konferenca in ne kot konferenca svečenikov sv. Pavla, da tako lahko vsaj pri debati tudi malce, pokontrolira Zbor in njegovo delovanje.
V tem oziru sem torej nekoliko v nasprotju z naziranji sbr. urednika o ustroju zbora, o katerem je razpravljal v gori imenovani aprilov! številki zbornika.
Da se vrnem k poročevalcem za odseke Zbora. Take 4 poročevalce je n. pr. predzadnja sv. lucijska konferenca izvolila. Bilo bi resno želeti da bi jo v tem oziru vse druge posnemale.
Po gorenjih izvajanjih bi imeli tako za vsako .konferenco tri glavne stalne točke dnevnega reda, katerim bi sledile še slučajnosti. Na ta način bi se zelo približali vzoru sistematičnega reda.
Resno me veseli, da smem na sploh naše konference glede reda zelo pohvaliti. Le v eni točki se mi zdi, pojema red na naših konferencah, in to kolikor sem imel priliko opaziti, precej povsod: Začetek naših konferenc je vedno vzoren, red, vlada na njih, mir in disciplina, tudi v srednjem delu se^ disciplina nadaljuje, toda ko se bližamo koncu (to sem skoro pri vseh konferencah zapazil), začenja disciplina nekam ponehavati, predsednik ne more vzdržavati več reda, vse vstaja in začenja vse vprek govoriti. Tu manjka reda. Ali bi smel nasvetovati majhen remedij zoper to razvado? Kakor začenjamo konferenco'z nad vse resnim predmetom, tako bi tudi kazalo sklepati konferenco z resnim, sicer kratkim a stalnim predmetom. Ta
predmet naj bi bi! morda namenjen tisti ideji, o kateri smo ponovno rekli, da jo bomo gojili, a se je dosedaj še skoro niti spomnili nismo (razen morda parkrat). Posvečena naj bi bila sklepna točka konferenčnega dnevnega reda Njima dvema, ki sta v p r aks i v velikem stilu vse to vršila, kar mi na naših konferencah obravnavamo, Njima dvema, ki sta znala boli ko kdo drugi v sebi vpo-dobiti Srce Jezusovo,/,— nosila sta v sebi v res-, niči apostolsko srce —, Njima dvema, apostoloma našima, katerih slavo razširjati smo se že davno namenili, a namena še niti izvrševati začeli, Njima j dvema — vzornikoma našima, vzornikoma v askezi, pastirstvu, kulturi in stanovskem pravnem varstvu, sv. Cirilu in Metodu. Naše konference bi imele tako slovesnejši in rednejši zaključek, sti. Voljeni predsednik — oficialni njegov naslov reda na naših konferencah, njso malenkosti. Predvsem žrtvujmo tistih par uric svojo voljo skupno- j sti. Voljeni predsednik oficialni njegov naslov »rektor« bi lahko imenovali voditelj, naslov, i
ki je tudi pri Mar. družbah že udomačen — naj se zaveda, da ima zaupanje članov Zajednice ter. naj vedno smotreno in strogo zahteva disciplino in red, naj bo voditelj ne le v besedi ampak tudi v dejanju, ort naj konferenco in razprave res v o-di; mi pa štejmo si v čast, da mu sledimo, saj sledimo s tem samim sebi, ki smo prostovoljno dali' voditelju zajednice z izvolitvijo svojo voljo na razpolago.
Še par pripomočkov za redno poslovanje konferenc Zajednice S. J. Določijo naj se stalne funkcije, n. pr. tajnik, blagajnik (na svetogorski in sv. lucijski konferenci ga uradno imenujejo »očeta konference«). Vse naj bo urejeno, vsakdo imet svoje mesto, vse pa naj navdaja zajedniški čut skupnosti.
Z eno besedo: bodi nam sistematični red na naših konferencah naša častna zadeva. Skušajmo tudi s tem sistematičnim redom slediti presv. Srcu Jezusovemu, kojega duh je — duh reda.—•
O katehetovi osebi.
Predaval dr. Jak. Ukmar na katehetskem sestanku v Gorici 26. avg. 1920.
Velečastiti gospodje, dragi sobratje! Razprava o 'katehetovi osebi in pa metodika verskega pouka sta prav za prav dve različni stvari, vendar med seboj tesno združeni. Daši je namreč možno učiti se in deloma tudi naučiti dobro metodo verskega pouka iz knjig, je vendarle priznana- resnica, da iz harmonično urejenih vrlin katehetovih izvira naravno tudi dobra metoda katehezi-rarja.
To le sem moral poudariti koj v začetku referata, prvič zato da se vidi, kako važno je razpravljati o katehetovi osebi, drugič da se umeva, zakaj se moram v referatu o' katehetovi osebi tuintam dotikati tudi metodike verskega pouka.
Pred očmi imam deloma ljudskošolske, deloma bivše srednješolske razmere in govorim skoro izključno iz lastne prakse in izkušnje.
I.
Dragi sobratje! Kdor je vzgojitelj mladine, ima velevažno in odlično nalogo. Saj vemo, da čigar mladost, njega bodočnost. Otrok je nežno drevesce, ki se da upogibati na razne strani. Kaj lahko postane iz otroka, ki ga imaš predi seboj? Svetnik ali pogubljenec, poštenjak ali malopridnež.
Toda to so bolj naravni razlogi, ki nagibajo vsakega vzgojitelja, da se z vnemo loti svoje na-iege. Koliko nadnaravnih razlogov ima šele katoliški katehet, da se goreče posveti vzgoji in pouku
mladine. Otroci so po krstu otroci božji namenjeni za večno gledanje Boga v nebesih. Člani so katoliške cerkve; daritev, zakramenti in skoro vsa posvečevalna sredstva so jim na razpolago, najimenitnejše stvari božje —angeli jih čuvajo in ! varujejo.
Seveda vidi vse te važne nadnaravne nagibe samo tisti katehet, ki je res mož žive vere. In to je prva in glavna lastnost, ki jo zahtevamo v osebi katoliškega kateheta, da mora imeti trdno in živo ver o, tako da vse razmatra z nadnaravnega vidika sv. vere in urejuje vse svoje delo v luči večnih resnic. Po veri se razlikuje ka-j tehet-pastir od šolskega dninarja, po veri se mora dandanes razlikovati katehet od svetnih — žal »—/'Iveèkrtìt Ivekskoj mlačnih'/učiteljev in' vzgojiteljev.	/
Verske resnice veljajo takemu katehetu nad vse, zato jih, skuša vedno globlje spoznavati ter ne neha izpopolnjevati se v b o g o s 1 ovni h v e 'd a h.
Nikar ne reci: čemu 'naj študiram, saj pred svojimi paglavci ne potrebujem take učenosti! Ko je pa priznano in — žal — po konkretnih slučajih potrjeno dejstvo, da more človek, ki leta in leta študij zanemarja, tudi pri pouku ljudskošolskih otrok nevedoma herezije predavati kakor tudi pri navidez tako nenevarnem popoldanskem krščanskem nauku ob nedeljah. Prilik' ne manjka, n. pr,
terminologija .glede presv. Trojice, izvirni greli tn potreba odrešenja, nauk o dejanski milosti, o naravi in odpuščanju \malih grehov, o načinu bivanja Jezusovega v preš. Evharistiji itd. Vse polno čeri, ob kojih človek lahko ponesreči. In kakšnj bo naša odgovornost, če .ne bomo nudili vernikom sploh, posebej še otrokom, pristnega in nepotvor-jenega božjega razodetja!
Mar naj se v izogib te nevarnosti zadovoljimo s tem, da ostanemo zgolj mehanično pri itak težavnem besedilu katekizma? Saj mi boste vsi priznali, da je ^daleč od'vzor-katehefa tisti, ki se zadovoljuje s tem, da otroci katekizem memorl-rajo, ali ki celo meni, da se to pravi katehezirati, če otroci v šoli katekizem po vrsti in skrajno dolgočasno berejo. Katekizem brez temeljite razlage katehetove je za otroka (in marsikje tudi' za odrastle) povsem neporabna knjiga. Toda^ katehet, ki hoče dobro in pravilno tolmačiti katekizemska vprašanja, mora . dobro poznati dotične teze' v 'dogmatiki in moralki. Prav,’nič se ne bi čudil, če bi videl kateheta, ki se s Hurterjem ali Noldinom pripravlja na pouk v nižjih razredih ljudske šole. Seveda bolje, če sploh redno študira, tako da vsa važna prašanja dogmatike in moralke habitualno obvladuje, in da . se njegova priprava na pouk omejuje bolj na način, kako bo to, ali ono njemu že dobro znano versko resnico tudi otrokom njihovi zmožnosti primerno razložil.
Pa ne le radi kafehezirapja mora biti katehet bogoslovno izobraž.en mož, temveč tudi radi ugleda, pred drugimi inteligentnimi sloji, v prvi vrsti pred učiteljstvom. Sploh bi slabo uplivalo, če bi duhovnik ne bil orientiran o glavnih smereh onih vprašanj, ki dandanes gibljejo svet, najbolj t sramotno pa je, če niti v Svoji stroki ni dovoli poučen.
Duhovnik in znanost spadata skupaj po starodavni in častitljivi tridiciji, ki poteka iz najstarejše zgodovinske dobe, ki jo v judovskem narodu lahko zasledujemo od Mojzesovih dni preko Malahile-vega izreka: »labia sacerdotis custoditili scien-tiam« (Mal 2, 7) notri do Kristusa; | tradicija, ki Jo je podedovalo krščanstvo ter v starein in srèct-pjem veku tako visoko/cenilo in; zvesto čuvalo, da sloni vsa zveza med staro kulturo in novim svetom skoro izključno na znanstvenem delu duhovnikov in menihov.
Bratje, zavedajmo se ponosno, ‘da smo kot člani cerkvene hierarhije potomci največjih kul-turonoscev in v tej zavesti kot možje globoke ve-i c gojimo znanost, predvsem bogoslovno in bogoslovju sorodnih strok, in ne/zanemarjajmo orientirati se o vprašanjih, ki so v dobi socialno - političnega preobrata na dnevnem redu.
Če bi bili vsi katehetje, oziroma dušni pastirji, ki katehezirajo, možje resnega študija in pozitivne znanosti mesto neprevidnega polemičnega’ vpitja,
bi se v mnogih slučajih ublažilo napeto razmerje med katehetom in . učiteljstvom, pa med katehetom in vaškimi'veličinami, in to ie v korist verskega pouka in verske vzgoje šolskih otrok. Prav nič ne/dvomim, da so si mnogi neprevidno goreči gospodje v svojih župnijah ustvarili oziroma pomnožili liberalce, kakor se tudi bojim, da si bodo marsikateri duhovni pastirji z neprevidnim vpitjem in birokratskimi manirami ustvarili boljševl-ke, mej tem ko bi mogli z resnim študijem duha časa, s_ pozitivnim delom za versko, nravno in gmotno povzdigo župljanov in z lastnim preporodom v smeri zdrave krščanske demokracije vsem nepobitno dokazati, da smo mi katoličani proti krivicam dosedanjega gnilega družabnega reda hi si želimo novega življenja. Po mojem mnenju bi bila cerkev največ storila proti boljševizmu, če bi bila pravočasno povzdignila svoj glas proti neznosnim, pogansko-krivičnim razmeram v mednarodni konstelaciji, proti tajni diplomaciji, ki kupčuje z narodi in goni miljonske mase kot neumno živino v klavnico, sploh proti vsemu smradu, ki se dviga iz takozvanega versaillskega miru In pretvarja Evropo .v vulkan, ki mora izbruhniti. — Ker se je pa cerkev (njen človeški element!) za časa vojne tudi v svojih visokih hierarhih razcepila v dve bojni skupini, ki sta pridno druga proti drugi agitirali; sedaj pa, . ko se v določevanju mednarodnih odnošajev tepta vsako naravno m božje pravo, molči in celo, tacite aprobira ali vsaj m: zabranjuje, da se stranka, ki velja za krščansko, zavzema za aplikacijo londonskega pakta, ki ga bodo poznejši rodovi s studom imenovali, vsled tega je po mojem mnenju cerkev za sedaj izgubila pravo moč proti socializmu in posebej, proti njegovi radikalni obliki. ’ Kot mora namreč leži na cerkvi sum, da je ona zaščitnica dosedanjega gnilega in na gotovo smrt obsojenega social-no-političnega sistema. In tega suma se bo cerkev otresla še le tedaj, ko bo — očiščena v ognju preganjanja in trpljenja — zopet razvila čisto zastavo krščanske. pravice in ljubezni. Tedaj jo bo božja previdnost poklicala, da zopet zgradi svet, ki ga bodo med tem radikalni elementi zrušili.
Oprostite, dragi sobratje, ta moj ekskurz, ki sc je nekam oddaljil od nakazanega mi predmeta, pa vendar le bolj navidezno kot v resnici. Vidi se namreč, kako previden bodi katehet z učiteljstvom in drugimi inteligentnimi krogi. Učili smo/se nekdaj v pastirstvu, kako se mora katehet, posebno na deželi, zavedati, da je on duhovni pastir v far! in da spada tudi učitelj med njegove župljane, zavoda naj se, da zahaja v šolo iure divino in naj bo očetovsko naklonjen onemit, ki zahaja tja samo iure positive humano. Vse prav in lepo, pristavljam pa: fiir eine glaubensstarke Zeit. Današnji omikanec večjidel ne sliši na to uho. Proti njemu bo uspel katehet ' veliko prej, če se bo —
Ì46
sine praeiudicio cìignìtatis sacerdotalis — izkazal kot moža globokega znanja in širokega obzorja, kot moža, s katerim je možno stvarno razpravljati, kot moža pravice in resnice, ki imenuje zdravo, kar je zdravo, in gnilo, kar je gnilo.
Dragi sobratje! Do sedaj smo poudarjali v osebi katehetovi potrebo trdne vere, temeljitega znanja'in velike opreznosti. Pa to bi še ne zadostovalo. To bi bila le bolj enostranska intelektualna usposobljenost. Treba mu še kaj več, treba mu tudi toplega srca, gorečega v^ pravi krščanski ljubezni. Brez tega bo vse njegovo delo mrzlo', mehanično, šablonsko. Vzgojni uspehi bodo zelo problematične vrednosti ali_ pa ničla. Saj vemo, da mlado bitje-potrebuje tople ljubezni od strani svojega vzgojitelja. Ljubezen pridobiva in odpira mlada srca in noben silogizem jim, ne nudi tako krepkega dokaza predavane resnice, kakor beseda res ljubečega srca.
Katehet mora biti mož krščanske ljubezni. Poudarjam krščanske ljubezni, kajti samo ta, ki Je najvišja božja čednost in sploh kraljica vseh kreposti, ga dela sposobnega za vse žrtve, ki so združene z njegovim poklicem.
Pravi katehet ljubi Boga nad vse, otročiče pa kakor samega sebe radi Boga. V otrocih mui Viševa- božja ljubav. Ta nežna bitja so večinoma še neoskrunjen tempelj božji, bitja kakoršna je Gospod Jezus objemal in blagoslavljal, in vsled krsta menda še lepša.
Iz krščanske Tjubezni do otrok se loti katehet svoje službe z veliko vnemo. Že doma skrbno pripravlja vsako katehezo: kaj bo ponavljal, izpraševal, kaj bo novega obdelal, s .katerimi svetopisemskimi zgledi bo tvarino ilustriral itd.
Katehet, ki je mož krščanske ljubezni, prinaša v šolo veselo srce in vedro lice. Katehetov obraz naj bo vedno jasno nebo, otroci nimajo radi, da je v šoli oblačno. Naj vidijo, da ne smatra-'mo j šole za breme, temveč : da prihajamo radi k njim. Seveda stane to veliko premagovanja, ko je včasi notri v človeku toliko skrbi in žalosti. Toda ljubezen vse to premaga iiLzdfava askeza približuje kateheta vedno bolj vzoru svetnikov, ki so bili vsakčas ljubeznivi in vedrega lica.
Posebno'pa se katehet, ki ga žene krščanska ljubezen, odlikuje v šolski sobi pri pouku. Tu ga koj razločiš od najemnika ali dninarja, ki je cme-ren, mrzel in ne ve, kako bi tako 'dolgo uro ubil. Vse drugače pravi pastir. Caritas Christi urget eum (2 Cor 5, 14). Njegov pouk je zanimiv, živahen, in to je prva in temeljna lastnost, ki jo mora zdrava metodika verskega pouka zahtevati. Pouk bodi živahen in kratkočasen. Katehet naj bo v vednem dialogu z učenci. Zdaj izprašuje onTičen-
j. cc, zdaj učenci njega. Ž nobenim učencem se ne I sme dlje muditi na račun živahnosti pouka, vsi otroci morajo biti vso uro s predmetom okupirani. Tudi nova tvarina se hevristično z otroci konstruira. Citanje je bolj dolgočasno in se le poredkoma rabi. Ce je pouk prav živahen, ura hitro mine, otroci so pazljivi, disciplina se ne krši. 99% katehetov, ki tožijo čez pomanjkanje discipline tn nepazljivost otrok, bi moralo trkati na lastna prša. Živahnost pouka mora držati disciplino. Ko bodo otroci koncem ure zdihnili: »oh škoda, da je že minulo«, tedaj je bila ura res zanimiva in otroci so morali paziti. Vsa disciplinarna sredstva orso vredna nič, če ne zna katehet otroka za predmet zanimati.
Krščanska ljubezen in modrost velevata katehetu, da mora imeti odprto srce za vse otroke in da ne sme imeti Benjaminov. S posebnimi odlikovanji naj bo jako štedljiv. Siromašnim naj izkaže dejansko ljubezen. Tepcev ne sme zanemarjati, posebno trdim bi treba včasi žrtvovati kako urico. Tudi do res porednih otrok mora imeti vsaj tuintam dobro in bodrilno besedo. Še pozna leta setga bodo hvaležno spominjali: dočim so nas vsi drugi tepli in v kot potiskali, je imel vsaj katehet nekaj srca za nas!	J
Krščanska ljubezen veleva dalje katehetu, da mora otroke ne le učiti, ampak tudi vzgajati, t. j. razvijati njih zmožnosti tako, da lahko dospejo do zadnjega cilja. Pri tem veljd še vedno stara norma: longum iter per praecepta, breve per exem-pla. Katehet mora biti otrokom vselej in povsod vzor krščanskega krepostnega življenja. Ni krščanske čednosti brez premagovanja. Otroci naj vidijo, da je katehet mož, ki se zna brzdati. Katehet mora biti vedno miren in gospodar samega sebe, ne sme čez mero vpiti, ne se togotiti, ne razsajati. To naj prepusti drugim vzgojiteljem, ki kažejo, da so še sami vzgoje potrebni. Tudi če mora kdaj glas nekoliko povzdigniti, naj ostane pri tem v svoji notranjščini miren.
Neverjetno moč ima nad učenci miren in dostojanstven nastop katèheta. Tudi najhujše zverine bi mogel ukrotiti. Sicer pa nima * pred seboj zverin, ampak mlade ljudi, ki sicer znajo biti včasi razposajeni, toda le redkokedaj zlobni. Nekateri imajo talent, da uganjajo »štikeljce«, a Bog nas varuj, da bi vsak tak »štikeljc« šteli v zlo. Iz takega fanta lahko postane prav dober mladenič in mož. Miren in ljubezniv nastop ter živahnost pouka bosta skoro brez izjeme vzela moč vsakemu razposajenem Res težavno je premagovati sc na tak način, a vzgojni pomen tega premagovanja je neprecenljiv.
Katehet, ki ga žene prava krščanska ljubezen do otrok, se ne omejuje na doktrinarno stran verskega pouka, temveč skuša teorijo lepo družiti s
prakso. Zato lepo moli z otroci, ne dovoljuje, da bi otroci molitev vlekli ali peli;.spremlja jih tuin-tam v cerkev, da jim tam praktično pokaže, kako se je v cerkvi obnašati pri sv. maši, spovedi, ob-'hajilu, ter jih tam seznanja z najvažnejšimi oblikami katoliške liturgije.
Tudi k čistosti in sramežljivosti navaja otroke s svojim zgledom. Pred otroci nastopa vedno spodobno opravljen, v talarju ali pa (če je šola daleč) sicer snažno oblečen; négligé tudi v vročih mesecih več škoduje nego' koristi. Nasproti otrokom je sicer ljubezniv, vendar ne preintimen, posebno ne z deklicami. Najbolje, da se ogiblje vsega zakulisnega in da nastopa le na odprtem odru, ker je to najbolj varno zanj in njegovo dobro ime.
Končno se goreč katehet ne zadovoljuje s šolskim poukom in šolsko vzgojo, temveč \njegovo očetovsko srce in oko spremljata otroke tudi zunaj šole po cestah, domovih, pašnikih, kopeljih itd. Zato skuša biti vedno v stiki! s starši otrok, da bo vzgoja bolj enotna in uspešna. V isti namen rad konSerira z vestnimi učitelji, posebno pa. z duhovnimi sobrati, ‘da se v medsebojnem pogovoru pojmi zbistrijo in se doseže kar možno enotno In pravilno postopanje, ■ kakor je namen tudi našega današnjega zborovanja.
Dragi sobratie! Verska vzgoja' otrok 'po kateheziranju ie sila težavno, j a tud; velevažuo in ne povsem nehvaležno polje, našega duhovskc-ga delovanja. V času sejemo, a večnost bo zèta. In če tudi kako zrnce ne vskali takoj, bo pa morda veliko pozneje. Spomin na kateheta, ki je hi! vzor-duhovnik poln vere in ljubezni, bo blagodejno vplival na marsikako zabredlo srce-in ga popeljal nazaj k nebeškemu Očetu.
Ne pozabimo, da živimo mi in otroci v nadnaravni sferi milosti.'»Neque qui piantai est aliquid, neque qui rigat, sed qui incrementum dat, Deus« (1 Cor 3, 7). Tudi v kateheziranju velja; »Non vo-Irntis, neque currentis. sed miserentis est Dak (Rom 9, 16). Zato si k srcu vzemimo opomin sv. Frančiška Sai. neki krščanski mater!-: »Le govorite prav pogostokrat svojemu otroku o Bogu, pa še veliko večkrat govorite Bogu o svojem otroku!«. (Han^erle, Ecce panis angelorum, 70). V ka-tehezi govorimo z besedo in zgledom otrokom o Bogu, pred tabernakljem pa govorimo ljubemu Iz-veličarju, prijatelju otrok, o naših šolskih otrocih. In On, ki je nekoč blagoslavljal palestinske otročiče, bo na naše prošnje blagoslovil tudi našo dc-co, kar vam, dragi sobratje, vsem prav iz srca želim. ^
'Nekaj o metodi v katehetskem pouku.
(Z ozirom na novovpeljano učno knjigo: ..Krščanski nauk zS prvence11).
J. Maierlioler.
Kakor pravi »Navodilo katehetom o uporabi knjige krščanski nauk za prvence,« je sestavljena ta nova knjigama verouk na ljudskih šolah po načrtu in metodi, 4i Ma priporočena na dunajskem kongresu za katehetiko 1. 1912.
Mnoge 'duhovniške konference hrvatskega in slovenskega zasedenega ozemlja, kakor še posebej zadnji shod katehetov v lorici, so .sklenili, da se uvede že z'letošnjim šolskim letom ta knjiga kot redna učna knjiga za ve^nauk po vseh ljudskih šolah, kar moramo s stališča enotnosti le pozdraviti. Oh enem pa je to veselo znamenje, ki /vrlo dokazuje, s kakšnim zanimanjem sledi naša duhovščina vsem pojavom in pridobitvam modernega katehetičnega gibanja.
Odkrito moram reči, da je »krščanski nauk za prvence« ,(izdalo ljubljansko katehetsko društvo. Ljubljana 1919; založil škofijski ordinariat ljubljanski) za kateheta in za katehumenčke po naših ljudskih šolah prava sreča, prava rešitev.
Odobrila sta ga že ljubljanski in lavantinski ordinariat, in ni dvoma, da ga bedeta v kratkem
tudi goriški in tržaško-koperski.	y
Akoravno. je namenjen samo za prva štiri šol-| ska leta, pa bo zadostoval za silo in v danih neugodnih razmerah za vse naš: eno- bi dvorazredni-ce. Seve da bo moral .potemtakem dodelati katehet v 5. in 6. šolskem letu najbistvcriejse reci e zakramentih mašniškega posvečenja in zakona, iz litur-gike, cerkvene zgodovine (domači svetniki, Ciril-Metod).
Za tri- in večrazrednice in za ponavljalne' Sole (7. in 8. šolsko leto) pa izide drugo leto, nova veroučna knjiga. Dotlej si bomo pa pomagali s srednjim katehizmom in z Zgodbami.
Začeli pa bomo s »krščanskim naukom za prvence« pri otrokih drugega šolskega leta, oziroma v drugem razredu, in sicer takoj prvo uro s prvo stranjo!
In potem kar zaporedoma naprej stran za stranjo, uro za 'uro: vse kar ima nad vrsto aii ..nad črko majhno število 1 ali 2. To bi bilo za vsako ure -- če jih vzamemo 55—60 na iute - ena stran. Seve približno; kajti merodajna je skupna učna
snov, ali tako zvana učna enota, o kateri bomo govorili v prihodnjem članku.
Bodimo pametni in olajšajmo si katehetsko breme, sebi in svojim malčkom v prid. Sedaj smo morali skakati iz poglavja v poglavje našega katekizma, iz katekizma v Zgodbe in iz zgodeb zopet v katekizem. Bila je to prava muka, ki je mešala najboljše učence, osmeševala nas in našo metodo ter kratila vspehe tudi najboljših katehetov.
Za podlago mora biti neki mehanizem, neko okostje, mera in število.
Le tako bo šolar vedel, »kje smo« in kje se mora doma učiti. In tudi starisi, — hvalabogu, da so v ogromni večini še dobri! — bodo znali kon-troiirati učenje svojih ljubljenčkov.
Nismo še imeli zal naši dve tedenski urici krščanskega nauka — odkar svet stoji — niti ene same metodične veroučne knjige, in. sedaj se
nam nudi. Pograbimo jo in poslužimo se je po na-
#
vodilih in metodi, ki jo nasvetujem kot starois-kušen katehet, kot veteran dvajset službenih let, kot zvest spremljevavec vseh katčhetičnih borb, ki so se izvojevale ravno v zadnjih dvajset letih na polju katehetike, pedagogike, psihologije, apologetike.
V	tretjem šolskem letu — ostane učna' snov ista. Poglobitev.
V	četrtem šolskem letu — ista! ^
Večja poglobitev!
Na enorazrednicah, na dvorazrednicah — ista. In sicer, do konca 12. leta. Punktmn saliens: Koncentrična poglobitev L
Splošno: Živel »krščanski nauk za prvence« kot končni cilj na eno- in dvorazrednicah. Če bodo naši katehumeni to znali, ko so dvanajst let start — blagor nam; več bi ne zahtevali, ne apostoli ne Kristus, naš Gospod. Pa to — v, srcu in za življenje! Non multa! Srce, vnema in metodična uz-goja za našega. Gospoda Jezusa Kristusa — to je vse!
Po uspešnem šolanju na podlagi te učne knjige lahko vsklikne vsak katehet: Vrlo dobro je mogoče zveličanje naših katehumenov!
In kaj hočemo več.
Kaj pa je s prvim šolskim letom? 'z našimi nevički?
Za naše novinčke? Saj veste, kakšni pridejo v šolske klopi sedaj'po strašnih vojnih letih. Pa boste ugovarjali, saj ta naša nova knjiga bo za vsaj 50 let veljavna. Dobro! Ne pred vojno, ne med vojno (seve, tu nimam lastnih skušenj), in tudi ne po vojni, tudi ne 50 let po vojni ne bomo dobili v šolo (kar jih tudi niso nikoli) sedem let, ali šest let starih malčkov (v mestih je malo drugače), kakršne so suponirali vsi učenjakt — naši katehetl-pisatelji.
Bodimo..odkritosrčni!
Naučimo jih »sedeti«, naučimo jih, da naj radi hodijo v šolo in v cerkev, radi molijo zjutraj In zvečer, en očenašek, da bodo znali 7 zakramentov, 6 resnic, nekaj ljubezni k Jezusu v monštran-ci, nekaj o angelu varihu, nekaj o »Betlehemu« o Božiču, nekaj o Vstajenju o Velikinoči, nekaj ljubezni k Svetemu Duhu, ki nam vse dobro nasipa
—	in stem dovolj! (Razume se, da govorim samo o eni- in dvorazrednici).
Poglejmo naš Vzor! Jezusa!
Pripeljali so mu matere svoje otročiče.
Ali jim je .začel razkladati »Mali katekizem«
—	57 vprašanj! Ali jih je organiziral za enoletni pouk" po G. Meyu, Theol. Lic — 395 strani! Ali Leonh. Wiedemayerju — 424 strani? Ali Ed. Giirtlerju — za I. šolsko leto — 160 strani? (Sicer bi pa jaz vsakemu priporočal Giirtlerja. Jako praktičen, še bolj kot Mey. Meya priporočam Tudi vsem mlajšim sobratom).
Ne!
Jezus (Mat. 19. 13.,'Mark. 10, 13, Luk. 18, 16.) je imel pred seboj malčke in dal nam je vzgled, kako moramo ravnati s tistimi iz »prvega šolskega leta«; z ljubeznivim osebnim občevanjem jih prikleniti nase, na osebo kateheta, ki je »AJter Christus«.
Poglejmo metodo posvetnih učiteljev!.
V vsakem tednu —2 črki! Pa imajo za ti dve črki vsak dan eno uro.
To je prime'rno »prvi stopinji«.
Dovolite mi, ljubi sobrati, da povem tukaj odkrito svoje misli k »trem prvim katehezam« (01$: Navodilo Katehetom o uporabi knjige kršč. nauk za prvence) stran 5 s tisto »dobro mišljeno« opazko str. 7. »Zdaj ste že nekoliko trudni, kaj ne?. Še malo potrpite, potem se boste pa odpočili. itd.
Prve tri ure pri svojih malčkih, ki pridejo prvikrat iz kroga domače družine v njim tuji svet šole, porabim za individualno medsebojno spoznavanje, ki ga zahteva abe psihologije, pedagogike in metode.'. Vsakega fanta, vsako deklico posebej vprašam: Kako tebi ime? Iz katere vasi? Tvoj oče, mati? Itd. Itd. Najmanj tri minute pri najbolj nadarjenih. Pri drugih pet in več minut! Vsi morajo zlesti.v moje srce. In jaz v njih! Proti koncu vsttke ure: »Hvaljen Jezus« z vsem veličastnim aparatom, kojega je treba, da vejo, da bomo celih 8 let-v šoli skupaj edino za to, da se naučimo — ljubiti Jezusa in za njega živeti in umreti.
Vzgajati, vzgajati! Osebno, individualno! Katehet, je prvi moment! Alter Christus!
Vsa naša »Navodila«, »Katekizmi«, »Zgorbe«. »Podrobni načrti« so potrebni, a samo »media se-cundi ordinis«.
O tem prihodnjič v poglavjih: Analiza, sinte^-za, učna enota.
Op.: I. »Kršč. nauk za prvence« jé dosedaj — v kolikor ga imam jaz v roki, nevezan. In sicer tako nemarno ne vezan, da letijo njegovi listi, ka-frior hočejo, če se knjiga odpre. Temu treba od-pomoči v najkrajšem času. Osmešiti se ne smemo. Vsaj kartonirano-vezano s pol-platnom in z žico na hrbtu! Malenkost sicer — ali nam katehetom
v mestu in na deželi olajša težavno stališče. Društvo »Sv. Pavel« bo moralo še to preskrbeti.
Oo.	II. Za prvo potrebo si bomo naročili »razdrto« vezano knjigo, in v šoli prodajati: Denar sem, knjigo tja!
Op. III. »Tedenska knjiga« kršč. nauka« naj bo na dnevnem redu prihodnjega sestanka katehetov,
Znanstvo

Kantov kriticizem in temelji krščanstva.
Dr. J o s. Ličan.
Izvajanja iz Kantovega etičnega principa — osode-polna.
Iz nravnega zakona v naši volji je prišel Kant do zaključka, da biva Bog. A osodepoln je njegov agnosticizem ali domnevanje, da se človek s svojim razumom ne more povspeti do spoznanja Božjega bivanja. Veliko protislovje je: pripisovati tako zmožnost volji in jo odrekati razumu. Saj razbira uprav razum iz pojavov volje nravnost in nravni zakon — in razum je, kateri narekuje z iz-vestnostjo Kantov »kategorični imperativ«. To je razvidno že iz bistva delovanja človeške volje. Volja je namreč, »appetitus intelectualis«, ki mu je lastno težiti po spoznanem objektu. Predirò volja deluje, je potrebno, da spozna razum dotični objekt, po katerem naj volja teži. Nil volitum, quin prac-cognitum«1). Seve volja ohrani pri tem svojo prostost. — Zato vprašamo, kako se more trditi, da !& isti razum v spekulativhih stvareh nezanesljiv, v nravnih in etičnih pa absolutno zanesljiv? — Jasno je, da če odvzamemo razumu ugled in veljavo v spekulativnih razmgtrivanjih, da pad» isti sam ob sebi tudi v nravnih. »Zveza med razumom in voljo je tako tesna, pravi Weiss,s) da je zamo-gel Sokrat verovati, da zadošča človeku le -vedet!, kaj mu je storiti, in volja sledi kar sama brez obotavljanja. Seve — to je huda zmota... a dela blagemu možu čast, ker si ni' mogel misliti, da bi pri kom prišlo v nasprotje spoznanje in hotenje.«
Dalje je v .Kantovem postopanju velika nedoslednost, zanikati izvestnost načela vzročnosti v idealnem svetu, priznati pa jo v etičnem svetu.
D Sv. Tomaž, C. gentiles 1,"72; 3, 73. 88; itd.
-') Alb. M. Weiss: »Apologie des Christentums L, 25.
Kantovo dokazovanje, da biva Bog, sloni namreč na istem načelu vzročnosti, saj sklepa na podlagi tega iz praktičnega razuma: iz težnje naše volje — na redni objekt naše blaženosti in iz moralnega zakona — na zakonodajalca. Torej dokaz se da tudi obrniti. Ce ima v volji absolutno izvestnost princip vzročnosti, jo mora imeti tudi v razumu; kajti zopet je razum, ki je to izvestnost našel utemeljeno v pojavih volje.3)
To nedoslednost so kmalu pograbili Kantovi učenci ali pristaši »novega kancianizma«, začeli so zamotati izvestnost rečenega principa v volil in to tembolj, ker sega v kraljestvo čustev. Kmalu se je podrl Kantu tudi ta »neporušni steber,« In njegovo modroslovje je v svojih izvajanjih zabredlo — v brezverstvo. Drugam pač ne more peljati sestav, ki smatra že za fikcijo pojme o vzroku, prostosti, duši, Bogu. Dr. Jos. Geyser imenuje to moderno Kantovo teorijo »Als ob Phi-losophie.« Lepo izvaja isti avtor; »Ist das nicht ein merkwiirdiges Schauspiel, welches hier der wahrheitshungrigen Welt geboten wird? Es wirà dem Menscheh gesagt:
Du solist so leben, als ob du Irei seist und dereinst vor Gott Rechenschaft iiber dein Tun und Lassen abzulegCn habest; und do solist auch zu Gott in denen Noten im Gebete deine Zuflucht nehmen. Warum solist du das tun? Weil dir das Trost bringt, und weil es das Leben fòrdert. Nur glaube beileibe nicht, dass du es darum tun solist, -weil du tatsiichlich Irei bist, weil wirklich ein Gott lebt, dich zur Rechenschaft ziehen wird und dein Gebet erhòren kann, demi das alles glbt es ja nicht sondern wird nur lingiert, ist in sich wider-spruchsvolf und darum ganz unmòglich. — Heisst
v 8) Prim. Ad. TaiiQuerey: Additam, ad Synops, Th. in., 1908, str. 35.
»
das demi aber nicht — iragè idi jeden ernsteu Denker — mit deni Menschen cein Narrenspiel tieiben? Wird nicht der Mensch mit Recht ver-langen, dass man ilim gestatte, sein Leben nach WirklichReiten und Wahrheiten, nicht nach Fiktìo-nen ... einzurichten?«4)	■>
Tu odseva jasno Kantova težnja: pojm o Bogu je v razumu problematičen, praktično ga pa volja postulira. A ta razkol ■ v pojmovanju vodi očitno, v dejansko brezverje!
V čem se je Kant oddaljil od krščanskega temelja nravnosti, kaže nam ra-zmot ri vanje o merilu ali praven človeške nravnosti.5 * 7) Vsako razumno bitje deluje radi kakega smotra. Najbolj razumno bitje — Bog, katerega najde iz opazovanja stvarstva naš razum po' vzročnosti, je imel, ko je človeka stvari], najplemenitejši smoter: stvaril ga je Sebi v slavo, in pa, da doseže blaženost, če hodi po poti, začrtani od, Stvarnika. Sv. Tomaž pride do istega zaključka motreč smotreno podrejenost v stvareh: »V vseh delih stvarstva — pravi — je vsaka stvar pred vsem radi lastnega (delovanja in popolnosti. Potem so podrejene nižje stvari v korist popolnejšim, nerazumna bitja v korist človeku. In potem je podrejeno vesoljno stvarstvo z vsemi posameznimi deli Bogu kot svojemu smotru, v kolikor se v stvarstvu Božja dobrota odsvita — v čast Božjo«.") Dvojen smoter —- ali cilj ima torej človek: bližnji in zadnji; bližnji je njegova lastna popolnost ali blaženost, in zadnji smoter je Bog sam. Prvi smoter je naravno podrejen zadnjemu in od njega nujno odvisen. Proti bistvu tega nujnega reda-deluje, kdor bi hotel zanikati odvisnost človeka od njegovega zadnjega smotra: Jasno je torej, da mora sloneti ves nravni red na tem bistvepem razmerju stvari do Stvar- | nika. Vsled tega je tudi dvojen pravec nravnosti. Najvišji in zadnji pràvec in zadnji razlog nravnosti je~ Bog ali Božje bistvo. Če vprašamo, zakaj je končno kako dejanje dobro ali slabo, moramo reči: dobro je, ker se zlaga z Božjo voljo, slabo je, ker nasprotuje volji Božji. Bližnji pravec nravnosti je pa odsvit Božje volje v človeku, ki se
4) Dr. Jos. Geyser: Gruiidlegung der Logik u.
• Erkennfnlslehre, 19.19, str.'465.
_ r) Prim. W. S eh n e ide r: Gottliche Welf-ordnung u. religionslose Sittlichkeit, Paderboru, 1900, 6 7 pogl. — K 1 e u t ge n: Philosophie der Vorzeit, 1. zv. št. 427; 2. zv. 5. pogl. — D r. J o-ser Mausbach:	Die kathol. Moral '"u. ihre
Gegner, Kolu, 1911, str. 126. (članek: Gottesgesetz u. Gewissen.)
“) S um ma Theol. I., q. 65., a. 2.
7) Avg. Leji m k uhi:	Theol. mor. 1896,
1.	str. 30.
javlja v vesti. Vest ali glas razumne narave priča, kaj je skladno z bližnjim in zadnjim smotrom človeka, in kaj mu nasprotuje. Kar je skladno, označuje se za moralno dobro, kar je temu pro-tivno, za slabo. —
Moralist l ehmkuhl nam daje to-le opredeibo: »Objectiva moralitas est.. . ordo recti honestl, quem perfecte quidem mens divina intuetur, - suo autem modo etiam humana ratio exhibet, si bo-num et malum sumitur simili sub couceptu perfecte liciti et illiciti, norma est divina voluntas ilbim ordinem recti, quem ratio intuetur, approbans eatn-que servare praecipiens.«8)
Iz tega sledi samoumevno, da človeška narava v svojem delovanju ni sama sebi zadnji namen, ni absolutno neodvisna, ni v stvarjanju nravnosti nikakor avtonomna. Sodbe o nravno dobrem in nravno slabem so zavisne od zadnjega pravca moralnosti —|c|d; Božje volje.
Ko govorimo o moralnosti človeškega dejanja, se dalje samo ob sebi razume, da velja to o človekovih činih, ki izhajajo iz proste volje. Za nravnost jé od strani človeka bistven pogoj '—> prosta volja. Ta pa izključuje vsako .zunanje nasilje in vsako notranjo nujnost ali neizbežljivo. determl-nacijo na določen predmet. Trije pogoji so potrebni • da smemo govoriti o nravnem činu človeka:	!.
Razum sé mora zavedati svojega čina, razum moia predmet svojega čina opaziti in dotični predmet volji predstaviti, in soditi, je-li predmet v skladu ali v nasprotju z bližnjim ali zadnjim prav-cem nravnosti. 2. Volja se mora prosto odločil!, .da spoznani- predmet sprejme aii ga zvrže, in da se v lem smislu tudi udejstvuje. 3. Slednjič je potreben predmet samr ki ga razum spozna in po katerem velja tež •j.
Po tem pojasnilu povrnimo se zopet h Kantu. Za osodepolne zmote Kantovega sestava smo označili, da Kant podreja objektivni r.ra\ni zakon subjektivnemu ^praktičnemu razumu«. Kant greši namreč v dveh temeljnih točkah: glede raznivja v love,-, a do zadnjega smotra in glede ocenjevanja prostosti človeške volje. s) Iz teh dveh pogreškov izvirajo vsi drugi: o avtonomiji, absolutni samoodločbi, heteronomiji itd.
Kantu, ki se je uglobil v svoj apriorizem, ni bilo na tem, da bi po zunanjem izkrstvu ugotovil nravni zakon. Govori sicer o »objektivnem nravnem zakonu«, a njegova objektivnost je le notranji doživljaj praktičnega razuma. Ne da bi odprl oči in pogledal v svet ter psihološko opazoval pojave človeške narave, ali da bi odprl knji-
s) Prim. Dr. G r e i n e r : »Der Begritf der Personlichkeit bei Kant«. Archiv fiir Geschichte der Philosophie X. zv. in' D r. Sa v i e k i : »Das Problem der Personlichkeit bei Kant«. Der Katho-lik. Maihz, 1907, str. 44 nasi.
go človeške zgodovine in resno motril vse zgodovinske dogodke, ki terjajo nravnost za obstoj človeške družbe, se je zaril v notranjost svojega »praktičnega razuma« ter postavil tezo: »Praktični razum«1 predpisuje »a priori« »moralni zakon«, In to ne glede, na Boga (Kantu ni ozir na Božjo voljo predpogoj in bistven činitelj nravnosti, 'temveč le rezultat moralnega notranjega reda), ne glèdé na celotni red nravnosti, ki obstoji v človeški družbi. —
Na to rečemo: Te temeljne premise Kant ni dokazal! Sam trdi< »ich nehine an, setze voraus« — »Die Prinzipien der reinen Vernunft schreiben »a priori« das moralische Gesetz vor«, Ta zakon mu je »schlechterdings notwendig und ist unmO-glich àn-sich falsch«. — »Der Kategorische Iinpe^ rativ ist ein Factum der reinen Vernunft — dessen vvir uns »a priori« bewusst sind und welclies apo-diktischVgevvisst ist« * * 9)
Vse te trditve pa niso znanstveno dokazane. Tu je ostanek Kantove zmote o našem umskem spoznavanju. Kakor izločuje Kant v umskih pojavih čutni ih empirični moment, ko postavlja sintetične sode »a priori«, tako zanika v postulatih »a priori« —^empirični moment! Toda kakor je zdravo-modrosiov je zavrglo njegovo zmoto v Togiki, tako tudi v etiki.10) Vsak človek, ki nima predsodkov, bo potrdil, da sc izjavlja o skladnosti ali neskladnosti kakega predmeta, le če razum spozna, da je ista v objektih samih utemeljena ali ne. Torej .empirično, ne pa »a priori«. -.
Kantov ^prioristični« nravni zakon nima .v svojem bistvu nič opraviti z zadnjim človeškim smotrom, ki je v Bogu. Dobro in siabo v etiki se nima ravnati po volji Božji, kakor se vam razodela na zunaj, v nravnem redu človeške družbe, ^ temveč edino le v subjektivnem naziranju ali le toliko kolikor ga subjektivni razum hoče sprejeti. Torej imamo tudi v etiki kakor v logiki goli subjektivizem. Da cel^ temu je dati prednosti Kant torej podreja v resnici objektivno nravnost svojemu subjektivnemu razumu. Razmerje človeka (io Boga je gledé nravnosti postavil Kant popolnoma na glavo. A zdravi razum priča, da kako dejanje ni vsled našega subjektivnega mnenja dobro ah slabo, temveč zato, ker je samo na sebi v zunanji realnosti tako, zato ga naš razum kot takega sprejme.
Nujnost, da človek izvršuje nravni zakon, zahtc-\ c. po našem pojmovanju naš zadnji namen, kate-
") Kritik der prakt. Vernunft, V., 57, 35, 33
Grundlegung der Metaphysik der Sitten, 43 ff. J
Kritik der reinen Vernunft V. 611. •—
I0) Catiirein, Moraiphiiosophie I, 204. _____
P e s c h : »Die Haltlosigkeit der modernen Wis-senscftaft, Freiburg, 1878. -— K leu ty en : Philo-sophic der Vorzeit I, 300.
remu se ima vse človeške delovanje podrediti. Temelj moralnosti nam je'Božja volja, ki je začrtala v naši naravi in v človeški družbi'moralni zakon, in ki veleva, da ga izpohmjemo. Ne tako Kantu! Njemu narekuje praktični razum, kaj je dobro, kaj je slabo ne glede na Boga. Da celo kar narekuje »kategorični imperativ« — v posameznem subjektu — se ima.smatrati za voljo Božjo. A glejte, ta temelj obveznosti postavi, preduo je dokazal bivanje Božje. Kategorični imperativ se ima smatrati za Božji ukaz! — A kako — ko č!ovek pred j uporabo tega imperativa še'ne ve, da biva Bog?
| Tu tiči zopet veliko prekoslovje v Kantovih izvajanjih. Sploh pa trdimo, da Kant tudi te nujnosti kategoričnega imperativa ni znanstveno dokazal, Sam Kant pravi, da tega ne more dokazati, tudi ne, kako zamore biti ta imperativ sam na sebi nagib našega-delovanja: »Wir begreifen. zwar nicht die prafctiseh unbedingte Nohvendigkeit des mo-raSischen Iniperativs, wir begreifen aber doch scine Unbegreiflichkeit« (!!) n) — Kako mu daje kateg. imperativ edini in izključni nagib delovanju: »das zn erkiarcn — pravi - dazu ist alie mensch-hehe Vernimft ganzlifch unverniogend und alle Miihe und Arbeit, hievon Erkiarung.zu suchen, ist verloremčia)
In tako nedokazano stvar postavlja učeni Kant za temelj svoje etike! —
Kaut, ki je postavil svoj »praktični razum« za prvo in zadnje, torej za absolutno izhodišče vsake' nravnosti, je postavil človeka na prestol božanstva in je praktično zavrgel pravice, ki jih ima Stvarnik do svoje stvari.
3.
Lepo je citati v Kantu, ko poveličuje'človeško osebnost. Samozavest 'človeka in prostost njegove volje dviga človeka nad vse druge stvari: »Dass der Mensch in seiner Vorstellung das Ich haben kanu, erkeot ihn unendlich ùber alle anderen aof Erden lebende Wesen. Dadurch ist er eine Persoli und vermdge der Einheit des Bevasstreins . . ■ em von Sachen, dergleichen die vernunftioseu liere sind, mit dénen man nach Belieben schaiten - und walten kanu, durch Rang und Wiirde gauz unterschledenes Wesen«. Prav trdi Greiner, da ie »osebnost centralni pojm cele Kantove etike«, n)
Poleg samozavesti povdarja Kant v človeku prostost: »Die Personlichkeit d. i. die Freiheit unti Uiiabhgngigkeit von dem Mechanismus der gan-zen Natur, dodi zugleich ais Vermogen eines \Vjg-sens betrachtet, welches eigentiimiiehen, namlich von seinei' elgenen Vernunft gegebenen reinen praktischen Gesetzen, die Persoli also, ais zur
“) Grundlegung der Metaphys. d. S. 106.
1») Greiner 1. c., str. 47.
Sinnenwelt geliorig, ihrer eigenen Personltchkelt urjterworien ist, sofern sie zugleich zur intellig-blen Welt gehort«. u)
Tudi tu opleta Kanta zmota, izvirajoča iz delitve teoretičnega in praktičnega razuma. Po trditvi teoretičnega razuma nima človek (kot »homo phaenomenon«) sploh nobene prostosti, kot čutno bitje stoji v zvezi z naravo in ta pozna le železno nujnost. Nasprotno pa dviga z vso odločnostjo svoj glas praktični razum. Človek (kot »homo nòu-menon«) je nravno bitje, nravni zakon, ki ga vsakdo v sebi najde, to potrjuje. Nravnost pa je brez prostosti nemogoča, biti mora torej prostost, ta je nujniN postulat praktičnega razuma. Kant sam pravi: »Po zakonu vzročnosti je treba nujnost pojavov (fenomenov) in prostost pripi-. sovati istemu bitju kot stvari na sebi.« (»als Dinge an sich selbst.«) — Kritik 'der prakt. V. 115.14)
2e to razlikovanje je nevarno. In res, so učenci Kantovi kmalu zavrgli prosto voljo v človeku. Ohranili so le ime v svoji »Als ob Philo-sophie-ji.14)
A hvaležni moramo biti Kantu, da je odločno zahteval prostost za nravnost.
Dvojen element poudarja Kant v pojmu prostosti: prvič popolno neodvisnost od vse narave, drugič zmožnost samoodločitve:	»Die Unabhiin-
gigkeit ist Freiheit im negativen, diese eigene Ge-setzgebung aber der reinen praktischen Vernunft, ist Freiheit im positiven Verstande.«10)
Ker je pa Kant razmišljeval o prosti volji predno je njegov razum našel Boga, torej neodvisno od zadnjega pravca nravnosti, prišel je do teh le zaključkov: Človek je sam sebi zadnji namen (individ. absolutizem), človek je avtonomen t. j. Sam sebi lastni zakonodajalec (avtonomija), le spoštovanje do zakona je pravi nagib nravnosti, vsi drugi nagibi so slabi; človek ni dolžan pokoriti se volji kakega drugega bitja izven sebe (hetc-ronomija). Die Moral — pravi — sofern sie auf dem Begriffe des Menschen als eines freien, eben darum aber audi sich selbst durch scine Vernunft an unbedingte Gesetze bindenden Wesens, ge-gi iindet ist, bedarf weder der Idee eines anderen Wesens «ber ihn, um seine Pflicht zu etkennen, noch einer anderen Triebfeder als des Gesetzes selbst, um sie zu beobachten, — \veil, \vas nicht aus sich selbst und seiner Freiheit entspringt, kel-nen Ersatz fiir den Mangel seiner Moralitat ab-gibt.«17)
13) Kritik der prakt Vernunft. St. 105.
”) Sawicki 1. 1. str._ 48.
,5) Dr. Jos. Geyser. 1. 1. str. 462.
16) Kritik der prakt. Veni. str. 39.
u) Die Religion innerhalb der Grenzen der Vern. Str. 3.	t ■; ;
V zadnji trditvi Se nekaj resnice. Res je, da mera nravno dejanje biti naše, da mora izvirati iz prostosti, mora izhajati iz naše vesti. Kar je proti vesti, je greh. To uči že apostol narodov sv. Pavel: »Omne autem, quod non est ex fide (sc. prac-tica: conscientia), peccatum est.«
Toda naša vest, ali izvajanja razuma v nravnih stvareh, niso samosvoja, aprioristična neod-' visna narekovanja našega razuma, temveč notranja postava, ki jo je človek formiral empirično, iz nravnega reda od zunaj, a ta je povzet od zadnjega in vrhovnega zakonodajalca — Boga. Lepo je to izjavil sv. Avguštin: »Duša sama si daje zakone, povzete iz luči Božje po razumnem razmi-
šljevanju.«19)-----Ali pa je res, da je edini pravi
nagib našega delovanja le čut dolžnosti, spoštovanje do zakona? Ali je res nagib upanja, koristi in dr. nemoralen?
Da je čut dolžnosti dober nagib, temu nihče nc oporeka. A da bi bili vsi drugi slabi, — to pa je proti splošnemu prepričanju človeštva, je proti bistvu človeškega delovanja.
Nravnost človeškega delovanja je poleg razuma in volje zavisna tudi od predmeta, po katerem volja teži. Ta predmet pa je lahko v soglasju ali v nasprotju z objektivnim in zadnjim smotrom nravnosti. Vsled tega postane dejanje lahko nravno ali nenravno, v kolikor je predmet objektivno nraven ali nenraven. A predmet je čestokrat, ki določa razloge človeškemu razumu in nagibe človeški volji. Ti pa so — seve različni od čuta dolžnosti. — Nujni pojav je, da so lahko tudi drugi nagibi do-bri, — ki ne nasprotujejo pravcu nravnosti. Kantova zahteva o edinem pravem nagibu iz dolžnosti nasprotuje izkustvu celega človeštva. — Noben psiholog in poznavatelj človeške narave ne bo n. pr. nagiba plačila in kazni nikjer izključil iz moralnosti. »Komu pade na um — pravi dr. Mausbach — da bo smatral za nemoralno dejanje, ki ga človek stori t u d i z ozirom na plačilo ali kazen. Saj se da tak namen dobro združiti z zadnjim namenom človeške nravnosti.«18) Dà se združiti tudi s spoštovanjem do zakona.
Je-li nemoralno, če se človek — ne iz dolžnosti, temveč iz čiste ljubezni podvrže heroičnim činom, če opravlja n. pr. dela usmiljenja, ne da bi ni k temu primoran? Ne, nemoralna niso dejanja,
, 111 človek prostovoljno opravlja in ki jih zakon ne terja; nemoralna niso dejanja, ki jih človek vrši iz urejene ljubezni do sebe, iz koristi. Sicer bi treba zavreči ves delavski proletariat in druge sloje, ki zahtevajo za delo osebno korist. Taka je splošna sodba ljudi, tako je empirično Izkustvo etike. Lepo je sicer, da zahteva Jčant neodvisnost od čutnih nelepih nagibov, in onih, ki nasprotujejo
18)	Rim. 14, 23.
19)	Pri Mausbachu I. e. str. 126.
vestì, a t>oleg téli slabih nagibov pozna človeštvo — razven spoštovanja do zakona — še nebroj drugih dobrih nagibov: »Das Wesentlidhe — pravi Kant — aller Bestimung des Willens durchs sittli-che Gesetz ist: dass er als freier Wille, mithin nicht bloss oline Mitwirkung sinnlicher Antriebe, son'dern selbst mit Abweisung aller derselben und mit Abbruch aller Neigungen, sofern sie jenem Gesetze zuwider sein konnten, bloss durchs Gesetz bestimt ist.«19) Vjemamo se v tem s Kantom;
le besedico »bloss« bi črtali,, ker hoče zadati' udarec krščanskemu temelju nravnosti. Živo in praktično življenje človeštva jo je že zdavno zavrglo oziroma popravilo v smislu krščanske morale.
Najbolj osodepolna zmota v Kantovi etiki je trditev, da je človeška volja avtonomna. Kant zavrača vsak ozir na tujo voljo, a pri tem zavrača tudi vsak stik naše vesti z Božjo voljo. Krščanstvo trdi: človek je dolžan svojo vest si ustariti po kriterijih Božje volje, ki jo doznava iz opazovanja lastne narave, človeške družbe, sploh nravnega 1 cda razlitega v človeštvu. Tako ustvarjena vest je vodilo ravnanja. Kant pa trdi: svojo vest si ustvarim sam aprioristično brez ozira na Boga, biez ozira na izkustvo, in ta moja vest se ima smatrati za voljo Božjo.
Poslušajmo Kanta samega:	»Die Voraus-
setzung (des Daseins Gottes) \vill nicht sagen, es ist ebenso notwendig, das Desein Gottes anzuneh-men als die Giltigkeit der moralischen Gesetze an-zunehmen«.20) Tudi v domnevi, da ni Boga, bi moralni zakon imel polno veljavo.21 *) — »Die Ver-nunft soli sich gar nicht unterwinden . . . vom Be-griffe Gottes — auszugeben und die moralischen Gesetze selbst von ihm abzuleiten.- Brezpogojna veljavnost moralnega zakona sloni le — na avtonomiji razuma.23)
S tem se očividno zametuje vsaka avtoriteta »Nemoralno je — pravi učenec Kantov — Kuno Fischer — delovati po tujem zakonu. Kdor se podvrže avtoriteti, in tudi če bi bila Božja, je brez-vestcn(!!)vTudi če mu vest, kako Božjo postavo' potrdi, sme ji slediti le zato, ker mu vest veleva, ne zato, ker je Bog ukazal.«24 *)
To so pač strašne, gorostasne trditve! Kant' je zahteval za človeka — absolutno prostost in absolutno neodvisnost — tudi napram Bogu. Človek se je proglasil za absolutnega vladarja, za
neodvisnega sodnika svoje vesti in vseh svojih
dolznoti.
19) Kritik der prakt. Veni. str. 88.
■°) Kritik der Urteilskr. 348.
=1) Istotam.
-’2) Kritik der reinen Veni. 619.
'’'1) Kritik der prakt. Vem. V. I5l.
M) Klino-Fischer — Geschichte der
Philos. pri Weissu Apol. 2. 446.
neuen
»Ni zastonj — pravi Weiss — postal Kant — duševni voditelj naših časov. Nihče namreč ni tako ostro izrekel stavka o popolni neodvisnosti človeka... To kar imenujemo moderno misel, ni nič drugega kakor popolna zmaga načela o človeški samovlasti (Selbstherrlichkeit).«
Kanta je zavedlo na to napačno pot pretirano pojmovanje o človeški prostosti. Kantu prostost ni prostost, če se ima pokoriti kakemu bitju izven sebe. Kakor da bi si človek ne mogel prilastiti prostovoljno pojmov iz drugega vira, katere pojme sprejme prostovoljno za svoje?! Nravno dejanje morà biti res naša last, izhajati mora iz naše volje. A iz tega ne sledi, da smo mi svoji lastni zakonodajalci in v tem smislu avtonomni. Lepo primero rabi Weiss: »Ali je morda otrok brezvesten in nenraven, ki sledi povelju svojih starišev? In ali vzgajajo stariši otroke k nenravnosti, če jim dajejo ukaze? Ali mu smejo le to zapovedati, kar hoče sam? Ali je v tem prava nravnost, če otrok stori, kar mu stariši ukažejo, ne zato, ker so mu rekli stariši, ampak edino zato, ker sam hoče in mu uprav dopade to storiti, kar žele stariši? Mi bi mislili, da je ravno narobe! Nenravno Je, če otrok stori sicer kar žele stariši, ampak ne zato, ker stariši hočejo, temveč, ker njemu samemu ugaja. In gotovo je to splošno prepričanje ljudi! Otrok zna dve stvari najboljše spraviti v sklad, ki sta po Kantovi trditvi nezdružljivi. S svojo lastno voljo se oklene zakona, ki so mu ga dali stariši. Sam si naloži zakon steni, da se pokorno podvrže sè svojim srcem ter napravi oni zakon za svoj lastni zakon. Vadi se tako v pokorščini hkrati in v svoji lastni nravnosti!«26)	^
Kantova etika, sloneča na avtonomiji človeške volje, Pogreša vsake sankcije, in se prav lahko prevrže v samoljubnost. Sicer terja Kant brezpogojno dolžnost napram nravnemu zakonu. Toda, razlogov za to dolžnost nam ni podal, in trditev’ da je človek avtonomen 'in sam sebi absolutni namen, uniči lahko takoj »dolžnosti«. Prav pravi dr Aleš Ušeničnik:
imsiec, oa je odkrito pnznaval, da, vneto slavil resnobno dejstvo dolžnosti. A razložil dolžnosti tudi Kant ni. Kratki /misel vsega Kantovega modroslovja je le ta, da te vir dolžnosti v nas samih. To je načelo tako-imcnovane avtonomne morale. Toda prav tako kratek m preprost je odgovor, da je avtonomija morale nesmisel. Ce se jaz sam obvežem, se lahko tudi odvežem.«27) In v tem slučaju postane iluzo-ricna ona hvalisana dolžnost.
Sploh pa Kant ne more spraviti v sklad avto-nomue vobe nujnosti kategoričnega imperativa.
'Jj We|ss, Apologie 3, 1 — str. 322.
' ) Weiss, Apologie 1, str. 96.
") Dr.»Aleš Ušeničnik: Morala brez Kat. Obzorn. 1906, str. 410.
religije.
Oboje je pri njem v očitnem nasprotju: ali sem v resnici absolutno avtonomen, no, potem ne priznam nikake nujnosti, ali pa ,sem podvržen nujnosti, potem moja avtonomija ni absolutna.
In vendar čut nujnosti je neizpodbitno dejstvo, katero zagovarja Kant z vso odločnostjo. Njemu nravnost ni le družabna oblika, le neka konvencionalnost, ni nikakoršna etiketa, ki se spreminja, ki veže tega ali onega človeka. Nravnost veže vse. Te nujnosti nam Kant ni mogel razložiti. Nujnost, ki bi temeljila le v subjektivni volji posameznika, ne more oklepati vseh ljudi, ne more tirjati brezpogojne pokorščine brez ozira na naše nagnenje, brez ozira ria to, ali nam je drago ali ne, ali si voljan, ali nisi voljan, brez ozira na voljo, ali proti volji. In vendar je taka nujnost kategoričnega imperativa. Dr. Aleš Ušeničnik pravilno sklepa: »Toda obvezati vse tako brezpogojno in kategorično more le bitje, ki ima nad menoj suverensko, absolutno gospostvo, bitje, od čigar sem, kar - sem: človek in živeče bitje in sploh bitje — Bitje, Stvarnik, Bóg. Nikomur ne priznam tega gospostva kakor Njemu, ki mu ga odrekati ne morem. Kes se mi javi nravnost v pameti, res prevzema vso mojo pametno naravo; toda odtod ne sledi, da sem avtonomen, marveč.,, da je morala prvobitni zakon mojega duha, da ima svoj izvir tam, kjer ima izvir nesmrtni duh. — Skolastika je v svoji krepki, a'tako precizni govorici na ugovor, da je izvor zakona v človeškem duhu, kratko odgovorila: Da, in ne! Človeški diih je zakonodavec, ne; glasnik zakona, dà: Auctor legis, nego, pršečo legis, concedo.«28)
Avtonomija volje in morale ruši stebre vsake avtoritete, človeške in Božje, podira podlago držav in človeške družbe in vodi v brezverstvo.
In vendar mora priznati vsakdo potrebo kake avtoritete v človeški družbi. Zanika jo le ioni, ki hoče človeško družbo upropastiti. Kantov učenec Fichte se je povspel do drzne trditve »Das Ge-• wissen karm sicli absolut nicht durch Auktoritat leiten lassen; wer auf Auktoritat hiu handelt, bande! natwendig gewisseiiios.«(!!)29) To je očitno proti splošnemu prepričanju razumnega človeštva!
Končno spodbijamo Kantovo trditev o avtonomiji volje s to-le alternativo: Ali — ali. A 1 i je res, kar trdi Kant v prvem delu spisa: »jčritik der praktischen Vernmift«, da je človek popolnoma avtonomen, vir vse nravnosti, neodvisen? V tem slučaju moramo zanikati, da je Bog zakonodajalec nravnosti.« »Kajti ko bi tudi v resnici — ugotavljamo s Peschem — praktični razum zahteval 5e Boga, kaj se ima v resnici brigati človek za Boga, napiam kojemu je suveren, ki se ne sme predrz-
8) Dr. Aleš Ušeničnik, 1. e, str. 411. j Fichte, S. W. IV. B. (1845), str. 175.
niti naložiti človeku nravnega zakona!?«3") — Ali pa je tak bog — še Bog?
Ali pa je res, kar trdi Kant v svojem drugem delu omenjene razprave, da biva v resnici Bog, in da je On najvišji Gospod vsega nravnega reda, čigar zakone je smatrati za Božje zakone? No, potem je-treba priznati, da človeška nravnost ni čisto avtonomna, ter ‘da vsebuje še hetero-nomen element. Človek potemtakem ni zadnji, terrlveč le bližnji vir nravnega zakona. »Autonomie und Heteronomie — uči Dr. Sàwicki — lassen sich recht \vohl vereinigen. Der Mensch bleibt scin eigener Gesetzgeber, mir sein Gevisseu ist Norm sehies sittHcheti Verhaltens, aber seine Natur mit ihrea Gesetzen wurze't schliesslich in Gctt, so dass ihre Gebote in letzter Linie dodi Gcbotc Gottes sind. Dieses heterbnone Moment butte Kant anerkennen miissen, wenn die Be-ziehung Gottes nicht preisgegeben werden solite.«31)
Ce jc torej Kant z apodiktično izvestuostjo sprejel bivanje Božje, bi moral logično priznati kako realno odvisnost človeka od Boga! Njegov nauk o avtonomiji volje in morale pa odvisnost po-pclhoma zanika!
5.
Najbolj gorostasna zmota v Kantovi etiki pa je, da zametuje vse dolžnosti do Boga. Nečuveno se nam zdi, da se je Kant osmelil pritisniti mnogim dolžnostim do Boga pečat malikovalstva! — S tem je Kant postavil zopet nov temelj modernemu človeku.
Poslušajmo Kanta samega:	»Gott als den
obersten Begritf anzimehmen, dem man scine Pflicnten unterordnet, ist... keine moralischc Gesinnung . . . vielmehr Idololatrie ... Die reme VernunHreiigion kennt keine besondern Pflichteii gegen Gott... sie verhiitet, dass \vir nicht (wie die Menscjien ohneden sdir geneigt sind) ausser den ethischen biirgerlichen Menschenpflichten (von Mensčhen gegen Menschen) noch Hofdienste an-nehmen.«J-) _V svitu teh izvajanj razumemo zahteve racionalistov, ki so jih kar slepo iz Kanta kopirali: Cesto slišimo zatrjevati »Vera je postranska reč. Da le človek pošteno živi, vse drugo je nepotrebno. Versko življenje ne obstoji v prvi vrsti v formalnem poveličevanju Boga, temveč le v poštenem življenju!«
Da, Kant je zašel tako daleč, da je molitev kot prazno vero zavrgel. In vendar potrjuje izkustvo, da so vsa verstva vseh časov molitev smatrala kot bistven del verskega življenja. »Das Be-
•"’) Pesch, Stiromen, I. Evg. B., str. 75.
82) Die Religion innerh . . . str. 164 (opomba) in str, 201.
:ll!) Die Religion inne-jalb . . str. 212,
ten — pravi Kant — ais ein formiiclier innerer Gottesdienst und 'danim ais Gnadenmittel gedacht, ist ein aberglaubiger Wahn (ein Fetischmachen); demi es ist ein bloss erklartes Wunschen, gegen ein Wesen, das keiner Erklanmg der inneren Ge-sinnung des Wiinschenden bedarf, wodurch aiso niclits getan und aiso koinè von den Pflichten, clic uns ais Gebote Gottes obliegen, ausgeiibt, mithin Goti wirklich nichl gedient wird«.63)
Kako naivno sodi Kant o molitvi! Tak pojin molitve je Kristus izrečno zavrgel, o«) Gotovo — vsevedni Bog ne potrebuje, da mu svoje potrebe še-le naštevamo. Molitev ni pripovedovanje, temveč poklonitev Bogu naše vere, hvaležnosti, upanja, ljubezni — sploh izraz naše udanosti In odvisnosti od Boga!
Od Boga ni odvisno samo naše telo, temveč tudi duša. In naravno je, da človek prizna z dušo in s telesom svojo odvisnost od Boga. Povsem naravno je, da skazuje hlapec svojemu gospodu, otrok svojemu océtu — v dokaz svoje odvisnosti in v hvaležnost za prejete dobrote — spoštovanje, vdanost in pokorščino. Človek pa ima od Boga vse, da, ima v Bogu svoj zadnji namen! Kako more torej biti nemoralno ali Bogu ne dopadljivo, če človek napram Bogu v molitvi izrazi svoje spoštovanje, hvaležnost in ljubezen? »Formalno poveličevanje Boga — izvaja dr. Mausbach — ki se neguje v duhovnem občevanju z Bogom, je zadnji smoter Stvarnika in najvišji, ker večni, cilj duhovne stvari«. )
Kantova etika, ki izločuje iz nravnosti 'dolžnosti do Boga, ni le nepopoln a, temveč je kakor jo imenuje A. Peters — »bogokletna nesmiselnost.«36)
In res, vprašajmo se, kaj postulira pravzaprav Kantov praktični razurn? Ali zahteva resnično bivanje Božje, ki je — kakor sam zatrjuje »apodik-tično izvestno in nujno združeno z nravnim zakonom«, ali pa le pojm — prazno idejo brez realne podlage. Ce je prvo, je povsem nerazumljivo Kantovo zametanje dolžnosti do Boga. Njegovo pisa-renje o Bogu je ostudno zaničevanje modrega Stvarnika in vladarja. Ce je Bog v resnici izvor vse bitnosti, mora biti izvor tudi nravne bitnostf. Stvar ne more in ne sme spremeniti realnega razmerja odvisnosti človeka od Boga.
Ce pa Kantovo razmotrivanje zahteva le pojm o Bogu, ki ga naš razum le misli brez resnične vsebine, potem se mora zrušiti celi Kantov etični sestav.
To je Kant sam priznal in s tem podpisal obsodbo svoji etiki: »Einen solehen (weisen Urheber und Regierer der intelligibin Welt) samt dem Le-
44) Plato, Leg. 4^ p. 716...
m) Mat. 6, 7, 8.
A. Peters I. c. str. 100.
| ben in einer solehen Welt, die wir ais eine kiin-I itige ansehen mùssen, sieht sich die Vernunft ge-j nbtigt anzunehmen, oder die moralischen Gesetze ais leere Hirngespinste anzusehen, \veil der not-I wendige Erfolg tlčrselben, den dieselbe Vernunft j mit ihnen verkniipft, oline jede Voraussetzung ! vegiallen miisste.«37)
Neznanstveno je, da zanika Kant dolžnosti do ; Boga preko vsega objektivnega izkustva in empiričnega raziskavanja vseh. verstev, le iz svojega subjektivnega nazirania.
»2e Aristotel je izjavil, da je treba kaznovati one. ki izražajo dvome, ali je treba božanstvo in stariše ljubiti.«38)
Apologet Weiss39) je zbral nekaj najlepših tozadevnih izjav iz starili klasikov, in zdi se nam ^ primerno podati celi odstavek:
»Bila je starim nad vsak dvom vzvišena stvar, da mora biti človek veren, če hoče biti dober. (Tu navaja avtor Platona, Cicerona, Plutarha). Prvi vseh zakonov — pravi Sokrat-— je pri vseh ljudstvih češčenje božanstva.* 50) In česar se v vseh časih vsi ljudje, pred vsem pa modrejši, bolj izkušeni in plemenitejši oklepajo; to se ne sme — tako so verovali — nikdar zavreči, ker je očivid-no utemeljeno v naravi in v pameti ter mora biti radi tega resnično.51) C i c"e r o se ni bal, na trgu pred sodniki in pred vsem ljudstvom javno s krepkim glasom poudarjati: Rad bi bil prevzet vsake čednosti. Toda čednost, ki mi je najbolj pri srcu — je pieteta. Ta je najlepša čednost, je mati vseh drugih čednosti. Kateri ljudje so pa pobožni in verni? Tisti, ki dajejo s srcem in z dejanjem Bogu dolžno hvalo. Menim, da ni za človeka nič bolj naravnega ... kakor se skazati obvezanega ìrslVc'^dobrot in ljubezni, in da nič bolj nečloveškega in živalim bolj podobnega, kakor se skazati prejetih dobrot nevrednega.52) I z o k r a t pravi: Prva 'dolžnost, ki jo moraš izpolniti, je religioznost. V tem tiči .pravi dokaz, da ima kdo pravo poštenost in nravnost.53) Še odločneje uči PI a-to v svojih postavah: Kdor hoče biti srečen, se moia v ponižnosti in v lepem premagovanju samega sebe podvreči Božji postavi. Ošabni ljudje — seve trde, da lahko izhajajo brez Boga, in se ne pomišljajo, kaj tacega učiti tudi druge ljudi. Dokler jim gre dobro — pravijo — da se da tudi Po tej poti dobro živeti. A to je vsiljiv videz. V resnici povzročajo le nesrečo in uničujejo družino in državo. Resnično plemeniti človek pa uvidi, da
37) Kritik der reinen Vernunft, V. 614.
BS) Pri Catlireinu, Moralisch. H., s.
3“) Weiss, Apologie I, 532—535.
50) Xenophon — Memorab. 4, 4, 19._______V tem
odstavku navedeni citati klasikov so iz Weissa'ji c.
52) Cicero, Pro Plancio, 33.
43) Isocrates. Ad'Benionicum (1) 12, 13.
lob
obstoji najlepši del njegovega življenja in pa najboljša čednostna volja in najgotovejša poi k blaženosti v tem, da se z molitvijo in žrtvami in z vzvišenim činom češčenja spajamo z Bogom!14)
Toda bodi dovolj teh izjav. Saj bi jih lahko iz vseh vekov nakopičili cele gore. Neizpodbitno uči zgodovina in izkustvo, da je človeštvo dolžnosti do Boga priznavalo in jih štelo med prve it! najsvetejše.
Kant, ki je v iskanju Božjega bivanja zavrgel pot človeškega razuma, je dospel do posledic, ki pomenjajo praktično zanikanje Božjega bivanja in giob prave nravnosti. Ne tajimo sicer, da ima
Kantova etika tudi dobre strani. Gotovo Se hvalevredno, da poudarja brezobzirno nujnost nravnega zakona, da uči splošno obveznost istega ter da je tako pomèl z gosposko ih suženjsko moralo (Herren u. Sklavenmoral). Lepo je, da vidi glavno nalogo človeka v njegovi nravni spopolnitvi, da zahteva isto tudi za človeško družbo. Toda vsi ti lepi nauki postanejo iluzorni.
Oddalji! se je Kant od pravca vsaife nravnosti, njegova avtonomija volje ruši ugled- vsake avtoritete in podira stebre človeške družbe.
Razsulo, v katerem se nahaja moderna družba, je v prvi vrsti posledica Kantove etike.
Socialisti in komunisti.
Virg. Šček.
I.	Socialisti in komunisti imajo isti cilj: pre-vreči sedanji družabni fe'd, ki mu je za podlago individualistični kapitalizem, izkoriščanje dela, ter zgraditi nov red po naukih socializma. Daši zasledujejo socialisti in komunisti isti smoter, vendar pa niso edini glede na pot, po kateri bi dosegli svoj cilj.
II.	Kako mislijo socialisti? Ob ustanovitvi socialistične internacionale, so bili vsi socialisti ene misli, češ, da je sedanji družabni red nevzdržen, ker je krivičen, in da pride po naravnem razvoju do poloma sedanjega gospodarskega sistema. Razvoj bo, kakor so menili socialisti, sledeči: čimdalje več bo revežev na eni strani, kapital pa se bo koncentriral v rokah zelo omejenega kroga; prepad med vbogimi in bogatimi bo vedno silnejši. Srednji stanovi, obtrniki, izginejo in vse delo se bo opravljalo v tovarnah; na ta način pridemo do stomilijonskih množic mezdnih delavcev, tovarne pa bodo v rokah trustov. Tedaj izbruhne revolucija. A če hoče prevzeti ljudstvo vlado, mora biti za to nalogo sposobno. V to svrho ga treba pripraviti s poukom, zlasti pa z ostrenjem nasprot-stev mej proletarci in kapitalisti; delavske mase treba organizirati v enotno strnjene zveze. Tudi ni smeti zahtevati zboljšanja gmotnega in moralnega stanja delavstva, zakaj vsako zboljšanje bi šibilo odpor in sovraštvo delavstva proti kapitalistom.
Zato so socialistični poslanci (na pr. v nemškem parlamentu) dosledno glasovali proti vsakemu zakonskemu načrtu, stremečemu za povzdigo gmotnega ali moralnega stanja delavskih slojev. Socialisti so tolažili mase takole; kapitalisti In 41
41) Aristotel, Eth, 1, 8, 1 ; 6, 10, 6; 10, 2, 4. — Cicero, Nat. deorum. 1, 32; 2, '2\ 3, 4.
grajani nam dajejo mrvice mesto hleba, z drobtinami nas hočejo omamiti, da bi ne videli našega goni, da bi ne mislili na zdrobljenje okovov; mi nočemo peska v oči, mi nočemo drobtinic, sploh nočemo ničesar od grajanov, mi moramo priti po revoluciji do vlade in potem se bo delil kruh vsem enako pravično. Stotisoči delavcev so /vsprejeli in drže socialistični nauk kot pravo vero, ki zla-! sti v protestanških pokrajinah in velikih mestih, koder je v srcih zamrlo krščanstvo, celò »proti upanju« živč za svoj ideal in mnogo zanj žrtvujejo. Krščanstvo 19. veka v masah ni vzbudilo toliko zanosa kolikor socializem. — A tudi drugačnih pojavov ni manjkalo'; Delavec, ki je trpel in hiral v bedi z družino vred, ni dajal dosti na socialistični prihodnji paradiž. Krščanski socialci so izrabljali negativnost socialistov in dosegli krasne uspehe ha polju socialne zakonodaje; gmotno in moralno so 'delaVca dvigali. In zalasti, koder zaklad krščanske vere ni bil docela obrabljen, Je* delavstvo drlo v okrilje krščansko-socialnih organizacij. Sami socialistični voditelji pa so uvidevali, da so nekatere teorije napačne. Umevno torej, da je v socialističnem taboru nastala reakcija proti staremu dogmatizmu, in so mase začutile potrebo po reviziji socialističnega programa. Bernstein je -bil prvi, ki je v jasnih formulah dal izraza temu gibanju, ki mu pravimo »revizionizem«. Bernstein je zahteval revizijo vsega socialističnega programa; cilj je ostal isti, a staro metodo je zavrgel in je sprejel v tem oziru nauk krščanskih socialistov. Delavstvo bo doseglo svoj cilj po mirnem delu, s parlamentom. Poslanci, naj delajo za moralno in gmotno povzdigo'delavskih mas; delavstvo se bòri za splošno in enako volilno pravico; saj tvori delavstvo ogromno večino v državi, torej
mora priti do premoči tudi v parlamentu; razvoj kar avtomatično prinese zmago proletariatu. Proletariat prevzame vodstvo države, odpravi kapitalistični sistem produciranja in uvede socializem. Po večini držav so socialistične stranke sprejele Bernsteinove nazore, a po vseli deželah so tvorili starokopitneži bolj ali manj krepke manjšine; tako so se ločili socialisti marxisti (po Marxovi teoriji) in revizioniste. Ta internacionala, ki so jo nazvali drugo, si je začrtala pot v socializem ta-ko-le: demokratizacija vsega javnega življenja, premoč v parlamentih in nujna zmaga socializma.
Prišlo je do svetovne vojske in ta je prinesla strašansko krizo v socialno demokracijo. Kaj naj store socialisti.v vojskii? Ves svet le napovedal vojno Nemčiji; nemški socialisti so vedeli, da gre za obstoj Nemčije; ves svet se je združil, da Nemčijo poniža, vniči, domov.ina je bila tedaj v nevarnosti. In v vrstah sovražnikov Je stala Rusija, najbolj antidemokratična med vsemi državami. Nemški socialisti so stopili na stran domoljubnih stranic, In drugod? Francoski socialisti so vedeli, da gre za življenje in smrt Francoske; v boju sta liberalna republika in konfesionalna, cesarska Nemčija; kako torej, da bi ne stopili v vrste navdušenih vojakov, ki tregajo življenje za ogroženo francosko svobodo. In tako so šli socialisti v boj za 'domovino, poslanci pa so v parlamentih glasovali za vojne kredite. Posamezniki so sicer vstajali proti vojni (Liebknecht, Roza Luxenburg), a ti so bili vpijoči v puščavi. Internacionale ni bilo več. Edino luč v tej temi so držali italijanski socialisti; ki so kot edina šocialnočte-mokratična stranka v Evropi nastopali proti vojni, na bojiščih in v parlamentu. A imeli so razloge, ki so jih drugod pogrešali. Italijanski socialist! so vedeli, da domovina ni ogrožena, vedeli so, da je bila Avstrija pripravljena, mirnim potom odstopiti laška ozemlja Italiji, vedeli so, da bi nevtralnost Italiji le koristila.'Zato socialistom ni pripisati v tem zadržanju bogve kakega junaštva v brambi principa.-Njihovo stališče je bilo naravno in logično. A kakor rečeno, so delali izjemo le Lahi.
Iz druge internacionale, ki je izdala svoja načela, se je izcimila tretja internacionala s sedežem v Moskvi. Ta nova internacionala je postavila v svoj program gesli: Vojska vojski, proč s parlamentom, z diktaturo na dan! Ne bernstajnizem, ne parlament, ne demokratizem ne bodo prevrgli sedanjega družabnega reda, ampak le s proletarsko diktaturo, s sovjeti pridemo do zaželenega komunizma.
III.	Kaj pravijo komunisti? Ljudje se delijo v dva sloja: v tiste, ki delajo in živijo od mezde, in pa v tiste, ki te delavce plačujejo, a žive le od dobičkov, do katerih so prišli z izkoriščanjem de-.
| lavcev. Edino sredstvo moči kapitalizma je, da ima v svojih rokah vsa proizvajalna sredsta (zemlja, stroji, tovarne, sirovine). Boj med kapitalizmom in proletariatom obstoji v tem le: kapitalizem hoče ohraniti sebi vsa proizvajalna sredstva, proletaria pa hoče, da bodo ta sredstva in tudi produkti last vseh onih, ki delajo. (Marxizem). Hoj je nujen; mirnim potom ne pridemo do spra-\e, še manj do zmage. Nikdar .bi se ne rodil piščanec, ko bi hoteli ohraniti lupino, ki ga obdaje. (Serrati v »ComuniSmo« 1920). Gre za borbo mej lupino in piščetom. Kapitalizem, ki_predstavlja v Serratijevi prispodobi lupino, je stara, konservativna sila, ki se hoče ohraniti, ki hoče tudi nadalje obstojati. Piščt. proletariat, pa hoče lupino razbiti, da bi prišlo do življenja. Proti proletariatu porablja kapitalizem surovo silo, 'ki je reakcionarna. Proletariat hoče priti do zmage, a ker mirnim potom ne doseže ničesar, uporablja tudi silo, a ta je upravičena, kakor je upravičeno nasilje piščeta, ki sili iz lupine.
Komunisti so zato proti mirni rešitvi, ki je po njihovem mnenju nemogoča, so proti parlamentu, proti demokraciji, so pa za diktaturo proletariata. Najlepše nam razlaga vse to Zinovjev v okrožnici eksekutive komunistične internacionale »Parlament in revolucija«. Naj *tu navedem je glavne misli.
Edinstveni program komunistov mora biti priznanje slojnega boja za diktaturo proletariata v obliki vlade sovjetske.
Nekateri socialisti so za proletarsko revolucijo, za sovjete, za diktaturo, za akcijo mas do oborožene vstaje; temu nasprotno pa so drugi za
* mirno rešitev po parlamentih. V kaki zvezi je priznanje sovjetske ideje s parlamentarizmom? Treba ločiti dve vprašanji, ki sta avtonomni: vprašanje parlamentarizma kot zaželene forme v državnem redu, in pa vprašanj^ parlamentarizma v svrho razvoja revolucije.
K prvemu vprašanju. Ali je mogoče združiti oblast sovjetov s parlamentarizmom? Ne, in še enkrat pe. Ni jih mogoče združiti, zakaj parlamentarni stroj predstavlja osredotočeno oblast gra-janstva (buržoazije). Poslanci, poslanske zbornice, njih časniki, sistem korupcije, tajna udruževania poslancev z ravnatelji bank, zveza z vsemi aparati grajanske države, vse to so verige delavskega sloja. Te verige pa treba zdrobiti. Na njihovih razvalinah treba organizirati novo oblast, oblast sovjetov. Samo izdajalci delavske mase morejo varati delavce z upanjem "mirnega preobrata po socialnih reformah.
K drugemu vprašanju. Ali se dajo grajanski parlamenti izkoriščati v svrho pospešenja revolucionarnega slojnega boja? Kajpada. Mi moremo vstopiti v gotovo organizacijo z namenom, da jo izkoristimo, da jo'-'v ničimo. Tako je delal Liebknecht
v nemškem .parlamentu za časa vojne, tako delajo Bolgari sedaj. Oni vstopajo v sovražnikovo pelje, da ondi mine polagajo. Mi hočemo vstopiti v vse parlamente in jih izkoriščati, dokler ne bomo imeli zadostne moči, da razbijema^parlament in prevzamemo vlado v obliki sovjetov. Vstopajoč v parlament, se morajo naši poslanci držati sledečih smernic: a) težišče boja mora biti izven parlamenta (stavke, vstaje itd.); ti) akcije parlamenta naj bodo vedno v zvezi z delom izven parlamenta; c) poslanci naj vršijo tudi ilegalna deta (ilegalno delo so opravljali boljševiki, ki so vstopili v carski parlament, izrabljati svojo imuniteto ter združevali mase za naskok carizma); d) poslanci vršijo svoje delo po nalogu osrednjega odbora komunistične stranke in so mu v vsem podložni.
Slednjič opozarja-proletarski manifest še na sledeče: Prava rešitev vprašanja se zvrši v vsakem slučaju izven parlamenta, na cestah. Evidentno je, da so stavke in vstaje edino sredstvo odločilnega boja mej kapitalom in delom. Zato bodi glavnat skrb sodrugov mobilizacija mas: ustanovitev stranke, formiranje lastnih skupin v različnih organizacijah in osvojitev teh organizacij; organizacija sovjetov tekom bojev; vodstvo boja, agitacija v prid revolucije; to je prvovrstno delo, dočim'"je akcija v parlamentu in udeležba volilnih borb le sredstvo za to delo, nič več. Tako Zinovjev.
P. Kropotkin dodaje še, da niso parlamenti nikoli dekretirali revolucij, zato so tudi danes nezmožni, da bi prevrgli kapitalistični družabni red; preobrati se nikdar niso začeli z večino. Ne smemo pozabiti, da so vedno manjšine delale revolucije; pa tudi ko se je revolucija pričela, In je že velik del naroda sprejel revolucijo in njeno posledice, je bila vselej le neznatna manjšina, ki je znala ohraniti sadove revolucije. To je vzrok, da je bil parlament? ki predstavlja vedno le nekaj srednjega in še nekaj manj"od poprečnega, vselej ovira, ne. pa pospešek revolucije. Itak pa diktatura ne traja večno. Diktatura je naprava prehodne dobe iz kapitalističnega vNcomunistični gospodarski sistem. Potem, ko bo kapitalizem strt, ko sloja izkoriščevalcev ne bo več,' bomo imeli le en sloj, potem ko bo diktatura izvršila svoj namen, potem nastopi spet čas demokratizma, ki bo pravi demokratizem, in zopet obnovimo parlamente, ki bodo pravi, neprikriti izraz ljudske volje.
Serrati je v marčevi številki revije »ComuniSmo« navedel šest. kardinalnih toček komunističnega programa, v katerih ne pripozna nikakršne transakcije: 1. Produkcijska (zemlja, tovarne, ru-dokopi, premogovniki," stroji etc.) in transportna sredstva (železnice, parniki etc.) so skupna last vseh državljanov. 2. V komunistični državi so vsi občani, ki koristonosno producirajo, enaki. Ni
diference slojev; mej moškim in žensko vlada e-nakopravnost. 3. Kedor ne dela, ne je. Kedor dela, j ima pravico do vsake socialne asistence (zavarovalno, zdravstveno etc.). 4. Vsakdo ima aktivno in pasivno volilno pravico. Izvolitev je preklicna: i poslanci so odgovorni za svoje delo kot poslanci. 5. Politični organi so sveti delavcev, kmetov In vojakov; te svete sestavljajo zastopništva vseh članov družbe. 6. V prehodni dobi iz kapitalistične j v komunistično vladavino vladajo sveti potom dik-! tature z namenom, da se zatre vsak poskus pro-. (devolucije in da se uvedejo prve nujne realizacije. —

a
Kaj pravijo na vse to socialisti revizionisti, katerim pravijo komunisti »social-patrioti?« Z o-zirorn na diktaturo piše prvak socialistov Karol Kautsky v »Demokratie oder Diktatur« Berlin 1920 takole: »Rusija je agrarna država in ne premore še takih ekonomskih naprav in toliko intelektualnih moči, ki so potrebne, če hočejo iz svoje lastne moči razviti socializem. Samostojni kmet je reakcionaren faktor, ki jp socializmu v oviro; tam pa, kjer obstoja povečini še veleposestvo In je kmet v napolfevdalni odvisnosti, je kmet rebe-ličen element, ki je pripravljen, da z mestnim proletariatom preobrne obstoječi lastninski red, zakaj tak kmet bi tako prišel do posestva, itoda ta kmet nima na socializmu nobenega interesa.
Posebnemu položaju v Rusiji se imajo boljševiki zahvaliti, da so s podporo kmetov po propadu carizma in pod vplivom trajajoče vojne, vrgli šibko začasno vlado in si prilastili moč in jo obdržali spričo politične apatije kmetov, ki vendar tvorijo velikansko večino v državi.
Po demokraciji boljševiki ne bi bili prišli do vlade. Doslej je yeljalo načelo, da izvira socializem iz demokracije pri razvitem kapitalističnem produkcijskem sistemu. Boljševiki so v sili razmer zavrgli to. mišljenje in so sprejeli povsem drugo. Zahtevali.so v nasprotju z demokracijo diktaturo, pa ne kot izjemno stanje, marveč kot normalni nadomestek demokracije za čas prehoda iz kapitalistične v socialistično produkcijo, torej za dobo, ki more trajati desetletja.
Boljševiki pa gredo dalje: oni zahtevajo diktaturo nele za militaristične monarhije, marveč za vse demokracije zapada. Njih zahtevo razumemo le, če upoštevamo čisto posebne razmere v deželi, kjer so se povzpeli do moči, in pa abnormalno situacijo, ki jih je vrgla na površje. Ta zahteva je bila izraz obupnosti izolirane proletarske stranke, ki si Je v deželi s šibkim proletariatom naložila orjaške naloge, ki se dajo rešiti le v deželi, kjer tvori proletariat večino prebivalstva in kjer ima proletariat izobraženstvo vsaj dejprna za seboj.
Zapadne države niso Rusija. V teh državah ima industrijsko delavstvo tako vsestransko moč i ter je industrija na takem višku, da gre razvoj
nujno v socializem in da torej ni treba nasilne revolucije. V ojačenje svoje misli navaja Kautsky Engelsa, za Marxotn prvega teoretika: »Družba bi zainogla mirnim potom preiti v novi red Ig v ■deželah, kjer je ljudsko zastopništvo osredotočilo vso moč, kjer večina stori, kar hoče, v demokratičnih republikah, kakoršni sta Amerika in Francija, v monarhijah, kakoršna je Angleška, kjer se dnevno govori o odkupih dinastije iu kjer je ta dinastija proti ljudski volji brez vsake moči.« Nato doda je Kautsky: »Ali naj položimo vso oblast v roke ljudskega zastopništva, izvoljenega na podlagi splošne, enake, direktne in tajne volitve ali v 're ke zastopništva priviligirauih plasti delavcev, vojakov in kmetov, izbranih na podlagi indirektnih, javnih, neenakih stanovskih, omejenih volitev? Z drugo besedo: ali, demokracija ali diktatura,
parlament ali sovjet? Pol stoletja smo se borili za izvojevanje splošne volilne pravice in svobode tiska (v Rusiji je namreč tiskovna svoboda odpravljena; tisk, ki ne soglaša z boljševiškimi tendencami, je absolutno prepovedan. Op. pis.j, seciuj na! vse to zavržemo? Demokracija naj bi torej bila za čas prehoda iz kapitalizma v socializem škodljiva? Ne! Nazaj k'demokraciji! To nas sili, da stremimo za tem, da vršimo v masah najintenziv-| nejšo propagando v prid socializma in da to maso razsvetljujemo, predno vpeljemo socializem. Zopet odklanjam metodo diktature, ki na mesto ! prepričevanja postavlja silo.« Tako Kautsky.
Upam, da sem tako prodal' objektivno sliko j socialističnih m komunističnih stremljenj v svrho :	informacije vsem sobratom. Cilj je obema strula-
* ma isti, pot pa je različna.
Kapitalizem i
Ivan i
•
Mnogoteri znameniti dogodki z velikimi posledicami se značilno dvigajo na razdobju srednjega in novega veka, a nobeden ni toliko preokrenil smeri mišljenja in življenja krščanskim narodom, kakor veliki odpad od stare Cerkve početkom 1(5. veka. Reformatori1 Luther in njegovi prvi tovariši pač. niti zdaleč niso precenili, kako na globoko in široko bo seglo razdiranje krščanske stavbe, ki ,so se ga lotili. V najvišjem področju prosvete, v religiji, so namestu obče priznanega nezmot- — nega vodstva Cerkve postavili načelo poljubnega individualizma. S tem je začel razkroj krščanske edinosti v veri. Vsak, ki se je postavil izven katoliške Cerkve, je vzel od besede božje, kar je našlo milost pred njegovo lastno sodbo; in še kar je kdo sprejel, je po svoje razlagal. Kmalu je bilo sploh omajano zaupanje .v besedo božjo in v počelo nadnaravnega razodetja. Angleški d e iz e m je živel od okrnjenega zaklada naravne religije, dokler ni filozofski skepticizem tudPte razgledal ter končal v nihilizmu in anarhiji misli in reda. Kako usodno naglo so,miselne zmote porajale tudi politično in socialno disharmonijo v človeški družbi!
Tvorba ove predkrščanske struje v novi dobi je kapitalizem, a ta zopet, prisedli do iifoč# in skorc neomejene veljave, je vse sile zastavil v boj proti krščanstvu: pravcati antikrist. Ta razvoj naj skušajo pojasniti naslednje vrste.
Početkom tega članka smo videli, da ie krščanstvo notranje preobrazilo misli in duše, dobiv-ši tako moč na družine in državo; zlasti ie dvignilo človeško osebo v božjo sfero ter jo s tem
» krščanstvo.
e j e c.	.
osamosvojilo nasproti svetu, in njegovim minljivim dobrinam.. Človek' je postal samosvoj subjekt prava in gospodarstva; oseba je cilj gmotnim dobrinam, ne pa narobe; delo ima premoč nad kapi-talom. Silno bi zanimalo, zasledovati cerkveno zakonodajo in ostalo dejavnost Cerkve izza Konstantinovih časov do konca srednjega veka z vidika socialnih in ekonomskih ciljev, a nasproti socialističnemu očitanju o zvezi med kapitalizmom in krščanstvom se bolj mudi dokumentirati in odkriti, kako je kapitalizem zajemal svojo življensko moč in svoj razmah naravnost iz svobodomiselstva ali pa iz praktičnih pogojev, po njeni ostvar-jenih.	,
3. Vpliv Cerkve na družbo in gospodarstvo,
Cerkev je imela v srednjem veku, ko je v agrarnem gospodarstvu veljal feudalizem, jako mnogo posestva. A dokler je živel v cerkveni') organih, zlasti v redovništvu, pravi duh gorečnosti in zatajevanja, ie cerkvena posest vršila nujno in najbolj napredno socialno funkcijo. Oledč Nemčije, h kateri so upravno spadale tudi slovenske dežele, piše dr. E. Jiiger v -tem oziru: »Pred vsem je večinoma Cerkev učila nemško ljudstvo obdelovati zemljišče: zato ga je morala imeti. Puste zemlje je dobila ogromno v dar, pridnost njenih menihov je iz uje ustvarila cvetoče gaje, ki so bili 'daleč na okoli vzor gospodarstvu. Cerkev je moraja ohraniti zemljiško last. ker je bila ta v onih časih edina podlaga moči, zraven pa tudi svobode. Ta svoboda je bila pa zopet prvi pogoj za blažilni vpliv Cerkve in krščanstva, tako da je bilo veliko po-
sestvo v onih diviih časih izobraževalna potreba in dobrota.«1)
Z ozirom na severne slovanske pokrajine, kjer so nemški grofje zagospodovali nad slovenskim kmetom, piše Fr. Winter v socialnem pogledu sledeče: »Kjerkoli vidimo v 13. veku prodirati nemško delo z njegovim izobraževalnim vplivom, najdemo tudi samostane in kmete sivih menihov (ci-sterciancev). Omiki na čelu korakajo, in njihov pomen za severni vzhod Nemčije je naravnost označeval novo dobo. — V prvo vrsto cistercian-skega gospodarskega delovanja ne devljemo gmotnih koristi, ki so jih prinesli v deželo, marveč nravno posvečenje, katero so dali delu; dasi ni to iznajdba tega reda. Tisti čas je plemski grajščak silno zaničeval kmeta, in precej pritiska, ki je teža! na njem, se mora razlagati iz onega zaničeva-i'ja navadnega dela. Prav posebno so pa gotovo čutili ta pritisk in to zaničevanje vendski (t. j. slovanski) kmetje. Tu- je bilo. v resnici spravno delo z razmerami, ko so možje plemenitega rodu v meniški kuti poteg brata iz kmečkega stanu obdelovali zemljo z motiko, lopato in sekiro, in to celo v redu, ki je bil najbolj sloveč in ugleden na celem svetu. V resnici, ta zgled je moral imeti nrav-- no dvigujoč vpliv na samostanske kmete, in če bi sicer ne bila znana beseda »pod krivo palico se dobro biva«, bi se je moralo gotovo tukaj naučiti. Razmerje samostanskega kmeta je bilo res prijazno in milo. — Da se je vse, kar se je imelo, pridobilo z lastnim delom, je bila za red častna reč. — Zelo bi se motil, kdor bi trdil, da so cistercianci vsa svoja posestva dobili v dar. Izvzemši to, kar je bilo prvotno pri samostanu, so bili darovi te ■ izjeme. Menihi so , zemljo večinoma otrebili in obdelali z lastno roko. Kakor s čarobno sito se je razcvitala omika pod milo krivo palico. Zemlja se premerila, preorala, meje so se določite, vasi zidale, vode ukrotile, ustružile in uravnale, prekopi gradili in napravljali mlini; rokocìelci in umetniki so se priklicali, ustanavljate cerkve in fare.«5)
O posameznih deželah podaje tozadevno sliko (žid) S. Sugenheim: Na Francoske m so se tlačani spremenili v dedne najemnike najprele tam, kjer se ie nesvobodnim ljudem v srednjem veku sploh najbolje godilo, namreč na duhovskih posestvih. Posebno se je v Galiji za križarskih vojsk še pogosteje nego drugod, ponudila Cerkvi priložnost, da je z uspehom izvrševala svoje tru-dapolno delo za zboljšanje razmer med krifetskim
‘) E. Jager, Agrarfrage I, 200. (citira Krek 173).
s) Fr. Winter, Die Cistersienser des nord-ostlichen Deutschlands. Gotha 1868—71; I, II. — Primeri k vsemu: G. Grupp,. Kulturgeschichte des Mittelalters I—HI. Paderborn.
ljudstvom ... Na Angleškem so bite razmere tlačanov in nesvobodnih ljudi že v 12. veku neprimerno boljše, nego se splošno misli. Kraljeva sodišča so jih varovala pred trpinčenjem in krivicami gospodarjev in njihovih uradnikov. 2e zgodaj je na Angleškem precejšnja množica tlačanov dobila svobodo . . . Kakor vse kaže, se je za to treba zahvaliti britiškim duhovnikom, ki so od nekdaj in še z večjo gorečnostjo, nego večina njihovih sobratov na pevnini, izkušali razvezati vezi onih nesrečnežev. Vsa dela, ki so merila na to, so hvalili kot Bogu najbolj dopadljiva... Več pa nego v vseh drugih držajviaii!1 našega dela sveta je storila krščanska Cerkev v Skandinaviji za olajšavo in končno odpravo robstva.3)
Prav tako je Cerkev blagodejno vplivala na druge panoge gospodarstva, na trgovino in gospodarstvo z d e n a r j e m. V tem oziru slovi cerkvena zakonodaja in njeno moralno delo zoper obrestovanje in oderu-š t v o.4) Cerkveni očetje so vsako obrestovanje smatrati za oderuštvo, naj si je kdo jemal obresti od ubožca ali bogatina, zmerno ali čezmerno. (Funk, Gesch. 7.) Prvi občni cerkveni zbor v Ni-caei (kan. 17) je zagrpzirklerikom, ki bi jemali obresti, z izobčenjem. V srednjem veku je Cerkev zoper obrestovanje še strože nastopala, rabeča kazni zoper klerike in laike, jemljoče obresti. Cerkvi se je izza časa Karola Velikega (789) pridružila tudi država. Višek cerkvene zakonodaje zoper obrestovanje je dosegel 15. obči zbor v Vienni (1311), ki trdovratni nauk, 'da je obrestovanje dovoljeno (exercere usuras non esse pecca-tum) — proglaša za heretičen. (Funk, Gesch. 26.) Istega načela se. drži vsa sholastika.-
Zavestni namen cerkvenega ravnanja je bil, da bi se ohranila e n o t a m e d delom i n k a pita 1 o m in zavrla uničujoča premoč denarja ' nad ddom. Zato - so bile dovoljene neodpovedljive rente, s katerimi so bila zmerno obremenjena nekatera posestva. V tem primeru je posestnik Investiral kapital, plačeval njemu, ki j.e bil dal denar, malo rento, a kapitala ni bil dolžan vrniti. Tudi je bilo po tedanji krščanski zavesti dovoljeno, u d e 1 e ž e v at 1 se z denarjem v s e’h poštenih podjetij; a kdor je dal denar, jc^moral vzeti nase tudi nevarnost podjejja, tako da je bil deležen dobička in škode. Cisto tuja pa je bila krščanskim vekom tista absolutnost denarja, ki tirja svoj dobiček brez ozira na škodo
3)	S. Sugenheim, Geschichte der Aufhebung der Leibeigenschaft und Fldrigkeit in Europa. 1861.
4)	Primeri o tem Funk, Geschichte des kirch-lichen Zinšverbotes 1876; Zins und Wucher.l878,
bližnjega. Naj podjetnik propade, naj kmetu uimc vse-uničijo; kapital drži svojo žrtev in noče izgubiti obresti. Naj tu niti ne govorim o moderni borzni spekulaciji z obrestmi!
Sem spada moralni vpliv Cerkve na pravično ceno. Srednjeveška meščanska produkcija je po večem proizvajala za naročnike; obrtnik je neposredno prodal svoj izdelek porabniku. Za pravično ceno so tedaj smatrali povračilo troskov izdelave in pa dobiček, ki je jamčil rokodelcu staim primerno življenje. Trdni temelj tega proizvajalnega in prodajalnega načina so bile močne stanovske organizcije (cehi, Gilden) rokodelcev in umetnikov. — Kapitalistična doba je.namestit načela pokritih potreb š,č i n postavila načelo dobička; cene pa določa »trg« ,v moderném pomenu. — Najhujša kritika te strani kapitalizma je od A'sarxa. Odpomoček po nauku socialistov je "»podržavljenje proizvajalnih sredstev«; krščanski sociologi uče poti, katere deloma navaja, sbr. Šček v zadnjem snopiču, deloma bo še govor o njih. Vsekakor mora vsako sredstvo, ki naj bo od-pomoč zoper kapitalizem, stremiti za tem, da Se »postavi zopet človek in n j e g o v o d e 1 o v središče gospodarstva, ne pa denar. Danes industrija ne proizvaja za pokrivanje človeških potrebščin, ampak — zavoljo obresti. (Vogelsang.)
Tega kratkega pregleda ne morem zaključiti, da ne bi opozoril na važni nauk sholastike, ki temelji na patristiki, -namreč na razločevali j e lastninske pravice in u p o-rabne pravice. Lastnik je posameznik, ki ™a pravico lastnino upravljati, a poraba bodi skupna, t. j. lastniki morajo radovoljno od svojega deliti bližnjim, ki so v potrebi (»ut scilicet de facili aliquis eas, i. e. res exteriores communl-cct in necessitate aliorum«. Thom., Summa 2, 2, ci. 66, a. 2. in večkrat.) V skrajni sili, ki jo bližnji trpi. je ta komunizem iz natornega prava; kadar ni skrajna sila, je vsakega premožnega moralna dolžnost (ex debito charitatis), dm pomaga ubogim. Le tedaj je bogastvo moralno upravičeno, ako vrši dolžnost primerne dobrodelnosti za javno blaginjo,
Ideje socialno vezanega gospodarstva so bile' v srednjeveškem krščanstvu tako ukoreninjene, da tedanji misleci niso računali s posledicami, ki jih kdaj prinese individualistični kapitalizem. -, v zaje m n o pravično s t, p r e p o v’e’d o b r e s t o v a n j a in vsakega o d e r u-šiva, skrb za pravično ceno i n p r a v i č n o plačo sta pospeševala Cerkev in država. Zato sholastiki marsikaterega gospodarskega Pomagala ne poznajo, ali se zdi celo proti njihovim načelom, ki ga pa danes nujno priporo-
čajo krščanski sociologi (visoki progresivni davki, oddaja premoženja, socializacija).1)
3. Pronicanje poganstva v krščansko družbo.
»Družabna prekucija 16. veka, katere posledica je sedanje socialno vprašanje, nastala je samo zato, ker Cerkev ni mogla zajeziti zmot, katerih izvor je bil na vladarskih dvorih«.5) Tako je rajni Krek točno označil rodovnik socialnih zablod izza srednjega veka do danes.
Resnično; cesarji in knezi, ki so z obnovitvijo poganskega rimskega prava izkušali pretirati področje svoje oblasti, so prvi narušili skladnost krščansko organizirane družbe. »Ker se je vsled absolutističnih želja staufovskih cesarjev (Friderika I. in II.) uvedlo rimsko pravo v krščansko rimsko državo, jeli so se ob tem majati trdni slo-pevi krščanske stanovske in sploh družabne organizacije, in pričel se je razvoj, katerega žalostne, brez dvojbe tudi že poslednje boje gledamo v sedanjem času. Logike je v rimskem pravu dovolj, a življenja in resnice ni v njegovih načelih.« Tako Krek na citiranem kraju. Njegove označbe se držim tudi V naslednjem.
Zmote rimskega prava se ne tičejo toliko pravnih zadev in razmer, kolikor nazorov o človeški naravi' sploh. V z a s e b n o - p r a v n i h do-. ločilih je in ostane rimsko pravo vzorno za vse čase. V tem oziru se torej ne bomo pečali ž njim, marveč si hočemo ogledati le temelj zmote, kakor že omenjeno.
a)	Po zdravega modroslovja naukih je človek središče stvarstvu in družbam. Svet je ustvarjen za človeka, ta pa za Boga. Da pa tem lože doseže svoj namen, vložil mu je Stvarnik v naravo družbeni nagon. Nobena družba torej ni sama sebi namen, marveč namen vsaki je le blaginja njenih udov. Ljudje niso radi družbe,; pač pa je družba zaradi ljudi. Tega načela niso poznali pogani, in v tem oziru je staro rimsko pravo najpreje in najhuje zagazilo. Osebna čast in osebno dostojanstvo človekovo se je izgubilo v družbi. Državi je bilo vse podrejeno; država je bila najvišji stvor, kate-lemu se klanjati je bila najvišja človekova dolžnost. Stari pogan je živel samo državi, in kdor ni bil sposoben za tako službo, ni imel pravice do življenja. Salus patria© suprema lex està — domovinski blagor je najvišji zakon, to je veljalo, v celem obsegu. Krščanska vera pa pravi: Najvišje načelo, kateremu moraš podrediti vsa svoja delanja, misli in želje, je čast božja in tvoje večno zveličanje. Bog in duša sta večni in nedotakljivi ''retinoti. Tudi skrb za splošno blaginjo, tudi tvoje
4)	Primeri: Otto Schilling, Der kirchliche Ei-gentumsbegriff, 71 ss.
5)	Krek, Socializem 162.
domoljubje, ljubezen do države, do narodnosti In materinega jezika se mora ravnati po tern načelu. Poganu je bilo vse sveto, kar je koristilo njegovi državi; kristjanu je le to sveto, kar se zlaga z večnim božjim zakonom.
Ideja pretirane o bi a s t i se vleče kakor rdeča nit po vsem rimskem pravit. Krščanstvo je to idejo zavrglo in namesto nje postavilo načelo: Vsak človek je božji služabnik in to službo mora izvrševati po božji volji, naj si bo prostak ali veljak, berač ali bogatin, podložnik ali vladar. Pogansko zmoto so pa zopet obnovili pravniki, zlasti ko se je v Bologni pričela znamenita pravna visoka šola. Mnogi teh učenjakov niso bili zadovoljni samo s tem, da so brskali po starih zakonih in raziskavah stare pravne komentarje, marveč so hoteli tudi kaj osebnega dobička imeti od tega dela. Priliznjeno so se vtihotapili na cesarski dvor in tam so vladarje kmalu naučili, kako vsc-obsezajoče in božanstveno je njihovo veličje; zadeli so pri njih ob žilo, ki je v naši skvarjeni naravi najbolj občutljiva — ob samoljubje, in s tem so vzplodili nove nazore o državi, oblasti, o človeku, o cerkvi.
Prva posledica te rimsko-pravne zmote v krščanski dobi je morala biti vojska med Cerkvijo • in vladarji. Cerkev je bila največja varihipja pravičnosti, torej je moral nastati boj med obema. In nastal je. Vsak, kdor je količkaj pogledal srednjeveško zgodovino, pozna ga, a le malo jih je, ki umevalo, da so se papeži borili za čast in dostojanstvo človeške osebnosti, in da vladarji v svojem boju proti njim niso samo izkušali zatreti'samostojnosti cerkvene oblasti '.marveč temelje družabnega življenja sploh. Po tem merilu krščanske sociologije so bili prvi in najbolj nevarni revolucionarji, zoper krščanski družabni red — na vladarskih prestolih: Stanti, zlasti Friderik II., Henrik Vlil. angleški, Peter Veliki, Ludovik XIV. in njegov slabši naslednik, Napoleon in podobni silovi-teži.	»
b)	Druga osnovna zmota v rimskem pravu ie s prvo v zvezi. Oče je imel preveliko o b last v s v o ji d r u ž i n j. Sužnji, mladoletni otroci in žena so mu morali biti brezpogojno pokorni v vseh ozirih. V svoji družini je bil. hišni gospodar pravi samosilnik, proti čigar naredbam m smelo biti ugovora. Določeval je, ali naj naro-divši se mu otroci žive ali ne, doraslim ukazoval, kako in kje naj vstopijo v zakon, kakšen poklic naj izbero itd. Žena je bila po postavi v družbin-skcni življenju biiez pomena.
Vzrok tem pojavom je ta, da je država vse, posanmik nič. C 1 o v e š k a o s e b n o s t seni pr i z n a v a 1 a in p o š t e v a 1 a. Zato se pa tudi niso čuvale in branile pravice, ki ji pripadajo. Naj-gorje vidimo to v suženjstvu. Sužnji so bili doma-
čemu življenju to, kar državljani sploh državi: golo,sre d st v o v dosego namena.
c)	Prav tisto rimsko pravo, ki je v svojih dr-žavnopravnih naukih postavilo državo za merilo, vse dobrote in pravičnosti, ki je rodbinskemu očetu dajalo neomejeno oblast nad sužnji, otroki in ženo, uveljavilo je na drugi strani načelo naj-g o r j e g a individualizma. V lastninskem vprašanju in gospodarskem življenju sploh prisoja rimsko pravo lastniku brezpogojne pravice. — »Svoboda je naravna zmožnost, po kateri sme vsak vse, če mu ne brani sila ali pravo.«6)
V tem je tretja osnovna zmota rimskega prava. Po njegovih načelih je bil lastnik neomejeni gospodar svojih stvari. Z njimi je lahko počel, kar je hotel. Odgovoren iti bil za svoje početje nikomur.
Lastninska pravica ima svoje meje, a neomejenost v tem oziru je prav tako škodljiva, kakor neomejenost glede na oblast. Neomejena oblast je trinoštvo, ki rodi politične prekucije. neomejen# lastninska pravica pa poganja socialne revolucije, ki so često hujše od prvih.7)
V	načelih rimskega prava tiče semena kapitalizma, ki poženejo, če le najdejo ugodnih tal. Naravno! Saj je rimsko pravo najbolj adekvatni izraz poganskega družboslovja, a vsi prosvetljeni stari poganski narodi so doživeli kratko dobo bujnega proevita v kapitalistični obliki in — naglo propast vsled kapitalizma. V kršč. dobi niso bila tla ugodna kapitalizmu, dokler je Cerkev določala pravno zavest narodov. A vpliv Cerkve na narode je upadel že v 14. veku vsled razkola na zapadli.
V	16. veku so se nekatere države njenemu vodstvu popolnoma iztrgale, a tudi pretežno katoliški narodi so se jeli vdajati svobodomiselnim vplivom. Svobodomiselstvo je pa vzelo vsako
j brzdo individualizmu, ki je vzporedno zagospodaril v kraljestvih misli, politike in ekonomije.
H Absolutizem, kapitalizem in svobodomiselstvo.
S o tuba rt v knjigi »Moderner Kapitalismus« tako označa srednjeveško gospodarstvo: V središču gospodarskih interesov stoji človek. Dobrine se izdelujejo in prodajajo, da morejo porabniki dobro in dovoljno kriti svoje potrebščine, a da tu-di izdelovavci in trgovci najdejo dober in dovo-Ijen zaslužek (stami primerno prehrano): obojno po starem običaju. Nebrzdano, neomejeno t e ž e n j e p o d o b i č k u so imeli ves tisti čas za nedopustno, za nekrščansko, in duli starega toml-štičnega gospodarskega modroslovja je vsaj oficiaf-no še vladal srca: »Ako imaš sam kakšno blago, pač lahko iščeš poštenega dobička, a po krščansko, da tvoja vest ne bo trpela in da tvoja duša
“) L. 4. Dig. 1, 5 (citat pri Kreku.)
7) Krek, Socializem ,159—-164,
ne bo oškodovana«. Tukaj in v vseh spremembah gospodarskega življenja je ostala zapoved vere in nravnosti najvišji pravec: ni bilo še govora o tem, da bi se ekonomski svet izluščil iz versko-nrav-nega sestava celokupnosti. Vsako posamno dejanje je bilo neposredno podrejeno najvišji moral-' ni sodniji: božji volji. In ta je bila, kakor pbče znano, mamonističiiemu pojmovanju reči kar naj-strože nasprotna. Tako je vse krščansko gospodarstvo starega sloga že iz tega vzroka ostalo véclno nravno umerjeno.
To se v novem času polagoma menja, čim bolj prodira individualistično načelo gospodarstva. »Večinoma je bila samopašnost posameznikov, pravi Ashley, “) vsled katere se je upropastil vezani gospodarski red — bil je tisti duh sebičnosti, ki se je v 16. veku tako mahoma pojavil, ki je — naj si kdo razlaga, kakor hoče — prav ob tistem času mnogo odločneje prodrl na dan, nego kdaj koli poprej, tako da ga treba skoro smatrati za objavo nove gospodarske sile«.
Ta objava sebičnosti je v zvezi s spremembami na verskem polju. Cerkev je bila tedaj potrebna reforme, nihče ni dvomil o tem. Bila le preveč bogata, odkritosrčna gorečnost je bila ugasnila v širokih vrstah duhovščine in redovnt-štva — velikih odličnih papežev ni bilo že več kot sto let. A namestit reforme Cerkve, je prišel odpad od nje. 2e iz kratko zarisanega pregleda, ki sem ga podal zgoraj/ je umljivjoi, da je po tjem odpadu v kulturnem življenju evropskih narodov nastala ogromna praznina. (Odpadli pa niso samo protestantski narodi, duhovno so v neki meri odpadli tudi katoliški narodi, ki niso več kazali stare vdanosti do Cerkve.) Nastalo praznino so zavzeli najpreje tisti, ki so imeli gotovo in pripravljeno moč:	na Nemškem deželni knezi, v Italiji
razni mali tirani, na Angleškem in Francoskem absolutistični vladarji. Absolutizem se je vzpel do piavega caesaropapisma, ki je po načelu: cuitts regio, eius religio — hotel gospodariti tudi čez vest in vero svojih podložnikov.
Cerkvenemu prevratu so .mahoma sledili usodni socialni in politični prevrati. Z ropom cerkvene zemlje so obogateli v Nemčiji deželni knezi, v severnih deželah pa absolutistični kralji Henrik Vili, in dr. Tisoči srečnih kmetov, ki so dotlej živeli na cerkvenih posestvih, so bili ob svojo dedno zemljo in hišo. Marx sam sma’tra te kmete za prvo četo evropskega proletariata, ki se je kasneje usužnil narastli industriji.
Kmetsko nesrečo so dopolnili veliki kmetski punti 16. veka. Slovenske in hrvatske kmete Je
"I Ashley, Englische Wirtschaftsgeschichte II (1896) 49 (citira H. Pesch, Ethik u. Volkswirt-schaft 136).
•
gnala k vstaji velika beda, povzročena od turških navalov in samovoljnega gospodarstva grajšča-kov. Zato so šii v boi za »staro pravdo«, t. j. za stare pravične razmere do gosposke. Drugod po Evropi je bil kmetski stan tedaj mnogo srečnejši. V punt ga je gnala želja po popolni svobodi, deloma tudi komunistična načela, posneta iz Luthrovih naukov. Ko so bili kmetski upori ha Nemškem udušeni, je bil zlomljen tudi kmetski stan. Luther pa se je s priliznjeno uslužnostjo pridružil zmago-vavcem — deželnim knezom — ter je i verskimi razlogi opravičeval njih nečloveško ravnanje s premaganci.
Tudi na Angleškem je reformacija ustvarila - - proletariat. »Nekateri so po reformaciji na Angleškem obogateli, a nižje ljudstvo je po njej ubo-žalo. Nekdaj je siromak po župnijah in samostanih dobival miloščino, streho, delo, v cerkvah pa duhovno spodbudo in tolažbo — zdaj je bilo vse drugače. Bogatini, ki so velika zemljišča (prej cerkvena last) pokupili' za sramotno ceno, so jih rajši spremenili v pašnike, da ni bilo truda. Ubožci, ki so včasi odtod živeli, so bili potlačeni v rohstvo. Potujoči berači so se izza 1548 na prsih žigosali, usužnjevali, za prisilna dela rabili, če so skušali pobegniti, sč smrtjo kaznovali. Najprej so ustvarili rod beračev potem pa so ravnali ž njim huje kot z živino«. Tako i. B. Weiss.10)
Nič bolje kmalu ni bilo v Franciji, ki je sicer ostala katoliška, toda njeni absolutistični kralji izza Henrika IV., zlasti pa Ludovik XIV. in njegov naslednik, so tratili narodno premoženje; veljaki duhovskega in svetnega stanu so jih posnemali, a ljudstvo je greznilo v bedo.
Poleg proletariata je reformacija v zvezi z absolutizmom rodilo drug moderni pojav — svobodomiselstvo. Cerkev ni več vodila verskega in nravnega mišljenja, zato se je to v pohujšanje krščanskih narodov v protislovja razcepilo in naposled v onemoglem dvomu shiralo.
(Razkrjoj ‘je začel na Angleškem, kjer je izza i eformacije vladala naj večja zmeda v verskih rečeh. Značilen za ves naslednji pokret v tej smeri je njegov prvi odlični zastopnik Francis Bacon Verulamski (1561—1626) — velik po inteligenci, a nizek po značaju. Moderna veda ga smatra za svojega pravega začetnika:	odkazal je eksperi-
mentu pravo mesto in pravi način, a skušal je tudi omejiti spoznavo na čutne predmete. S tem Je stvaritelj modernega naravoslovja, a tudi moderne skepse. Njegovi poglavitni deli »De augmentis scientiarum« in »Novum organom« sta ga proslavili v učenem svetu, a sè svojim klečeplastvom pred absolutističnim Jakobom I. je povzročil veliko zla ter se neoporečno omadeževal pred sodbo poštenega sveta.
10) Weiss, Weltgesch. X, 28.
Podoben, a še bolj dosleden je na nauk Tomaža Hobbessa (roj. 1588.) Tega je vzdrževal kralj Karol 'II. — Glede človeške spoznave uči:	Le
končne reči so predmet modroslovju, zakaj o neskončnem nimamo nobene predstave. Modro-slovie je veda o vzrokih in učinkih, ki naj človeškemu življenju prinaša koristi in dobička. Nič ni samo na sebi ue dobro ne hudo. Dobro je, kar koristi, hudo je, kar škoduje. — V naravnem stanju so bili posamezni ljudje samostojni. Država Je nastala po sili ali pogodbi, zato je ona nasilfto stanje. Zato se država le po vladi sè silo vzdrži. Zato mora biti državna oblast absolutna in neomejena. Vse kar najvišja državna oblast veleva, je pravo. Smoter države je blaginja državljanov, to se pravi: njihov obstanek in njih užitek. — Od narave so vsi ljudje enaki in imajo pravico do vsega, zato pa traja v naravnem stanju vojska vseh zoper vse. Da ubeže temu stanju, se ljudje po pogodb! združijo v državo. Posamezniki se odrečejo svojemu pravu do vsega, podvržejo se eni 'Splošni volji — vladarjèvi, ki je zato vsota vseh volj in absolutna. — Ta nauk razvija v »Leviathanu«: nauk materializma in absolutizma.
Treba pripomniti, da je eden poglavitnih vrelcev Hobbesovih zmot — reformatorjev krivi nauk o popolni izkvarjenosti človeške narave po grehu. Odtod njegovo načelo:	homo homini lupus. —
Sploh je zatajitev pristne krščanske resnice o izvirnem grehu in njegovih posledicah zaplodila najusodnejše zmote: na eni strani pesimizem Hobbesa in njegovih naslednikov, ki kličejo po absolutizmu, na drugi strani Locketov, Rousseautov in drugih optimizem, ki vidijo rešitev v popolnem razmahu individualistične narave. A ekstremi tako lahko prehajajo eden v drugega, kakor priča vsa zgodovina blodečega modernega mišljenja.
John Locke (1632—1704) je pravi filozof moderne Angleške izza revolucije zoper absolutizem. Njegovo glavno delo je: Essay concerning Human Understanding. Na Baconovem temelju preiskuje naravo in obseg človeškega spoznanja. Človeški um je zgolj pasivna zmožnost (vvhite paper), k! sprejema vnanje (sensations) in notranje vtiske (reflections). Iz njih se sestavljajo misli. Prav za prav je ta nauk dosleden sensualizem, kakor ga je kasneje na Locketovi podlagi izpeljal Condillac 1780), a v srečni nedoslednosti tekom nadaljnje razprave Locke dodaje umu več in več aktivne dejavnosti in priznava dokaznost božjega bitka. — Na versko stran je vplival s svojim de-iom The Reasonnableness of Christanity, ki racionalistično izjednačuje razodeto in naravno religijo še bolj trajno pa v politiki z razpravami: T\vo Ireatises on Government. Te razprave so teoretični izraz tistega ravnovesja politične oblasti in strank, ki se je bilo na Angleškem udejstvilo z ustoličenjem Viljema Oranijskega (1688). Tudi
Locke uči postanek države po pogodbi, a ne prezre naravnega prava. Z državno pogodbo se posameznik sicer podvrže sklepom večine, a s pridržkom, 'da so državne postave le v toliko pravične, kolikor so v skladu z naravno postavo. — (V nauku o imovini in delu je Locke! vi marsičem učitelj teoretika liberalne ekonomije Adama Smitha; njegove politične ideje pa je prenesel na Francosko Montesquieu.
Locketovo spoznavno teorijo je dosledno razvil do sklepticizma brezverski filozof David Hume (1711—1776). Držeč se načela empirizma Hume ne pripušča drugega vrela spoznavi, razim izkustvo. A predstave, katere dobimo z izkustvom, so subjektivne. Tudi enovite ideje proglaša le za subjektivne predstave in tako spoznavajočemu subjektu zastavlja pot do vsake objektivne resnice. — Tako utemeljeni dvom potem Hume obrača na vse panoge človeške spoznave, gradeč svoj sestav skepticizma. Bog in duša sta mu dvomljiva, prav tako nravna načela.
Od teh modroslovcev je izrazit brezverec !c Dav. Hume, a vseh načela so taka, da dosledno nujno vodijo k zanikanju nadnaravne in tudi naravne religije. To so izvršili »poljudni« filozofi: na Angleškem deisti Tinclal, Woolston, Boling-broke, na Francoskem Rousseau, Voltaire z enciklopedisti.
V tej atmosferi Je uspeval absolutizem in politična revolucija, v njej je vzklila tudi moderna gospodarska veda. Človek je bil po tem nauku odtrgan od Boga in je naglo padal v oblast — materiji. Naturalistični in materialistični nazor o življenju je pogrešal vsakega višjega merila za nravne vi ednote. Na mesto svobodnega duhovnega bitja, namesto nravno Odgovornega teženja je stopil naravni mehanizem z utilitarističnim smotrom »samoohiane in razvitka življenja do najvišjega užitka in do najmanjše bolečine.« 2e v svojem začetku tedaj je sistematično gradeča gospodarska veda postala žrtev individualističnega, racionalističnega principa'3).
P h ys i o k r a t i so tirjali kot »naravni red« tako stanje, v katerem bi vsak posamezni človek mogel popolnoma svobodno udejstvovati in po-rabjati vse svoje zmožnosti ter neovirano izkoriščati vse v dejanskih razmerah podane možnosti, da v družbi uveljavi svoje »naravno« pravico do lastnine, do novega dobitka in do svoje koristi. Najbolj zanesljiva, eksaktna in dobičkanosna notranja in vnanja trgovinska politika, uči Francois Quesnay, je. popolna svoboda tekme; La con-currence libre et immense! Lastna korist bo vsakega »sama po sebi« priganjala, da se bo držal poti, ki je tudi skupnosti najbolj koristna. Zato
“Sledeče po H. Reseli u, Ethik v. Volkswirt-Scliaft 127.
proč z vsakim vmešavanjem države v gospodarsko življenje! Laisserj'iairc, telic devrait etre la devise de tonte .puissance publique, depuisque le monde est civilisé — pravi Vincent de Qournay. hi Turgot smatra take individualistične nauke zgolj za »maksime zdrave pameti«. Slučajna opomba v physiokratskem sestavu, da se ne sme nikomur škodovati, je pač še bled spomin na krščansko moralo, a le bolj dekorativnega pomena.
Adam Smith, klasik liberalne ekonomije, ni bi! materialist. Občeval je s physiokrati in»en-ciklopedisti, sprejel nekatere njihove nazore, a ne vseh. Smatrati ga moramo za naturalističnega deista. Metafiziki sovražna skepsa in empiristična teorija Davida Humea sta močno vplivati na Smithove nazore. Njegova Theor.v of moral sen-timents hoče biti deskriptivna, empirična etika. Tu nas uči: Narava vodi človeka večinoma s prvotnimi, neposrednimi nagoni (instinkti), ki nam jih je Bog dal, da nas po njih privede k »velikemu smotru narave« h človeški blaženosti.. Zlasti v gospodarskem življenju vladajo sebični nagoni, selfish passions. Ce bi ugovarjali,, da svobodni razvoj sebičnosti utegne izločiti veliko množico od deleža pri zemeljskih dobrinah, to nam odgovarja Ad. Smith: Ne, nasprotno, uprav sebični nagoni, da se jim je le pušča njih volja, jamčijo najboljšo razdelitev dobrin. Tudi pri Smithu najdemo gori omenjeno optimistično zmoto o človeški naravi: Bog je vesoljstvo tako uredil, da naj večja sreča nastaja iz čisto svobodnega delovanja naravnih sil. Vsled te zmote so smatrali vmešavanje
I države v gospodarstvo — za nesrečo; češ: tudi najbolj umnega državnika modrost ni nič v pri-meri z neskončno modrostjo božjo, ki deluje v svobodno tvorečih instinktih človeške narave! Skratka, svoboda osebne koristi, neomejenost indi-L vidimine gospodarske samoodločbe tvori edini | zanesljivi temelj gmotne blaginje narodov. Ta je osnovna mise! v Theory of moral sentiments ter j odločuje tudi v Smithovem Wealth oi na-i tions (bogastvo narodov). Vedno zopet se »naravni razvoj stvari« stavi v nasprotje z omejevanjem svobode po socialnih silah: državi in korpo-I racijah. Treba še poudariti, da Smithova gospodarska veda, vkljub drugim' vrlinam, izhaja iz napačnega individualističnega načela, in vrhu tega še od pkrnenega in spačenega individua. Tak je namreč kdor pusti, da ga pri gospodarskih delanjih vodi zgolj nagon sebičnosti brez ozira na resnično vodilne zmožnosti, ki sta um in vest. In tako ravnanje se naziva še svoboda. Po pravici krščanski sociologi šaljivo pripominjajo, da libe-"ralnemu ekonomu človek začenja šele od glave doli. To je da, Ad. Smith ni proglasil popolnega spro-ščenja narodno-gospodarske Vede od vsake- morale. Toda empancipiral jo je od morale, ki se sklada z umom in krščanstvom; a jej da! s svo-j o empirično moralno filozofijo ničev, celò usoden temoli.
Tako je bilo duševno ih socialno ozračje Evrope, ko je 1767 Hargreaves iznašel predilnico, 1769 Watt parni stroj itd. (Konec bo sledil).
K 70-Ieinici škofa Mahniča.
l-i. septembra 1850. — 14. septembru J920.
Slovanski duhovniki zasedene zemlje gledamo v škofu Mahniču prekrasen vzor katoliškega cerkvenega kneza. 2e sama luč njegovega vzgleda nam je v bodrilo in tolažbo. Mnogi smo izza mladjih let iskali v njegovih spisih razsvetljenja; a ko je vihra dogodkov in metež revolucije premikal vse stalne točke misli in reda, je pogled, uprt v Mahničevo delo in njegov nauk, mnogim rešil golo vero. To je da verujemo v Boga, toda človeška slabost išče opore tudi y človeku. Hvala božji Previdnosti, ki je v tako težkih časih dala domovini svetega in prosvetljenega, močnega In požrtvovalnega cerkvenega kneza! Mnoge omahujoče duše so se v težkih urah teme’ in dvoma, oslonile nanj.
Vse to izraža jugoslovanske duhovščine po klon škofu Mahniču k njegovi 70-letnici.
Ko pa zahvaljujemo božjo Previdnost za luč, ki nam je po škofu Mahniču sijala, nam žalostne vesti o njegovi bolezni narekujejo molitve za njegovo zdravje. Oče, ako je mogoče, še nam ga da-, ruj, ohrani nam ga! Domovina danes tako živo rabi prosvetljenega in močnega skoz in skozi katoliškega cerkvenega kneza.
V proslavo neprecenljivih zaslug škofa Mahniča, nam samim pa v poučenje in spodbudo prinese prihodnji snopič »Zbornika« očrtek njegovega slovstvenega dela. V ta namen se obrača uredništvo zlasti tudi na hrvatske sodelavce.
Izvršimo to Mahniču v slavo, nam v korist!
Obče misli.
V ZADEVI »ZBORNIKA«.
Urednik.
O »Zborniku« sem čul že jako različne glasove: hvalo in grajo. No, dobro umejem, da je hvala postevaia naše težavne razmere tei ie bila obzirna, ne rabeča absolutnega merila. Sicer pa, če je kaj hvale vrednega, so tisto podali sodelavci, ki so požrtvovalno tegnili listu gradivo, ne da bi pil-čakovali druge nagrade, kakor le zavest dobrega dela.
Izmed prigovorov, ki sem jih zvedel, je pač najtehtnejši iz Istre, češ, da je list prekoračil meje in cilje, ki so mu bili stavljeni, in da prav zato izrablja tudi nesorazmerno mnogo denarnih sredstev Zbora; mi da ne rabimo asketičnih in dogma-tičnih razprav, marveč društva za gmotno podporo in pravno brambo duhovščine. Zato naj hi sc »Zbornik« omejil — tako razumem dotični poziv — nekako na sedanjo snov »Vestnika Zbora:;. — Z druge strani sem zopet opetovano preje! --tudi iz Istre —- hrvatske in slovenske pozive, naj se izdatno goji ascetika; pohvaljeni so bili ustno iu pismeno sociološki članki s pobudo, naj se nadaljujejo; prof. dr. Ličana razprava o Kantu )c vzbudila zanimanje tudi inteligentnih laikov. Vrini tega se je načelstvo z uredništvom vred zavedalo potrebe, da si Zbor pridobi neki ugled doma in zunaj najožjega doma, kar je skoro le mogoče z glasilom, ki ima po možnosti izbrano gradilo.
Navzlic temu, da je imel Zbor tako malo sredstev, si 'vendar laska, da je tekom leta precej vplival na miselno smer v jugosiovenškern narodu te nesrečne zemlje. To je po velikem delu pripisati dejstvu, da se je list predstavil z bogatejšo idejno vsebino. Zato je moja in večine načelstva težnja, naj bi se list v bodoče ne okrnil, marveč spn-polnil.
V nečem pa treba gorenjemu prigovoru pritrditi: gospodarstvo lista bo treba z novim letoir. oddeliti ou ostalega gospodarstva v Zboru. List bo moral živeti od svojega deleža ter se po njem
kičiti. Potem mu nihče ne bo mogel očitati zaje-davstva. in s svojimi sredstvi bo svobodneje, das? morda skromneje, vršil svoje važno obče. kulturno poslanstvo.
Kot dosedanji urednik se pa živo obračam dc jugoslnvenskih duhovnikov zasedene zemlje s prošnjo, naj pišejo za list, a pišejo, kar meči skrbno in Sbrano, izkazujmo ljubezen hfvatskemu In slovenskemu jeziku, ki je na tej zemlji ogrožen, najbolj primerno s tem, da se prav tu posebno pobrigamo za njegovo čistočo. A kdor piše slovenski, naj dosledno rabi slovenščino, kdor hrvat-ski, hrvaščino: mešanica ni noben jezik! Ir. pom-nimo, da k pravilnemu jeziku tičejo tu li pravilna ločila. Ne nalagajte brez potrebnega popravljanja uredniku, ki biva 4 ure daleč od tiskarne Uvala sodelavcem za dosedanjo pomoč, in prosim daljnje zvestobe, dasi kateri članek ne izide brez odloga.
Priprava za boj. Ozračje je nasičeno. Čaka nas kulturni, politični in narodni boj.
Kdo so vojščaki na naši strani? To je vsak sobrat, organiziran v Zboru. Malo nas je, a če bomo vsi izpolnjevali dane nam naloge, bomo zmagali.	'
Vsaka vojska ima svoj generalni štab; tudi mi ga imamo. To je naše starešinstvo, ki snuje načrte, študira sovražnikove pozicije in razdeljuje naloge posameznim oddelkom.
Kje se bo bil. boj? Je mej nami in nasprotniki še mnogo zemlje, ki še ni po nikomur zasedena; za to zemljo bomo šli v boj. Marsikatero postojanko pa je že zasedel sovražnik; za-nje se bodo bile bitke: tudi mi smo se usidrali ponekod, in sovražnik nas bo skušal pregnati: naša dolžnost bo, braniti naše trdnjave.
Kaj je naša dolžnost? Dolžnost nas vojščakov je, da se absolutno pokorimo poveljem našega generalnega štaba, da ne delamo razdora, niti z besedami, temveč da držimo disciplino in da gremo v'ho j po načrtih starešinstva.
Malo nas je; koliko pa je bilo apostolov? Haec est fides quae vicit mundum.	Š. V.
Odseki.
Par besed o odsekih našega Zbora.
Slednjič smo spravili pod varno streho vse doslej zasnovane odseke, ki so: za šolstvo, za narodno in socialno politiko, za pravne in gmotne zadeve, za kulturno iniciativo. Kako so sestavljeni odseki?
Prvotno smo menili, -da naj bi odseki sesto-jali iz delegatov vseh konferenc. Kolikor konferenc, toliko članov bi štel vsak odsek. Globlje razmišljanje in prva praksa sta dokazali, da je tak načrt neizvršljiv. Kako naj bi se vedno na določeni dan shajali sobratje na pr. iz Puljščine in
zasedene Koroške? Da bi odsek lahko deloval, imel redne seje in bil vselej sklepčen, smo opustili prvotni načrt in osnovali odseke po okoliših. Odsek za šolstvo ima sedež v Štomažu na Vipavskem. načeluje' mu sbr. L. Cisoj, ondotni vikar. -Cidsidki za narodno in socialno politiko ima svoje središče v Črničah, tudi na Vipavskem; na čelu tega odseka je sbr. Al. Novak, ondotni dekan. Odsek za pravne in gmnotne zadeve vodi sbr. Andr. Zink, dekan, in ima svoj sedež na Opčinah pri Trstu; odsek za kulturno iniciativo se je konstituiral v Gorici pod vodstvom sbr. monsig. dr. J. j.ičana bogoslovnega profesorja. Člani posameznih odsekov stanujejo v bližini voditelja, da se tako laže in redneje shajajo. Odseki študirajo v njih področje spadajoča vprašanja, stavljajo nasvete, delajo sklepe, ki jih mora ratificirati starešinstvo. Odseki dajejo iniciativo na eni strani, na drugi pa izvršujejo naloge, katere jim starešinstvo naklada.
Dva odseke sta na Vipavskem, eden v Gorici, •četrti pa v tržaški okolici. Potreba bo pokazala,
če ne bi kazalo osnovati paralelnih odsekov v Istri; toda to vprašanje se reši šele ko se poživijo konference v Istri. Istra, vzbudi se!
Kaj pa s sobrati, ki so jih posamezne konference izvolile v opisane centralne odseke? V šolski odsek je poslalo po enega člana že devet konferenc. Kakšno nalogo imajo ti sobrati? Ti sobratje tvorijo vez mej odsekom in konferenco in njih posebne dolžnosti so: 1). Dajati iniciative odsekom; zato gojijo pismeno zvezo z načelnikom odseka. 2). Referirajo na konferencah o načrtih, sklepih odsekov, poročajo in pojasnjujejo v njih delokrog spadajoče članke iz Zbornika na konferencah. 3). Študirajo sklepe odsekov in zlasti način, kako b! se mogli ti sklepi aplicirati z ozirom na krajevne razmere.
Želim, da bi konference ne le doumele do konca misli in intencije starešinstva, ampak da b! jih tudi praktično udejstvovale.
Š. V.
Odsek za pravno varstvo in
Preganjani sobratje.
Žalostno in bolestno je to poglavje. Nismo ga bili vajeni pisati: a slišali smo take stvari le v nemškem »Kulturkampfu«, kjer so najbolj gorečo in najdelavnejšo duhovščino proganjali in zapirali samo zato. ker je bila vdana Bogu in svojemu narodu. — In kaj so dosegli s »Kulturkamp-fom?« — Kanoso'
Ista pota hodi prosvitljena vlada iz zapada. —
S proganjanjem in zapiranjem duhovnikov misli ridanti moralno naše jugoslovensko ljudstvo, da ga ostraši in vrže v obup, da tako pade kot gnjilo jabolko v naročje »velike matere«. Toda našega naroda ni ubilo tisočletno robovanje, potem, ko smo zgubil samostojne koroške kneze; iz krutih turških bojev je izšel prenovljen kot ptič Feliks, niti bizantinizem, niti jožefinizem avstrijskih cesarjev ni Strl ponosnih kril našemu krepkemu narodu — ali naj ga za to ubije dobrota nove svobode? Ohranil si je naš narod rodno grudo in svoj jezik, dokler je bila duhovščina na njegovi strani, ker je duhovščina bila duša našemu narodu. Duhovščina se Je vedno in povsod zavedala svoje oživljajoče močt, brez katere bi živel naš narod samo še — v zgodovini. — — Duhovščina je bila steber, okoli katerega se je ovijal naš narod kot vedno zeleni rimzelen. In sedaj hočejo nasilno odtrgati zeleni bršljan, ki je po miljonih koreninic zra-stel z drevesom v eno nerazdružno celoto, in mu tako vzeti tla njegove rasti in veličine. — Brez-
gmotne zadeve duhovnikov.
srčno se.nam zdi to divjanje v naravi, nemoralno in vsake obsodbe vredno v človeškem in narodnem življenju! Ali bo to naš narod dopustil? Neverjetno! Zato vsi na plan, ko gre za bitek našega naroda, ko gre za našo jugoslovensko duhovščino. Ni je sile, ki bi mogla in smela ločiti duhovščino od naroda razun smrti. — Mi pa ne smemo prekrižanih rok čakati, da nam volk neusmiljeno trga našo čredo. — V samopomoči je naša rešitev! Pomagaj si sam in Bog bo tudi pomagal!
Danes mora naša žalostna kronika zopet zabeležiti več zgledov »svobode iz zapada«;
1.	Janko Anton, župe upravitelj v Sv. Lovreču Pazinatskem v poreški škofiji je bil sredi meseca julija t. 1. aretiran, potem, ko so mu v župnišču in na njegovem rojstnem domu «karabi-nerji« vse prevrgli in preiskali. — Kljub brezuspešni preiskavi so ga odpeljali v zapore v Poreč. — Naprtili so mu razne obtožbe, češ, da je še pod bivšo Avstrijo izkoriščal aprovizacijo v svoje osebne namene. Poznavalci te zlate in nesebične Iduše vedo, da je vse to iz trte zvito. Ce so bili neredi, se morajo pripisati drugim, katerim je on prepustil aprovizacijo v svojem obilnem dušno-pa-stirskem poslu. V družbi je bil z neko roparsko bando, ki je napadla neko hišo, in je pri tem zgubila svoje mlado življenje neka deklica. — Ko se Je mesto hrvatske šole otvorila v njegovi župniji »sladkobesedna« šola, v katero pa ljudstvo ni maralo pošiljati svojih otrok, tedaj je bil Janko kriv
tega neuspeha. — Da je bil »Pučki prijatelj« zelo udomačen pri njegovih župljanih, je te »pregrehe« zopet kriv Janko. — Sodišče je po dolgem in natančnem preiskovanju spoznalo nedolžnost Jankovo in predlagalo izpuščenje iz zapora, toda državni »pravdnik« je rekel, da spada Janko za vse zločine pred vojaško sodišče. In zato so ga pripeljali 24. sept. v koperske zapore, kjer nadaljuje svoje trpljenje in čaka zlate osvoboditve, ako se posreči dr. Veselu prepričati vojno sodišče, da ni ravno največji greh, ako je kdo zaveden Jugosloven.
2.	Filipič Just, župnik v Ž m i n j u, tržaška škofija, je bil z odlokom 26. 8. 1920. štev. 844/20 na predlog škofa Angela Bortofomasi umirovljen kljub svoji čilosti in krepkemu zdrav-Iju zgolj iz političnih razlogov. G. župnik je namreč odločen Hrvat in neumorno delaven na vseh poljih, zlasti na gospodarskem. — Narodi mu je zato iz srca hvaležen in je to dokazal zlasti ob njegovi vrnitvi iz internacije v Sardiniji, ko ga je sprejel kot svojega odrešenika. — Par poturic v njegovi župniji mu je nakopalo internacijo, a tem je nasedel sedaj škof Angel, ki je poslal g. župnika proti njegovi volji in preko kapiteljna v gokoj z izrečnim dostavkom, naj ne upa na povišanje svoje penzije zaradi svojega političnega naziranja. — Mislijo tako ubiti narod in župnika, toda vsaka sila rodi odpor. - - Videaut consules, da se ne bodo še za glave prijemali radi svoje nasilne operacije na zdravem telesu jugoslovenskega naroda.
Preganjani duhovniki iz dekanij trnovske in postojnske.
1.	Ivan Dežman, kurat v Harijah je bil zaprt 1 mesec, ko so ga drugič zaprli, je iz zaporov šel 40 karab. v Jugoslavijo.
2.	Jože Leban, kaplan v Trnovem, je bil zaprt
14 dni.
3.	Ignacij Žganjar, župni uprav, na Premu, je bil zaprt en teden.
4.	Anton Zalokar, kaplan v Knežaku, je ubežal čez mejo aretac'j . Preganjali so pa vse ostale: er par jih je sedelo po par ur v preiskovalnem zaporu.
5.	M u r e n Josip, ekspozit v Trnju. Dne 30. 3. 1919. odpeljan v Sardinijo in bil interniran dne 9. 11. 1919. Od začetka okupacije do danes še ni dobil nobene plače.
6.	Žužes Karel, kaplan v Postojni, je bil izgnan začetkom posta 1919. v Jugoslavijo. — Vzrok: Njegova ura se ni ujemala z generalovo Iti je 5 minut prezgodaj pristopil k oltarju!!
7.	B e š t e r Iva n, dekan v Postojni, bil Izgnan 29. 4. 1919 v Jugoslavijo in mu vkljub ope-tovani prošnji duhovnikov ni dovoljena povrnitev.
8.	Migliò Jak o it, kaplan v Studeuem, jo je mahnil čez Javornik 1919 bežeč pred oblastjo.
Obvestilo.
Glede draginjske doklade č. duhovščini, se sporoča, da so bili pod vzeti vsi primerni koraki bodisi od različnih ordinarijatov kakor tudi od: gen. civil. komisarijata v Trstu. — Žalibog. počiva vsa zadeva še nerešena v daljnem Rimu. — Dogovorno z furlansko duhovščino se podvzamelo novi za to potrebni koraki.
Odsek za narodno in socialno politiko.
Večina konferenc se je odzvala in doposlaia načrt »Pravil za Kmetske Zveze« pregledan in opremljen z opombami ter nasveti. Konference, ki tega do sedaj še niso storile, naj se požurijo, ako smatrajo kake važne spremembe za potrebne. —■ Tekom oktobra se bo besedilo pravil končno ugotovilo in se bo predložilo oblasti v odobrenje.
Odsek nujno potrebuje pregleda vseh gospodarskih in denarnih zadrug v zasedenem ozemlju. Zato prosi, da bi vsi sobratje poslali podpisanemu naslednje podatke o zadrugah v njih duhovnijah:
1.	Ime, sedež in okoliš zadruge (z omejeno ali neomejeno zavezo.)
2.	) Kateri »Zvezi« je zadruga pridružena?
3.	) Število članov in visokost deleža.
4.	) Je-H bila zadruga v zadnjem poslovnem letu aktivna ali pasivna?
5.	) Ima ii zadruga lastne prostore uporabljive za eventuelna skladišča.
6.	) Pri posojilnicah: se-li zavod peča ali seje pečal vsaj prej tudi z blagovnim prometom?
7.	) V čigavih rokah je vodstvo zadruge?
8.	) So-li v kraju dani pogoji za nakupovalno in prodajalno zadrugo — toliko glede inteligentnih oseb, ki so k temu potrebne, kolikor glede prostorov, zvez itd. Ce ne v kraju samem, kateri trgali vas v okraju bi bila za to pripravna?
Za točne informacije bodisi direktno, še bolje pa po članu odseka v tamošnji konferenci, prosi
Novak, dekan. Črniče..
Poročila s konferenc.
O naših konferencah.
1.	Različnost v enotnosti. Naše konference so se začele prav lepo razvijati. Naša naloga je, da poživimo še vse mrtve, da zbudimo vse speče, nato pa — in to bo poglavitno — da jih ohranimo v življenju in sicer po zamisli in namenu našega starešinstva. Vsekakor lepi pogledi v bodočnost, ko pokličemo zadnjo konferenco v življenje! Pač pa ne ugaja mnogim sobratom dejstvo, da nimamo za konference nobenega enotnega programa, ki bi določal način vršitve. Ti sobratje tožijo, da nimamo enotnih molitev, enotnega sporeda v raz-vrščenju referatov in drugo. Po moji sodbi tega ni treba. Dovolj je, da se konference vršijo po zamisli starešinstva in da izpolnujejo dane jim naloge. V tem vidim enotnost naših konferenc. Spremembe v sporedih pa ustvarjajo neko prijetno različnost in variacijo.
2.	Rad bi poudaril, kar mi je ob čitanju poročil s konferenc posebno ugajalo. Konferenca za svetogorsko pogorje se je lepo vršila, in kar treba pohvalno omeniti, je to, da je njen tajnik poslal »Zborniku« ne le poročilo o sporedu konference, mariveč je navedel kratko vsebino referata. Tako je prav in želeti je. da bomo prihodnjič brali vsebino vseh referatov. V tem oziru sem citai s prav-takim zadoščenjem poročili o konferencah za Brda in za Kastav-Volosko. Z velikim veseljem sem sprejel poročilo tolminsko - kanalske konference, in sicer zaradi detajliranega in preudarjenega programa. zlasti pa mi je bil pogodu sklep, da bo imel en sobrat v. začetku sestanka duhovni nagovor in da bo vselej skupno češčenie in splošna spoved v cerkvi. Tako bodo dnevi konferenc dnevi duhovnega čiščenja in obnavljanja. Take nagovore naj bi prevzel sobrat za več časa, da si sestavi načrt zanje. Pri izberi takega spirituala je treba upoštevati ugled in starost sobratov. Paziti pa moramo, da ne posvečamo preveč časa pobožnostim. sicer ne preostane nič za poglavitni namen konferenc. Zato bodi duhovni nagovor kratek. a jedernat, pravtake naj bodo molitve. To-maiski konferenci dajejo vrlino jasne in krepke resolucije.
3.	Še nekaj. Pri sklicavanju konference naj pr-vomestnik vselej naznani natančen spored sestanka, ime 1 ali 2 referentov z naslovom referata. Po prvi točki (poročilo) pride vselej druga točka slučajnosti. Prvomestnik skrbi, da prečita zapisnikar pri vsaki konferenci zapisnik zadnjega sestanka. Ta zapisnik izčrpaj vselej vse misli referatov in glavne misli debaterjev. Po vsaki prebarani točki, v kateri se je naložila kakšna naloga prvo-inestniku ali drugemu članu konference, naj sporoči prvomestnik oz. zapisnikar, kako se je izvršil detieni sklep. Ce na to pozabita, naj se oglasi kak •sobrat. Tako se vzpodbuja odbor k delu, delo se
kontrolira, zanimanje za konference raste. Treba bo na vsak način uvesti v konference parlamentarni red občevanja. V to svrho bo izdalo starešinstvo enoten poslovnik za vse sestanke. Šč.
Poročilo konf. Sod. trnovske dekanije na Premu, dne 26. 7. 1920.
I.	Sbrt. Gabrovšek Jože referira o dušuopa-stirskem delu v sed. času. Opozarja na »Zbornik«. IV)udarja zlasti: 1. Misijone v vsaki fari; 2. Ne obupati! 3. Ora et labora! Debata; Sb. Vidmar priporoča knjigo »Die kath. Kirche in Wort imd Biki (izdala Leonova družba na Dunaju) za apologetične govore. Sb. Abram povdarja gospodarsko delo, ki ima vselej veliko sadu. Dekan: skrb za fante: Uspeh ni merodajen. Bog gleda na namen. Zoper papeža nikar nikjer zabavljali, pa tudi pridigati o njem ne kaže.
Vsi zahtevajo, naj bo verouk obvezen!
II.	Sbrt. 1. Žganjar razodeva: »Kako priti do ožjega stika z društvom sv. Pavla?« Na dosedanjih konferencah srro bili bolj sami zase, ker smo živeli v posebnih upih. A ker se razmere tako dolgo ne spremene, zato je potreben ožji stik z društvom: 1. Vsak naj bo član društva. (So že!)
2.	Vsak mesec naj ko konferenca. (Bo.) 3. Izvolijo
■ naj se člani v odseke. Sprejeto. Za tajnika konference: J. Kalan: za poverjenike v Zb. sv. P.:	f.
Žganjar; v odsek za soc. politiko: A. Abram; v šolski ods.: dekan dr. Kržišnik; v kuliurn. L Baloh: v odsek za pravno varstvo in gmotne zadeve: M. Rodič. 4. Prispevajmo za tajnika društva! (Vsak je dal 20 L.) 5. Pristopimo v društvo sv. Jožefa. (Se zgodi.)
III.	Na predlog sb. M. Hušota iz Urušice se sklene v svrho poživitve Mar. družb prirediti Izlet ozir. tabor. Zedinili smo se za romanje in ta-b vr v Vremah na mali Šmaren.
Konferenca VI. za svetogorsko pogorje
na Banjšicah dne 16. avgusta t. 1.
Navzoči vsi razim sbr. Tomšiča in Vodopivca. Predseduje sbr. dekan Rejec. — Spiritual sbr. Močnik govori o svetosti duhovnikovi. Popolnejša svetost se ogiblje ne le smrtnega grelu, ampak tudi dovoljenih reči, če bi ji bile v zapreko. Duhovnik mora že po poklicu stremeti k popolni svetosti. Ima sredstva: znanost, dnevno občevanje z Bogom, brezskrbnost v časnih rečeh, milosti sv. maše. Tudi posvečevalna sredstva: pridigo in ka-teheze. Posebno v treh rečeh pomislimo na svoje stališče do svetosti in vernikov: sv. maša. spoved in pridiga. — Sklenemo: praeparatio ad mis-sam mora biti boljša. — Slede poročila odsekov. Sklepi: Konf. obžaluje, da šolski odsek tako počasi deluje in fo le teoretično. Kje so protesti duhovščine, ki so se podpisavali na naši konferenci že meseca januarja? Šolski odsek naj skliče čim-
prej skupno sejo! Enoglasna pritožba duhovščine glede draginje v K. T. D. — »Cec. društvo« naj o svojem poživljenju tudi poskrbi za orgljar-sko šolo; veliko cerkva je brez organistov. »Mladiko« bomo podpirali in se obvezujemo tudi vanjo po možnosti pisati. Da jo laže spravimo ned ljudstvo, bo treba na vsak ndačiu ločiti leposlovni
del od bogoljubnega.--------Določi se sbr. Širaj, ki
nima referata, da bo na vsaki konferenci sporoča! važne sklepe drugih konferenc »Zbora«, da bomo tako vedeli mnenja in potrebe drugih sobratov. — Darove za sv. Goro naj objavi tudi slov. list »Gor. Straža«. Ljudstvo želi in hoče vedeti o. tem. — »Zbornik« naj prinaša! le aktuejne reči \in naj ne bo pristranski. (Poročilo slav. konf. črniške spada ravnotako kot druga pod naslov »Konference«). — Tajnik.
Konferenca Zajednice za cerkljanski dekanat se je vršila 16. 8. v Novakih. Rektor konference sobr. Ivančič je govoril o disciplini, solidarnosti in kolegialnosti med duhovništvom, za njim pa sobr. Stanič o programu naših konferenc, ki na! se vrše po pravilih Zajednice presv. Srca kakor tudi Zbora svečenikov. Referent pokliče navzočim v spomin poglavitne točke iz pravil »Zajednice«, kojih namen je povzdiga in posvetitev duhovnika samega, kakor tudi njemu izročenega ljudstva. Na podlagi pravil navaja različna sredstva, po katerih doseže duhovnik lahko svojo lastno posvetitev; med temi posebno: molitev, pogostno spoved, premišljevanje. — Določi se konferenčni spiritual. — Nato pa obširno razpravlja, kako naj duhovnik skrbi za moralno povzdigo in posvetitev izročenega mu ljudstva tako v cerkvi: prižnica, spovednica,- Marijine drežbe, — kakor zunaj cerkve:	izobraževalna, gospodarska in druga
diuštva, širjenje dobrega časopisja.
Koncem, predavanja stavi več resolucij, ki šobile z navdušenjem sprejete, kakor:
I.	Cerkljanska duhovščina zbrana na svoji konferenci v Novakih poziva sobrate naj povsod vsako leto praznujejo kar najslovesueje ■ praznik
S sv. Cirila in Metoda.
II.	Ravnotako poziva vse sobrate, naj povsod! pozive Kmetske zveze in na konferencah naj se-
! razpravlja o možnosti velikega tabora kmetskih zvez na Goriškem prihodnje poletje.
III.	Zahtevamo, da ostanejo vse postave bivše avstrijske vlade, zadevajoče verouk in verske
I • vaje na ljudskih šolah, intaktne, in z veseljem po-I zdravljamo vsak korak in sklep v prilog tej zah-1 tevi, naj prihaja od katerekoli strani.
IV.	Zbor naj kolikor mogoče deluje na to, da se tudi duhovščini nakažejo primerne draginjske-doklade ali kakorkoli povečajo njeni dohodki.
V.	Konferenca se v zvestobi in udanosti klanja, svojemu-knezonadškofu in obsoja vse perfidile napade na njegovo osebo.
Ker -sproži pri slučajnostih sobr. Ivančič vprašanje, kako naj se postopa iiapram civilnim oblastim v zadevi uradnega dopisovanja, sklene-konferenca:
Zahtevajmo, da civilne oblasti občujejo, kakor-pod bivšo avstrijsko vlado, z župnimi uradi di-; rektno iu ne potom županstva ali morebiti orož-ništva.
VI.	Poudarjamo, da mora pol. društvo »Edinost«, ako hoče našega sodelovanja in sploh uspeha proti komunističnemu razmahu v deželi, s pozitivnim socialnim in gospodarskim programom na dan.
Za prostega duhovnika je vsak član prispeva! : 20 Lir.
Glas blagajne in uprave.
L Sobratje, ki so na dolgu z udnino in naročnino, so vljudno naprošeni, da čim prej poravnajo svoj dolg — 25 L.
2.	Sobratje, ki so .pobrali na konferencah davek za prostega duhovnika, naj pošljejo imena darovateljev. da dobi vsak darovavec častno mesto tudi v blagajniškem dnevniku.
3.	Sobratje, ki so prejeli po dva ali več iztisov »Zbornika«, so naprošeni, da vrnejo neplačane Izvode »Narodni Tiskarni« v Gorici, ulica Vetturini štev. 9.
4.	Nekaj izvodov vseh številk »Zbornika« je še na razpolago. Kdor želi naročiti »Zbornik«, naj se nemudoma oglasi ,in vpošlje naročnino 20 L.— Listi morejo naročiti tudi inteligentni laiki.
Seja starešinstva
»Zbora svečenikov sv. Pavla« se bo vršila v župnišču v Nabrežini dno i. novembra t. j. ob 10 uri dopoldne.
SPORED:
L Predlog za pridruženje našega »Zbora« stanovski organizaciji duhovščine v Italiji.
2.	Razprava o tem, kako bi postali deležni ugodnosti gospodarske zadruge duhovščine v Italiji..
3.	Razprava o sedanjem položaju zadružništva v deželi.
4.	Poročilo starešinstva o tekočih zadevah in načrtih. (Odsek za pravno varstvo in gmotne koristi. — Razmerje »Zbora« do »Edinosti«. — Društvo sv. Jožefa. — Svečarna).
Vabljeni so starešine »Zbora« in člani, ki dobe povabilo od staroste.
Za domačo svečarno.
Sobratje, ki hočejo biti deležniki snujoče se domače.svečarne, naj pošljejo čim hrže deleže n 20(1 lir na naslov sobr. Ignacija Valentinčiča, dekana v Komnu.
(Vsled pomanjkanja prostora bodo sledila ostala poročila s konierenc v prihodnjem sešitku).