PREDSTAVUAMO VAM NAŠ KRAJ:
SAMOTORICA
Samoforica nad Horjulom je najbrž eden red-kih naših manjših krajev, o katerih so izčrpno pisali že > prejšnjem stoletju. Tako beremo v »Zgodovini horjulske fare« nekdanjega horjul-skega kronista Jožefa Kržišnika, da je imela vasi-ca že leta 1838 natanko 123 »duš«, da so bili ti pozabljeni bregovi in grape že od nekdaj zelo zdravi, a da je kljub temu že tedaj vse bežalo v dolino, kjer se je lažje prišlo do zaslužka. Za leto 1890 isti viri lako navajajo le še 79 »fara-nov«. ki pa so bili najbrž trdno odločeni, da vztrajajo na svojih krpah zemlje, pa četudi je bilo še tako težko iztisniti kaj iz njih.
Kdaj telefon?
Koliko prebivalcev ima danes Samotorica, naj-brž ne vedo niti krajani sami; ni pa nikomur težko ugotoviti, da se je Stevilo hiš od 12, kolikor jih je bilo pred koncem prejšnjega stoletja. do danes dvignilo na vsega 16. Te so razsejane na ogrom-nem prostoru - od Tominca in Lešnjaka na eni strani, pa tja do dol do Pil in Male vode. Vaško jedro pa je še vedno pri krajevni cerkvi sv. Mi-haela.
Prav velika raztresenost domačij Samotorča-nom že od nekdaj povzroča precej težav pri med-
Samotorško vaško jedro: se bo vas le dokopala do telefona?
sebojnem komuniciranju. pa tudi pri stikih s sve-tom nasploh. Zdaj si že nekaj časa prizadevajo, da bi v kraj potegnili telefon, a nimajo pravega uspe-ha. Telefonska centrala v Horjulu je menda že preobremenjena, če bi ga hoteli dobiti z Vrhnike, pa bi morali, kot so jim dejali. že vnaprej plačati 100 starih milijard. To pa bi bil za njih seveda prehud finančni zalogaj.
»Žico smo dobili do kmeta Povleta, potem se je pa vse skupaj ustavilo,« nemočno razmišlja o pro-blemu predsednik vaške skupnosti Peter Jerala (Tominec). »Za ta telefon bi bile prav vse tukajš-nje hiše razen dveh. Tako pa zdaj iz tega najbrž ne bo nič.«
Voda iz kapnic
Tako kot telefon, bi bili Samotorčani najbrž veseli tudi vodovoda. Vse hiše razen v Mali vodi so namreč še vedno odvisne zgolj od kapnic. ki pa seveda za današnje potrebe ne morejo biti več ustrezne.
»Strokovnjaki pravijo, da bi bila vodovodna napeljava tu gori tehnično izvedljiva, le da bi bili precejšnji stroški,« razglablja preprosto Peter Je-rala, ki je tudi sam prizadeven kmet. »Za Kožlje-kom smo že enkrat nekaj merili, in te bi bili deležni širše družbene pomoči, bi se gotovo dalo kaj narediti. Razen rezervoarja in zajetja, ki zah-tevata strokovno pomoč, bi namreč tako ali tako vse drugo delali sami.«
Da bi krajanom Samotorice uspel ta podvig, ni nobenega dvoma, pa čeprav ima večina gospodar-jev na grbi že po šestdeset ali celo več let. Nedav-no na primer so sami obnovili vaško cerkev, lani pa so uredili ludi cesto od cerkve do kmeta Can-karja. Pri obnovi stare renesančne cerkve (z goi-skim zvonikom) so sploh pokazali enkratno zav-zetost: sami so dali ves les za oder in sami prispe-vali tudi nekaj denarja. druga potrebna gmotna sredstva pa so nabrali od drugod. Saraa obnovi-tvena de!a je izvajal Ivan Dolinar z Briš
Meka za vikendaše
Marsikaj bi se še našlo na Samotorici, s čimer bi se krajani lahko pohvalili. Marsikaj pa je tudi zastalo pa pol poti. Tako je na primer na tamkajš-njih valovitih pobočjih in bregovih nekoč že zaži-vela zimska rekreacija, ko pa je umrl njen glavni pobudnik, učitelj Rudi Samec, je vse skupaj za-spalo. Tudi izletniki iz doline so včasih pogostejc prihajali sem gor. zdaj pa jih bolj primamlja bliž-nja Korena s kmetijo odprtih vratnih, ki jo je odprl kmet Štefan Kozjek. Vendar pa tu še vedno ostaja veliko vikendašev, ki uživajo v nesklajeni tišini mičnih gozdov in drugih biserov. ki jih ponu-ja tukajšnja prelestna narava.
Kleklanje je tudi na Samotorici eden najljubših konjičkor