Mati (Povest. — Spisal Cvetinomirski.) IV' s slovesa je prišel in treba je bilo oditi v mesto. Hinko je stal [f|||P| z natlačeno culo na pragu, senčil si je z dlanjo oči in je gledal S^^rfši na dolino. Po cesti so drdrali visokoobloženi vozovi in vozniki so pokali z biči. Iz izbe sta prišli mati in Milka in sta postali. »Sedaj greva,« je dejala mati in se je okrenila k Hinku. »Poslovi se od sestre, ne bosta se videla kmalu ,..« Milka se je zasuknila na peti, in solze so ji stopile v oči. »Ne jokaj, ti pravim,« ji je šepnila mati. Hinko je podal sestri roko in se je stresnil od čudne bojazni. Tudi sam je imel oči solzne in jokati je začel. 54 Mati je zmajala z glavo. »Ne bodi otrok, Hinko! .. . Uči se pridno v mestu, ne pozabi na Boga, pa bo dobro. — Pojdiva!« Šla sta po holmu navzdol. Mati je bila vzela Hinku culo iz rok in jo je nosila sama. Oblečena je bila nedeljsko, na glavi je imela črno ruto, ki jo je bila dobila od babice. Hodila sta s Hinkom hitro in nista govorila. Ko sla prišla na veliko cesarsko cesto, je zadrdral za njima voz. Mati se je okrenila in se je začudila. »Poglej no, Hinko, Podlogarjevi se peljejo ...« Drdralo je vedno bolj in se je bližalo; voz ju je kmalu došel. Spredaj na široki, s plahto pogrnjeni deski je sedel voznik, nckoliko zadaj na meh-kejšem sedežu pa Podlogar sam in mali Francek kraj njega. »Daj no, ustavi!« se je nagnil Podlogar k vozniku, ko je zagledal na cesti Komanova dva. »Saj se lahko obesita na voz; mesto je še daleč ...« Voznik je nategnil vajeti in voz je obstal. Podlogar je pljunil na tla in je zaklical: »No, ali tudi v šolo? ... Kar peš v mesto — to je presneto daleč; prav neprijetna pot, zares, Skočita hitro gor, prostora je dovolj, In prej bosta v mestu, desetkrat prej...« Mati je dvignila culo in je zlezla čez zelenobarvano lestvico na voz; za njo pa je prikobacal Hinko in je bil v lica rdeč in vesel. Mati je sedla kraj Podlogarja in si je dejala culo v naročje, Hinko je pa dobil svoj sedež spredai pri vozniku. Konja sta potegnila in zdrdralo je naprej po široki, z belim peskom nasuti cesti. »Križ je s šolo,« je zatarnal Podlogar materi. »Kakor da bi stavil človek v loterijo .. . Vaš fant je bistre glave, bo že kaj... Tudi za svojega se ne bojim. A vendar človeka skrbi in mini nima nikjer.« Mati ni dosti govorila. Oči je imela uprte v tla in sram jo je bilo skoro pred Podlogarjem, tem bogatim, gosposkim človekom. Vozili so se po ravani, in kakor blisk so letele mimo njih njive, polja in drevje, Tuintam se je zablestela ob cesti kaka hiša — švignilo je mimo in je izginilo v daljavi... Ovinek za ovinkom, mimo hotmov in mimo gričev, in kmalu so zagledali pred sabo počasno reko, ki se je valila mogočno po ravni pokrajini. Enakomerno sta dvigala konja noge in grivi na vratovih sta plapolali v vetru, ki je vel topcl in mehak preko reke in preko vse neizmerne poljane. Cesta se je vila dalje čisto ob vodi; ovinkov ni bilo več. Mati je mislila sedaj na Hinka in spomnila se je, kako bo morala trpeti, da ga bo preživila v daljnem, tujem mestu. Njeno srce je krvavelo pri misli, da bo moral deček tudi sam trpeti in včasih stradati še koruznega kruha. Tu v mestu bo sam, čisto sam, in ne bo imel duše, ki bi ga tolažila v žalostnih urah ... Podlogar si je prižgal dišečo smodko. »Denarja me bo stal fant — kaj pravite? ... Šola stane, stane, na tisoče stane ...« 55 »Oh, kaj tistim, ki imajo denar,« je rekla mati. »Toda mi smo revni. Še doma nam ne gre bogvedi kako dobro; vrhu tega pa še ta šola ...« Hiše ob cesti so se množile, svetle, velike. V daljavi se je kadilo iz vitkih dimnikov predmestnih tovaren, Bližali so se mestu. Ko so se pripeljali do prve vrste belih poslopij, se je prikazalo izza drevja celo mesto. Voz je zavil po glavni ulici in se je ustavil pred čedno, visoko gostilno. »Treba se je malo pokrepčati,« je omenil Podlogar in je stopil z voza. Tudi Francek je skočil za očetom na tla. Mati in Hinko sta se zahvalila in sta šla v mesto. Kmalu sta našla stanovanje, Mati je pustila culo na mizi in se je okrenila k Hinku. »Zdaj pa pojdiva še malo v cerkev. Časa je dovolj in lahko nekoliko pomoliva .. .« Hinko je stopal po trotoarju poleg matere, in pusto in žalostno mu je bilo pri srcu. Čutil je bolestno, da bo kmalu sam sredi tujega mesta in sredi tujih ljudi in da ne bo imel vcč materc poleg sebe, ki bi ga tolažila v bridkosti. Po raznih krajih sta potem hodila, boječe, plašno, kakor da nimata pravice gledati krasnih, bogatih, vseh od zlata in srebra se lesketajočih izložb. Iz cerkve sta se vrnila zopet na stanovanje, in mati se je poslavljala. »Stori, kakor sem ti bila rekla, in dobro ti bo!« »Bom, mati; nikar se ne bojte!« Obema je šlo na jok. Končno je mati Hinka poljubila in objela in je izvlekla iz žepa srebrno desetico. »Na, tu!... Da si kupiš, kar te bo veselilo ... Ne pozabi name ...« Podala sta si roke in mati je odšla po stopniicah navzdol na ulico .. . Drugo jutro je pa stopal Hinko po mestu. Seznanil se je z drugimi študenti, ki so stanovali na istem stanovanju in z nekaterimi se je tudi spoprijateljil. Domotožje se je polaščalo njegovega srca, Oh, domotožje tako silno, tako trpko, da bi bil zakričal od bolesti. — Sam, čisto sam v velikem, tujem mestu ... Nekaj diii je bil Hinko žalosten in otožen. Pričela pa se je šola, in tedaj je pozabil na dom in na Solnčanec. Na stanovanju se je učil skupno z drugimi. Zvečer so molili z gospo-dinjo vred rožnivenec. Gospodinja je bila postarna, nepriljudna ženica z udrtimi, praznimi očmi, ki so zdajpazdaj hipno zamežikale ... Hinko se je je skoro bal in je govoril le redkokdaj z njo. Najrajši je imel Hinko' Zavrlovega Tončka. Ta je hodil ravnotako v prvo gimnazijo kakor on. Tudi ta se je bal gospodinje in se je je celo ogibal. Če je bilo zunaj lepo, sta šla Hinko in Tonček na izprehod. Po cele dolge ure sta hodila, dokler se nista utrudila od hoje in se vrnila. 56 Podlogarjevega je videl Hinko le malokdaj v mestu. Hodil je Francek v drugo šolo kakor on in se je nosil zelo gosposko — čisto tako, kakor da je iz mesta. Nekoč sta se srečala na cesti in sta se pozdravila. Francek je postal in se je zasmejal Hinku v obraz. »No, misliš, da smo doma!... Kako se ti nosi domače!« Hinko je zardel. »Povej, kako se kaj imaš? Si zadovoljen tu v mestu? ...« »Kako da se imam, vprašaš,« se je začudil Francek. »Dobro, gotovo bolje kakor ti...« Tako je rekel, zakrohotal se odurao in odšel v drugo ulico .,. Hinko potem ni maral druge druščine kakor Tončkove. S tem je največ kramljal in se menil z njim po domače. Pravil mu je o Solnčancu, o materi in o Milki, in je povedal tudi, da imajo doma kozo, ki jo je bil paseJ sam na travnikn. Tonček ga je vedno pazljivo poslušal; tudi smejal se mu je, ker je znal Hinko tako lepo in zanimivo pripovedovati. Časih na izprehodu sta govorila in preudarjala tudi to, za kaj se učita. Ob takih prilikah sta se njuna obraza zresnila, in oči so gledale ponosno in samo-zavestno ... V šoli je bil Hinko med prvimi. Učil se je dobro in profesorji so ga imeli zelo radi. Pa tudi Tončku je šlo vse po volji. »Kakor sem si bil mislil doma, tako je,« je pripovedoval Hinku. Na mater se je spomnil Hinko vsak dan; ravnotako tudi na Milko. Živo mu je pa tudi stopala pred oči vsa revščina, vsa beda in trud domačih. Mati na polju, roke žuljave in hrapave; Milka v izbi, nagla, vse polno dela ... In ljubezen, s katero delata obe, mu je vstajala v spominu . .. Ko je Hinko pisal domov prvo pismo, je bilo to polno hvaležnosti in vdanosti. Mati ga je brala in se je razjokala ob njem, Tudi Milka ga je brala, in v očeh so ji zablestele solze ... In mati in Milka, obe sta delali s še večjo ljubeznijo kakor prej, od zore do mraka. Komaj da sta si privoščili kdaj malo počitka, Delali sta za Hinka, ki je bil v mestu, sam in zapuščen, in zato sta trpeli in skrbeli brez besed ... (Dalje prihodnjič.)