U D K 886.5 Prešeren 7 Ribič .07 Janko Kos Filozofska fakulteta, Ljubljana M O T I V IN I D E J A P R E Š E R N O V E G A R I B I C A Razprava se loteva analize znane Prešernove balade Ribič s primerjalnega stališča, tako da v primerjavi s pesniškimi teksti evropske predromantike in romantike (Goethe, Ileine, Puškin), ki oblikujejo isti motiv, poskuša določiti vzročne zveze, podobnosti in razlike, ki povezujejo tekst z evropsko romantično poezijo. Po tej poti prihaja do spoznanja nekaterih potez, ki so značilne za duhovno-zgodovinski in literarno-estetski ustroj Prešernovega pesniškega sveta ne le v Ribiču, ampak verjetno tudi v drugih delih. The study gives, from a comparative point of view, an analysis of the well known ballad by France Prešeren: Ribič (The Fisherman). It compares this ballad with the poetic texts of the European Pre-Romanticism and Roman- ticism (Goethe, Heine, Pushkin) which deal with the same motif; it tries to determine the causal connections, the similarities and differences that connect this text with the European romantic poesy. In this way the author finds some traits which are typical of the spiritual-historical and literary-esthetic structure of PreSeren's poetic world such as it can be found not only in the poem Ribič but in all probability also in his other works. Prešeren je svojega Ribiča objavil prvič v listu lllyrisclies Blatt, 3. marca 1838; v podnaslovu ga je označil za »balado«, kar ni brez pomena, saj kaže, kako na široko je jemal ta pojem in kakšno pomensko vsebino mu je pripisal. Ko je Ribiča sprejel v Poezije (1846), j e podnaslov izpustil; pesem j c uvrstil v razdelek »Balad in romanc«. Nova objava se je od prve razločevala z manjšimi tekstnimi popravki; razlogi zanje so bili skoraj brez izjeme jezikovni, metrični in stilni.1 K l jub temu tudi za vsebinsko razlago nekateri teh popravkov niso brez pomena, sa j pri- pomorejo k pravilnemu razumevanju manj jasnih mest. V prešernoslovju Ribič doslej ni zbujal velike pozornosti; literarna kritika ga ni uvrščala med osrednje Prešernove pesmi, pa tudi ne med najbol j dognane balade; poleg tega se je zdel starejši literarni zgodovini zanimiv samo po biografsko-psihološki plati. Da bi ga genetično razlo- žila iz Prešernovega življenjepisa, j e potegnila natančne vzporednice med posameznimi biografskimi dejstvi in pa motivnimi sestavinami, ki sestavljajo zunanjo vsebino pesmi. Najdl je v te j smeri j e segel Anton Slodnjak, ko je sklepal, da je Ribič »povsem iz lastnega živl jenja zajeta 1 France Prešeren: Zbrano delo. Ljubljana 1965. I. knjiga. Opombe, str. 271 do 273. Citati iz teksta se ravnajo po tej knjigi. balada«.2 Po te j razlagi je potrebno podobe v pesmi razumeti dobesedno kot namig na realna dejstva Prešernovega živl jenja — »ribič« je pesnik sam, sa j ga imenuje po domačem imenu svojega rodu, idealna zvezda- vodnica je Primčeva Juli ja , »morska dekleta nage« so simbol za čutno ljubezen do Ane Jelovškove, s katero se je zvezal ravno v času pred nastankom Ribiča; celo »strelec« (v Prešernovi opombi pod pesmijo leta 1838 »Sternbild des Schützen«) je samo prispodoba za Juli j inega ženina, Jožefa Scheuchenstuehla. Na ta način se pesem spremeni v raz- ločno sporočilo o pesnikovi življenjski situaciji v letih 1837—1838; po- staja torej nekakšen »Schlüsselroman« v obliki kratke balade. Seveda ni mogoče tajit i možnosti za takšno razlago, pa tudi nc korist- nosti naštetih dejstev za zunanjo genezo pesmi; pač pa lahko podvomimo o njeni daljnosežnosti, sa j z ničimer ne poseže globlje v vsebinsko, du- hovno ali estetsko problematiko teksta. S tem pa še ni rečeno, da bi se nekaterih dejstev iz biografsko-psihološke razlage Ribiča ne dalo upo- rabiti za globljo strukturalno raziskavo, s pogojem seveda, da jih včlenimo v širše duhovno-zgodovinske in literarno-estetske okvire. Tudi mlajša literarna zgodovina se doslej z Ribičem ni k a j prida ukvarjala. Poskušala j e kvečjemu določiti mesto, ki mu pripada v raz- voju Prešernovega pesniškega sveta, zlasti z ozirom na njegove temeljne duhovne, eksistencialne in socialno-moralne predpostavke. S tem v zvezi je opozorila zlasti na najtesnejšo sorodnost Ribiča z idejo soneta Kadar preoidi učenost zdravnika.3 Ta je izšel oktobra leta 1836, se pravi že pred epizodo z Ano Jelovškovo, kar seveda pomeni, da tudi Ribiča ni mogoče razlagati zgolj iz najožjih okoliščin Prešernove biografije, ampak iz najširšega konteksta njegovega duhovnega in pesniškega razvoja. Prav v tej smeri pa se balada o »ribiču« kaže kot tekst, ki je še zmeraj vreden globlje pozornosti prešernoslovja. Čeprav ga ni mogoče razgla- šati za eno osrednjih Prešernovih besedil, se zdi v marsikaterem pogledu tako zelo značilen, da se dajo iz ustroja celote, iz njenih vsebinskih in oblikovnih elementov razbrati poteze, ki niso bistvene samo za Prešer- novo pesem, ampak kažejo k širšim, če že ne kar k temeljnim lastnostim Prešernove poezije. Zdi se, da bo takšna raziskava Ribiča najuspešnejša, če bo naravnana predvsem k motivu pesmi, oziroma k ideji, ki se skriva v posebni zgra- jenosti tega motiva; od tod se utegnejo odpreti tudi formalne razsežnosti teksta, predvsem forma zvrsti, ki ji pripada. Na prvi pogled je seveda videti, da motivno-idejna analiza Ribiča nc more biti drugačna kot pri- 2 F r a n c e Prešeren: Pesnitve in pisma. Uredil Л. S lodnjnk. L j u b l j a n a 1962. 3 J a n k o Kos: Prešernov pesniški razvoj . L j u b l j a n a 1966. Str . 126—128. merjalna, sa j že najbol j zunanja znamenja kažejo, da je Prešeren v svoji baladi oblikoval splošno znan, razširjen, mnogokrat preoblikovan pesniški motiv, tako da je prav iz primerjave Prešernove obdelave z drugimi mogoče priti do natančnejših dognanj o tem, v čem je izvirna posebnost, specifičnost, novost njegove balade. Natančneje povedano, gre za splošno znan motiv predvsem evropske p red romantike in romantike, sa j bi bilo tvegano domnevati, da so ga v specifični podobi, kot ga pozna romantična Evropa v Prešernovem času, izoblikovale že pre jšn je pesni- ške smeri in obdobja. Temeljni problem, ki se odpira ob Prešernovem Ribiču, je torej ta, kako je povzel splošno uveljavljen motiv evropske predromantike in romantike, kako ga je spremenil, kakšno posebno idejo je vnesel vanj prek pretvorbe posameznih motivnih prvin ali celotnega ustroja, in nazadnje — kar j c po svoje najpomembnejše — katere so temeljne kategorije, iz katerih je zgradil v tem tekstu svoj pesniški svet. Dognanja, s katerimi poskuša sodobna literarna teorija opredeliti bistvo motiva in snovi, snovnih prvin in motivnih sklopov, se resda pogosto razhajajo.4 Vendar se da na podlagi najsplošnejših opredelitev s precejšnjo gotovostjo opisati temeljni motivni sklop, ki se skriva v Pre- šernovi baladi o »ribiču«: v središču motiva je moški junak, postavljen v bolj ali manj konkretno okolje, katerega bistvena značilnost je v sle- hernem primeru »vodni element«; iz tega ali pa v najožji prostorski zvezi z njim se pojavi pogubna sila, poosebljena v ženski, vendar tuko, da ni zgolj nekaj zunanjega, ampak v skrivnem skladu s pogubnostjo sil v samem junaku; te ga pogubijo tako, da izgine v vodnem elementu ali pa kako drugače postane žrtev njegovih moči. Na prvi pogled je videti, da ne gre za neposredno življenjsko »snov«, ki bi jo lahko avtor zajel preprosto iz svojega življenjskega izkustva, ampak za umetelno dograjen sklop, ki se ohranja znotraj literarne tradici je in v nji doživlja nove premene. Da gre za tipičen literaren motiv, dokazuje že dejstvo, da se posamezni elementi celotnega sklopa lahko poljubno spreminjajo — junak motiva j c ribič, mornar, čolnar ali pa obvodni puščavnik, vodni element je zdaj morje ali reku, drugič jezero, ribnik uli katerakoli druga vodna gmota; sila, ki junaka pogubi, bo največkrat erotična, lahko je pa seveda splošno življenjska, nagonska, eksistenčna. Tem prvinam se lahko pridružijo še druge, ki niso neposredno odvisne od motivnega jedru, pruv zato pa kot nalašč, da avtor z nj imi (Iii motivu nov pomen. V Prešernovem Ribiču lahko brez težav razberemo, katere prvine je aktualiziral za svojo posebno obdelavo motiva in katere je zavrgel — 4 Pr im. Elisabeth Frenzel : S tof f - und Motivgeschichte. Berlin 1966. junak balade je »ribič«, vodni element, v katerem se giblje, j e morje, pogubna sila, ki ga zvabi iz varnosti v pogubo, je izrazito erotična, per- sonificirana je v morskih »dekletih« ali vilah. Povrh vsega je pa tu še nebo s svojimi zvezdami, zlasti z najsvetlejšo med njimi, ki j i »ribič« sledi, kot antiteza morskemu vodovju z njegovimi nevarnostmi; tuko nastaja v pesmi dualizem, ki za evropski motiv pogube junaka v vod- nem elementu najbrž ni obvezen in j e torej za Prešerna specifičen, prav zato ga bo v interpretaci j i celote potrebno pazljivo upoštevati. Vsekakor je nebo z zvezdami tista sestavina, s katero Prešeren najodločilneje spre- minja splošni začrt motiva, kot ga poznamo iz evropske predromantične in romantične poezije. V te j se motiv, iz katerega izhaja Prešernova balada, pojavl ja razme- roma pogosto, tako da bi vse obdelave lahko zajela samo obširna tema- tološka raziskava. Na tem mestu bodo upoštevane samo tri — Goethe- jeva balada Der Fischer, Heinejeva pesem o Lorelei in Puškinova ba- lada Rusalka; to pa iz preprostega razloga, ker so s Prešernovim Ribi- čem v neposredni vzročni zvezi ali pa se dajo s pridom uporabiti za pri- merjavo, ki n a j globlje osvetli njegovo izvirno posebnost. Na prvi pogled j c vsak teh tekstov navezan na isto motivno podlago, vendar z značilnimi variaci jami. Goethejeva balada po svojih motivnih prvinah ni daleč od Prešernove -— glavni junak j e ribič, vodni element je morje, iz njega vstuja vodna žena (ein feuchtes Weib) in gu zvabl ja v pogubo; razločki s Prešernovo pesmijo so v tem, da je Goethejev ribič postavljen na breg, pogubna silu, ki ga zvabi v morje, ni erotična ali vsuj ne samo te vrste, predvsem pa seveda manjka element zvezdnatega neba z »zvezdo- vodnico« kot nasprotna utež razburkanemu morskemu vodovju.5 V precej poznejši Heinejevi baladni pesmi Ich weiss nicht, was soll es bedeuten, znani tudi pod naslovom Lorelei, je motiv s pomočjo novih prvin doživel precejšnjo pretvorbo — namesto »ribiča« je v središču pesmi mlad čol- nar, morje je nadomestila reka Ren, morska dekleta ali ženo pa vila- čarodejka na samotni pečini; čolnarja pogubi njeno čarobno petje, kar j e seveda v bolj ali manj jasni zvezi z erotičnimi silami, ki obvladujejo ta baladni svet.® Spet drugače se je motiv spremenil v Puškinovi Rusalki, ki j e nastala že pred Heinejevo: junak balade je to pot ostareli puščav- nik, vodni element je jezero tik ob puščavniškem bivališču, silu, ki ga zvabi v pogubo, je izrazito erotična, poosebljena v goli rusulki, ki na- 5 Goethes lyrische und epische Dichtungen. Leipzig, Insel-Ausgabe. I, str. 206. • Heinrich Heines sämtl iche Werke. Leipzig, Mux liesses Yerlug. I. str. 75. zadnje zvabi puščavnika za sabo v vodo, kot v posmeh njegovi pre jšnj i svetosti in veliki želji po onstranskem življenju.7 Primerjava Prešernovega Ribiča s temi teksti bi obvisela seveda v praznem, ko ne bi upoštevala vseh možnih historičnih zvez med njimi, pomembnih za razumevanje nastanka, izvirov in ustroja Prešernove balade. Na prvi pogled je videti, da je časovno prva med evropskimi obdelavami motiva »junak-vod ni element-demonične sile« Goethejeva balada Der Fischer, sa j j e nastala leta 1778, bila prvič objavl jena leta 1779 v knjigi Volks- und andere Lieder in še tega leta ponatisnjena v Herderjevi zbirki Volkslieder.8 Vendar ne gre samo za časovno prven- stvo, ampak za dejstvo, da j e Goethe v te j pesmi najbrž prvi ustvaril motiv, ki j e nato prek različnih pretvorb postal splošna last evropske romantike. Nekatere od sestavin je gotovo zajel iz literarne tradicije, morda celo iz antičnih ba jk o vodnih božanstvih in demonih; za lik povodne žene, ki se prikaže iz morja, vsekakor velja, da ga ni ustvaril iz lastne domišlji je, ampak sprejel iz ljudskega pesništva; morda velja to tudi za lik »ribiča«, ki se pojavl ja tako v sredozemskih kot v sever- njaških baladah in romancah, kakršnih je nekaj uvrstil tudi Herder v svojo zbirko ljudskih pesmi, seveda s čisto drugačno funkcijo kot v Goethejevem tekstu. Nova motivna podlaga za te prvine pa je po vsej verjetnosti Goethejeva last, sa j poteka iz tistega, kar je starejša literarna teorija imenovala »doživljaj«; v Goethejevem primeru se da celo na- tančno opisati kot prevzetost od misli, ki se mu je porodila ob utopitvi znanke in jo j c v pismu gospe von Stein izrazil kot domnevo o demonični privlačnosti vodnega elementa: »Diese einladende Trauer hat was ge- fährlich Anziehendes wie das Wasser selbst; und der Abglanz der Sterne des Himmels, der aus beiden leuchtet, lockt uns.«9 Iz java sc sklada z idejo Goctliejeve balade, ki meri na iracionalno, skorajda demonično zvezanost človeka z naravo, pravzaprav na ukinitev individualnosti, ko preide v brezosebnost naravnega elementa.10 Takšna osrednja ideja kaže že tudi na bistveno različnost Goctliejeve balade in Prešernovega Ribiča in je otipljiv dokaz, da se v Prešernovem primeru sprememba motiva ni izvršila samo v smeri posameznih prvin, ampak predvsem prek osred- njega smisla, ki j ih povezuje v celoto. Kl jub temu pa ne bo mogoče zu- 7 Л. S. Puškin: Sobranic sočinenij. Moskva 1959. I, str. 81—82. B Goethes Werke. Hamburg 1949. Opombe k prvi knjigi. 9 L. c. 10 Na podlagi teh dejstev je nastala teorija o naturno-magični naravi neka- terih Goethejevih balad, zlasti balade Der Fischer. Prim. Wolfgang Kayser, Geschichte der deutschen Ballade (1936), poglavje o pojmu die naturmagische Ballade«. nikati, da obstaja med balado Der Fischer in Prešernovo pesmijo o »ri- biču« genetična vzročna zveza, ki ima morda pomen dejanske zveze (rapport de fait), t j . da je Goethejev tekst eden od možnih literarnih izvirov Ribiča. Vprašanje sodi v širši krog vprašanj o razmerju med Goethejem in Prešernom, o tem vprašanju je pa prešernoslovje že ugo- tovilo, da ostaja Prešernova poezija večidel zunaj temeljne problematike Goeihejeve lirske pa tudi baladne pesmi, da pa je iz Goethejevega dela vendarle zelo verjetno prešlo v posamezne Prešernove tekste več snovnih in motivnih drobcev, zlasti iz dram Iphigenie auf Tauris in Torquato Tasso, iz balade Die Braut von Korinth, verjetno tudi iz Wertherja in Fausta.11 Zdaj j e med takšne motivne izvire potrebno uvrstiti še balado Der Fischer. Nanjo kaže dejstvo, da jo je Prešeren skoraj gotovo poznal, kot je pač že v dijaških in študentskih letih pobliže spoznal temeljna Goethejeva in Schillerjeva dela; to velja tem bolj za njune balade, ki so že v času slovenske predromantike postale splošna last literarno izobra- ženega bralstva na Slovenskem. Balada Der Fischer torej ni samo prva obdelava motiva, ki j e v posebni obliki zaživel tudi v Prešernovi pesmi, ampak vsebuje vrsto prvin, ki so bile Prešernu neposredno literarno gradivo: naslov pesmi in opredelitev junaka kot »ribiča«, njegova po- stavljenost v morsko okolje, pojav morskega bit ja, predvsem pa posebna kompozicijska shema celote — na jpre j oris »ribiča« pri njegovem vsak- danjem opravku, nato daljši nagovor povodnih vil, nazadnje nagel pre- obrat, ki je posledica nagovora, vodi pa naravnost v junakovo pogubo. Vse to govori — ne glede na temeljne razločke, ki bodo posebej predmet analize — v prid domneve, da je potrebno v Goethejevi baladi videti ne lc splošen model motiva, ki mu sledi Prešeren, ampak tudi neposredno iztočnico za oblikovanje lastne variante. Kaj takega ni mogoče z vso gotovostjo trditi za Heinejevo pesem o Lorelei; pač pa je zveza z njo verjetna z ozirom na dejstvo, da je Heine jeva balada nastala v letih 1823—1824 kot del cikla Die Heimkehi. izšla leta 1827 v zbirki Buch der Lieder in bila od tega leta naprej med najpopularnejšimi pesmimi pozne nemške romantike. O Heinejevem pomenu za Сора in Prešerna je resda težko sklepati spričo dejstva, da njegovo ime v njuni korespondenci skoraj ni omenjeno; iz Čopovih pisem Saviu v dvajsetih letih je očitno, da ni bil zainteresiran za nemško poezijo mlajše romantične šole in za njene naslednike med poznimi romantiki, pa tudi sicer mu Heine s svojo mladostno poezijo ni mogel 11 J a n k o Kos: Prešeren in evropska romantika. L j u b l j a n a 1970. Prim, po- glavje o Prešernu in predromantiki . biti idealen primer modernega pesnika.12 Vendar je skoraj nemogoče, da ne bi Prešeren do leta 1837 pobliže spoznal Heinejeve zbirke Buch der Lieder in v nji pesem Ich iveiss nicht, mass soll es bedeuten, zlasti ker se je po letu 1835 sam približal nekaterim literarno-estetskim, stilnim, metričnim značilnostim mlajše romantične šole, iz katerih je izhajal tudi Heine. S tega stališča bi tudi pesem o Lorelei lahko prišteli med možne literarne izvore Ribiča. Po svojem splošnem motivnem očrtu in posamez- nih prvinah je Prešernova balada sicer bližja Goethejevi Der Fischer, toda s Heinejevo jo povezuje odločilna okoliščina, da je osrednja po- gubna sila, ki zvabi junaka v globine vodnega elementa, erotika. Celo lleinejevi verzi, s katerimi na kratko naznači junakovo pogubo — »Ich glaube, die Wellen verschlingen am Ende Schiffer und Kahn« — so močno podobni kratkemu Prešernovemu komentarju »Zgubljen je, vtop- ljen, sc b o j i m . . . « . Vse to pa seveda še zmeraj ni zadosten razlog, da bi Ribiča neposredno navezovali na Heinejev zgled; dejstva opozarjajo samo na možnost številnih vzročnih zvez, hkrati pa tudi na sorodnosti in velike razločke v Prešernovi obdelavi skupnega romantičnega motiva. Nasprotno ob Puškinovi baladi Rusalka skoraj gotovo ne gre za dejansko zvezo s Prešernovo pesmijo, pač pa je tekst potrebno pritegniti v primerjavo z Ribičem zaradi značilnih razlik, pa tudi podobnih ele- mentov. Rusalka je nastala leta 1819, toda imela je težave s cenzuro; ta je dovolila natis šele leta 1825, objavljena je bila v zbirki Puškinovih pesmi naslednje leto.13 V pripovedi o pobožnem starem puščavniku, ki živi samo za nebesa, pa ga nato v sivi starosti zvabi v vodo, s tem pa tudi v pogubljenje gola rusalka, je na prvi pogled teže prepoznati splošno shemo motiva »junak-vodni element-pogubne sile«, ker je pre- oblečen v podobo, povzeto najbrž po starih krščanskih legendah o skuš- njavah puščavniškega življenja, vendar zaobrnjeno po smislu v roman- tično ironično antilegendo. Kl jub drugačni poanti j e pa osnovna motivna shema enaka. Podobno kot v l leinejevi baladi in v Ribiču je erotika tista pogubna moč, ki se poigra z junakom, to pa tako, da je v nji jasno zaznaven čutno demoničen, pri Puškinu že kar diaboličen moment. V zvezi s Prešernovo pesmijo zbuja posebno pozornost še dejstvo, da je tudi Puškinova balada zgrajena na jasno začrtanem dualizmu — puščav- nik j c razpet med hrepenenje po nebeških višavah in pozemsko ljube- zensko slo. Dejstvo je vredno upoštevanja, ker kaže, da dualizem Prešer- nove balade ni zgolj enkraten pojav, ki bi bil popolnoma neznan drugim 12 Prim. Čopova pisma Saviu, objavljena v Vedi (1914). 13 Л. S. Puškin: Sobranie sočinenij, I. Moskva 1959. Gl. opombo k baladi Rusalka. obdelavam istega romantičnega motiva. Vendar ostaja odprto vprašanje, ali ima v Prešernovem Ribiču tudi enako vsebino in funkcijo kot pri Puškinu. Natančnejša analiza problema bo najbrž pokazala neka j bistvenih razlik. Za zdaj pa že zunanja kronološka razvrstitev in primerjava Prešer- nove balade o »ribiču« z nekaterimi znanimi teksti evropske predroman- tične in romantične poezije opozarja, da moramo tekst vseskozi domne- vati na ozadju širše motivne, idejne pa tudi estetske problematike. Na dnu Prešernove balade odkrivamo skupni romantični motiv, ki ga pove- zuje z drugimi variantami motiva v tekstih, ki so bili upoštevani, zelo verjetno bi pa v primerjavo lahko pritegnili še druga besedila. Ob tem se je že tudi izkazalo, da je splošno veljavni motiv prešel v Prešernovo balado vsaj deloma prek dejanskih vzročnih zvez s čisto določenimi teksti — predvsem z Goetliejevo pesmijo Der Fischer, s katero ga po- vezuje vrsta enakih motivnih in kompozicijskih prvin, deloma pa tudi s Heinejevo balado o Lorelei, oziroma z njeno osrednjo idejo o demonični erotičnosti. Vse to pa seveda za pravo primerjalno analizo Ribiča še ni dovolj, ampak kvečjemu izhodišče zanjo. Ob primerjavi z evropskimi romantičnimi baladami na isti motiv se da na jpre j razmišljati o izvoru posameznih prvin, ki j ih j e Prešeren včlenil v celoto tako, da so na prvi pogled specifične prav za Ribiča. Sem seveda ne sodi niti lik »ribiča« niti podoba viharnega nočnega morja, pa tudi ne morskih deklet, ki vstanejo iz vodnih globin. Kvečjemu bi lahko domnevali, da je v Prešernovem primeru pomen vseh treh ele- mentov, v katerih spoznavamo splošno znane prvine širšega motiva, okrepljen z reminiscencami na antično poezijo, na Homerja, Vergib», Horaca in Ovida, k jer so podobe in prispodobe morja, morskih nevar- nosti, čolnarskih in ribiških brodolomov, pa tudi vodnih pošasti, božan- stev in polbožanstev ne samo številne, ampak tudi literarno izrazito izoblikovane. Zlasti za »morska dekleta nagé« se zdi, da so mnogo manj kot Goetliejeva »ein feuchtes Weib« ali pa Puškinova rusalka v zvezi z ljudskim pesništvom poantičnih evropskih ljudstev/ saj spominjajo predvsem na antične nimfe, nnjade in nereide. Zanimivejše je seveda vprašanje, od kod Prešernu podoba zvezde vodnice na nočnem nebu, ki s svojim sijem varno vodi »ribiča« skoz morske nevarnosti. Gre za motivno sestavino, ki j e v Prešernovi baladi bistvena, pa tudi specifična, saj je ne najdemo v drugih variantah motiva pri Goetheju, Heincju, Puškinu in najbrž tudi ne v ostalih tekstih te vrste. I)a ne gre za življenjsko izkustven element, je videti na prvi pogled, pač pa se v nji odkriva kulturno-litcrarcn topos, ki sega nazaj v tradicijo antike in srednjega veka; Prešeren ga je verjetno prevzel iz znane topike Marijinega kulta, ki mu je bil ne le dobro znan, ampak ga je do leta 1838 že nekajkrat izrabil za metaforiko svoje poezije (Krst pri Savici, soneti po Sonetnem vencu). Za Ribiča si j e prilastil znano prispodabljanje Mari je z morsko zvezdo (Ave, maris Stella), seveda tako, da je podobi odvzel religiozen pomen in ga do kra ja prenesel na erotično motiviko. Dejstvo, da pomenita »ribičevo« hrepenenje in vdanost zvezdi-vodnici idealno ali spiritualno ljubezen, seveda še zmeraj kaže na posvečeni izvir podobe. V Prešernovi pesniški praksi tridesetih let takšno pesniško erotiziranje krščanskih motivnih prvin ni bilo no- bena novost, sa j ga v obilni meri najdemo v sonetih, napisanih po So- netnem vencu, zlasti pa v Krstu pri Saoici.u Eden od razlogov, da je včlenil v motivno zgradbo balade tudi po- dobo »morske zvezde«, j e prav gotovo tisti, ki ga navaja biografsko- psihološka razlaga Ribiča. V ustvarjalnem procesu, iz katerega se je Prešernu izoblikovala dokončna motivna zgrajenost teksta, j e bila go- tovo navzoča misel na možne analogije z lastno življenjsko situacijo, se pravi z razmerji pesnika do Juli je , njenega ženina in Ane Jelovškove. Od tod se zdi, da je takšna biografika utegnila imeti posebno vlogo v izbiri in razporeditvi posameznih motivnih prvin, ki so se včlenile v motivno celoto Ribiča. Vendar z njenim pomenom ne gre pretiravati, sa j nain ne more odkriti ničesar bistvenega o globljih načelih, po katerih je dograjen ustroj pesmi, pa tudi ne o posebnem mestu in podobi, ki so jo v njem dobile posamezne motivne sestavine. O vsem tem niso odločale bolj ali manj nakl jučne zunanje okoliščine Prešernovega živl jenja v letih 1836—1838, ampak najširše osnove, iz katerih je dograjeval svoj du- hovno-pesniški svet že od začetka tridesetih let. Šele od tod se dajo razumeti posebne poteze, ki j ih je Prešernov Ribič vnesel v splošno veljavno evropsko motiviko, tako da so njegova izvirna, specifična last. Bol j kot biografsko-psihološke okoliščine j ih zato lahko odkriva primerjava Ribiča z evropskimi baladami, ki so bile postavljene za okvir razpravl janju o motivu in ideji Prešernove pesmi. Pozorni unalizi se v te j smeri ponuja vrsta zanimivih dejstev, ki jili bo potrebno globlje premisliti, da bi se iz nj ih izvili zares jasni pogledi. Prvo teh dejstev j c v zvezi z načinom, kako se posamezne motivne prvine povezujejo v celoto znotraj Prešernovega Ribiča in kakšno podobo so dobile že pred tem v ustreznih tekstih Goetheja, l leineju ali Puškinu. Različnost je vidna na prvi pogled — v baladah Der Fischer, Lorelei in Rusalka sc 14 J a n k o Kos: Prešernov pesniški razvoj . L j u b l j a n a 1966. snovne prvine, ki ponazarjajo motiv »junaka-vodnega elementa-pogubnih s i k , spletajo v situacijo, ki j e bol j ali manj konkretna, realna, enkratna, brez stranskih, dvojnih ali abstraktnih pomenov; nasprotno je situacija v Ribiču v prav posebnem smislu abstraktna, dvosmiselna in v nekaterih pogledih nerealna. Ta razlika je tem bolj vidna, ker se te balade s Pre- šernovo vred dogajajo v svetu, ki sam na sebi seveda ni vsakdanje iz- kustven, ampak napol mitičen, pravljičen ali legendaren. Kl jub temu je že Goethe svojega »ribiča« postavil v tako zgrajen motivni sklop, da je njegova situacija z vsemi svojimi podrobnostmi konkretna in realna: junak balade je pravi ribič, v ospredju je njegovo delo, prikazen morske vile je v tesni vzročni zvezi s tem, da zvablja ribič s trnkom ribe iz globin, nenadna prevzetost od skrivnih vodnih sil je morda posledica njegovega dolgotrajnega strmenja v skrivnostni morski soj; skratka, vse podrobnosti so med sabo tako zelo zvezane, da sestavljajo konkretno življenjsko celoto. Y Heinejevi baladi o Lorelei j e dogodek sicer še bolj potopljen v pravlj ično občutje, vendar je lik čolnarja, ki ga premami pet je plavolase vile, sam na sebi popolnoma konkreten in določen; takšna je tudi njegova pot po Renu, nazadnje pa njegov konec. Yse to vel ja seveda tudi za Puškinovo Rusalko, k j e r je puščavnikovo življenje izrisano z vsemi naravnimi, pa tudi konvencionalnimi podrobnostmi takš- ne eksistence; tako ne more biti dvoma, da gre za pojav, ki je trdno vraščen v konkretni svet, kot si ga pač predstavlja pesnikova domišlj i ja. Prešernov »ribič« je že na prvi pogled začrtan drugače, brez zares konkretnih potez svojega poklica, dela in položaja; s te plati je v ne- katerih malenkostih celo nejasen ali že kar nerealen. Kako naj na primer razumemo prvi verz »Mlad ribič cele noči vesla«? Prva objava v listu Illyrisches Blatt j e bila določnejša: »Ribič mursktéro noč vesla«, kar je pomenilo, da se »ribič« odpravlja p o morju samo ponoči.15 Vendar nc v prvi ne v zadnji redakcij i teksta ni povedano, kakšen je pravzaprav namen in smisel »ribičevega« morskega potovanja. Da ne gre za običajen ribiški lov, se dâ razbrati iz dejstva, da ta v pesmi ni nikjer omenjen; iz pomanjkanja vsakršnih namigov v to smer se dâ sklepati samo, da je z življenjsko konkretnega stališča junak balade vse pre j kot natančno zarisan. S takšnega stališča bi morali celo trditi, da je samo shematičen, njegova situacija pa ne do kra ja realna. In res nus že druga kitica pouči, da ga nikakor ne smemo dojemati kot običajnega ribiča, sa j j e glavni smisel njegove nočne vožnje po morju sledenje zvczdi-vodnici; bistvo tega početja je namreč to: 15 F r a n c e Prešeren: Zbrano delo. L jub l juna 1965. L kn j iga , str. 272. Več let mu žarki zvezde lepe l jubezen s i je jo v mlado srce, mu v prsih budi jo čiste želje. Tak pomen zvezde vodnice in njenih žarkov je v prvi objavi bil opisan še direktneje, docela moralistično in že kar drastično, češ da »vročo, nemirno kri mu hlade«. Opisane poteze Prešernove balade so torej zares takšne, da v primerjavi z evropskimi baladnimi teksti kažejo na nekonkretnost, nerealnost prikazanega dogajanja, kar je verjetno posebna značilnost, če že ne kar specifičnost načina, kako j c Prešeren sprejel splošno veljavni motiv in mu dal svojo podobo. Da bi te poteze res do kra ja razumeli, j e potrebno poseči v tisto ozadje, ki se v njih samo od sebe kaže, hkrati pa odpira razgled v globlji ustroj Prešernove pesmi. Nekonkretnost in nerealnost osrednjega lika sta samo posledica dejstva, da je celotna balada zgrajena tako, da se hkrati dogaja na dveh ravneh — na konkretni in abstraktni, slikovni in pomen- ski. Sleherni konkreten pojav v pesmi ni zgolj nekaj konkretnega, ampak skriva v sebi še splošnejši, abstrakten pomen, ki pa je bralcu že skoraj od začetka jasen, tako da ni simbolično zastrt, ampak racionalno očiten. Ribič ni samo realen ribič, ampak j e predvsem podoba za idealno ljube- čega moškega; zvezda, po kateri se ozira, ni samo stvarna zvezda, ampak predvsem znamenje za idealno ljubezen ali celo za osebo, ki j i je takšna ljubezen namenjena; končno pa tudi »morske dekleta nagé« niso samo čisto konkretna bit ja iz pravl j ic ali antične mitologije, ampak pooseb- l jen je čutnosti v človeku, njegove nagonsko spolne narave ali — pove- dano z besedami iz prve redakci je — njegove »vroče, nemirne krvi«. O b tem bi se dalo govoriti ne le o posebnem razmerju med konkretnim in abstraktnim, posameznim in splošnim, ki je torej značilno za Ribiča, ampak že kar o posebni zvezi, ki obstaja znotraj pesmi med racionalnimi in emotivnimi prvinami, med »razumom« in »čustvom«. Tisto, kar je pravi predmet pesmi, j c seveda človekova »notranjost«, t j . njegova sub- jektivnost, in sicer po svoji čustveno-nagonski plati, saj ji gre predvsem za erotiko; ta j c — na j bo spiritualna ali čutna — po pesnikovem last- nem prepričanju stvar srca, čustev, neposrednega čutenja, ne pa razum- ske presoje. Kl jub temu je iz celotnega dogajanja razvidno, da ima v njeni precejšnjo vlogo tudi razum, saj je potek dogodkov predstavljen tako, da njegov pravi pomen ugotovimo šele s pomočjo razumskega skle- panja, ne pa iz neposredne nazornosti podob. To seveda pomeni, da gre v tem pesniškem svetu razumu drugačno mesto kot pa na primer v Goethejcvi baladi Der Fischer, v lleinejevi Lorelei, pa tudi v Puškinovi Rusalki, k jer je v središču kot neomejena sila zgolj čustvo, nagon, ira- cionalno v človeku, pravzaprav že kar njegova podzavest, ki se dvigne zoper šibke vezi razuma, da odpadejo s človeka, kot da j im ne gre nobena bistvena vloga. Prav zato bo potrebno natančneje presoditi vlogo in smisel razuma v Prešernovem Ribiču, to pa ne samo po formalni strani, ampak na osnovi najširših duhovno-zgodovinskih predpostavk, iz katerih je pesem nastala, da bi se pokazalo, k a j pomeni pravzaprav »razum« v njenem temeljnem očrtu sveta, človeka in njunih vrednot. Za zdaj j e pa mogoče dognati vsaj to, da se v marsikateri podrobnosti Ribiča kaže navzočnost posebnega literarno-estetskega postopka, ki ga je mo- goče označiti s starim pojmom alegoričnosti. Nerealnost in abstraktnost posameznih sestavin imata izvir v njihovi bolj ali manj očitni alegorični funkcij i . Od tod seveda ni mogoče sklepati, da je Ribič po svojem bistvu alegorija in torej v celoti alegoričen tekst. Pač pa nas navzočnost alego- ričnih sestavin opozarja na bližino tiste literarne zvrsti, v kateri so takšne sestavine dejansko od nekdaj imele bolj ali man j vidno vlogo. T a zvrst j e parabola, oziroma paraboličnost kot njeno zvrstno bistvo. Po- membno dejstvo, ki ga odkriva primerjava Prešernove balade z evrop- skimi teksti na isti motivni sklop, je pač ta, da se v Prešernovo baladno zasnovo vrašča vrsta bistvenih potez parabole; od tod seveda ne sledi, da je tekst prava parabola, pač pa da je v njem delež paraboličnosti zelo močan, tako da bi tip balade, ki je v Ribiču aktualna, lahko morda imenovali parabolična balada. Na to kažejo opisane poteze Ribiča, ki jili je mogoče uskladiti s splošno teorijo parabole in paraboličnosti. T a je sicer razmeroma zapletena, ne- izdelana zlasti v opredeljevanju natančne meje med basnijo in parabolo, pa še v opredeljevanju različnih možnih oblik parabole. S te plati j e potrebno upoštevati zlasti formalno in vsebinsko opredelitev parabole, razločevati pa je mogoče tudi med parabolo v širšem in ožjem smislu, zlasti glede na dejstvo, da nekateri teoretiki parabole ne ločujejo strogo od basni, pa tudi glede na Л. Jülicher j a, ki je celo v evangeljskih pri- likah odkril različne tipe pripovedi — od preproste prispodobe, na primer v zgodbi o izgubljeni ovci, prek purabole v pravem pomenu besede, kot jo predstavlja zgodba o izgubljenem sinu, pa do tako ime- novane zgledne zgodbe (Beispiclerziihlung), ki jo najdemo v pripovedi o usmiljenem Samarijanu."1 Za problem paraboličnosti v Ribiču se zdita 10 Za lit. o parabol i gl.: Л. Jü l icher . Die Gleiclinisreden Jesu (1910). Real lexi - kon der deutschen Literaturgeschichte (1966). E. Leibfried, Kabel (1967); od sta- rejših avtor jev zlasti Heglovo Estetiko. pomembni tako vsebinska kot formalna opredelitev parabole, pri čemer je prva odločilna za parabolo v širšem smislu besede, druga pa za ožji pojem parabole. Z vsebinskega stališča lahko velja za parabolo v na- sprotju z basnijo vsak tekst, ki s pomočjo konkretnega, enkratnega pri- mera ponazarja splošnejši ali abstrakten, racionalno določljiv smisel, in sicer tako, da pokaže idealno normo, h kateri na j realnost teži, oziroma kako empirični svet od te norme odpada — v nasprotju z basnijo, ki s posameznim primerom večidel ne prekorači izkustvenega območja v smislu ideje in se ne dvigne nadenj, ampak ostaja v realnosti, opozarjajoč samo na njene izkustvene zakone, navade in pravila. S stališča takšne vsebinske opredelitve parabole je v Ribiču jasno zaznavna paraboličnost v širšem smislu besede: konkreten in posamezen primer je v pesmi hkrati znamenje nečesa bolj splošnega in abstraktnega, to pa tako, da upodablja nasprotje med idealno normo, h kateri na j posameznik teži, in pa vsak- danjo nujnostjo čutnega sveta, ki ga pri tem ovira. To nasprotje je v zadnji kitici Ribiča izraženo celo v obliki svarila: »Kdor l jubi brez upa, ga svarim, nikar na j ne vesla za nj im!«, kar seveda pomeni, da gre za racionalno določljivo spoznanje. Vendar se zdi, da bi paraboličnost v Ribiču lahko prepoznali tudi s tistega stališča, ki meri na parabolo v ožjem, strogem smislu besede in zato ločuje zlasti med parabolo in zgledno zgodbo, čeprav običajno obe uvrščamo pod skupen, širši pojem parabole. Za ožji pojem parabole je v formalnem smislu potreben zlasti odnos med abstraktnim in konkret- nim v smislu analogije, tako da se nam ta smisel odpre šele, ko dani primer prenesemo iz njegove konkretne enkratnosti v abstraktno sploš- nost; nasprotno pa v zgledni zgodbi ne gre za analogijo, ampak samo za to, tla smisel enkratnega dogodka posplošimo še na vse druge možne primere, na primer, da v zgodbi o usmiljenem Samari janu razumemo Samarijanovo ravnanje kot normo za vsako drugo človeško situacijo iste vrste. S stališča takšnega ožjega pojma parabole se izkaže, da imamo v Ribiču opraviti s paraboličnostjo v pravem pomenu besede. V tekstu se od začetka do konca skriva dvojnost, ki jo lahko dojamemo samo prek analogije med konkretnim in abstraktnim, ne pa zgolj tako, da posa- mezno posplošimo v obče. Kl jub temu bi bila pretirana teza, da je Ribič po svojem bistvu para- bola. Vsa j toliko kot elementov paraboličnosti j e v njem potez prave balade, sa j se da vseskoz obravnavati tudi kot epsko-lirski tekst, strnjen okoli enega samega dogodka, z junakom, ki se usodnostno sreča s fanta- stično poosebljenimi silami človeške in zunajčloveškc narave, pa v do- tiku z njimi pade. Tako zastavljen baladni osnutek j c povrh vsega izra- žito romantičen, njegova središčna os je vseskoz avtonomna, estetsko in moralno idealna subjektivnost. Vse to navaja na misel, da se v Ribiču spaja jo sestavine paraboličnosti in baladnosti, kot da je Prešeren tra- dicionalno parabolo prilagodil romantični baladi in tako oboje združil v izvirno enoto. Morda bi prav zato lahko govorili o romantični subjekti- vizaciji parabole, ali pa narobe — o povezavi romantične subjektivnosti z racionalnostjo, katere nosilec je bila tradicionalna zvrst parabolične pripovedi. Na prvi pogled je videti, da je takšno spa jan je starejših in novejših pesniških oblik zvezano tudi s posebnim razmerjem med ra- cionalnimi in čustvenimi sestavinami, kot ga je bilo mogoče ugotoviti že v prvem razboru motivike Ribiča. Problem ni pomemben samo za razumevanje te Prešernove pesmi, ampak se zastavlja tudi ob drugih epsko-lirskih tekstih, ki j ih je Pre- šeren zbral v Poezijah pod skupnim naslovom »Balade in romance«; morda pa ne samo za te, ampak celo za nekatere na pol ali že čisto lirske tekste. Prešeren je med drugim napisal seveda tudi pravo parabolo, Orglarja, vendar bi sledove paraboličnosti v tistem smislu, kot jo naj- demo v Ribiču, lahko odkrivali še v večini drugih balad in celo romanc.17 Ponekod se takšna paraboličnost podobno kot v Ribiču bliža pravi, ožje pojmovani paraboli — sem bi lahko prišteli zlasti balado Neiztrolinjeno srce, morda tudi Prekop. Večidel so pa v Prešernovih baladah in roman- cah elementi paraboličnosti navzoči v tistem širšem smislu, ki sestavlja zgledno zgodbo, se pravi pripoved o enkratnem, posameznem primeru, ki ga j c treba samo posplošiti, pa že odkrijemo splošno veljavno idealno normo oziroma prestopek zoper njeno pozitivno načelo. Takšen ustroj ima že prva Prešernova balada, Povodni mož, k jer gre za na pol resno demonstracijo načela o iskreni, zvesti l jubezni, spričo katerega je koket- nost kazni vreden prestopek. Zglednost te vrste zlahka opazimo v Po- nočnjaku, pa tudi v Turjaški Rozamuiuli, nato pa seveda kar po vrsti v vseh Prešernovih baladah in romancah po letu 1836, med katere spada tudi Ribič — to so zlasti Zdravilo ljubezni, Ženska zvestoba, Prekop, v štiridesetih letih tudi Judovsko dekle. Od tod se potr juje domneva, da je v vsej Prešernovi baladni poeziji na čisto poseben način navzoča paraboličnost v bolj ali manj podobnem obsegu in smislu, kot jo vsebuje Ribič. Zato bi za vse te balade lahko obveljala formula o Prešernovem romantičnem subjektivirunju parabole. Seveda bi lahko od tod posegli še v tiste tekste, ki že sodijo v liriko, in odkrivali parabo- 17 Poseben primer Prešernove parabole je pesem V spomin Valentina Vod- niku, kjer pa je potrebno upoštevati še elemente drugih zvrsti (alegorija, basen, prispodoba). ličnost na primer v Nezakonski materi, v Mornarju in še kje , vendar je to že območje, ki sodi v okvir drugačne raziskave. Ze doslejšnja primerjava Ribiča z evropskimi baladami, enakimi po motiviki, po svojem duhovno-zgodovinskem ustroju pa del romantike, v katero sodi tudi Prešernov Ribič, j e opozorila na vrsto potez, ki niso značilne samo za Ribiča, ampak že kar za vse Prešernove balade, ver- jetno pa na sploh za tip romantike, ki se v njegovi poeziji realizira tako po vsebinski kot formalni strani. Zvezanost abstraktnega s konkretnim, posebna vloga razuma, paraboličnost — vse to so tako značilne poseb- nosti Ribiča, da j im je potrebno poiskati globlje osnove, iz katerih po- tekajo in ki šele do kra ja lahko pojasnijo specifično, prav za Prešerna značilno strukturo balade. Vidik, ki ga velja premisliti, je v najširšem smislu duliovno-zgodovinski in hkrati duhovno-umetnosten. Ze shema- tičen prerez skoz besedila Goctliejeve balade Der Fischer, Heinejeve Lorelei in Puškinove Rusalke opozarja v primerjavi s Prešernovim Ri- bičem na globljo duliovno-zgodovinsko različnost, ki posega prav v osrčje baladnega motiva, odločilno pa vpliva tudi na njegovo idejo. V središču vseh teh tekstov je romantični subjekt s svojo subjektivnostjo, ki j e v posebnem smislu avtonomna, sama sebi izvir in potrdilo, saj j i iz no- tranjosti ves čas prihaja jo izjemno močni, značilni, estetsko vredni impulzi, čustva, razpoloženja, strasti, najglobl ja občutja pa tudi naj- silnejši nagonski porivi. Pri Goetheju in l leineju je takšna subjektivnost tudi edino, kar obstaja bodisi v samem subjektu bodisi v svetu, ki ga ta priznava za svojega. Pravzaprav se junak pri obeh realizira zares do kra ja šele s tem, da se popolnoma preda svoji subjektivnosti in se od- trga od vsega, kar ga od zunaj veže. Goethejev ribič je n a j p r e j poln »hladnega« razuma, predan svojemu praktičnemu opravilu; šele nagovor morske vile gu iztrga vsakdanjemu racionalizmu in zbudi v njem ira- cionalne sile podzavesti, kar seveda pomeni, da ga šele to prebudi v pristno subjektivnost. Podobno se tudi Heinejev čolnar sredi svojega praktičnega opravila zave globlje nagonske, čustvene subjektivnosti v sebi. Obakrat seveda takšno nasilno prebujenje subjektivnosti spelje junaka v pogubo; Goethe in Heine jo prikazujeta z dvoumnim občutkom, da j e takšna poguba hkrati tragična in vzvišena, kot da lahko roman- tični subjekt doseže najviš j i c i l j svoje subjektivnosti, njeno popolno avtonomnost in čustveno izpolnjenost šele zu ceno svoje individualnosti, se pravi s smrtjo. Ničesar takega ni najt i v Prešernovem Ribiču. Tudi tu je seveda v središču pesniške resničnosti subjekt s svojo subjektivnostjo, ki j e polna vzvišenih doživetij, čustev, misli in teženj. Ta doživetju j i očitno prihaja jo iz n je same, iz njene posebne sposobnosti čutenja, pa tudi etič- nega doživljanja in estetskega dojemanja sveta oziroma lastnega »jaza«. Y tem smislu je tudi ta subjektivnost avtonomna, torej romantična. Toda ob n j i obstaja v pesmi še nekaj, kar jo vendarle presega ali j i vsaj stoji nasproti. Izhodišče balade je prvotni »ribičev« položaj, ko sledi zvezdi vodnici. T a položaj je vrednostno pozitiven, torej obraten od položaja v Goethejevi baladi, k jer je ribičeva hladna razumnost, s katero posedeva ob morju, dokaz za njegovo odtujenost sebi in svetu, svoji globlji sub- jektivnosti in naravi, s katero je ta subjektivnost na skrivnosten način povezana. Položaj Prešernovega »ribiča« seveda pomeni, da je notranjost junaka že od začetka podvržena nečemu, kar ni zgolj ona sama. Zvestoba zvezdi vodnici j e zvestoba načelu čiste, spiritualne, idealne ljubezni, ta pa ne more biti zgolj subjektiven doživljaj, ampak je obče veljavna, ob- jektivna vrednota. Od tod moramo sklepati, da obstaja v Prešernovi baladi poleg »ribičeve« subjektivnosti še poseben, objektiven sistem vrednot, ki ga ta subjektivnost sprejema za svojega, ga priznava in po svojih močeh poskuša realizirati. K j e r pa obstaja objektiven vrednostni sistem, mora obstajati tudi njegovo nasprotje, t j . sistem negativnih vred- not; in res se v baladi izkaže, da »ribič« potem, ko spozna nemožnost, da bi obstal v svetu jasnih, objektivnih vrednosti, nujno zapade vplivu negativnih vrednostnih sil. Vse to potrjuje domnevo, da obstaja v svetu Prešernovega Ribiča ne samo subjektivnost romantičnega subjekta, ampak tudi sistem objektivnih vrednot, ki j ih ta subjekt priznava in se po njih ravna. S tem se seveda pojasnjuje tudi dualizem, ki ga je bilo mogoče opaziti, v tekstu že ob pretresu posameznih motivnih sestavin in ki ga v evropskih variantah večidel ni bilo mogoče najt i . Tu se ka jpak nehote vsil juje primerjava še s Puškinovo Rusalko, k jer nedvomno obstaja dualizem v junakovem doživljanju sveta, pa tudi v njem samem. Puškinov puščavnik na jpre j živi v svetu objektivnih etičnih norm vere, šele nato se zbudi v njegovi subjektivnosti globlji, očitno močnejši svet njegovega nagonskega »jaza«, podzavesti in erotič- nega čustva. Podobnost s Prešernovim Ribičem j e vsaj na videz očitna, vendar je hkrati že tudi vidna razlika. Pr i Puškinu se svet puščavni- kovih objektivnih vrednostnih norm izkaže za navideznega, pravzaprav ničevega, za pravo resničnost pa svet človeške erotike, subjektivnosti, čustva; ustrezna temu je Puškinova ironija, ki vseskozi poudarja vzvi- šenost človeške subjektivnosti nad slehernim zunanjim, togim, umetnim redom. Nasprotno se v Prešernovem Ribiču izkaže, da je bil objektivni vrednostni sistem, iz katerega je »ribič« dobival gotovost svojega ob- stoja, edino smiseln, odmik od njega v neurejeno nagonskost pa poguba smiselne eksistence. Ob takšnem zarisu predpostavk, na katerih je zgrajena duhovno- zgodovinska in etična realnost Prešernovega Ribiča, se seveda ni mogoče izogniti vprašanju o dvoumnosti, na katero opozarja temeljni problem te resničnosti. Gre za vprašanje o tem, iz česa in na čem je pravzaprav utemeljen objektivni sistem vrednot, ki ga priznava Prešernov »ribič« za svojega in z njim povezuje vso svojo usodo. Na to vprašanje je mogoč dvojen odgovor. Z ene strani je ta sistem objektivnih norm prav gotovo zasnovan na sami subjektivnosti junaka, sa j je ideja čiste ljubezni resnič- na samo, ker jo junak doživlja, jo čuti v sebi, j i daje pravo težo s silnostjo svojega etičnega in estetskega čustvovanja, kot ga neposredno čuti. Kl jub temu je pa seveda nemogoče, da bi bile vrednostne norme »ribiča« utemeljene samo v njegovi subjektivnosti, sa j bi s tem ne mogle biti zares obče veljavne, intersubjektivne, za kakršne j ih spoznava pesem ne samo v svojem poteku, ampak tudi s svojim koncem, k jer je njihova splošna normativnost izrecno poudarjena. D a bi imele objektiven temelj, bi morala za človeško zavest obstajati metafizična gotovost o tem, da je svet kot tak zgrajen razumno, smiselno, pravično, tako da je objektiven vred- nosini sistem ne samo mogoč, ampak docela nujen. Takšna metafizična gotovost je bila v 18. stoletju še mogoča v obliki razsvetljenskega racio- nalizma in deizma. Vendar v Prešernovem Ribiču ni nikjer videti, da bi bila v njem navzoča metafizika takšne vrste. Iz drugih Prešernovih tekstov, iz pesmi, pisem in ohranjenih izjav vemo, da je bil v metafizič- nem pogledu izrazit agnostik, empirik, pozitivist ali celo materialist. Zato moramo osnovni duhovno-zgodovinski položaj njegove balade za- risati v tejle podobi: objektivni vrednostni sistem za človeka obstaja, toda zanj ni nobene prave metafizične gotovosti, človek verjame vanj samo iz svoje subjektivnosti, kot mu pač govori etično in estetsko čustvo. Zato je ta vera krhka, obenem pa na prav poseben način tudi neomajna. Ker ni nobenega metafizičnega načela, ki bi jo potrjevalo, tudi ni nobe- nega metafizičnega dokaza, ki bi jo lahko a priori ovrgel. Začasno jo lahko porušijo samo čisto konkretne, enkratne, naključne okoliščine po- sameznikovega življenja. In res se v Ribiču nikakor ne izkaže, da je objektivni vrednostni sistem neveljaven, ampak samo, da »ribiču« v čisto določenem trenutku njegovega živl jenja ni dano, da bi živel v skladu z vrednostnimi normami. Glavni argument, ki ga odvrne od službe zvezdi vodnici, j e namreč beseda morskih deklet o tem, »kak blizo strelca stoji, lepota, ki zanjo srce ti gori«. Ob subjektivnosti in njeni notranji avtonomnosti obstaja torej kot zares gotova stvarnost samo še svet kon- kretne, nakl jučne vsakdanje izkušnje. Morda se nad obojim razteza še višja sfera obče razumnosti, usklajenosti in smotrnosti, vendar je negotova, razkrojena, človeški subjektivnosti nedostopna, vsekakor pa ne več trdna metafizična celota. Če bi torej vseeno hoteli domnevati, da se v ozadju pesniškega sveta, iz katerega raste Ribič, še zmeraj skriva razsvetljenstvo, bi morali upoštevati, da je to razsvetljenstvo po svojem bistvu razkrojeno, brez osrednjega načela in temelja, sa j je na njegovo mesto stopila romantična subjektivnost. Bol j kot o razsvetljenstvu bi bilo mogoče v Prešernovem primeru govoriti o romantični subjektivizaciji razsvetljenstva, ki razkraja njegovo racionalistično metafiziko in hkrati ohranja njegov objektivni, racionalno veljavni sistem vrednostnih norm. T a teza ima prednost, da pomaga odgovoriti na vprašanje o vlogi razuma znotraj Prešernove balade, pa tudi o njegovem razmerju s čustvom. T a vloga je precejšnja , sa j se ob čustveni subjektivnosti, ki j e središče dogajanja, razum vseskoz pojavl ja kot bistven dejavnik, morda celo kot usmerjevalec junakovega ravnanja. Do obrata iz »ribičeve« službe čisti l jubezni v predanost temnim nagonom pride prek razum- skega spoznanja o smislu, možnostih in prihodnosti takšne ljubezni, kot ga junaku odprejo besede morskih deklet; hkrati tudi v sklepu balade ohranja razum svoj pomen kot vodilo splošne človeške izkušnje. Juna- kov prestop iz ene življenjske sfere v drugo se torej zgodi p rek razum- skega spoznanja in sklepanja. Pomembna vloga razuma v Ribiču se še bolj izkaže v primerjavi z Goethejevo pesmijo Der Fischer, k jer prav tako pride do obrata z nagovorom morske vile; todu posledica tega nago- vora nikakor ni razumsko spoznanje, ampak nasprotno premik junakove zavesti v območje nezavednega, iracionalnega, nelogičnega. V Prešerno- vem Ribiču obstaja torej drugačno razmerje med razumom in čustvom kot v evropski predromantiki in romantiki; razumeti se da v zvezi z de- ležem, ki ga imata v tem pesniškem svetu tradici ja razsvetljenskega metafizičnega racionalizma in pa romantični subjektivizem. Za razsvet- ljenstvo je bilo bistveno, du je zu človekovo bistvo razglašalo čutnost, razum pa za oporo, zagotovilo in pomoč, da se bo tako zamišljena čut- nost smotrno realizirala. V svetu Prešernovega Ribiča je na mesto empi- rične čutnost i stopilo čustvo, t j . avtonomna romantična subjektivnost. Razum pa nikakor ni izginil, ampak je ohranil svojo funkcijo, saj mu j e dodeljena vloga katalizatorja, usmerjevalca in urejevalca človekove eksistence, in sicer zato, da bo lahko z njegovo pomočjo spoznavala mož- nosti, pa tudi nemožnosti svoje na čustvu utemeljene in s čustvom potrjene težnje k sreči. Pred nami je podoba romantične subjektivnosti, ki se še zmeraj utemeljuje tudi z racionalnimi sestavinami razsvetljen- stva, čeprav j ih seveda hkrati razkraja in ne verjame več slepo v njihov metafizični temelj. Od tod se odpira vabljivo območje vprašanj o tem, ali so očrtane poteze značilne samo za Prešernovega Ribiča in še za druge njegove balade, ali pa zajemajo ustroj njegove poezije v celoti. Odgovor na ta vprašanja ter ja širšo raziskavo, za katero je razpravl janje o motivu in ideji Prešernovega Ribiča lahko samo skromen nastavek. РЕЗЮМЕ Исходное положение статьи заключается в следующем: — Балладе «Рыбак» Ф. Прешерна прешерноведение до сих пор уделяло относительно небольшое внимание, хотя бы мотивика и идейное содержание именно этого произведения могли послужить ключем для понимания общих структурных особенностей поэ- зии Прешерна. Что касается мотива, то статья утверждает, что мы имеем дело с общеизвестным предромантическим и романтическим мотивным соединением, и по этой причине статья включает в сравнительный разбор стихотворения «Рыбак» самые значительные европейские обработки этого мотива в поэзии Гете («Der Fischer») , Гейне («Lorelei») и Пушкина («Русалка»), Сравнительный анализ не устанавливает лишь причинной связи баллады «Рыбак» с некоторыми упомянутыми произведениями, но и наличие ряда схожих мотивных элементов. Этим элементом в балладе «Рыбак» прибавляется ряд новых элементов и прежде всего изменяется их значение и функция; что касается основных особенностей, баллада таким образом теряет непосредственную связь с другими европейскими вариантами. Мотив героя, связанного с водным элементом, элементом, который заманивает героя в экзистенциальную гибель, в поэзии других европейских романтиков не теряет конкретности, в поэзии Прешерна он получает добавоч- ные абстрактные, нереалные, частично аллегорические черты. Установленный факт порождает тезис, согласно которому можно в балладе Прешерна установить ярко выраженные элементы параболичности, понятой в узком и широком смы- сле термина парабола. Несмотря на указанное баллада «Рыбак» не является настоящей параболой, она претставляет оригинальный синтез рационализма тра- диционного параболического повествования и субъективизма настоящей ро- мантической баллады. Статья допускает возможность наличия сходной парабо- личности и в других балладах и романсах Прешерна, а й в некоторых других его произведениях. — Ответ на вопрос о происхождении таких литературно- эстетических особенностей баллады «Рыбак» статья старается найти в духовно- исторических диапазонах текста. В сопоставлении с романтической субъектив- ностью баллад Гете, Гейне и Пушкина устанавливается н в произведении Пре- шерна такой субъективный центр события, а наряду с ним и объективная система ценностей, которую субъект считает законной и которой он н руководится. Эта система не обоснована больше метафизикой, как это было в рационализме просвещения 18-го в., но оно все-таки сохраняет отдельные элементы. В связи с Прсшерном можно говорить о романтической субъективизации просвещения. Указанный факт объясняет особую роль разума, который является наряду с чувством, как центральным объектом баллады Прешерна, важным компонентом целого. Статья в итоге приходит к заключению, что описанные духовно-истори- ческие особенности по всей вероятности явлаются существенными для всего поэтического творчества Прешерна, анализ баллады «Рыбак» имеет таким обра- зом значение вводного исследования.